Tone Kregar
Peklenski stroj v monakovskem vozu
Ustaški terorizem in njegova slovenska žrtev
»Vse v krvi in ožgano. Mali, ljubki sinček prof. Brunettija ves razmesarjen, mrtev. Profesorjeva soproga grozno ranjena, ožgana, v nezavesti. Mala petletna hčerka vsa v krvi, sam prof. Brunetti ima hude rane in je ves osmojen od plamenov ter tudi v nezavesti /.../ Ubogi Lesničar je mrtev in ožgan do nespoznanja.«1
Tako je ljubljansko Jutro 5. avgusta 1931 opisalo posledice strahovite ubijalske eksplozije v vagonu t. i. monakovskega brzovlaka, celjska Nova doba pa je dva dni kasneje izkazala prizadetost ob smrti svojega nekdanjega urednika in someščana Janka Lešničarja ter obenem izrazila ves bes in ogorčenje nad njegovimi morilci z naslednjimi besedami:
»Zopet so padle žrtve - med njimi idealen po-bornik brezkompromisne jugoslovenske nacijonalne in državne ideje Janko Lesničar. Zločinsko gnezdo narodnih izdajic, ki žive v Avstriji in uživajo podporo naših neprijateljev v dveh sosednjih državah, je pripravilo satanske atentate v naši državi. Naša država bo gotovo našla sredstva, da slične zverinske zločine energično onemogoči in najde prave krivce, katerih zlodelstva kriče po strašni kazni. Nedolžne žrtve morajo biti maščevane, če je količkaj pravice na svetu!«2
Kot je mogoče sklepati iz zapisanega, je avgusta 1931 v jugoslovanski javnosti zavladal preplah. Nemirne gospodarske, socialne, politične in nacionalne razmere ter iz njih izhajajoči terorizem z
1	Peklenski atentat na vagon monakovskega brzovlaka, Jutro, 5. 8. 1931. Ob sicer pravilnem zapisu priimka Lesničar v posameznih časnikih pogosto najdemo tudi napačno obliko - Lesničar.
2	Janko Lesničar f, Nova Doba, 7. 8. 1931.
atentati in bombnimi eksplozijami vred, so sicer že lep čas predstavljali stalnico (versajsko)evropskega, zlasti balkanskega prostora,3 pri čemer Jugoslavija ni bila nobena izjema. A vendarle so bili tokrat ljudje še posebej presunjeni in prestrašeni. Latentna mednacionalna nasprotja v kraljevini, najočitneje manifestirana v hrvaško-srbskem konfliktu, so presegla dotedanje okvire medsebojnega obračunavanja, ki odslej ni bilo več nekje daleč vstran in ni več zadevalo le njegovih neposrednih akterjev. Preko nedolžnih žrtev je potrkalo na sleherna vrata in vse bolj je postajalo jasno, da nihče in nikjer več ni varen pred posledicami spopada med skrajno hrvaško desnico in jugoslovansko diktaturo. Spopada, ki je potekal že nekaj časa in zaradi čedalje večje brutalnosti in brezobzirnosti ni prav nič obetal skorajšnjega in mirnega konca.
1. decembra 1918 nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila v svojem bistvu ena najbolj čudnih in kompliciranih tvorb, kar jih je kadarkoli obstajalo na tem ozemlju, njena realnost pa se je že od samega začetka bistveno razlikovala od pričakovanj večine prebivalstva, ki se je bolj ali manj prostovoljno ter z veliko vero v lepšo bodočnost odločilo za skupno življenje. Čeprav so jo sestavljali pretežno (južno)slovanski narodi, so bile razlike med njimi ogromne tako na verskem, kulturnem in jezikovnem kot gospodarsko-soci-alnem področju. Razlike med narodi oz. posameznimi deli države so seveda vplivale tudi na želje
3	Prim: Alenka Verdinek, Atentati v Bolgariji, Romuniji in Albaniji med obema vojnama in odmevi nanje v Slovencu in Jutru, Zgodovinski časopis, 2006/1-2, str. 157-187.
4	Slovenec (naslovnica), 21. 6. 1928.
»Krvavi dan v narodni skupščini«4
VSE ZA ZGODOVINO	1 7
Tone Kregar, PEKLENSKI STROJ V MONAKOVSKEM VOZU
ZGODOVINA ZA VSE
in zahteve po ustroju in ureditvi le-te. Slednja je bila formalizirana z vidovdansko ustavo leta 1921, s katero je bil poražen koncept avtonomizma, ki gaje zagovarjala večina slovenskih in hrvaških poslancev, uzakonjeni pa so bili med drugim državni centralizem, narodni unitarizem in dedno nasledstvo srbske kraljevske rodbine Karadordevičev.
