PEVSKA DRUŠTVA IN ZBORI V LJUBLJANI
DO LETA 1940
Robert Vrčon
IZVLEČEK
Preučevanje mestnih društev in zdru-
ženj je gotovo ena pogostejših raziskovalnih
tem v okviru etnologije mest. Avtor v
pričujočem besedilu obravnava pevska društva
in zbore, ki so bili nekakšni »generatorji«
družabnega življenja v Ljubljani.
ABSTRACT
The study of a town's societies and
associations certainly is of the most frequent
research themes in the ethnology of town. In
this article, the author elaborates on the choral
societies and choirs of Ljubljana because they
were in a way a "generator" of social life in
Ljubljana.
Ko danes govorimo o etnologiji mest, je preučevanje mestnih društev in združenj
prav gotovo ena pogostejših raziskovalnih tem, zato se mi zdi prav v tej, v ljubljansko
mestno življenje usmerjeni tematski številki Etnologa, spregovoriti o pevskih društvih in
zborih, ki so bila v svojem bistvu pravzaprav vedno »generator« družabnega življenja v
Ljubljani.
V vsem kulturnem in političnem dogajanju tistega časa so imela slovei^ka pevska
društva vsekakor pomembno vlogo. Medtem ko so na političnem področju v obdobju
čitalnic odločno pripomogla k dvigovanju slovenske zavesti o narodni samobitnosti, so
na kulturnem nivoju uresničevala stoletja staro hrepenenje slovenskega človeka po lepem
in ubranem petju. Ta njihova vloga se je po 1. svet. vojiü prenesla tudi v novo politično
okolje. Tako lahko imamo »zborovsko pesem, od narodne pesmi pa do obsežne zborovske
skladbe, za kulturno blago, zbore pa za nosilce te kulture,« kot je zapisal Franc Biebl'
Pri pevskih društvih gre poleg tega za nekakšen spoj ljudske kulture in ljudskosti
ter t.i. visoke kulture, kar je vsekakor za etnologa dovolj »žgečkljiva« tema. Mislim, da so
bila društva in njihovi pevci nekakšna naravna vez med ljudsko in visoko kulturo
tedanjega časa na Slovenskem. Dotok delovne sile s podeželja v mesta je bü že pred 2.
svet. vojno precejšen. Ti ljudje so postopoma izgubljali naravno vez s podeželjskim
načinom življenja, z vsem tistim, kar se je skozi generacije kopičilo in se prenašalo v
1 Franc Biebl: Zborovsko petje, kulturna naloga ali samo prijetno preganjanje časa?. Naši zbori, let.30,
Ljubljana 1978, str. 31-32
129
Robert Vrčon
naslednje rodove s pomočjo izročila kot ljudska kultura. Pevska društva in zbori so jim
zato med drugim postali nadomestilo za izgubljeno vaško družabno življenje. V tem je
treba tudi iskati vzroke za tako množično vključevanje celo v več društev hkrati.
Zariimivo misel, ki prihaja še posebej do veljave v okvirih zborovskega delovanja,
je izrazil T.V.Adomo. O glasbi pravi, da je »...vedno razvijala največjo moč združevanja
(še posebej povezana z besedilom in plesom, ki jo dopolnjujeta). Njeno izvajanje, razen
izjemoma, zahteva večje število ljudi s podobriim načinom mišljenja in nameni. Z njeno
možnostjo poduhovljenja pa lahko združuje cele mase ljudi...«^
Pevsko društveno delovanje je imelo ob zelo razviti zavesti Slovencev o nadarjenosti
za večglasno petje izredno pomembno vlogo za razvoj družabne, glasbeno-kultume,
politične in narodne zavesti Ljubljančanov v obdobju med obema vojnama. Ob 60-i oblet-
nici Akademskega pevskega zbora je Niko Kuret zapisal: »Maroltovci (pevci APZ-ja,
op.RV) smo bili in smo še vedno posebne vrste Slovenci. Po Maroltovi zaslugi smo smeli
globlje pogledati v slovensko bit. V letih militantnega 'jugoslovenstva', ko je oblast velevala
trgati Cankarjeva besedila iz čitank (kar so zopet poskušali s skupnimi jedri pred leti,
op.RV), ko smo morali vedno znova demonstrirati za obstoj slovenske imiverze, ko smo
bili izpostavljeiü agresivnosti študentov Jadranašev, je bilo petje pri Maroltu za nas steber
slovenstva, dajalo nam je samozavest in ponos, da smo Slovenci. Dojeli smo skrivnost
svoje narodne identitete.«'
Začetki organizirane pevsko-društvene dejavnosti segajo na Slover\skem v čas prvih
čitalnic po letu 1848, ko so se nekoliko sprostile politične svoboščine v takratni avstroogrski
monarhiji. Vendar so po doslej znanih podatkih v Ljubljani peli v večglasnem mešanem
zboru tudi posvetne pesmi že pred letom 1848 krakovski pevci. O njihovem delovanju je
žal malo znanega.
