socialno
delo
SOCIALNO DELO - časopis za teorijo in prakso_
Izdajajo:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo
Zveza društev socialnih delavcev Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Zofka Stojanovič (predsedrica), Nada Govc, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Maks Vezovnik
Uredniški odbor:
dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Jože Valenčič
Glavni in odgovorni urednik:
Blaž Mesec
Lektorica: Marta Kocjan-Barle
Naslov uredništva: Ljubljana, Saranovičeva 5
tel. 31o-7o2 in 311-250
Naročnine in druge informacije:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Ljubljana, Kidričeva 5, tel. 217-9oo
tekoči račun: 5oloo-649-9oo51
Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu
vsakega četrtletja
Letna naročnina:
-	za delovne organizacije	24o din
-	za posameznike in društva	15o din
-	za študente	80 din
-	za tujino	З60 din
Izvedba: Birografika BORI, Ljubljana
SOCIALNO DELO - časopis za teorijo in prakso
Leto 22	Ljubljana 1983	št. 1
UDK 3o4 + 316/362	UDC 3o4 + 316/362
VSEBINA
stran
UVODNIK
-	Blaž Mesec
Preloženo na 1991 ?	2
ČLANKI
-	Gabi Ćačinovič-Vogrinčič, Blaž Mesec,
Vida Miloševič, Bernard Stritih, Pavla
Repoša-Tanjšek, Maja Vojnovič
Visokošolski program socialnega dela:
resnična ali namišljena potreba?	12
-	Maja Vojnovič, Andreja Črnak-Meglič
Vloga in učinek socialne pomoči,
kot konkreten raziskovalni problem	25
KNJIŽNA OCENA
Socialni rad - juče,danas, sutra - Beograd 1982	4 3
POROČILA
Petindvajset let Višje šole za socialne
delavce v Beogradu	49
Iz Informacije o opravljanju strokovnih izpitov
delavcev, ki opravljajo naloge na področju so-
cialnega varstva	S4
IZ TUJIH REVIJ	58
/У ^ÇZNAM DIPLOMSKIH NALOG, KI JIH JE KNJIŽNICA
PREJELA V LETU 1981 - I. DEL	6 7
70 le o
- 2 -
PRELOŽENO NA 1991?
Pred koncem leta 1982 je strokovni svet posebne izobraževalne
skupnosti za družboslovje dokončno oblikoval predlog zasnov
vzgojnoizobraževalnih programov usmerjenega višje- in visokošol-
skega izobraževanja na področju družboslovja, kamor sodi tudi
socialno delo. O tem predlogu, ki je sedaj v javni razpravi, bo
nato razpravljala in sklepala skupščina posebne izobraževalne
skupnosti za družboslovje. Tako bo odločeno o usodi izobraževanja
socialnih delavcev v naslednjem petletnem obdobju, to je od 1986
do 199o.
Strokovni svet bo skupščini posebne izobraževalne skupnosti za
družboslovje predlagal naslednje programe s področja socialnega
dela:
1.	Program za socialno delo na stoDnji višje šole; program je
enovit, tj. brez dosedanjih smeri za socialno in kadrovsko
socialno delo, in vodi do poklica socialni delavec. Prepro-
steje povedano, gre za sedanji višješolski program kot ga
izvaja VŠSD, le da ne bo več delitve na smeri.
2.	frogram sociologija - smer za socialno delo na visoki stop-
nji; program vodi do poklica diplomirani soci-olog smeri za
socialno delo. Gre za program kot ga že sedaj izvaja FSPN in
v katerega se vpisujejo poleg študentov sociologije tudi so-
cialni delavci.
3.	Programi specializacije po končani višji šoli za socialne de-
lavce: socialno delo na področju vzgoje in izobraževanja, v
zdravstvu, organizacijah združenega dela; lokalnih skupnostih,
ter delo z družino in starejšimi občani»
4.	Brogram specializacije za socialno delo po končani Fakulteti
za sociologijo, politične vede in novinarstvo.
Џм.
- 3 -
v Predlogu programskih zasnov je v vrstici, kjer je naveden naziv
programa socialnega dela na višji stopnji, ob robu opomba, da se
pripravlja program -Vi¿> socialni delavec za potrebe Izobraževanja
po letu 1990. Podobna pripomba je v vrstici, kjer je naveden na-
ziv programa sociologija - socialno delo. To pomeni, da je v dol-
gotrajnem in odločilnem postopku oblikovanja predloga programskih
zasnov izpadel predlog visokošolskega programa socialnega dela,
ki naj bi vodil do poklica diplomirani socialni delavec in ki
naj bi se začel v letu 1986, potem ko je bil v tej ali oni verzi-
ji osnutka predloga že vključen.
Končni predlog vključno z opombami, je trenuten rezultat števil-
nih silnic, ki so ga oblikovale, med drugim tudi nemajhnega tru-
da, ki so ga vložili delavci VSŠD in nekateri drugi delavci na
področju socialnega varstva, da bi že po letu 1985 stekel visoko-
šolski program socialnega dela. Ti dve opombi ne pomenita ustre-
zne mere ne za trud, ki je bil vložen, ne za težo argumentov, ki
so podpirali predlog visokošolskega programa. A kot kaže, je bil
tudi tokrat argument moči pomembnejši od moči argumentov. Ko pra-
vimo "trenutni rezultat" je treba, žal, dodati, da bo ta trenutek
trajal osem let, ob tem ko ni razen opombe ob robu nobenega zago-
tovila, da bo po osmih letih uresničeno to, kar je bilo sedaj za-
vrnjeno.
Kot je znano, je Višja šola za socialne delavce predložila stro-
kovnemu svetu posebne izobraževalne skupnosti za družboslovje os-
nutek programskih zasnov za socialno delo, ki je predvideval na-
slednje programe:
1.	Enovit (brez smeri) vzgojnoizobraževalni program za pridobitev
izobrazbe na stopnji višje šole; program naj bi vodil tako kot
do sedaj do poklica socialni delavec.
2.	Kot drugega je predlagala enovit vzgojnoizobraževalni program
za pridobitev izobrazbe na stopnji visoke šole, ki naj bi bil
nadaljevanje višje stopnje. Ta program naj bi vodil do poklica
diplomirani socialni delavec.
- 4 -
3. Poleg teh dveh programov je predlaoala nekaj programov izpopol-
njevanja strokovne izobrazbe in specializacij po višji Soli.
Po sodbi Višje šole za socialne delavce bi realizacija tega
predloga pomenila celovito, strokovno utemeljeno, smiselno in
dolgoročno rešitev vprašanja o sistemu izobraževanja socialnih
delavcev.
V primerjavi s sedanjim sistemom izobraževanja socialnih delavcev
bi bile novosti naslednje: na višji šoli ne bi bilo več dveh sme-
ri, tj. za socialno delo in za kadrovsko socialno delo; uvedli
bi nov visokošolski program, ki bi vodil do poklica diplomirani
socialni delavec; uvedli bi programe specializacij po višji šoli,
kasneje pa tudi po visoki. Predlog dopušča sner socialno delo v
okviru sociologije kot smiselno usmeritev za sociologe.
šola je ta predlog obširno utemeljila (del te utemeljitve je v
članku Visokošolski program socialnega dela: resnična ali nami-
šljena potreba,v tej številki) in s predlogom in utemeljitvijo
seznanila širok krog institucij in posameznikov: pristojne orga-
ne PISa za družboslovje, SISa za izobraževanje SR Slovenije, Uni-
verzo Edvarda Kardelja v Ljubljani, Fakulteto za sociologijo, po-
litične vede in novinarstvo, SIS socialnega varstva in SIS social-
nega skrbstva SR Slovenije, Zvezo društev socialnih delavcev, Ko-
mite za zdravstveno in socialno varstvo, Komite za vzgojo in izo-
braževanje ter telesno kulturo. Zavod za šolstvo SRS, RK SZDL in
RS ZS Slovenije.
Na posvetovanje, ki ga je o tem vprašanju priredila šola (15.4.
1982) so bile vabljene tudi vse zgoraj navedene institucije. Ude-
ležili so se ga poleg delavcev šole, in predstavnikov institucij
s področja "sociale" le še predstavnik Fakultete za sociologijo
in Univerze Edvarda Kardelja. Predstavnikov obeh izobraževalnih
skupnosti, komiteja za izobraževanje in zavoda za šolstvo ni bilo.
Tako se je pogovor odvijal v glavnem znotraj "sociale", kjer smo
lahko ugotovili visoko stopnjo skladnosti s predlogom šole, nismo
pa slišali kaj dosti velja«n4K nasprotnih argumentov, prav nobe-
nega pa s strani tistih, ki so bili vabljeni, pa niso prišli.
- 5 -
Razpravo o predlogu Sole so uvrstili na dnevne rede svojih red-
nih sej Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo, Svet
za zdravstveno varstvo in socialno politiko pri RS Zveze, sindi-
katov, sekretariat sveta za socialno politiko pri RK SZDL in 10
Zveze društev socialnih delavcev. Republiški komite za zdravstve-
no in socialno varstvo je na svoji 21. seji (31.3.1982) po raz-
pravi ugotovil, "da je glede na potrebe združenega dela ter no-
vih vsebin dela na področju socialnega varstva nujno oblikovati
programe na področju socialnega varstva za opravljanje naslednjih
del in nalog ...".
Navedeni so nazivi: diplomirani socialni delavec (zahtevnostna
stopnja VII. 1 ali visoka), diplomirani socialni delavec - spe-
cialist (stopnja VII.2), socialni delavec (VI. 1 ali višja) in
socialni delavec - specialist (VI.2). Republiški komite je tudi
pred zadnjo razpravo o predlogu programskih zasnov na strokovnem
svetu ponovno obvestil ta svet o svojem stališču, potem ko je
ugotovil, da omenjenih predlogov komiteja ni upošteval. "Zato
ponovno utemeljujemo potrebo po izobraževanju delavcev za delo
na področju socialnega varstva, tako v obliki specializacij kot
tudi na visoki stopnji izobraževanja," je zapisano v dopisu Izo-
braževalni skupnosti Slovenije (15.12.1982).
Svet za zdravstveno varstvo in socialno politiko RS Zveze sindi-
katov Slovenije je podprl predlog Višje šole: "Svet je sklenil,
da podpre prizadevanja VŠSD za vsebinsko izpopolnitev programske
zasnove vzgojno-izobraževalnih programov za socialno delo. Izha-
jal je iz dejstva, da se je vsebina socialne politike in social-
nega dela v primerjavi z nekdanjim ozko skrbstvenim pojmovanjem
te problematike v dvajsetih letih obstoja šole precej razširila".
Sekretariat Sveta za socialno in zdravstveno politiko pri Pred-
sedstvu RK SZDL Slovenije je bil bolj zadržan. V razpravi (bila
j.® 29.9.1982) je bilo poudarjeno, stoji ▼ dopisu, "da je predlog
oz. pobuda Višje бо1е za socialne delavce v načelu utemeljena,
zato jo je sekretariat podprl, vendar pa je potrebno problema-
tiko celoviteje prikazati. Predvsem je treba Izhajati iz potreb
združenega dela in dolgoročnega planiranja. Oceniti je treba, ka-
kšen profil socialnega delavca dejansko potrebujemo, kolikšne so
- 6 -
potrebe in kolikšne lahko načrtujemo za prihodnje ter na teh os-
novah določiti oz. se zavzeti za spremembo študija". Ob tem je
bilo prav na tej seji pojasnjeno, da je med drugimi tudi pristo-
jni komite že ocenil, da dejansko potrebujemo profil "diplomira-
ni socialni delavec" z visoko izobrazbo in da ga potrebuje prav
združeno delo.
Na usklajevalnih sestankih s Fakulteto za sociologijo, politične
vede in novinarstvo (4. in 5. 11.1982) smo - kot je razvidno iz
zapisnika o sestankih - "ugotovili, da je FSPN predlagala v osnu-
tek programskih zasnov smer za socialno delo v okviru VIP socio-
logija (VIS), ki vodi do poklica diplomirani sociolog smeri za
socialno delo; VŠSD pa enovit VIP socialno delo (VIS), ki vodi
do poklica diplomirani socialni delavec; da rta oba programa od-
govor na družbene potrebe - na eni strani po dvigu izobrazbene
ravni za vključitev v delo na področju strokovnega socialnega de-
la, na drugi strani za vključitev v delo sociologov na področju
socialne politike in socialn^a varstva; da se predlagana progra-
ma vsabinsko ne podvajata in torej ni mogoče enega nadomestiti
z drugim; program sociologija - socialno delo nanreč ne zagotav-
lja vsebinsko ustrezne izobrazbe za vključitev v delo v poklicu
diplomirani socialni delavec; za izvajanje programa socialnega
dela VIS, ki ga predlaga VŠSD, pa po stališču strokovnega sveta
PIS za družboslovje v sedanjem položaju ni mogoče zagotoviti
ustreznih pogojev? Šoli sta se sporazumeli o nadaljnjem sodelo-
vanju pri razvijanju obeh predlaganih programov.
Od razprav, v katerih smo sodelovali, so bile predvsem pomembne
razprave v strokovnem svetu, ki je imel tudi najbolj odgovorno
nalogo izdelati dokončni predlog programskih zasnov za skupšči-
no posel ne izobraževalne skupnosti za družboslovje.
Razprava je seveda potekala v znamenju prilagajanja na stabili-
zacijski položaj in uresničevanje zahteve po racionalizaciji
vzgojnoizobraževalnih programov, kar je pomenilo skrajno previd-
- 7 -
nost pri uvajanju novih programov in strogo spoštovanje načela
"en program za en poklic", ki naj bi izključilo vsakršno podva-
janje programov. V razpravi sta se poj.avljala v glavnem dva ar-
gumenta proti predlogu VŠSD:
1.	da Višja šola za socialne delavce v Ljubljani nima strokovnih
pogojev za izvajanje visokošolskega programa in
2.	da se predlagani program podvaja z obstoječim programom socio-
logija - socialno delo na Frkulteti za sociologijo, politične
vede in novinarstvo.
Oba ta ugovora sta šibka. Višja šola za socialne delavce je obli-
kovala svoj predlog v okviru akcije oblikovanja in sprejemanja
zasnov vzgojnoizobraževalnih programov, ko je bilo treba poveda-
ti, katere programe potrebujemo, na kakšni stopnji in za katere
poklice. Šola je predlagala program, ne Izvajalcev. Skupščina
posebne izobraževalne skupnosti PISa za družboslovje bo odločala
o tem, ali bomo v Sloveniji po letu 1985 imeli program socialnega
dela na visoki stopnji ali ne, ne bo pa še odločala o tem, kdo
ga bo izvajal. Zato se argument o takšni ali drugačni strokovno-
sti te ali one šole ne nanaša na predmet, o katerem je v tem tre-
nutku potrebno odločiti.
Ugovor, da se predlagani program in obstoječi program sociologi-
ja - socialno delo podvajata, preprosto ni v skladu z dejstvi, kar
smo utemeljili z navajanjem predmetov, ki sestavljajo ta program.
Poleg tega sta obe šoli kot v prvi v>rsti pristojni strokovno pre-
sojati sestav svojih predmetnikov in porazdelitev, vsebin ter mo-
žna prekrivanja skupaj ocenili, da se oba sporna programa ne po-
dvajata.
Čeprav torej nobeden od osnovnih ugovorov proti predlaganemu pro-
gramu ne velja, se predlog šole ni prebil na strani končne verzi-
je programskih zasnov, kot jih predlaga strokovni svet.
- 8 -
Ta ugotovitev nas pripelje do vprašanja o tem, kako je potekala
razprava, da je bil lahko njen izid izsiljen s tako šibkimi ar-
gumenti. 1 Če izvzamemo omenjeno posvetovanje o tem vprašanju,
in morda še to ali ono mnenje, bolj med zagovorniki kot med na-
sprotniki, se ne v strokovnem svetu ne na drugih mestih ni raz-
pravljalo o razlogih, ki jih je šola navedla v utemeljitvi svo-
jega predloga. Kot da je obsežna utemeljitev dekoraciji, name-
njena simboliziranju pomembnosti celotnega dogajanja. To besedi-
lo je bilo pisano z namenom, da bi se o njem razpravljalo. Raz-
pravljati o njem pa bi seveda pomenilo soočiti se s stvarnòstjo,
analizirati, razmišljati in se razumno odločati. To pa bi bilo v
tem primeru vsekakor manj udobno in bolj tvegano kot pritrditi
večinskemu ali vplivnemu mnenju ali na kaker.vrhu dogovorjeni
politiki. Samo ilustracija: niti enega pisnega ugovora proti kon-
kretnim argumentom, navedenim v utemeljitvi, nismo zasledili. Pa
bi jih upravičeno pričakovali, saj so bili ti argumenti jasno in
razločno zapisani in poslani na naslove kompetentnih ustanov in
posameznikov.
2.	Razprava je ves čas potekala v znamenju gesla "nikar nobenega
širjenja programov in uvajanja novih". To ges^o je spremljalo
prepričanje, tudi javno izraženo, da so težnje po širjenju pro-
gramov in uvajanju novih predvsem taktika, s katero si skušajo
vzgojnoizobraževalne ustanove zagotoviti sredstva za obstoj v
obdobju recesije. Ali gre v konkretnem primeru, o katerem razpra-
vljamo, dejansko za te vrste težnjo in taktiko, se ni potrudil
analizirati nihče. Če bi tr> storil, bi moral pač odkriti dejan-
sko potrebo po podaljšanju šolanja za socialne delavce (ki je pred
desetimi leti že trajalo en semester več kot danes).
3.	Kljub izrecnemu in jasnemu opozorilu, ki je spremljalo začetek
razprave o programskih zasnovah visokega izobraževanja v strokov-
nem svetu, naj se sodelujoči zavedajo, da je njihova naloga pre-
soditi upravičenost programov in da se bo kasneje razpravljalo o
njihovih izvajalcih, so bili dejanski predmet razprave, pogajanj
- 9 -
in "usklajevanj" problemi obstoja, širjenja in krčenja šol .
Predlog Višje šole za socialne delavce, da bi se uvedel visokošol-
ski program socialnega dela, so interpretirali kot težnjo, da
bi ta šola "prerasla" v fakulteto, kljub temu, da se je šola v
utemeljitvi svojega predloga in kasneje domala ob vsaki prilo-
žnosti, ki ji je bila dana, "lede tega jasno opredelila in zani-
kala, da bi bil to njen osnovni cilj.
4. Razprava o programskih zasnovah je bila le prvi korak - tega
ne smemo pozabiti - pri uvajanju usmerjenega izobraževanja v vi-
soko šolstvo, prvi korak šolske reforme torej. Ob koncu prve
faze smo iz odgovornih ust slikali, da si je "v tej situaciji
treba prizadevati za status quo" to je, za ohranitev obstoječih
programov in smeri. Geslo samovSčečno premetene "Realpolitik" v
jeku reformnih prizadevanj! Žal je obveljalo! Močni so kaj male-
ga pridobili, šibki tu in tam kaj izgubili (kot npr. VŠSD). V
celoti pa je po prvem odločilnem koraku reforme ostalo v glavnem
vse po starem.