Po zahodnoevropskih merilih prirejena ustava je na papirju sicer prinašala kar nekaj političnih svoboščin, ki pa jih v resničnem življenju marsikje niso izvajali. To so na lastni koži najprej okusili komunisti, katerih politično delovanje je bilo že kmalu dokončno prepovedano, pozneje pa tudi vsi tisti, ki so si upali odločneje nasprotovati politiki vlade, katero so v večini primerov vodili in sestavljali predstavniki najmočnejše srbske Narodno radikalne stranke. Na splošno je za politično življenje v 20. letih, kije sicer potekalo v osnovnih, čeprav šepajočih demokratičnih okvirih, značilno nenehno rivalstvo med vladnimi in opozicijskimi strankami in neprestane menjave vlad, saj dolgotrajnih in profiliranih koalicij sploh ni bilo. Bolj kot z načelnimi stališči so se stranke »odlikovale« po kupčkanju, drobtinčarstvu in skrbi za lastne koristi ter bile za sodelovanje v vladi in razne koncesije pripravljene preko noči obrniti plašč po vetru. Pri tem tudi najmočnejši slovenski stranki - večinska Slovenska ljudska stranka (SLS) in predvsem v Jugoslovansko demokratsko stranko (JDS) vključeni liberalci - nista bili nobeni izjemi. Celo nasprotno, saj so bili ravno Slovenci večkrat jeziček na tehtnici srbsko-hrvaškega spora oz. orodje v rokah dvorne kamarile, ki je de facto ves čas vodila in upravljala državo. Iz nacionalnih, političnih, verskih, socialnih, gospodarskih in kulturnih razlik in nasprotij izhajajoče težave je oblast neposrečeno poskušala reševati s krepitvijo centralizma in narodnega uni-tarizma, ki nista pomenila nič drugega kot upravno poenotenje države, ne glede na zgodovinske, gospodarske, kulturne in druge razlike. V končni fazi je šlo za politično vodeno in zato nenaravno stapljanje južnih Slovanov v enoten jugoslovanski narod. Prav to pa je - ob splošnem pomanjkanju politične kulture in demokratične tradicije ter precej primitivnem pojmovanju političnega boja (t. i. »kundak« demokracija) - še dodatno vplivalo na nestabilnost revne države, s katero praktično nihče od njenih narodov ni bil zadovoljen. To je veljalo zlasti za prebivalstvo in politične elite tistih delov države, ki so nekoč pripadali habsburški monarhiji
in kjer se ideja politične, jezikovne in kulturne uni-fikacije in centralizacije nikakor ni mogla uveljaviti. V Sloveniji se je zanjo sicer zavzemal del liberalcev v JDS, ki so jo v veliki meri uporabljali tudi kot obliko kulturnega boja in notranjega spopada z večinsko, klerikalno in (po potrebi) avtonomistično SLS, medtem ko med širše slovensko prebivalstvo praktično nikoli ni prodrla.
Še radikalneje in odločneje pa so proti takšnim težnjam nastopali Hrvati oz. Hrvatska seljač-ka stranka (HSS) pod vodstvom Stjepana Radiča, ene najzanimivejših, pa tudi najkontroverznejših političnih osebnosti v državi. Zaradi svoje ostrine in neposrednosti, ki se je prepletala z brezobzirnostjo in nesramnostjo, obenem pa svojega nespornega ugleda med veliko večino Hrvatov, je bil trn v peti (veliko)srbskih krogov. V skupščini jih je konstantno napadal, jim očital korupcijo, napačno vodenje zunanje politike ter žandarski teror, s katerim da upravljajo državo. Beograd je poskušal tako z represijo kot s poskusi sprave, vendar nepredvidljivega Radiča nikakor ni mogel ukrotiti. Razmere so se še zaostrile po skupščinskih volitvah 1. 1927, ko je spet prišlo do popolnoma nove politične polarizacije. Radič se je namreč povezal s svojim še do včeraj najhujšim sovražnikom in nekoč zagrizenim jugoslovenarjem Svetozarjem Pribičevičem, ki je bil osebno užaljen in politično razočaran nad voditelji stare Srbije, saj so po njegovem mnenju s svojo slo po oblasti izmaličili jugoslovansko idejo. Radič in Pribičevič sta svoji stranki povezala v Kmečko demokratsko koalicijo (KDK) in začela oster boj proti beograjski čaršiji, pridružili pa so se jima tudi ostali nasprotniki srbske hegemonije. Izjemo je tokrat predstavljala SLS, ki je stopila v vlado (njen šef dr. Korošec je postal celo notranji minister) in na ta način ponovno potrdila, da ji tako kot slovenskim liberalcem (ti so kot pribiče-vičevci sedaj seveda bili v opoziciji) gre pretežno za lastne interese oz. poskus zadržanja primata v Sloveniji na račun španovije s Srbi. V skupščini je vrelo čedalje bolj, KDK pa je poleg žandarskega terorja, ki je najbolj prišel do izraza na predhodnih volitvah, neusmiljeno bičala zunanjo politiko vlade (predvsem v zvezi s t. i. nettunskimi konvencijami). Napadala je predvsem njena dvojna merila na davčnem področju, ki so davkoplačevalce v severozahodnih delih države dosti bolj bremenila. Radič in Pribičevič sta kot »branilca civilizacije in evropske kulture« beograjskim politikom očitala
VSE ZA ZGODOVINO
69
ZGODOVINA ZA VSE
leto XIII, 2006, št. 2
Na drugačen način so proti diktaturi nastopili hrvaški ekstremni desničarji. Za razliko od že omenjenega Mačka, po Radičevi smrti vodje HSS, ki je še naprej predstavljala večinski del Hrvatov (ta se odločneje zoperstavi režimu šele konec leta 1932 s t. i. Zagrebškimi punktacijami), se je odvetnik dr. Ante Pavelič,8 vodja šibke in marginalne Hrvaške stranke prava,9 na uvedbo diktature odzval dosti bolj radikalno. Kasnejši ustaški »poglav-nik«, ki je bil od leta 1927 tudi poslanec v Narodni skupščini, je takoj po skupščinskem atentatu ob pomoči strankarskega podmladka začel organizirati ilegalne akcije in oborožen upor. Prepričan, da hrvaškega vprašanja ni mogoče rešiti v okviru Jugoslavije in represivnega diktatorskega režima, se je pred nevarnostjo aretacije ob uvedbi diktature z najožjimi sodelavci umaknil v emigracijo, da bi od tam nadaljeval aktiven boj za vzpostavitev neodvisne in samostojne hrvaške države. Tako je že januarja 1929 prišel na Dunaj, kjer se je povezal s skupino hrvaških emigrantov, bivših avstroogrskih častnikov, ki so nasprotovali nastanku Jugoslavije in se zato vanjo leta 1918 niso hoteli vrniti, nato pa s svojim najožjim sodelavcem Gustavom Perčecem odpotoval v Sofijo. Tam se je začelo njegovo sodelovanje z vodjo makedonske emigracije in organizacije VM R() Vančom Mihajlovim - podpisala sta
8	Rodil se je leta 1889 v Bradini pri Konjiču, končal Pravno fakulteto v Zagrebu, se vključil med pravaše in v prvem desetletju jugoslovanske države postal eden njihovih vodij. Leta 1927je bil na listi Hrvatskega bloka izvoljen za poslanca, ob uvedbi diktature pa emigriral ter v Italiji organiziral ustaško gibanje. Po atentatu v Marseillu so ga italijanske oblasti najprej zaprle, nato pa internirale oz. nadzorovale. Aprila 1941 seje vrnil na Hrvaško in postal »poglavnik« NDH, marionetne fašistične državne tvorbe, ki seje »odlikovala« po brutalnem nasilju nad Judi, Srbi, Romi in hrvaškimi antifašisti. Po njenem zlomu je maja 1945 ponovno odšel v emigracijo, kjer je dokaj neuspešno poskušal ohraniti vodstvo hrvaške usta-ške skupnosti. Leta 1957je bil v Buenos Airesu nanj izvršen atentat, za čigar posledicami je čez dve leti umrl v Madridu, kjer je tudi pokopan.
