3 ' čm I- . T • »m^mvAVAV.», KAVAVAVAVA%M&Vi —SBTm ^Hffi&jSvSSsS t w BSÄÄÄÄfiÄ:IT E ■•:# a^r BfiftSSS ilr & I «fw&a ÜS SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE St. 10 Ljubljuna, 24. oktobra 1960 Leto LXIL VSEBINA Leopold Zor: Stare in nove ugotovitve o delitvi dela v čebelji družini...................225 Franc Cimerman: Pomen čebelarstva za sodobno kmetijsko proizvodnjo (Nadaljevanje in konec)......................................230 Vladi Martelanc: Ali je naš sedanji način čebelarjenja res na razpotju (Nadaljevanje in konec)................................... . . 233 Julij Mayer: Čebelarjenje v kranjičih (Nadaljevanje) ...................................233 NASA ORGANIZACIJA Poročilo o 9. rednem občnem zboru Zveze čebelarskih društev za Slovenijo (Nadaljevanje in konec) ....................................237 Zgradili smo družinski čebelnjak • • 240 PANJSKA KONČNICA KOT UVODNA VINJETA Veter 6e poigrava s suhljatimi krojači. NA OVITKU Poročilo opazovalnic za avgust. Predavanja. Zdravljenje z no-semakom. Vezava Slovenskega čebelarja. Zveza ima na zalogi. Oglas čebelarske družine Ljubljuna. List izlinja vsakega 24. v mesecu. Člani, ki plačajo letno članarino 650 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Vlado Rojec. Letna naročnina za nečlane 700 din, za inozemstvo 1000 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 80 din, na 16 straneh 40 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja, za naročnino. Številka čekovnega računa pri Komunalni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta 600-70/3-1077 STAUE IN NOVE UGOTOVITVE O DELITVI DELA V ČEBELJI DRUŽINI LEOPOLD ZOR Čebelja družina ima svojevrstno podobo: razen spolnih živali, to je inatice in trotov, je v njej na tisoče spolno nerazvitih samic-delavk, ki so nujno potrebne za obstoj skupnosti. Na videz brez počitka opravljajo najrazličnejša dela, tako v temačnem panju kot zunaj na prostem, kjer jih vidimo od zgodnje pomladi pa tja do jeseni, kako po cvetlicah nabirajo nektar in cvetni prah. V poletnem času, ko so najbolj zaposlene z nabiranjem, žive približno šest tednov, le posamezne nekaj dlje. V avgustu in septembru rojene pa za čudo dožive pomlad, torej dočakajo starost 6 do 8 mescev. Kot najkoristnejšim žuželkam — saj nam dajejo med in vosek ter oprašujejo cvetove — jim že od nekdaj posvečamo pozornost in občudujemo njihovo delo. Človekova želja, da bi prodrl v skrivnosti njihovega življenja, se je izpolnila šele tedaj, ko so iznašli stekleni opazovalni panj in ga tako izpopolnili, da je bilo mogoče v njem opazovati vse njihovo snovanje in gibanje. Zamisel takega panja pripisujejo slavnemu francoskemu fiziku in naravoslovcu Reaumurju (1683—1757). Ze starejši raziskovalci čebeljega življenja so vedeli, da vlada v panju določena organizacija dela, toda kako je delo porazdeljeno, katere čebele in kdaj ga opravljajo, je natančno raziskal šele Rösch leta 1925. Z opazovalnim panjem in metodo markiranja (Frisch 1922) je lahko uspešno pristopil k reševanju tega problema. Markiral (zaznamoval) je primerno število prav-ka r poleženih čebel, jih nenehno opazoval v steklenem panju in dan za dnem zapisoval podatke o njihovi dejavnosti. S histološko preiskavo kontrolnih čebel je spoznal, kakšno je razvojno stanje krmilnih in voskovnih žlez v različnih življenjskih dobah. Po Röschu mora vsaka čebela v svojem življenju po določenem vrstnem redu opraviti vse službe, ki jih terja družina. V prvih dneh čisti celice, nato oskrbuje zalego, a zatem gradi satje. S tlačenjem obnožine, pospravljanjem in odvzemanjem nektarja se notranja zaposlitev okoli dvajsetega dne življenja konča. Nekaj dni še stražari, nakar posveti preostali del svojega življenja nabiranju. Potemtakem je delitev dela določena s starostjo posamezne čebele in to tembolj, ker je Rösch lahko pokazal, da so tudi fiziološki pogoji za določena opravila izpolnjeni le v ustrezni starosti: krmilne žleze je našel popolnoma razvite zgolj od 6.—10., voskovne pa od 10.—20. dneva starosti. Da pa se čebele ne drže vedno tega reda, je znano iz njegovega poskusa: ko je odvzel družini vse mlade čebele, tako da je pretila zalegi lakota, ker ni bilo rednic, so prevzele stare čebele znova skrb za zalego. Podobno začno lahko mlade čebele, če izločimo nabiralke, nabirati nektar in cvetni prah ter tako po nekaj dneh nadomeste izgubo hrane. Videti je, da se lahko posamezna čebela vsaj v usodnem času ne glede na svojo starost tako prilagodi izrednim razmeram, da njeno delo zopet, pomaga vzpostaviti harmonijo v družini. Glede nu Röscheve raziskave bi normalna delitev dela v čebelji družini potekala približno po naslednji shemi (Frisch 1937): I. Odsek življenja (od 1.—10. dne) — doba notranje služi popolnoma 1 1.— 2. dan: čiščenje celic, gretje zalege z»e: nerazvite razvite 1 3.— 5. dan: krmljenje starih ličink I ? krmilne | 6—10. dan: krmljenje mladih ličink, zadnji | vn< žleze l dan prvi orientacijski izlet. leze 11. Odsek življenja (od 11.