PISMO DEDU
Sergej   Jeseni n
Zapustil sem
svoj  rodni kraj.
Moj dragi ded! Glej, spet ti pišem.
Pozdravljen ti in domačija!
Pri vas 'pod okni
burja s snegom pleše zdaj,
in v dimniku zateglo
tuli in zavija,
kot da pod streho
se podi hudiče\   sto.
In ko vso noč ne spiš
in trzaš z iiogo, te zainiče,
da bi oigrnil kamižolo,
burk le vzel v roko,
pod streho planil
ter premlatil  vse hudiče.
Ganljiva ti naivnost duše neskažeine! Ni te zastoinj praded za ovsa dve, tri mere pošiljal k mežnarju \  zaselje zapuščeino, da si učil se »očenaša« in »Aere«.
Ddbremu konju
je odprta doibra paša.
To kaže mu ljubezen pravo.
In iko' si svojo vest
izprašal,
začel si svoje učenosti
vtepati še vnuku v glavo.
A tvojih naukov vnu/k ni mogel razumeti, na t\'ojo žalost je na tuje šel od hiše.
1005
Po tvojem zdaj kot vagabumid potepa se po sveti in nepotrelbne, pulile pesmi piše.
Ti praviš, da ms, tepca, mesto
tebi je nkraloi,
da v meistu le sleparistvo
si deli naigrade.
Nikar, mioj diragi ded,
nikar, ne ibo držalo —
saj slabega kljuseta
'tat ne ukrade.
Kljuseta slabega
iiz bleiva me spodiš,
a kdor bii rad -spoznal,
kako drugje živijo,
si reče:
Da v močvari ne sprliniš,
zapusti rodni kraj,
zapusti domačijo!
In jaz semi jo zaipuistil.
Med nama so daljave.
Tu je pomlad.
Tu gartrože so večje kakor pest.
in tople njih pozdrave
pošiijajn tvoji oisamelosti
iiz daljniih,
tujili mest.
Zdalj snežni inetež po Rjazaira se podi, in ti bi rad me videl, ded moj zapuščeni, a dobrO' veS, da takih ni sani, ki bi te pripeljale semkaj k meni.
1006
Vem —
ti rad bi h gartrožam,
kjer bi goirkote bil vesel.
A to je vrag:
nekoč Idkomotdivo
Sii preklel,
zato nikamor m nikdar
te ne popelje vlaJk.
A če umrem?
Me slišiš, deduška,
če uimrem, na tujem?
Boš sMel ali ne na vlak,
da pojdeš iza pogrebno svatfoo
iin mi zapoješ, siromak,
za zadnjo žalost
zadnje »aleluje«?
Takrat le sedi nanj
in rniifi ne jočii, glava siva!
Zaupaj brez isknbi
želeizni se: kobili!
Ah, kakšen konj,
ah, kakšen konj — lokomotiva!
Verjetno sio na Nemškem
jo kupili.
Železni gobec njen
požira oigeinj poželjivo.
mad injo kot griva
črn in gost se dim. ullega.
Ce naš bi konj
premogel tako^ grivo,
o, koliko napravilii
bi metel in krtač iz tega.
Vem,
čas še hamesije drobi .. .
Nekoč, moj stari,
boiš raizumel toi:
najboljšega lahko
1007
zaprežeš konja svojega v sani, a v daljni kraj pripeljal boš samo kosti.
Razumel boš 'tedaj,
da nisem 'kar tako
polbegnjil t[ja, kjer vrtoiglava
naglica surovO' vlada.
Tu, kjer požar gori
i'n 'burja brije čez zemljo.
kij useda slabega
še tat ne ukrade.
(1924)                                                                          Pre\ edel   Mile   K 1 o p č i č
1008