Omeniti je potrebno še eno okoliščino, ki je vplivala na tak izid
kot je, to je na zastopanost uporabnikov v posebni izobraževalni
skupnosti za družboslovje. Tako kot so npr. v zdravstvu predvsem
zdravstvene organizacije neposredni uporabniki kadrov, ki jih
izobražujejo in vzgajajo zHra"stvene šole, so neposredni uporab-
niki kadrov, ki prihajajo iz šole za socialne delavce, predvsem
organizacije na področju socialnega skrl^tva in varstva. V orga-
niziranosti obeh izobraževalnih skupnosti, zdravstvene in družbo-
slovne, pa so pomembne razlike. Zbor uporabnikov v posebni izo-
braževalni skupnosti za zdravstvo sestavljajo v resnici delegati
zdravstvenih organizacij, medtem ko so delegati "sociale" v dru-
žboslovni skupnosti prav na redko posejani v zboru uporabnikov
Tako o izobrazevar. ju za socialno delo -v resnici ne odločajo v
prvi vrsti dejanski neposredni uporabniki teh kadrov tj. delega-
ti iz centrov za socialno delo, socialnih zavodov, šol itd. am-
pak v glavnem delegati z drugih področij.
- lo -
Izid je torej znani do 199o. leta Se ne bo visokošolskega progra-
ma socialnega delapredlog Višje šole za socialne delavce ni pro-
drl. Kaj to pomeni za prihodnost vzgoje in izobraževanja social-
lnih delavcev in za strokovno socialno delo? Pomeni vedno večji
razkorak med zahtevnostjo del in nalog, med vse pomembnejšimi
in bolj številnimi pristojnostmi, ki jih imajo socialni delavci,
in zahtevano ter tudi edino dosegljivo izobrazbo za vključitev
v to delo. Pomeni slabše opravljeno delo in vse več tarnanja nad
neusposobljenostjo socialnih delavcev ter kompetenčne konflikte.
Zato ostaja uvedba visokošolskega programa socialnega dela, ki
vodi do poklica diplomirani socialni delavec, še naprej prvi
cilj na tem področju v naslednjih letih.
Ob tem pa ne gre zanemariti dveh pomembnih dejstev.Pridobili smo
šest programov specializacij po končani višji šoli. Za te pro-
grame sicer še sploh ni jasno, kdo jih bo plačeval; prav verjet-
no tako kot do sedaj programe izpopolnjevanja strokovne izobrazbe
udeleženci sami oziroma njihove organizacije, čeprav je bilo v
začetku mišljeno drugače. Vendar pa so - ne glede na to sicer hu-
do sitno okoliščino - ti prograni odprta možnost, ki jo velja do-
bro izkoristiti. So nadaljevanje izobraževanja (sicer v drugi
obliki kot pri štiriletnem programu za pridobitev izobrazbe),
kar pomeni, da je v resnici možno z njimi izpopolniti znanje.
Imajo to prednost, da se vanje vključujejo socialni delavci iz
dela, z izkušnjami pri strokovnem delu, občutljivi za probleme,
odprti in kritični učenci, skratka, ti programi omogočajo tesno
zvezi med teorijo m prakso. Za šolo in učitelje pomenijo pripra-
vo Qa programiranje vsebine visokošolskega študija, hkrati pa že
tudi ustvarjanje kadrovskega in organizacijskega zaledja za vi-
sokošolski program.
Drugo pomembno dejstvo je, da sodelovanje učiteljev VŠSD in FSPN
pri izvajanju programa sociologija - socialno delo normalno pote-
ka in da sta se obe šoli sporazumeli, da si bosta prizadevali v
- 11 -
prihodnje razvijati oba programa: tega, ki naj bi usposabljal
za poklic diplomirani socialni delavec, in tistega, ki usposablja
za poklic sociolog smeri za socialno delo. Dogovor o sodelovanju
zavezuje. Terja dejansko medsebojno priznanje, predvsem priznanje
specifičnosti socialnega d®la ne le kot družbene dejavnosti in
stroke, ampak tudi kot znanstvene discipline, terja iskrenost in
dobronamernost, potrpežljivost in prilagajanje obeh strani, hkra-
ti pa jamči strokovno kakovostno zasnovo vsebine programa in nje-
govo izvajanje.
Optimisti pravijo, da je to, kar se je izcimilo, boljše od tiste-
ga, kar smo želeli; pesimisti pravijo, da smo izgubili še tisto,
kar smo imeli in da nam bodo prej kot v petih letih pobrali še
preostanek. Realisti pravijo, da smo dosegli največ, kar je bilo
v teh pogojih mogoče doseči. Delavci pravijo, da si bo treba to
dobro ogledati in pljuniti v roke.
Blaž Mesec
- 12 -
VISOKOŠOLSKI PROGRAM SOCIALNEGA DELA: RESNIČNA ALI
NAMIŠLJENA POTREBA?
Gabi Čačinovič-Vogrinčič, Blaž Mesec, Vida Miloševič,
Bernard Stritih, Pavla Rapoša-Tajnšek, Maja Vojnovič
Razvoj stroke je tudi razredno vpraSanje
Potreba po razvoju strokovnega socialnega dela izvira iz razvoj-
nih družbenih procesov, kot sta npr. procesa industrializacije
in urbanizacije, ki povzročajo na eni strani razpad tradicional-
nih odnosov, značilnih za ruralno družbo, predvsem odnosov tra-
dicionalne solidarnosti in vzorcev medsebojne pomoči v razširje-
ni družini in vaški skupnosti, na drugi strani pa - tudi kot po-
sledico tega razpada - vrsto socialnih problemov, značilnih za
urbanizirane družbe, kot so prestopništvo, alkoholizem, delovna
invalidnost, dezorganizacija družine in druge. Starodavna druž-
bena institucija medsebojne pomoči v stiskah in skrbi za šibke,
prizadete in ogrožene člane skupnosti se preoblikuje. Vlogo po-
budnika, organizatorja in neposrednega izvajalca pomoči v social-
nih težavah prevzamejo posebej za ta namen usposobljeni strokov-
njaki - socialni delavci, ki delujejo v različnih organizacijskih
okvirih. Družbena institucija medsebojne pomoči je bila tako pod-
vržena enakim procesom preoblikovanja kot pred njo druge urejene,
normativno regulirane in po določenih vzorcih ponavljajoče se
družbene dejavnosti (institucije), npr. zdravljenje in skrb za
bolne ter vzgoja in izobraževanje. V primerjavi z navedenima de-
javnostima se je na področju socialnega varstva proces poznavanja
in postrokovljanja začel kasneje kot v zdravstvu in vzgoji, kar
je treba pripisati določenim zakonitostim družbene strukture in
dinamike, ne nazadnje razredni naravi dosedanjih družb, v katerih
so bile "socialne" težave in stiske značilne za zatirane razrede,
skrb za reševanje socialnih problemov pa je bila odvisna od inte-
resov vladajočih razredov. Iz tega interesa izvirajoča dediščina
razredne družbe, njene institucije in njena zavest še danes vpli-
vajo na naše nazore o relativni pomembnosti posameznih dejavnosti
in na njihove "realne" možnosti nadaljnjega razvoja.
- 13 -
Poleg tega se socialno varstvo v okviru razvojne politike še ve-
dno obravnava kot čista "poraba", ki da zgolj bremeni materialno
osnovo družbe, ne da bi prispevala k socialnemu in ekonomskemu
razvoju družbe. Takšno pojmovanje, ki se pojavlja tudi na drugih
področjih socialne politike, ohranja podrejeni položaj socialne
politike v odnosu do ekonomske in zavira reševanje družbenih pro-
tislovij, ki so posledica neusklajenega razvoja na ekonomskem in
socialnem področju. Hkrati s tem se tudi socialnemu delu pripisu-
je obroben položaj in se ne upošteva njegove preventivne in ra-
zvojne funkcije, t.j. njegovega prispevka k izboljšanju življen-
skih in delovnih pogojev vseh ljudi in k razvoju vsakega posame-
znika. Abstraktno ločevanje kurativne, preventivne in razvojne
funkcije vodi do doktrinarskih sporov, v katerih se spregleduje,
da je socialno delo po svoji bistveni funkciji v družbi preventi-
vno in razvojno. S socialnim delom ljudem v življenskih stiskah
in prelomnicah, ki nastajajo v družini, pri delu, in drugod zara-
di naravnih in družbenih vzrokov, pomagamo z namenom, da ne bi
prišlo do nepopravljive škode za človekovo zdravje, do resnih mo-
tenj pri delu, do ekonomske prikrajšanosti, do hujših kršitev
pravnih norm in drugih poj*vo", ki ogrožajo človekovo zdravje in
družbeni položaj in s tem njegove zmožnosti tvornega vključevanja
v proizvodni proces in družbeno življenje.
Stroka in veda o pomoči v stiskah in ob prelomnicah
Predmet socialnega dela so tiste živiјеплке situacije, v katerih
posamezniki ali skupine ne morejo mobilizirati svojih sposobnosti
za uspešno življenje in delo ter zá doseganje relativne osebne
sreče. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da so predmet socialne-
ga dela tiste situacije, v katerih je otrožena reprodukcija po-
sameznikovih življenskih, delovnih in socialnih potencialov zara-
di motenj v odnosih med posameznikom in njegovim družbenim okoljem.
Socialno delo pojmujemo torej najprej kot stroko, katere prakti-
čni smoter je:
- 14 -
1.	neposredna pomoč posameznikom in skupinam v socialnih težavah,
2.	posredna pomoč z vzpodbujanjem, podpiranjem, organiziranjem
in spremljanjem procesov medsebojne samopomoči v skupnostih
in procesov, ki izboljSujejo kvaliteto življenja;
3.	sodelovanje pri ugotavljanju vzrokov za pojave, s katerimi se
ukvarja ter pri definiranju in uresničevanju strategije družbe-
nega razvoja. To delo temelji na znanstveni osnovi, ki se obli-
kuje iz teoretičnih spoznanj različnih ved, spoznanj, ki so re-
levantna za razumevanje procesov medsebojne pomoči in zlasti
iz znanstvene evaluacije samega praktičnega socialnega dela in
njegovih učinkov. To poceni, da pojmujemo socialno delo tudi
kot znanstveno disciplino, katere predmet so na eni strani ra-
zlična stanja socialnih težav, na drugi strani pa družbeni uk-
repi za premagovanje teh stanj, ali krajše: njen predmet so
procesi nuđenja pomoči ljudem v težavnih življenskih položajih.
Priporočilo konference socialnih delavcev : štiriletno Izobraževanje
Tako pojmovano socialno delo se je začelo v SFRJ uveljavljati v
petdesetih letih, hkrati se je oblikoval tudi sistem izobraževa-
nja socialnih delavcev. Sprejet je bil enoten koncept socialnega
dela in izobraževanja socialnih delavcev v skladu s potrebami in
posebnostmi naše družbe, zlasti s sistemom in cilji naše socialne
politike. Kljub obilju tujih zgledov, saj so šole za socialno de-
lo v mnogih državah, v razvitejših v okviru univerzitetnega štu-
dija, ki omogoča pridobitev najvišjih akademskih stopenj, smo za
programe usposabljanja socialnih delavcev že od samega začetka
oblikovali svojevrsten koncept, ki temelji na specifičnosti naše
družbe. Nova stroka se je sorezmerno hitro uveljavila in se pos-
topoma širfia na nova področja, tako da se socialni delavci zapo-
slujejo danes praktično povsod, kjer ljudje žive in delajo. V
Resolucifi X. Kongresa ZKJ o nalogah komunistov na področju so-
cialne politike je izraženo naslednje stališče: "Socialno delo
mora napredovati kot specifična dejavnost pri uresničevanju smo-
trov socialne politike in humanizacije življenskih in delovnih
razmer".
- 15 -
Do 1971. leta so se socialni delavci izobraževali na višjih šolah
za socialno delo v Zagrebu, Beogradu, Ljubljani, Sarajevu, Sko-
pju in nekaj časa tudi v Novem Sadu. Sprva so te šole imele sta-
tus posebnih upravnih šol, socialni delavci pa so bili obravnava-
ni kot poseben profil upravnih delavcev. Z razvojem praktičnega
socialnega dela je postalo očitno, da gre za dva, po delovnih po-
področjih, problematiki, organizacijski vezanosti in metodah de-
la različnega profila, čeprav tudi danes socialni delavci na ne-
katerih področjih še izvajajo nekatere upravne naloge. Takšno
smer razvoja je nakazala že Prva jugoslovanska konferenca za so-
cialno delo v Beogradu I960, leta, ki je kodificirala specifično-
sti strokovnega socialnega dela in temeljna vsebinska področja
izobraževanja ta socialno delo.
V manj kot dvajsetih letih je bila prva faza v razvoju socialne-
ga dela in izobraževalnega sistema za socialno delo sklenjena.
Stroka se je v začetku sedemdesetih let znašla pred vse večjimi
in novimi zahtevami, ki so izvirale iz spremenjenega značaja so-
cialne problematike, v kateri niso več prevladovale posledice
vojne in revščine, pač pa posledice naglih razvojnih procesov,
prestrukturiranja gospodarstva, migracij in razpada tradicional-
nih družbenih vezi. Spremljanje in usmerjanje družbenega razvo-
ja je postalo pomembno področje delovanja, pri katerem postaja-
ta ekonomska in socialna politika enakovredno sestavna dela, še
več, mehanizmi ekonomske politike morajo v končnem Cilju koristi-
ti uresničevanju ciljev socialne politike. Zmanjšala se je vlo-
ga države in njenih organov, ki so bili v prvem obdobju povojne-
ga razvoja odločujoči dejavniki na področju socialne politike.
S tem, ko postajajo delavci v združenem delu nosilci odločanja o
celotni družbeni reprodukciji, se tudi na tem področju hitreje ra-
zvijajo samoupravni odnosi in proces podružbljanja, v katerem
postaja človekova lastna aktivnost, rezultati njegovega dela ter
medsebojna solidarnost osnova za zagotavljanje socialne varnosti
in doseganje večje blaginje. Navedeni premiki so zahtevali od
socialnih delavcev globlje razumevanje družbenih procesov ter
- 16 -
uprabo novih, bolj občutljivih in bolj raznolikih metod, ki za-
gotavljajo ne le ustreznejše obravnavanje človekovih življenskih
stisk, temveč tudi uveljavljanje samoupravnega družbenoekonomske-
ga položaja delovnih ljudi in občanov pri urejanju življunskih
in delovnih razmer v temeljnih samoupravnih skupnostih in organi-
zacijah ter širši družbi.
Postalo je jasno, da v dveh letih višješolskega študija ni mogo-
če usposobiti socialnih delavcev za številna nova področja dela
in nove naloge. Socialni delavci sami so na različne načine izra-
žali potrebo po nadaljnjem izobraževanju. Opravljene so bile ra-
ziskave, ki so dokazovale potrebo po dograditvi izobraževalnega
sistema za socialno delo. Na osnovi teh ugotovitev je prišlo v
drugih republikah do pobud za oblikovanje štirLletnega študija in
do nekaterih začasnih rešitev.
V skladu s sklepi III. Kongresa socialnih delavcev Jugoslavije,
na Bledu 1980. leta, je Zveza društev socialnih delavcev Jugo-
slavije sklicala razširjeno konferenco o reformi sistema izobra-
ževanja socialnih delavcev (Beograd, 1981). Najpomembnejši skle-
pi te konference so bili:
1.	Naj se pri ustreznih organih in skupnostih začne postopek za
enotno, kontinuirano, samoupravno in sistematično definira-
no štiriletno izobraževanje socialnih delavcev.
2.	Naj visokošolske izobraževalne organizacije in zveze društev
socialnih delavcev najdejo ustrezne rešitve za dopolnitev
izobrazbe sedanjih socialnih delavcev.
3.	Konferenca je dokončno opredelila družbenopolitična stališča
in strokovno utemeljila potrebo po visokem izobraževanju so-
cialnih delavcev v SFRJ in sklenila, da je na tej osnovi tre-
ba začeti postopke za oblikovanje ustreznih vzgojnoizobraže-
valnih programov.
- 17 -
Osnovni razlog za podaljšanje šolanja: zahtevnejši problemi
Potrebo po programu visoke stopnje utemeljujemo torej v prvi vr-
sti z razlogi, ki opozarjajo na spremenjeno naravo socialne pro-
blematike in na vse številnejše in pomembnejše pristojnosti soci-
alnih delavcev.
Osnovna razloga se kažeta v spremembi vrste in narave socialne
problematike ter v spremenjenih družbenoekonomskih pogojih, v ka-
terih postaja nosilec socialne politike združeno delo. Reševanje
novih, zapletenih socialnih problemov in vključevanje socialnih
delavcev v procese podružbljanja socialne politike, planiranje
socialnega razvoja in razreševanja družbenoekonomskih protislo-
vij, ki spremljajo razvoj socialističnih odnosov, zahteva bolj
poglobljeno teoretično in praktično znanje s področja ekonomije,
socialogije, psihologije, pedagogike, politologije, demografije
in drugih ved, obenem pa tudi bolje izdelane in bolj raznolike
metode dela z ljudmi.
Dveletno splošno izobraževanje socialnih delavcev je zadoščalo,
dokler je bilo potrebno zaradi posledic vojne in slabših ekonom-
skih razmer reševati predvsem gmotne težave ljudi. Zaradi hitrih
družbenih sprememb in sprememb v načinu življenja velikih segme-
ntov prebivalstva, se je spremenila tudi narave socialnih težav.
Zmanjšalo se je število težav, ki so predvsem gmotne narave (rev-
ščina, neurejene stanovanjske razmere ipd). Naraščajo pa tiste,
ki jih povzročajo spremembe v odnosih mec ljudmi, ki so posledica
razpada tradicionalnih odnosov na podeželju»velikih migracij z
vasi v mesta, gradnjenovih stanovanjskih sosek itd. V tej novi
vrsti socialne problematike, ki bolj kot kdaj prej zadeva vse slo-
je prebivalstva (pomislimo na pogostost razvez, alkoholizma, pro-
bleme starejših občanov ipd.), odkrivamo zapletene sklete osebno-
stnih in socialnih dejavnokov, ki so neprimerno drugačne, kot so
bile nekdanje gmotne težave, ki se jih je v večini primerov res
dalo rešiti z zaposlitvijo, dodelitvijo stanovanja ali z neposre-
dno denarno pomočjo.
