1932
J
K
1931
LETNIK ST. 6
REŠITVE UGANK V 5. ŠTEV. »NAŠEGA RODA«:
Rešitev Križaljke: Vod.: 1. raj, 2. paket, 3. jem. — Navp.: 1. raj, 4. Rakek, 5. jem. Zlogovnica: 1. Jugoslavija, 2. jagoda, 3. davica.
Križaljka »Srnjak«: Navp.: 1. ost, 2. mi, 3. dar, 4. nc, 5. klas, 6. uk, 7. ič, 8. dan. — Vod.: 7. in, 8. da, 9. smodnik, 10. ti, 11. luč, 12. srnjak.
Rebus: Največ sveta otrokom sliši slave.
Rebus: Luč in zral^ iz hiše ti vse bolezni prepodi.
Rešile! vseh ugank: Anton Lavrenčič, Dolnja Lendava; Štrukelj^ Miroslava, Bo» rovnica; Kosar Franc, Negova; Šivec Berta, Sv. Katarina; Murko Štefka, Rogaška Slatina; Julka Kovač, Preserje; Mihael Plavčak, Sv. Rok; Tone Stajnko, Ljutomer.
4 uganke so rešili: Mirko Bračič, Ptuj; Tonček Dolinar, Ljubljana; Čemažar Anica, Malavas; Pepca Perme, Grosuplje; Poljanšek Polde, Petek Anton, Škrber Jože, Bartol Anton, Sile Edvard, Krže Drago in Gruden Franc iz Ribnice.
3 uganke so rešili: Antonija Šketa, Trnava; Pepe Kramberger, Sv. Lenart; Kadunc Olga, Grosuplje; Anica Lovšin, Ribnica; Kalond Herbert in Josip Gonca, Maribor; Ljudmila Povše, Orla vas; Terezika Cigan iz Prekmurja; Karel Gselman, Črešnovci; Franc Čeh, Alojzij Kolbič, Sv. Lenart.
2 uganki so rešili: Košir Milan, Brod; Joško Ančik, Ribnica; Boc Karla, Vransko; Sitar Malči, Stožice; Marija Škrinjar, Hardek; Kecelj Jože, Ježica; Petrič Angela, Lj., Teraž Pepi, Sevnica; učenci II. r. drž. nar. šole v Tešanovcih; Cesar Franc, Sv. Rok; Ivo Perger, Rog. Slatina; Dorna Aga, G. Bistrica; Koh Angela, Vransko; Pavel Uršič, Gor. Logatec; Jemec Slavko, Moravče, Zoran Tevž, Gor. Logatec; Dobovšek Anton, Ježica; Komar Stane in Sedevčič Angela, Malavas; Dobovšek Adolf, Zorman Peter in Poštuvan Stana, Stožice; Cian Ferdinand, Kočevje; Ljubič Anton, Sp. Slivnica.
KRIŽAL3 KA »PIRH«
Sušnikova Milena, Novo mesto
Besede pomenijo navpično: 1. ži* valski glas; 2. predplačilo; 3. trdilnica; 5. kos lesa; 6. ni velika; 7. so v dimniku; 8. spomladi se vrbova šiba; 10. nikalnica; 11. prislov kraja; 13. prometno sredstvo; 16. del srajce; 17. žito; 18. predlog; 19. konč* nica samostalnika moškega spola.
Vodoravno: 1. mesec; 4. čas; 5. dolžinska mera; 7. pomožni glagol; 9. rast« lina, iz katere se naredi platno; 11. prislov kraja; 12. velikonočni pozdrav; 14. trdil« nica; 15. vzklik; 16. števnik; 18. suha tra* va; 20. prislov kraja; 21. del obraza.
»Naš rod« izhaja osemkrat med šolskim letom in ga prejemajo naročniki »Mladinske matice«, ki plačajo letno naročnino za list in publikacije »Mladinske matice« Din 22'50,
v 9 mesečnih obrokih po Din 2'50.
List izdaja »lugoslov. učiteljsko udruženje« — sekcija za Dravsko banovino v Ljubljani,
zanjo odgovarja Ivan Dimnik.
Glavni in odgovorni urednik: Josip Ribičič.
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica štev. 6.
Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani (predstavnik Franc4 Štrukelj)
ANDREJ D EBE NA K:
£rcri ~Grubarjeva knjižnica v Ljubljani
Svetloba prvih žarkov je objela hribe, polja in koče, viničarije in blatne kolovoze ...
Iz hribovske vasi se je odmaknilo dvoje majhnih postav, vsaka z nahrbtnikom in šibnatim jerbasom.
Mudi se jima. V sosedno šolo na polje se jima mudi. Tam ima vsak učenec kos kruha. Tam otroci ne vedo, kako je v hribovski šoli, kjer otroci med seboj drug drugega prosijo drobtin.
S trudnim korakom in bojaznijo sta dosegla šolo. Dolga je bila
pot.
V	šoli na polju je završelo. Stotero oči je uprtih v mala odposlans ca hribovske šole. Petdesetero src posluša zgodbo hribovskih otrok, ki nimajo ne potic ne pirhov ne kruha.
In sežejo roke pod klop: »Nata! Za brate in sestre!« Debelita se nahrbtnika, 'polnita se jerbasa.
Fanta sta vrtoglava. Zahvaljevati se ne znata. Le smehljata se.
Ko ju je vzela cesta in ju zastrla s hišami, je pritekel mal šolarček za njima. Izposodil si je bil denar in jima kupil žemljo.
Zunaj pa je dobra roka pripela sonce visoko nad hribovsko šolo, ko sta nosila med ponižne koče in viničarije odmev pesmi, ki je v vseh otroških srcih . ..
ANICA ČERNEJEVA:
MAMICA PIŠE TETI
Hvala za pismo. Odpisali nismo, je dela čez glavo .. . Vse nam je zdravo . .. Vse gre po sreči, vedno smo večji:
se včasih prepira,
Saša je dušica naša,
Joško že hodi po moško, kmalu bo konjčka zajahal, k tetki jo bo primahal. Sladkih pogač mu pripravi, celo hišo pozdravi, pa se še kaj oglasi pri svoji sestri na vasi.
Draga že pridno pomaga,
Peter je hiter ko veter.
Mira
^lv^frircf * c.7v/tih
revidno je stopala lisica navkreber, še previdnejše sta ji Regar in Kvakar sledila.
Vedno gostejše je postajalo drevje in vedno tem= nejša in trudapolnejša pot skozi gozd.
Na vrhu se je lisica že s težavo prerila skozi grmov* je med drevjem. Tu je obstala in dvignila glavo. Nos* nice so se ji začele širiti in oči so se ji zasvetile.
Visoko skalovje ji je zapiralo pot. Vrh skalovja je molel napol porušen stolp svoje razjedene stene proti nebu. Par metrov od tal, med skalovjem je zijala v steni velika, temna odprtina. Pro* stor pred njo je bil skoro raven in post* lan z vejami, okle* ski, dračjem, prot* jem in mahov jem.
Na tej podlagi so dremale tri belkaste kepe. Ob strani, na najskrajnejšem ro* bu pa je čepela ve* lika sova. Strigla je z mehkimi uhlji in gledala na bele kep v gnezdu.
Največja izmed treh kep se zgane in iz belega puha se prikaže glava z veli* kimi okroglimi očmi in močnim kiju* nom. Bil je to naj* močnejši sovin sin.
Odprl je kljun, po* gledal mater in za* skovikal: »Lačen!«
Tudi ostala dva sta se zganila in vstala: »Lačna!«
»No, no,« je tolažila stara, »saj ste komaj povečerjali!«
Res so vsepovsod okoli gnezda ležali ostanki večerje — kosti raz* nih živali. Nekateri so se še maščobno svetili. Starka je zgrabila te kosti in jih vrgla po steni navzdol k drugim na kup. Tu, pod skalo so ležali in se kopičili vse križem ostanki zajcev, rac, jerebic, podgan, žab, kač in vsemogočih ptičev. Nenasitna je sovja mladež!
Najstarejši je bil naj požrešne jši. »Hu*u« je vpil. »Mama, lačen!«
»Mir, da mi koga ne privabiš s svojim vpitjem!« je karala mati in tolažila: »Potrpi, vsak čas se vrne oče pa ti prinese kaj!«
Ali mladič se ni dal utolažiti —'začel je vpiti na vse grlo in brata sta mu pomagala.
Nastalo je tako vpitje, da sta Regar in Kvakar, ki sta bila skrita v grmovju, trepetala strahu.
Sova je namršila obrvi in se odločila, da gre in poišče kak grižljaj za prvo silo. Razpela je mogočni krili in neslišno odplula med drevjem.
Komaj se je sova odstranila, že je skočila lisica naprej. Skakaje od skale na skalo, se je spretno bližala gnezdu. Že se je vzpela na polico, ko je nad njo zašumelo.
Oče mladičev se je bil vrnil. Naglo je izpustil iz kljuna mlado račko pred najhujšega kričača in se zagnal v lisico. Jezno pihajoč in z namršenim perjem jo je začel ob= delavati z ostrimi kremplji in sekati v njo z močnim kljunom, vedno se izogi* bajoč njenega ostrega zobovja. V hipu je bila lisica vsa krvava. Še parkrat je hlastnila po sovi z ostrimi zobmi, potem pa se je urno okrenila in zbežala po skalah navzdol ter izginila v gozdu.
Sovan je še enkrat zapihal za njo, potem pa sedel na skalo in stražil.
Ne dolgo in tudi sova se je vrnila.
Prinesla je debelo miš in jo vrgla dru* gemu kričaču v kljun. Sovan jo je oka* ral, ker je bila pustila mladiče same in ji povedal, kako in kaj je bilo z lisico.
Že je razpel peroti, da poišče hrane tudi za tretjega kričača, ko zapazi pod ska* lovjem naša dva odposlanca.
Žabca sta bila koj po boju med lisi? co in sovanom stopila pod skalovje. Po* čakala sta, da se zakonca pogovorita, nato je Regar pričel:
»Pozdravljen, kralj noči! Odposlan* ca žabjega rodu sva ravnokar gledala tvoj veliki boj z lisico. Veseliva se tvoje zmage in ti kličeva: le tako naprej! Ta« kega junaka bi bil naš rod vesel! Zato te prosiva, da greš z nama in postaneš naš starešina.«
Sovan in sova sta zazijala od začudenja!
»Ne, kaj takega pa se mi še ni pripetilo! Ljube žabice so prišle k meni v goste!« je zaskovikal sovan in gledal s svojimi očmi navzdol.
Nato pa je dregnil suvo s perotjo pod rebra in odgovoril Regarju: »Ljubček moj zeleni, čakaj, da te objamem!«
In je v lepem loku prifrčal do Regarja, ga prijel s kljunom sredi telesa in odnesel v gnezdo. Tu je dejal tretjemu svojemu sinu: »Na!« ter mu vrgel Regarja v kljun.
»Kvakar na pomoč! Izdajstvo!« je zagrgral Regar, potem pa umolknil, kajti najmanjši sovan se je z njim že davil.