Odločilno za pevsko-društveni razvoj je büo leto 1861, saj so takrat nastale čitalnice
v Trstu, Mariboru in v Ljubljani (30.6.1861).^
Prevladujoča dejavnost teh narodno zavest prebujajočih društev je bila petje
večglasrdh pesmi v slovenskem jeziku. Leta 1884je büo v Ljubljaru ustanovljeno Slovensko
delavsko pevsko društvo Slavec, katerega člani so izšli iz vrst Narodne čitalnice, omembe
vredna pa je Slavčeva zasluga za nastanek opernega zbora, ki ga je takratno Dramatično
društvo sestavilo iz vrst »slavčevih« pevcev. Sedem let za tem je svoj pevski zbor, ki se je
začel hitro tudi mednarodno uveljavljati, ustanovila še Glasbena matica.
Med najstarejša Ijubljariska pevska društva je sodilo tudi Pevsko društvo Ljubljana,
ki je bilo ustanovljeno leta 1892 in je gojilo v začetku izključno moško petje. Šele v letih
1907-08 se je zbral okrog stare društvene zastave mnogoštevilen mešani zbor, hkrati pa
so iz prvotnega »pevskega« društva osnovali Slovensko glasbeno društvo Ljubljana, ki je
odprlo tudi lastno glasbeno šolo.
Krakovske pevce sem omenil že v zvezi s prvo orgarüzirano pevsko skupino v
Ljubljani. Takoj po I.svet. vojni, leta 1919, pa je bilo ustanovljeno pevsko društvo Krakovo-
Tmovo z namenom, »da omogoči prebivalcem mestiuh okrajev Krakovo in Trnovo, ki
2 Adomo, Horkheimer: Sociološke študije, Zagreb 1980, str. 105
3 APZ1927-1987, bilten ob 60. obletnici, Ljubljana 1987, str. 6
* Cvetko Budkovič: Začetki in razcvet slovenskega zborovskega petja v Ljubljani, Obzornik, št.l,
Ljubljana 1987, str. 28
130
Pevska društva in zbori v Ljubljani do leta 1940
Slovensko delavsko pevsko društvo Slavec v Ljubljani leta 1909 (Razglednica iz zbirke Zmaga
Tančica) ¦ The Slovene Workers Choral Society Nightingale in Ljubljana in 1909 (Picture postcard
from the Tančic Collection) ¦ La Société chorale des ouvriers de Slovénie "Slavec" a Ljubljana en
1909 (La carte postale de la collection de Zmago Tančic)
sta od sredine mesta, kjer imajo druga pevska društva svoje sedeže, precej oddaljena,
pouk v petju.«'
Med najpomembnejša pevska društva je treba uvrstiti še Narodno železničarsko
društvo Sloga, kije büo nadaljevalec tradicije leta 1911 v Trstu ustanovljenega Udruženja
jugoslovanskih železničarjev oz. njegovega pevskega odseka ter pevsko društvo
Ljubljanski zvon, ki se je razvilo leta 1905 iz Delavskega pevskega društva Zvon. Članstvo
tega društva je bilo večinoma iz vrst delavcev in obrtnikov. V Ljubljani se je občasno
zbiral še zelo kvaliteten učiteljski zbor, ki je bil v svojem bistvu naslednik zbora primorskih
učiteljev.