- 18 -
Pri reševanju teh novih, ponavadi zelo zapletenih socialnih pro-
blemov, posegajo socialni delavci v občutljivo področje odnosov
med ljudmi in prevzemajo zahtevno vlogo svetovalcev. Predzakon-
sko svetovanje, svetovanje in pomoč ob razvezah, terapevtsko de-
lo z alkoholiki, delo z madoletnimi prestopniki, delo z osebno-
stno in vedenjsko motenimi otroki, z duševnimi bolniki, s težko
bolnimi osebami in njihovimi svojci, pomoč pri oskrbi in negi
starejših občanov, urejanje njihovih odnosov s svojci, skupnostno
delo pri mobilizaciji ljudi v KS, skrb za delavce v OZD (družbe-
na prehrana, prevoz na delo, izboljšanje delovnih pogojev, oddih
in rekreacija, otroško varstvo, stanovanja itd.), pomoč pri prvi
zaposlitvi, od katere je v veliki meri odvisen odnos do dela, us-
posabljanje in premestitve ob invalidnosti, priprava na upokoji-
tev itd., vse to so področja dela, ki zahtevajo mnogo več znanja
in spretnosti, kot ga je potrebno za oceno upravičenosti do do-
ločene materialne ugodnosti. Pa tudi upravičenost do materialnih
ugodnosti ne temelji več na formalnem ugotavljanju višine prejem-
kov, temveč na oceni celotnih socialnih razmer posameznika ali
družine.
Podružbljanje terja znanje
Za opravljanje teh strokovnih nalog, kakor tudi vloge, ki jo od
stroke zahteva njeno vse večje podružbljanje, je nujno potrebno
poglobljeno, predvsem pa druge vrste znanja, ki ga lahko da le
visokošolski študij. S tem mislimo predvsem znanje o metodah sve-
tovalnega in terapevtskega dela, o skupinskem delu, skupnostnem
delu in specifičnih metodah raziskovanja za socialno delo. V ok-
viru dvoletnega študija socialnega dela si je nemogoče pridobiti
ustrezno znanje, ki gi omogočalo širše razumevanje družbenoekono-
mskih procesov, ki povzročajo družbena protislovja in neenakosti,
vplivajo na nastajanje socialnih problemov in opredeljujejo mo-
žnosti za njihovo reševanje. Za uspešno sodelovanje pri načrtova-
nju in uresničevanju socialne politike in socialnega razvoja mo-
rajo imeti socialni delavci poglobljeno teoretično znanje in iz-
- 19 -
delane delovne metode 02. spretnosti, da bi lahko prispevali k
humanizaciji delovnih in življenskih razmer, vzpodbujali delovno
ustvarjalno in lastno aktivnost ljudi pri zagotavljanju social-
ne varnosti. Humanizacija dela in medčloveških odnosov v delov-
nih organizacijah in krajevnih skupnostih, vzpodbujanje medsebo-
jne solidarnosti in odgovornosti za skupnost ter razvijanje samo-
upravnega interesnega pluralizma, ki je na tem področju dokaj za-
nemarjeno- vse to so naloge, ki zahtevajo več znanja in večje de-
lovne napore kot administrativno reševanje problemov. Takšen na-
čin dela sili socialne delavce, da se pre selijo iz pisarn med
ljudi, v njihovo življensko in delovno okolje.
Podružbljanje socialnega sela v smislu odgovornosti vsakega
člana skupnosti za reševanje lastnih problemov in problemov dru-
gih si ne moremo zamisliti brez zavestne, načrtne in organizira-
ne družbene akcije pri osveščanju ljudi in razvijanju različnih
oblik medsebojne solidarnosti. Za takšno delo pa potrebujemo po-
leg zavzetih družbenopolitičnih delavcev in široke mreže prosto-
voljnih sodelavcev tudi visoko strokovno usposobljene poklicne
delavce, ki bodo vzpodbujali in omogočali sodelovanje ljudi pri
načrtovanju in izvajanju razvojnih programov na tem podt^cju. o
tega vidika moramo obravnavati tudi zahteve po zaposlovanju so-
cialnih delavcev v krajevnih skupnostih in temeljnih organizaci-
jah združenega dela, v različnih društvih in družbenih organiza-
cijah.
Nove pristojnosti
Analiza organiziranosti izvajalcev storitev na področju social-
nega skrbstva in strokovne usposobljenosti delavcev tega podro-
čja, ki jo je izdelal Republiški komite za zdravstvo in socialno
varstvo S RS za potrebe Izvršnega sveta skupščine SRS kot poroči-
lo o izvajanju zakona o socialnem skrbstvu (aprila 1980) jasno
pokaže, kako zelo in v kakšno smer se spreminjajo vsebine in ob-
like strokovnega socialnega dela; analiza nakazuje potrebo, da
- 2o -
se vsebine in oblike dela spremenijo. V letih 1975-1979 so občin-
ske skupnosti socialnega skrbstva v skladu z novimi zakonskimi
predpisi postopoma prevzele vrsto novih nalog. Leta 1976 so od
Skupnosti pokojninsko invalidskega zavarovanja prevzele več tisoč
zadev otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem ra-
zvoju v zvezi z njihovim usposabljanjem in rehabilitacijo. Le-
ta 1977 je bilo prenesenih iz sodišč približno 18.000 preživnin-
skih zadev, ki jih je treba uskladiti z rastjo življenskih stro-
škov; socialno skrbstvo je prevzelo tudi naloge s področja spre-
gledov zadržkov za sklenitev zakonske zveze. Od leta 1978 je
socialno skrbstvo nosilec postpenalne pomoči za okoli 8000 odpu-
ščenih obsojencev letno in za izvajanje varstvenega nadzorstva.
Leta 1979 je socialno skrbstvo prevzelo vsebinske in organiza-
cijske priprave za prevzem predzakonskega, zagonskega in družin-
skega svetovanja ter spravnih poskusov. Od leta 1980 občinske
skupnosti socialnega skrbstva izvajajo vse naloge s tega podro-
čja. Po podatkih iz poročila o ustanavljanju centrov za social-
no delo pomeni to 50.000 oseb letno.
Navedene mnogoštevilne, nove in zavezujoče naloge so zahtevale
drugačno organiziranost izvajalcev in njihovo izložitev iz stro-
kovnih služb interesnih skupnosti. Zakon o socialnem skrbstvu
zahteva ustanavljanje centrov za socialno delo. Do marca 1982
so bili centri ustanovljeni v 41 občinah, v preostalih proces
preoblikovanja še traja. Za nas je pomembno razumeti, kako iz-
redno ostro se pred socialno delo postavljajo zahteve, da se
potrdi kot preventivno in razvojno hkrati. Poseganje v tako za-
pletene socialne probleme in na tako občitljiva področja člo-
veškega dostojanstva in medčloveških odnosov zahteva temeljito
usposobljenost za svetovalno in terapevtsko delo. Vendar ne gre
zgolj za metodološki premik. Svetovalno in terapevtsko socialno
delo na višji kvalitetni ravni zaostruje vprašanje človekove
odtujenosti oz. prispevka stroke za to, da bo človek lahko v
večji meri gospodar svoje usode in svojih izbir in s tem nujo
podružbljanja socialnega dela. Podružbljanje socialnega dela
ima svoj ekvivalent v teoretičnih in empiričnih iskanjih stroke,
ki jo moramo razvijati.
- 21 -
Predložena analiza je nedvomno dovolj merodajna v svoji argumen-
taciji dogajanja na tem področju. Konkretno navaja tista podro-
čja, kjér najbolj primanjkuje znanja in kadrov. To so varstvo
invalidnih oseb, resocializacije obsojencev, ki obsega tako in-
dividualno terapevtsko delo kot sodelovanje s prostovoljci v
skupinski in skupnostni akciji, ki bi omogočila socialno integra-
cijo. Novi zakon o izvrševanju kazenskih sankcij zavezuje občin-
ske skupnosti socialnega skrbstva, da ustanovijo disciplinske
center. Pred stroko se postavlja vprašanja konceptov te institu-
cije in usposobljenosti za delo. Na tem "seznamu" je tudi pomoč
posameznikom in družinam pri zdravljenju alkoholizma. Ko poroči-
lo ugotavlja, da "pomoč še ni zaživela", govori spet o dometu
stroke danes. Problemi, s katerimi se srečujemo pri delu z dru-
žino oz. v predzakonskih, zakonskih in družinskih svetovalnicah,
ki zaključujejo "seznam", morda še jasneje kažejo, kako nemočni
smo, če si ne moremo zagotoviti izobraževanja, ki bo socialnega
delavca strokovno usposobilo za to, da tvega osebno angažiranost
kot svetovalec in družbeni delavec hkrati. Obsojenec, mladoletnik,
alkoholik - vsi potrebujejo pomoč v stiski v smislu "zdravlje-
nja" socialne težave, vendar pomoč strokovnjaka, ki bo hkrati
zmogel uvideti družbene implikacije in ki bo tudi deloval kot
"oseba stalnega socialnega kontakta", kot integrator v skupnosti,
kjer živijo on in ljudje, s katerimi dela kot strokovnjak.
Omogočiti razvoj socialnega dela kot znanstvene discipline in
oblikovanje novih strokovnih vlog
V socialnem delu pri nas se ravno zaradi prenizke izobrazbene sto-
pnje ni razvila v svetu uveljavljena metoda strokovne pomoči in
metorstva socialnim delavcem - praktikom in drugim strokovnjakom
(supervizija) . Ta metoda je v naših razmerah zaradi vse manjšega
vpliva uprave in te vrste nadzora nepogrešljiva za zagotovitev
kvalitete in odgovornost pri strokovnem delu.
- 22 -
Socialni delavci so že danes nepogrešljivi člani strokovnih ti-
mov v zdravstvenih ustanovah, vzgojnih zavodih, šolskih svetoval-
nih službah in drugod. Tu so med drugimi običajno edini strokov-
ni delavci brez visoke izobrazbe, kar ne olajšuje njihovega sode-
lovanja v timu, posebno še, ker je njihova izobrazba marsikdaj
dejansko ožja od izobrazbe drugih članov.
Socialno delo kot znanstvena disciplina se lahko skladno in plo-
dno razvija samo v tesnem stiku s prakso, tako da neprekinjeno
evaluira rezultate praktičnega strokovnega dela in vključuje ta
spoznanja v teorijo. Plodno in konkretno povezanost teorije in
prakse lahko dosežemo samo, če zagotovimo, da praktiki sodeluje-
jo pri oblikovanju teorije in da teoretiki sodelujejo pri prakti-
čnem delu. V tem oziru je položaj socialnega dela formalno podo-
ben položaju kliničnih medicinskih ved. Težko si predstavljamo
ploden razvoj teh ved, če tisti, ki jih razvijajo, ne bi hkrati
praktično zdravili bolnikov. Na področju socialnega dela pa je
danes, žal, položaj še vedno tak, da se s teoretičnim delom uk-
varjajo predstavniki drugih disciplin, ki pogosto nimajo neposre-
dnega stika s prakso, socialni delavci - praktiki pa niso usposo-
bljeni za raziskovalno in teoretično delo. To zavira oblikovanje
praktično relavantnih teorij.
Socialni delavec pri nas še vedno ne more biti izvoljen za viso-
košolskega učitelja, ker pač nima niti visoke izobrazbe; izjema
so tisti, ki so končali visokošolski študij drugih smeri. Na
Višji šoli za socialne delavce je trenutno samo ena socialna de-
lavka habitirana za visokošolskega učitelja, medtem ko predava-
jo druge predmete generičnega socialnega dela učitelji drugih
profilov. Podoben je položaj na drugih šolah za socialno delo v
SFRJ. Na medicini - naj se ponovno sklicujemo na to analogijo -
bi vsekakor ocenili kot nenormalen položaj, če bi zdravnike uči-
li zdravilstva le biologi, kemiki in fiziki.
- 23 -
Socialno delo ni le posebna stroko, ampak je tudi posebna metoda,
ki jo pri svojem delu lahko s pridom uporabijo tudi strokovnjaki
drugih profilov, na drugih delovnih področjih: psihologi, peda-
gogi, zdravniki in drugi, ki delajo neposredno z ljudmi v njiho-
vem družbenem okolju. Ta metoda bi lahko koristno dopolnila nji-
hovo strokovno izobrazbo. Seveda pa ni posebno vabljiva sedanja
možnost, da bi se Študentje visokih Sol in strokovnjaki z visoko
izobrazbo vključevali v višješolski program. Ob tem naj opozori-
mo še na eno možnost neracionalnega razvoja izobraževalnega sis-
tema za socialno delo. Področje socialnega varstva je odprta mo-
žnost za različne discipline, ki iščejo stika s prakso iz razlo-
gov, ki so ali niso utemeljeni v teoretičnem razvoju teh disci-
plin. Pri tem gre za razvoj lahko v to smer, da se bodo na raz-
ličnih visokih šolah pojavile težnje po odpiranju smeri za socia-
lno delo, kar bi vodilo v vsebinsko in disciplinarno dezintegra-
cijo te stroke, v izgubo strokovne integritete in identitete ter
vrnilo socialno delo v naročje disciplin, iz katerih se je dife-
renciralo. To seveda (poleg organizacijskih in družbenih zaple-
tov, ki bi jih sprožilo) nima nič opraviti z integracijo znano-
sti, saj je ta možna le ob hkratni diferenciaciji disciplin. Ome-
njeno področje je odprto sodelovanju različnih strok, med njimi
socialnega dela, ob ohranitvi njegove strokovne identitete. To
poznajo in cenijo prav strokovnjaki različnih profilov, ki že
sodelujejo s socialnimi delavci pri reševanju socialnih proble-
mov .
Dve leti premalo za vzgojne vplive
Pri dosedanjem višješolskem študiju socialnega dela nas je po-
leg dejastva, da zaradi časovne omejitve na dve letu nismo mo-
gli ponuditi vseh tistih vzgojnoizobraževalnih vsebin, ki bi jih
socialni delavci potrebovali, oviralo tudi dejstvo, da je čas
dveh let prekratek, da bi se lahko študent vzgojil za socialno
delo. Socialno delo je poklic, v tem oziru podoben vsem poklicem,
ki delajo z ljudmi - kjer se vzgojno izobraževalni proces ne bi
- 24 -
smel omejiti zgolj ali v pretežni meri na posredovanje izobraže-
valnih vsebin, ampak bi moral biti v odločilni meri prav proces
vzgoje, socializacije za delo z ljudmi. Pri vsaki generaciji
Studentov smo znova ugotavljali, da študentje absolvirajo študij
prav tedaj, ki so se ravno dobro povezali v študijske skupine in
šolski kolektiv, ko so vzpostavili pedagoško ustrezne odnose z
učitelji, ko so se srečali s praktičnim delom v stvarnih okoljih,
ko so se skratka odprle številne možnosti vzgojnega vplivanja,
študentje samo pogosto izjavljajo, da zapuščajo šolo v trenutku,
ko. so šele prav spoznali, "za kaj v tej šoli gre", ko so postali
resnično notranje motovirani za različne oblike študija in dela.
Vzgojnoizobraževalni proces, ki naj usposablja za delo z ljudmi,
naj ne bi bil zasnovan kot nekakšna samopostrežna polica s
"predmeti", pri čemer je njegova domnevna odlika ta,da študent
lahko te predmete svobodno izbira in kombinira; organiziran bi
moral biti v pravem pomenu besede kot šola , to je kolektiv
študentov in učiteljev, ki v formativnem smislu vpliva tako prek
kakovosti pedagoško ozaveščenih medčloveških odnosov, ki se ra-
zvijejo v njem, kot prek izobraževalnih vsebin. Za razvoj v vzgoj-
nem smislu produktivnih odnosov pa je potreben čas. Dve leti,
po vseh naših izkušnjeh, ne zadostujeta.
To je nekaj argumentov v prid predlogu vosokošilskega programa
socialnega dela. Očitno je, da potrebujemo tak program že danes
in da pomeni vsako leto odlašanja večji razkorak med nalogami
in pristojnostmi socialnih delavcev ter njihovo usposobljeno-
stjo.
- 25 -
VLOGA IN UČINEK SOCIALNE POMOČI
kot konkreten raziskovalni problem
Maja Vojnovič, Andreje Črnak-Meglič
Uvod
Neposredna vzpodbude za obravnavo vloge in učinke socie Ini»; po-
moči so enostrenske zehteve in ukrepi v nekaterih družbenopoli-
tičnih dokumentih1 in v dnevnem časopisju. Nujno je sistemati-
čno spremljati in proučevati učinke vseh socialnih dejatev, pono-
vno proučiti obseg in način pridobivanje socialnih pravic, preve-
riti uprevičenost do socialnih pomoči in njihovo akumulacijo pri
posameznikih idr., pa tudi gibanje neposrednih empiričnih poka-
zateljev na tem področju v zednjih dveh letih. Prispevek nina
namene, de bi podel celovito teoretično rezlago, pač pa želi-
mo z njim opozoriti na določeno problematiko v družbeni stvarno-
sti in na potrebo po znanstveni obravnavi teh vprašanj.
Teoretični vidiki problema
I.
Zaradi družbenoekonomskih ali osebnih vzrokov v naši družbi vse
družbene skupine in posamezniki ne morejo v enaki meri vplivati
na izboljšanje svojega družbenega položaje, ne z8dovoljevarje
svojih osebnih in družbenih potreb ter ne rezvoj delovnih in dru-
gih pogojev življenje. Žeto obstaja posebno področje družbenih
dejavnosti, ki zegotevlje socielno in meterielno varnost oziroma
družbeno dogovorjeni življeriski minimum ljudi. To posebno podro-
čje družbenih dejavnosti je socialno verstvo.^
V širšem pomenu socielno varstvo^ pokrive življenske rizik« za
vse axi vsaj pretežni del prebivalstva, tako da že prerašča v
socialno varnost.^ Večina gre pri tem za izgube ali zmanjša-
nje osebnega dohodke, s čimer se prizedetemu poslebše njegov
družbenoekonomski položaj (bolezen iti). Za pokrivanje teh
- 26 -
socialnih primerov in za nadomestitev nastalih stroškov in izgu-
bljenih sredstev za preživljanje družba oblikuje sistem social-
no-varstvenih pravic oziroma dajetev, ki so institucionalno in
pravno kodificirane in ki se v skladu s preraščanjem socialnega
varstva v socialno varnost širijo na vse prebivalce, aktivne in
neaktivne, ter na pokrivanje vseh socialnih primerov. V ožjem po-
menu pa je za socialno varstvo moč šteti tisto, kar v največji
meri 3odi v eocialno skrbstvo, pri čemer gre ali za storitve cen-
trov za socialno delo in socialnih zavodov ali pa za denarne po-
moči v minimalni višini osebam, ki so teh pomoči potrebne, torej
za socialne pomoči. Tu gre za zagotavljanje družbeno dogovorje-
nega življenskega minimuma tistim ljudem, ki si tega ne morejo
zagotoviti z lastnim delom ali niso sposobni, da bi se vključili
vanj .