Ko je Kvakar zaslišal Regarjevo grgranje, jo je ubral po bregu navzdol, da se je kar kadilo za njim. Pribežal je do luže, ki je bila k sreči še ostala od zadnjega dežja. Globoko se je zaril v blato, kajti dobro je bil slišal nad seboj prhutanje sovana, ki ga je iskal, da od* nese še njega v gnezdo.
Noč se je bila umaknila dnevu, ko je Kvakar pokukal iz blata in splaval na suho. Tu je s trepetajočim srcem prisluhnil. Vse tiho!
»Zdaj mi bodi usoda milostna!« je pomolil in se v velikih skokih pognal naprej po bregu navzdol, skozi gozd, preskočil studenček, pre? tekel zelenico, zasopihal preko trate, preplaval potok in skočil z glavo naprej v domač jarek. Tu se je zaril v blato in od vsega hudega zaspal.
Spal je do večera.
RUDOLF KRESAL:
HČI CESTNEGA POMETAČA
(Ilustriral M. Maleš.)
Ljudje so ji rekli Sonja, v resnici pa ji je bilo ime Anica. In časih, kaldar se je pogledala v zrcalo, v staro, raizbito zrcalo, ali pa če je pomislila na samo sebe, se ji je pripetilo, da ni vedela, ali je Sonja ali Anica. Pa čim bolj je mislila, tem bolj se ji je zdelo, da ni ne Anica ne Sonja. Čez nekaj časa se je obeh imen privadila. Ljudje, tuji ljudje so ji rekli Sonja, oče pa jo je klical Anica. Vendar občutek, da ni ne prvo ne drugo, je bil vse močnejši. Tako je počasi v njej raslo prepričanje, da je nekaj povsem drugega, za kar so jo imeli tuji in domači ljudje.
Bila pa je hči cestnega pometača. Očetu so vsi rekli: pometač. Ali s to besedo ga nihče ni hotel žaliti. »Pometač« so mu rekli le zato, ker niso vedeli ne kako mu je ime ne kakšen priimek ima. Bil je velik, močen mož z dolgo brado in dolgi, temni lasje so mu padali na čelo in tilnik. Njegov obraz je bil nenavadno resen. Le malokdaj je s kom izpregovoril kako besedo. In kadar ga je kdo videl pometati podnevi ali ponoči trg pred mestno hišo ali široko cesto tu ali tam, se ni mogel ubraniti občutka, da je ta mož nekoč moral biti nekaj povsem drugega. Njegova visoka, krepka postava, svetle oči in lepo
oblikovane roke so razodevale človeka, ki je nekoč moral imeti lepše življenje — in je bil bolj vajen ukazovati kakor ubogati.
Ali nihče ne ve, kaj ga v življenju čaka. Ta mož, ki je pometal ceste, dan za dnem z veliko brezovo metlo, se je rodil daleč na severu, v nekem ruskem mestu kot knez. Ko je dorasel, je postal vojak, visok dostojanstvenik, ki je dajal nasvete samemu carju. Pa je prišla velika vojna in je Rusiji vzela carja, temu možu pa vse bogastvo in vse časti. Zraven mu je umrla še žena, Ankina mati. In s to edino hčerko je brez strehe, brez zemlje, brez domovine, kakor kak ubežen kralj
pribežal v tujo deželo in postal cestni pometač, da mu Anica ni umrla od gladu.
Časih, kadar pometa, priteče k njemu sredi sončnega dneva Anica in ga prime za roko. Mož se sredi dela ustavi, metla mu pade iz rok, pogled pa mu obvisi na zlatolasi Ankini glavi. Nekaj časa strmi nepre* mično v svojo edinko. Iz oči mu sije žalost. Čudno, tako čudno svetlo se mu leskečejo, kakor da bo zdaj*zdaj iz njih po razoranih licih zdrknila solza.
O, saj ni nič. Veliki, močni mož skuša vso bol skriti. In jo skrije. Sonce sije tako lepo. In Anica se mu tako nebeško smehlja. Glej, zdaj se sklanja, da bi očetu pobrala veliko, težko metlo. Pa jo oče prehiti, da bi si Anka ne umazala svojih lepih, belih rok. Nato se oče rahlo dotakne njenih zlatorumenih las. Samo dotakne se jih. Ve, da so njegove roke prašne, in da so Ankini lasje svetli kakor iz suhega zlata. Potem pa ji tiho, smehljaje se pravi:
»Anka, pojdi domov! — kmalu pridem.« — In čez malo časa se mu utrga: »Ali je doma vse v redu?«
Anica pokima in pravi:
»Vse! — Vse je v redu!« In Anica zaihti in odhiti vsa žalostna domov. Lepa, mala knežna — pometačeva hči.
Tako priteče vsak dan pred kosilom k očetu, ki pometa trg pred mestno hišo, kjer branjevke prodajajo zelenjavo. Tako se vsak dan malo pogovarjata sredi ceste. In očetu je vsak dan bolj hudo, ko vidi, kako raste Anka kakor velika lepa roža vse lepše in se bo nekega dne razcvetela v krasen cvet.
Opoldne, ko se oglasijo vsi cerkveni zvonovi, pride oče domov. Veliko, težko metlo postavi v vežo. Zatem poišče ščetko in si raz« praši obleko. Nato pa stopi v sobo. Njegov obraz je en sam nasmeh. Še poln je tistega veselja in prikrite žalosti, ki mu jo Anka vsak dan sredi ceste povzroča s svojim dobrim, otroškim obiskom.
O, Anka že ve, kaj je prav. Gospodinja je. Kuha in pometa. Časih po ves dan pospravlja, tako da ni v vsej sobi opaziti najmanj* šega praška. Tu pa tam se kar blišči. Očetu se zdi, da je Anka prava kneginja sredi vsega tega bornega sveta. Ena sama soba je, ki je kuhinja, jedilnica, sprejemnica in spalnica — vse hkrati. Pa vendar vlada v njej grajski red. In očetu je pri duši kar lepo in nič hudo ne pogreša razkošnih palač, velikih dvoran, ki jih je imel tam daleč v ruski deželi. Smehlja se in gleda Anko, ki nosi na mizo krožnike in pribor, potem v beli posodi vročo juho. Pa se pripeti, kadar je Anka hudo zaposlena in ne gleda skrivaj očeta, da se mu utrne svetla solza. Tedaj misli oče:
Kaj bo z Anko, če on zboli — ali umre?
Ali Anka je že pri njem in mu ne da misliti žalostnih misli. Pogleda ga s svojimi dobrimi, svetlimi očmi, nasmehne se mu s svos jimi rdečimi ustnicami — da je oče kar zamaknjen in za nekaj časa pozabi vse skrbi.
Tako sta živela poleti in v pozno jesen. Listje se je raz dreves obletelo. Sape s severa so zapihale v mesto. Ljudje so se zavili v tople suknje in kožuhe. Ankinemu očetu pa se je nenadoma pomračil obraz. Oči so se mu globoko vdrle, da so bile videti kakor dve glo* boki, temni votlini, sredi katerih sta goreli dve majhni, drobni lučki. In ko se je nekega dne vse nebo nad mestom pokrilo s sivobelimi oblaki, ko so pričele padati prve snežinke — je oče legel in rekel Anici:
»Anka, zdaj pa nič ne vem, če bom jutri mogel z doma!«
Ko je to rekel, se je stresel, zazeblo ga je po vsem telesu — in več ni mogel povedati. Srce mu je uklenila ostra bolečina, grenka skrb za Anko. Zakaj od svoje borne plače, ki jo je prejemal kot cestni pometač, si ni mogel za hudo uro nič prihraniti.
Anka pa je vse to vedela. Bila je šele osem let stara, pa je že vse vedela. Sladko se je očetu nasmehnila in rekla:
»Ne, oče! Saj ni tako. Nič hudega ni.« — In po teh besedah ga je tako čudno poredno pogledala, da je oče ostrmel. Anka pa je šla po prstih od njegove postelje k svojemu ležišču. Malo je postala, se ozrla k očetu, se mu spet čudno, poredno nasmehnila — potem p-1 — kakor bi mignil — je od nekod — morda izpod zglavja, potegnila majhen zavojček. Spet se je po prstih vrnila k očetovi postelji, sedla
na rob, in očesci sta ji siiali tako poredno, tako čudno poredno, da se je celo oče moral nasmehniti tej njeni skrivnostni hudomušnosti. Ustnice so mu skoro neslišno zašepetale:
»Kaj pa je, Anka?«
»Nič! Nič ni!« je Airika zažvrgolela. Nato pa je z bliskovito naglico, s skoro mrzličnimi rokami razvila zavojček. Nekaj trenutkov je bilo slišati le rahlo šumenje starega, zmečkanega papirja, Zatem pa je povsem iznenada srebrno zazvonilo — in na očetovo odejo se je iz Ankinih rok usula toča srebrnih novcev.
Oče je ostrmel. Ni mogel verjeti, da je toliko denarja pri hiši. Pogledal je Anko, ki se je tiho smehljala — in je takoj vse razumel.
Anka je vse to bogastvo prihranila, kadar ji je oče dal denar, da je na trgu kupila to in ono za dom. In tačas, ko je oče zbiral misli, se od presenečenja skušal zavesti, je Anka štela.
»Ena, dva, tri, pet, sedem, devet, deset, dvanajst...« Štela je in štela, in naštela je polnih sto in petnajst dinarjev. Proti koncu ji je glas vse bolj od notranjega razburjenja in zadovoljstva, da more očetu pomagati, podrhteval. Ko pa je končala, je opazila, da sta se očetu utrnili dve veliki solzi. Tedaj se ni mogla več premagovati, zgrudila se je s svojim drobnim telescem na očetove prsi in zaihtela. Ali to njeno ihtenje ni bilo več ihtenje otroka. Ihtela je kakor velika žena, ki ve, kako je časih hudo na svetu.
Ponoči pa ni mogla spati. Spomnila se je čudnih stvari. Pred seboj v temi je videla visoke bele palače, velike dvorane polne zlata in dragocenih preprog. In okrog nje so se sukale lepe gospodične in ji stregle. O, in kakšen je bil oče. Na njem se je od samega zlata
vse leskatalo. Nosil je dolgo, zlato sabljo in na prsih je imel dolgo vrsto velikih kolajn. In čudne vonjave so se širile okrog nje. Videla je tudi mater, ki je hodila kakor kraljica s krono na glavi in ukazo* vala zdaj resno zdaj smehljaje se. O, kakšen je bil ta svet poln raz* košja! Ali je Anka sanjala?
O ne, Anka ni sanjala. Tako je bilo nekoč, pred veliko vojno. — Ali ko se je zjutraj zbudila, je mislila, da je sanjala.
Pa tudi oče se je vsega tega spominjal. On ni sanjal. Nekoč je bili knez, ki je dajal nasvete samemu carju — zdaj pa je cestni pometač.
FRAK MILČINSKI:
POLDRUGI MARTIN IH RAZ BO] N I KI
(Ilustriral I. Vokač.)