—20. dne) — doba prehodne službe: zakrnele I 1 *'—dan: odvzemanje medičine, tlačenje | popolnoma trn, ji „o I obnožine, grajenje satja, | razvite I orientacijski poleti voskovne ( 19,—20. dan: stražarjenje J žleze lil. Odsek življenja (od 21. dne do smrti, 30 do 35 dni) — doba zunanje službe: zakrnele , . . , ..... . , zakrnele 1 nabiranje vode, medicine m cvetnega prahu, 1 , krm ne , v. d i > > voskovne * opraševanje cvetov ( žleze zleze Röscheve ugotovitve je kasneje preverila Perepelova in jih v glavnem potrdila kot pravilne, medtem ko se nekateri drugi raziskovalci z njimi niso strinjali. Tako je Kratky (1931) ugotovil, da ne dosežejo krmilne žleze viška svoje dejavnosti šele šesti dan čebeljega življenja, ampak lahko že tretji dan. Praviloma so te žleze delovale tudi še po dvanajstem dnevu, v normalnih razmerah do 48 dni, v abnormalnih do 78 dni. Soudek (1927) navaja, da začno krmilne žleze nazadovati šele z dvajsetim dnem življenja. Milojevie (1939) je sestavil družinico iz osemindvajset dni starih pašnih čebel in jih prisilil, da so znova prevzele oskrbo zalege (reaktivacija krmilnih žlez). Po Röschu (1930) lahko le še starejše panjske čebele obnove krmilne žleze, ne morejo jih pa več nabiralke. Himmer (1930), ki je sestavil družino iz pravkar položenih mladic, trdi, da so vztrajale v njej nekatere čebele pri čiščenju celic od 4. do 42. dneva, pri oskrbovanju zalege od 7. do 41. in grajenju (izločanju voska) od 6. do 42. dneva. Haydack (1932) ugotavlja, da so bile v odsotnosti starejših delavk en dan stare mladice sposobne pokriti celice; drugi dan «o krmile ličinke, tretji dan pa so bile že na straži. Prvi orientacijski izlet je bil od tretjega na četrti dan in štiri dni stare čebele so že nabirale cvetni prah. Ottingen (1949) je videl 26-, 25-in 24-dnevne čebele, ki so še odvzemale hrano, medtem ko so druge čebele nabirale že od sedmega dneva življenja. X reaktiviziranjem krmilnih žlez se je ukvarjala tudi Filipovič-Moskovljevičeva (1956). Ugotovila je, da lahko pride do te reaktivacije v določenih okoliščinah celo pri najstarejših pasnih čebelah, ter domneva, da je udejstvovanje čebel in organsko stanje krmilnih žlez odvisno predvsem od strukture družine. V poslednjem času si je Lindauer, učenec slovitega raziskovalca čebeljega življenja Karla Frisclm, zadal nelahko nalogo, da vsa ta protislovja, ki so naistala po mnogih opazovanjih v dveh desetletjih, razčisti in dokončno določi, kako je pravzaprav porazdeljeno delo v čebelji družini. Njegova razpravu »Prispevek k vprašanju delitve dela pri čebelah« (1952) nas preseneča predvsem z ugotovitvijo, da lahko čebela, z izjemo nabiranja, opravlja vedno več del drugo poleg drugega: čiščenje celic poleg oskrbovanja zalege in grajenja. (Naslov izvirnika: Ein Beitrag zur Frage der Arbeitsteilung im Bienenstaat, 1952; izšlo v »Zeitschrift für vergleichende Physiologie«.) Čiščenje, tlačenje obnožine in odvzemanje nektarja lahko po Röschu poteka vzporedno, medtem ko se zdi, da poteka jo glavna opravila, t. j. čiščenje celic, oskrbovanje zalege, grajenje in nabiranje precej ostro ločeno drugo za drugim. Naposled je Lindauer skušal odgovoriti na vprašanja: kakšna je delovna zmogljivost čebele, koliko ličink lahko vzgoji, koliko časa se ukvarja z grajenjem satja in koliko počitka si privošči v posameznih dneh. Uporabljal je pri teh raziskavah v glavnem enake metode kot prej Rösch, vendar jih je skušal nekoliko izpopolniti: 1. Ni markiral cele skupine čebel, ampak le eno samo čebelo in jo dodal opazovalnemu panju. Zato pa jo je lahko od tega trenutka pa vse do konca življenja natančno opazoval. Ni bilo težko dognati, ali opravlja v določeni starosti eno samo delo ali več del drugo poleg drugega. Tudi njeno delovno zmogljivost je lahko natančneje meril. 2. Histološko ni preiskal pri eni čebeli samo krmilnih ali voskovnih žlez, ampak oba žlezna sistema vedno istočasno. S tem se je moralo brezpogojno pokazati, ali se razvijajo krmilne žleze vedno ostro ločeno pred voskovnimi, ali pa sta lahko oba sistema istočasno v funkciji. 3. Do takrat so mogli čebele natančno opazovati le, kadar so delale izven satnih celic, tako pri grajenju, odvzemanju nektarja, stražarjenju in po- dobno. Če pa se je delavka mudila v celici, 11. pr. pri čiščenju ali pitanj» zalege, so sklepali o njeni dejavnosti pozneje po vsebini celice. Vedno bolj je začel pomišljati, ali je res, da krmilka pri vsakem obisku ličinkine celice odda tudi hrano; v nekem primeru se mu je zdel obisk za oddajo hrane prekratek, v drugem pa je trajal zopet predolgo (5—10 minut ali še več). Posebno sumljivo se mu je zdelo, kadar so se domnevne čistilke zadrževale v prazni ali z jajčecem opremljeni celici pol ure in več. Navsezadnje bi bile lahko to le lenivke, ki so si tu našle prijetno počivališče. Lindauerju .se je naposled posrečilo pripraviti čebele do tega, da so prilepile satne celice po vsej njihovi dolžini na stekleno steno opazovalnega panja, kar mu je omogočilo neposreden pogled vanje od strani. Ko je opazoval življenje v odprtih, na steklo pritrjenih celicah, je odkril mnogo novega glede čiščenja celic, pitanja zalege in grajenja satja, o čemer bom poročal v naslednjih vrsticah. Steklena omarica (opazovalni panj): a) razstavljena b) sestavljena Oskrbovanje zalege. Ako opazujemo dalj časa oskrbovanje zalege v neki odprti satni celici, nas iznenadi, da zlezejo čebele med dvema krmljenjema ponovno v ličinkino celico in jo po kratki inšpekciji zopet zapuste, ne da bi kaj opravile. Včasih je ta obisk bežen, trajajoč največ dve do tri sekunde, često pa se zadrži čebela dalj časa v celici in jo zapusti šele po deseti ali celo dvajseti sekundi. Tudi pred vsakim krmljenjem je v celici takšna inšpekcija. Nikakor pa ni tako, kakor vneto zatrjuje Bernard (1951), da mora čebelja ličinka izločiti (secernirati) za krmilko nekaj dobrega in da ji ta šele potem da hrano. Takrat še ni bilo jasno, ali daje krmilka hrano ličinki iz ust v usta, ali jo preprosto odloži v celico. Domnevali so, da je pri mladih ličinkah v rabi zadnji način, ker so vedno našli zraven ličinke na celičnem dnu obilo hrane. Odrasle ličinke pa naj bi prejemale hrano naravnost iz ust krmilk (Nelson 1924). Lindauer