samoodločbo in bitko za plebiscit. Izvori nove ustavnosti so po avtorjevem mnenju v uporu proti ustavni centralizaciji Jugoslavije na eni strani in v pisateljski ustavi, ki jc izhajala iz spoznanja o potrebi po ustavi v izvirnem pomenu, ustrezni merilom modernega prava in nc ideologiji. Nova slovenska ustava, ki smo jo dobili po številnih zapletih, je v vseh svojih temeljnih prvinah vendarle izraz doseženega političnega kompromisa v pluralistični družbi (z vsemi posledicami za njeno udejanjanje in interpretacijo). Razpotja nastale ustavne demokracije so postavljena s pravico do svobode in blaginje in z omejevanjem in delitvijo oblasti. Z ustavo iz 1991. leta smo dobili prvo moderno slovensko ustavo, ki je predvsem notranje in na novo konstituirala naSo osamosvojeno državo.
»Prva moderna slovenska drž.ava je po svojem izvoru privilegirana. Njena zasnova se je namreč najprej oblikovala v kulturnih laboratorijih in nc v državnih ustanovah. Nastajala je med uporom proti oblasti in njenemu nasilju« (str. 339). Ustava je vpeta med osrednja načela suverenosti oblasti, svobode državljanov in enakosti vseh ljudi. Ustavnost pa je več kol lo: pomeni iskanje ravnotežja, med osrednjimi vrednotami suverenosti, svobode in enakosti med urejenostjo in napredkom, med ustvarjalnostjo in enakostjo. Za pravno državo in za ustavno demokracijo jc značilno, da tega ravnotežja (harmonije) ne iSčc vsak po svoje v skladu s svojimi koristmi, temveč so iskanje smisla ustave, njena razlaga in celo ponovno opredeljevanje v rokah posebnega poklica sodnikov. ki sestavljajo eno od irch glavnih vej državne oblasti. Iskanje žive in dejavne ustave pa ni enostavno in predpostavlja ustrezno pravnopolitično kulturo in državljanski pogum. Knjiga pa nas nc opozarja zgolj na te nove razsežnosti ustavotvomosti. temveč prispeva z analizo bistvenih prvin s konstituiranjem države tudi k ustreznemu razumevanju lastne države in njene pravne zgradbe. To jc šc posebej poudarjeno z dodatkom h knjigi, kjer je prikazana razvojna pol ustavnega besedila. Knjiga je s svojo teoretično utemeljenostjo in faktografsko natančnostjo ustrezno berilo za ustavne pravnike, politologe in vse druge, ki jih zanima nastanek slovenske države.
Marjan BrezovSek
JANEZ KOLENC
Politična kultura Slovencev
(Raziskovanje odnosa med civilno družbo in državo)
Založba Karanlanija. Ljubljana 1993. sir. 292
Politična kultura doživlja v zadnjem času nekakšno renesanso; v veliki meri je to posledica nezadovoljstva z omejitvami pristopa racionalne izbire k človeškemu vedenju. Ugovori ali zadržki k tej teoriji sc ne nanašajo na pojasnjevanje človeškega vedenja pri individualnih prizadevanjih za uresničevanje ciljev, pač pa na predpostavko, da cilji sami ne zahtevajo pojasnila. Namesto da bi kot socialna znanost začel na koncu, predpostavljajoč prefcrcncc in interese, kulturni pristop za osrednji predmet raziskovanja postavi: »zakaj si ljudje želijo to. kar si želijo«. Če naj bo ta obnovljeni interes v politični kulturi vreden truda, potem morajo prihodnje raziskave posvetiti vso pozornost načinu povezanosti institucij z vrednotami. Ljudje ne doživljajo teh vrednot ločeno od drugih, s katerimi si jih delijo, ali sodelujejo v družbenih odnosih brez uravnavanja (opravičevanja) svojega vedenja do drugih. Niso torej potrebne nadaljnje razprave o opredelitvi kulture, pač pa oblikovanje teorij, ki bodo sposobne povezati institucionalne odnose in načine zaznav, družbene odnose in vrednote. In prav to je tista točka, kjer je analiza Janeza Kolenca najbolj obetajoča.