9	Hrvaška stranka prava - njene pristaše so po predvojnem pravaškem vodji dr. Josipu Franku imenovali tudi frankov-ci - je bila od »zedinjenja«, ki mu je nasprotovala, odločno protijugoslovansko usmerjena, zagovarjala je hrvaško samostojnost po načelu narodne samoodločbe, se še posebej sklicevala na hrvaško državno pravo ter nauke Anteja Starčeviča, v svoj program združitve vseh hrvaških dežel pa vključevala tudi Bosno in Hercegovino. Vendar pa v dvajsetih letih ni uživala večje podpore hrvaškega prebivalstva, ki je zvesto sledilo Radiču. Svoj vpliv, predvsem med mladino, je do določene mere okrepila šele v kaotičnih in nemirnih razmerah po atentatu v skupščini in Radičevi smrti. Več o pravaštvu in Starčeviču glej: Ivo Goldstein, Hrvatska povijest, Novi liber, Zagreb 2003, str. 182-189, 213-214.
t. i. Sofijsko deklaracijo z zahtevo po razformiranju Jugoslavije -, ki je čez nekaj let privedla do uspešno izvedenega atentata na kralja Aleksandra. Jugoslovanski diktatorski vrh je na eksponirano sofijsko dejavnost ostro reagiral ter že julija 1929 na beograjskem sodišču za zaščito države Paveliča in Perčeca v odsotnosti obsodil na smrt.10 Ko so mu po vrnitvi iz Sofije avstrijske oblasti odpovedale gostoljubje, saj niso želele konflikta z Beogradom, se je Pavelič umaknil v Italijo in se povezal s fašističnim političnim vrhom, s katerim je prve stike navezal že dve leti poprej, še kot član zagrebške mestne delegacije. Za Mussolinijevo revizionistično, ekspanzionistično in protijugoslovansko politiko je bil človek, ki je prav tako stremel k razbitju juž-noslovanske kraljevine, več kot dobrodošel, zato ga je Italija brez zadržkov sprejela, hrvaški emigraciji pa ponudila zatočišče in vso materialno podporo. Pavelič, ki je leta 1930 tudi formalno ustanovil hrvaško revolucionarno organizacijo Ustaša je okrog sebe začel zbirati in organizirati najprej ekonomske emigrante iz cele Evrope, kmalu pa so se mu pridružili njegovi politični somišljeniki, ki so pred policijskim pregonom pobegnili iz Jugoslavije. Z namenom oblikovanja manjših vojaških formacij, ki bi se urile za izvajanje diverzij, so ob finančni pomoči italijanske vlade v nekaterih italijanskih mestih začeli nastajati (vojaški) tabori s približno 500 pripadniki, medtem ko je bil Paveličev sedež (»Glavni ustaški stan«) najprej v Torinu in nato v Bologni. Ustaško gibanje je svojo agitacijo, propagandno in organizacijsko mrežo prenašalo in vzpostavljalo še v Nemčiji, Belgiji, Argentini in drugih evropskih in ameriških državah, med katerimi je drugo najpomembnejše oporišče in zatočišče ustašev predstavljala, prav tako revizionistična, Madžarska. Z blagoslovom madžarskih oblasti je nekdanji avstroogrski častnik Gustav Perčec leta 1931 organiziral ustaški center na Janka Puszti blizu Nagy Kanizse, odkoder je bilo zaradi bližine jugoslovanske meje in ob pomoči ilegalne ustaške organizacije na Hrvaškem tudi lažje organizirati in izvajati diverzantske akcije.11
10	Hrvoje Matkovič, Povijest Nezavisne države Hrvatske (druga, dopolnjena izdaja), Naklada Pavičič, Zagreb 2002 (v nadaljevanju: Matkovič, n. d.), str. 29-33.
11	Prav tam, str. 34-39; Podrobneje o Paveliču in ustaškem gibanju do vzpostavitve NDH, glej: Bogdan Krizman, Ante Pavelič i ustaše, Globus Zagreb, 1986 (tretja izdaja), 606 str. (v nadaljevanju: Krizman, n. d.)