je temu problemu posvetil veliko časa. vendar ni niti enkrat opazil, da bi hrana šla iz ust v usta. Krmljenje opisuje takole: Že med inšpekcijo se dojilja prepriča, kje leži sprednji konec ličinke, ko krmi, pa se obrne tako, da pridejo njene čeljusti precej tesno pred glavo ličinke. Po eni tl» dveh sekundah se čeljusti odpro in se začno narahlo tresti. Med njimi izstopi kapljica, ki jo krmilka odrine na dno, ob stransko steno ali ob samo ličinko ter jo največkrat s čeljustmi nekoliko razmaže. Včasih sc dogodi, da krmilka zgreši cilj in iztisne kapljico mlečka kar na hrbet ličinke. Toda ta hrana zanjo ni izgubljena, ker zdrsi z njenega hrbta navzdol, a ker se ličinka počasi, neprestano vrti v krogu, pride tako sama do nje. Hitrost tega vrtenja oziroma kroženja ni popolnoma enakomerna. Ličinka se takoj po krmljenju, posebno tedaj, če je na hrano zelo dolgo čakala, premika nekoliko hitreje proti mestu, kjer ta leži. Ko pa začne krme primanjkovati, je gibanje zopet počasnejše in tedaj natančno preišče vsak kot, če je kje še kaj ostalo. Nesporno je, da je s starostjo vrtenje hitrejše in pride zato več vrtljajev na določeni čas. Nekaj ur pred pokritjem celice pa je gibanje zopet znatno počasnejše. To je lepo razvidno iz naslednje Lindauerjeve tabele. Starost ličinke v dnevih 0 — 1 1-2 2—1 T — 4 4 — 5 Ul 1 Ul Ni Ca« za t obrat v min utah 75 % in 68 42 98 Čas. ki ga porabijo čebele za krmljenje, je prav tako različen: če spusti krmilka v celico majhno kapljico, se njene čeljusti že po 8—10 sekundah zapro. Tedaj traja krmljenje skupaj z inšpekcijo komaj pol minute, drugič pa lahko teče hrana iz njenih ust kar celo minuto. Če nadaljuje čebela s hranjenjem po kratki prekinitvi, traja to opravilo skupaj z inšpekcijo dve. izjemoma tudi do tri minute. Zgodi se celo, da se kaka obiskovalka mudi v ličinkini celici pet minut in še več. V tem primeru po vsej verjetnosti ne gre za nobeno krmilko, ampak za brezdelnico. Koliko časa porabijo čebele za celotno oskrbo ličinke od odložitve jajčeca do pokritja celice in koliko se jih pri tem udejstvuje, kaže razpredelnica, ki je bila sestavljena na podlagi zapiskov o 272 ur trajajočih opazovanjih. Vrsta dejavnosti Potrošek časa za 1 ličinko Število sodelujočih čebel Pitanje t ura 40 min. >7 sek. 14i Obiski lin inšpekcije 72 min. 1 sek. 1926 Pokrivanje in priprava za pokrivanje 6 ur 20 min. 4 sek. 657 čiščenje celic (po odložitvi jajčeca) 54 min. 26 sek. 40 V celoti: 10 ur 16 min. 8 sek. 2775 (Dalje prihodnjič) pomen Čebelarstva ZA SODOBNO KMETIJSKO PROIZVODNJO K li A iN C C I M i: I1MAN Kako povečamo učinkovitost čebeljega opraševanja Kjer so večji kompleksi entomofilnih kmetijskih rastlin, je treba tudi poskrbeti, da se bodo pravilno opražile. V nekaterih državah pripeljejo na taka mesta panje s čebelami, ki to delo najbolje opravijo (ZDA, Kanada, SZ, Avstralija). V SZ skušajo tam, kjer je le mogoče, združiti čebelarjenje na med s čebelarjenjem zaradi opraševanja kmetijskih rastlin. Medpašne dobe izpolnjujejo z zasajanjem medovitih rastlin. V področjih, kjer ni drugih medonosnic ali jih je premalo, vključujejo v kolobar čebelarske kulture. Sicer pa smotrno izkoriščajo polje, travnik in gozd. Pri vsem tem je važen ekonomski efekt. Kadar prevažajo čebele samo zaradi opraševanja, skušajo z manjšim številom družin doseči zadovoljivo oprašitev. Priporočajo na hektar naslednje število panjev (Gluškov, 1958): ajda 3 soncnica . 0.5 1 esparzeta 5 4 sadno drevje in jagodičevje . . 2_ 3 lubenice, melone . 0.3 0.5 buče na prostem . 0.6 t buče v rastlinjaku 10 rdeča detelja 1 lucerna 1 Čebele se pri opraševanju najbolje izkažejo, če so panji postavljeni v bližini posevka. Da bo oprašitev čimbolj enakomerna, naj bodo družine po možnosti razporejene ob vsem posevku. Kako pridelek pada z oddaljenostjo od čebelnjaka, prikazuje spodnja tabela (po Gluškovu, 1958): Produktivnost v različnih razdaljah od stojišča, izražena kot procent donosa kulture, ki je bila najbližja čebelam Pri 20-50 m 500 m 400 m 600 in 800 m 1000 lil sončnica (Rostov) . . . 100 88 71 sončnica (Krasnodar) 100 85 76 ajda . 100 74 61 jablana 100 93 81 78 Zelo važna je tudi živalnost čebeljih družin in njih fiziološko stanje. Slabiči in čebele v rojilnem razpoloženju se pri opraševanju ne obnesejo. S posebnimi postopki skušajo povečati nabiralno vnemo čebel in jili usmeriti na določene kulture. Prvi postopek sloni na dresuri čebel. Čebele privlači brana oziroma dražljaj (vonj, barva), ki je z njo v zvezi. Čebele si zapomnijo tudi mesto vira nudene hrane. S krmljenjem sirupa, odišavljenega z vonjem cvetja določenega posevka, so povečali obisk čebel na njivi. Da so se čebele navadile tudi na mesto, so pitalnike postopoma premikali do njive (Gubin, Smaragdova, 1 c>54). Ponomareva (1954) je uporabljala za vabo druge rastline, posejane v bližini osnovnega posevka. Seveda ne sme »vaba« izločali nek- * ta rja istočasno kakor glavna rastlina, ampak v drugem dnevnem času. Nektar mora prenehati izločati tik pred viškom cvetenja osnovne kulture. Trdijo, da je za uspešno usmerjanje čebel potrebna izbira več dražljajev (poleg okusnega in vonjalnega še vidnega). Drugi način »aktiviranja« družin sloni na lakoti čebel po pelodu (llakh-mankulov, 1955). Družini poberejo obnožino, hkrati pa ji dodajo po več satov odprte zalege. Ako so dresirali družine z dišečim sirupom, je bil donos semena detelje 2.6q na hektar, če so jim odvzeli zalego, pa 4.7 q na hektar. Spodnja preglednica kaže, kako vpliva stanje zalege in zaloga obnožine na izletavanje: Število čebel z obnožino v % Zaloga peloda norm. Reduciran« samo