LETO XIII. ŠTEV. 6 ŽALEC, 1. VI. 1958 IZDAJA KMETIJSKA PROIZVAJALNA POSLOVNA ZVEZA V ŽALCU Savinjski hmeljarji si nenehno in skrbno ogledujejo vzoren hmeljnih Inštituta za hmeljarstvo v Žalcu. (Fotoposnetek 11. maja 1958) DJURO Zavratna bolezen je 20. maja 1958 ugrabila jugoslovanskim narodom enega njihovih prvih sinov — Đjura Salaja — znamenitega revolucionarja, doslednega bojevnika za socialistične cilje in neutrudnega voditelja delavskega gibanja, Z njegovo smrtjo je odšel iz vodilnih borbenih vrst nove Jugoslavije človek, ki je pol stoletja ponosno in zravnano stal sredi nenehnega, vročega političnega boja za zmagovito, dokončno uveljavitev delavskega razreda v družbeni ureditvi, sredi boja za lepše življenje vseh delovnih SALAJ ljudi, za njihovo resnično, nepotvorjeno svobodo, za žlahtne, visoke ideale socializma, internacionalizma in človečnosti. Temu trdemu, a veličastnemu boju je posvetil vse svoje sile, vse svoje sposobnosti in se izkazal v najhujših preizkušnjah življenja celega moža. Kot cel mož in resničen, nepomirljiv borec je sredi dela za veliko prihodnost svoje socialistične domovine tudi omahnil v smrt. Slava njegovemu spominu! KOTIČEK ZA HMELJARJE - ZAČETNIKE Prvoletni nasadi zahtevajo skrbno nego Inž. L. Kač: Topli dnevi v maju so ugodno vplivali na tista nova hmeljišča, ki so bila pravočasno zasajena. V takih nasadih so odgnali dobro razviti poganjki, ki pa na nesrečo še marsikje čakajo skrbne hmeljarjeve roke. Od vsakega sadeža napeljemo na oporo največ po dva dobro razvita poganjka in sicer v smeri urnega kazalca. Kjer smo sadili dva sadeža na eno sadilno mesto, napeljemo na eno žico največ po 4 trte. Še bolje pa je, če smo utegnili, če že ne piramidalno razvrstiti po 4 žice z enega mesta, pa napeljati vsaj 2 žici in na vsako po dva dobro razvita poganjka. Vsi tisti novi hmeljarji pa, ki so sadili po 4 sadeže na vsako sadilno mesto (kar je vsekakor preveč), morajo napeljati iz vsakega sadilnega mesta po 4 žice v narobe postavljeni piramidalni obliki. Če to nikakor ne gre, potem morajo za prvo leto postaviti vsaj po 2 žici. Če pa so bili z delom tako v zaostanku, da so napeljali samo po eno žico, potem ne smejo napeljati od vsakega sadeža več kot en poganjek. Če bi napeljali več kot 4 poganjke na eno žico, storžki ne bodo dozoreli, ostali bodo medli in nezaprti, skriti med listjem pre-košatih rastlin. Zemljo v novoletnih nasadih moramo neprestano rahljati. Kakor dihajo nadzemni deli rastline, tako dihajo tudi korenine. Če hočemo, da se bodo korenine hitro razvijale, kar je za prvoletna hmeljišča posebno važno, pazimo na to, da bo vsa površina hmeljišča rahla, zemlja okrog sadeža pa okopana z motiko. Z zadostnim rahljanjem zemlje bomo obdržali talno strukturo v najugodnejšem stanju in bomo uničili tudi najbolj trdovraten plevel. Če se s plevelom ne spoprimemo pravočasno, bo hmeljišče še v naslednjih letih močno zapleveljeno in mu ne bomo mogli do živega. Prvi obrok umetnih gnojil smo v prvoletnih nasadih potrosili že v maju. Drugi obrok moramo potrositi do 10. ali najkasneje do 20. junija, kar je pač odvisno od razvojnega stadija rastlin v novih hmeljiščih. Za drugi obrok dodatnega gnojenja vzamemo za vsako rastlino po 2 dkg apnenoamonijskega solitra, 2 dkg kalijeve soli in 4 dkg isuperfosfata, kajti ta drugi je hkrati poslednji obrok, v katerem trosimo fosforna gnojila. Od omenjenih gnojil priporočamo trositi apneno amonijski soliter posebej, medtem ko superfoisfat in kalijevo sol lahko mešamo in trosimo skupaj. Apneno-amonijski soliter ne ismemo mešati s superfosfatom. Ker ni tako nevaren za povzročanje požigov, ga trosimo lahko tudi v vetru in rosi. Pri gnojenju s kalijevo soljo in superfosfatom pa moramo biti veliko bolj previdni in paziti, da nam veter ne nosi prah umetnega gnoja na listje ali celo na trte hmelja. Teh dveh gnojil tudi ne trosimo v rosi ali takoj po dežju, ko je rastlina še makra. Gnojimo v širokih krogih okrog rastline. Kolobar, v katerem raztrosimo umetni gnoj, segaj od 20 do 60 cm okrog sadeža. Krog tik okrog rastline z radijem 20 cm pa prav tako kot tudi pri prvem gnojenju ne potrosimo z umetnimi gnojili. Proti koncu junija morajo biti rastline rahlo pri-snte. Osipavati lahko začnemo takoj po 15. juniju. Pri osipanju je potrebno izkoristiti deževne dni, ki so v tem času precej redki, vendar če bomo skrbni, bomo — tako vsaj upamo — našli ugodne trenutke, v katerih osipanje najlaže izvedemo. Še enkrat bi vas radi opozorili na važnost pravočasno opravljenih agrotehničnih ukrepov v hmeljiščih. Vsi novi hmeljarji se še ne zavedajo dovolj, koliko tvegajo s tem, ko zaostajajo z delom v hmeljišču. Res je košnja pred vrati, vendar ne pozabimo, da zahteva hmelj svojo delovno silo, ki jo ne smemo posojati drugim kulturam, pa čeprav smo tudi pri teh v zaostanku. Posebno velja to za tiste, ki v hmeljiščih še niso prišli na tekoče. Samo če bomo pravočasni, nam uspeh v hmeljiščih ne bo izostal. Inž. M. Kač: Varstvo hmeljišč pred boleznimi in škodljivci v juniju Letos so se pojavili bolhači kasno in maloštevilno. Opazili smo jih šele v maju. Hmelj je v aprilu zaradi hladnega vremena počasi odganjal. Ko pa je v maju naenkrat postalo toplo (3. maja smo zabeležili prvi topli dan), je hmelj začel hitro rasti in bolhači mu niso mogli do živega. Prašenju proti bolhačem smo se letos izognili. Le redki so bili nasadi, ki jih je bilo potrebno prašiti. »Kuštravcev« smo našli v hmeljiščih še kar precej. Na listju zdravih poganjkov pa ni opaziti peronospore. Je pač presuho vreme zanjo. Uši v hmeljiščih še ni opaziti v večjem številu. Rahel nalet mušic se je začel okrog 30. maja. Na češpljah — svojem prvem gostitelju se hmeljne uši letos niso preveč razmnožile. Upajmo, da se tudi na hmelju ne bodo pojavile masovno kot na primer lansko leto. Seveda, če bo nastopilo vlažno in precej toplo vreme, kakršno godi ušem, bodo še precej zamujenega lahko nadoknadile s hitro množitvijo. Cim ugodnejše bo vreme, tem več rodov uši bo na hmelju, kajti število generacij uši na hmelju v enem letu je prav tako kot pri pajku odvisno od zunanjih pogojev, zlasti vremena. Če bo potrebno zatirati uši, bomo, kot smo napisali že v zadnji številki »Hmeljarja«, uporabljali v prvi vrsti sistemična sredstva zlasti metasyistox in terra sytam. Kako pa z rdečim pajkom? Prve zimske samice hmeljne pršice smo opazili na hmelju v pTvih dneh maja. Toplo vreme je pripomoglo, da so samice hitro začele odlagati jajčeca. In tako so se prve ličinke pojavile že sredi maja. Okužbe spočetka sicer niso bile močne, vendar se utegne rdeči pajek, če bo vreme zanj še naprej tako ugodno, hitro razmnožiti in že zgodaj ovirati hmelj pri njegovem razvoju. V lanskem letu smo se prepričali kako važno je pravočasno zatiranje rdečega pajka. Škropljenje je uspešnejše in škoda, ki jo povzroča rdeči pajek, je omejena na najmanjšo mero. Ker je letos izredno ugodno vreme za razmnoževanje rdečega pajka, je pravočasno zatiranje še večjega pomena. Zato začnimo letos pravočasno s škropljenjem proti hmeljni pršici. Za