Prav posebno mesto zasluži med ljubljanskimi pevskimi zbori Akademski pevski
zbor, ki ga je vodil France Marolt. O težavah ob njegovi ustanovitvi piše Ciril Špindler
naslednje: »V Ljubljani je delovalo več študentskih akademskih društev, ki so bila po
tradicionalni shemi meščanskih strank razdeljena v dva tabora: društva Triglav, Jadran
in Slovenski jug so predstavljala liberalni blok, Danica, Zarja in Borba pa klerikalni blok.
Nad vsemi temi društvi so imele pokroviteljsko roko t.i. starešinske zveze, organizacije
bivših predstavnikov teh društev oz. njih idejnih predhodnikov še iz časov avstroogrske
monarhije. Politične stranke in starešinske zveze niso akademskih društev le idejnopoU-
tično usmerjale, temveč so odločilno vpUvale tudi na njih kulturno dejavnost... Dne
25.oktobra so se v klavirski sobi Akademskega kolegija v Kolodvorski iilici 22 znašli
5  Zgodovina pevskega društva Krakovo-Tmovo, Zbori, let.4, Ljubljana 1928, str. 13
131
Robert Vrčon
ramo ob rami akademiki, ki so doslej improvizirano peu podoknice liberalnim starešinam,
z onimi, ki so peli na frančiškanskem koru pri nedeljskih mašah ob zvokih orgel patra
H.Sattrterja.«''
APZ je bil od vsega začetka živo nasprotje tradicionalnih pevskih zborov, saj mu je
bilo petje prvenstveno trdo in smotrno delo, medtem ko je petje nekaterim drugim
pomerülo bolj oddih in zabavo.
Poleg naštetih večjih in pomembnejših pevskih zborov in društev je v Ljubljani
delovalo še precej manjših, predvsem ljubiteljskih pevskih skupin in zborov, ki so večinoma
nastopali na raznih proslavah, praznovanjih, obletnicah itd.
Socialna in generacijska struktura ljubljanskih pevskih društev in zborov je bUa v
veliki meri odvisna od okolja, v katerem so nastala in delovala, in od politične usmerjenosti
njihovih članov. Tako je veljala Glasbena matica za izrazito meščansko pevsko društvo, v
katerega so se vključevali v največji meri uradriiki, razni bančni delavci pa tudi obrtniki.
Približno isto sestavo je imelo tudi pevsko društvo Ljubljana, medtem ko so bila Krakovo-
Tmovo, Ljubljanski zvon. Sloga in Grafika pretežno delavska društva.
Kljub temu, da so bili pevci ljubljanskih pevskih zborov zvečine iz ružjih in kvečjemu
srednjih slojev, so gledali na podeželske zbore zelo zviška. Najbolj je ta odnos prišel do
izraza ob skupiiih nastopih Pevske zveze. France Marolt opisuje koncert 113-ih zborov
leta 1931 z zelo kritičnhni besedami: »Pevce z dežele so prezirali, češ, kaj bi se šli mazat
mednje mi pevci, vajeni visoke umetnosti, vzgojeni tekom desetletij od slavnih pevovodij,
ki imamo za sabo nešteto umetniških turnej itd...In tako,« pravi dalje Marolt, »so prihajali
dragi znanci in znanke, slavna pevska elita Ijubljariska, vsak s svojo filozofijo veščaka,
vseznala, prihajali kakor ščurki na svetlo oprezat in po tihem nergat, kakor se to spodobi
malenkostnim slabičem v gosposkih suknjah, ki jim je od njihove prave biti (prišli so
nedavno tega kot kmečki sinovi v mesto) ostalo zgolj slovensko ime.«'
Pevska društva so se načeloma izrekala proti kakršnikoli politični dejavnosti, ki bi
bila naravnana proti drugače opredeljerum društvom. Kljub temu je bila klasična politična
dvojnost prisotna tudi na tem področju. Različne politične stranke so pevska društva
vabile na svoje proslave za popestritev programa. V začetnem povojnem obdobju
»narodnega« navdušenja so se zbori z veseljem odzivali na takšna povabila, kasneje pa
so se zelo neradi udeleževali političnih shodov.
