Jernej Popotnik
Žaba na vrbi
(Basemi)
Na vrbo je prilczla žaba. Še nikoli v življenju ni bila tako visoko. Zato se je od veselja in objest-nosti široko napihnila in pričela na vse pretege kva-kati, da bi obrnila pozornost nase.
»Kaj se toliko napihuješ, sirota uboga?« jo vpraša oven, pasoč se z ovcami na travniku pod vrbo.
—    77
m              .           1
»Ti izprašuješ?« se začudi žaba. »Ali ne vidiš, kako sem visoko? Večje umetnice v plezanju ni, kakor sem jaz, slavna gospodična žaba , . . Z nobeno kraljico in cesarico zdaj ne menjam!«                      J
»Za enkrat si visoko, to je res,« reče oven. »Ali samo malo naj zapiha veter, samo malo naj se strese vrba — in na tleh boš, ošabnica, kakor si dolga in 1 široka.«
»Tega pa že ne doživiš nikoli, pa če nastane še tako hud vihar!« In še bolj se napihne žaba. »Jaz ostanem tu na vrbi za vse večne čase. Kraljevala bom tu gori in se smejala vam, ki ste primorani, da lazite po tleh in ne morete s tal nikamor v višino!«
Oven nekoliko pomisli, potem pa veselo za-bleja:                                                                       i
»Jaz ti pa rečem, žaba, da boš še danes na tleh, da bo še danes konec tvoje slave!«
»Nikoli, pojdi kam!« vzklikne žaba. »Le poglejj kako lepo sije solnce, kako sijajno brezvetrno vreme imamo... Ti pa blebetaš o nekakšnem viharju, čudak.. .«
Oven poskoči:
»Ne verjameš, napihnjenost žabja? Pa boš takoj videla, da ne lažem. Takoj boš na tleh, še to uro, to minuto!«         .
In se zakadi neutegoma z vso silo v vrbo, da se šibko drevesce zamaje od korenin do vrha — a žaba odleti z veje, da niti* sama ne ve, kdaj in kako.
»No, ali se ni zgodilo tako, kakor sem rekel? Ali bo zdaj konec tvoje ošabnosti?« povpraša oven na tleh ležečo žabo.
A. žaba debelo buli, vzmigava na trati s po-lomljenimi kraki, kakor bi si hotela obrisati solze na licih, in žalostno zakvaka:
78    —
»Pa to vendar ni bil nikak vihar, bratec . .. Vse to je napravila le tvoja zavist,-tvoja hudobija!«------
0 puhlih domišljavcih in ošabnežih pravitno še ciandanes, da se napihujejo kakor žaba na vrbi.