škropljenje proti rdečemu pajku uporabljamo v juniju metasystox v 0,1 % koncentraciji (1 del na 100 litrov vode) ali pa tedion v 0,15% koncentraciji (15 dkg na 100 litrov vode). Ce bo potrebno istočasno zatirati tudi uši, potem priporočamo vsekakor meta-systox. Ce pa nočemo uporabljati strupenih sredstev, pa primešajmo tedionu za uši diazinon v 0,5 % koncentraciji (0,5 kg na 1001 vode ali pa uporabljamo sam diazinon. Ce srno se odločili, da bomo hmeljišče zalivali, potem storimo to pravočasno. Izgleda, da bo letošnji nekoliko poznejši nastop uši dopustil, da bomo zalivali hkrati proti rdečemu pajku in proti hmeljnim ušem. Z zalivanjem moramo v vseh hmeljiščih nehati do 20. junija. Zaradi izredne strupenosti terra sytama moramo hiti pri delu z njim izredno pazljivi. Zalivanje se lahko vrši samo pod nadzorstvom zato pooblaščenih oseb. i Zalivamo tako, da si pripravimo 1 % raztopino (11 na 100 1 vode) in polijemo na pogrobane trte vsakega sadeža po 1 del iraztopine. Najprimernejše je, če uporabljamo za zalivanje 10 litrska vedra, v katere dajemo po 1 deciliter sredstva, ki ga odmerimo torej z isto zajemalko, ki jo uporabljamo za zalivanje. Hmeljarje iz izvemsavinjskih okolišev opozarjamo, če nimajo na razpolago dovolj metasystoxa in terra sytama, da uporabijo za škropljenje proti ušem in rdečemu pajku ekatin. To je sistemično sredstvo, ki ga uporabljamo v 0,1% koncentraciji (1 del na 1001 vode). Ekatin smo v hmeljiščih preizkušali z dobrim uspehom in ga zato priporočamo. Ekatin lahko nabavimo v vseh prodajalnah Agrotehnike. Sredstvo je strupeno in se moramo držati pri manipuliranju z njim pravil, kot pri ostalih sistemičnih sredstvih. Konec junija priporočamo škropiti hmelj tudi proti peronospori, kajti v tem času se intenzivno razvijajo stranske panoge, na katerih se bo oblikoval cvetni nastavek. Za škropljenje proti peronospori lahko uporabljamo ditan 0,30% (30 dkg na 1001 vode) ali bakreno apno v 1% koncentraciji (1 kg na 1001 vode). Priporočamo vam, da pred cvetjem, če je le mogoče, škropite z ditanom, ki ne samo, da uspešno preprečuje razvoj, ampak tudi zelo dobro vpliva na razvoj rastline, kar je v tem času včasih zelo važno. Na koncu vas opozarjamo, da zasledujete radijske oddaje kmetijske obveščevalne službe; katerim bomo dodali tudi hmeljarske nasvete. Inž. Lojze Kač: Izbirajmo pravi čas in pravosodje za obdelavo zemlje v hmeljiščih 1 Pravilno obdelovanje zemlje v hmeljiščih je prav gotovo med glavnimi pogoji, če hočemo doseči velike pridelke. Tudi, če še tako obilno gnojimo s hlevskim gnojem in z umetnimi gnojili im, če še tako skrbno negujemo rastlino, brez pravilnega obdelovanja zemlje ne bomo kaj prida uspeli. Le, če bomo znali ob pravem času in s pravim orodjem ustvariti tako strukturo zemlje, da bo lahko nudila hmeljni rastlini dovolj vlage, obenem pa bo tudi dovolj zračna in, če bomo pravočasno zatrli plevele, ki jemljejo hmelju prepotrebno vodo in v njej raztopljene hranilne snovi, bodo naši napori, da bi pridelali veliko prvovrstnega blaga, uspešni. Posebno moramo poskrbeti za obdelovanje zemlje v tistih hmeljiščih, ki so zapleveljena s pirnico. Tega, nad vse nadležnega plevela se bomo rešili le tako, če bomo hmeljišče neprestano rahljali s kultivatorjem. Ne smemo pa se zadovoljiti, če zemljo obdelamo le HMELJARJI — PRAKTIKI! Vodstva tistih družbenih kmetijskih posestev izven Spodnje Savinjske doline, ki so letos na novo nasadila večje komplekse s hmeljem, nameravajo z ustrezno pogodbo namestiti hmeljarje-praktike, ki bi prevzeli v nadzorovanje vsa opravila v hmeljiščih, vključno z obiranjem in sušenjem! Hmeljišča so v okolici Slov. Konjic, Maribora, v Dravski dolini, v Posavju (Brežice), na Dolenjskem (Kostanjevica, Šentjernej, Grm pri Novem mestu) in v Beli Krajini (Mestni log pri Metliki in Črnomelj). Plača po veljavnih predpisih in posebna nagrada po dogovoru! Zaposlitev najmanj do zaključka vseh potrebnih del s hmeljem v letu 1958, možna pa je tudi sklenitev pogodbe o stalnem delovnem razmerju, oziroma o zaposlitvi za več let. Nastop službe TAKOJ! V poštev pridejo le tisti hmeljarji iz Spodnje Savinjskè doline, ki lahko obenem s ponudbo prilože tudi ustrezno priporočilo. Natančnejše informacije daje Uprava Kmetijske proizvajalne poslovne zveze, Žalec. med vrstami, ne, moramo jo tudi okrog sadežev od pirnice temeljito očistiti. Pirnico, ki smo jo izkopali, spravimo z njive na kupe, najbolje na kompost! Po vsakem dežju zemljo znova zrahljamo in jo očistimo med vrstami in v vrsti. Tako bomo preprečili, da bi se raztrgani končki pirnice znova ukoreninili in razrasli. Maj je bil nadpovprečno topel in zelo suh. Marsikdo zato ni mogel opraviti pravočasno prvega rahljanja zemlje. Mnogi so tudi morali počakati z dodatnim gnojenjem, ker niso mogli zmešati umetnega gnoja z zemljo. Zamujenega roka zavoljo suše nam ni bilo moč nadomestiti. Dolgoročne vremenske napovedi napovedujejo na nesrečo sušno vreme. Priznati moramo, da so za maj vremenoslovci precej dobro prerokovali in nemara bo napoved v glavnem držala tudi za druge poletne mesece. Prepričali smo se, da so se doslej najbolje odrezali tisti hmeljarji, ki so hmeljišča pravočasno zrahljali. Enako bodimo tudi v bodoče pripravljeni, da bomo uspeli izkoristiti vsak, tudi najmanjši dežek, in da bomo tako hmeljišča pravilno obdelovali. S tem sicer ne bomo mogli preprečiti vseh zlih posledic suše, lahko pa jih bomo omilili. Pazimo, da v bodoče ne bomo več dopustili, da bi nam zemlja v hmeljiščih postala skorjasta in razpokana, ampak jo zrahljamo po vsakem dežju! Ce je le mogoče, jo okopljimo tudi med sadeži! Čim bo padlo toliko dežja, da bomo lahko hmelj prisuli, storimo to- čimprej ! Ne osipajmo visoko, ampak le toliko, da pokrijemo trte z zemljo. Po osipanju zemljo med vrstami takoj zrahljamo, da zagrnemo nastale brazde! To je zelo važno, če hočemo varčevati z zemeljsko vlago. Tako namreč preprečimo čezmerno izhlapevanje vode. In sicer najprej zavoljo tega, ker nismo visoko prisuli, potem pa tudi zaradi tega, ker smo z rahljanjem med vrstami ohranili površino skoraj ravno. Cim bolj smo namreč zemljo razbrazdali, tem večja je njena površina in zavoljo tega je tudi večje izhlapevanje! Cim bolj smo površino izravnali, tem manjše bo izhlapevanje. Vsi se odločimo, da ibomo hmeljišče le enkrat pri-suli, in sicer čimprej! Nekateri hmeljarji že delajo tako. Vendar je treba, zlasti, če ho -sušno vreme, da se prav vsi odločijo za tako obdelavo. Hmelj bomo torej prisuli takoj, čim bo dosegel višino človeka, in čini bo zemlja' primerna za osipanje. Prisujmo hmelj torej v juniju prvič in zadnjič! Drugo osipanje hmelja, ne le da ni potrebno, ampak je celo škodljivo. Poskusi so namreč pokazali, da drugo o-sipava-nje lalhlko precej škoduje, zlasti v sušnem vremenu in, če smo pregloboko osipali. Škoda utegne biti kar precejšnja, saj so nam izkušnje pokazale, da lahko izgubimo celo več kot 10% pridelka. Marsikdo bo vprašal, zakaj? V juniju in juliju se rosne koreninice na gosto razvijejo po vsem hmeljišču, tik pod površino