3e dejala mati: »Sinek Martinek, hiša je nama pogorela, brez denarja ne moreš postaviti druge. Stara sem, ni me skrb zame, pri sestri, tvoji teti, bom našla kot za stare dni. Žal pa mi je tebe, sinek, da boš moral po svetu in te bodo tuja vrata bila po petah.«
Je odgovoril Poldrugi Martin: »Nič se ne bojte, mati, ne bodo me tuja bila po petah in ni treba, da me, saj so domača še ostala cela.«
Pobral je s pogorišča domače duri, naprtil si jih je na hrbet, da so mu segale do peta, poslovil se je od matere in šel, da si drugod poišče službe in kruha.
Šel je in koder je hodil, povsod so mu po petah tolkla domača vrata in je bil zadovoljen in vesel, da niso bila tuja, kakor mu je prerokovala mati.
Gledali so ga ljudje, majali glavo in ga izpraševali. Pa jim je razodeval, čemu ima na hrbtu domača vrata. Smejali so se mu, dali so mu kruha v malho in veleli naprej. Dela pa niso imeli za fanta, ki mu duri bijejo ob pete. Niso imeli zanj dela ne pri prvem, ne pri drugem, ne pri tretjem gospodarju.
Pride zvečer do četrtega gospodarja in vpraša po delu. Ta gospo« dar je bil skope sorte. Ogledal si je fanta z durmi na hrbtu in si je mislil in je računal: Fant je močan kakor bik, pameten tudi toliko — taki so včasi dobri za delo. Plačaš jim pa, kolikor hočeš, saj ne poznajo denarja in njegove veljave. — In je dejal: »Fant se mi smiliš, ne podim te, lahko ostaneš pri hiši. Za večerjo pa pojdi spat! Videla bova, kaj nama prinese jutro.«
Poldrugi Martin je bil truden, šel je na seno in zaspal brez večerje.
Mu je drugo jutro dejal gospodar: »Ne polenčka nimam na tnalu, da bi mogel in nama skuhal zajtrk. Tjale v hrib morava naj= prej po drva. Kar vprezi štiri vole in pripelji za menoj! Preden prideš, bom posekal par dreves.«
Je vprašal Poldrugi Martin: »Kako jih naj vprežem, vole?«
Je rekel gospodar: »Močnejša dva spredaj, druga dva zadaj!«
Gospo-diar je vzel sekiro in stopil v hrib. Poldrugi Martin se je lotil voza in volov. Močnejša dva je vpregel pri oj eh, druga dva na zadnjem koncu in jih je vpregel tako, da so bili z glavami obrnjeni drug od drugega, in niso nikamor prišli.
Potekla je ura, potekli sta dve, se je vrnil gospodar. »Kaj poče= njaš, prismoda?«
Je odgovoril Poldrugi Martin: »Voli nočejo brez zajtrka v hrib! Pa jim tudi ni treba: bolj so pametni, kakor sva midva — saj je dovolj še drv pod ognjiščem.«
Gospodarja je jezilo in ga je bilo sram. Zakuril je in zavrel mleko. Nalil ga je v skledo, nevoljno je ukazal Poldrugemu Martinu k zajtrku in še ga je opomnil: »Počasi zajemaj, vroče je!«
»O,« je dejal Poldrugi Martin, »doma smo vroče mleko hladili takole.« Pa je izpred gospodarja ročno potegnil hlebec, ga zlomil in zdrobil v mleko in preden se je gospodar zavedel od začudenja, že je posrebal mleko in kruh, vse, kar je bilo v skledi. Skledo in žlico pa je pustil gospodarju.
Ne, take lenobe, takega požeruha še niso imeli pri tej hiši! In se je Poldrugi Martin grdo zameril skopemu gospodarju. Kar pobrati je moral šila in kopita in ni imel drugih šil in kopit razen hišnih duri. Pa si jih je oprtal na ramo, da so mu tolkle ob pete, in je šel sit in zadovoljen naprej svojo pot.
Koder je šel, povsod so se mu smejali in mu dajali kruha v malho. Dela pa niso imeli zanj nikoder.
Nagibal se je dan, pride v gozd, pa sklene, tukaj da bo nočil. Izbere si mogočen hrast. Nanj spravi vrata in jih položi med veje: holaj, postelja je postlana, varna bo pred divjo zverjo! Tudi večerje mu ne bo manjkalo, malha je polna kruha. Le žejalo ga je in je bil resnično žejen in ne tako, kakor mlinarjeva kokoš, ki je ves dan ob vodi.
Pa je stopil s hrasta in se ozrl, kod kaj teče, kar bi bilo za žejo in zoper njo. Srečne oči, že je uzrl studenec, ob studencu sta bila korec in škaf! Pa si je s korcem nalil vode v škaf in si je škaf in korec, oboje nesel gori na hrast in postavil na vrata, pa so mu bila vrata ne le postelja, nego tudi miza. In je sedel in so mu bila vrata hkratu še stol. Lepo je zalagal, zraven pil vodo in bil zadovoljen, da ga jutri ne bo dramil katerikoli gospodar.
Imeli so pa v tem gozdu svoje zbirališče razbojniki, njihov je bil korec, njihov je bil škaf, ki ju je bil Poldrugi Martin pobral ob studencu.
Poldrugi Martin je večerjal na hrastu, pod hrastom pa se je zbralo dvanajst razbojnikov. Zakurili so ogenj, pekli so in cvrli, vina so imeli s seboj polne mehove, pa so rezali in trgali meso in lomili kosti, jedli so in zamakali, divje se grohotali in vmes so delili svoj plen.
Iskre ognja so visoko letele v hrastove veje, pa je ena izmed isker priletela Poldrugem Martinu na roko in ga pičila, baš ko je pil. Pa se mu je zgenila roka in se mu je voda iz korca razlila po vratih in je z vrat kapala doli.
Se je oglasil najmlajši razbojnik: »Dež gre!«
Se je zasmejal glavar: »Nič se ne boj, ne bo te predrl! Iz nebes je, hvaležen bodi zanj!«
Še so mu nagajale iskre, pa je dejal Poldrugi Martin: »Oni tam spodaj nagajajo meni, nagajal jim bom še jaz.« Pa je izvrnil ves škaf.
»Oha,« je dejal najmlajši razbojnik, »pošteno lije, nemara so na stežaj odprli nebeška vrata.«
Se je zagrohotal glavar: »Nič se ne boj, dokler ti nebeška vrata sama ne prilete na glavo!«
Poldrugi Martin je čul te besede, pa je dvignil vrata z vej in jih spustil doli, da so s škafom in korcem vred zaropotala po vejah in loputnila na one spodaj.
Prestrašeni so razbojniki zakričali: »Gorje nam, nebeška vrata so prišla nad nas!« in so zbežali, kamor in dokler so jih nesle noge.
Poldrugi Martin pa se je splazil s hrasta in si postregel z razboj« niško pojedino. Potem je pobral denar, kar so ga pustili razbojniki, in si ga zbasal za srajco. Naprtil si vrata in se vrnil domov k materi.
Mati je zastokala: »Sinek Martinek, ali si že nazaj, ali ti ni bilo nikoder obstanka?«
Poldrugi Martin pa je potegnil srajco izza hlač, pa mu je žaro? potal denar po tleh in ga je bilo toliko, da sta si namesto zgorele hiše postavila drugo, in je bila vsa nova, le duri sta dala natakniti stare.
HO) PRVI GREH
S sestrico Olgo sva imeli vsaka svojo malo samokolnico. Tja sva spravljali svoje zaklade in dragocenosti: igračke, svete podo* bice in nove zlate dvodinarske novčiče. Ti so nama bili najljubši.
Pogosto je hodila k nam stara, stara beračica. Strina, sva jo kli= cali in radi sva jo imeli. Mama ji je vselej dala kave, strina pa je pri stranski mizi preštevala drobiž.
Nekoč, dobro, dobro se še spominjam, je bila beračica zopet pri nas. Zopet je sedela na svojem običajnem prostoru. Žepe je izpraznila in ves drobiž usula na mizo. Sonce je posvetilo skozi okno, novci pa so se tako zapeljivo svetili, tako blesteli, da sem počasi iztegnila roko, počasi, počasi, in vzela svetel desetvinarski novčič. Nisem še vedela, kaj je greh in vendar sem novčič skrila, skrila tja, kjer je bil najvars nejši: med podobice v svojo samokolnico.
Nevem kako sem mogla skriti novčič, ne da bi bil kdo to opazil. Tudi ne vem, zakaj sem to storila. Vem le to, da mi je tedaj leglo nekaj težkega na srce.
Poteklo je par dni. Pa mi reče Olgica po večerji:
»Daj, Jelica, pokaživa si podobice!«
Prinesli sva samokolnici k stranski mizi in sva začeli. Najprej je Olga kazala podobico za podobico — do zadnje. A potem sem bila jaz na vrsti. Polastil se me je čuden trepet, še glas se mi je tresel. Strah je rasel od podobice do podobice. Zdaj! Naenkrat zablišči pred nama skriti novčič.
»Kaj pa je to?«, se začudi Olga.
Nisem odgovorila, dvigala	podobice kar dalje	drugo	za	drugo,
a	novčič je padal od podobice	do podobice, vedno	globje	in	obstal
na dnu. In tedaj ga Olga vzame v roko in dvigne:
»Jelica, kje si to dobila?«
Mama in teta, ki sta sedeli pri drugi mizi, sta tudi postali pozorni in me pogledali. Vzamem Olgi novec iz rok, a iz ust	se mi	utrga:
»To, to sem vzela oni dan,	ko je bila strina pri	nas.«
Tresla sem se in vsa sem otrpnila. Sedaj, kaj bo! V kuhinji je nastal čuden, strašen molk. Nihče se ni zganil. Pričakovala sem. da se bo mama razjezila, teta skočila in zavpila. Nič.
Molk in grozo pa naenkrat pretrga bridko ihtenje. Mama je slo* nela ob mizi in jokala, jokala.
Mama je jokala.
Mojo glavo je stisnil strašen obroč, prsi mi je hotelo razgnati.
Mama, moja zlata mama!
In so privrele tudi meni solze iz oči ter drsele po licih. Počasi sem se približala mami, kolena so se kar sama uklonila.
»Mama!«
Čutila sem, kako je mama objela mojo glavo in jo pritisnila k sebi. Dvoje src je tonilo v bridkosti.
Vrnila sem usodni novčič, prosila ubogo strino opuščanja, srce pa je spoznalo: Ne kradi!
RIHARD JAKOPIČ:
IVAN POVIREK
Spomladi l. 1920., ko se je po dolgih temnih dneh sramote začelo vzbujati mlado umetniško življenje in so se kar po vrsti pojavljali glasno in bojevito novi talenti, je umiral daleč od njihovega hrepes
HRBHHI
ifHj S*«;' ,
Radovedneža
nenja in navdušenja skromen, a bogato obdarjen mlad umetnik. Ime mu je bilo Ivan Povirek. Čeden mladenič, dober, preprost in čvrst. Pred letom dni bi še nihče ne verjel, da si ga je smrt že izbrala za svojo žrtev in da se bo moral tako kmalu posloviti od tega sveta.
Pa smrt ne pozna usmiljenja. Pred njenim dihom mora pasti vse le s po in grdo, majhno in veliko. Poz virek se je rodil l. 1892. pri Sv. Križu pri Moravčah. Oče mu je bil cerkovnik in kovač.