zaprta zalega' 100 % 109 % odprta zalega ■ ...................231 % 446 % Nedvomno je ta metoda zelo pomembna za rastline, ki jih čebele obiskujejo predvsem zaradi peloda (črna detelja, lucerna i. dr.). Končno moramo stremeti tudi za tem, da bi povečali sekrecijo nektarja entomofilnih rastlin. Posevke, ki izločajo veliko medičine, čebele zelo pose-čajo in zanje se ni bati, da bi bile slabo oprašene. Ta problem bi v glavnem morali reševati v treh smereh: 1. s primernimi agrotehničnimi ukrepi (način setve, gnojenje), 2. z izbiranjem dobrih medovitih sort, za vsako podnebje posebej, 3. z upoštevanjem lastnosti medenja pri žlahtnenju rastlin. To niso morda muhavosti čebelarjev, ampak posegi v intenzivno kmetijstvo, v prvi vrsti gre za visoke pridelke na polju. Vrednost opraševnnjn kmetijskih rastlin po čebelah Težko je oceniti, kakšna je materialna vrednost čebeljega opraševanja, ker ni mogoče natančno ugotoviti, kolikšen del odpade na druge opraševalce in na samooprašitev. Ker vemo, da ima avtogamija v splošnem slab uspeh in da čebele cvetje najpogosteje obiskujejo, so njene zasluge za opraševanje gotovo znatne. Leta 1917 je Berner izračunal, da je vrednost pridelkov, ki nastanejo po zaslugi čebel, v Nemčiji 1800 milijonov nemških mark. V SZ so leta 1953 primerjali v Leninovem kolhozu (Anap ob Črnem morju) donos nekaterih kultur (sadno drevje, lucerna, sončnica, melona) s čebelami in brez njih. Oprašitev po čebelah je dala dodaten pridelek, vreden 1,318.000 rubljev (Gutmašenko, 1954). Po podatkih Zavoda za statistiko smo pridelali leta 1959 v Sloveniji naslednjo količino sadja oziroma semen raznih krmnih rastlin in oljnic: ajda 87.892 jablana . 339.484 črna detelja .... 1.854 hruške 61.270 lucerna 767 kutine 405 grašica 485 češplje, slive . . . . 109.121 sončnica 13.386 breskve 40.288 oljna repica 11.688 mandeljni 529 buče, seme 20.249 marelice 3.449 lan 768 češnje 47.119 buče, plodovi .... . 1,824.194 višnje 1.580 dinje, lubenice .... 4.396 jagode 3.179 kumare . 56.158 maline 2.825 Ti podatki predstavljajo velikansko denarno vrednost in so zelo pomembni za naše kmetijstvo, kakor tudi za celotno gospodarstvo. Nedvomno so poleg drugih činiteljev k teinu mnogo pripomogle čebele. Odkar so odkrili, da oprašujejo žuželke cvetje, je živa priroda v civiliziranem svetu zelo spremenila svoje lice. Prvotno naravno sožitje rastlin in živali je marsikje porušeno. Življenjski pogoji postajajo za mnoge insekte vse težji, zato jih je čedalje manj. Posebno mnogo žuželk, med katerimi je seveda precej škodljivih, vendar prav tako neškodljivih in koristnih, uničijo z raznimi kemičnimi sredstvi, insekticidi. Marsikdaj niti čebela ni varna pred njimi. Po drugi strani pa obsežne plantaže, kjer je na veliki površini zgoščenih ogromno cvetov, terjajo več opraševalcev, ki jih pa v naravi ni dovolj. Zato je čebela kot opraševalka vedno bolj pomembna in celo nenadomestljiva ... Uporabljeni! literatura Adamič F., 1936. Obnova naših sadovnjakov. Ljubljana. Alex A.IL, Thomas F. S.. Warne B, 1950. Importance of bees in vetch seed production. Ap. Bee World. Vol. 31, A. A. 141/52. Bohart G.E.. 1960. Insect Pollination of Forage Legumes. Bee World Vol. 41, No 3. Cimerman F., 1957. Nektariji. Dipl. delo. Firbas F., 1954. Spermatophyta Ap. Lehrbuch der Botanik, 26. Aufl. Gluhov M. M., 1955. Medonosnije rasteni ja. Selhozgiz. Moskva. Gluškov N. M., 1958. Problems of Beekeeping in the USSR in Relation to Pollination. Bee World. Vol. 39, No 4. Jenkinson J. G. and Glyne Jones G.D., 1953. Observations on the Pollination of odl Rape and Broccoli, Bee World. Vol. 34 No 9. McGregor S- & Todd F. E., 1952. Cantaloup production with honey bees Ap. Bee. World. Vol. 33. A. A. 177/53. Meyerhoff G., 1955. Bäuerliche Bienenweide. Miller J-F., 1956. Requirements for Pollination. American Bee Journal. Vol. 96 No 1-Raič S., 1955. Kakšen pomen imajo čebele za čebelarje in skupnost. Slov. čebelar LVII, 7-8. Rozov S.A., 1959. More bees for flowering orchards. Ap. Bee World. Vol. 40, A.A. 65/59. Sodobno čebelarstvo I, II, 1955. ZČDS Ljubljana. Tomažič G., Detela L., 1951. Botanika, Ljubljana. Včelarska encyklopedie, 1956. Praha. Youngken H. W., 1957. The value of medicinal plants to beekeeping. Ap. Bee World, A. A. 169/57. ALI JE NAŠ SEDANJI NAClN ČEBELARJENJA RES NA RAZPOTJU V 1. A D I MARTELANC Lansko leto sta nas obiskala zopet dva ugledna gosta, in sicer g. Gontar-ski in dr. Forster. Oba sta znana čebelarska strokovnjaka. Po njiju zaslugi smo dobili uspešno zdravilo proti nosemavosti. Tudi la dva sta si ogledala več naših čebelnjakov in mnogo fotografirala. Zelo pohvalno sta se izjavila o naši tehtnici v medišču in našem enotnem panju. Ko sva ostala z gospodom Gontarskim na sprehodu v Iškem Vintgarju nekaj časa sama, sem mu zastavil isto vprašanje kot pred petimi leti prof. Vagtu in ga prosil, naj bo popolnoma objektiven ne glede na to, ako je naš gost. Njegova sodba o našem načinu čebelarjenja se je v glavnem ujemala z Vagtovo. Ko sem mu potem zaupal, da imamo pri nas nekaj mlajših reformatorjev, ki jim naš panj ni všeč in ga skušajo nadomestiti z amerikanskim, skoraj ni mogel verjeti, da bi bilo kaj takega mogoče. Dejal je, da naš panj nikakor ni slab, a ker se je splošno uveljavil in izpodrinil vse druge sisteme, bi moral biti za nas toliko več vreden. Nadalje je pripomnil, da je prešel pri nas paviljon-ski način čebelarjenja že tako rekoč v tradicijo in da nima pomena uvajati čisto drugo tehniko čebelarjenja, ki ne bi bila za naše pašne razmere najbrž niti najbolj primerna. Enotnosti, ki vlada v našem čebelarskem