zrahljane zemlje. Ta mrežasti sistem drobnih gostih ko- reninic dovaja med najbujnejšo rastjo in hitrim razvojem hmelju v vodi raztopljeno hrano. Če hmelj drugič osipamo, zarežemo s plugom precej globoko brazdo in tako odrežemo tudi večino koreninic, ki so se razvile med vrstami. Tako rastlini v času, ko potrebuje največ hrane-, zmanjšamo koreninski sistem in s tem tudi količino vode in v -njej raztopljenih rudninskih snovi, ki jo more sprejeti. Rastlina, ki ji primanjkuje hrane, v rasti zaostane, ne cvete tako bujno kot sicer in tudi storžki se slabše razvijajo. Pri dvakrat osutem hmelju so celo zalist-nik-i krajši. Zaradi tega svetujemo, da prisujte hmeljišča plitko, čimprej, v začetku junija in, da drugo osipanje opustite ! Da bomo omilili pomanjkanje vode, zrahljamo pravočasno po vsakem dežju zemljo v hmeljiščih s kultivatorjem ali jo vsaj prebranamo! Inž. Lojze Kač: Dodatno gnojenje hmelja Hmelj je rastlina, ki izredno hitro raste in v kratkem času ustvari veliko -rastlinske mase. Zato ji moramo tudi obilno gnojiti. Ne zadostuje samo gnojenje s hlevskim -gnojem in umetnimi gnojili, ki jih trosimo pozimi na zalogo, ampak je potrebno, da tudi v času vegetacije dodatno gnojimo. Kljub temu, da že štiri leta opozarjamo hmeljarje, da je najbolje raztrositi gnojila na široko po vsem zemljišču, je -še vedno precejšen odstotek grešnikov, ki trosijo gnoj »na glavo« sadeža, to je na zemljo, ki je nagrnjena na pog-robane trte, ali pa v nekoliko širšem kolobarju. Velikokrat smo že napisali v »Hmeljarju«, da ima hmeljna rastlina nad 8 m dolge korenine, tako da je v-sa obdelovalna površina -prepredena s koreninami in drobnimi lasastimi koreninicami, katere naše oko težko opazi ali jih pa sploh ne vidi. Se še -spominjate hmeljarske razstave v Žalcu leta 1955? Na -sredi razstavnega prostora je bil napravljen velik bazen vode, -osvetljen -z reflektorji, v njem pa 2 izkopana hmeljna sadeža -s celim koreninskim sistemom. Vsakdo je dobil jasno sliko, kolika je dolžina hmeljnih korenin in kako so te korenine in koreninice v zemlji razporejene. Razen tega -smo na predavanjih in poletnih sestankih o hmeljiščih -po vseh kmetijskih zadrugah priporočali nov način trošenja umetnih gnojil in tudi dokazovali, zakaj je ta način -boljši in da pri tem načinu hitreje in v večji meri pride gnojilo v korenine. Kljub temu smo pri letošnjem spomladanskem pregledu hmeljišč še -našli dovolj nasadov, kjer so sadeži pognojeni »na glavo«. Ko takole postojiš ob takem hmeljišču, se čudiš, kako je mogoče najti še toliko okorelih grešnikov, katere ne prepriča niti delo Inštituta, niti uspehi sosedov. Mislim, da -bi bilo prav, da bi hmeljarji na svojih sestankih več govorili o izvajanju agrotehničnih ukrepov v hmeljiščih njihove vasi ali kmetijske zadruge im da bi se včasih oglasil kak kmetovalec tudi v »Hmeljarju«, da bi napisal svoje izkušnje in uspehe v širokem trošenju umetnega gnoja. Vendar ne bodimo preveč črnogledi, saj večji del hmeljarjev trosi po novem načinu, .to se pravi — na široko -po vsem hmeljišču in pazi samo na to, da gnojilo ne pade preveč k sadežu ali pa na hmeljino listje, da ga ne poškoduje. Zaradi hladnega vremena v aprilu je hmelj zelo ■počasi odganjal vse, dokler ni v začetku maja -nastopilo toplo vreme. Tedaj je hmelj naenkrat odgnal in začel hitro rasti. Letos se je torej lahko vsakdo pre- pričal, da je spomladi za odganjanje hmeljnih sadik potrebna le zadostna temperatura in vlaga, medtem ko ima hmelj v koreniki rezervne hrane in ni potrebno po-sebej gnojiti že takoj ob rezi. Drugače pa je sedaj v juniju. Hmelj je porabil rezervno hrano, zato moramo dodatno gnojiti. Da bo hrana hmelju dostopna v juniju, je treba raztrositi prvi obrok umetnih gnojil v maju. Praksa je pokazala, da je zadovoljiv pridelek na 1000 rastlin potrebno v času vegetacije dognojiti s 186 kg apneno amonijskega solitra, 162 kg su-pe-rfo-sfata in 152 kg kalijeve soli. Na eno rastlino moramo torej dati 18 dkg solitra, 16 dkg superfosfata in 15 dkg kalijeve -soli. Ker trosimo umetna gnojila v več obrokih, navadno v treh, moramo od celotne količine dati hkrati 6 dkg apneno amonijevega solitra in 5-dkg kalijeve soli. Superfosfat dajemo navadno samo v dveli obrokih, torej po 8 dkg. Prvič dodatno gnojimo v maju, drugič v juniju in zadnjič v prvi polovici julija. Ta tri gnojila: apneno amonij-ski so-liter, superfosfat in kalijevo sol, ki jih uporabljamo za dodatno gnojenje, med seboj ne mešamo. Prvič zato ne, ker se apneno amonij-ski soliter in superfosfat ne smeta mešati, drugič pa zato ne, ker je potrebno kalijevo sol veliko bolj previdno trositi, da ne pade na listje in trte, ki jih lahko posmodi. Posebno moramo paziti pri tro-senju kalijeve soli pri prvem obroku, ko rastlina še ni pri-suta in je staničje mladih poganjkov še zelo nežno. Dušik je rastlini v glavnem potreben za tvorbo zelenih delov, to je poganjkov, ki se razvijejo v trte asimilacijskih listov in stranskih poganjkov in končno še za razvoj -storžkov. Ce hmelju -primanjkuje dušika, raste počasi, ne do-seže vrha opore, ima kratke zalist-nike in le malo panog drugega in tretjega reda. Razumljivo je, da rastline, ki trpe na pomanjkanju dušika, ne morejo dati zadovoljivega pridelka. Rastlina je slabo razvita in -zategadelj ne more imeti dovolj cvetnega nastavka, storžki pa so svetlejše barve in zaradi tega slabše kvalitete. Ce enostransko gnojimo z dušikom, to se pravi, da uporabljamo samo dušična umetna gnojila, fosforna in kalijeva pa zanemarjamo, se rastline sicer -bujno razvijejo, uspeh pa je navadno še slabši kot v primeru, če dušika primanjkuje. Vsi tisti, ki ne poznajo hmelja, bodo seveda nad tako bujno rastočo rastlino navdušeni, hmeljarja pa tako hmeljišče razočara. Rastlina ima -polno listja, goste panoge, toda -redek cvet in zato tudi redke storžke. Storžki se močno razvijejo, Števil sadeži 100 200 300 400 500 600 700 800 900 1000 1100 1200 1300 1400 1500 1600 1700 1800 1900 2000 2100 2200 2300 2400 2500 2600 2700 2800 2900 3000 3100 3200 3300 3400 3500 3600 3700 3800 3900 4000 4100 4200 4300 4400 KOLIKO HRANILNIH SNOVI POTREBUJE HMELJ (preračunano na število sadežev) Čilski soliter 15,5 % Duši v A og c a 0 Ss O o ti ^ G d i—h ^ O M O ^ CÖ (Ò (M ina gnojila kilogramih a c» -a » B m v» S3 vs» ö eB g >m e- I 3 h n,_2 O čisti dušik N Superfosfat 16 % Fosforna gnoj v kilogramih cd > o ^ 3 J cd * 5 A J2 A oo o š ° H >N - fcS s ** ila M O 115 • -< '■+- O H-> CO W S o Kalijeva gnojila v kg cd ^ ^'žqx s ^ o m Cd r> p A S ril W 25 18 19 20 4 16 14 8 2 15 6 51 37 38 40 8 32 28 17 5 30 12 77 55 57 60 12 48 34 25 7 45 18 103 74 76 80 16 65 57 34 10 61 24 129 93 95 100 20 81 72 43. 