Danes še ni splošno opredeljeno, katere socialnovarstvene pravi-
ce oziroma socialno-varstvene dajatve lahko štejemo za socialne
pomoči. Nekateri menijo, da je treba izključiti vse pravice, ki
izvirajo iz dela. Vendar ne bi smeli pozabiti, da večina dajatev,
razen dajatev, ki jih zagotavljajo skupnosti socialnega skrbstva,
izvira iz nekdanjega sistema socialnega zavarovanja in so torej
tesno povezane z zaposlitvijo, z delom. V tem članku imamo za
socialno pomoč tiste storitve in denarne dajatve, ki se dodelju-
jejo na osnovi socialnih kriterijev in se pokrivajo solidarnostno.
Da bi kasneje opredelili predmet obravnave in presegli neustrezno
uporabo tej pojmov, je treba opozoriti na še en razloček v poj-
mih. Gre za pojem socialni korektivi. Po svoji vsebini je to šir-
ši pojem, tako od pojma socialne pomoči kot tudi od pojma social-
no-varstvene pravice oziroma dajatve. Tu gre za cel niz ukrepov,
ki popravljajo posledice različnih produkcijskih pogojev in ukre-
pov, ki se uporabljajo za redistribucijo dohodka, pridobljenega
na osnovi delitve po delu, in ki z regresivno in progresivno po-
litiko (tudi davčna politika) izenačuje družbenoekonomski položaj
- 27 -
ljudi. Socialna korekcija je tako vzpostavljena znotraj socialno-
-varstvenega sistema, ob že zagotovljenih socialnovarstvnih pra-
vicah in socialnih pomočeh, kot tudi zunaj njega.
Solidarnost se kot instrument funkcioniranja družbenega sistema
pri nas uresničuje v dveh osnovnih oblikah in sicer kot ekonom-
ska in socialna solidarnost (Edvard Kardelj). Ekonomsko solidar-
nost označujejo vzpostavljeni odnosi in oblike, ki preprečujejo
ali blažijo negativne posledice odvisnosti do delovanja trga in
neustreznih družbenih interevencij v primeru, ko delovne organi-
zacije ali posamezni deli gospodarstva zapadejo v ekonomske te-
žave (npr. rezervni skladi v gospodarstvu, skladi za kreditira-
nje manj razvitih ipd.).Socialno solidarnost pa predstavljajo
odnosi in oblike, ki kot anticipacija delitve po potrebah v skla-
du z ekonomskimi možnostmi družbe, zagotavljajo socialno varnost
ter zmanjševanje razlik pri pokrivanju in zadovoljevanju osnov-
nih materialni in socialnih potreb ljudi; sem spada področje sku-
pne porabe in znotraj nje tudi zagotavljanje sredstev za social-
ne pomoč i.
II.
V socialistični družbi niso odpravljene vse oblike družbenih nee-
nakosti, odpravljene so le tiste, ki nastajajo na osnovi razredne
delitve družbe na lastnike proizvajalnih sredstev in neposredne
proizvajalce. Dosežena stopnja razvoja oroizvajalnih sil ne omo-
goča vsem ljudem enakih možnosti za zadovoljevanje potreb in iz
tega izhajajo določene oblike neenakosti. Te neenakosti so prven-
stveno proizvod družbene delitve dela in se ohranjajo tudi potem
ko je bila razredno razlikovanje preseženo. Pri tem se seveda ne
smemo omejevati le na neenako razdelitvijo ekonomskih dobrin, ki
jih lahko najbolj splošno opredelimo z (osebnim) dohodkom in pre-
moženjem, temveč moramo upoštevati tudi vlogo in učinek družbene
(skupne) porabe v celoti, kot tudi vprašanje nematerialnih dimen-
zij družbenih neenakosti v socializmu, npr. neenakosti v družbeni
moči in prestižu. Prav tako ne moremo razdelitve obravnavati loče-
no, neodvisno od načina produkcije^ in samo v njej iskati pogoje
za zmanjševanje družbenih neenakosti.
- 28 -
Delitev po delu je poleg solidarnosti osnovno načelo v socia-
lizmu. Njeno dosledno izvajanje naj bi spodbujalo ekonomski
razvoj in širjenje ekonomskih resursov, ki so predpogoj za
reševanje socialnih problemov in doseganje ciljev naše druž-
be. Vendar delitev po delu istočasno povzroča tudi družbeno
neenakost. Osebni dohodki občanov se načeloma oblikujejo na
osnovi delitve po delu oziroma rezultatih dela. Rezultati
dela pa niso le odraz osebne prizadevnosti, izobrazbe in stro-
7
kovne usposobljenosti posameznika, temveč vpliva nanje se
niz širših dejavnikov (različni produkcijski pogoji - narav-
ne okoliščine, stopnja razvoja znanosti in tehnologije, orga-
niziranost proizvodnega procesa; delovanje trga; monopoli -
kot rezultat produkcijskih tvorcev dela in kct rezultat ad-
o
ministrativno določenih prednosti itd. Ti dejavniki se
odražajo v različni uspešnosti delovnih organizacij. Nekatere
delovne organizacije so ekonomsko zelo uspešne, druge pa so
istočasno ob normalnih prizadevanjih ekonomsko neuspešne.
Osebni dohodki zaposlenih so tako odvisni od uspešnosti pos-
lovanja njihove delovne organizacije in zato prihaja do znat-
9
nih razlik v osebnem standardu delavcev.y V manj uspesnih
organizacijah prihaja zato v večjem obsegu do potreb po social-
ni pomoči. Upoštevati pa tudi moramo, da je pri nas osebni
dohodek, zasnovan na delitvi po delu, vezan le na posameznika
in njegovo reprodukcijo, ne pa tudi na reprodukcijo družine.
Zato so številnejše družine praviloma v slabšem socialnem
položaju kot manj številne. Pri oblikovanju osebnih dohodkov
se tako ne izhaja iz dejanskih potreb ljudi, posameznikov in
njihovih družin. Če bi izhajali iz njih bi bili v večji meri
že pri delitvi dohodka in razporejanju osebnih dohodkov vklju-
čeni socialni kriteriji. Neugotovljene dejanske potrebe pred-
stavljajo precejšnjo oviro tudi pri določanju višine minimal-
nih življenjskih stroškov kot tudi dohodkovnih cenzusov za
dodeljevanje socialnih pomoči.
Vzroki za nastajanje socialnih problemov, ki jim je treba pos-
vetiti večjo raziskovalno pozornost, ko obravnavamo področje
socialnih pomoči, so torej v naši družbi kompleksni in več-
- 29 -
dimenzionalni in bi jih lahko v celoti zajeli le na abstraktno
modelski, ravni. Najbolj grobo jih lahko razdelimo na osebne in
družbene (družbeno-ekonomske) vzroke. Ker pa se ti največkrat
prepletajo, je zahteva po celostnem pristopu, ki enakovredno
upošteva osebne in družbene dejavnike, nujna. V tej zvezi bi
lahko ločili:
1.	Klasične socialne prejemnike: to je krog ljudi, ki niso
vključeni v združeno delo in so v večji ali manjši meri nes-
posobni za delo. Pri njih prevladujejo osebni vzroki. Ti
prejemniki socialnih pomoči so in bodo obstajali, naj bodo
njihove potrebe materialne ali nematerialne.
2.	Socialne prejemnike iz dela: to je krog ljudi, ki so delov-
no sposobni(dejansko ali potencialno) in so bodisi vklju-
čeni v delo začasno ali trajno izključeni iz dela. Ti ¿
lastnim delom ne morejo sebi in svoji družini zagotoviti
družbeno dogovorjenega življenjskega minimuma. Tu gre pr-
venstveno za globlje vzroke potreb po socialnih pomočeh,
ki jih pogojujejo protislovja družbenoekonomskega razvoja,
in jih brez fundamentalnih sociološko-ekonomskih proučevanj
ni mogoče odkrivati, še manj pa odpravljati.
Socialne pomoči so torej element skupne porabe in s tem del
socialne solidarnosti, s katerimi zagotavljamo družbeno dogo-
vorjeni življenjski minimum10 tistim ljudem, ki si tega ne mo-
rejo zagotoviti z lastnim delom ali niso sposobni, da se vklju-
čijo vanj v dokaj neuresničeni vlogi pa predstavijejo tudi sve-
tovalno delo in pomoč ljudem v primeru osebnostnih stisk in
težav pri vključevanju v okolje in družbo.
Njihova vloga je v naši družbi brez dvoma protislovna. Kot del
skupne porabe prispevajo k uresničevanju osnovne socialistič-
ne usmeritve ki se zagotovi čim bolj enake pogoje za življenje
in delo za vse ljudi. Na drugi strani pa lahko govorimo o so-
cialnih pomočeh tudi kot o dejavniku "konzervacije" družbenih
- Зо -
neenakosti ter "pasivizacije" in ohranjanja nespremenjenega
položaja pri prejemnikih socialne pomoči, zlasti še, če jih
zreduciramo na obliko dajanja materialnih pomoči. Sele ob
zmanjševanju pomena materialnih oblik pomoči, večjemu uvel-
javljanju njihove začasnosti in povečevanju obsega storitev
družbenih služb (na primer: večje možnosti za prekvalifika-
cijo, dopolnilno izobraževanje, usposabljanje invalidov, pre-
ventivno delo z mladino, svetovalno-terapevtsko delo z druži-
no itd.), ki bi vzpodbudile sodelovanje prejemnikov družbenih
pomoči pri ustvarjanju takih življenjskih pogojev, ko teh po-
moči ne bi več potrebovali, bi uresničili pozitivne učinke
in razvojno vlogo socialnih pomoči.
Vprašanje socialnih pomoči moramo nujno obra navati v okviru
celotnega družbenoekonomskega razvoja. Obseg materialnih so-
cialnih pomoči je neposredno odvisen od ekonomske uspešnosti
in učinkovitosti gospodarjenja v družbi. Čim bolj je uspešno,
tem bolj se obseg koristnikov teh socialnih pomoči krči na
delovno nesposobne, čim manj je uspešno, tem bolj se ta krog
širi tudi na delovno sposobne in zaposlene ljudi. Ob realnem
upadanju osebnih dohodkov, zmanjševanju življenjskega stan-
darda itd. se začnejo povečevati potrebe po materialnih so-
cialnih pomočeh.
III.
Pozornost obravnave pa moramo posvetiti tudi obstoječemu sis-
temu socialnih pomoči preden skušamo ugotavljati motivacijske
dejavnike, ki bi posameznike stimulirali, da bi si sami sku-
šali izboljševati svoj socialni položaj, kot to večkrat omen-
jamo v naši družbeni praksi.
Ker je osvoboditev človeka v socializmu odvisna tudi od re-
šitve vprašanj delovanja sistema, smo začeli pri nas razvi-
jati poseben model delovanja sistema, kjer ne bi bilo odre-
janja in podrejanja in kjer bi se medsebojni odnosi oprav-
ljali bre posredovanja upravno političnega sistema in družbe-
- 31 -
nih elit na podlagi neposrednega dogovarjanja in delegatskega
odločanja. Ta model je brez dvoma svojstven, že na analitični
ravni pa zaradi svoje kompleksnosti danes zadeva na vrsto ne-
rešenih vprašanj, v dejanski praksi pa ni povsem razvit in še
ne presega zgoraj nakazanega modela in obstoja institucij in
organov.^
Tako se danes tudi na področju dodeljevanja socialnih pomoči
še vedno srečujemo s prevladujočo vlogo družbenih služb in
organov ter njihovo pragmatično okovanostjo ter funkcionalno
povezanostjo in vpetostjo v upravni sistem. Zgradili smo ši-
rok in razvejan sistem socialnih pravic, ki pa ga v veliki
meri spremlja večanje odvisnosti posameznika od institucij;
popolna in velikokrat neracionalna ločenost posameznih so-
cialnovarstvenih programov in s tem "razkosavanje" upravičen-
cev do socialnih pomoči v naprej določene kategorije; уовкир-
ki, ki so v veliki meri usmerjeni k stigmatizaciji; širjenje
služb in množica administrativnih nalog, ki otežujejo resni-
čen pristop k uporabniku socialne pomoči; prevladovanje
družbeno denarnih dajatev nad storitvenimi oblikami nuđenja
socialnih pomoči; neučinkovito spremljanje gibanja socialne
problematike in učinkov socialne pomoči itd. S takšno prak-
so je ovirana možnost, da bi presegli individualnost posamez-
nih primerov oz. parcializacijo v metodah dela in da bi priš-
li do diagnoze in povezovanja osebnih :n družbenih vzrokov
ter do prehoda od kurativne k preventivni in razvojni funkci-
ji socialnega dela.
Nova zasnova sistema socialnih pomoči zahteva povezavo med
ekonomsko produkcijo na eni ter socialno politiko in njenimi
elementi v funkciji reprodukcije delovne sile na drugi strani.
Da bi sistem socialnih pomoči odigral svojo pravo vlogo v
kvalitativno zastavljenem sistemu socialne varnosti, mora
preseči dosedanje shematično delo, ki poudarja formalno plat
postopkov in kjer ni vzajemnosti in sodelovanja prizadetih
ljudi. Vzajemnost in sodelovanje bi vodila k obvladovanju
- 32 -
lastnih in družbenih izvorov težav in pomagala oblikovati sis-
tem, ki bo sposoben tudi spremljati dinamiko socialne proble-
matike ter zaznavati in preprečevati korene osebnih in druž-
benih vzrokov.
Praktični vidiki problema
(Nekaj empiričnih podatkov o trenutnem dogajanju na tem
področju)
Da bi razumeli sedanjo politiko socialnih pomoči, jo moramo
postaviti v širši okvir politike skupne porabe in celotnega
gospodarskega razvoja. Ta razvoj je bil v preteklem deset-
letju zelo dinamičen, konec tega obdobja pa je prišlo do mo-
tenj v globalnem procesu ekonomske produkcije, ki se danes
odražajo v manjši gospodarski rasti, primanjklaju v plačilni
bilanci in veliki zadolženosti v tujini, ter v visoki stop-
nji inflacije in v administrativnih restrikcijah vseh oblik
porabe. Ne moremo se ustaviti le pri sedanjem trenutku, am-
pak moramo analizirati tudi prejšnje dogajanje, ki v veliki
meri pogojuje sedanjo situacijo. Berislav Šefer dokazuje,
da je bil poglavitni vzrok za nastanek sedanje krizne situa-
cije prevelika investicijska poraba na področju gospodarstva
in negospodarstva. Delež investicij v DP v preteklem deset-
letju je znašal 39,7	te investicije niso prinesle ustrez-
nih ekonomskih učinkov. V veliko manjši meri je vzrok takega
položaja gibanje osebne in skupne porabe (stopnja rasti DP v
obdobju 1970-1980 je bila 5,8 osebne porabe 5,2 % in skupne
14
porabe 6,9%). Gospodarske investicije so povzročile spremem-
be v socialni strukturi prebivalstva (priliv prebivalstva v
mesta, izboljšanje izobrazbene strukture ipd.) ter s tem na-
raščanje in spremembe osebnih in skupnih potreb prebivalstva.
Kot odgovor na to se je intenzivno, vendar velikokrat nena-
črtno, širila mreža institucij družbenega standarda, s čimer
se je na koncu tega desetletja zaostrilo protislovje z eko-
nomskimi možnostmi. Nasprotja med "investicijami za razvoj"
in "investicijami za življenjski standard" s tem niso bila
- 33 -
obvladana in zato tudi to obdobje ne pomeni dejanskega napred-
ka v povezovanju ekonomske in socialne politike. Primerjava
kazalcev razvoja kot tudi realno upadanje osebnih dohodkov
dokazujejo, da ni bila samo potrošnja prevelika, ampak tudi
in predvsem proizvodnja premajhna.^
Navedene ugotovitve lahko deloma, (ker nimamo vseh podatkov,
17
ilustriramo tudi s konkretnimi podatki za področje Ljubljane.
Za preteklo srednjeročno obdobje 1976-198o je za Ljubljano,
zaradi ugodne gospodarske rasti (povprečna realna rast DP
^»7), pomanjkanja zmogljivosti in storitev družbenih dejav-
nosti, ki ga je zaradi priselitev pogojevala intenzivna de-
mografska rast (stopnja rasti 2,2), ter novega samoupravnega»
organiziranja družbenih dejavnosti, značilen ekspanziven raz-
voj na področju družbenih dejavnosti. Vendar pa sredstva za
družbene dejavnosti v celotnem srednjeročnem obdobju v pov-
prečju niso presegala rasti DP (povprečna realna stopnja ras-
ti sredstev za družbene dejavnosti 4,o) in so zaostajala za
njim za 15 V tem obdobju so se znatno povečale zmoglji-
vosti (iz sredstev samoprispevka II), programi družbenih
dejavnosti pa obogatili, pri čemer je treba poudariti, da so
ostale družbene dejavnosti glede na reproduktivno sposobnost,
kot tudi glede na osebne dohodke v slabšem položaju kot gos-
podarstvo. Povprečni osebni dohodek v družbenih dejavnostih
je bil v letu 198o za 9,6 % in v letu 1981 pa za 4,8 % višji
kot v gospodarstvu. Če pa upoštevamo izobrazbeno strukturo
zaposlenih, ki kaže na to, da je v družbenih dejavnostih
34,6 % zaposlenih z visoko in višjo izobrazbo ter v gospodar-
stvu le 7»8 tega preseganja dejansko ni. V znatno zoženih
okvirih gospodarske rasti v letih 1981 in 1982 rast sredstev
za družbene dejavnosti, s katerimi se zagotavlja ohranitev
doseženega družbenega standarda, ne presega rasti dohodka.
Šele če upoštevamo sredstva za nove investicije republiške-
ga pomena na področju zdravstvenega varstva in sredstva za
funkcionalno delovanje novih investicij iz samoprispevka III,
programi družbenih dejavnosti v okviru skupne porabe presega-
- 34 -
jo dogovorjene okvire, to je lo % zaostajanje za rastjo dohod-
ka (nominalna rast dohodka v letu 1981 je 15o,5 in ocena v
letu 1982 125, nominalna rast sredstev za družbene dejavnosti
v letu 1981 je in ocena v letu 1982 121,7).
Restriktivni administrativni ukrepi, ki so začeli v zadnjih
treh letih omejevati skupno porabo, se odražajo tudi na giban-
ju sredstev za socialne pomoči. V letu 1981 so bili sicer spre-
jeti določeni ukrepi za zaščito življenjske ravni prebivalcev
v Ljubljani (povečana je bila udeležba skupnosti otroškega
varstva pri subvencioniranju cene oskrbe v vzgojnovarstvenih
organizacijah od 5o % na 6o skupnosti socialnega skrbstva
so bile oproščene plačila deleža sredstev za pospeševanje iz-
voza, ki so ga morale prispevati vse ostale samoupravne in-
teresne skupnosti ipd.), ki pa niso bistveneje vplivali na
učinkovitejše obravnavanje problematike na tem področju.