Nobeno naključje torej ni. da je v skladu s taksno usmeritvijo vodilna nit skozi avtorjevo besedilo teoretični spor med kritično in sistemsko teorijo družbe oziroma naprotja med Habermasom in Luhmannom. Če si Habermas zamišlja odnos med posameznikom in družbo kot proccs komplementarnih povezanosti in odvisnosti, jih Luhmann obravnava kot naključno povezane in odvisne enote socialnih sistemov. Teoretični okvir raziskovanja odnosov med posamezniki. »družbo«, kulturo in politiko na Slovenskem jc tako avtor zasnoval na paradigma-tičncm pojmovanju »individualizacije sistema« oz. »sistematizacije individuma«. in
sicer lako da teorija socialnih sistemov zastopa paradigmo »družbenega sistema«, teorija komunikativnega delovanja pa paradigmo »družbenega individuuma«. Sistcma-tifna in pregledna obravnava odnosov med individuumom in sistemom jc hkrati uvid v razpravljanje o socializacijski znanosti oz. genezi raziskovalnega koncepta politične kulture, ki jo med drugim utemeljuje s prevladujočo prisotnostjo ali drugega pristopa v dosedanjem raziskovanju politične kulture. Raziskovalna prizadevanja zato na splošno razločuje na sislcmsko-teoretični pristop k raziskovanju politične kulturo in družt>c-nokritični oz. kritičnoteorctični pristop k temu raziskovanju. Z razrešitvijo paradig-matičncga konflikta se jc avtor izognil tudi problemom in zapletom pri opredelitvi in operacionalizaciji politične kulture.
Avtor lako ni zapadel v različne poenostavitve in zoževanje konccpta politične kulture na psihološke, sociološko, objektivne, hevrističnc. lingvisličnc in druge okvire ali kar enostavno na njihovo izenačevanje, tj. na mnoštvo opredelitev, ki samo prenašajo breme opredelitve politične kulture in takšne ideje, kot so nacionalna kuliura. politična identiteta ali prevladujoča ideologija. Politična kuliura zanj tudi ni zgolj nekakšna splošna oblika moralne ureditve družbe, še manj pa nekakšna pojasnjevalna panaceja, univerzalno »zdravilo« za vse probleme. Kulturni pristop nc poskuša zanikati delovanja sebičnosti, vendar pa vztraja pri spraševanju. kako so posamezniki prišli do prepričanja, kje so ti interesi. Na takšni podlagi jc možno politično kulturo kot ciljno spremenljivko raziskovanja obravnavati le kot multi-dclerminirani družbeni in politični pojav, agente oz. posrednike politične socializacijc pa v okviru teorije subjekta oz. znotraj dinamično strukturirancga življenjskega sveta. Za raziskovanje politične kulture jc gotovo najpomembnejši rezultat razkritje vzrokov oz. determinanl določenega političnega delovanja posameznikov in družbenih skupin. Takšna razkritja pa so pomembna tudi za oblikovanje določene politične strategije in razvoja političnega sistema ter tudi za vodenje vsakdanjih političnih dejavnosti. Praktičen prispevek avtorja zato najdemo v prikazu politične kulture Slovencev skozi delovanje agentov oz. subjektov politične socializacije in vpliv objektivnih družbenih zgodovinskih okoliščin.
Ker jc politična kuliura holislitni kon-ccpt, ki zahteva operacionalizacijo makrole-orije in analize, sc raziskovalci srečujejo s številnimi metodološkimi problemi v prizadevanjih za ugotavljanje, merjenje in korcli-ranjc kulture in politične kulture in dognanja odnosov med sirukturo, vedenjem in kulturo. Avtor je zato dosedanja raziskovanja dopolnil z raziskovalnim modelom in operacionalizacijo lipov politične kulture, na podlagi katerih jc mogoče presojati posamezne nacionalne, zgodovinske, regionalne in globalne politične kulture kot ptisamezne razvojne stopnje ali presečna stanja, njihove idcaltipske značilnosti pa predstavlja v razsežnostih subjektivnih nacionalnih in druž-bcnozgodovinskih. socialnih in političnih značilnosti. Avtor podrobneje razčlenjuje zlasti dve tipologiji (politične) kulture: avtoritarno in množičnodemokralično ler prcd-slavniškodcmokralično in civilnodružbeno. S teoretičnega vidika je prav tipologizacija (politične) kullure tisto področje, kjer jc avtor največ pripomogel k dosedanjim obravnavam politične kulture. V takšnih pojmovnih in metodoloških razmerjih jc politično kulturo konkretne družbe moč raziskovati lako s kvantitativnimi družboslovnimi metodami kot tudi s kvalitativnimi metodami, kot sta na primer hermencvtič-na-zgodovinska ali etnometodologija ipd.
Čeprav avtorju ni uspelo obdelati vseh subjektivnih agentov polilične socializacije na Slovenskem in raziskali pomena in vpliva velikih družbenih in zgodovinskih dogodkov, ki so sc zasidrali v osebno, socialno, poliiično in narodno zavest Slovencev in objektivno vplivajo na njihovo politično kulturo. česar se tudi sam zaveda, pa jc vendarle prišel do nekaterih pomembnih spoznanj in ugotovitev. Takšen je njegov sklep, za katerega je v knjigi najti tudi empirične dokaze, da je osebnostni, socialni, politični in narodni značaj Slovcnccv bolj določen z objektivnimi zgodovinskimi okoliščinami kot pa z delovanjem subjektivnih agentov politične socializacije. V tem smislu označuje delovanje subjektivnih agentov politične socializacijc na Slovenskem kot Sc posebej neustrezno in neučinkovito. Politična kultura Slovcnccv je tako v največji meri šc vedno egoccntrična in deluje kot nezavedna, iracionalna in preostala sestavina v sodobnih poliiičnih procesih in spopadih. Emancipa-torična in civilnodemokratična zmogljivost
agentov politične socializacije se na Slovenskem Scle razvija, prevladujeta pa 4e vedno tradicionalna politična kultura in konzervativna miselnost. Nedvomno lahko avtorju tc knjige Janezu Koicncu priznamo poglobljeno in inovativno proučevanje politične kulture nasploh in posebej v Sloveniji, s čimer je nadaljeval pri nas žc uveljavljeno tradicijo raziskovanja politične kulture, katere začetnik jc prof. Stane Južnič.
