719
DVE RAZSTAVI ZDENKA HUZJANA
Zdenko Huzjan spada med tiste sodobne umetnike, ki na svoje intenzivno ustvarjanje opozarja tudi s pogostimi razstavami. Pri slednjem ne gre toliko za ponovitev istega razstavnega gradiva, ampak predvsem za predstavitev na novo nastalih slik, v novejšem času tudi grafik in kipov. Dve aprilski razstavi - v galeriji ZDSLU s tematiko Molka, zatem razstava risb v avli bežigrajske naravoslovne šole - nudita vpogled v Huzjanove najnovejše kreacije.
Če se nam je Huzjan pred leti zapisal v spomin z motivi »gnezdilcev« - ne le s temi - ima sedanji impulz umetnika
drugačno valenco. vendar kot naturno kontinuiteto lastne umetniške izoblikovanosti. Z »gnezdilci« je Huzjan ustvaril pezantno, zastrašujočo eksistenčno negotovost, z obteženostjo individualne samote, nezaščitenosti. kar se razodeva v redukciji barv na črno in belo, v brez-prostorju občega, ki je hkrati filozofska drža (ne(možnosti življenja, arhetipsko osebna izpoved s prevladujočimi temnimi toni. Pri sedanji razstavi v galerijskih prostorih na Komenskega ulici se da lepo razpoznati navezujoč rokopis umetnika v skupni motiviki Molka, ne glede na to, da poleg prevladujočih slik prinaša tudi delež lesorezov in kipov, vendar je Huz-janov premik razviden. Že to, da barva, najsi še skromno, vdira v črno-beli svet
Likovna umetnost
720
Igor Gedrih
Huzjanove preokupacije, govori o premikih, dasi je osnovna slikarjeva poteza izšla iz prejšnjega k sedanjemu.
Ciklus slik, grafik, kipov z motivom Molka je simptomatičen za Huzjanovo izbiro in realizacijo. Beckettovski pridih je bil prej na eksistencialni ravni najbolj rudimentirane biti, sedaj na ravni Molka kot nemoči ali tudi poslednje postaje. Ne da bi bil Huzjan kaj dolžan irskemu pisatelju, ne da bi literariziral vsebinska, filozofska vprašanja, je v fluidu občutljive umetniške osebnosti nastalo to, kar nehote najde vzporednice, a gre v bistvu za samostojno umetniško tkivo. Huzjanov molk ima lahko različno valenco, miselno ozadje samostojno slikarsko (grafično, kiparsko) upodobitev, brez zadolži-tvene vezi je Molk padel kot spoznanje o človekovi ujetosti in nemoči. Osamelo človeško bitje je v svoji nakazanosti in reduktivni ekspresiji kot zaznamovano z nemočjo molka in s tem potopljeno v individualizirano držo izoliranega spoznanja o molku kot ločujočem faktorju. Komajda je možna pomisel, da ima lahko molk še drugačen značaj, npr. samozadostnosti ali pa kot zaključek po ne-molku. Umetnikova izpeljava v potezi in barvi sledi njegovim prejšnjim znanim prijemom, seveda s svežimi, vsaj deloma inovacijskimi posegi. Smisel za skrajno racionalno potezo, z odločno črto, je Huzjan ohranil, jo motivno prilagodil, v barvnem podajanju pa je ob zamolklih kontrastih zabrisano črnobele osnove vnesel nekoliko barve; Molk je lahko tudi izvijanje iz teme. Nadih barve ob
»nebarvah« sugerira kanec spreminjajoče se dojetega sveta in kot pridih nasproti črnogledosti, vendar v vselej navzočem molku. Tako kot ne gre za konkretno prostorsko postavitev figur, tako je Huzjanov svet potopljen v brezčasje in s tem dobiva prizvok stalnosti, negibnosti. Ne-gibnost Huzjanovih figur zaznamuje notranja drama; tudi v lesorezu in železni konstrukciji ohranja te prvine, seveda pa se umetnik z velikim posluhom podreja materialu in možnostim, ki ga ta daje.
Rastava risb na bežigrajski naravoslovni šoli v bistvu nadaljuje Huzjanove preokupacije in prinaša serijo različnih risb. Najsi je umetnik želel podati v okviru razstavnih možnosti različno v svoji tipiki, so risbe po nastanku nove, razpoloženjsko pa sežejo od skepse do zmernega nadiha nekoliko bolj optimističnega občutja pri Materi z detetom. V preseku risb z razstave je očitno, da je Huzjan ostal zvest močni potezi in ostremu zari-su, kjer reduktivno dosega polni izraz. Človeška ranljivost je ostala, kot tudi zavest samote. Ali je možno pomisliti, pa možno slutiti preboj dosedanjega občutja, misel in s tem tudi najaviti ikonografsko drugačen rokopis, je tvegano in brez zanesljivega oporišča - umetniku lahko zaupamo, da bo ne glede na spreminjajoči se impulz znal enako sugestivno upodobiti tisto, kar je zanj ustvarjalni imperativ. Vsekakor je hvale vredno, da si je šola omislila Huzjanovo razstavo, kjer je v tipičnem vendarle možno spoznati raznotero.
Igor Gedrih