Omejene materialne možnosti ne omogočajo valorizacije višine
socialnih pomoči, ki bi bile v skladu z rastjo osebnih dohod-
kov, kaj šele z rastjo življenjskih stroškov. V okviru posamez-
nih samoupravnih interesnih skupnosti se politika socialnih
pomoči kljub tako zaostritvi, ne obravnava enotno, marveč lo-
čeno in velikokrat povsem različno. Razpoložljivi podatki za
Ljubljano tudi kažejo, da se število upravičencev ne povečuje,
kot bi sicer ob velikem upadanju realnih osebnih dohodkov pri-
čakovali. To si lahko razlagamo tudi tako, da se pogoji za
pridobitev socialnih pomoči administrativno zaostrujejo, dohod-
kovni cenzusi in s tem dogovorjeni življenjski minimum pa real-
no znižujejo.
Najizrazitejše spremembe so v zadnjih dveh letih pri otroških
dodatkih. V sredstvih za dejavnost oz. program otroškega var-
stva je delež sredstev za otroške dodatke v zadnjih dveh le-
tih upadel, število upravičencev pa se je v letu 1981 zmanjša-
lo za 25,6 % in v letu 1982 za 6 %. Do tega je prišlo zaradi
administrativnega ukrepa, po katerem je v letu 1981 ohranjena
višina dohodkovnih cenzusov iz prejšnjega leta, v letu 1982 pa
- 35 -
pa je lestvica valorizirana različno; oba najnižja dohodkovna
cenzusa (31,8 32,1 %) nad rastjo osebnega dohodka (nominal-
na rast OD v letu 1981 je bila 129,7), najvišji dohodkovni
cenzus pa precej manj (7,7 %). Valorizacija višine otroških
dodatkov je bila v letu 1981 povprečno 15 % in v letu 1982
35 Glavni namen teh ukrepov je bil, da bi tisti, ki so
najbolj socialno ogroženi, dobili višje socialne pomoči. Nji-
hov učinek pa je bil tudi nasproten. V absolutnih vrednostih
se je obseg sredstev za otroške dodatke zmanjšal, neporabljena
sredstva pa so se v letu 1981 prelivala v osnovni program
(v letu 1982 je predlog za prelivanje teh sredstev za vzgojni
program za vse otroke, tudi tiste, ki niso v WO), med drugim
tudi v povečano udeležbo skupnosti otroškega varstva pri pok-
rivanju cene storitev WO. Če upoštevamo podatek, da je bilo
v Ljubljani v WO v letu 1981 vključenih manj kot 5o % pred-
šolskih otrok in da je v notranji strukturi v WO nad 7n
otrok iz družin, pri katerih je znašal dohodek na družinskega
člana nad 4.ooo din (najvišji znesek dohodkovnega cenzusa za
dodelitev otroškega dodatka), se lahko postavi vprašanje o
pozitivnem učinku te družbene akcije, še posebno, če na dru-
gi strani ni bilo proučeno, kakšne posledice je izguba otroš-
kega dodatka imela na prizadete družine. Otroški dodatki tudi
kažejo, da se delež višine otroških dodatkov v povprečnem oseb-
nem dohodku (v letu 198o 7,16 %, v letu 1981 6,38 % in v letu
1982 6,53 %) ter delež najvišje cenzusne meje v povprečnem
osebnem dohodku (v letu 198o 35,25 v letu 1981 31,79 % in
v letu 1982 28,9 %) zmanjšujeta, kar je prav gotovo eden od
pokazateljev zmanjševanja dogovorjenega življenjskega minimuma
na tem področju. Še naprej pa je nerazrešeno vprašanje funk-
cije otroškega dodatka v naši družbi,in sicer ali so otroški
dodatki v funkciji socialne pomoči ali ne, prav tako pa tudi
vprašanje vzpostavitve domicilnega principa dodeljevanja otroš-
kega dodatka (sedaj sedežni princip).
- 36 -
Njihova realna vrednost
pada (dopolnilni vir za 18,5 začasne pomoči za 11 enkrat-
ne ponoči za 1,1 % itd.). Povečuje se le realna vrednost edi-
nega vira (za 7 %), verjetno zato, ker predstavlja življenjski
minimum in s tem najbolj reprezentativno obliko socialne pomo-
či. Dopolnilni vir, ki pomeni razliko do tega minimuma, ni
obravnavan enakovredno. Ta neenotnost v valorizaciji ni razum-
ljiva. Delež socialnih pomoči se v sredstvih za socialno skrb-
stveno dejavnost sicer ne zmanjšuje, vendar ker predstavlja
kar 65 % vseh sredstev, omejevanje sredstev toliko bolj nepos-
redno vpliva na možnosti valorizacije in višino posameznih
pomoči. Tako standard najbolj ogroženih skupin prebivalstva
upada še veliko hitreje kot standard ostalega prebivalstva.
Na področju zdravstvenega varstva je v letošnjem letu predlaga-
na povečana participacija uporabnikov storitev v različnem od-
stotku od vrednosti storitve, pri čemer bi oprostili plačila
participacije, določene skupine prebivalstva. Tudi tu lahko
nastopijo pomisleki, saj bi v dejanski praksi prišlo do pre-
našanja pokrivanja stroškov reprodukcije delovne sile nazaj
na posameznika.
Sklepi
Berislav Šefer trdi, da so administrativni ukrepi na področju
socialne politike neustrezni in da jih največkrat pogojuje
pomanjkljivo proučevanje stanja, povezanosti in vzrokov social-
nih problemov, kar je predpogoj ustreznega oblikovanja social-
ne politike in ustreznih poti in mehanizmov njenega uresni-
čevanja.1^ Pragmatične odločitve na področju socialne politi-
ke so prav gotovo preveč nevarne, saj so socialne spremembe
po naravi kompleksne in dolgoročne.
Če izhajamo iz osnovne usmeritve v naši družbi, da bi zagoto-
vili čim bolj enake pogoje življenja in dela za vse ljudi,
ki se uresničujejo v veliki meri s "skupno porabo", bi le-ta
ne smela zapadati pod tako močne restrikcijske ukrepe, da bi
bilo to izhodiščno načelo preveč ogroženo. Posledica pritiska
- 37 -
na krčenje teh sredstev je pokrivanje čedalje večjega dela
dobrin skupne porabe iz družinskih proračunov neposrednih
koristnikov, s čimer se dejansko povečujejo družbene neena-
kosti. Šele v primeru višjega (brezplačnega) družbenega stan-
darda na račun osebnega, ki zaostrene gospodarske razmere manj
prizadele nižje situirane sloje prebivalstva. Na osnovi nave-
denih podatkov in ugotovitev lahko podvomimo ali je upravičeno
iskati izhod iz gospodarskih težav prvenstveno v omejevanju
rasti sredstev za skupno porabo in v njenem okviru sredstev
za socialne pomoči ter v zniževanju vrednosti delovne sile
ob tem, ko veliko premalo poudarjamo, da je predvsem nujno oži-
veti proizvodnjo.
- 38 -
Opombe:
1- Npr. Stališča in usmeritve 3. konference Zveze sindikatov
Slovenije o vlogi in nalogah sindikatov pri uveljavljanju
delavcev kot nosilcev socialne politike in zagotavljanja
socialne varnosti delavcev; Koncept dolgoročnega razvoja
Jugoslavije - osnove in strategije socialnega razvoja;
Samoupravni sporazum o skupnih izhodiščih za zagotavljanje
socialne varnosti v obdobju 1981-1985 .
2.	Eden od razlogov, ki danes v veliki meri omejuje znanstveno
obravnavo področja socialne politike v ce oti, pa tudi nje-
nih posameznih področij, je pomanjkanje konceptualnih in
teoretičnih utemeljitev socialne politike ter nedodelanost
osnovnih teoretičnih pojmovanj kategorij. Socialna politika
je še vedno ločena od sociološke teorije ter brez koncep-
tualne in normativne avtonomnosti v klasifikaciji znanstve-
nih 4isciplin. Pomanjkljivost, ki izhaja iz tega je, da
zaenkrat nista razvita model in teorija, ki bi bila ustrez-
na za razlago socialne politike kot družbenega fenomena.
Robert Pinker: Socijalna teorija i socijalna politika,
Biblioteka socijalnog rada, Zagreb, 19?4 (predgovor
dr. Milan Škrbić).
3.	"Socialno varstvo je trajno organizirana družbena funkcija,
ki jo poleg posebnega institucionalnega sistema služb in
ustanov uresničujejo tudi drugi nosilci socialne politike,
kot so delovni ljudje, OZD, interesne skupnosti, družbe-
nopolitične skupnosti itd. (M. Milosavljevič) in ki izraža
interes in obveznost družbene skupnosti, da ščiti svoje
člane, ko pridejo ali da ne pridejo v stanje socialne pot-
rebe (potrebe po družbeni pomoči), da v skladu s principi
solidarnosti nudi pomoč članom skupnosti - posamezno, sku-
pinsko ali na nivoju organiziranja skupnosti - vedno v
odnosu na celoto njihovih pogojev, jih stimulira in uspo-
sablja, da obvladajo težave, ki jih ovirajo, da normalno
- 39 -
v skladu s človeško naravo in standardi družbe zadovoljujejo
svoje življenjske potrebe, vršijo svoje vloge v družbi, koris-
tijo družbene vrednosti nasploh in ustvarjajo svoje človeške
lastnosti in pravice" (A. Bečin). M. Milosavljevič: Sociološki
prilog odredjivanja pojma socijalna politika. Sociologija
3-4/1976, Beograd, str. 355-356.
Pri nas socialno varstvo povezuje socialno skrbstvo, otroško
varstvo, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zaposlovan-
je in zavarovanje za primer brezposelnosti in varstvo v sta-
novanjskih razmerjih in predstavlja bistveno sestavino
socialne varnosti ter določa načela, ukrepe in merila za
zagotovitev tega varstva.
Dr. Aleksander Radovan: Socialna varnost, Center za samouprav-
no normativno dejavnost, Ljubljana, 1978, str.
5- Socialna varnost je nov pojem, ki nadomešča pojem social-
nega zavarovanja in pojem socialnega varstva. Socialna var-
nost prerašča pojem socialnega zavarovanja glede kroga upo-
rabnikov in obsega socialnih primerov, saj se razširja na
vse aktivne prebivalce, člane njihovih družin in tudi na
neaktivno prebivalstvo ter pokriva vse socialne primere.
Socialna varnost pa prerašča tudi pojem socialnega varstva
in sicer glede vsebine in kriterije', saj pomoč pretvarja
v pravico zaščitene osebe, socialne dajatve pa postajajo
neodvisne od ekonomskega položaja posameznikov.
A.Radovan, isto tam, str.
6.	Ivan Bernik: Družbene neenakosti v socializmu, Teorija
in praksa, št. '7-8, Ljubljana, 1982, str. Ioo4 in loo6
7.	Razlike v delovnih sposobnostih in nadarjenosti niso to-
likšne, da bi dovoljevale in opravičevale znatne neena-
kosti v dohodkih in drugih družbenih dobrinah, razen te-
- 4o -
ga pa so razlike v nadarjenosti in delovnih sposobnostih
v znatni meri strukturalno in kulturno determinirane (Bol-
čič, 1975, str. 6o4)
Ivan Bernik, isto tam, str. I003
8. Nada Bule - ttikič: Osebni dohodki v SRS z vidika razponov
v obdobju 1964 - 1974, RS ZSS, Javno mnenje/55, 1975, str.
8 in str. 13
9- Nedopustno visoke razlike v dohodkih v raznih sektorjih
istih ali različnih panog in področij dejavnosti s podob-
no naravo, obsegom in kvaliteto dela vodiLo do hudega ru-
šenja delitve po delu.
Mag. Živka Črnivec: Socialna politika med normo in dejanskos-
tjo, Raziskovalni center za samoupravljanje, Vidiki samoup-
ravljanja, Ljubljana, 1982, str. 28
10.Županov	razlikuje absolutni minimum (v odnosu na stroške
ohranitve gole eksistence - biološko determiniran standard)
in relativni minimum (v odnosu na kulturno definirano mi-
nimalno raven življenjskega standarda).
Josip Županov: Smanjivanje socijalnih razlika - kampanja
ili politika? Naše teme, št. 3, marec 1973, Zagreb, str. 593
11.Dr.	France Bučar: Upravljanje, Misel in čas, Cankarjeva
založba, Ljubljana, 1981, str. 24
12.	Dr. France Bučar, isto tam, str. 3o in 44
13- Berislav Sefer: Socijalna politika u samoupravnom soci-
jalističkom društvu, Informator, Zagreb, 1981, str.53
14.	Berislav Šefer, isto tam, str. 36 in 124
15.	Berislav Šefer, isto tam, str. I30
- 41 -
16. Branko Horvat: Neke teze postavljene su naopako, Zbor
11/1981, Zagreb, str. 27
1?. Vir podatkov za Ljubljano: Zavod za družbeno planiranje
Ljubljana, Samoupravne interesne skupnosti mesto Ljub-
ljana.
- 42 -
Viri:
1.	Bule - Mikič Nada: Osebni dohodki v SRS z vidika razponov
v obdobju 1964 - 1974, RS ZSS, Javno mnenje/55, 1975
2.	Bernik Ivan: Družbene neenakosti v socializmu, Teorija in
praksa št. 7-8, Ljubljana, 1982
3.	Bučar France: Upravljanje, Misel in čas, Cankarjeva založ-
ba, Ljubljana, 1981
4.	Črnivec Živka: Socialna politika med normo in dejanskostjo,
Raziskovalni center za samoupravljanje, Vidiki samouprav-
ljanja, Ljubljana, 1982
5.	Has Zdenko: 0 nekim izvorima društveno neprihvatljivih so-
cijalnih razlika, Naše teme, št. 3, marec 1973, Zagreb
6.	Fromm Erich: Marksovo shvatanje čovjeka, Grafos, Beograd,
1979
7.	Integralna socijalna politika u Jugoslaviji, Študije i
istraživanja, Jugoslovenska konferencija za socijalne de-
latnosti, Beograd, 198o
8.	Lakičević Dušan: Uvod u socijalnu politiku, Savremena admi-
nistracija, Beograd, 198o
9.	Marx Karl: Kritika gothskega programa, Marx Engels Izbrana
dela, 4. zv., Ljubljana, 1968
10.Pinker	Robert: Socijalna teorija i socijalna politika,
Biblioteka socijalnog rada, Zagreb, 1974
11.Radovan	Aleksander: Socialna varnost, Center za samouprav-
no normativno dejavnost, Ljubljana, 1978,
12.Resolucija	X. kongresa ZKJ s področja socialne politike
(1974)
13«Socialno razlikovanje, Komunist, Ljubljana, 1972
14. Županov Josip: Smanjivanje socijalnih razlika - kampanja
ili politika? Naše teme, št. 3, marec 1973, Zagreb
15«Župančič Milan: Osvrt na neka teorijska odredenja društve-
ne nejednakosti, Naše teme, št. 3, marec 1973, Zagreb
- !\ ■-'. -
i'.'.'JlČflA ОСГ.М»
SOCIJALNI RAD - JUČE, DANAS, SUTRA. Dvadeset in pet godina
više škole za socijalne radnike. Urednik: Miroslav RUŽICA.
Viša škola za socijalne radnike, Beograd,19Ö2.
Ob petindvajsetletnici svojega obstoja je Višja šola za
socialne delavce v Beogradu izdala Zbornik, ki v svojem
prvem delu prinaša strokovne prispevke osmih sodelavcev
šole, v drugem delu pa prikaz dejavnosti šole izpod peresa
njenega sedanjega direktorja (glej rubriko POROČILA v tej
številki in podatke o delavcih in študentih). V tem pris-
pevku se bomo omejili na prikaz prvega, strokovnega dela
zbornika. Osmero razprav nima kakega skupnega imenovalca
ali rdeče niti, sega pa na različna področja socialnega
dela, od načelnih vprašanj usmeritve socialnega dela v pri-
hodnosti, prek primerjalne študije republiških zakonodaj,
ki se nanašajo na organe skrbstva, vprašanj načrtovanja
družine, strožjega nadzora, do vprašanj, ki so povezana z
izobraževanjem in poklicnim uveljavljanjem socialnih delav-
cev.
Načelna in strateška vprašanja razvoja socialnega dela ob-
ravnava prispevek Milosava Milosavl.jeviča o prihodnosti
socialnega dela. V srbohrvatskem jeziku se prihodnosti, kot
je znano, reče budućnost; zlobneži pa trdijo, da imamo Slo-
venci dve besedi za prihodnost: prihodnost in bodočnost.
Prihodnost je tisto, kar pač bo, bodočnost pa je tisto, kar
naj bi bilo. Tako je lahko prihodnost svetla ali temna, bo-
dočnost pa samo svetla. Ne vem natanko, kako je s to rečjo
v srbohrvatskem jeziku in kakšen prizvok ima budućnost.
Vsekakor Milosavljević več govori o tem, kaj bi moralo biti,
kot o tem kaj bo. Težko si je seveda predstavljati, da bi
mogli o tej temi govoriti drugače; socialno delo je zaves-
tna, smotrna družbena dejavnost, katere prihodnost je v
nemajhni meri, čeprav ne morda vedno odločilno, določena
prav s smotri in nameni (v šali bi dejali: z njeno bodoč-
- -
nostjo), kot si jih zastavljajo njeni nosilci v sedanjosti.
Milosavljevič izhaja iz teze, da je socialno delo v tem tre-
nutku na razpotju. "Nakopičene pozitivne in slabe izkušnje
... zahtevajo novo kvaliteto, ne zaradi prosperitete stro-
ke, ampak zaradi drugačnega namena njenega raison d'être
v pomembno spremenjenih družbenih pogojih, potrebah in mož-
nostih" (s. 7)* Prišlo je torej do stopnje, ko se socialno
delo mora spremeniti, če noče zaostati in priti v razkorak
s svojim poslanstvom. Spremembe so potrebne na naslednjih
področjih: (l) Spremeniti se mora predmet socialnega dela
in njegov pristop. Pretežno "kurativno" usmeritev^ ukvar-
janje s posledicami osebnih, družinskih in drugih socialnih
problemov, mora zmenjati preventivna in razvojna usmeritev;
ukvarjanje s pretežno "negativnimi" vidiki mora dati pred-
nost vzpodbujanju razvojnih potencialov. (2) Kritično je
potrebno oceniti različne enostranskosti v pristopih social-
nega dela: normativistično-formalistični pristop, psiholo-
gizem in psihiatrizacijo v socialnem delu pa tudi enostra-
nosti in nezadostnosti sociološkega pristopa. (3) Ena os-
novnih nalog je "spodbuditi temeljne teoretične raziskave,
katerih cilj bi bil razviti koherentno in celovito osnovo
socialnega dela v pogojih samoupravne socialistične družbe"
(s. 15) in razviti socialno delo kot posebno znanstveno
disciplino, "katere predmet in vsebina je socialno delo"
(ibid.).