obratovanju, ne bi smeli rušiti, ker bi si s tem več škodovali kot koristili. Enakega mnenja je bil tudi dr. Forster. V njihovem čebelarskem obratu, ki ga izkoriščajo predvsem za pridobivanje čebeljega strupa in v zadnjem času tudi za pridobivanje matičjega mlečka, imajo sicer uvedene Zandrove panje, ki se odpirajo prav tako od zgoraj kakor amerikanci, toda zložene imajo v čebelnjakih v dveh vrstah in spodnje montirane na nekakih sankah, da jih lahko potegnejo iz vrste, kadar je treba v njih kaj opraviti. Pri listovnih panjih te naprave, ki niso ravno poceni, popolnoma odpadejo. To so upoštevanja vredne izjave, ki morajo pregnati vse dvome o vrednosti našega panja. Ob tej priliki ne morem iti mimo vtisov, ki sem jih dobil v letošnjem januarju v južni Makedoniji, kjer sem naletel sredi raznih panjskih sistemov tudi na nekaj čebelnjakov z našimi panji. Govoril sem s predsednikom neke čebelarske zadruge, ki čebelari z 10 dadantovci, razpostavljenimi v malem vrtičku. Njegova želja je, da pride čimprej do paviljončka z AZ-panji. Povedal je, da si to želi še marsikateri drugi makedonski čebelar. Dejstvo, da prodira naš panj v razne dele naše države in da doživlja pozitivne ocene uglednih inozemskih strokovnjakov, nam bi moralo biti zadostno jamstvo, da smo oblečeni v čebelarsko suknjo, ki nam dobro pristoji, in bi je zato ne smeli zgolj iz neke modne ambicioznosti zamenjati. Toda ne samo v Jugoslaviji, temveč tudi izven oljenih meja pridobiva AZ-panj na ugledu. Sedaj že pokojni goriški čebelar dr. L. Bobič je pred nekaj leti na pobudo italijanskih gospodarstvenikov prevedel Znideršičevo knjigo »Naš panj« v italijanščino. Prevod je bil opremljen še s posebnim dodatkom o kasnejših izpopolnitvah AZ-panja. Čeravno ne vem, kako je ij z izdajo tega prevoda, lahko sklepamo, da bo la odprl pot našemu panju preko meje v sosednjo Italijo. Preden zaključim svoja razmotrivanja, naj se dotaknem še članka, ki je izšel v dnevniku »Delo« 27. I. I%0 pod naslovom »Čebele so dobile zaupnico«. V tem članku beremo, da gre za obširen projekt Kmetijskopro-izvajalne zveze v Žalcu, po katerem naj bi v drevesnici Mirozan postopoma zrasel močan čebelarski obrat, ki naj bi se do leta 1965 dvignil kar na 5000 panjev. Nas zanimajo pri tem predvsem neka nova številčna odkritja, ki so nam bila do sedaj neznana. Oglejmo si jih! Povprečni letni donos v zadnjih 25 letih je bil v Savinjski dolini 50 kg na panj. Pri planiranju povprečnega letnega pridelka modu jemlje pisec iz previdnosti kot osnovo za kalkulacijo le 25 kg in ugotavlja, da bo dalo 50(H) panjev v letu 1965 celih 75 ton medu. Pri tem pa se je grobo zmotil, ker bi dal posamezen panj glede na skupno količino 75 ton zgolj 15 kg letnega donosa. Pri 25 kg donosa na leto bi namreč moral biti skupen pridelek 125 ton. Ker ni bilo kasneje glede tega nikakega popravka, kalkulira navedena ustanova z napačnimi številkami v svojo škodo. No, pa pustimo to ob strani! Važneje je nekaj drugega. Ako so savinjski čebelarji prišli, kar se medenja v njihovi dolini tiče, šele sedaj po 25 letih s pravo »farbo« na dan, so se zelo pregrešili proti naši skupnosti, saj so s tem dopustili, da je šlo v vsem tem času na tisoče ton medu v izgubo. Toda, ker poznamo savinjske čebelarje, jih česa takega težko obdolžimo in si raje mislimo, da je kalkulant postavil za osnovo svojega računanja 'napačne številke. To je razvidno tudi iz tega, ker trdi, da je čebelarjenje v teh krajih zastarelo, kar pa je nelogično, kajti zastarelo čebelarjenje ne more dati kjerkoli v Sloveniji 50 kg letnega donosa. Ob koncu še o tistih kvalificiranih čebelarjih, ki bodo posamezno oskrbovali po 1000 panjev. Rad bi vedel, kake vrste čebelarskih opravil bo pravilnik bodočega čebelarskega obrata predpisoval tem čebelarskim mojstrom. Mislim, da mora vsak tak ali tak poseg v čebeljo družino opraviti res vešč čebelar. Vsa kvalificirana opravila pa zahtevajo precej časa. Strogo vzeto, je nekvalificiranih opravil v čebelarstvu bolj malo, ako izvzamemo težaška dela pri prevozih, točenju in mogoče pri krmljenju. Pravijo sicer, da je v Ameriki čebelarjenje tako poenostavljeno, da v resnici lahko posameznik obvlada do 1000 panjev, ne smemo pa pozabiti, da je mogoče tam zaradi izdatnih paš marsikaj zanemariti, česar bi pri nas ne smeli. Dvomim pa, da v Ameriki nimajo opravka n. pr. s trotavostjo, brezmatičnostjo, rojenjem itd. Toda, če že obstoji tako movatorsko čebelarjenje, sem prepričan, da je v nas toliko ukaželjnosti, da se ga bomo kmalu oprijeli. S temi vrsticami nisem hotel trmoglavo zagovarjati starokopitnosti, ampak sem iznesel le nekaj suhih dejstev, iz katerih naj si skušajo čebelarji ustvariti pravo sodbo. Takoj po vojni smo porabili velikanska sredstva za izgradnjo obsežnih družbenih in zadružnih čebelarstev, ki pa so zaradi nerentabilnosti ali iz drugih vzrokov po vrsti propadla. Le čebelarji resnični ljubitelji čebel, ki so za svoje varovanke pripravljeni storiti in žrtvovati vse, so do sedaj častno ohranili čebele našim bodočim rodovom. To nalogo si mora postaviti tudi vsak čebelarski obrat, ki so mu na uporabo dragocena družbena sredstva. (Konec) Čebelarjenje v kranjK ih JULIJ MAY E I! Pozneje so izdelovali lesena prestrezala, ki so bila krunjiču podoben zabojček iz tankega lesa, le z razliko, da sta bili stranici poševno prirezani. Po vsej gornji dolžini je bila pribita mreža, da je bil zabojček svetel in zračen. Na ožjem koncu jo imela gornja deščica po širini ozko režo, skozi katero je porinil čebelar zaklopno deščico in s teni prestrezalo zaprl. Ko uporabljamo to prestrezalo, moramo zgornjo