114
VSE ZA ZGODOVINO
ZGODOVINA ZA VSE
leto XIII, 2006, št. 2
diverzije ustaških teroristov, ki so v javne stavbe kot simbole oblasti (upravna, orožniška, vojaška in policijska poslopja) ter predvsem na železnici nastavljali in podtikali eksplozivne naprave. 3. januarja 1931 zvečer je pri Zagrebu na brzovlaku Milano-Zagreb-Beograd eksplodiral peklenski stroj, ob tem pa je bil eden od potnikov lažje ranjen.16 Vagon so zamenjali z novim in vlak je z majhno zamudo odpeljal naprej. Že kmalu zatem je iz slovenskega tiska mogoče izvedeti, da tako za omenjeno eksplozijo kot druge atentate in napade (januarja 1931 je bil ubit župan Nove Gradiške in banski svetnik Andrija Berič, prav tako pa je bilo v Zagrebu še več eksplozij) niso odgovorni komunisti, temveč sta »duševna povzročitelja atentatov emigrantska 'voditelja' Pavelič in Perčec, izvršili pa so jih njuni plačanci«,17 oziroma, da za vsemi temi zločini stojijo »oni frankovski emigranti, katerih imena proklinja danes vsak Hrvat«.18 Odgovornost ustašev so jasno dokazali tudi prvi zagrebški in beograjski procesi,19 kar pa ustaškega vodstva ni odvrnilo od vedno intenzivnejše in udarnejše teroristične dejavnosti. Kvečjemu nasprotno, saj se od konca junija 1931 začno vrstiti eksplozije na vlakih po celotni Jugoslaviji.
Eksplozija pri Zemunu
Do daleč najhujše izmed njih, tako po smrtnih žrtvah kot po razdejanju, tako po reakciji oz. ogorčenosti domače in mednarodne javnosti kot jugoslovanskih oblasti nanjo, je prišlo 2. avgusta 1931 okrog pol desetih zvečer v bližini Zemuna, na brzovlaku Miinchen-Zagreb-Beograd. Eksplozija je povzročila pravi pokol, nazorno naveden že v uvodu, dodatno težo pa je zlasti v celjski ter nasploh slovenski javnosti pomenilo dejstvo, da se je med žrtvami atentata znašel ugledni Celjan, gospodarstvenik Janko Lešničar.
Kot lahko izvemo iz takratnega slovenskega časopisja - najobširneje je o tem poročal liberalni oz. prorežimski tisk -, je tragičen dogodek potekal na naslednji način.
16	Jutro, 5. 1. 1931.
17	Krivci zagrebških atentatov, Jutro, 8. 1. 1931.
18	Avstrija, Madžarska in frankovski emigranti, Jutro, 14. 2. 1931.
19	Maja je potekal v Zagrebu proces proti obtožencem, osumljenim za Šleglov umor, v Beogradu pa proces proti franko-vskim teroristom za ostale diverzije, o katerem Jutro obsežno poroča.
Janko Lešničar seje po enomesečnem dopustu, ki ga je preživel v družinskem krogu, vračal iz Celja v Beograd oz. Čuprijo, na svoje delovno mesto, na položaj direktorja tamkajšnje velike Oblastne zadruge za poljedelski kredit. Namestil se je v zadnjem, »monakovskem« oz. munchenskem vagonu, ki so ga na Jesenicah priključili beograjskemu vlaku. Na kolodvoru v Zagrebu se mu je v omenjenem vagonu na povabilo pridružil stari znanec dr. Ciril Žižek, načelnik oddelka za tujski promet v ministrstvu za trgovino in industrijo, ki se je vračal v Beograd z neke konference v Splitu, in skupaj sta nadaljevala pot. V sosednjem oddelku vagona je potoval beograjski vseučiliški profesor Vlada Brunetti s soprogo Danico, sinom Miroslavom, petletno hčerko Miroslavo in šestmesečno Emilijo (Bebo).20 Ob pol desetih zvečer je malo pred Zemunom, kakšne četrt ure vožnje do Beograda, ko sta Lešničar in Žižek že pripravila prtljago in se brezskrbno pomenkovala, silovito udarilo. Tik za hrbtom Janka Lešničarja je v steni med dvema oddelkoma oz. kupejema razneslo eksplozivno napravo. Medtem ko je hudo opečenega Žižka vrglo na hodnik, oz. je tja, po kasnejšem lastnem pripovedovanju,21 sam skočil in se nato nezavesten zgrudil, je bil Lešničar na mestu mrtev, njegovo truplo pa tako razmesarjeno in ožgano, da ga ni bilo mogoče prepoznati.22 Še hujši pokol je eksplozija povzročila v sosednjem kupeju, saj je profesorjevemu sinu odtrgalo glavo, njegova soproga je bila tako hudo ranjena in opečena, da je kmalu zatem v beograjski bolnišnici ranam podlegla, Brunetti in njegova starejša hči sta bila težko poškodovana, medtem ko je dojenček kot po čudežu ostal nepoškodovan. Silovito ubijalsko moč peklenskega stroja je zakrivil »takozvani menagit, ki ima lastnost, da ne samo eksplodira, nego tudi zažge«.23
Ko so šele naslednjega dne zvečer ugotovili Lešničarjevo identiteto, so ostanke njegovega trupla prepeljali v kapelo beograjske državne bol-
20	Dr. Vladimir Brunetti, rojen v Beli Crkvi, je kot izredni profesor predaval agrikulturno kemijo na Fakulteti za kmetijstvo in gozdarstvo v Beogradu. Brunettijevi so se vračali s počitnic na morju, na vlak pa vstopili v Ljubljani. Pri žrtvah peklenskega stroja, Slovenski narod, 6. 8. 1931.