Svoje prve kiparske študije je pričel na ljubljanski obrtni šoli pri prof. A. Repiču. Nato je šel na dunajsko akademijo v šolo prof. Mullnerja. Pa vojna ga je zalotila in mu vcepila kal smrti. Umrl je v najlepši dobi, ko je ko* maj dobro pogledal v življenje in se začel pripravljati na velika des janja. Le spomin na njega ni umrl in ne bo umrl. Iz njegovih redkih del diha sveže življenje, prepro= sto, nežno in iskreno, kakršen je bil on sam v sebi. Majhne in ne: znatne so te stvarce po svojem obsegu, pa lepota mlade duše je v njih. Ljubezen in živi jenska raj dost umetnikova sta jih obliko; vali. Kakor svetli žarki so, ki po-sijejo od nekod iz pozabljenih svetov bežno v našo razburkano sedanjost in izginejo.
Povratek
VLADO KLEMENČIČ:
SIRENA
Vsak dan sirena vpije v nebo.
V	nizke barake plane med nas: Prišel je čas, prišel je čas, očka, le pojdi pod črno zemljo!
Vsak dan se očka zarije v rov. Zvesta mu lučka sveti tam, da mu je laže, da ni sam, da ne zgreši mu kramp njegov.
Osem ur vedno čakamo, kdaj spet ga sirena pokliče nazaj, da nam poreče: »Zopet sem vaš!« Srčno pozdravljen, očka naš!
QM A
VERA ALBRECHTOVA:
MED HUCULI V UKRAJINI
Deževna julijska noč je bila. Izza oškropljenih šip se je v kričečih reklamah predmestja izgubljal Lvov v morju luči. Vlak je dirjal proti jugu in bilo je že jutro, ko smo se ustavili v Vorohti, znanem poljskem kopališču.
Drug svet se je odprl pred nami. Huculi v svojih prekrasnih pi* sanih nošah, na svojih visokih, s pisanimi »ližniki« pregrajenih vo* zovih, njih mali huculski ko« njički in tuja, vendar nam tako domača govorica ... Ča* kali so, da nas popeljejo v svoje kraje, v osrčje Karpa* tov, v prelepo poljsko Ukra* jino.
Vozili smo se med goz* dovi, po slabih, neizvoženih kolovozih, da so se visoka kolesa vdirala do osi. Toda naši vztrajni konjički so bili vajeni takih poti.
Tu vidiš cele pokrajine napol odsekanih debel, ki štrle iz zemlje, nalik člove* škim trupom. Kakšna odse== kana veja, ki je še ostala, a nikdar več ozelenela, moli v zrak — zdi se ti kot roka, ki vpije v nebo: poglejte gro* zote vojne!
Ure in ure nikjer nobe* ne vasi. Sredi gozda zamazan na židovska krčma, kjer toči za drag denar bradat Žid v črnem kaftanu trudnim in žejnim popotnikom svojo vodko.
Konjički počijejo in hajdi spet naprej, preko klancev in globeli. Lesen voz se maje, Semenjuk, naš ukrajinski spremljevalec, priganja in si obrača pisan kožuh, da je njegova kosmata stran obrnjena navzven. Žal mu je, da ga dež ne izpere, kajti nosi ga vse leto, ob vsaki priliki ob vsakem vremenu. V najhujši vročini ga ne odloži,
Ivan — huculski deček
samo takrat ga obrne navzven, živo popisanega v prekrasnih orna* mentih.
Večerilo se je že, ko smo dospeli v Žabje, sedem kilometrov dolgo vas, na olbeh bregovih Črnega Čeremoša.
Ko smo si drugo jutro ogledali kraj, da si uredimo vse potrebno za naše dvomesečno bivanje med Ukrajinci, so moje znance pozdrav* ljali domačini, stari prijatelji prejšnih poletij. »Kak se najete?« ali »slava Bogu!« je njih običajen pozdrav. Nikdo, pa bodi še tako stara ženica, ne bo krenil mimo tujca, ne da bi mu poljubil roke.
Ukrajinci so visoko raščeni mo« žje, v ozko se oprijemajočih hlačah iz domačega sukna, v grobih platne* nih srajcah, prepasanih s širokim us* njenim pasom in pisanem kožuhu. Na glavi nosijo majhen črn klobuk, ki je ves okrašen z živopisanimi trakovi. Starejši možaki pa si nadevajo neke vrste kučmo, ki jo nosijo v zimi in letu. V ustih palijo lulke, majhne sre* brne pipice, ki so čudovito umetno porisane.
Žene, povečini bose, nosijo dol* ge, ozke srajce, ki so si jih okrog vra* tu in na širokih rokavcih same iz« vezle. Dva predpasnika, podobna na* šim bosanskim preprogam, spredaj enega in zadaj enega, si v pasu pove* žejo z več metrov dolgo »popruško«, živo=tkanim pasom. Če ima samo en predpasnik, ga bo nosila vedno zadaj. Po načinu, kako si zavežejo rute, se loči žena od dekleta. Zelo rade se liš= pa j o. Okrog vratu jim vise težke ve« Huculska žena	rige	steklenih krogel in korald. Videla
sem jih celo, ki so si nanizale zlate avstrijske vojaške gumbe, samo da bi bile lepše. Ob slavnejših pri« likah nosijo bogatejše prekrasne suknene jopiče preko kožuhov, rdeče ali bele, in nevesta s krono na glavi, se ogrne v bel suknjen plašč, ki ji pada do peta, ko jezdi z ženinom, istotako v belem plašču, k poroki. Obuvajo se v rdeče suknjene nogavice in mehke postole, neke vrste opank, ki jih s trakovi povežejo.
Kako živo so osedlani huculski konjički! Saj pa tu jezdi vse, staro in mlado! Voz skoraj ne poznajo, ker so pota preslaba in razdalje posameznih naselbin med Karpati ogromne. Lesena sedla, ki si jih vsak sam izrezlja, pregrnejo s pisanimi ližniki, kosmatimi preprogami, ki služijo v ukrajinski hiši ob vsaki priliki. — Na ližniku spi Ukraji« nee, na njem jezdi in kadar umre, mu pregrnejo z njim krsto. Tako pregmjeno krsto neso do groba in ližnik ostane po vsakem opravilu popu v dar. Vse župnišče sem vildiela preplavljeno z njimi.
Ob bokih konj vise tkane bisage, kamor spravljajo blago. Hucul« ske hišice so skrajno uboge in spominjajo zelo na ruske domove. To« da tudi tu se kaže njihova ljubezen do pestrosti in nakita. Lesene ste«
ne prelepijo s figurami iz pisanega papirja, v razpoke zatikajo smre* kove vejice in jih s trakovi prepletajo, kakor mi božično drevesce.
Božično drevesce in veliko pogačo polagajo na krsto otroka in vse to vrže mati v jamo za dtetetom in ga sama! zagrebe. Kot pri nas na jugu, imajo tudi tam navado, da med pogrebom glasno objokujejo in pomilujejo mrtveca. Pa vam hočem povedati še o neki čudni navadi, ki spominja na prav poganske običaje.
Nekega poletnega večera me je žalostno tuljenje izvabilo na polje, ki je s kameinjem ograjen prostor, zaraščen z grmičevjem, pa tudi z .bornim sadnim drevjem. Tu pa tam kak lesen križ, visoke gomile. Spoznala sem, da sem na pokopališču. V sredini pa sta stala dva moža in na vso moč žalostno trobila na ne* kaj metrov dolge »trombite«, neke vrste lesenih trompet in oznanjala, da imajo v vasi mrliča.
In kaj se godi okrog mrtveca?
Našemljeni in maskirani sosedje in znanci plešejo okrog njega, ga žaba« vajo in zbijajo šale, češ, da morajo pokojnika zabavati.
Pred pogrebnim sprevodom jaše na konju župnik, za njim nesejo krsto iz nepobarvanih desk, cerkovnik glas* no poje in žene plačejo in vpijejo, pomilujoč mrtveca.
Zelo zanimive in predvsem sliko« vite so tudi male lesene ukrajinske cerkvice. Prekrasno izdelane kupole v vijoličastem tonu, ki so v lesu ču= dovito sestavljene, SO tipične za tO	Ukrajinsko	dekle
pokrajino. Okrog cerkve je trata z
zidom ograjena, kjer poseda ljudstvo po cele dneve. Kdor stopi v cerkev, se parkrpt široko prekriža, poljubi tla in s tem opravi mašo. Z ene strani prihajajo' moški, zataknejo v špranje pred vhodom svojo zakrivljeno palico in nanjo klobuk, od druge strani ženske, potem pa se zunaj zberejo v gruče, režejo mrzlo »mamaligo« (polento), pijejo vodko in palijo lulke, moški in žene, ter posedajo okrog, kjer se raz* govarjajo do poznega popoldneva.
Ukrajinsko ljudstvo je zelo ubogo. Polja so slaba in nerodovitna, povečini nasejena s koruzo in krompirjem. Možje prevažajo po Cere* mošu na širokih »tratvah« les v Rumunijo. Živino, predvsem ovce, premorejo le bogatejši.
Po Židih, ki so trgovci in krčmarji, je to dobro ljudstvo do skraja nosti izmozgano. Ti jim posojajo denar na visoke obresti, jim rubijo potem posestva, da si ne vedo pomoči. In koliko jih je, ko se ti v so* botah zberejo v svojih črnih kaftanih pred svojo sinagogo. Kot gola* zen se mi je zdela njih črna, hinavsko*upognjena pojava med tem dobrim ljudstvom.
*
Dolgo nisem bila tujka med njimi. Zelo z,govorni in [prijazni so. Ukrajinski jezik nam je lahko umljiv. Jugoslavija jim je bila deveta dežela, a ko sem jim pojasnjevala i!n omenila Srbijo, se jim je nekako posvetilo v glavi.
Daleč, daleč si zdaj Ukrajina! In vendar ne tako daleč, da bi kdaj pozabila tvoje čudovite gričke in neskončna morja gozdov, tvoje dobro zapuščeno ljudstvo in sladko domačo govorico. Videla sem te v veselju, ko je tvoje ljudstvo rajalo in prepevalo, videla sem te v žalosti, ko je strašna povodenj preko noči uničila vse tvoje domove, prestavila mejnike in ko so v razpenjenih in razbesnelih valovih Čeremoša izginjali znanci, še včeraj tako življenja polni.
Tudi Parasko in Oleno, ki sta mi vsa= ko jutro s cvetjem v roki tiho potrkali Paraska in Olena	na	moja vrata, je objel v spanju Čeremoš
in ju zazibal v globlji sen. Vso grozo uničene zemlje sem prestala s teboj, kajti bila si mii mila in draga. In če še kdaj stopim na tvoja tla, prišla bom popotnica med znance ...
ŽKsenija ZBrunkova: „^Menjajva'
f
L* Š P I C A R :
V KOROTAN!
Osebe: Popotnik, stražnik, štirje Sokoliči, Dobrač, Zila, Drava.
Prvi prizor.
Od daleč se čuje pesem »Pojdimo v Korotan!«, ali kaka druga primerna.
POPOTNIK (vstopi od leve, ko zasliši pesem, obstoji in posluša, potem sede utrujen na skalo. Pesem je umolknila. Od desne pridejo štirje Sokoliči, ki nosijo knjige.)