Ob tem bi bilo potrebno razviti metodični in metodološki
instrumentarij stroke in "standardizirati najpogosteje uporab-
ljene metode", predvsem pa "razviti različne vrste uporabnih
in eksperimentalnih raziskav," (s. 16). (4) Socialno delo
bi se moralo iz ožjega področja socialnega skrbstva razširi-
ti na druga področja: v gospodarske organizacije, krajev-
ne skupnosti, šole, zdravstvene ustanove, skupnosti za
zaposlovanje itd. Očitno je sedanja omejenost socialnega
dela na ožje skrbstveno področje (centri, zavodi) ena od
- /> 3
posebnosti položaja v SR Srbiji. (5) Vse to zahteva drugačno
organiziranost, katere bistvena poteza naj bi bila organi-
zirati socialno delo tam, kjer nastajajo problemi: v krajevT
nih skupnostih, v organizacijah združenega dela, v šolah,
zdravstvenih ustanovah itd. Hkrati bo treba več investi-
rati v kadre in jih pogumneje zaposlovati. (6) Te spremembe
zahtevajo tudi drugačno izobraževanje. Ni tako važno, ali je
sistem izobraževanja za pridobitev izobrazbe stopenjski ali
ne, krajši ali daljši. Pomembna je vsebina, predvsem pa raz-
vijanje sistema permanentnega izobraževanja ob delu in iz
dela. Izobraževalne ustanove bi morale usposabljati za delo
in za iskanje novih spoznanj. Zagotoviti je treba speciali-
zacije, predvsem z izobraževanjem ob delu.
Preventivna in razvojna orientacija, razvoj lastne teorije
in spcifičnosti socialnega dela kot posebne znenstvene dis-
cipline, razširitev področja socialnega dela in njegovo
približanje stvarnemu življenjskemu okolju ljudi, drugačna
organiziranost in izpopolnitev sistema izobraževanja pred-
vsem s stalnim izobraževanjem iz dela in ob delu so stra -
teške usmeritve, ki so smiselne. V Milosavljevičevem pris-
pevku nekoliko pogrešamo analizo sprememb in trendov social-
ne problematike in iz tega izvirajoče spremembe v vsebini
socialnega dela v naslednjem obdobju, jrav tako pa je šibka
stanj njegovega razmišljanja ponavljanje nekaterih stere-
otipnih pojmovanj, predvsem o odnosu med socialno politiko
in socialnim delom, o odnosu med preventivo in kurativo
in o psihologizmu v socialnem delu. Te teme so že kar že-
lezni repertoar vsake razprave o socialnem delu in se navad-
no sklenejo s klišejskimi ugotovitvami: da je socialno delo
instrument socialne politike, da se je potrebno usmeriti
v prvi vrsti na preventivo in šele nato na kurativo in da
je usmerjenost socialnega delana posameznika znamenje psi-
hologizacije socialnega dela. Namen tega prikaza nam ne
dopušča, da bi podrobneje obravnavali te sporne trditve;
- -
o priliki bo vsekakor treba nekoliko podrobneje razčleniti,
kaj pravzaprav pomenijo in kam vodijo.
Svetislav Jovanović razpravlja o nekaterih psiholoških de-
terminantah delovne uspešnosti strokovnih kadrov v centrih
za socialno delo na osnovi podatkov raziskave o kadrih na
področju socialnega varstva in rehabilitacije. V raziskavi,
izvedeni 1975-77 leta so analizirani rezultati poštne an-
kete, ki so jo izvedli med 959 socialnimi delavci in drugimi
strokovnjaki zaposlenimi v občinskih službah socialnega
skrbstva, pretežno v centrih za socialno delo. Med njimi je
bilo nekaj več kot polovico socialnih delavcev, med ostalo
slabo polovico pa so psihologi, defektologi, direktorji in
referenti za socialno skrbstvo. V članku so navedeni le
podatki o mnenjih anketiranih glede ustreznosti usposoblje-
nosti in o zadovoljstvu z delom. Na vprašanje Ali sodite,
da je usposabljanje med študijem ustrezno za vaše sedanje
delo? je pritrdilno odgovorilo sicer le 4o % vprašanih,
pri čemer je odstotek zadovoljnih najvišji med socialnimi
delavci, a tudi tu ne doseže 5o %, medtem ko je med psi-
hologi in defektologi zadovoljna le dobra četrtina. Vendar
pa niso vsi ostali odgovorili, da usposabljanje ni ustrezno.
Takih odgovorov je le okrog 7 drugi (polovica) pa ver-
jetno sodijo, da je pridobljena izobrazba delno ustrezna,
čeprav jasnega podatka o tem ne najdemo v navedenem pris-
pevku. Ocena ustreznosti je ugodnejša pri kadrih, ki so
pred študijem na višji ali visoki šoli obiskovali srednje
strokovne šole, kot med onimi, ki so končali gimnazijo
ali učiteljišče. Ugodnejša je pri uspešnih študentih,ugod-
nejša pri tistih, kjer so pričakovanja glede dela, ki ga
bodo opravljali, in dela, ki ga dejansko opravljajo, skladna.
Zanimiva je tudi paradoksalna ugotovitev, da se za strokov-
no izpopolnjevanje bolj zanimajo delavci, ki menijo, da je
bilo njihovo dosedanje strokovno usposabljanje ustrezno.
„ !\П _
Dve tretjini anketiranih sta zadovoljni s svojim delom,
ostali v večini zelo zadovoljni, nezadovoljnih je prav
malo (okrog lo %). Med posameznimi poklici ni večjih raz-
lik v odstotku zadovoljnih. Iz teh in nekaterih drugih po-
datkov pisec sklepa, da sedanji način usposabljanja za so-
cialno delo ni ustrezen in ga je treba reformirati, da pa
je razveseljivo, da je večina strokovnih delavcev zadovo-
ljna z delom in vodenjem.
Tudi Milorad Milovanović obravnava vprašanje, ki je pove-
zano z vprašanjem usposabljanja socialnih delavcev, to je
aktualna vprašanja praktičnega pouka pri študiju social-
nega dela. Poudarja, da je praktični pouk zelo pomemben del
izobraževanja socialnih delavcev in opisuje, kako se izvaja
praksa na različnih šolah v Jugoslaviji. Obravnava nasled-
nje vidike praktičnega pouka: vzgojnoizobraževalne cilje,
področja, kjer se izvaja praksa, oblike, trajanje, obvez-
nosti študentov, mentorstvo. Ob koncu se zavzame za vklju-
čevanje študentov v različne prostovoljne socialne dejav-
nosti, pri čemer se zgleduje po modelu ljubljanske šole.
Zanimivo in resnično aktualno analizo o zaposlovanju social-
nih delavcev v SR Srbiji je prispeval Miroslav Ružica. Ne-
kaj podatkov, ki se nanašajo na obdobje od 1977-1981: Na
višji šoli je v tem času diplomiralo ¿.cvprečno na leto po
Ilo študentov, na FPN pa ocenjujejo, da kakih 60. V istem
obdobju je bilo letno povprečno skupno 178 nezaposlenih,
zaposlilo pa se jih je povprečno 76 na leto (te vrednosti
smo sami izračunali iz absolutnih podatkov v članku) od
tega 4o za nedoločen čas in 36 za določen čas. Z leti upa-
da število na novo zaposlenih. Uradno izkazane potrebe po
socialnih delavcih v srednjeročnih načrtih razvoja so
približno dvakrat višje kot število dejansko zaposlenih,
kar zgovorno priča, da se planira na pamet. V članku so
- 'Ш -
nato navedeni še podatki, ki se nanašajo na položaj v
Beogradu. Izrazito kritično zastavljena analiza položaja
opozarja predvsem na skrajno pomanjkljivo statistično sprem-
ljanje zaposlovanja socialnih delavcev, na negativne druž-
bene pojave pri zaposlovanju, na odsotnost metodologije pla-
niranja kadrov pa tudi na načelna vprašanja v zvezi z uvel-
javljanjem socialnega dela v družbi.
Zanimiv je še prispevek Iva Nedei.jkoviča o sporočilih našemu
socialnemu delu v delu in življenju Svetozarja Markoviča.
Opozarja nas, da bi morali bolj kot je navada iskati vire in
korenine socialnega dela na naših lastnih tj eh. Marko Mlade-
nović objavlja primerjalno analizo pravne ureditve položaja
in pristojnosti organov skrbstva v zakonih republik in pok-
rajin, Djurad Stakić pa razpravlja o vprašanjih obravnave
pri strožjem nadzoru. Mirjana Obretković je prispevala raz-
pravo o načrtovanju družine, družinskem pravu in socialnem
varstvu.
Zbornik kot celota v resnici dovolj zgovorno priča, da deluje
trenutno na višji šoli za socialne delavce v Beogradu gene-
racija dobro usposobljenih, kritičnih in zavzetih učiteljev.
Blaž i lesee
- Л':> ••
PODUČILA
PETINDVAJSET LET V1Ü.J: ÍÁ)W:. '/A SOCIALNE DELAVCE V BEOGRADU
Ob koncu novembra 1982. leta 30 delavci in študentje Višje
šole za socialne delavce v Beogradu proslavili petindvaj-
seto obletnico obstoja te osrednje vzgojno izobraževalne
ustanove za socialne delavce v SR Srbiji. Iz priložnostne-
ga prispevka, ki ga je za zbornik strokovnih del učiteljev
šole, izdan ob tem jubileju, napisal sedanji direktor šole
dr. Svetislav JOVANOYIČ, povzemamo nekaj osnovnih podatkov
in misli o razvojni poti beograjske šole, ki jo z ljubljan-
sko višjo šolo za socialne delavce vezeta prijateljstvo in
sodelovanje.
Prva šola za socialne delavce v Jugoslaviji je bila ustano-
vljena v Zagrebu 1953« leta, nato pa so bile ustanovljene
šole v Ljubljani 1955* leta, v Beogradu, Sarajevu in Skopju
I957. leta in v Novem Sadu 1962 leta (ukinjena 197o. leta).
Leta 1957 je bil ustanovljen Zavod za socijalna pitanja
Srbije, v njegovem okviru pa je potekal višji tečaj za so-
cialne delavce. Udeležence tega tečaja štejemo danes za prvo
generacijo socialnih delavcev v SR Srbiji. Leto dni kasne-
je, to je Leta 1958, sta se zavod in šola ločila in se zače-
la razvijati kot posebni ustanovi. Prvi tečajniki so bili že
uveljavljeni družbenopolitični delavci na področju social-
nega skrbstva, stari od 3o-4o let, večinoma s štipendijami,
kar je nedvomno dobro vplivalo na njihovo motiviranost za
študij. Po drugi strani pa jih je bilo kar 80 % brez srednje
šole. Že v četrti generaciji je bilo takih le še 3^ Na
samem začetku se je šola usmerila na izobraževanje polivalen-
tnega tipa socialnega delavca, v študijskem procesu pa so
velik pomen priposovali praktičnemu pouku, pri katerem se je
praktično delo izmenjevalo z razpravami o izkušnjah in teža-
vah pri njem. Ze drugo leto po ustanovitvi so začeli vpiso-
vati tudi izredne študente, katerih število je v nekaj letih
narastlo do З00. Vpisovali so se predvsem zdravstveni delav-
-So-
ci, uslužbenci ljudskih odborov in prosvetni delavci. V prvih
letih je bilo potrebno čimbolje proučiti stvarne potrebe in
možnosti socialnega dela in zagotoviti dober vpogled v prak-
so. Zato je šola med drugim prirejala redne letne sestanke
z diplomati, ki so poročali o problemih, s katerimi so se
srečevali v praksi. Poleg tega pa je šola prirejala redne
seminarje za uslužbence socialnega skrbstva v ljudskih od-
borih. V obdobju med letom 196o in 197o se je šola polno
uveljavila v javnosti in uskladila svojo dejavnost z Zako-
nom o visokem šolstvu. Značilno za to obdobje je, da so se
hitro razvijale socialne službe zunaj uprave, predvsem centri
za socialno delo v vseh večjih mestih. V teh centrih so os-
novni strokovni kader sestavljali socialni delavci. Poleg
tega se je socialno delo do določene mere uveljavilo tudi
v gospodarskih organizacijah in zdravstvu. Bili so predlogi
in poskusi, da bi že tedaj uvedli specializacijo za social-
no delo v gospodarskih organizacijah in v zdravstvu, česar
pa niso ureoničili. V tem času so tudi ukinili z odločbo
Sekretariata za izobraževanje obveznost diplomskega dela,
namesto tega pa so uvedli pisni klavzurni diplomski izpit
iz socialne politike in metodike socialnega dela, poleg te-
ga pa obvezno seminarsko delo v četrtem semestru. V tem
obdobju je začela šola opremljati svojo knjižnico in izda-
jati prve učbenike. V letih 197o-1977 se je socialnim de-
lavcem odprla možnost, da si pridobijo poleg višje tudi vi-
soko izobrazbo, pa celo magisterij in doktorat iz social-
nega dela in sicer tako, da je Fakulteta političnih ved
najprej omogočila socialnim delavcem vpis na drugi stopnji
(1971/72), nato pa odprla posebno smer za socialno politiko
in socialno delo (1974/75). V razpravah o smotrnosti take-
ga dvotirnega sistema izobraževanja socialnih delavcev je
predlagalo stališče, da se obe ravni izobraževanja dopol-
njujeta in da so diplomanti obeh stopenj potrebni praksi.
Diplomanti višje šole so še vedno najštevilčnejši kader
- 51 -
v socialnih službah, opravljajo široko pahljačo različnih
nalog in so bili dejansko tisti, ki so skozi prakso utemelji-
li strokovno socialno delo. Sedanje stanje sicer ni opti-
malno; prav ob razpravi o sistemu izobraževanja je prišlo
med socialnimi delavci pa tudi med učitelji in drugimi stro-
kovanjaki na tem področju do "globokih razhajanj". Ker ni
bilo mogoče osnovati fakultete za socialno delo, je višja
šola usmerila svojo dejavnost v dve smeri: razširiti sode-
lovanje z drugimi ustanovami in izpopolniti notranjo orga-
nizacijo, učni načrt in program. Prizadevali so si razviti
sodelovanje s Fakulteto političnih ved in z Inštitutom za
socialno politiko, pa niso uspeli oblikovati predvidenega
samoupravnega sporazuma o medsebojnem sodelovanju teh treh
ustanov. Notranjo organizacijo in učni načrt so skušali
prilagoditi smernicam visokošolske reforme in novemu polo-
žaju, ki je nastal z vedbo smeri za socialno politiko in
socialno delo na FPN. Predvsem so skušali spremeniti koncept
prakse in si zagotoviti stalne učne baze, na katerih bi štu-
dentje lahko opravili prakso v celoti. Spremenili so vpisno
politiko tako, da so tistim kandidatom, ki v srednji šoli
niso imeli sociologije in psihologije, kot pogoj za vpis
postavili opravljen sprejemni izpit iz teh dveh predmetov.
Struktura študentov se je v tem obdobju povsem spremenila
in se izenačila s strukturo na drugih fakultetah. Šola se
je kadrovsko okrepila (lo profesorjev, 1 predavatelj in
1 vodja prakse), učitelji so več kot ùv tedaj sodelovali
na strokovnih sestankih zunaj šole, izvedli pa so tudi razis-
kavo Permanentno izobraževanje kadrov v službah socialnega
varstva. Zadnje obdobje, od leta 1977-1982 je po sodbi di-
rektorja dr. Svete JOVANOVIĆA eno najbolj dinamičnih v
dosedanjem razvoju šole. "To je obdobje zelo izrazitih pro-
tislovij, prav tako pa čas, izpolnjen z nenavadnimi, lahko
bi se reklo dramatičnimi dogodki. Svojevrsten paradoks je
dejstvo, da je to obdobje neslutene uspešnosti, konsolida-
cije in kadrovske krepitve šole, istočasno pa obdobje, ko
- 52-
so prvikrat oporekali njeno vrednost in javno postavili vpra-
šanje njenega nadaljnjega obstoja". V letu 1978 in 1979 je
prišlo do večjih kadrovskih sprememb, pomlajevanja kadrov
in izboljševanja kvalifikacijske strukture? Pri izbiri uči-
teljev so pazili, da so kandidati imeli formalno zahtevane
pogoje (naziv magistra oz. doktorja znanosti), od dotedanjih
sodelavcev pa sta dva doktorirala, eden magistriral, dva pa
prijavila doktorski tezi. Danes je šola po kadrovski struk-
turi med najboljšimi v SR Srbiji:
od 11 stalnih učiteljev je 7 doktorjev znanosti, 3 so ma-
gistri in eden z visoko izobrazbo (vodja prakse). Da bi iz-
boljšali učinkovitost študija, so opustili dva predmeta v
prvem letniku in enega v drugem, hkrati pa u edli obči se-
minar v prvem letniku, intenzivirali izdajateljsko in ob-
študijsko dejavnost. Y učne načrte posameznih predmetov so
uvedli novosti, nadaljevali so s prizadevanji, da bi izbolj-
šali raven áeminarskih del in prakse in da bi razvili izpo-
polnjevanje strokovne izobrazbe socialnih delavcev. Močno
je napredovala dejavnost knjižnice, predvsem pa izdajatelj-
ska dejavnost. V letih 198o in 1981 so uspeli izdati 13
knjig, učbenikov, monografij in prevodov, kar je v resnici
izreden dosežek. Še naprej so zaostrovali vpisne pogoje,
tako da so v zadnjih letih vpisovali pretežno kandidate
z odličnim in prav dobrim uspehom v srednji šoli - vsako
leto okrog 15o. Število študentov ob delu pa se je v zadnjih
letih močno zmanjšalo. Od 3oo vpisanih v šolskem letu 198o/
81, do loo vpisanih v šolskem letu 1982/83. Posebno barvo
temu obdobju so dali odnosi šole in Fakultete političnih
ved v poskusih, da bi se zadovoljivo rešilo vprašanje
izobraževanja socialnih delavcev. Šola se zavzema za tako
obliko izobraževanja in sodelovanja s fakulteto, ki bi oh-
ranila samostojost in identiteto strokovnega socialnega
dela. Zavzema se za integracijo s fakulteto, vendar pod
pogojem, da se vsaj v prvi fazi ohrani stopenjski študij.
- 53 -
Sporazumevanje s fakulteto ovira nepopustljivo zagovarjanje
teze o kontinuiranem štiriletnem študiju. Kljub oviram in
nesoglasjem pa je delo v smeri integracije obeh ustanov
vse bolj konkretno in lahko pričakujemo, da bo kmalu kon-
čano, "Danes deluje v SR Srbiji, pa tudi zunaj nje, okrog
25oo socialnih delavcev kot močno pričevanje o obstoju
šole in vsi ti gotovo nosijo v sebi nekaj tistega, kar jim
je dala šola v Krfski številka 7", sklene svoje priložnost-
ne misli dr. Sveta JOVANOVIĆ.