Večina pevskih zborov se je v mešane razvila iz moških. Vse kaže, da so se začele
ženske množičneje vključevati v pevska društva šele po 1. svet. vojni. Vzroke za to vidim
v povojnem večjem prilivu ženske delovne sile v mesta, v večjih političnih svoboščinah v
novi državi in s tem povezano večjo emancipacijo ženske v primerjavi s časom pred
»prevratom«. Kljub nekoliko spremenjenemu položaju pa je bilo še vedno opaziti neko
razliko v starostni strukturi pri moških in ženskih članih. Ženske, ki so pristopale k zborom,
so büe večinoma mlade, neomožene, brez obveznosti do družine, kmalu po omožitvi pa
so iz zborov izstopale. V splošnem torej velja, da je bilo starejših žensk v zborih razmeroma
malo. Vztrajale so le nekatere iz premožnejših družin, kjer so imeli doma gospodinjske
pomočnice in služkinje aU pa riiso imele otrok in družine.
Med odločilnimi činitelji, zaradi katerih so se ljudje odločali pristopiti v nek pevski
6 Ciril Špindler; Prvi koncerti (Maroltovega) APZ, Maribor 1968, str. 3
7 Pevec, št.ll, Ljubljana 1931, str. 43 (France Marolt)
132
Pevska društva in zbori v Ljubljani do leta 1940
zbor oz. društvo, so najpomembnejši: veselje do petja, potreba po druženju in koristna
poraba prostega časa. Veselje do petja je lahko temeljilo na neki daljši družinski tradiciji,
kjer je bilo že več družinskih članov tudi članov kakega pevskega društva, tako veselje
pa se ja lahko pojavilo tudi ob ugotovitvi posameznika, da ima posluh in dober glas, ki
sta potrebna za petje. Vse to združeno s potrebo po samopotrjevanju in z intenzivnim
občutkom za ustvarjanje nečesa koristnega je bil in je vsekakor še vedno eden glavnih
motivov za pristop k pevskemu zboru. Pevski zbor je večini nudil idealen način izrabe
prostega časa, ki je bil obenem povezan še z imietniškim poustvarjanjem. Privlačna pa so
bila tudi razna koncertna potovanja, s pomočjo katerih so si pevci širili svoje obzorje.
Nemalo je bilo takih, ki so prišli v zbor, da bi spoznali partnerja, čeprav je büo raznih
plesov, zabav in družabnosti povsod dovolj.
Pevska društva in zbore torej nikakor ne moremo imeti zgolj za izvajalce zborovske
glasbe in nosilce zborovske glasbene kulture, temveč za skupine ljudi, ki so v okviru
društev zadovoljevati tudi svoje drugačne interese. Zaradi tega je bilo potrebno
medsebojno usklajevati raztične poglede na vlogo društev, na nivo umetniškega
ustvarjanja itd. Seveda je prihajalo največkrat do sporov med odborom in dirigentom.
Slednji je namreč dajal več poudarka umetniškemu delovanju, odbor in pevci pa so poleg
petja vendarle videli tudi že zgoraj omenjene koristi. Prav zaradi tega si je težko
predstavljati amaterski zbor ali društvo, ki bi poleg glasbene plati ne upošteval tudi zelo
pomembnega socialnega vidika, t.j. potrebe človeka po druženju s somišljeniki. Družabni
večeri, ki so jih prirejali večkrat na leto, so bili najpomembnejša oblika medsebojnega
spoznavanja in predvsem zabave. Zbor je za te priložnosti nabavil jedačo in pijačo, med
sabo pa so določili ljudi, ki so bih zadolženi za postrežbo in pospravljanje po končani
zabavi. Družabiia srečanja so nemalokrat organizirali tudi v raznih gostilnah. Za Glasbeno
matico sta bili to gostilni Pri Nacetu in Pri Mraku, za APZ kavama Union itd. Med vsemi
pevci so bili zelo priljubljeni tudi skupinski izleti ki so jih po najboljših močeh organizirali
za svoje članstvo. To so bili navadno obiski priljubljenih izletniških točk v bUžini Ljubljane,
čeprav so se včasih z vlakom zapeljali tudi dlje.