PRVI: Če le nismo zašli? (Ostali gledajo okrog sebe.)
DRUGI: Med petjem smo pozabili paziti na pot.
TRETJI: E, kar naprej! Zaiti ne moremo!
POPOTNIK: Kam pa, dieca, kam?
PRVI: V Korotan gremo!
POPOTNIK: V Korotan? Jej, jej! Iz tega ne bo nič, deca moja!
TRETJI? Zakaj?
POPOTNIK (maje z glavo): Vi, pa v Korotan? Jej, jej, jej!
PRVI: Zakaj pa ne?	<
POPOTNIK: Ne bodo vas pustili čez, ne bodo!
TRETJI: Pa zakaj nas ne bi pustili?
PRVI (navdušeno): Saj to je naša zemlja! Tam je Gospa Sveta in Krnski graid je bil tam! V slovenskem jeziku so ustoličali kneze, ki so prisegli narodu v jeziku našem! Zakaj bi potem ne smeli tja?
POPOTNIK: Tvoje srce je čisto in iskrena tvoja misel, dečko! Toda, to je bilo davno, davno!
PRVI: In prav za to je naša ona zemlja1, ker počiva v njej stara pravda davnih časov. — Kar so imeli očetje, je po njih smrti last sinov! Mar nimam prav?	-----
OSTALI: Dobro si povedal! Tako je!
PRVI (popotniku): Praviš, to je bilo davno, davno! Ne veš, da še danes tam živi naš rod', ki govori sladko govorico našo, ki čuti, kakor mi, ki poje našo milo pesem?
POPOTNIK: O, vem, vem, dlečko zlati!
PRVI: Zakaj bi potem ne smeli tja?
OSTALI: Zakaj ne?
POPOTNIK: Pa kaj hočete tam?
PRVI: Obiskat jih! Nesti jim hočemo pozdrave vseh nas, ki nas objema naša majka Jugoslavija, stisniti jim desnico in jim pokazati ljubezen, ki klije do njih v naših srcih.
POPOTNIK: Blagor vam, deca milai! Božje je vaše poslanstvo m usmiljeno vaše dlelo!
TRETJI (popotniku): Pa kje je prava pot?
POPOTNIK: Čez Golico, čez Jepo in čez Stol! Povsod vam je lahko priti! Mlade so vam noge, v prsih pa srce pogumno! Le naprej! Nesite svojo ljubav, nesite jo oinim, ki jim oklepa led srce in mrak jim zasenčuje dluše. — Božje je vaše poslanstvo, deca zlata!
SOKOLIČI: Zdravo, dragi mož! Le še počivaj! Ti si star in tru* den! Mi, Sokoliči pa naprej skozi sonce in mlaidbst! Zdravo! Zdravo! (Veselo odkorakajo na levo. Spet se čuje pesem, ki se zgublja v daljavi.)
POPOTNIK (vstane in gleda za njimi): Mladi rod, mladi rod! Naj bi te objela ljubezen do zatiranih in revnih! (Odide na desno.)
Drugi prizor.
(Na meji. Z zatvornico zaprta pot. Pred zatvoro sedi na kamnu stražnik, tako da ga prihajajoči ne vidijo.)
SOKOLIČI (pridejo od desne, zagledajo zatvoro in obstoje.)
ČRTRTI: No, kaj sem pravil? Ali vidite?
TRETJI: Kaj?
DRUGI: Tu je meja, razumeš! Državna meja!
PRVI: Tu je zareza v naše narodno telo, nam je dejal vodnik. Tu je rana, ki zija med materjo in dfeco.
TRETJI: Tu je meja!
VSI ( otožnost opo): Meja! (Premor).
DRUGI: Pa kaj nam mar! Mi smo Sokoliči in malenkost nam je, preskočiti takole prekljo. Na! (Da knjige drugemu. Hoče preskočiti.)
PRVI: Ne, bratec! To mejo so postavili učeni in mogočni gospo* dje. In če bi bila zatvornica še nižja in še krajša, bi ne smel skočiti
CC Tj.
DOBRAČ, ZILA in DRAVA (vstopijo od leve.)
SOKOLIČI: Zdh-avo! Zdravo!
(Hitro zaporedoma.) PRVI: Kam pia, kam? DRUGI: Kam pa greste? TRETJI: Kdo pa ste? ČETRTI: Odkod prihajate?
(Hitro zaporedoma.) DOBRAC: Pozdravljena, mila deca! Po* zdravljena! ZILA: Bog vas sprejmi, bratci moji! DRAVA: Zdravo, bratci Sokoliči!
SOKOLIČI: Zdravo! Zdravo!
DOBRAČ: Videli smo vas prihajati in prihiteli smo naproti!
PRVI: Videli ste nas?
DOBRAČ: Od daleč že!
DRUGI: Ali ste nas spoznali?
DOBRAČ: Seveda smo! Saj ste vi naši in vaši smo mi. O, dieca, deca, Gledal sem slavne dini, ko sem stal še na zemlji svobodni. Bil sem kot kralj in ves ‘Korotan je bil kakor rožnato polje. Jaz sem Dobrač, deca moja.
DRAVA: Jaz pa Drava. Porojena na Topoljskem polju, v dleželi Peruna, objeta od sester, dluhtečih livald, kjer se je šetala divna Živa! — O dečica, solze rose mi oči, če pomislim^ da je zdaj zibelka moja v tujini.
ZILA: In jaz Žila. Tudi zibelka moja leži zdaj v tujini, a dom moj je vedho še stari. Majhna sem, zato me pa čuva moj očka Dobrač s tem večjo ljubeznijo in srčno skrbjo.
PRVI: Lepo, lepo ste nam to povedali. Glejte, mi pa smo mali Sokoliči. (Šteje) Edlen, dVa, tri, štiri! (Kakor s poveljem) Zdravo!
DRUGI: Pozdravljeni, Dobrač, Zila in Drava! Zdravo!
OSTALI SOKOLIČI: Zdravo!
PRVI: Čuli in čitali smo o vas. Vi ste naši in mi prihajamo k vam. Kaj nam ta zapora mar! — Bratci, zaliet in skok! (Stopijo od zatvore, da bi vzeli zalet in skočili čez.)
STRAŽNIK (hitro skoči pokonci in jim s puško v roki zastavi za zatvornico pot): Stojte!
SOKOLIČI (ostrme in začudeno odstopijo.)
STRAŽNIK: Kje imate dovoljenje?
PRVI (stopi naprej): Dovoljenje, gospod? Po poštenih potih ho* dirno! Ne krademo in ne ropamo. Dovoljenje pa nam daje naša čista vest!
STRAŽNIK: Zakaj hočete sem?
PRVI: Obiskat svoje sestre in brate! Glej, tamle, oče Dobrač je naš in njegova brhka hčerkica Zila! Ali ne povesta že imeni, da je res! Oba sta naša! Mi to dobro vemo, ti pa bi nam rad natvezil nekaj dragega. Kar nič se ne obotavljaj in pusti nas tja čez.
STRAŽNIK: Dovoljenja nimate in pri nas ne uživate dobrega glasu! Poznamo vas! Ste puntarji in prekucuhi!
SOKOLIČI (začudeno): Mi, puntarji in prekucuhi?
DRUGI: Bratstvo in ljubezen nosimo po svetu. In prinesli bi ju radi tudi našim bratom v Korotan. Nič drugega ni naš namen.
PRVI: In če so nam zato zaprta vrata, vsaj vemo, kdo nam jih zapira. Slišali smo in brali, da ste jim vzeli najdražje, kar imajo — jezik materin. — Iz šol ste jih izgnali in zdaj jih izganjate še iz cerkva. A, še živi pravični Bog v nebesih, on vidi to in on jim bo pomagal. Mi pa gremo domov povedat našim bratom, kaj smo doživeli tu. — Pozdravljen, oče Dobrač! Nikar ne obupaj! Včasih vrzi čez Jepo kak pogled tja k nam in s Triglavom se pozdravita! Treba je, da sta p ris jatelja!
DRUGI: Z Bogom, Zila, pa ti Drava!
TRETJI: Zdtavo vsem! Pa teto Peco prav lepo pozdravite, tam spi kralj Matjaž!
SOKOLIČI: Zdravo! Zdravo!
DRAVA (je stopila k Sokoličem): Jaz grem z vami, dcca moja! (Odhaja s Sokoliči.)
ZTLA (govori za njo): Jaz ostanem pri očetu, ali moja misel gre s teboj db konca.
DOBRAČ (govori za odhajajočimi): Zdravo, mili Sokoliči, mladi! Naj bi se množila vaša gnezda, da bo vstal iz njih močan in jasen rod, ki naj prinese sonca in sreče našemu ubogemu, slavnemu Koro* tanu. Pojdiva, hčerka! (Odide z Zilo na levo.)
STRAŽNIK (sede na prejšnje mesto.)
(Od daleč se čuje pesem ali godba »Vse minulo je ...«)
Tretji prizor.
Kraj prvega prizora.
POPOTNIK (pride od desne in gleda na levo): Vračajo se! S pesmijo so odšli, a vračajo se tihi in potrti. (Kliče jim nasproti.) Zdravo, Sokoliči, zdravo!
SOKOLIČI (še od daleč): Zdravo! (Po par hipih nastopijo od desne.)
POPOTNIK: Ali se že vračate?
PRVI: Prav si imel, blagi mož! Niso nas pustili tja! S puško so nam zabranili.
POPOTNIK: Vidite, tako je! Ali za to naj vam ne upade še pogum. O, mnogokrat v življenju 'boste prišli pred zapreke, hujše še in viečje! Ali vstrajnost bo premostila vse!
DRUGI (popotniku): Pomisli, z zatvornico so nam zaprli pot.
TRETJI: In s puško so nam zabranili čez.
ČETRTI: In s puntarji in prekucuhi so nas nagnali!
PRVI: Čeprav sem jim povedal, da nosimo le bratstvo in ljubezen!
DRUGI: Zato smo tu! Povej, kaj naj storimo?
OSTALI: Povej!
POPOTNIK: Zatvornica in puška sta zaprli pot telesom vašim, ali vaš duh lahko leti čez reke in gore tja k bratom na sever in na jug. Pri njih se večkrat v duihu pomudite in spoznali boste, dia nam je treba silne in mogočne domovine, ki bo ožarjala z materinsko lju* beznijo mrzel dom teh revežev — junakov. Česar nimajo sedaj, naj jim prinese naš mladi, novi, svetli rod!
SOKOLIČI: Prinese jim! Zdravo!
&r. ^Kunaver: Zima odhaja 202
Pajac, ki ga kaže slika bo v veliko veselje bratcem in sestricam.
Naredimo ga lahko iz ostankov raznih voln, ki jih boste našle doma ali pri znancih. Potrebujemo 100 g volne peščene barve, 20 g kostanj e vor j a ve, 10 g jagodnordeče, 10 g svetlovišnjeve, 10 g črne, 10 g bele in 10 g kavnorjave volne.