- 54 -
IZ INFORMACIJE O OPRAVLJANJU STROKOVNIH IZPITOV DELAVCEV,
KI OPRAVLJAJO NALOGE NA PODROČJU SOCIALNEGA VARSTVAX
Na podlagi zakona o socielnem skrbstvu z dne 31.12.1974 je
bil 17.3.1978 sprejet pravilnik o pripravniški dobi in o
strokovnih izpitih delavcev, ki delajo na področju social-
nega skrbstva. Znkon j'1 | ог<1» Ј o¡ vdrli 1, l ilo stro-
kovni delavci ne področju socialnega skrbstva in jih zave-
zal, da morajo poleg ostalih izobrazbenih pogojev opraviti
strokovni izpit, kot pogoj za delo na tem področju. Ta do-
ločila je prevzel novi zakon o socialnem skrbstvu, ki je bil
sprejet 7.12.I979, s katerim je bil postavljen rok, da mora-
jo vsi strokovni delavci opraviti strokovni '.zpit v roku 2
let po uveljavitvi zakona. S tem je bila podana jasna usme-
ritev, da se na strokovna opravila na področju socialnega
skrbstva ne morejo razvrščati delavci, ki nimajo strokovne-
ga izpita oziroma ki tega niso opravili po končani priprav-
niški dobi, čeprav so po sedaj veljavnih predpisih imeli
možnost polaganja izpita pri Sekretariatu za občo upravo
SRS.
Prvi kandidati za opravljanje strokovnega izpita po spre-
jetem programu so se prijavili spomladi leta 1980. Do konca
leta 1981 je pristopilo k opravljanju strokovnega izpita
269 od skupno 422 strokovnih dclavcev (podatek maj 1979)
ali 63,7 %.
Na področju socialnega skrbstva je zaposleno skupaj 357 so-
cialnih delavcev z višjo strokovno izobrazbo. Od teh je do
konca leta 1981 pristopilo k strokovnemu izpitu 243 ali
65,5 % vseh socialnih delavcev.
X Informacijo je pripravil Republiški komite za zdravstveno
in socialno varstvo SR Slovenije
- 55 -
Ostalih strokovnih delavcev je 65 (psihologi, pedagogi,
pravniki itd.) od katerih jih je pristopilo k strokovnem
izpitu 26 ali 4o %.
Pri pregledu rezultatov, ki so jih kandidati dosegli, smo
lahko zadovoljni z znanjem in poznavanjem področja kot ce-
lote - tako pri splošnem delu strokovnega izpita kot poseb-
nem delu v katerem se preverja teoretično pridobljeno znanje
v teku rednega šolanja, poznavanje predpisov s področja so-
cialne dejavnosti in njihova praktična uporabnost pri vsak-
danjem delu.
Strokovni izpit za delo na področju socialnega skrbstva
obsega splošni in strokovni del.
Splošni del obsega naslednje predmete:
-	Družbenopolitična ureditev SFRJ in SRS
-	Družbenoekonomski odnosi delavcev v združenem delu
-	Organizacija socialnega skrbstva
-	Splošni upravni postopek in njegova uporaba v zadevah
socialnega skrbstva.
Strokovni del obsega naslednje predmete:
-	Družinsko zakonodajo
-	Družbeno varstvo otrok
-	Usposabljanje otrok in mladoletnikov z motnjami v teles-
nem in duševnem razvoju ter ukrepi in zaposlovanje od-
raslih
-	Obravnavanje mladoletnikov v kazenskem pravu in izvrše-
vanje kazenskih sankcij
-	Varstvo odraslih in posebnih skupin prebivalstva.
- 56 -
Kandidati z visoko stopnjo izobrazbe (15) so vsi uspešno
opravili strokovni izpit z naslednjim uspehom:
odlični uspeh	5 delavcev	ali	33,5 %
prav dober uspeh	3 delavci	ali	2o %
dober uspeh	6 delavcev	ali	4o %
zadosten uspeh	1 delavec	ali	6,5 %
Z višjo stopnjo izobrazbe je od skupnega števila v letih
198o in 1981 (254) uspešno opravilo strokovni izpit 23^
delavcev ali 92 % z naslednjim uspehom:
odlični uspeh	41 delavci	rli	17,5 %
prav dober uspeh	82 delavcev	ali	35 %
dober uspeh	I03 delavci	ali	44 %
zadosten uspeh	8 delavcev	ali	3,5 %
En popravni izpit je imelo 14 delavcev ali 5,6 %, dva pop-
ravna izpita so imeli 4 delavci ali 1,6 %, negativno oceno
iz več predmetov pa sta imela 2 delavca ali 0,8 %.
Pri analiziranju posameznih izpitnih rokov po številu kandi-
datov, uspešnosti grupe kot celote ter doseženih uspehih
po predmetih smo ugotovili, da je ob istih kriterijih uspeh
v letu 1981 slabši kot v letu 1980. To je pripisati dejstvu,
da je v letu 1981 opravljajo strokovni izpit več mlajših
delavcev, ki teoretičnega znanja, pridobljenega v teku štu-
dija, še niso dovolj uporabno povezali z praktičnim delom
eli pa so svoje pridobljeno znanje ozko usmerili samo v pod-
ročje na katerem delajo in ne zajemajo v svojem nadaljnjem
izobraževalnem procesu področja kot celote. Zlasti lahko
praktično ocenimo poznavanje samoupravnih odnosov področja,
kar na eni strani govori o dokaj ozki usmerjenosti posamez-
nika in manj na njegovo širšo družbeno angažiranost, ki bi
morala biti sestavni del vsakega strokovnega delavca na tem
- 57 -
pomembnem družbenem področju. Rezultati, ki so jih kandida-
ti dosegli pri strokovnih predmetih na izpitu pa govorijo,
da bi tudi pri teoretičnem študiju na VŠSD več pozornosti
posvetili praktični uporabnosti teorije v praksi in z po-
diplomskim usposabljanjem zlasti mlajših kadrov prispevali
k formiranju vsestransko usposobljenih delavcev za delo na
področju socialnega varstva.
STALIŠČA IN SKLEPI:
1.	Delovne organizacije na področju zdravstvenega in social-
nega varstva bi morale z organiziranim delom v času izob-
raževanja in pripravništva nuditi učencem, študentom in
pripravnikom možnost, da se čim bolje seznanijo s prak-
tičnim delom in tako usposobijo za samostojno opravljanje
poklica.
2.	Preizkus usposobljenosti za samostojno delo delavcev na
področju zdravstvenega in socialnega varstva je treba
dvigniti na višjo strokovno raven, kar velja zlasti za
delavce z višjo in visoko strokovno izobrazbo.
3- Vsebino strokovnega izpita delavcev na področju socialne-
ga varstva je treba prilagoditi kandidatovemu delovnemu
področju in pri tem izhajati iz nalog, ki jih opravlja,
z namenom, da se preveri njegova usposobljenost za samo-
stojno delo. Da bi socialne in drug<i delavce bolj usmeri-
li v preventivno delo, naj se ob preizkusu znanja prever-
ja tudi širše poznavanje socialne problematike. Ta stali-
šča naj se upoštevajo pri dopolnitvah ustreznega izvršil-
nega predpisa.
V procesu usmerjenega izobraževanja in usposabljanja je
treba zagotoviti, da se bodo delavci na vseh stopnjah in
področjih dela dejansko usposobili za samostojno delo, kar
naj bi se preverilo s strokovnim izpitom, ki naj se tudi v
prihodnje opravlja na republiškem upravnem organu.
- rx' --
IZ 1'ПЛ LH HL V I.I
STATISTIKA O IZOBRAŽEVANJU SOCIALNIH DELAVCEV V ZDA
Allen Rubin, Statistics on Social Work Education in the
United States: 198o. Council on Social Work Education,
New York, 1981.
Podatke za redno letno statistično poročilo sveta za izobra-
ževanje za socialno delo so posredovali vsi podiplomski pro-
grami za socialno delo in 84 % dodiplomskih programov. V ZDA
je bilo v letu 198o 275 programov za socialno delo; od tega
19o samo dodiplomskih,54 "združenih" dodiplomskih in podiplom-
skih in 31 samo podiplomskih. 58,5 % vseh programov poteka v
organizacijskih okvirih državnih kolidžev in univerz, sledijo
programi v ustanovah, povezanih s cerkvico in v zasebnih usta-
novah. Večina podiplomskih programov je na univerzah z več kot
lo tisoč študenti, dodiplomski programi pa so po manjših uni-
verzah in kolidžih, skoraj polovica na šolah z manj kot 5 ti-
soč študenti, število učiteljev, ki poučujejo v programih za
socialno delo je 47o2. Zanimivo je, da ima večina dodiplomskih
programov manj kot lo učiteljev, v poprečju 6,8. Gre torej za
sorazmerno majhne šole, ki so po tej značilnosti kar primer-
ljive z našimi. V podiplomskih programih pa sodeluje poprečno
po 4o učiteljev na program, od tega 28 s polnim delovnim časom.
Dve tretjini vseh učiteljev, ki sodelujejo pri programih soci-
alnega dela, sta stoodstotno zaposleni samo na teh programih.
Med učitelji je v poprečju približno enako število moških kot
žensk, vendar pa je na dodiplomskih nekaj več žensk, na podi-
plomskih pa več moških. Vsi učitelji imajo najmanj magisterij,
v večini prav iz socialnega dela. Tako ima na dodiplomski stop-
nji 7o % učiteljev magisterij, lo % pa doktorat iz socialnega
dela, ostali imajo magisterij ali doktorat iz drugih disciplin.
Na podiplomskih programih pa ima 49 % učiteljev magisterij iz
socialnega dela, 24 % pa doktorat, kar pomeni da ima tudi na
- 59 -
podiplomskih programih skoraj tričetrt učiteljev akademsko
stopnjo iz socialnega dela in le četrtina iz drugih disci-
plin. Poprečna plača rednega profesorja na podiplomskem pro-
gramu (najvišji rang) je 32 060 dolarjev na leto, poprečna
plača inštruktorja z magisterijem (najnižji rang) na dodiplom-
skem programu je 14 94o dolarjev. Med plačami učiteljev je to-
rej skoraj tolikšen razpon kot pri nas med najvišjim osebnim
dohodkom učitelja in osebnim dohodkom snažilke.
Podatki o študentih se nanašajo le na 219 dodiplomskih progra-
mov (84 %), ker ostali niso odgovorili. Skupaj je bilo v letu
198o v teh programih vpisanih 27 o51 rednih študentov (v res-
nici bi jih bilo torej več kot 3o tisoč) ali poprečno (median)
60,6 študentov na program. Diplomiralo je 7791 študentov ali
slaba tretjina. V magistrski program se je vpisalo 17 122 red-
nih in 5274 študentov ob delu, v doktorskega pa 825 rednih in
71o ob delu. Istega leta je bilo podeljenih 985o magistratur
in 213 doktorskih naslovov. Med vpisanimi v magistrske progra-
me je 75,9 % žensk, 73,5 % jih je med tistimi, ki so uspešno
končali te programe. Med vpisanimi v doktorske programe je le
56,5 % žensk. Kandidati za magisterij so v večini mlajši od 26
let, doktorskega študija pa se lotevajo že nekoliko starejši,
večina je med 31 in 4o leti. Največ študentov podiplomskega štu-
dija se v prvem letu usmeri v študij generičnega, polivalentne-
ga socialnega dela (4o %) , sledi klinič-.з usmeritev, neposredno
delo z ljudmi, "mikro" socialno delo in delo s posameznikom. V
drugem letu se rang teh usmeritev le zamenja. Manj je zanimanja
za skupinsko delo, skupnostno delo, upravo, socialno politiko,
institucionalne intervencije (mezo/makro intervencije) in razis-
kovanje. Pri delovni praksi se jih največ odloči za področje du-
ševnega zdravja (psihiatrično socialno delo), za zdravstvene us-
tanove, za področje varstva družine in otrok. Za druga področja
je manj zanimanja.
- бо -
f
Trendi v zadnjih petih letih: nekoliko narašča število dodiplom-
skih programov, povečuje se število učiteljev in študentov, pred-
vsem žensk (kar je najbolj očiten trend), število žensk med dip-
lomanti je naraslo od 77 % v letu 1976 do 84 % v letul98o. Na
podiplomskem študiju je najbolj dramatičen trend velik upad
števila prijav - za 3o % v primerjavi s 1975. letom. Število
sprejetih pa se je povečalo na 61 %. Povečuje se število štu-
dentov ob delu, ki obsega skoraj eno četrtino vpisanih v magis-
trske programe, upada pa število rednih študentov tretje stop-
nje. Pri obeh kategorijah študentov narašča število žensk.
- 61 -
MLADOSTNIKI - BEGAVCI NA NIZOZEMSKEM
Frank Nieslony, Zur Weglauf-Problematik Jugendlicher-
Partielle Lösungsversuche im Rahmen alternativer
Sozialarbeit in den Niederlanden,Neue Praxis, 1/1982,
32-53.
Mladostnike begavce lahko delimo na tiste, ki so pobegnili
od doma in one, ki so pobegnili iz zavodov. Vzroki pobegov
od doma so namreč drugačni od vzrokov pobegov iz zavodov.
Prve razlagajo kot znamenje upora mladostnika proti staršem,
druge pa povezujejo z režimom v zavodih. Ocenjujejo, da na
Nizozemskem pobegne od doma nekaj tisoč mladostnikov na leto;
te ocene temeljijo na številu tistih, ki iščejo pomoč pri al-
ternativnih socialnih službah. Med vzroki so: generacijski
konflikti, siljenje v nezaželeno šolo ali poklic, preprečevan-
je odnosov s partnerjem, omejevanje kroga prijateljev, druge
vrste neustrezno ravnanje staršev, prepovedovanje spolnih od-
nosov, spori zaradi političnih in verskih prepričanj, ali pre-
prosto želja po samostojnosti. V neki raziskavi so leta 1974
našteli po podatkih policije skupaj 75oo begavcev od doma,kar
je približno tolikot,kot je pobegov iz zavodov. Toda to števi-
lo predstavlja le o,3 % vse mladine, ki živi doma, hkrati pa
23 % od vseh gojencev zavodov za mladoletnike. V skupnem šte-
vilu begavcev prevladujejo fantje, med tistimi, ki so pobegnili
od doma pa dekleta. Najpogostejša starcst je 15 do 16 let. Ve-
čina se vrne domov po enem tednu; tisti, ki imajo za sabo že
več pobegov, ostanejo zdoma dlje, ali pa se sploh ne vrnejo,
ker postanejo medtem polnoletni.
Skoraj vse alternativne službe socialne pomoči, ki so se raz-
vile v začetku sedemdesetih let kot reakcija na konzervativi-
zem tradicionalnih služb, imajo opraviti z begavci, čeprav ne
- 62 -
vse enako. Delež begavcev med strankami teh organizacij je od
3 % do 49 %. Za begavce je najpogostejši stanovanjski problem,
potreba po denarni pomoči oziroma preskrbi sploh, po pravni po-
moči, informacijah, pogovoru. V amsterdamskem mladinskem sveto-
valnem centru so leta 1978 med mladimi, ki so pri njih iskali
pomoč našteli 3,7 % ali 2o6 begavcev. Ta odstotek je bil v zad-
njih letih dokaj stalen. Med begavci je bilo 56 % deklet in 44%
fantov. Najmočneje sta zastopani prav kategoriji deklet, mlaj-
ših od 16 let ter med 16 in 18 leti, slede pa fantje od 16 do
18 let in fantje, mlajši od 16 let. Dobri dve tretjini vseh sta
pobegnili od doma, ostali iz zavodov. Alternativna socialna
služba deluje v bistvu kot posrednik, ki begrvca napoti dalje:
v sprejemni center, center za bolezni odvisnosti, rejniško dru-
žino, sprejemno družino, bolnico, samostojno stanovanje, skup-
no stanovanje, preiskovalni zapor, nazaj v družino, v hotel ipd.
Poleg tega pa je naloga alternativnih oblik pomoči usposobiti
begavce za solidarnostno združevanje, da bi odpravili vzroke
svojih problemov, jim pomagali pridobiti samostojnost, da bi se
naučili zagovarjati svoje interese. V letih 1977 in 1978 so v
okviru ene alternativnih organizacij izvedli eksperimentalni
projekt prostovoljnega dela z begavci. Namen projekta je bil
omogočiti begavcem, da bi sami, po svojem časovnem načrtu do-
segli boljše življenjske pogoje. Delo je potekalo v dveh fazah:
fazi sprejema in fazi samopomoči. V vsaki fazi je delala po ena
skupina begavcev s "spremljevalciB, ki so bili prostovoljci ozi-
roma praktikanti. Vsak mladostnik, ki je pobegnil iz zavoda in
se javil pri tej organizaciji, je bil najprej povabljen na po-
govor pri dežurnem. Potem ko je povedal svojo zgodbo, so mu po-
nudili na izbiro bodisi sprejem v kriznem centru ali pa sodelo-
vanje pri projektu. Opisali so mu osnovne razlike med tema alter-
nativama. če so se za sodelovanje pri projektu odločili, so ga
- 63 -
napotili v gostiteljsko družino (Gastfamilie). Za zvezo s te-
mi družinami so skrbeli člani skupine za sprejem oziroma spre-
mljevalci. Vsi udeleženci so lahko na kontaktnih večerih, ki
so bili vsakih 14 dni, izmenjavali izkušnje. Skupina za samo-
pomoč se je sestajala vsak dan v prisotnosti dveh epremljeval-
cev-prostovoljcev, ki sta vodila skupino na nedirektiven način
pod naslednjimi predpostavkami: pomoč zagotovimo v skupini;
člane skupine povezuje ista usoda; skupino vodijo člani sami,
pomoč je nepoklicna; stiska je pretežno nematerialna, psiho-
socialna; problemi so specifični; člani so si med seboj v opo-
ro, izmenjujejo si izkušnje in izražajo čustva; skupaj iščejo
rešitve posameznih problemov; izmenoma dajejo in sprejemajo
pomoč. Prostovljni sodelavci projekta sodijo, da pomen projek-
ta ni toliko v rezultatu kot v načinu dela. Samopomoč je po
njihovem ena od metod politizacije; problemi begavcev so pos-
ledica njihovih življenjskih razmer in ne individualnih poseb-
nosti; samopomoč pa združuje pomoč, akcijo in ozaveščanje.
Kakšna jebila usoda 18-ih članov te skupine? štirje so se vr-
nili v zavod in kasneje spet pobegnili, dva sta po potepanju
pristala v zaporu, trije živijo v gostiteljskih družinah, de-
vet si jih je našlo bivališče, bodisi pri zasebnikih, v dru-
žinski stanovanjski skupnosti ali svojo sobo.