Uspešno delovanje pevskih društev in zborov je bilo v veliki meri odvisno od
denarnih sredstev, brez katerih bi bile kot neprofesionalne in od države nesubvencionirane
organizacije onemogočene. Plačevati je bilo potrebno najemnino za društveni prostor,
honorar pevovodji, elektriko, nabavo not, razne članarine in še marsikaj. Večji stroški so
še zlasti nastali pri nastopih izven Ljubljane. Ivo Hladnik, predsednik Slavca, opiše v
enem izmed člankov denarne težave, s katerkni so se ubadali: »Pevsko društvo Slavec je
priredilo letos koncert v Tržiču in drugi dan popoldne koncert v zdravilišču Golnik. Tržič
je oddaljen od Ljubljane približno 50 km in se je koncerta udeležilo 55 pevk in pevcev.
Ker po novi odredbi prometnega ministrstva pevska društva rümajo pravice do polovične
cene vožnje na železnici, so znašale voznine 35 dinarjev na osebo, skupaj torej 1925 dinarjev.
Če računamo skromno prehrano za večerjo, zajtik, obed in prenočišče za osebo 50 dinarjev,
je to skupaj 2750 dinarjev; in razni stroški, programi, reklama, vožnja z avtobusom itd. le
700 dinarjev, znašajo skupni stroški 5373 dinarjev.«* Ker so zriašaU skupni prihodki društva
le 1350 dinarjev, so morali pevci in pevke primanjkljaj kriti sami.
Opisane razmere so bile značilne za večino pevskih društev, tako da je moral odbor
zbirati med pevci po 10 ali 20 dinarjev, če je sklerul nabaviti kaj potrebnega. Nedvomno je
8  Zbori, let. 6, Ljubljana 1930, str. 42
133
Robert Vrčoii
134
bilo med pevci prisotnega veliko idealizma, da so žrtvovali za dodatne društvene stroške
za marsikoga veliko vsoto.
Dohodke so pevska društva dobivala predvsem od ustanovriin, podpomin in čistih
dobičkov (če so sploh bili) od raznih prireditev, koncertov, veselic itd. Za izboljšanje
materialnega položaja so na svojih zabavnih prireditvah radi prirejali male srečolove in
ker so trgovci dobitke zanje darovali, je tak srečolov ponavadi prinesel društvu par sto
dinarjev dohodkov. Večina društev je imela svoje častne, ustanovne, podporne, zaslužne
in redne člane. Podporni člani so občasno nakazovali društvu manjše vsote denarja, če so
büi mnenja, da je to potrebno. Stanovska društva, kot so büa Grafika, Sloga itd., so dobivala
denar od svojih stanovskih organizacij. Najmanj denarnih težav je imel zbor Glasbene
matice, ki je imel največ podpornih članov in mecenov, obenem pa dovolj denarnih podpor
od države in celotne Glasbene matice.
Za izboljšanje denarnega stanja so si društva pomagala s prireditvanü, ki so jih
prirejali za pusta ali na sUvestrski večer. V ta nemen je bilo potrebno najeti dvorano in
prek oglasov privabiti čim večje števuo ljudi, če naj se je taka prireditev denarno izplačala.