21	Nova Doba, 10. 8. 1931.
22	Tako denimo v prvem poročilu o eksploziji Jutro zapiše, daje življenje izgubil »en civilist, čegar identiteta še ni dognana«. V, inozemstvu pripravljam atentati na naše železnice, Jutro, 4. 8. 1931.
23	Janko Lešničar f, Nova Doba, 7. 8. 1931; Peklenski atentat na vagon monakovskega brzovlaka, Jutro, 5. 8. 1931.
114
VSE ZA ZGODOVINO
Tone Kregar, PEKLENSKI STROJ V MONAKOVSKEM VOZU
ZGODOVINA ZA VSE
Summer des Meldungsbvchts
¿M
MATRIKELSCHEIN.
Ich. Rektor der k. u. k. TierOrtUichen Höchst hule m Wien

.„ ^/s/ss/y^/ /v/ /s S yfSSs/sSSf m
ssss rs S J*
beurkunde hiemit, daß Herr
gehören .«	^ ^	—	- - - - - ln • ^ • - - - - - ^
ordnungsmäßig inskribierI wutJe und angelobt hat. sa h den akademischen (¡¡ setzen und Behörden unterwerfen tu Wullen, worauf derselb im f/- ^	^ ^	)9 ^ rn dir Matrikel der k u. k. Tierärztlichen Hochschule in U ien eingetragen wurde,

Hrktv
Lešničarjev vpisni list dunajske veterinarske fakultete (arhiv MNZC)
kar na mednarodno sodišče v Ženevi, kjer pa zaradi pomanjkanja sredstev izterjava odškodnine seveda ni bila možna. Na koncu ji je ostala zgolj skromna pokojnina, s katero sta s sinom le težko shajala, ter občasne usluge Lešničarjevih liberalnih prijateljev, ki so jima dovolili ostati v stanovanju.37
Storilci
Na zemunsko eksplozijo so se jugoslovanske oblasti takoj odzvale s poostritvijo varnostnih ukrepov in prepovedjo vožnje iz tujine prispelih vagonov po jugoslovanskem ozemlju.38 Potrdile so se namreč domneve, da peklenski stroji prihajajo iz Avstrije, kamor je, takoj po tem, ko je izvedela za
37	Po pripovedovanju pokojnikovega sina, dr. Janka Lešničarja, je pokojnina znašala 800 din, kar ni zadoščalo niti za stanarino, kaj šele za spodobno življenje. Da bi lažje shajala, sta pod streho stanovanja sprejemala podnajemnike, zlasti sorodnike. Dostojno pokojnino po očetu je mati prejemala šele od leta 1954 naprej. Pogovor avtorja z dr. Jankom Lešničarjem, 15. 9. 2006.
38	Na Jesenicah so zato še istega dne preiskali dva odklopljena,
iz Avstrije prispela vagona, v katerih je pozneje prav tako
eksplodiralo.
tragedijo in nič manj ostro kot na ustaše, svoj prst uperila tudi ogorčena javnost. Dnevnik Slovenski narod je odgovornost za eksplozijo v Zemunu pripisal Avstriji, se spraševal, »ali avstrijske oblasti to direktno tolerirajo, ali pa z malomarno kontrolo to omogočajo«, predlagal, da je treba mejo z Avstrijo hermetično zapreti, če drugače pač ne gre, in zahteval od avstrijske vlade, da me samo zaradi dobrih sosednih odnošajev z Jugoslavijo, marveč v interesu svojega lastnega ugleda in v mednarodnem interesu, končno veljavno izčisti dunajsko gnezdo plačanih zločincev in jim onemogoči nadaljnjo ro-varjenje proti sosedni državi, s katero hoče Avstrija, kakor se poudarja ob vsaki priliki, živeti v dobrih odnošajih«.39 Jutro pa ob obsodbah avstrijske površnosti in malomarnosti še dodaja, da slednja »ne spravlja v smrtno nevarnost samo naše državljane, ki potujejo z železnico po našem ozemlju, marveč tudi državljane one države, iz katere nam pošiljajo take peklenske stroje«. In sprašuje: »Ali tak peklenski stroj ne bi mogel eksplodirati tudi na nemškem ali avstrijskem ozemlju? Ali bi ne mogla zaradi take površnosti trpeti tudi deca nemških in avstrijskih