Pajaca pričnemo tako, da vso peščenobarvno volno rahlo navi* jemo na 45 cm visoko lepenko. Končno nit pretaknemo parkrat skozi navito volno in zavozlamo. Na spodnjem robu lepenke prestriže* mo navito volno in oddelimo roke in noge. Lepenko pri tem previd* no odstranimo. Roke, noge, vrat in pas prevežemo precej trdno z nitjo, Pas ovijemo x/2 cm visoko z jagodnordečo, V2 cm z kavno* rjavo in V2 cm zopet z jagodno« rdečo volno. Z istimi volnami ovi* jemo tudi vrat. Noge ovijemo pri* bližno IV2 cm nad prerezom z ja* godnordečo 1 cm visoko, z kavno* rjavo volno 2 cm visoko. Rese na nogah pristrižemo enakomerno in prišijemo na volneni obroček na nogi po en volneni pompon iz sve* tlovišnjeve volne. Isti pomp:'ni krasijo tudi jopič malega pajaca.
Nato ovijemo še roke od spo* daj navzgor, spodaj zelo tesno, proti'vratu rahlejše, da dobimo pravo obliko roke. Ovijemo 7 cm
visoko kavnorjave, IV2 cm jagodnordeče, P/sem kostanjevorjave, 1 cm svetlovišnjeve in zopet 1 cm jagodnordeče volne.
Oči, nos in usta všijemo z navadnimi vbodi iz črne volne, za oko dodamo par belih vbodov.
Končno naredimo še štrlečo lasuljo. Z kostanjevorjavo volno nare* dimo dolge zanke skozi glavo in vsako pritrdimo z kratkim vbodom.
Za pompone izstrižemo 10 kolobarjev iz lepenke v premeru 3 cm. Po dva in dva položimo skupaj in gosto ovijemo z volno. Nit zavežemo in prestrižemo ovito volno ob zunanjem robu. Med oba kolobarja pretaknemo nit in trdno zavežemo. Ko odstranimo lepenko, pristrič žemo niti z ostrimi škarjami, da dobimo lepo okroglo obliko. Pri zave* zovanju pomponov je dobro, ako si najdete pomagačico, ki drži kolo* barje, ko ve zavezujete. Barve pajaca lahko tudi poljubno sestavite. Najlepše so žive barve, ki se pa morajo med seboj lepo ujemati. P.
"Mšm
Zakaj pozimi ne grmi? (Janko Flandja, Novo mesto.)
Pravilno bi moral vprašati: zakaj pozimi veliko redkeje grmi kakor poleti, kajti tudi pozimi slišiš tu pa tam grom, dasi zelo poredkoma. Grom je vedno združen s strelo. Strela pa ni nič drugega kakor mogočna električna iskra, ki preskoči z oblaka na oblak ali z 'oblaka na zemljo. Strela silno močno segreje na svoji poti zrak tako, da se hitro raztegne. Strela razžene tako z velikansko silo zračne plasti, ki se pa po prehodu strele zopet s silo zrušijo v tako nastale praznine. Ti močni zračni stresljaji se prenesejo kot grmenje na ogromne razdalje. Ker je strela zelo hitra, nastane grom skoro istočasno na vsej njeni poti, ki meri vedno nekaj kilometrov. Najbližje zračne eksplozije slišimo najprej in tudi najjačje, od bolj oddaljenh točk prihaja zvok pozneje in šibkeje do našega ušesa.
Strela je značilen pojav pri viharjih. Viharji, zlasti tako zvani toplotni viharji pa nastajajo v vročem letnem času in tudi tedaj po večini ob času, ko ima dan naj« višjo temperaturo ali kmalu nato. Vzrok, da nastanejo, moramo iskati v zračnem pritisku. V kraju, kjer radi pritiska v okolici vlada popolna tišina, se zračne plasti ob zemlji lahko močno segrejejo. Radi tega sprejemajo vase velike množine vlage. Pravimo, da je soparno. Take zračne razmere pa so nenaravne, kajti spodaj so tople in radi tega lažje zračne plasti, nad njimi pa mrzlejše, težje plasti. Najmanjši povod zadostuje, da se dvignejo spodnje plasti v višine in da se zgornje usujejo na zemljo, kjer se razpršijo kot viharni veter na vse strani. Zračne plasti, ki so se vzdignile, se raztegnejo in pri tem močno ohladijo. Radi tega se zgostijo vodne pare v njih in tvorijo tako zvane grmadne oblake. Če se usuje iz takega oblaka dež, nastane zelo visoka električna napetost, ki se zenači v obliki strele.
Poleg teh toplotnih viharjev, ki so običajno združeni z vročim letnim časom in se odigravajo le na manjšem ozemlju, poznamo še druge viharje, ki so nezavisni od letnega časa in ki se raztezajo na veliko obsežnejši pas.
Odkod dobi zemlja moč, da se vrti okoli svoje osi? (Žunc Jožef v Semiču.)	«*
Na tvoje vprašanje najprej dve opazki. Ako govorimo o Zemlji kot nebesnem telesu, pišemo »Zemlja« z veliko začetnico, kajti to je njeno lastno ime, slično kakor nosijo druga nebesna telesa ime: Mars, Venera ali Večernica, Jupiter, Sonce ali Luna. Fizika ne rabi izraza »moč«, pač pa govori o »silah«.
Da se vrti Zemlja ali katerokoli drugo nebesno telo okoli svoje osi, zato ni potrebna nobena sila. Zemlja je namreč ogromna vrtavka. Gotovo si se že sam igral s to igračo. Zadostuje, da je enkrat močno zasučeš, in se ti vrti dolgo časa okoli svoje osi. Ako ne bi bilo trenja med podlago in konico, ki se z njo vrtavka dotika podlage in tudi ne zračnega upora, bi se vrtavka neskončno dalje vrtela. Taka vrtavka brez trenja in brez upora sredstva, v katerem se vrti, je Zemlja. Vrti se, odkar obstoji, in vendar ni Zemlja več tako mlada. Učenjaki cenijo njeno starost na 1500 milijonov let. Gotovo pa se je vrtela še prej, ko je bila združena s Soncem. Ta skupni ples Sonca in Zemlje pa je trajal nekaj tisoč milijonov let. Zemlja pa bo še dolgo dalje plesala, kajti prav nič ne kaže, da bi bila že utrujena. Mirno se suče dalje okoli svoje osi in potrebuje za enkratni vrtež en dan ali dvajset štiri ure.
Zvezdoslovci pa so vendar dognali, da jo nekaj zadržuje v njenem plesu. Gotovo si že slišal o plimi in oseki. Radi luninega in sončnega privlaka nastane namreč na Zemljinem površju nabreknina, ki se premika po Zemlji v nasprotni smeri, kakor se vrti Zemlja sama. Ta premikajoča se nabreklina zadržuje Zemljo v njenem gibanju. Radi tega se Zemlja čimdalje počasneje vrti okoli svoje osi. Ker pa merimo po njenih vrtežih dolgost dneva, mora postati dan čimdalje daljši. Prirastek dneva, ki so ga izračunali zvezdoslovci, pa je tako neznaten, da ga niti oni s svojimi tako natančnimi pripravami niso mogli še ugotoviti. Dan bi se namreč radi plimovanja skraišal v enem stoletju za tri sekunde.
Kako grudi polž svojo hišico? (Vovk Metod; iz Češnjic.)
Pri vrtnem polžu opaziš tri dele telesa: spodaj veliko mišičasto nogo, ki se med plazenjem po tleh krči in širi ter zapušča za seboj slinaste sledove; spredaj glavo s štirimi rožički, tipalnicami; zgoraj na hrbtu pa hišico ali lupino, ki pokriva drobov* njak, to je fin meh, v katerem nosi polž važne notranje organe, kakor črevo, želodec, jetra in drugo.
Drobovnjak se prav nikjer ne dotika lupine, kajti čezenj je poveznjen nežen plašč, v katerem tiči kakor palec v odrezanem rokavičnem prstu. Toda rokavični prst lahko snameš raz palec, polževega plašča pa ne moreš sneti, ker je zraščen z drobovnjakom, izvzemši ozek spodnji rob, ki ohlapno pada proti nogi, naslanja« joč se od znotraj na lupino. Plašč torej loči drobovnjak od lupine.
Plašč, posebno pa plaščev rob ima nalogo, da gradi in veča lupino. Njegove žleze izcejajo belkast sluz z apnencem, ki se razliva po površju roba, kjer se strja in zrašča z lupino, ki jo na ta način veča.
Če lupino presekamo in obrusimo, vidimo pod mikroskopom tri plasti, zunanjo, srednjo in notranjo plast. Plaščev rob ustvari seveda najprej zunanjo plast, ki je nežna in prozorna in je sestavljena iz samega sluza, tako zvanega konhina. Nato pride na red srednja plast, ki jo tvorita sluz in apnenec. Ko apnenec trdi. se pre* tvarja v fine igle in stebričke. Notranja plist, ki leži ob plaščku, je sestavljena kakor srednja, a apnenec sc izloča v obliki prefinih, s površjem plašča vzporednih ploščic. Ta plast je radi tega gladka kakor zrcalo in se sveti kakor opal; imenujemo jo biserno matico.
Plaščev rob izdeluje torej vse tri plasti, drugi deli plašča pa sodelujejo samo pri gradnji biserne matice.
Videli smo, kako radi delovanja plaščevega roba lupina raste in se širi. Toda kdaj jc nastal vrh lupine, kdaj je bil zgrajen prvi zavoj?
Stari polž zleže spomladi v gnezdo, ki ga je zvrtal v zemljo, 60—70 trdolupinastih jajčec. Jajčece ima v premeru 4—6 mm. Ko so ležala jajčeca 25—26 dni v gnezdu, se odpro majhnim mladim polžkom, ki so že podobni starim, kajti vsak izmed njih nosi na hrbtu majčkeno prozorno lupinico. Prvi zavoj ali vrh lupine je zrastel že v jajčecu, da ga je mladi polžek kot doto prinesel na svet. Zarodek v jajčecu je namreč vprav na vrhu imel žlezico; ko se mu je razlila, in ko se je njena snov strdila, je bil ustvarjen prvi zavoj polževe hišice.
Za nadaljno rast lupine skrbi, kakor smo že slišali, plaščev rob. Po rojstvu polžek ne zapusti takoj gnezda, ampak ostane še kakih 8—10 dni doma, da se pri* vadi svetlobi. Medtem časom pa je rob njegovega plašča že zgradil drugi zavoj, tako da dosega hišica že višino 3—4 mm. Preden polžek na jesen zaspi, ima lupina že 2lU—3 zavojev in je 71/2—9 mm visoka. Ker pa so zavoji vedno obsežnejši in širši, potrebuje polž za posamezen razvoj vedno več časa in gradiva; delo torej vedno počasneje napreduje. Gradi samo 2—3 leta, ker mu navadno ni usojeno daljše življenje.	Ap.