Skoraj istočasno z nastankom različnih alternativnih organi-
zacij za socialno pomoč, je bila ustanovljena tudi interesna
organizacija gojencev domov in begavcev, "interesno združenje
mladoletnih", ki šteje 15oo članov in jo priznava in subvencio-
nira država. Deluje tako nekako kot sindikat in združuje tri
kategorije članov: gojence zavodov, bivše gojence in prostovolj-
ne sodelavce. Njena naloga je zastopanje interesov in pravic
njenih članov pred oblastmi, preprečevanje neustreznih postopkov
in diskriminacije mladoletnih, podpiranje mladoletnih in drugih
mlađih ljudi, odkrivanje neustreznih pogojev v zavodih itd. Ta
- 64 -
organizacija je postala upoätevanja vreden partner oblasti,
pravosodja in ustanov socialnega skrbstva za mladino. Novej-
šega datuma je projekt, namenjen pomoči begavcem iz domov
mladinskega skrbstva in psihiatričnih ustanov. Zanje so ure-
dili primerno hišo za začasno bivanje. Med bivanjem v tem
sprejemnem centru skušajo ustvarjati pogoje, da si begavci
opomorejo, da zopet pridobijo zaupanje vase in sami določijo
smer nadaljnjega življenja. Zelo pomembna sta pri tem izmen-
javanje izkušenj in medsebojna podpora. Na osnovi skupnih
interesov in enakih problemov, je treba poskusiti izvesti
družbene akcije in se pri tem povezati z drugimi skupinami,
ki delujejo na tem področju.
Po mnenju pristašev alternativnih oblik pomoči so njihove
posebnosti naslednje: "Ne izolirajo problemov tistih, ki iš-
čejo pomoč, ampak opozarjajo na soodvisnost, vzroke za potre-
be po pomoči vidijo v družbenem kontekstu in zato politizirajo;
zavzemajo se za prikrajšanega iskalca pomoči in so z njim so-
lidarne; ozaveščajo in emaciplrafc in so po teh izhodiščih svo-
jega dela alternativne glede na obstoječe tradicionalne nizo-
zemske sisteme pomoči" (s. 49).
- 65 -
PREDSODKI O ZLORABAH SOCIALNIH POMOČI
Heinrich A. Honkel, Franz lavelka, Missbrauch und Sozialpolitik -
Kritik an Strategien zur Begrenzung des Wohlfahrtsstaats, Neue
Praxis, 2 1982, 109-116.
Iredsodek, da se socialne pomoči, druge socialne dajatve in usluge
na veliko izkoriščajo in zlorabljajo je razširjen in trdovraten.
Občila senzacionalistično poročajo o posameznih primerih zlorab
in skušajo zbuditi vtis, da gre za ropanje države in plačevalcev
davkov. Pri tem imajo za zlorabo ne le to, da prosilec za socialno
pomoč zavestno navaja neresnične podatke in se skuša torej s pre-
varo okoristiti, ampak tudi to, če si skuša kdo pridobiti več raz-
ličnih dajatev, do katerih je po zakonu upravičen. To seveda ni
zloraba. Do zlorabe pride le takrat, kadar oseba prejema določeno
pomoč (uporablja uslugo), čeprav do nje ni upravičena, ne glede na
to, po čigavi krivdi je prišlo do takega stanja.
Največji del neupravičenih prejemkov pripisujejo zapletenim po-
stopkom in predi.isom, posebne pa pogostemu spreminjanju pravnih
osnov. Tako ocenjujejo, da je v ZDA med prejemniki prehrambenih
bonov (Food Stamps Program; boni za prehrano po znižanih cenah)
7,8 % neupravičenih (v letu 1979/80), za program socialnih pomoči
družinam v ZDA (AFDC program) pa, da je 1,8 % prevar (1. 1975).
V	Veliki Britaniji ocenjujejo, da je povprečni odstotek zlorab
pri,socialnih pomočeh (Supplementary Benefit Program) 2,8 % (1965-
1971).
Toda to je premalo v primerjavi z oceno mednarodne skupine iz-
vedencev, ki sodijo, da približno polovica upravičencev ne dobiva
pomoči. To pomeni, da precejšnje število upravičencev ne izko-
risti svojih pravic, ker jih ne more ali noče. V Veliki Britaniji
sodijo, da programe socialnih pomoči izkorišča 82 % upravičencev.
V	Avstriji navajajo 50-odstotno izkoriščenost socialnih pomoči,
v ZR Nemčiji pa 52-odstotno. ?lorab je povsod zelo malo, od 1 de
3 v množičnih občilih in v političnih razpravah pa se jim pri-
pisuje nesorazmerno velik roiren, medtem ko niti omenjajo ne, da
- 66 -
mnogi ne izkoristijo svojih pravic. Tolikšen dele:" neizkoriščenih
pomoči je po mnenju piscev posledica "pasivnega" odnosa socialnih
služb, ki skušajo čimveč prihraniti, namesto, da bi skušale ak-
tivno uresničevati zakon in omogočiti vsem upravičencem, da bi
pomoč tudi dejansko dobili. Socialne službe prihranijo denar, če
upravičence slabo seznanijo z njihovimi pravicami, če jim pot do
njih otežijo z zapletenimi postopki in če je postopek tak, da pre-
jemnika pomoči stigmatizira. Možna je seveda tudi nasprotna stra-
tegija, ki se uresničuje npr. v programih "outreach", da namreč
službe storijo vse, da bi upravičenci zares dobili, kar jim po
zakonu pripada. Zato se trudijo poiskati upravičence, jih izčrp-
no informirati, jim olajšati postopek pridobivanja pomoči in za-
gotoviti diskretnost postopka. Pomembno vprašanje je tudi, zakaj se
v javnosti ustvarja očitno napačna slika o dejanskem stanju. Pis-
ca sodita, da je mit o prejemnikih socialnih pomoči kot o prebri-
sanih delomrznežih voda na mlin prizadevanjem po krčenju social-
nih dajatev v obdobju gospodarske krize.
B.M.
- 67 -
SEZNAM DIPLOMSKIH NALOG, KI JIH JE KNJIŽNICA VŠSD
PREJELA V LETU 1981
I. del
1.	AmbrožiČ Štefka: Oddih in rekreacija delavcev Alples
Železniki Ljubljana, 198o, 45, 3 str.
2.	Batič Marjeta: Vpliv politike LB - Stanovanjske komu-
nalne banke za reševanje stanovanjske problematike de-
lavcev Avtotehne Ljubljana v obdobju 1976-198o.
Ljubljana, 1981, 57 str.
3.	Belak Lučka: Analiza življenskih razmer prebivalcev,
starih nad 6o let v krajevni skupnosti Šmartno v
Rožni dolini in krajevni skupnosti Nova vas.
Celje, 1981, 58,5,6 str.
4.	Bernik-Peršin Ivica & Breda Dolinar: Socialna politi-
ka s posebnim ozirom na socialnem skrbstvu v obdobju
od leta 194o-195o na območju škofje Loke.
Škofja Loka, 1981, lo7 str.
5.	Bogataj Irena: Zaposlovanje invalidov v Tovarni elek-
trotermičnih aparatov ETA Cerkno.
Idrija, 1979, 68 str.
6.	Boltar Evgen: Odnos do uživanja alkoholnih pijač pri
učencih v dijaškem domu v Ajdovščini.
Ljubljana, 198o, 18,17,5 str.
7.	Brecelj Živa: Problemi vključevanja mladostnikov z
motnjami vedenja in osebnosti v družbo po končanem
bivanju v vzgojnem zavodu.
Ljubljana, 1981, 75 str.
8.	Brlenič Milena: Življenske razmere samskih delavcev
v DO "Sava" Kranj.
Škofja Loka, 1981, 44. str.
9.	Bunčič Jožica: Alkoholizem v Industriji usnja Vrhnika.
Vrhnika, 1981, 44 str.
10.Butara	Marjeta: Vključevanje lažje duševno prizadetih
otrok in mladostnikov v različna socialna okolja.
Ljubljana, 1981, 51 str.
11.Cerar	Ana: Družina in prosti čas: Preživljanje pros-
tega časa družin s predšolskim otrokom.
Ljubljana, 1981, 69 str.
- 68 -
12.	Damjanić Gracijela: Prehrana delavcev v tovarni "Lek"
(v letu 1978): Analiza dietne prehrane).
Ljubljana, 1978, 35 str.
13.	Dekleva Edvina: Delovni invalidi podjetja Javor
lesna industrija Pivka TOZD Tovarna vezanih plošč
Pivka.
Ljubljana, 1981, 47,4 str.
14.	Dobaj Vlasta & Marija Premzl: Stalno skrbništvo nad
mladoletniki v občini Maribor za leto 1979.
Ljubljana. 198o. 56,7 str.
15.	Furlanič-Valentinčič Vesna: Analiza mnenj in stališč
študentov v zvezi z zakonsko zvezo, izvenzakonsko
skupnostjo, družino in odnosom med spoloma nasplošno.
Ljubljana, 1981, 131,3 str.
16.	Gradič Branka: Preživljanje prostega č*sa učencev os-
novne šole Karel Destovnik Kájuh v Ljubljani.
Ljubljana, 198o, 56 str.
17.	Grad Marija & Mirjam Okretić & Slavica Pire & Sonja
Vrhovec: Družbeno ekonomski položaj starejših občanov
v občini šiška.
Ljubljana, 198o, 55 str.
18.	Goličnik Fanika & Svetlana Jelič: Aktivnost stanoval-
cev Doma starejših občanov Ljubijana-Bežigrad.
Ljubljana, 1981, 48,5 str.
19.	Grošelj-Pavliha Marija: Nesreče pri delu v TOZD Usnjar-
na Šmartno.
Ljubljana, 1974, 57 str.
20.	Havdej Branka: Socialna politika v SRS, v obdobju
194o-195o, s posebnim poudarkom na socialno skrbstvo-
območje občine Mozirje.
Solčava, 1981, 7o str.
21.	Hlebanja Danica: Izobraževanje delavcev v REK - Delov-
na organizacija Elektrostrojna oprema, Preloge, Velenje.
Velenje, 1981, 52 str.
22.	Hostar Mojca & Jaree Irena: Socialna politika v SRS, s
posebnim poudarkom na socialno skrbstvo - območje obči-
ne Radovljica.
Gorje, Radovljica, 198o, lo2 str.
23.	Hure Marija: Zadovoljevanje stanovanjskih potreb delav-
cev v obdobju 1981-1985 v SOZD Slovenija avto.
Ljubljana, 1981
- 69 -
24.	Humar Ines: Aktivnost mladine v KS Ledine v občini
Nova Gorica: Analiza življenskih razmer ter vpliv
le-teh pri zadovoljevanju potreb mladine v KS
Ledine.
Ljubljana, 198o, 61,8 str.
25.	Juhart Zdenka: Življenske razmere otrok z motnjami
v občini Slovenska Bistrica (Sol.1.1979/8o).
Slovenska Bistrica, 1981. 54 str.
26.	Kesič Janja: Analiza bolezenskih izostankov v Blagov-
no transportnem centru od leta 1976 do leta 198o.
Ljubljana, 1981. 73. str.
27.	Klančar Franc Janez: Profil socialnega delavca na
gradbišču.
Maribor, 1981, 48 str.
28.	Kočevar Lidija: Položaj romskih učencev na 1. osnovni
šoli v Murski Soboti.
Ljubljana, 1978, 65 str.
29.	Koglot Mirela: Razveze zakonskih zvez na območju
Temeljnega sodišča v Novi Gorici: Analiza sporazumnih
razvez in razvez po razveznem razlogu.
Nova Gorica, 1981. 58 str.
30.	Kokol Terezija: Rejništvo v občini Ptuj.
Ljubljana, 198o. 67 str.
31.	Kopušar- Jaklič Marjeta: Stanje rejništva v socialis-
tični republiki Sloveniji.
Ljubljana, 1981, 56 str.
32.	Kosi-Tušak Lidija: Življenski pogoji otrok, učencev
Posebne osnovne šole Maribor, ki živijo v rejniških
družinah.
Maribor, 1981. 75 str.
33.	Košnjek Silva: Organiziran prosti čas otrok v družini
in šoli.
Ljubljana, 1981. 59 str.
34.	Koželj-Berčič Metka: Analiza stanovanjskih razmer de-
lavcev v proizvodnem in trgovskem podjetju Tekstil
Ljubljana, TOZD Predilnica Medvode, Barletova 4,
Medvode.
Ljubljana, 1981. 34,4,2 str.
35.	Koželj-švigelj Zdenka: Življenski in delovni pogoji
sladkornih bolnikov v tovarni zdravil Krka Novo mesto.
Novo mesto, 1981. 48 str.
- lo -
36.	Krašovec Mateja: Družinsko varstvo. Izvajanje
družinskega varstva v sklopu vzgojnovarstvene
organizacije v občini Domžale.
Domžale, 1981, 51,5 str.
37.	Krevs Edvard: Problemi in rezultati poklicne
habilitacije otrok zavarovancev v Domu za uspo-
sabljanje invalidne mladine Kamnik ter v Centru
za varstvo in rehabilitacijo slepih Slovenije
Škof ja Lola.
Ljubljana, 1968, 39,2 str.
38.	Kristan Julijana: Zdravstveno stanje mladostnikov,
ki so bili obravnavani v strokovni službi kot sto-
rilci kaznivih dejanj.
Ljubljana, 198o, 59 str.
39.	Ladava Ivanka: Potrebe in možnosti razvoja otroš-
kega varstva v krajevnih skupnostih v okolišu os-
novne šole Dušan Munih Most na Soči.
Tolmin, 1971, 64 str.
40.	Lahovnik Marijana: Rehabilitacija in zaposlovanje
delovnih invalidov v delovni organizaciji Lesna
Slovenj Gradec, gozdarstvo in lesna industrija.
Slovenj Gradec, 1981, 53 str.
41.	Lavrič Oreta: Arhitektonske ovire v kulturnih us-
tanovah v občini Ljubljana-Center.
Ljubljana, 1981, 67 str.
42.	Legen Erika: Rejništvo v občini Murska Sobota v
letu 19 8o.
Murska Sobota, 1981, 43 str.
43.	Lipovec Dušan: Analiza nekaterih pogojev življenja
v enoroditeljskih družinah.
Ljubljana, 198o, 8o str.
44.	Lužar Emilija: Življenje v novem domu starejših
občanov v Novem mestu.
Novo mesto, 198o, 38,7 str.
45.	Majcenovič Stanislava: Rejništvo duševno prizadetih
otrok v občini Maribor v letu 1976: življenski pogo-
ji rejencev v matični in rejniški družini.
Maribor, 19 77, 56,3 str.
46.	Martinčič Marjeta: Vpliv socialnih in ekonomskih de-
javnikov na zdravljenje tuberkuloznih bolnikov: Ana-
liza razmer bolnikov, ki so se zdravili v dispanzerju
za pljučne bolezni in tuberkulozo zdravstveni dom
Novo mesto v letu 198o.
Ljubljana, 1981, 43 str.
- 71 -
47.	Meglič Julijana: Analiza psiho-klime v živilskem
kombinatu Žito TOZD Šumi.
Ljubljana, 1981, 27,5 str.
48.	Meško Ivica: Resociali zaci ja nekdanjih gojencev vzgoj-
nih zavodov v občini Ravne na Koroškem v obdobju 197o
do 198o.
Ljubljana, 1981, 46 str.
49.	Milanović Zlatibor: Problem alkoholizma v JNA.
Ljubljana, 1981, 38 str.
50.	Mitrovič Mirko: Taborništvo kot oblika preživljanja
prostega časa.
Ljubljana, 1981, 5o str.
51.	Mladenovič Dobrivoje: Uloga radnih organizacija i čla-
nova porodica u lečenju alkoholizma: iskustva odseka
za alkoholizam Pohorski dvor.
61. str.
52.	Murnik Jožica: Poškodbe v TOZD Valjarna, DO Železarna
Jesenice v 1. od 1975 do 1979.
Jesenice, 198o, 8o str.
53.	Novine Bojana: Delovni in življenski pogoji delavcev v
Železniški transportni organizaciji Nova Gorica: s po-
sebnim ozirom na zaposlovanje in fluktuacijo kadrov.
Nova Gorica, 19 3 str.
54.	Orthaber Milan: Alkoholizem: (Življenje in delo kluba
zdravljenih alkoholikov v Ptuju).
Ptuj, 198o, 123 stran.
55.	Peršak Brigita: Socialna zrelost mladoletnikov pred za-
vodsko obravnavo in po njej: Primerjava nekaterih ele-
mentov socialne zrelosti mladoletnikov pred oddajo v
vzgojni zavod in po odpustu iz zavoda.
Maribor, 1981, 43,5 str.
56.	Pirnat Metka: Analiza bolezenskih izostankov v OZD BTC
Javna skladišča Ljubljana.
Ljubljana, 198o, 35,7 str.
57.	Planinšek-Kure Darinka: Analiza izjemnega reševanja
stanovanjskih vprašanj delavcev v DO Krka, tovarna
zdravil, Novo mesto v obdobju 1976-198o.
Novo mesto, 1981, 49 str.
NAVODILO SODELAVCEM
Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh izvo-
dih na naslov Uredništvo Socialnega dela, Višja šola za soci-
alne delavce, šaranovičeva 5, 6I000 Ljubljana.
Obseg načelnih člankov, teoretičnih razprav in poročil o ra-
ziskavah naj ne presega 15 tipkanih strani. Obseg ostalih pri-
spevkov, to je poročil, vesti, ocen, prikazov idr. naj ne pre-
sega 5 tipkanih strani, če ni drugače dogovorjeno. Načelnim
člankom priložite povzetek do 15 vrstic.
Vsako besedilo naj bo napisano z dvojnim razmikom, to je 3o
vrstic na stran, ker sicer ni mogoče besedila popravljati.
Opombe in navajanje virov: (1) V opombah podrobneje pojasnju-
jemo besedilo ter navajamo dodatne reference. Opombe potekajo
po zaporednih številkah, ki jih v besedilu pišemo za en razmik
nad besedo, na katero se nanašajo (npr. pomoč^") . Vsebino opomb
navedemo na koncu besedila pred seznamom literature. (2) Vire
navajamo tako, da med besedilom navedemo v oklepajih ime avtor-
ja, letnico izida dela, iz katerega je vzeta navedba, in stran
(npr. (Fromm, 1963, 21). Na koncu besedila dodamo seznam upo-
rabljene literature, urejen po abecedi priimkov in imen avtor-
jev.
Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke isc.
ime in priimek, strokovni in znanstveni naslov, ustanovo, kjer
ste zaposleni in funkcijo, natančen domači naslov z navedbo ob-
čine, številko žiro računa oz. izjavo, da ga nimate.