312
Lucijan
Vuga    Pesmi
NI PETEK NE SOBOTA    Svetloba čelno udari
v telo,
skaza oblik se odrazi, obraz je potiskan list, lasje skali, svetloba čelno udari v rolo,
iz furnirja se dekle privije, konkavno zvrne, oprsje skrije in letnice lesa spravi.
POD TELESOM SENCA    Vodna bistrina.
Hlad.
Kolobarji med menoj in dnom. Prod spran. Pod telesom senca. Morda veter stika med vrbjem. Skala spodjedena. Zrak ne prevaja medtem glasov. Le iz središča nedoločeno šibek nihaj se v vesolje formira.
JUTRI JE CEV    Jutri je cev, da se vanjo steka današnja splaka, redčena s časom, ko se v krog vrača. Jutri je cev, ki ima kraka,
313                                                                                                           Pesmi
za vsakim se cepi odvod, spet kraka, gmota se redči in najde si vrata.
Iz takega blata poganja ves nič.
SLUČAJNA    Kc se kovini natrgajo vlakna,
ko se razbrazdajo kristalne meje, ko se nadrobe sintrana rdeča zrna, ko lesu nabrekne lesovina, v prijetnem hladu bregov, ko se zrak razsloji v tople vetrove in ženska imena gorja, ko pretaknemo niti za pretekle žalosti, se plava spektralna loči od svetlobe, se zid na zid nasloni, se list od drevesa svobodno loči, se kamniti davek telesu naloži, se skozi kapljo presveti horizont: slučajne pletenine.
JABOLKO GRAVITACIJE     Predaleč smo zašli v ocean velikih,
katera amerika še opraviči naš podvig, če bogastvo je v vrednosti ločenih svetov. Predaleč smo zašli na kopno velikih, kjer reke spodjedajo svoj levi breg, pogum je še v zamrzlem umu. Previsoko smo zašli v brezsmerje velikih, se čas nam pogreza kot rešilni pas in čakamo jabolko z drevesa.
VSAKDANJE ZAPOVEDI    v leščevju je skrivnost otroštva.
V  gozdu je skrivnost mladeništva.
V  deblu je skrivnost možatosti.
V  vejevju je skrivnost ženskosti.
V  hlodovini je skrivnost razuma.
V  žaganicah je skrivnost smrti.
314                                                                                                                         Lucijan Vuga
VINO    Kar je popisal dež po steni, sem zlahka razbral, počakal sem še hip ža premislek, natočil za dva. Šepet vina sem še razločil, sporočalo je skico širjav, kot bi se hotelo še bolj k meni priviti. Še od popite hitrosti ves vihrav,
se deževnim črkam ne morem izviti, da bi spet in spet lažje razbral, se moram z nečim bistriti.