39 Peklenski stroji, Slovenski narod, 5. 8. 1931.
VSE ZA ZGODOVINO
69
ZGODOVINA ZA VSE
leto XIII, 2006, št. 2
staršev, zvijati se v smrtnih mukah, razmesarjena od peklenskih strojev, vtihotapljenih v vlak na avstrijskem in nemškem ozemlju?«40
Reagiral je seveda tudi uradni Beograd, kije na Dunaj naslovil oster protest, zahteval večjo kontrolo na vlakih ter preiskavo in pregon storilcev, medtem ko so Jugoslovanske državne železnice zaprosile za sklic mednarodne konference. S tem, oz. z vsaj posredno vpletenostjo druge države v atentate, se je ustaški terorizem spreminjal v širši problem, o katerem je beseda tekla tudi v mednarodni javnosti in v diplomaciji. Na niz eksplozij na vlakih, ki so prihajali iz Avstrije, zlasti pa na zemunsko eksplozijo, kot enega najpomembnejših dogodkov leta v Jugoslaviji, se je med drugim odzval tudi avtor letnega poročila britanske ambasade v Beogradu. Ta namreč poroča tudi o protestni noti, ki so jo jugoslovanske oblasti naslovile na Avstrijo ter zahtevah jugoslovanskega tiska, da naj maščevanje doseže ne le zločince, ampak tudi avstrijsko vlado.41
Da s svojimi dejanji razburjajo svetovno javnost ter povzročajo mednarodne škandale, pri tem pa pretresljive fotografije civilnih žrtev ne vzbujajo ravno simpatij do njihovih metod, so se do neke mere očitno zavedli tudi ustaši, zato je del njihovega tiska negiral povezanost in vpletenost ustaške organizacije v omenjene dogodke. A kljub temu odgovornost ustašev nikoli ni bila zares pod vprašajem, saj se je denimo tisk pod neposrednim Paveličevim nadzorom (Ustaša) z diverzijami in atentati celo hvalil, pa tudi kasnejša priznanja usta-ških prvakov so brez dvoma dokazovala njihovo odgovornost.42
To je kmalu potrdila tudi preiskava avstrijskih oblasti, ki jo je zahtevala Jugoslavija ob podpori mednarodne skupnosti ter dela avstrijske javnosti. Dunajska policija je konec avgusta ugotavljala, da so ustaški teroristi že na madžarskem, zlasti pa avstrijskem ozemlju na vlake nastavljali peklenske stroje in jih tempirali na tak način, da so eksplodirali po prehodu jugoslovanske meje. Večino diverzij sta izvedla ustaška emigranta Stan-
40	Peklenski atentat na vagon monakovskega brzovlaka, Jutro, 5. 8. 1931.
41	Živko Avramovski, Britanci o Kraljevini Jugoslaviji 2 (19311938), Arhiv Jugoslavije Beograd, Globus Zagreb, 1986, str. 26-27.
42	Jareb, n. d., str. 190-194.
ko Hranilovič in bivši avstroogrski oficir oziroma jugoslovanski policijski častnik Mijo Seletkovič,43 ki sta eksplozivne naprave nastavljala v vagone v tranzitu preko Avstrije, natančneje na liniji Sch-warzach-Sankt Veith-Beljak. Na ta način je bil podtaknjen tudi peklenski stroj, ki je eksplodiral 3. avgusta pred Zemunom.44 Avstrijska policija, ki je za oba izdala nalog za aretacijo, je podrobno rekonstruirala potek diverzije in ugotovila, da je Hranilovič »vmontiral razstrelivo za naslonjalo v vagonu prvega razreda v noči na 3. avgust (pravilno bo na 2. avgust, op. a.) med 2. in 3. uro«45 nekje na že omenjeni vožnji oz. liniji. Preiskava je tudi ugotovila, da so bili atentati pripravljeni in organizirani v Avstriji. Teroristični center je bil v Perčecevem dunajskem stanovanju (sestankom je prisostvoval tudi Pavelič) ter v neki hiši na Gra-diščanskem, ki jo je prav tako kupil Perčec. Jutro povzema dunajski DerAbend, ki »navaja, daje sedaj nepodbitno dokazano, da so v Klingenbachu na Gradiščanskem izdelovali peklenske stroje in bombe. Vodstvo sta imela Perčec in Perčevič. Teh manipulacij sta se udeleževala tudi Hranilovič in Seletkovič, ki je stalno prebival v Šopronju in Pečuju in prihajal na Gradiščansko kot strokovnjak za izdelovanje peklenskih strojev.«46 Perčec je namreč že dlje časa deloval tudi na Madžarskem, potem ko so ga jugoslovanske tajne službe spomladi 1931 poskušale likvidirati, nakar so ga avstrijske oblasti izgnale, pa je tja prestavil tudi svoj center.47 Zaradi neposredne vpletenosti »madžarske« ustaške skupine in zaradi bližine madžarske meje se je avstrijski vladni tisk trudil čim bolj omiliti avstrijsko vpletenost in odgovornost, češ »da so bili atentati sicer res izvršeni na avstrijskem ozemlju, da pa so jih pripravili in organizirali v inozemstvu«4S
43	Slednjemu so že pomladi 1931 v Beogradu sodili za bomba-ško dejavnost leto prej in ga v odsotnosti obsodili na smrt, na procesu v Zagrebu pa je bil zaradi sodelovanja pri umoru Šlegla na smrt z obešenjem obsojen Hranilovičev brat Marko. Tako Mijo Seletkovič kot Stanko Hranilovič sta bila tudi kasneje v vrhu ustaške emigracije. Seletkovič je bil najprej na Janka Puszti pri Perčecu, nato pa, tako kot Hranilovič, na Liparih. Med NDHje bil Seletkovič ustaški polkovnik in poveljnik Paveličeve telesne garde, leta 1945 pa obsojen na smrt. Glej op. 19; Jareb, n. d., str. 182; Krizman, n. d.; Tko je tko u NDH Hrvatska 1941-1945, Minerva, Zagreb 1997, str. 356.