13 76 30 154 111 114 120 24 97 86 51 15 91 36 180 130 133 140 28 113 101 60 18 106 42 206 148 152 160 32 130 115 69 20 122 48 232 167 181 180 36 146 129 77 23 137 54 258 186 190 2Q0 40 162 144 86 26 152 61 283 204 209 220 44 178 158 95 28 167 67 309 223 228 240 48 195 173 103 33 183 73 335 241 247 260 52 211 187 112 35 198 79 361 260 266 280 56 227 202 121 38 213 85 387 279 285 300 60 243 216 129 41 228 91 412 297 304 320 64 260 231 138 43 244 97 438 316 323 340 68 276 245 147 46 259 103 464 334 342 360 72 292 259 155 48 274 109 490 353 361 380 76 308 274 164 51 289 115 516 372 380 400 80 325 288 173 54 305 122 541 390 399 420 84 341 303 181 56 320 128 567 409 419 440 88 '357 317 190 59 335 134 593 427 438 460 92 373 332 199 61 340 140 619 446 457 480 96 390 346 207 64 356 146 • 645 465 476 500 100 406 361 216 67 371 152 670 483 495 520 104 422 375 225 69 386 158 696 502 514 540 108 438 389 233 72 401 164 722 520 533 560 112 455 404 242 74 417 170 748 539 552 580 116 471 418 251 77 432 176 774 558 571 600 120 487 433 259 80 447 183 799 576 590 620 124 503 447 268 82 462 189 825 595 609 640 128 520 462 277 85 478 195 851 613 628 660 132 536 476 285 87 493 201 877 632 647 680 136 552 491 294 90 508 207 903 651 666 700 140 568 505 303 92 523 213 929 669 685 720 144 585 519 311 95 539 219 954 688 704 740 148 608 534 320 98 554 225 980 706 723 760 152 617 548 329 100 569 231 1006 725 742 780 156 633 563 337 103 584 237 1032 744 761 800 160 650 577 346 106 600 244 1058 762 780 820 164 666 592 355 108 615 250 1083 781 799 840 168 682 606 363 111 630 256 1109 799 819 860 172 698 621 372 113 645 262 1135 818 838 880 176 715 635 381 116 661 268 1161 837 857 900 180 731 649 389 119 676 274 imajo predebela vretenca, pa malo lupolina — hmeljne moke. Takega hmelja kupci ne iščejo. Zapomnimo si torej: kvaliteten hmelj pridelamo lahko le tedaj, če uporabljamo dovolj dušikovih gnojil v pravilnem sorazmerju z ostalimi umetnimi gnojili. Ob tej priliki moramo opozoriti še tiste, ki tega ne vedo, da ne smemo 'uporabljati apnenega dušika za dodatno gnojenje. Apneni dušik je sicer dobro gnojilo za gnojenje na zalogo v zimskem času. Ce apneni dušik trosimo po hmeljiščih v času vegetacije, potem nam pokvari vso kvaliteto pridelka. Pri prepoznem gnojenju z apnenim dušikom se namreč vsak listič, bodisi asimilacijski ali krovni listič v storžku obrobi rjavo, kar mu pokvari kakovost. Tak hmelj spada le še v četrto vrsto. V letošnjem letu bomo skoraj izključno gnojili z apneno amonij-s-kim solitrom, ki ga trosimo na široko po hmeljišču. Paziti moramo na to, da je gnojilo čim enakomernejše raztrošeno in čimprej pomešano z zemljo. Apneno amonijski soliter ne sme ostati nezagr-njen na površini zemlje, ker iz njega uhaja dušik v amonijski obliki. Tako lahko apneno amonijski soliter izgubi polovico dušika. Kalij je nujno- potreben za rast in razvoj hmeljne rastline. -Kakor sedaj kaže, bo zlasti v letošnjem letu dobro odrezal tisti, ki bo gnojil hmelju vsaj s predpisano količino kalijevega gnojila. Kalij namreč pomaga rastlinam premagati poletno sušo. Poleg tega kalij tudi pospešuje delovanje lupulinskih žlez i-n zato ima hmelj, ki je bil s kalijevimi gnojili zadostno pognojen, več lupuli-na v storžkih. Ce pa je v hmelju dosti hmeljne moke, potem je tudi teža -suhega hmelja večja. Razen na tvorbo lupulina, vpliva kalij ugodno tudi na aromo. Fina aroma pa je odločilna za dobro vnovče-vanje pridelka. Za gnojenje s kalijem bomo v letošnjem letu uporabljali 40% kalijevo -sol in 42% kalijev sulfat. Pri trošenju kalijevih gnojil moramo biti posebno previdni, ker nam prah te soli zelo hitro poškoduje rastlino. Zato moramo paziti, da nam -sol ne pada po -spodnjih listih ali celo na same trte. Posebno nevarno je trošenje kalijevih -gnojil pni vetrovnem vremenu in pa tedaj, če je rastlina mokra od jutranje rose ali dežja. V takem primeru je bolje, da s trošenjem sploh ne začnemo, ampak počakamo, da se rastlina osuši. Kalijevo sol ni nu j-no takoj za-bra-nati, ker ni hlapljiva kot apneno-amonijski soliter, vendar je bolje, da jo v čim krajšem času premešamo z zemljo. V -praksi se je pokazalo, da se najbolje obnese, če naj-prej previdno raztrosimo kalijevo gnojilo, nato apneno amonijski soliter, nakar vse skupaj s kultivatorjem zmešamo z zemljo. Fosfor je prav tako nujno potreben za razvoj hmelja. Brez fosforja ni dovolj cvetnega nastavka in ne dovolj pridelka. Gnojenju s fosforjevimi gnojili je potrebno pri nas posvečati posebno pozornost zavoljo tega, ker je večina naših zemelj na fosforju siromašna. V hmeljiščih uporabljamo kot fosforna gnojila Thomasovo žlindro in superfosfat. Najbolj priporočamo hmeljarjem, da pognoje hmelj s Thomasovo žlindro še pred okopavanjem na široko bodisi z roko ali strojem s celim obrokom fosforja. Thomasovo žlindro lahko trosimo-od jeseni pa do okopavanja hmelja ali celo pozneje vso potrebno količino hkrati, brez bojazni, da bi se fosfor spral v spodnje zemeljske sloje. Če trosimo Thomasovo žlindro v zimskih mesecih, potem opravimo v času, ko nismo toliko zaposleni z delom, ki bi ga sicer morali narediti poleti, ko je že itak toliko dela. Razen tega se izognemo tudi prekladanju in skladiščenju fosfornih gnojil. Zvozimo jih lahko kar na njivo in takoj raztrosimo. Thomasovi žlindri pa dajemo prednost -pred superfosfatom tudi zaradi precejšnje količine apna, ki ga vsebuje žlindra. Ne smemo namreč pozabiti, da potrebuje 1000 hmeljnih -sadežev letno tudi 120 kg apna. Razen tega najboljše uspeva v zemlji, ki ni kisla, am-pa-k nevtralne reakcije (pH 7), to je v taki zemlji, ki je dobro založena z apnom. Gnojilna vrednost superfosfata pa je kisla. Zato je njegovo delovanje v večini primerov slabše. V našem hmeljarskem rajonu je prav malo zemlje, ki bi imela alkalno reakcijo in zato tudi lahko na splošno priporočamo Thomasovo žlindro. Ce že gnojimo s superfosfatom, storimo to- prav tako na široko kot pri drugih umetnih gnojilih in ga dajmo zemlji v dveh obrokih v maju in juniju. Vsa potrebna količina fosforja -bodi hmelju na razpolago do konca junija. V juliju pa dognojimo le z dušičnimi in kalijevimi gnojili. Pri trošenju superfosfata pazimo, da nam ne pade na liste in trte, ker lahko osmodi zelene dele. Čeprav gnojilo ne hlapi -in ni torej nujno, da ga takoj -zmešamo z zemljo, vendar je vsekakor priporočljivo, da po trošenju zemljo zrahljamo s kultivatorjem. Na željo hmeljarjev objavljamo tabelo, po kateri si lahko izračunate potrebno količino posameznih umetnih gnojil, upoštevajoč že zimsko -gnojenje, bodisi s Thomasovo žlindro ali apnenim dušikom. Na tabeli imate preračunano za vsakih 100 sadik količino vseh umetnih gnojil, ki jih uporabljamo pri nas v hmeljiščih. Inž. M. Kač: Ovenelost - nevarna glivična bolezen na hmelju (Nadaljevanje in konec) Verticilij (Verticilium alboatrum, Rhe et Berth) spada k vretenčastim glivicam. Ta zajedalec živi povsod v kulturnih tleh. Razvija se v provodnem ce-ličju rastlin in sicer v celuloznih vodovodnih ceveh (v ksi-lemu). Verticilij ni specializiran samo -na eno rastlinsko vrsto, ampak se lahko razvija na približno 70 vrstah. Tako ga poznamo kot zajedalca na krompirju, pesi, na vrtninah, -na gozdnem drevju, na okrasnem grmičevju, na okrasnih rastlinah, na sadnem drevju oziroma grmičju, pa tudi na plevelu. Glivica se razvija v lesnih ceveh in tako razraste, da zamaši vodni provodni sistem. Razen tega pa izloča snov, ki kot