režo zamašiti z mokro cunjo. Kadar se začne roj usipati iz panja, ga naglo pristavimo k žrelu in čebele veselo leti jo vanj. Ko je ves ro j v prest rezalu, ga zapremo z zaklopko in odložimo v senco, da se čebele umirijo in združijo v gručo. Ako čas dopušča, lahko kmalu potem roj pretresemo v pripravljeni kranjič, sicer pa to delo opravimo ob večernem hladu. Panje z drujci je kranjičar zlagal ob robu čebelnjaka in na straneh gornjih polic, da so mlade matice laže našle svoj dom ob povratku s prahe. Iz prakse mu je bilo namreč znano, da se mnogo mladih matic pogubi iz panjev, ki stoje v sredini čebelnjaka. Ko se mlade matice vračajo s prahe, jih močen curek vračajočih čebel mnogokrat potegne iz orientirane smeri in matica zaleze v tuj panj, kjer jo čebele zaradi neznanega vonja takoj napadejo in umore. Zato so imeli kranjičarji navado, da so na brade panjev, iz katerih so letale matice na praho, polagali bele kamenčke in kose rdeče opeke ali pritrdili košček papirja kričeče barve. Prepričani so bili, da se mlada matica po teh znamenjih bolje znajde in se zanesljiveje vrne v svoj panj. Čebelar je potem posvečal veliko skrb drujcem m jih stalno nadzoroval, da bi ugotovil, kdaj in katera matica se je srečno sprašila. Dobro znamenje je bilo, kadar so čebele iz drujca začele prinašati obnožino. Nemirno beganje okrog žrela in otožno bučanje, posebno proti večeru, ko čebele ne izletavajo več, pa ga je opozorilo, da je panj izgubil matico na prahi. Vendar je bila pomoč naglo pri roki, saj je imel vedno kako matico, ki jo je bil ujel pri drujcu z več maticami in priprl v matičnico. Vsekakor pa je imel še mnogo panjev z zrelimi matičniki. Poznim drujcem je čebelar pomagal še posebej tako. da jim je od tretjega dneva dalje nekaj večerov pokladal med po žlicah v lesena korita, ki so bila tudi domače delo. S to dodatno klajo je vzpodbujal čebele, da so zgradile satje vsaj do polovice panja in tako dobile dobro osnovo za krepkega plemenjaka v prihodnjem letu. Kmalu so se v izrojencu začele oglašati nove matice in iz panja je neprestano odmevalo zamolklo petje. Nekako 4 dni pozneje jo zapustil svoj dom tretjevec, ki je imel navadno po več nesprašenih matic. V rojevi gruči ali pozneje v panju se je med njimi vnel boj na življenje in smrt, dokler ni ostala ena sama matica. Tudi tretjevca je vsadil čebelar v kranjiča, vendar se je majhna gruča čebel skoro izgubila v panju. Zato so že v Janševi dobi takemu slabiču zožili prostor s tem, da so zadnjo končnico porinili daleč v panj. S pravilnim pitanjem so rojčku pomagali, da si je ustvaril še kar primerno gnezdo. Mnogokrat pa so čebelarji sami združevali po dva tretjevca, da so dobili močnejše roje. V poznejši dobi so si pomagali tudi tako, da so tretjevcu, ko se mu je matica že sprašila in začela zalegati, deževnega dne zamenjali mesto s krepkim prvcem. Pašne čebele tega panja so dodobra okrepile slabiča, ki se je odtlej izborno razvijal in postal spomladi sposoben za prodajo. Prvcu pa se to puščanje krvi ni posebno poznalo, ker-se je dan za dnem polegalo v njeni mnogo mladic. Za zoževanje prostora so imeli ponekod blazinice iz vrečevine, ki so bile napolnjene z otavo ali suhim mahom in so jih porinili skoro do satovja. Te blazinice so uporabljali tudi tedaj, ko so kranjiče zazimovali. V času naprednejšega čebelarjenja je čebelar vsajal pozne roje v panje, v katere je prej nalepil kose ali vsaj pasove mlajšega satovja. V dolgem in primerno ozkem pločevinastem koritcu je raztopil kolofonijo in ji dodal nekaj voska. V to raztopino je pomakal omenjene kose satovja in jih pritrjeval na strop novega kranjiča po črtah, ki jih je bil potegnil vzporedno s stranicama in v potrebnem razmaku, kot stoji satje v čebeljem gnezdu. Doba rojenja je bila končana, število panjev se je podvojilo ali celo potrojilo, a vendar je bilo najti med njimi kak panj, ki iz neznanega vzroka ni rojil. Takemu panju so rekli jalovec. Natrpan je bil s čebelami, satje izdelano do kraja in tudi veliko medu je že imel. Treba mu je bilo odpreti veho in mu dati nastavek, bodisi prazen panj ali pa družinico, ki se ji matica ni sprašila. Tako je čebelar mimogrede prešel od čebelarjenja na roje k čebelarjenju na med. Toda ti panji so bili že tedaj obsojeni, da jih na jesen uniči. Čebelaril je pač izključno na roje in ni cenil družin, ki niso hotele rojiti. (Dalje prihodnjič) Družinski čebelnjak t Šentjurju z gradbenim odborom t ospredju (Glej dopis str. 240!) POROČILO o ‘J. rednem občnem zboru Zveze čebelarskih društev zu Slovenijo Poročilo nadzornega odbora je podal tov. Cvetko. Ugotovil je, da je bilo celotno poslovanje upravnega odbora v skladu s pravili Zveze in smernicami, ki jih je bil postavil lanskoletni občni zbor. Seje so bile vse sklepčne. Udeleževali so se jili tudi člani nadzornega odbora, kar jim je omogočilo, da so lahko sproti zasledovali delo v centralni organizaciji in v njenih podrejenih edi-liicah na terenu. Nadzorni odbor je med letom dvakrat pregledal blagajniške knjige in našel vse v redu. Tudi tajniško poslovanje je bilo vedno ažurno. Prav posebno pohvalo pa zasluži predsednik tov. Majcen za požrtvovalno in nepristransko vodstvo. Nič manj požrtvovalni niso bili predavatelji, ki so z živo besedo vzgajali nove čebelarske kadre in usmerjali čebelarje k pravilnemu čebelarjenju. IJist je izhajal v redu. Naročniki so z njim na splošno zadovoljni in zato se njih krog stalno veča. Zaradi prenizke naročnine in neporavnanih dolgov pa je žal še vedno pasiven. Če bo šlo tako naprej, ga Zveza kmalu ne bo mogla več vzdrževati, kajti njena gmotna sredstva od leta do