44	Jareb, n. d., str. 190.
45	Ugotovljeni atentatorji na naše vlake, Jutro, 22. 8. 1931.
46	Pravi krivci atentatov na naše vlake, Jutro, 23. 8. 1931.
47	Krizman, n. d., str. 81.
48	Pravi krivci atentatov na naše vlake, Jutro, 23. 8. 1931.
114
VSE ZA ZGODOVINO
Tone Kregar, PEKLENSKI STROJ V MONAKOVSKEM VOZU
ZGODOVINA ZA VSE
VSE ZA ZGODOVINO
69
ZGODOVINA ZA VSE
leto XIII, 2006, št. 2
Avstrijska policija je zaslišala vrsto hrvaških emigrantov, aretirala dva Perčeceva sodelavca, večjih uspehov pa ni dosegla, saj sta Hranilovič in Seletkovič že zdavnaj in neznano kje zapustila avstrijsko ozemlje.49 Vladeta Miličevič, glavni agent jugoslovanskih oblasti, ki je ustaško emigrantsko dejavnost zasledoval in spremljal od vsega začetka, je v svojih spominih zapisal, da jima je ob pomoči dunajske policije že bil za petama, vendar pa sta bila z Jesenic pravočasno opozorjena in sta preko Beljaka pobegnila v Italijo.50
Kljub temu, da se je krivcem uspelo izmuzniti, pa so avstrijska tla postopoma vendarle postala prevroča za ustaško organizacijo, ki se je zato še bolj kot prej utrjevala in krepila v Italiji in na Madžarskem51 ter od tam nadaljevala svoj »osvobodilni« boj, s terorističnimi sredstvi vred.
Zaradi vseh posledic in razsežnosti, ki jih je povzročila zemunska eksplozija, je val napadov na vlake začasno sicer pojenjal, vendar se ustaši tej obliki terorizma oz. boja proti jugoslovanskim oblastem nikoli niso dokončno odrekli.52 Pač pa se je Pavelič leta 1932 odločil tudi za obsežnejšo akcijo na jugoslovanskih tleh, natančneje v Liki. T. i. liška oz. velebitska vstaja, v kateri so ob ustaših iz emigracije sodelovali tudi lokalni pripadniki ustaške organizacije,53 je po neuspešnem napadu na žandarmerijsko postajo blizu Gospiča doživela popoln fiasko in ji ni uspelo zanetiti širše ljudske vstaje oz. državljanske vojne, kot so to planirali Pavelič in njegovi italijanski botri. Vstajniki so se v glavnem umaknili nazaj v Italijo, nekaj njihovih pomagačev pa so oblasti po temeljiti preiskavi prijele in jih postavile pred sodišče. Precej uspešnejši so bili ustaški teroristi dve leti pozneje, ko jim je v
49	Dva Perčeceva prijatelja aretirana, Jutro, 25. 8. 1931.
50	Vladeta Miličevič, Ubistvo kralja u Marselju, Beograd 2000, str. 38 (v nadaljevanju: Miličevič, n. d:).
51	Prim.: Naša spomenica proti Madžarom, Slovenec, 29. 11. 1934.
52	V začetku leta 1934 je v bližini Brežic razneslo vagon, v katerem bi morali biti ministri držav Male antante na poti na sestanek v Zagreb. Pokol visokih glav, ki bi, če bi akcija uspela, dodobra pretresel Evropo, je preprečilo zgolj naključje, da so ministri proti Zagrebu krenili kakšno uro prej. Jareb, n. d., str. 192.
53	Na čelu ustaške skupine v Gospiču je bil Andrija Artukovič, poznejši notranji minister prve vlade NDH, širši javnosti bolj znan po razvpitem procesu leta 1986 v Zagrebu, na katerem je bil kot vojni zločinec obsojen na smrt, vendar zaradi njegove visoke starosti in bolezni obsodba ni bila izvršena.
sodelovanju z Makedonci54 uspelo umoriti najvišji simbol jugoslovanske države in personifikacijo diktature, kralja Aleksandra Karadordeviča. Medtem ko se prvi napad na kralja med njegovim obiskom v Zagrebu leto poprej ni posrečil, so bili atentatorji vMarseillu 9.10.1934 uspešnejši, ob srbskem kralju pa je življenje izgubil tudi njegov gostitelj, francoski zunanji minister Louis Barthou.55 S tem si je ustaška emigracija nakopala dodaten srd zahodnih demokracij, predvsem Francije, ki je pritisnila na njeno zaščitnico Italijo. Ta je ustaše internirala na Liparske otoke ob Siciliji, Paveliča najprej zaprla, nato pa ga vse do vzpostavitve NDH držala pod policijskim nadzorom. Možnost delovanja ustašev v Italiji je še dodatno omejil t. i. beograjski sporazum med Stojadinovičem in Cianom, v katerem se je Italija obvezala, da bo onemogočila vsako ustaško dejavnost, dogovor pa je po drugi strani tudi omogočal, da se je veliko ustaških emigrantov lahko vrnilo v domovino. Glede na to, da je po marseillskem atentatu upadla tudi ustaška dejavnost na Madžarskem,56 se je v pasivnost prisiljeno ustaško gibanje v tujini moralo odpovedati večjim akcijam in diverzijam, zato pa aktiviralo svojo politično dejavnost v domovini. V zadnjih letih pred okupacijo se je tako ustaško gibanje, ki se svojim političnim načrtom in ciljem seveda nikoli ni odreklo, preusmerilo v domovino, tam širilo svojo organizacijo in se - še posebej po vzpostavitvi Banovine Hrvaške - v določeni meri celo legaliziralo, čeprav nikoli v obliki politične stranke.57 V takšnih razmerah je dočakalo aprilsko vojno in 10. aprila proglasilo Neodvisno državo Hrvaško (NDH), kvazisamostojno skrajno desničarsko in nacionalistično tvorbo pod nacifašističnim patronatom, ki se je v zgodovino 20. stoletja zapisala predvsem s svojim genocidnim »reševanjem« etničnega in rasnega vprašanja ter nič manj okrutnem obračunu s hrvaškimi in ostalimi antifašisti.58
54	Streljal je ravno Makedonec Veličko Kerin, znan tudi kot Vlada-šofer, ki ga je pred tem VMRO poslala v ustaške tabore kot inštruktorja za diverzantske akcije.