Marjan Brezovšek
NI KO TOS (ured.)
Slovenski izziv
(Rezultati raziskav javnega mnenja 1990-1991)
FDV-IDV. Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Ljubljana 1992, str. 235
Knjiga vsebuje analize in poročila, pripravljena na podlagi razultatov raziskav v okviru projekta Slovensko javno mnenje, ki so bile opravljene v letih IV90 in 1991. torej v prelomnem obdobju slovenske zgodovine; pred prvimi demokratičnimi volitvami in po njih; pred slovensko osamosvojitvijo in po njej. Knjiga tako celovito zajema politično življenje s slovensko demokracijo in slovenske politične stranke med slovenskim osamosvajanjem. Nedvomno so ti veliki sistemski in strukturalni premiki opredeljeni tudi z nacionalno zavestjo in celotno nacionalno problematiko, zato ji je v knjigi posvečena ustrezna pozornost. Knjiga je tako vrhunska sinteza socialnostrukturalnih. političnih in kulturnih sprememb v slovenskem prostoru, posebno vrednost pa ji daje Sc mednarodni primerjalni okvir, kar je omogo6lo primerjave s strukturalnimi premiki v srednjeevropskih in vzhodnoevropskih družbah.
Slovenijo je skupaj z drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi nekdanjimi komunističnimi državami zajci tretji demokratizacijski val v obdobju po drugi svetovni vojni. Potek preobrazbe teh držav in njihove možnosti za
uveljavitev demokratičnih institucij in političnih odnosov, tj. njihovo politično modernizacijo, določa dvoje presečišč - rcdefinira-nje nacijc oz. nacionalne države (in osamosvajanje narodov) ter vprašanje razmerja med demokratičnimi institucijami in gospodarskim prestrukturiranjem teh družb. Nc glede na razlike v stopnji njihove družbene in gospodarske razvitosti pa so vzroki za politično modernizacijo prcccj podobni (kriza legitimnosti, omejevanje človekovih pravic. neučinkovitost vzhodnoevropskih sistemov in stroSki represije). Načini in oblike prehoda v demokracijo so različni, odvisni pa so od narave predhodnega režima, razmerja družbenih sil in politične moči. ki jo imajo, prav tako pa tudi od širšega oz. mednarodnega okolja. Raziskovalni podatki, čeprav zadevajo Ic subjektivno razsežnost tega »prehodnega obdobja«, kažejo na nekatere posebnosti Slovenije in možnosti uspešnega »prehoda« v njej.
Raziskovalni podatki prikazujejo torej stališča, vrednotenja in poglede ljudi, njihovo subjektivno doživljanje sprememb in izpovedana pričakovanja ob preobratu, prehodu in radikalni reformi v Sloveniji. Pokažejo na premike v gledanjih na ključna družbena razvojna vprašanja in torej na premike v zavesti nasploh. To npr. ponazarja sestavek Z. Roterja o »prepoznavanju in razumevanju preteklosti«, ki vključuje oceno medvojnega dogajanja in povojnega t. i. »socialističnega obdobja«. Na razumevanje »prehoda« in odnosa ljudi do strukturalnih sprememb seveda lahko odločilno vpliva tudi vrednotenje preteklosti. V ta okvir spada tudi drugi Roterjev prispevek z naslovom Premišljevanje o (katoliški) Sloveniji. 1992. Rezultati potrjujejo podmeno o dozorelosti slovenske politične in kulturne zavesti v smislu obstoja trdnih meril za presojanje preteklega in načrtovanje prihodnjega. Javnost tudi ni naklonjena pustolovstvu v prihodnosti ali sleparjenju s preteklostjo. Avtorjeva razlaga sc nagiba tudi h koncu mita o katoliški Sloveniji, »čc katoliškost razlagamo kot popolno privrženost velike večine (npr. dveh tretjin) slovenskega prebivalstva katoliški cerkvi, njenim dogmatičnim resnicam, moralnemu in družbenemu nauku, kot nesporno priznavanje, naj ima ta Cerkev položaj in vlogo hegemona v vseh rečeh verskega. moralnega, kulturnega in političnega življenja državljanov, kol pravico do nespor-
840
Tcon)! in pniui. tel 30. i(. 7-8. Ljubljana 1943