Obstoj vsakega društva je poleg ostalega odvisen tudi od primernih prostorov za
vaje. Ljubljanska pevska društva zvečine s tem niso imela pretiranih težav. Huje je bilo le
pozimi, ko so nastopili problemi z ogrevanjem in s tem povezani stroški. Revija Zbori je
poročala, da je moralo pevsko društvo Ljubljanski zvon januarja 1929 »zaradi obolelosti
članov na hripi, zaradi prehudega mraza in pomanjkanja kuriva, pevske vaje začasno
ustaviti. Tudi Sloga je v zimi kratek čas pavzirala. Vztrajno, permanentno deluje le pevski
zbor Glasbene matice.«'
Za vaje najprimernejši čas je bil ob večerih, nekako po dvajseti uri, ko so bili služba,
popoldanski počitek in večerja že mimo. Janez Gregorin (nekdanji pevec Akademskega
pevskega zbora, op.RV) je o tem zapisal: »Pozna noč. Ljudje so že davno odšli iz biosko-
pov in gledališč, ulice so temačne in prazne, prvi veseljaki, ki so preživeli večer v
gostilniških lokalih, kolovratijo med hišami. Včasih lije kot iz škafa, drugič sneži, zdaj
zgrabi človeka, ki stopi ob tej tiri iz hiše, vročina, zdaj ostri mraz. Kazalec na uri se premika
proti polnoči. Na imiverzi (kjer je imel APZ vaje, op.RV) se tiho odpro vrata; temne sence
se motajo izpod balkona, urno se spuste čez Kongresni trg in izgube. Redki ljudje, ki so
preživeli večer ob kupici vina in v veseU družbi, stražnik, ki se prestopa pred Matico, so
priče tej tajanstveni paradi senc ob uri duhov. Večer za večerom ob isti pozni uri isti
prizor. Če vprašaš človeka, ki naglo prihaja od univerze proti Zvezdi, kaj je bUo ob tej
pozni uri v poslopju naše Abnae matris, bo odgovoril: 'Vaja Akademskega pevskega
zbora' 'Ob klej ste pa pričeli?' 'Ob osmih.' Ob osmih! Zdaj gre pa na polnoč. Ljudje, ki so
bili ves dan zakopani v skripte in knjige, ljudje, ki so ves dan garali v službi, večere ne
posvete zabavi in razvedrilu, ampak ga nesebično žrtvujejo kulturnemu delu...«^"
Pevska društva in zbori niso bili prisotni samo na svojih rednih letnih koncertih in
pevskih turnejah, temveč tudi na kultumo-imietniško manj pomembnih prireditvah. To
so bile prireditve ob raznih državnih in cerkvenih praznikih, ob odkritjih spomenikov
itd. Prepevali so »pod okni« pomembnim političnim, kulturnim in cerkvenim osebnostim
ob njihovih jubilejih. Zelo razširjeno je bilo tudi petje na pogrebih, porokah in na nekater-
9 Zbori, let.5, Ljubljana 1929, str. 5
10 Janez Gregorin: Kako dela APZ, APZ v Ljubljani, delovna doba 1926-1936, str. 5 .
Pevska društva in zbori v Ljubljani do leta 1940
ih dobrodelnih prireditvah. Zborovska pesem ravno tako ni manjkala na sokolskih in
orlovskih »zletih«, kamor so društva še posebej poskušali pritegiüti. Ubrano petje je bilo
moč slišati tudi na Ijubljaiiskem kolodvoru ob sprejemu kakega tujega pevskega društva,
ravno tako pa tudi ob odhodu ali vrnitvi kakega ljubljanskega društva z uspešne turneje
po tujini.
Nastop gospodarske krize v tridesetih letih je občutno vplival tudi na družabno
življenje v pevskih društvih. S slabšanjem gospodarskih razmer je usihala tudi intenzivnost
družabnega življenja, saj so društva postala denarno nesposobna pevcem plačevati prevoz
aH celo hrano in prenočišče. Tako so vsi ti stroški padli na rame pevca, le-ta pa je v svojem
žepu za to našel vedno manj denarja.
Kot lahko iz napisanega ugotovimo, so bUi ljubljanski pevski zbori in driištva nosilci
in soustvarjalci kulturnega pojava, ki se imenuje vokalna glasba. V svojih vrstah so
združevali ljudi najrazličnejših poklicev, različruh starosti in sociabiih statusov. Z ozirom
na veliko število pevskih društev in zborov ter množičnost njihovega člaristva ni težko
ugotoviti, da je bilo razmerje med številom pevcev in številom prebivalcev takrat, napram
današnjemu času, mnogo bolj v prid človeku, ki ni samo poslušal, ampak tudi (so)ustvarjal
in bil ponosen na svojo vlogo posredovalca glasbenih imietnin. Ta ponos je pri še živečih
tedanjih pevcih prisoten še danes.