strup deluje na rastlino — gostiteljico. Ena izmed ras te nevarne glivice se razvija tudi v provodnem sistemu hmelja. V nemških hmeljiščih se je glivica v zadnjih letih zasidrala zaradi deževnih let, ki jih imamo sedaj že celo vrsto, in pomanjkanja ustreznega kolobarja pri hmelju. Poleg vsega tega pa je hmelj zaradi prekomernega gnojenja in velike rodnosti, ki so jo dosegali zlasti nemški hmeljarji, postal čedalje bolj fiziološko neodporen in občutljiv za razne vrste bolezni. Mogoče so pri razširitvi verticilija v nemških hmeljiščih imele važno vlogo tudi poškodbe, ki jih je hmelj utrpel zaradi trošenja gama-pripravkov v hmeljiščih. V Nemčiji so se v hmeljarskih okoliših namreč v velikem številu pojavili majski hrošči in njihove ličinke — ogrci. Delali so veliko škodo po hmeljiščih. Da bi zatrli ogrce, so trosili po hmelju gama pripravke, ki pa so pri nepravilnem trošenju poškodovali hmeljne sadeže. Mogoče, da je bila oslabitev rastline zaradi gama-pripravikov tudi eden izmed vzrokov, da se je ovenelost tako naglo zakoreninila. Znaki obolenja se pojavijo navadno nekaj tednov pred cvetenjem. Listje najprej ovene, potem se »tigrasto« rjavo obarva med žilami. Navadno v času, ko prehaja cvetje v storžke, se trte posuše in porjave. Navadno se ne posuše vise trte iste rastline hkrati, temveč imamo primere, da sta ena ali dve trti že popolnoma suhi, ko tretja še ne kaže vidnih znakov obolenj. Bolezenske znake ovenelosti prav lahko zamenjamo s simptomi drugih bolezni. Tako na primer se na listju pokažejo enaki znaki, če imamo visoko podtalno vodo, ali če so nastopile poškodbe zaradi nepravilnega gnojenja. Ovenelost trte se prav lahko zamenja s fusarijem ali z uvenel ost j o nastalo zaradi mehaničnih poškodb, ali celo zaradi voluharja. Lahko pa se prepričamo, če je vzrok sušenja res verticilij, da prerežemo trto 30—50 cm nad zemljo. V primeru, da je verticilij okužil rastlino, lahko vidimo is povečevalnim steklom, da so porjaveli prav provodni deli stebla. Nemški strokovnjaki iso prepričani, da oboli hmelj za ovenelostjo pravzaprav iz dveh vzrokov in sicer zaradi ogorčic ali nematod in zaradi glivice verticilija. O ogorčicah smo vam pisali v 2. številki letošnjega »Hmeljarja«. Te drobcene živalce, do 1 mm velike, žive več ali manj v vseh zemljah. Nevarne pa postanejo tedaj, ko se čezmerno razmnože. Tudi številen pojav ogorčic v nemških hmeljiščih je znak, da so vse premalo pazili na pravilno kolobarjenje pri hmelju. Angleži nasprotno v zvezi z ovenelostjo ne govore o ogorčicab, temveč pripisujejo vso krivdo izključno verticiliju. Angleži razlikujejo dve rasi te bolezni in sicer »spreminjajoči se« tip verticilija in »progresivni« tip. Medtem ko »spreminjajoči se« tip nastopa enkrat v večji meri, drugič zopet manj, zavira rastlino v razvoju im jo redko uniči, se »progresivni« tip naglo širi in v kratkem času uniči rastlino. V zadnjem času pa menijo angleški strokovnjaki, da iso odkrili še tretji tip verticilija, ki ga zdaj imenujejo »super progresivni«. Proti temu tipu niti tiste sorte, ki so bile do sedaj za »progresivni« tip verticilija tolerantne, ne kažejo tega svojstva proti novo odkriti rasi. Če primerjamo verticilij s peronosporo, potem moramo seveda reči, da taka epidemija kot pri peronospori pri verticiliju ni mogoča. Verticilij ne more na en mah zajeti tolikšnih površin, kot je to mogoče pri peronospori. Res pa je, da na rastlinah, kjer se pojavi, ne uniči samo pridelka, ampak vso rastlino in onemogoči, da hi se hmelj naprej gojil v tem nasadu. In prav v tem tiči velika nevarnost te glivične bolezni. Glivica se razvija v provodnem sistemu trt, stranskih panog in listov. Z odmrlimi deli okuženih rastlin jo ali z obdelovalnimi stroji in s konji ali pa z obleko in čevlji (raznesemo po vsem hmeljišču, pa tudi drugam. Da si bomo laže predstavljali, kako hitro se ovenelost širi v hmeljišču, in kakšno nevarnost predstavlja za hmeljarje, navedimo primer. V letu 1953 so zasadili novo hmeljišče. Sadike so izvirale iz okuženega hmeljišča, kajti že v letu 1954 so našli v hmeljišču 30 rastlin, ki so obolele za ovenelostjo. V letu 1956 pa je v tem hmeljišču propadlo že 40% vseh rastlin zaradi verticilija. Zatiranje ovenelosti je pravzaprav doslej še nerešen problem. Učinkovitih kemičnih sredstev proti tej nevarni glivici ne poznamo. Preparati, ki so jih preizkušali v Nemčiji so kljub svojim izredno visokim cenam ali piremalo učinkoviti, ali pa delujejo smrtno tudi na hmeljno rastlino. Za zdaj ne preostaja drugega, kot to, da, čim opazimo kako obolelo rastlino v hmeljišču, jo takoj izkopljemo in zažgemo in desin-ficiramo zemljo ter orodje. Če pa je število obolelih rastlin večje, če dosega 10%, pa moramo hmeljišče na tem mestu vsekakor opustiti. Najbolje je, da na tem prostoru zasejemo travo ali deteljo, da se izognemo ohdelovanju okužene zemlje. V še zdravih hmeljiščih moramo skrbeti za čim boljšo godnost zemlje. Glivica namreč najbolje uspeva in se najhitreje razmnožuje v nezračnih, kislih tleh. Zato moramo težje zemlje apniti in gnojiti s humuz-nimi gnojili, da napravimo zemljo čim bolj rahlo, dovolj zračno in čim bolj nevtralne reakcije. Nemški strokovnjaki so mnenja, da zlasti zadostno apnen je zelo ovira razvoj glivice. Največ upanja pri zatiranju te nevarne glivice pa daje vsekakor vzgoja novih sort, ki bi bile proti tej bolezni vsaj tolerantne (to so take, ki bolezen sicer prenašajo, same pa zanjo ne obole), če že ne čisto odporne. Seveda je treba, da te nove sorte tudi ustrezajo glede kvalitete zahtevam privovarn. Da bi pogubno širjenje ovenelosti čimbolj omejili, so v Angliji in Nemčiji izdali ostre zakonske predpise, ki je po njih treba vsako okužbo takoj javiti oblastem, preprečiti vsako vstopanje v okužena hmeljišča, razen najnujnejšega in takoj izorati hmelj, kjer je okuženo več ko 10% sadik. Ogrodje žičnice, ki jo uporabimo za drug nasad, moramo temeljito očistiti in razkužiti s formalinom. Prav tako moramo razkuževati škropilnico dn orodje po vsaki uporabi v okuženem hmeljišču. Razkužiti pa je treba tudi kopita vprežne živine in obutev oseb, ki so delali v obolelem hmeljišču. Sadike za nove nasade smejo jemati samo iz nasadov v tistih občinah, kjer se bolezen sploh še ni pojavila. Upajmo, da pri nas ne bo treba izdajati zakonskih odredb zavoljo te nevarne bolezni, da je k nam sploh ne bo. Vendar, kot smo že zapisali, pazimo! Naša dolžnost je, da vsak sumljiv primer javimo takoj na Inštitut za hmeljarstvo v Žalcu, ki bo stvar preiskal in nam svetoval tudi v primeru, da ni bil vzrok ovenelosti verticilij. Če bomo pravočasno javili sumljiv primer na Inštitut, bomo tudi, če bi imeli v hmeljišču verticilij, lahko nasad še rešili, preden se bolezen razširi. Če pa bomo s prijavo odlašali, in se bo medtem že bolezen vgnezdila v hmeljišču, bo edina pomoč, da bomo hmelj izorali! Opozorilo Interesentom za naročilo starejših letnikov »Hmeljarja«! Uprava Kmetijske proizvajalne poslovne zveze, Žalec je dala v vezavo več kompletnih starejših letnikov »Hmeljarja«. Na razpolago