55	Krizman, n. d., str. 156-159; Prim: Miličevič, n. d.
56	Madžari so Perčecevo ustaško skupino na skrivaj premestili v Italijo, kjer je dal Pavelič naslednje leto svojega najnevarnejšega tekmeca Perčeca likvidirati. Krizman, n. d., str. 159.
57	Prav tam (tretje in četrto poglavje); Matkovič, n. d., str. 3949.
58	Več o tem v: Goldstein, n. d., str. 267-312.
114
VSE ZA ZGODOVINO
Tone Kregar, PEKLENSKI STROJ V MONAKOVSKEM VOZU
ZGODOVINA ZA VSE
Zusammenfassung
DIE HÖLLENMASCHINE IM ZUG AUS MÜNCHEN
Der Terrorismus der Ustascha und sein slowenisches Opfer
Die während der gesamten Dauer des Bestehens des Königreiches der Serben, Kroaten und Slowenen verschärften politischen, sozialen und insbesondere nationalen Gegensätze erreichten ihren Höhepunkt im Juni 1928 mit einem Schussattentat im Parlament, an dessen Folgen der kroatische Führer Stjepan Radic starb. Dies war der Anfang vom Ende der zumindest formalen Demokratie im Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen. Gleichzeitig wurde damit gewissermaßen der Rubikon in den schon lange angespannten kroatisch-serbischen Verhältnissen überschritten, was in den folgenden Jahrzehnten blutige Folgen zeitigte. Um die chaotischen Verhältnisse zu ordnen rief König Alexander am 6. Jänner 1929 eine Diktatur aus. Dies bedeutete unter anderem die Aufhebung der Verfassung, die Auflösung des Parlaments, das Verbot der öffentlichen Tätigkeit aller politischen Parteien und in weiterer Folge Gewalt gegen alle, die in irgendeiner Form gegen die Diktatur waren. Noch im selben Jahr wurde eine neue Verwaltungseinteilung in B anschaffen vorgenommen und der Staat in Jugoslawien umbenannt, wodurch auch auf symbolischer Ebene die Idee des nationalen Unitarismus und Zentralismus zum Ausdruck kam. Die Führer der meisten politischen Parteien begrüßten zu Beginn das radikale Vorgehen des Königs, da sie sich davon eine Normalisierung der Verhältnisse und positive Veränderungen erhofften. In weiterer Folge verbeugten sie sich vor der Diktatur oder taten aus taktischen Überlegungen zumindest eine Zeit lang so als ob sie sich fügten.
Demgegenüber haben sich zwei eher schwache und aus verschiedenen Gründen marginale politische Gruppen bzw. Bewegungen von den äußersten Enden des jugoslawischen politischen Spektrums sofort gegen die Diktatur erhoben -nämlich die internationalistischen Kommunisten von der extremen linken und die kroatischen Nationalisten von der extremen rechten Seite. Wäh-
rend der schlecht organisierte kommunistische Widerstand schon im Keim erstickt wurde, verfolgten die kroatischen Nationalisten, für die sich die Bezeichnung Ustascha durchzusetzen begann, eine andere Taktik. Unter der Führung von Dr. Ante Pavelic nahmen sie ihre Tätigkeit im Ausland auf und organisierten von dort aus terroristische Aktionen auf jugoslawischem Boden. Ihr Hauptziel war es, den jugoslawischen Behörden Angst einzujagen und gleichzeitig die Weltöffentlichkeit auf die Existenz, die Tätigkeit und die Ziele der Ustaschabewegung aufmerksam zu machen. Die terroristische Gewalt, die sich gegen Vertreter und Symbole der Diktatur richtete, wurde von den Ustascha zwar als Folge des brutalen Terrors des jugoslawischen Regimes entschuldigt, doch nahmen auch die Ustascha keine Rücksicht auf etwaige unschuldige Opfer.
Eine der beliebtesten und häufigsten terroristischen Methoden bei Attentaten auf hohe Repräsentanten des Staates war die Verwendung von Sprengstoff bzw. Höllenmaschinen in Zügen. Zur schlimmsten Explosion - sowohl was ihre tödlichen und zerstörerischen Folgen als auch die empörten Reaktionen der heimischen und internationalen Öffentlichkeit und der jugoslawischen Behörden betraf - kam es am 2. August 1931 gegen halb zehn Uhr abends in der Nähe von Zemun auf dem Expresszug München - Zagreb - Beograd. Sie verursachte ein wahres Massaker, in dem drei unschuldige zivile Opfer - darunter sogar ein Kind - ihr Leben verloren. In der slowenischen und insbesondere der Cillier Öffentlichkeit fand die Tatsache, dass sich unter den Opfern des Attentats der angesehene Cillier Journalist und Wirtschaftstreibende Janko Lesnicar befand, besondere Beachtung. Lesnicar gehörte schon zur Zeit Österreich-Ungarns zur Spitze der Cillier und der slowenischen liberalen Politik, war Redakteur der bedeutendsten Cillier liberalen Presse und wurde auch zu einem angesehenen und in ganz Jugoslawien geschätzten Fachmann auf dem Gebiet des Genossenschaftswesens. Der Tod ereilte ihn auf dem Weg nach Beograd bzw. Cuprija, wo er Direktor der Genossenschaft für landwirtschaftliche Kredite war. Letztere verlor durch seinen Tod ihren erfolgreichen Leiter und die Cillier liberalen Kreise verloren eines ihrer prominentesten Mitglieder. Am stärksten wurden die Ehefrau Terezia
VSE ZA ZGODOVINO
69