Kljub vsem naštetim pozitivnim vrednotam pa je že tedanji čas nakazal nekatere
značilnosti, ki prihajajo v še večji meri do izraza tudi danes. Tu mislim predvsem na
mačehovski odnos do kulturne dediščine nasploh in nonšalantnost političnih subjektov
do hitrejšega in kvalitetnejšega kulturnega napredka, nezavedajoč se dejstva, da v današnji
hitro razvijajoči in v egalitizem usmerjeni materialističiu stvarnosti lahko obstane samo
kulturno razvit in sebe zavedajoč se narod.
BESEDA O AVTORJU ^
Mag.Robert Vrčon je zaposlen na Glas- j
benonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU kot (
raziskovalni sodelavec II. Ukvarja se predvsem j
z raziskovanjem oblik in načinov ljudskega j
petja na Slovenskem. i
ABOUT THE AUTOR j
Robert Vrčon, a Master in Ethnology and i
Cultural Anthropology, is a researcher on the j
Ethnomusicological Institute of the Slovene i
Academy of Sciences and Arts. He is primarily |
interested in researching the forms and ways i
of folk singing in Slovenia.
135
Robert Vrčon
SUMMARY
CHORAL SOCIETIES AND CHOIRS IN LJUBLJANA BEFORE 1940
If we corisider the ethnology of towns, then the study of a town's societies and
associations certainly appears to be one of the most frequent research themes. Choral
societies were one of the "generators" of social life in Ljubljana, but they also linked folk
culture and life to so-called high culture.
The begiraiings of choral societies in Slovenia reach back to the days of the first
reading circles, i.e. after 1848, when the Austro-Hungarian monarchy granted its subjects
more political liberties. Presently known data, however, suggest that the polyphonic mixed
choir of Krakovo (a district of Ljubljana) took to singing secular songs before the year
1848.
Major choral societies and choirs of that time were The Slovene Workers' Choral
Society Nightingale, the Choir of the Philharmoruc Society, the Slovene Musical Society
Ljubljana (with its own choir), the Choral Society Krakovo-Tmovo, The National Railroad
Workers Society Harmony (with its own choir), the Choral Society The Ljubljana Bell and
the Academic Choir.
Besides these major choirs and choral societies there were many small, mostly
amateur groups and choirs in Ljubljana. These performed at celebrations, conunemo-
rations, anrüversaries etc.
Choral societies and choirs cannot be seen merely as performers of choir music and
representatives of our choral musical culture. They were also groups of people who -
within these societies - satisfied other needs and interests. It is indeed hard to imagine an
amateirr choir or society which besides performing music would not pay attention to the
important social aspect of man's need to socialize with his fellows. Social evenings where
held several times a year and were the most important form of getting to know each
other, but above of all plain entertainment. More likely than not these social meetings
were held in pubs. But what the singers liked best were membership excursior\s which
were organized as often as possible.
Choral societies and choirs did not only sing at their regular annual concerts or
when touring, but also at less important cultural and artistic performances. Such would
be national and church holidays, the unveiling of a monument, and the like. They also
used to sing serenades to political, cultural and religious dignitaries on the occasion of
their birthdays. A widespread custom was singing at funerals, weddings and charity
performances. And choral songs were not missing from the meetings of the Hawks or
Eagles (Gymnastic Societies) either. On other occasions well-in-tune singing could be
heard at the Ljubljana railway station when a foreign choral society was welcomed or a
Ljubljana society departed on a tour abroad or returned from it.
The choirs and choral societies of Ljubljana were one of the origins and an important
vehicle of the cultural phenomenon called vocal music. They also brought together people
of different occupations, age and social status. There were so many choral societies and
choirs and so numerous were their members that - compared with today's figures - it is
obvious that people in the past preferred to not just listen to musical pieces of art, but
took pride in creating and performing them.
136
Pevska društva in zbori v Ljubljani do leta 1940
RÉSUMÉ
LES SOCIÉTÉS DE CHANT CHORAL ET LES CHOEURS A LJUBLJANA
JUSQU'A 1940
En parlant de l'ethnologie actuelle des villes nous trouvons que l'étude des sociétés
et des associations de la ville est, indoubitablement, un des sujets de recherche les plus
fréquents. Dans le cas des sociétés de chant choral, qui étaient une sorte de "générateur"
de la vie sociale a Ljubljana, il s'agit, en pluss, d'une frision de la culture populaire ou de
la culture du peuple et de la soi-disante haute culture.