S TREBUHOM ZA
SO ŠLE V SVET. HODILE SO MIMO
MIMO H, ČEZ	IN	KONČNO	DOSPELE	V	VELIKO
JE SIJALA NA
BILA JE ŽE
IN POLNA
. USTAVIJO SE PRI PRVI
RECE PRVA: „POTRKAJMO NA
IN PROSIMO PRE-
NOČIŠČA41. PRAVI Jt:: „MORDA NAS DOBRE VZA-MEJO NA DELO“. MENI : „IN MORDA NAM DAJO KAJ “ IN POTRKAJO NA Ll:. POKUKA ČRN ^ ČEZ
ROB Uh „KAJ PA HOČETE?" JHI SE PRIKLONIJO IN
REKO: „SMO UBOGE LAČNE	BREZ	LM, BREZ
PROSIMO PRENOČIŠČA.11 ODGOVORI ČRNI^:
„NIMAMO ČASA. NOCOJ IMAMO NA IM KONCERT. ČE
ZNATE
, PRIDITE NA
POMAGAT.** ALI
P NE
ZNAJO rv NE ITj
. ODIDEJO IZ
. TO SO
ŽALOSTNE. SPREMLJA JIH MAČJE (T S VAŠKE S, KI POJO. ČRNI^ PA M- NA KONCU
SEDEJO JU! fsJA OBCESTNI ||2 IN Sl BRIŠEJO SOLZE S Q. TAM JIH ZALOTI VELIK . ZALAJA IN RAZTRŽE BELKI S", ZLATKI ODGRI-
Mk
ZNE^, ČRNOGLAVKI PA ODNESE LV- KOMAJ SO SE
r> REŠILE SKOZI LUKNJO V
i.	„KAJ BO,
KAJ BO?“ JOKAJO
IN ČAKAJO, DA ODIDE
st
IN DA MINE
(Se nadaljuje.)
£Ksenija 3?runkova: ^Butara
PALČEK IN LASTOVICI
Spisal in narisal: Edo Deržaj.
Pomlad je zopet prišla v naše dežele. Polje in gozd, trate in livade so zelene in cvetoče.
Na hiši starega gruntarja Bokala je tik nad oknom lepila sivkasto bela, hrapava kepa blata. Marsikdo si je mislil: »Čudno, da Bokal to nesnago trpi?« Sicer je bil Bokal hudo natančen.
Morda so nagajivi otroci prilepili blato na zid? O, ne! Kepa blata na Bo* kalovi hiši je bila domek lastovičje dru* žinice, ki je že nekaj let spomladi redno prihajala k Bokalu. In gospodar se je prihoda ljubkih ptičic iz vsega srca ve? selil. Ko se naše ptice selndce vračajo v naše kraje, je dobri Bokal dan za dnem s skrbnim očesom ogledoval mali domek svojih ljubljenk. Zgodilo se je, da ptičici nista prispeli točno ob času, tedaj je starec s sklonjeno glavo hodil okrog hiše in se je zdaj pa zdaj zagle* dal v daljavo, misleč, morda pa le pride* ta. Tudi tisto leto ni bilo lastovic od nikoder.
Minilo je že skoraj štirinajst dni, odkar bi morale biti na mestu. Bokal je že docela obupal. Nekega pomladanskega večera, ko je pose* dal pred hišo, je premišljeval: »Kaj se je zgodilo lastovicam? Ali so jih neusmiljeni ljudje vjeli v mreže? Ali sta omagali na poti in padli v morje? Ali so se morda ustavile tam daleč pri drugem kmetiškem domu in si grade novo gnezdece?« Bo* kalu se je milo storilo ob teh mislih.
Iz tega premišljevanja ga je zbudi* lo veselo čivkanje. Kdo more popisati srečo in veselje starega Bokala v tem trenotku. Saj sta se vrnili njegovi ljub* ljeni lastovici. Radostno sta ga obleta* vali in glasno čivkali, kot bi se hoteli opravičiti radi poznega prihoda. Po pozdravu sta se spustili h gnezdecu, da vidita, če je vse v redu.
Bokal jih je vradoščen pozdravil, nato je hitel v hišo, kar so ga nesle noge.
Obvestil je domače o prihodu pogreša* nih ljubljenk.
Zmračilo se je in naši znanki sta sklenili, da še pred nočjo poskr* bita za večerjo. Večer je bil jasen in vse je kazalo, da bo naslednji dan lep, sončen. Dvignili sta se visoko proti nebu, kjer sta jeli loviti prestrašene mušice, ki so se vse dotlej veselo zabavale v zračnih višavah. Menda so bile prepričane, da se letos ne povrneta nadležni lastovici. Tolsti komar se je celo širokoustil, da se sploh ne boji lastovic, če bi tudi prišle. A v tem je že zazrl pred seboj široko odprti kljunček lastovice, ki je že od daleč zagledala jezikavega debeluha.
Malce je završalo in komarja ni bilo več. Preplašeni so jeli begati nje* govi tovariši po zraku, saj so vedeli, da ni daleč čas, ko jih bo doletela ista usoda.
Ko sta se naši znanki navečerjali, sta sklenili odleteti domov. Imeli sta še mnogo dela. Znotraj je gnezdece gotovo še čisto dobro. Perje in slamica je bila na suhem, a tu in tam bo le treba to ali ono nepotrebno odprtino zamašiti. Noči so še hladne in dolge in proti jutru j ih bo zeblo. Vse do danes sta pa bivali v vročih, sončnih pokrajinah.
V velikih lokih sta se spustili nizdol.
Samec, ki mu je manjkal zadnji krem« pel j in mu je stari Bokal zaradi tega nadel ime »Krempeljc«, je bil prvi pri vhodu gnezda. Koj mu je sledila ženka.
Ogledala sta si gnezdece in v svoje ve= liko začudenje sta ugotovila, da vlada v njem strašen nered. Nekdo je v času njune odsotnosti bival v njem. Kdo se je drznil? Krempeljc se je' ves tresel od jeze. O, če bi vedel, kdo se je upal bivati v njegovem domu!
Godrnjaje sta pričela pripravljati ležišče. Krempeljčeva ženica je baš mašila neko luknjico, ko je zagledala v kotu med slamico sivo peresce, ki ga lansko leto gotovo ni bilo v gnezdu. Togotna ga je poka* zala možu. Ej, da ste čuli in videli, kako se je lesta razjezil. Sedaj mu je bilo vse jasno. Spoznal je peresce potepinskega vrabca, ki je pre* teklo leto gnezdil v žlebu za hišo. Ta predrzneš! Razjarjeni Krempeljc je sklenil, idJa ob prvem srečanju pošteno obračuna z njim. Slednjič
sta z ženko pripravila gnezdece za noč ter se tesno stisnila drug k drugemu, da jih ponoči ne bi zeblo.
Utrujena od dolge poti, sta kmalu zadremala. Naenkrat se je v mali odpr= tini tik strešnega žleba nekaj zasvetilo. Prestrašeni sta se lastovici ozrli proti malemu okencu, ki je vodilo na pod* strešie Bokalove hiše. Kako sta se začu* dili, ko sta v okencu zagledali od male svetiljke ožarjeni bradati obrazek. Kaj neki to nomeni? Ali je vsa okolica zača* rana? Dokaj let že bivata v gostoljubni hiši starega Bokala, a takih reči še nista loživeli.
V tem začujeta droben glasek, ki jih ponižno prosi, naj ne zame« rita, če jih v tako pozni uri še moti. Sedaj sta bila prepričana, da je ono ibradiato bitje s svetiljko — človek, dasiravno neverjetno majhen. Vedela sta pa tudi, da velja njegov prijazen nagovor njima. Krem* pelje, ki se je od prvega strahu in začudenja nekoliko opomogel, mu prijazno odgovori: »Bog daj dober večer. Kdo si prijatelj in kaj želiš od naju?«
(Se nadaljuje.)
W" L/
%
OB PREKMURSKIH STATVAH.
Kakor je lepo Prekmurje s svojimi zelenimi travniki in zlatimi njivami, tako so tudi lepa vsa dela, ki jih izvršuje naš rod, ki tukaj živi. Na prijazni ravnini stoje bele hišice, okrog njih pa so sadovnjaki. Ako stopiš v hišo, najdeš skoraj povsod, posebno pa v spodnjem Prekmurju —
je bil mnogo let pod tujo oblastjo. Mnogi so šli mimo njega, pa se niso zmenili zanj. Da pa ne bi te navade popolnoma izginile, smo začeli zbirati vse te narodne stvari.
Dne 4. februarja smo obhajali spomin velikega hrvatskega biskupa Strossmayer; ja. Ta je bil goreč Hrvat, ki se je mnogo
Prekmurske „remenke“ (pisanke)
statve. Na njih izdelujejo ženske, ponekod moški, domače platno. Posebno v krajih okrog Dol. Lendave izdelujejo domače platno okrašeno s pisanimi vzorci. OB dolgih zimskih večerih, ko lega mrak na zemljo, ki je pokrita z biserno snežno odejo, se vsede kmečka družina okrog peči. Zenske sedijo za brnečimi kolovrati, moški pa popravljajo razno orodje. Otroci sede okrog starega očeta, ki jim pripove* duje pravljice, pripovedke in povesti. Mir* no ga poslušajo in kar zaverovani so v da« dovo pripovedovanje, ki zna govoriti tako lepo, tako čudovito. Ta navada je bila v starih časih v vseh kmečkih hišah, a sedaj je že iz nekaterih izginila. Stari ljudje umirajo in z njimi vse te stvari. Ta narod
brigal za narodno blago. Zbiral je povesti, podpiral razne ustanove. Vedel je, da se bo v mnogih letih pozabilo, s čim se je narod pečal v preteklosti. Ker je biskup Strossmayer storil mnogo dobrega za na« rod, obhajamo vsako leto njegov spomin. Tako smo tudi letos. Po proslavi smo pa šli pogledat narodno ročno delo v Pete« šovce.
Ko smo se odpravile od doma, so po* krivali nebo beli oblački. Kmalu pa se je po jarkih in zatišjih, kjer je še ležal sneg, zabliščalo, kakor bi bili tam raztreseni sami biseri. Kmalu pa je zasijalo zlato sonce in jih razpršilo. Bil je krasen dan, čeravno je v deželi še starka zima. Po travnikih že ni bilo snega', vendar
je bila trava še vsa rjava in poležana. Nebo je polagoma postalo čisto kakor ribje oko, noben oblaček ni motil njegove čiste modrine. Sonce je sipalo zlate žarke na zmrznjeno zemljo. Po preteku pol ure smo prišli v vas Trimline. Videli smo še stare hiše brez dimnikov. Te so še iz stas rih časov, ko še ni bilo zidanih hiš. Neka* tere pa so lepe in zidane. Postavili so jih ljudje, ki so prinesli denar iz tujih kras jev — iz daljne Amerike. Skoraj na koncu vasi pa je velika mlaka, sedaj vsa pokrita z debelim ledom. Kako se je bleščalo čez in čez! Na ledu je bilo mnogo otrok, ki so se vozili s sankami. Tudi mi smo šli preiskusit ledeno skorjo. Potem pa smo nadaljevali pot proti Petešovcem. Kmalu smo zagledali prve hiše. Na poti smo vi= deli svinjskega pastirja, ki se je zaspano naslanjal na palico. Svinje so brozgale po zemlji, ki se je začela zgoraj topiti radi toplih sončnih žarkov. Ko smo prišli v Peteršovce, smo se takoj napotili k hiši, h kateri smo bili namenjeni.