so letniki od 1952 do vključno 1957. Interesenti, zlasti uprave družbenih kmetijskih posestev, naj se po možnosti zglase osebno v upravi KPPZ, Žalec, oziroma v uredništvu »Hmeljar« zaradi izbire, plačila in prevzema, Hmeljarska sola V rbje j ri Žalcu RAZPIS Enoletna hmeljarska šola v Vrbju pri Žalcu bo sprejela v šolskem letu 1958-59 okrog 30 gojencev in gojenk, ki imajo veselje do kmetijskega poklica, posebno do hmeljarstva. Hmeljarska šola je bila ustanovljena leta 1954 in je doslej nudila osnovno znanje številnim gojencem, ki ga s pridom uporabljajo doma na svojih gospodarstvih, oziroma pri nadaljnjem kmetijskem šolanju. Moramo reči, da so gojenci, zlasti iz hmeljarstva, pridobili znanje, ki ga v praksi uspešno uporabljajo in s tem mnogo prispevajo nadaljnjemu napredku hmeljarstva. Znano je, da smo morali v šolskem letu 1957-58, zaradi nujnega šolanja strojnikov, prekiniti s šolanjem hmeljarjev. Prekinitev je zahtevala nujnost za pridobitev ustreznega Števila traktoristov, ki bodo sposobni za opravljanje poslov v kmetijski mehanizaciji, ki smo jo na hmeljarskem področju znatno pospešili. Resda še nimamo dovolj kvalitetnega strojnega kadra, zlasti, ker bomo mehanizacijo še povečevali. Toda za zdaj smo v moči, da se povrnemo k vzgoji mladih hmeljarjev. Želimo, da bi kmetovalci — hmeljarji polno izkoristili možnosti pošolskega izobraževanja svojih otrok, zlasti tistih, ki bodo slej ko prej prevzemali proizvodne odgovornosti na svoje rame. Pri izbiri gojencev za Hmeljarsko šolo morajo določeno odgovornost prevzeti tudi naše kmetijske zadruge. Prav je, da s štipendijami podprejo predvsem vzdrževanje gojencev v internatu, saj bodo kmetijske zadruge z vzgajanjem mladega kadra laže in hitreje izpolnjevale odgovorne naloge v preobrazbi naše vasi. Iz teh razlogov bo prav, da bodo kmetijske zadruge storile vse, se pogovorile s starši otrok, obenem pa že določile višino pomoči posamezniku. Tako se bo sleherni laže odločil za šolanje v tej za hmeljarstvo koristni ustanovi. Obenem razpisuje Hmeljarska šola Vrbje za šolsko leto 1958-59 sprejem gojencev pod temile pogoji: Gojenec, gojenka morata biti: a) telesno in duševno zdrava, b) starost: od 1? let naprej, c) šolska izobrazba: najmanj 6 razredov osnovne šole. Prošnji za sprejem je treba priložiti: a) zdravniško spričevalo, b) rojstni list, c) zadnje šolsko spričevalo, č) pismeno izjavo staršev ali gospodarske organizacije, kmetijske zadruge ali kmetijskega gospodarstva, da bodo redno plačevali za svoje štipendiste vzdrževalnim), ki znaša 3.500 dinarjev na mesec. Prošnje s prilogami je treba dostaviti ali poslati na naslov: Enoletna Hmeljarska šola Vrbje pri Žalcu, najpozneje do i. avgusta 1958. Kandidati bodo o sprejemu prejeli pismeno obvestilo. Enoletna Hmeljarska šola Vrbje pri Žalcu Razpis Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec razpisuje za vzgojo kmetijskega kadra v šolskem letu 1958-59 tele štipendije: 1. za Agronomsko fakulteto 3 štipendije, 2. za Kmetijsko srednjo šolo v Mariboru 12 štipendij, 3. za Kmetijsko strojno šolo v Mariboru 5 štipendij. Interesenti morajo prošnji za štipendijo priložiti potrdilo o premoženjskem stanju, o otroškem dodatku in overjen prepis zadnjega šolskega spričevala. Prošnje je vložiti, oziroma poslati najkasneje do 30. junija 1958 na naslov: Kmetijska proizvajalna poslovna zveza, Žalec. Pogoji: a) za Agronomsko fakulteto: Za pridobitev štipendije za Agronomsko faktnlteto se zahteva popolna srednja šola z veliko maturo, oziroma ustrezna enaka izobrazba. Za šolske in ostale pogoje fakidtete bo interesent izvedel, čim bo prejel obvestilo, da je sprejet. Upravni odbor Poslovne zveze je določil interesentom za fakultetni študij mesečno štipendijo v višini do 6.000 dinarjev. b) Za Kmetijsko srednjo šolo v Mariboru: Uspešno dovršena nižja gimnazija ali osemletka ali dvoletna nižja kmetijska šola, dovršena z odličnim, oziroma vsaj s prav dobrim uspehom. Predpisana sta- rost od 14 do 19 let! Pri sprejemu opravijo prijavljen-ci sprejemni izpit iz slovenščine, matematike (pismeno in ustmeno) ter kemije (ustmeno) v obsegu učne snovi za nižje gimnazije. Sprejemni izpiti bodo 11., 12. in 13. junija t. L, izjemoma pa še 1., 2. in 3. septembra 1958. Za sprejemni izpit je treba vložiti prošnjo, kolkovano s 30 din. Prošnji je treba priložiti spričevalo o dovršeni nižji gimnaziji ali nižji kmetijski šoli (v originalu), rojstni list, življenjepis in zdravniško spričevalo. Z vlaganjem prošenj je treba pohiteti, ker je rok za vlaganje do konca junija t. 1. Sprejeti dijaki bodo imeli oskrbo v domu Srednje kmetijske šole v Mariboru. Oskrbovalnina znaša mesečno 5.100 dinarjev, za dijakinje pa v »Mladinskem domu« mesečno 5.700 din. Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec je za štipendijo na Kmetijski srednji šoli v Mariboru določila do 5.000 dinarjev mesečno. c) Za Kmetijsko strojno šolo v Mariboru: Prednost imajo absolventi nižjih kmetijskih šol, za njimi absolventi nižjih gimnazij in osemletk z nekaj prakse v kmetijstvu. Možnost vpisa imajo tudi absolventi rednih dvoletnih kmetijsko-gospodarskih šol z odličnim ali prav dobrim uspehom in s pogojem, da so zaposleni v kmetijski proizvodnji. Starost interesentov: nad 16 let! Za redni vpis, ki traja do 30. junija, in naknadni Popravki - Po straneh »Hmeljarja« štev. 5/58 in priloge »Biltena« štev. 6 je tiskarski škrat znova nagajivo zaplesal, tokrat kar štirikrat! I. V »Hmeljarju« štev. 5 58, na strani 18, ki smo jo odstopili KZ Trnava, se tabela »Najuspešnejši hmeljarji s področja KZ Trnava«, pravilno takole glasi (glej tabelo spodaj!). vpis od 1. do 3. septembra 1958 je treba vložiti prošnjo na upravo Kmetijske strojne šole Maribor, kolkovano z državnimi kolki v znesku 30 din. Prošnji je treba priložiti: zadnje šolsko spričevalo v originalu, spričevalo o zaključnem izpitu, rojstni list, življenjepis in zdravniško spričevalo. Dijaki imajo vso oskrbo v domu Srednje kmetijske šole v Mariboru proti mesečni oskrbovalnim 5.160 dinarjev. Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec je določila za študij na Kmetijski strojni šoli v Mariboru štipendijo do 5.000 dinarjev mesečno. Interesenti, ki bodo sprejeti v eno od navedenih šol in želijo štipendijo od Kmetijske proizvajalne poslovne zveze Žalec, bodo sklenili ustrezno pogodbo. Podpis slušatelja, oziroma njegovih staršev, mora biti na pogodbi overovljen po pristojnem občinskem ljudskem odboru. Razpis štipendij velja za ves čas šolanja, lahko pa se prijavijo tudi taki, ki že študirajo na navedenih šolah, ki pa vendar zaradi kakršnihkoli vzrokov niso uspeli dobiti štipendije. Pozivamo starše, da se čimprej pogovorijo z otroki, ki imajo veselje do kmetijskega poklica, o nadaljnjem izobraževanju in da uporabijo pomoč, ki Vam jo nudimo, da laže usposobite svoje otroke za izbrane poklice. Opozarjamo pa zlasti na prijavne roke, ker je število prijav omejeno. Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec Popravki! Zaloga rastlinam dostopne fosforne kisline v mg na 100 gr <5 >5 <18 >18 manjša večja manjša večja IV. Zaloga rastlinam dostopnega kalija v mg na 100 gr II. Na naslovni strani »Biltena« se zaporedna številka pravilno glasi številka 6, a ne, kakor je v prvi polovici naklade bilo pomotoma natisnjeno: številka 2! »Bilten« številčimo namreč v zaporedju od maja 1957, ko smo ga začeli prilagati »Hmeljarju«, ne glede na koledarsko leto! Na naslovni strani »Biltena« štev. 6 stolpcu »Vsebina« je pomotoma izostala navedba, da spada prispevek inž. M. Kačeve »Rastne in razvojne stopnje (stadiji) pri hmelju«, natiskan na treh zaporednih straneh in z grafikami na hrbtni strani, prav tako v »Bilten« štev. 6, da torej ni samostojna priloga, kakor sicer kaže brez prejšnjega popravka! III. V »Biltenu« štev. 6 se na desni polovici tabele »Prikaz triletnega povprečja analiziranih vzorcev (v odstotkih)« glasita prva stolpca takole: S poudarjeno pripombo, da se naglica pač kaj rada in često maščuje, prosimo bralce in zlasti prizadete, da nam nevšečne napake blagohotno oproste! Urednik NAJUSPEŠNEJŠI HMELJARJI S PODROČJA KMETIJSKE ZADRUGE TRNAVA Ime in priimek Kraj Površina hmeljišč v ha Pridelek v kg I. Vr II. sta III. IV. Pridelek na ha v kg Povše Jože Orla vas 1.57 3.225 1.154 2.008 63 2.054 Basle Ivan Šentrupert 0.30 615 570 32 13 2.050 Šketa Albin Orla vas 1.08 2.212 1.716 428 68 2.048 Jelen Rudi Šentrupert 1.08 2.092 838 1.205 49 1.937 Žolnir Henrik Orla vas 1.04 1.993 1.138 788 62 5 1.916 Drča Ana Trnava 0.60 1.138 825 307 6 1.897 Korun Franc Trnava 0.78 1.471 371 1.100 1.886 Šketa Franc T rnava 2.— 3.494 2.565 834 38 57 1.747 Pestotniik Vinko Orla vas 1.45 2.499 720 1.718 26 35 1.723 9.90 18.739 9.897 8.420 126 296 17.258 Franjo Lubej, predsednik OZZ Celje: Tudi v kmetijstvo več tehnike! iKomaj deset mesecev je minilo, ko smo se na hmeljarskem področju začeli prvič odločneje pripravljati na nabavo večjega števila kmetijskih strojev, ki naj bi v skladu s programom nadaljnjega razvoja hmeljarstva in modernizacije kmetijstva v okraju Celje čimveč prispevali k uresničevanju naporov za izpolnjevanje načel resolucije Zvezne ljudske skupščine o nadaljnjem razvoju kmetijstva in zadružništva pri nas. To so bile velike priprave in odgovorna akcija! Preden srno sploh začeli nabavljati traktorje in priključne stroje, smo morali rešiti vrsto gospodarskih, agrotehničnih in organizacijskih vprašanj. Že sam proces sorazmerno nagle širitve hmeljišč, zlasti pa potreba po uvajanju novih agrotehničnih mer v hmeljarstvu, je v pogojih nagle krepitve kmetijskega zadruž- Hmeljarji se zbirajo. malo. Resda so ponekod talni, podnebni in ostali pogoji manj ugodni. Toda kljub temu so največja nesreča za vaško revščino, ki v glavnem nastaja kot posledica naturalne proizvodnje, nezadostna razgledanost, duhovna in tehnična zaostalost, starinska nazira-nja o primitivnem obdelovanju zemlje, zgrajena na tradicijah davnih rodov, ki niso poznali tehnike. Iz vseh teh in še drugih razlogov se poraja za družbo vprašanje, kako preiti v blagovno proizvodnjo, kako ekomomizirati proizvodnjo v kmetijstvu, skratka, kako odpraviti gospodarsko-socialne probleme? In, prav na tem področju nam je z že omenjeno resolucijo, posebej pa še s petletnim perspektivnim načrtom, nedvoumno zarisana pot! Po preteku petih let jugoslovansko kmetijstvo ne sme več pomeniti za družbo gospodarsko-socialnega problema! V sorazmerno kratkem času moramo dvigniti kmetijsko proizvodnjo v FLRJ za 63%. Torej, izredno nagla pot! Če pa je prispetje na cilj odvisno V lopi je stenska deska z natančnim razporedom koristnikov. Ob hkratnem sodelovanju vseh hmeljarjev — naročnikov nadzoruje razvrstitev strog, vendar nadvse pravičen upravnik KZ Prebold Vlado Plaskan : »Takole bo, pa nič drugače! Red mora biti!-« Ze zarana, ob 5. uri, čaka ob temeljito pregledanih, očiščenih in s pogonskim gorivom opremljenih traktorjih vodja strojnega obrata KZ Prebold Drago Rak. ništva na hmeljarskem področju zahtevala uvedbo sodobnejše obdelave zemlje. Znano je, da dandanes prav živinska vprega značilno odraža zaostalost kmetijske proizvodnje na nekem področju, oziroma v neki deželi. Predvsem jo srečujemo v gosto naseljenih kmetijskih predelih z razdrobljenimi kmetijami, kjer prevladuje ali je celo edina naturalna kmetijska proizvodnja. Taka proizvodnja pa seveda ne more voditi k nobenemu progresu, saj dostikrat ne more kmetija prehraniti niti svojih družinskih članov in tedaj za tržišče ni blaga. Na nesrečo so zelo česti primeri izrazite naturalne proizvodnje, ko kmet proizvaja za današnje pojme na zelo primitiven način vsakega prehrambenega artikla po ...in s vrvim traktorjem odropoče v hmeljnike »četovodja« Drago Rak. tehničnih, sredstev za proizvodnjo, ker so za njegove majhne in raztresene površine taka sredstva predraga, keir jih ne more gospodarsko izkoriščati, ker naša družba s takimi sredstvi ne more negospodarsko ravnati, konkretno, dajati jih ne more vsakemu posamezniku, in keir taka proizvajalna sredstva v lastnini posameznika v naši socialistični družbi ne morejo in ne smejo predstavljati sredstva za izkoriščanje drugih. Toda s tem še nismo povsem pojasnili, zakaj tako naglo uvajanje kmetijiske mehanizacije! Mnogi so govorili, da je mehanizacija predraga, da se bolj izplača konj itd. Toda temu ni tako. Investicijski elaborat, ki so ga izdelali strokovnjaki, kaže, da bi ob popolni mehanizaciji hmeljarskega področja mnogo prihranili. Pri nas bi namesto dosedanjih 1.526 konj redili prav toliko krav, kar pomeni povečanje dohodka v kmetijstvu za 104 milijone dinarjev. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti dejstva, da so stroški za vzdrževanje konj sicer veliki, da konji niso v celoti izkoriščani, saj po opravljenih analizah opravljajo komaj 775 ef. ur na leto, precejšnje število je odvečnih konj, predvsem pa zahteva oskrba konj precej delovne sile, ki zavoljo tega manjka pri kmetijski proizvodnji. Ob pomanjkanju delovne sile na hmeljarskem področju bi z uvedbo mehanizacije in z delno odpro- O, joj, prejo j! Na večer mora prvi »ranjenec« že v »traktorsko kliniko«, v »Agroservis« — Šempeter, na pregled in strokovno zdravljenje. dajo konj lahko sprostili delovno silo, ki bi se lahko posvetila intenzifikaciji kmetijske proizvodnje. Na nesrečo v tem članku ne moremo obravnavati ekonomskega izračuna, toda utemeljeno trdimo, da je ekonomski izračun za mehanizacijo v hmeljarskem področju precej realen, saj ga je kot takega tudi priznala republiška revizijska komisija. Normativi niso ne previsoki in ne prenizki. Upravičeno ugotavljamo, da so sprejemljivi, trditi smemo celo, da so v nekaterih postavkah nizki, saj računamo n. pr. pri kravah, ki bi jih uvajali namesto konj, izredno nizko molanost, 2.000 litrov mleka po 20 din, da odračunamo mleko, potrebno za teleta itd. Dalje, pri tem smo od-računaili tudi vzdrževanje krav, ki je seveda cenejše od vzdrževanja konj. Po pokazateljih nam primanjkuje za ožji hmeljarski okoliš približno 4.000 delavcev'. To delovno silo lahko nadomestimo edino z uvedbo mehanizacije na tem področju. Mehanizacija