En Slovérue les commencements des activités des sociétés de chant choral organisées
remontent dans les temps des premiers cercles de lecture dans les armées apres 1848, ou
les privileges politiques dans la monarchie austro-hongroise devinrent plus soples.
Pourtant - d'apres les informations dont nous disposons en ce moment - les chanteurs de
Krakovo chantaient les chants profanes daris leur choeur mbcte meme avant 1848.
Parmi les choeurs et les sociétés de chant choral les plus importants il faut compter
La Société chorale des ouvriers de Slovénie "Slavec", le choeur de "Glasbena Matica" ("La
Société philharmonique"), la Société musicale slovene de Ljubljana (avec son choeur), la
société chorale Krakovo-Tmovo, la Société nationale des employés de chemin de fer "Sloga"
(avec son choeur), la société chorale "Ljubljanski zvon" ("La Cloche de Ljubljana") et le
Choeur Académique.
A part les grands choeurs importants mentionnés, il y en avait beaucoup de plus
petits, surtout des choeurs d'amateurs qui fonctiormaient a Ljubljana; ces choeurs se
produisaient, en premier lieu, a l'occasion de différentes célébrations, fetes, anniversaires,
etc.
Les sociétés de chant choral et les choeurs ne peuvent pas etre considérés
imiquement en tant qu'interpretes de la musique chorale et en tant que porteurs de la
culture musicale chorale, mais aussi en tant que groupes de gens qui, dans le cadre de ces
sociétés, satisfaisaient également d'autres intérets. Il est difficile d'imaginer un choeur
ou une société d'amateurs qui - a côté des intérets musicaux - ne tiendrait pas compte de
l'importance de l'aspect social, c'est a dire du besoin des individus de s'associer aux
gens partageant les memes oppinions. Les soirées divertissantes, orgaiusées plusieurs
fois par an, représentaient l'occasion la plus importante ou les membres pouvaient faire
connaissance entre eux, et surtout ou ils pouvaient se divertir. Maintes fois les rencontres
divertissantes furent organisées dans les auberges. Tous les chanteurs aimaient aussi les
excursions en groupe que les choeurs organisaient autant qu'il leur était possible.
Les sociétés de chant choral et les choeurs ne participaient pas seulement a leurs
concerts annuels réguliers et a leurs tournées, mais aussi a des événements culturels et
artistiques de moindre importance. C'était surtout les manifestatioris a l'occasion de fetes
religieuses ou nationales, les inaugurations de monuments, etc. Pour leurs jubilés, us
chantaient "sous les fenefres" des persoimalités politiques, culturelles et ecclésiastiques
importantes. Il était aussi fres répandu de chanter aux enterrements, aux mariages et aux
manifestations de bienséance. Les reunions des associations des "Sokoli" ("Les Faucons")
et des "OrU" ("Aigles") ne manquaient pas non plus de chants choraux. On pouvait aussi
entendre le chant harmonieux a la gare lors de l'accueil des sociétés de chant choral
237
Robert Vrčon
étrangeres et aussi a l'occasion du départ ou du retour d'un choeur Ijubljanais d'une
tournée a l'étranger.
De tout ce qui est décrit dans l'article nous pouvons constater que les sociétés de
chant choral et les choeurs de Ljubljana étaient portexu^s et co-créateurs du phénomene
culturel nommé: "musique vocale". Dans leur rangs us réunissaient des gens de différentes
professions, d'âge et de situation sociale différents. Compte tenu du grand nombre de
sociétés de chant choral et de choeurs, et aussi des membres nombreux, il n'est pas difficile
de constater que le rapport proportiormel entre le nombre de chanteurs et le nombre de
population a l'époque était - par rapport a aujourd'hui - beaucoup plus favorable pour
l'individu, qui n'était pas seulement l'écouteur, mais aussi co-créateur, fier de son rôle de
médiateur des oeuvres d'art musicales.
138