leta bolj kopne, zanj pa ni od nikoder primernega nadomestila. Tudi denar, ki srno ga vložili v izdajo »Sodobnega čebelarstva«, vse prepočasi prihaja nazaj. I. dela je prodanega komaj toliko, da so kriti stroški, II. dela pa mnogo manj. Dolžnost društev je, da pri razpečavanju teh knjig Zvezi pomagajo in poskrbe, da se čimbolj razširita med članstvom. Prav tako naj skušajo pridobiti čimveč kupcev za razglednice panjskih končnic, ki jih je Zveza založila in v to akcijo zopet vložila precejšnjo vsoto. Ko bodo razprodane, bo ostalo nekaj dobička, od katerega bo imelo korist predvsem članstvo. Ob koncu svojega poročila je predsednik nadzornega odbora tov. Cvetko predlagal razrešnico vsem dosedanjim funkcionarjem Zveze. Sledil je kratek odmor, nakar se je začela debata. Razprava o poročilih. Po podelitvi diplome tovarišu Ki rar ju, ki praznuje letos 5()-letnico svojega čebelarskega udejstvovanja, se je kot prvi oglasil k besedi veterinarski inšpektor dr. Menina. Pojasnil je, kako je sedaj s pristojbinami pri ugotavljanju čebeljih bolezni. Po novih predpisih se mora vsak veterinarski zavod sam vzdrževati, to samofinansiranje pa diktira visoke cene za razne usluge in storitve, saj stane ena sama ura dela kar 600 din. Vendar se čebelarji lahko tem dajatvam izognejo, ker v predpisih veterinarskih ustanov o množičnih akcijah pri ugotavljanju in pobijanju živalskih kužnih bolezni čebel niso vštete. Zanje so še vedno v veljavi določila temeljnega zakona o varstvu živine pred kužnimi boleznimi, po katerih veterinarski stroški, če je preiskava odrejena po uradnem nalogu, ne gredo v breme posameznika, ampak jih morata poravnati občina oziroma okraj. Zato naj nihče ne pošilja vzorcev čebel neposredno v preiskavo, temveč preko uradnega veterinarja, ki to preiskavo odredi. Nadaljnja debata, v katero so posegli tovariši Mihelič, Šlander, K 'i -rar, in Verbič, je pokazala, da bi bilo treba preiskovalno mrežo razširiti, občine pa pripraviti do tega, da vstavijo v svoje letne proračune primerne zneske tudi za preglede čebel. Potreben denar si bodo pač morale preskrbeti s povečanjem davkov ali iz drugih dajatev občanov. V zvezi s tem je omenil tov. Resman, da pripravlja DOZ kolektivno zavarovanje čebel, v katero bi bili za dokaj nizko premijo vključeni tudi pregledi, zdravljenje in preventiva. Pravilnik za tako zavarovanje je že sestavljen in marsikje, kot n. pr. v Trebnjem, je DOZ po tem načinu poizkusno zavaroval večje skupine čebelarjev. V kratkem bo sklican sestanek zastopnikov čebelarskih društev in čebelarskih odsekov pri kmetijskih zadrugah, da se o vsem tem natančneje pogovori jo in dokončno določijo obliko zavarovanja. Tov. Višnar iz Jesenic je dvomil, da bo to zavarovanje uspelo, ker bodo najbrž premije previsoke, DOZ pa bo skušal na različne načine zmanjševati odškodninske zahtevke ali se plačilu odškodnine sploh izogniti. To mu je znano iz lastne izkušnje. Lansko pomlad mu je padlo zaradi nosemavosti tl panjev, a zanje odškodnine ni prejel, kljub temu, da je škodo pravočasno prijavil. Nasprotno pa je bil tov. Češ nova r iz Gorice prepričan, da DOZ pri kolektivnem zavarovanju ne bo iskal pretiranih dobičkov. Akcija bi bila v korist vseh čebelarjev, vprašanje pa je, kako jo naj izvedemo: ali preko Zveze ali preko posameznih čebelarskih društev. O tem se bo treba še pogovoriti, najbolje na sestanku, ki ga namerava sklicati DOZ. 'lov. Serak iz Murske Sobote je povedal, da je j)ni njih poizkusno zavarovanih že več čebelarskih družin. Z dosedanjimi rezultati so zadovoljni in morejo kolektivno zavarovanje samo priporočati. Zdi se mu pa potrebno, da bi uvedli istočasno « tem zavarovanjem tudi obvezen pregled čebeljih družin. Ta naj bi bil vsaj enkrat na leto, a še bolje spomladi in jeseni. Tedaj bi morali dati pregledati svoje panje ne samo člani, temveč tudi neorganizirani čebelarji, ki so največ krivi, da se nalezljive bolezni med čebelami tako širijo. Važno je nadalje, da bi dobili, kot je to v drugih državah, za jesensko krmljenje čebel čist sladkor po znižani ceni. Če pa mora že biti pomešan z žaganjem, naj bo mešanje toliko pošteno, da ne bo v eni vreči polovica žaganja, a v drugi skoraj nič. Sladkor za krmljenje čebel je pomemben zlasti v hojevili letinah. Tedaj je treba z njim nadomestiti čim več medu v zazimljenih družinah. Ker pa je cena sladkorja previsoka, čebelarji tega ne store in posledica je, da postanejo njihove čebele spomladi nosemave. Potemtakem je lahko tudi cena sladkorja vzrok za izbruh nosemavosti. Tov. Šlander je bil mnenja, da se mora Zveza kljub dosedanjim neuspehom še naprej boriti za znižanje cen sladkorju, ki je namenjen čebelam. Zavzel se je tudi za obvezen vsakoletni pregled čebeljih družin in priporočil novemu uipravnemu odboru,da razmišlja, kako bi ga izvedli. Tov. Mihelič se je dotaknil vprašanja čebelarskega muzeja v Radovljici. Muzej je ustanovljen in odprt za javne obiske, vendar ne napreduje, ker ga čebelarji premalo podpirajo. Vsaj tista čebelarska društva, ki niso v zadregi zaradi denarja, bi morala vsako leto prispevati za njegovo izpopolnitev primerne zneske. Posameznik pa lahko pripomore k njegovemu napredku tako, da zbira starinske čebelarske predmete, ki jih je še mnogo najti v opuščenih čebelnjakih in na podstrešjih hiš s čebelarsko tradicijo. Tov. Belec je grajal malomarnost tistih društev, ki niso poslala svojih zastopnikov na letošnji občni zbor Zveze. Prav gotovo ni prišlo do tega zgolj zaradi pomanjkanja denarja, ampak bolj zaradi pomanjkanja organizacijske zavesti. Naša naloga naj bo, da delo v teh društvih poživimo, če pa bi s tem