Prijazno hišico je obsevalo sonce od sprednje strani. Ženica srednjih let nas je prijazno sprejela. V sobi smo videli lepo poslikano skrinjo. Najbrž jo je imela žena od takrat, ko se je poročila. Potem
se je vsedla k statvam in tkala. Takrat sicer ni tkala vzorcev, ampak navadno platno. Ko nam je to pokazala, je stopila k omari in nam pokazala razne prtiče in brisače s krasnimi vzorci. Ravno to je bil vzrok, da je začela pripovedovati o svo* jem sinu, ki je v šoli. Končal je našo m. š., sedaj pa je na mariborskem učite* ljišču. Uboga žena, koliko se trudi zanj. Pripovedovala je, kako tke platno in ko« liko zasluži za to. Vsak dan tke, pri tem gospodinji ter skrbi za živino. Denar pa pošilja sinu. In vedno zaupa v božjo po* moč. Ko je pripovedovala o sinu, so ji spolzele svetle solze po licu. Kako draga ji je vsaka njegova reč! Skrbno spravlja vsa njegova pisma. Nobena žrtev zanj se ji ne zdi pretežka.
Med potjo smo se pogovarjali o vsem, kar smo videli. Zlato sonce se je smeh* ljalo z neba in nas božalo s toplimi žarki. Domov smo prišli čisto zamišljeni. Pri« povedovali smo o lepih ročnih delih, naj* več pa o materi, ki tako skrbi za svojega sina. Od te poti smo imeli dvojno korist, videli smo narodno blago in imeli priliko spoznati neizmerno materino ljubezen.
Verona Horvat,
III. r. mešč. šole v Dolnji Lendavi.
DRAGI »NAŠ ROD«!
V	nedeljo, 21. februarja smo imeli	Po	končani tekmi	je bila razdelitev nagrad,
lučki šolarji smučarsko tekmo. Udeležilo	Pozdravljamo	vse čitatelje	»Našega
se nas je kakih 20 šolarjev. Vozili smo	roda«, posebno pa smučarje,
različno, nekateri dobro, nekateri slabo.	Alojz	Bose, Luče ob	Savinji.
SLAVJE NAŠEGA G. ŠOLSKEGA UPRAVITELJA.
Dne 27. februarja je bila pri nas v Za* gorju lepa slavnost. Naš gospod upravitelj Janko Levstik je obhajal tega dne 5(Metni« co rojstva, 30sletnico; kar je v Zagorju učitelj in svoj god. Po maši, ki je bila radi proslave sv. Save, smo šli vsi šolarji v So» kolski dom. Ko smo prišli v dvorano, smo kar ostrmeli, tako je bilo vse okrašeno. Ko je prišel g. upravitelj v dvorano, smo mu vsi otroci veselo ploskali. Z njim je prišel tudi naš šolski nadzornik g. Bezeljak in vsa upraviteljeva družina.
Prvi je izpregovoril g. učitelj Kolenc, ki je povedal in opisal vsa dejanja, ki jih je izvršil naš dobri gospod upravitelj. Nato so sledile pevske točke, razni prizorčki in deklamacije. Dva učenca sta igrala tudi go* sli. Vsi so prav dobro izvršili svojo nalogo. Mi šolarji smo poklonili g. upravitelju šos pek rdečih nageljnov, učiteljstvo pa mu je dalo v spomin lepo oljnato sliko, na kateri je sejalec, zadaj pa Zagorje.
Tudi g. nadzornik mu je voščil in že< lel, da bi bil še mnogo let zdrav, mi pa, da bi mu bili vdani učenci. Na koncu se je zahvalil g. upravitelj in potem smo šli do* mov. Zadovoljni smo bili, da smo tako lepo proslavili našega ljubega g. upravitelja. Vsi smo mu želeli, da bi še mnogo let bil med nami.
Bog naj ga živi!
Košak Jože,
učenec 5. a razr. v Zagorju ob Savi.
DRAGI »NAŠ ROD«!
Povedati Ti moramo, da je naš razred zadela huda žalost. Umrla je naša součen« ka in Tvoja naročnica Podlesnik Jakobina. Bila je že dva meseca hudo bolna in je silno trpela. Kadar smo jo šli obiskat, se nam je zelo smilila. Vsi smo jo radi imeli. Nikoli je ne bomo pozabili.
Učenci in učenke
II. razr. Selnica ob Dravi.
URNIK
Radoša Juharta, učenca III. r. deške šole v Celju
pLmusM
I SpVttIC*
SPISU«*
PISANKA
iU--.
STANKA
ČITANKA
VELIKONOČNA KRIŽAL] K A
(Lovro Zgonc.)
Besede pomenijo:
Vodoravno: 5. kamen v trdotni lestvici; 9. moško krstno ime; 14 posoda; 15. ameriška država; 16. vladar starih Egipčanov; 17. izdelek čebelic; 18. nasl. kratica; 21. snov; 25. del ribe (mn.)! 28. dolž. mera; 30. del telesa; 31. gl. mesto evropske države; 32. vulkan na Siciliji; 35. puščavska žival; 36. pristanišče v Albaniji; 37. pisalna potrebščina; 39. žensko krstno ime; 40. reka v Jugoslaviji; 41. števnik; 42. veznik; 43. predlog; 44. pouk; 45. reka v Aziji; 47. gora; 49. glodavec; 51. ????; 56. gorovje v Grčiji; 57. del soda; 58. celina; 59. obrtnik; 60. os. zaimek; 61. gora v Karavankah; 65. gl. mesto Turčije; 66. slovenski slikar; 77. m. krstno ime; 78. del telesa; 84. otočje v Egejskem morju; 90. ????; 102, vislice; 103. ud; 104. naši predniki; 105. ž. krst. ime; 106. šola (srbohrv.); 107. reka v Nemčiji; 108. slika; 109. žuželka; 111. poljski sadež; 113. reumati&na bolezen; 114. m. krst. ime; 115. najmanjši del materije; 116. m. krst. ime; 117. žuželka; 119. orožje zamorccv; 121. kuhinjska potrebščina; 122. del drobovja; 124. pesniška oblika; 125. sorodnik; 127. poslopje; 128. srbohrvaški predlog; 129. kratica jugoslovenskega Sokola; 130. mesto v ČSR; 133. del pohištva; 135. prislov kraja; 136. nikalnica; 137. kača; 138. srd; 139. sv. pisem, oseba; 140. število; 141. del glave; 142. reka v Afriki.
Navpično: 1. del telesa; 2. reka v Rusiji; 3. školjka; 4. mesto v Jugoslaviji; 6. zver; 7. sv. pisem, oseba; 8. predlog; 9. plošč, mera; 10. pogreška; 11. trg na Tolminskem; 12. ž. krst. ime; 13. mala ptica; 18. žival; 19. zemljepisni izraz; 20. ž. krst. ime; 22. turški častnik; 23. m. krst. ime; 24. poljsko orodje; 26. m. krst. ime; 27, soustanovitelj Rima; 28, božje znamenje; 29. poganska molilnica; 33. strup; 34. utež. mera; 38. vetfer; 40. prislov kraja; 41. utež. mera (kratica); 46. darilo; 48. nočno zabavališče; 50. del roke; 51. neokretnež; 52. medmet; 53. os. zaimek; 54. skrajna točka polotoka; 55. javno pohujšanje; 62. oblika pomož. glagola; 63. lepotičje; 64. srbski car; 67. drag kamen; 68. divjačina; 69. evropska država; 70. reka v Jugoslaviji; 71. zamorec; 72. m. krst. ime; 73. slovenski mecen; 74. zapreka; 75. naselbina; 76. skala (mn.); 78. matematični izraz; 79. gora v kraškem pogorju; 80. perutnina; 81. gora na Kvarnerskem polotoku; 82. dom. žival; 83. mesto v ČSR; 84. sorodnica; 85. naprava, katero rabimo, kadar nabijemo sod; 86. del trupla; 87. grški bog; 88. nasprotno od izgube; 89. žito; 91. slaven vojskovodja; 92. isto kot 121 vod.; 93. ž. krst. ime; 94. znanost; 95. doba (tujka); 96. obl. os. zaimka; 97. glasbeni izraz; 98. rastlina; 99. metulj; 100. dva soglasnika; 101. perutnina; 110. morska riba; 112. obrtnik; 118. vrtno poslopje; 120. zvijača; 123. jč železo; 126. število; 131. del hiše; 132. predlog; 133. del voza; 134. nebeška hrana Izraelcev.
MEH ZA SMEH.
»Gospod krčmar! V juhi iz volovskega repa plava zob I*
„Se je pa že vol v rep ugriznil, ko so ga zaklali 1“	«
»Mama, Danica je popila črnilo iz očetovega črnilnika."
„ ležeš, Bog pomagaj1“
»Nič hudega, mama. Saj sem ji takoj potisnila pivnik v ustal"
Rudolf Pristovnik, Dravograd.
UGANKI
1.
Marsikaj čudnega vidiš po svetu, včasih lahko nosiš vodo v rešetu.
(pa[ — F«!zod)
2.
V	vodo gre rdeč in žareč kot zlato, ven pa ne zlat, ne srebrn samo še črn. Kaj je to?
(®!lz0)
0BLAČILHKA ZA SLOVENIJO	III ČEVLJE |fl najboljšega domačega Izdelka 11 lij In odličnih Inozemskih tvrdk lil
UuBUANA, MIKLOŠIČEVA CESTA ŠT. 7 priporoča svc jo bogato zalogo manufaktumega bUiga po nizkih cenah in ugodnih plačilnih pogojih	Iji kupite najugodneje v trgovini Ih A. ŽIBERT ! LJUBLJANA :|| PREŠERNOVA ULICA |||
ANT. KRISPER, LJUBLJANA
MESTNI TRG.
Čevlji, kuhinjska posoda, porcelan, usnjate torbice, damski plašči, nogavice in galanterijski predmeti po najnižjih cenah.
Klišeje, eno- ali večbarvne za časopise, BHHH knjige, razglednice itd. izdeluje
JUGO GRAFIKA, klišarna
  Ljubljana, Sv. Petra nasip 23. =
Zfl SmUČfiRJE
PRISTni TIROLSKI LODE n GOBPRDin zn Dame
(lEPnEmočuivi thrihiie zb DEini jopice vomEnE FinnELE ZA TElOVniKE PRISTni turwg zn srajce m bluzi
fUE. SMfiBERflE
MESTNA HRANILNICA
LJUBLJANSKA
LJUBLJANA
PREŠERNOVA ULICA 3 ♦
Js največja regulatlvna hranilnica v Jugoslaviji.
Ima vlog nad 480,000 000 Din.
Za vse vloge Jamči ljubljanska mestna občina z vsem svojim premoženjem In z davčno močjo. Vloge sprejema na knjižice In na tekoči račun In Jih obrestuje kar najbolj ugodno. rosoJPa dovoljuje na posestva, menice In vrednostne papirje čim najceneje.
Za male trgovce In obrtnike Ima posebno kreditno dru&tvo, za pupllne naložbe pa sodni depozitni oddelek.
Za varčevanje mladina Izdaja lična domača hranilnika, za pošiljanje denarja po pošti pa svoje položnice.
Telefon St 2016 In 2616.
PoStnl čekovni račun St. 10.B 3.
Uradne ure ta stranke so od 8. do 12. In pol.