ne uspeli, jih spremenimo v družine. Po obstoječih pravilih mora imeti društvo vsaj 60 članov in zato ni prav, da trpimo manjša društva, ki največkrat niso zmožna življenja in so nastala predvsem zaradi osebnih razprtij ali sebičnih namenov, da bi sama razpolagala s čebeljimi pasišči. Seznami članov ne prihajajo pravočasno in zato ni mogoče na občnem zboru statistično prikazati prave slike naše organizacije. Po sklepu zadnjega občnega zbora so člani naše organizacije samo tisti čebelarji, ki s<> naročeni na Slovenskega čebelarja. Tega sklepa se je treba dosledno držati in zavračati vsako izjemo. Po poročilu nadzornega odbora l<‘ži r Zvezinem skladišču še cela skladanica teoretičnega in praktičnega dela Sodobnega čebelarstva. Knjigi sta za izobraževanje članstva zelo pomembni in zato je dolžnost društev, da jih čimveč raz-pečajo. O dodeljevanju in pravilni zasedbi čebeljih pasišč smo izdelali že več osnutkov, nismo pa dosegli, da bi bil kateri izmed njih uzakonjen. Zveza naj si še naprej prizadeva, da pridemo vsaj do pravilnika o izkoriščanju ajdove paše, dokler pa se to ne zgodi, naj društva rešujejo po lastni uvidevnosti spore mod prevaževalci in domačimi čebelarji. Hiti pa morajo pri tem čimbolj objektivna. Imamo kraje, kamor ne puste na pašo nikogar. Geslo takih ljudi je: paša je naša in nihče drug je ne sme izkoriščati. Takemu samoljubju je treba stopiti pošteno na prste. Ker ni imel k poročilom nihče več nobene pripombe, je delovni predsednik tov. Šlander vprašal delegate, če se z obračunom strinjajo. Odobrili s<> ga soglasno, nakar je prejel dosedanji upravni in nadzorni odbor razrešnico s pohvalo. Volitev članov v novi upravni in nadzorni odbor. Predsednik kandidacijske komisije tov. B e n k o je predlagal naslednjo listo: Ožji u p i' a v n i o d b or: I vo Majcen, Stane Mihelič, Peter Močnik, Slavko Raič, Anton Verbič, Vlado Rojec, Maks Avšič, Valentin Benedičič, Franc Cimerman, Edo Senegačnik, dr. Jurij Senegačnik, ing. Maks Ilešič in Maks Gregorc. širši u p r a v n i o d b o r : Janko Belec, Alojz Benko, Ivan Bizjak, dr. Radovan Bratina, Pavle Brecelj, Franc Češ-novar, Rudolf Galob, Franc Gradišar, Janez Kure, Jože Lampe, Janko Marolt, Miha Mikec, Franc Resman, Jožko Slander in Ivan Žunko. N a d z o r n i o d bor: Franc Cvetko, Vlado Martelanc in Stane Potokar. Lista je bila na predlog tov. Štoka iz Krškega izpopolnjena še s kandidatom Martinom Kinkom, nakar je bila soglasno sprejeta. Delovni načrt za prihodnje leto bo izdelal novi širši upravni odbor na podlagi predlogov in sklepov, ki so se izkristalizirali iz debate o poročilih na občnem zboru. Teh predlogov je deset, in sicer: t. Čebelarji naj se povežejo z občinskimi veterinarji in skušajo doseči, da bodo preiskave čebel iz sumljivih panjev finansirale občine iz svojih proračunov. 2. Prizadevati si je treba, da zajame kolektivno zavarovanje čebel, ki ga pripravlja DOZ, čim širši krog čebelarjev. Proučiti je treba možnost, da bi bil vsak naročnik Slovenskega čebelarja avtomatično zavarovan vsaj proti nosemavosti. 3. Najti je treba gmotna sredstva za obvezne letne preglede čebel. 4. Čebelarska društva in družine, kakor tudi posamezni člani, naj pomagajo izpopolniti naš čebelarski muzej bodisi z denarnimi prispevki ali z zbiranjem panjskih končnic in drugih čebelarskih starinskih predmetov. 5. Zveza naj si še naprej prizadeva, da bodo dobili čebelarji za jesensko pitanje čebel čist sladkor po znižani ceni. 6. Neaktivna čebelarska društva je treba poživiti ali jih spremeniti v družine. 7. Izvesti je treba široko propagando za razpečavanje obeh čebelarskih knjig in razglednic panjskih končnic, ki jih je založila Zveza. 8. Število članstva je treba dvigniti in poskrbeti, da bodo vsi organizirani čebelarji naročeni na naš strokovni list. 9. Dokler ne izide posebna uredba o razdeljevanju pasišč, naj čebelarska društva sama pazijo, da bodo paše pravilno izrabljene. 10. Vsi se moramo truditi, da pride do enotne čebelarske organizacije, ki bo združevala privatni, državni in zadružni sektor. K tem predlogom je dodal tov. Majcen še poseben predlog, po katerem naj bi imel pravico do čebelarjenja le izprašan čebelar. Proračun za leto 1960/61 izkazuje 3,996.000 dinarjev izdatkov, predvidenega kritja pa je le 3,744.000 din. Reprezentančni stroški so razmeroma majhni, čeprav je napovedan obisk tridesetih slovenskih čebelarjev iz avstrijske Koroške, ki jih bo morala Zveza pogostiti. Tudi pri drugih postavkah smo do skrajnosti varčevali ter prevrgli nekatere izdatke, kot n. pr. plačevanje predavateljev in izrabo filmov na društva. Visoka pa je postavka za pobijanje čebeljih kužnih bolezni, ker so v tej vsoti vpo-šteti tudi stroški za skripta, ki jih pripravljata Zveza in Veterinarska inšpekcija za izvežbanje pregledniškega kadra. Proračun je občili zbor v celoti sprejel skoraj brez vsake debate. Nato je vzel v pretres predloge in pritožbe društev. Prijavilo pa jih je samo mariborsko društvo. Objavljeni so bili v poročilu o poteku občnega zbora tega društva v 6. številki Slovenskega čebelarja. Občni zbor se je s predlogi strinjal in naročil upravnemu odboru, da jih realizira. Pri slučajnostih se je tov. Majcen v imenu novega upravnega odbora zahvalil za zaupanje, še posebej pa mariborskemu društvu za trud, ki ga je imelo s pripravami za letošnji občni zbor Zveze. Njen prihodnji občni zbor naj bi bil po njegovem mnenju na Primorskem. in sicer v Gorici ali pa v Postojni. Nekateri delegati so se navduševali za Mursko Soboto, pri glasovanju pa se je večina izjavila za Majcnov predlog, Ob koncu jo tov. R o j e c priporočil,