nam bi po odpravi konj prihranila letno 900.000 ef. ur ali 4.500 delavcev! Te pa bi lahko zaposlili v izboljšani hmeljarski in drugi kmetijski proizvodnji. Zadnji, množični pregled traktorjev. od starta, so se organizatorji nabave strojev za hmeljarsko področje morali pravzaprav zelo hitro odločati, kake stroje in kdaj jih bodo nabavljali, pa tudi čemu? Ker sem omenil, da nam pomanjkanje tehničnih proizvodnih sredstev in drugi negativni činitelji povzročajo gospodarsko socialne probleme na naši vasi, potem bo prav gotovo slehernemu bralcu razumljivo', da pri uvajanju kmetijske mehanizacije na hmeljarskem področju organizatorje ni vodil noben socialni razlog, ker ga pri blagovni proizvodnji hmelja v resnici ni! Ne moremo sicer oporekati da proizvajalec hmelja za svoje zares izrazito težavno delo ni sorazmerno nagrajen. Tako težavno in kvalificirano delo mu naša družba tudi priznava. Toda, če pogledamo gospodarsko problematiko okrog dosedanjega načina proizvodnje hmelja, zlasti pa, če pogledamo razpoložljiva tehnična sredstva na tem področju, bo stvar drugačna! Kmetijska zadruga je kot socialistična gospodarska organizacija v kmetijstvu odločilen faktor v proizvodnji in blagovnem prometu. Brez osnovnih sredstev za proizvodnjo pa zadruga dosti ne pomeni. Lahko je neke vrste strokovni svetovalec in propagator, toda kot proizvajalec se ne more pojavljati, ker se enostavno nima s čim! Mora torej imeti sredstva za proizvodnjo! Ce zadruga tega nima, bi jo lahko imenovali revna zadruga. Ob taki siromašni zadrugi, mora nujno omrtvéti v proizvodnji tudi kmet kot proizvajalec. Individualni kmetijski proizvajalec z omejenim zemljiškim maksimumom ne more nabavljati sodobnih Ne glede na vodstvo pa so hmeljarji KZ Gomilsko povsem na mestu! Kar poglejte te »štangovce«! Hmeljevko je treba z viška silovito zagnati v napravljeno luknjo, sicer ne bi bila pozneje kos poletnim viharjem. da jo bomo uporabili bolj za proizvodnjo ljudske hrane! Z mehanizacijo bomo povečali tudi delovni učinek. Mimo tèga, da dosežemo z mehanizacijo večji učinek pri človeku, oziroma na površini, pa z njo dosežemo tudi boljšo razvrstitev dela, posebno ob tistem času, ko moramo obvladovati konice v proizvodnji. Nadalje bo mehanizacija nujno vplivala na vpeljavo plodoreda, na kakovost dela (globlje oranje, kultiviranje itd.), predvsem pa na pravočasno opravilo vseh kmetijskih del. Problem razdrobljenosti kmečkih gospodarstev, oziroma razparceliranoisti, je pri nas velik. Vendar pa tega vprašanja ne bomo rešili, dokler ne bomo razpolagali z zadostno mehanizacijo. Brez mehanizacije ne moremo naravno razvrstiti parcel in lahko v nasprotnem primeru pri tem stanju tudi ostane. Tempo mehanizacije bo torej pospešil modernizacijo v kmetijski proizvodnji. In konec koncev mehanizacija bo ustvarila boljše pogoje našemu delovnemu kmetu s tem, da mu bo olajšala samo delo. Zavoljo tega menimo, da bomo vložena sredstva za mehanizacijo nadomestili: 1. z zmanjšanjem stroškov proizvodnje, 2. s povečanjem same proizvodnje! Se nekako vznemirjen je traktorist KZ Braslovče. Kako vse drugače bo, ko bo praksa dokazala, da je »hmeljarska lokomotivai« zares nadomestilo za 18 vprežnih konj! Dobro organizirana mehanizacija kmetijstva je prvo in temeljito sredstvo, ki bo spremenilo dosedanji način proizvodnje, spremenilo dosedanji sestav zemljišč in spremenilo odnose na naši vasi! S stališča agrotehnike smo se morali odločiti za vrsto strojev. Znano je, da je bilo doslej na savinjskem področju v pogonu vsega skupaj 88 traktorjev. Ti traktorji so bili nepopolno opremljeni. V glavnem je vseh 88 traktorjev imelo pluge, 60 traktorjev kosilnice ter 42 traktorjev škropilnice. Stroji so bili slabo izkoriščani. Dela. ki so jih do zdaj opravljali traktorji, so se zaradi nezadostnih priključkov omejevala na oranje, košnjo in škropljenje. Zaradi tega so veliki traktorji opravljali v glavnem prevoze (70%), kmetijskih del pa so opravili letno le 30 % in to v glavnem oranje in košnjo. Mali traktorji »Steyr« 15 KS, so bili v pogonu povprečno na leto 1.200 do 1.300 ur. Opravljali so 80% kmetijskih del in le 20% kmetijskih prevozov. Na podlagi normativov za strojna dela smo izračunali potrebe po traktorjih in pri tem upoštevali dosedanje izkušnje v mehanizaciji, zainteresiranost kmetijskih proizvajalcev, predvsem pa dejstvo, da je treba vsa predvidena dela pravočasno in temeljito opraviti ter da v času konic hmeljske proizvodnje me bo tudi ob neugodnih vremenskih razmerah nepotrebnega zastoja. Na Gomilskem so »objektivne in subjektivne« težave... O njih bo treba kdaj v obsežnejšem članku spregovoriti! Vprega zahteva nego. Samo z njo izgubimo letno 35—40 delovnih dni za par vpreg. Te izgubljene dneve bi lahko koristneje uporabili v sami proizvodnji. Konj ne dela enakomerno. V začetku dela hitreje, nato počasneje, medtem pa je treba delo tudi prekinjati, da se konji odpočijejo. Izkoriščanje konja je pri vleki vprežnih strojev omejeno z njegovo hitrostjo. Vzdrževanje konja je drago. Zraven tega pa je pri konju še nevarnost, da oboli, oziroma, da se poškoduje. Čedalje bolj česta je kužna malokrvnost konj, ki je na našem področju izredno nevarna bolezen. Večji del konj tudi ni sposoben za težje delo zaradi premajhne težine, starosti in podobno. Predvsem pa konj na hmeljarskem področju ne izkoriščamo dovolj. Uporabljanje konjske vprege zahteva zagotovitev potrebnih količin hrane za konje, kar prinaša našemu kmetijstvu veliko škodo. Delovni učinek vprežne živali mi v nobenem sorazmerju s površino zemljišča, ki ga moramo uporabljati za proizvodnjo hrane za vprego. S tem izgubljamo površine, ki so potrebne za proizvodnjo ljudske hrane, v našem primeru, OLO Celje, pa tudi za proizvodnjo hmelja. Ce bi samo v hmeljarskem okolišu zamenjali konje, bi dobili na razpolago nekako 2.877 ha obdelovalne zemlje (torej v hmeljarskem področju 1 ha na 1 konja). Kaj lai lahko pridelali na tej površini, ni treba posebej razlagati. V bodoče bo treba stremeti, da ne bomo porabljali obdelovalne zemlje za prehrano konj, temveč Izkušnje, ki jih imajo z mehanizacijo nekatere države (Anglija, Nemčija), kažejo, da je za pravočasno izvršitev del potrebna 1 KS za 1 ha obdelovalne zemlje. Na tej osnovi smo tudi izdelali plan potrebne mehanizacije in vseh potrebnih priključkov, ki pa jih na nesrečo do zdaj vseh še nismo dobili. Po tem programu naj bi traktorji opravljali: oranje, brananje ali kultiviranje po oranju, brananje posevkov po izka-liitvi, brananje travnih detelj, raz- in zaoravanje hlevskega gnoja v hmeljiščih in sadovnjakih, podoravanje hmelja, jamčanje. setev žitaric, trošenje hlevskega gnoja in umetnih gnojil, brananje, kultiviranje, okopavanje, osipavanje hmelja in ostalih kultur, škropljenje hmelja, žitaric, krompirja in sadovnjakov, izo-ravanje krompirja, košnja travnih detelj, obračanje in grabljenje sena, prevozi reprodukcijskega materiala pridelkov in proizvodov itd. Po večkratnih opravljenih javnih preizkusih z najrazličnejšimi tipi strojev smo se odločili, da bomo nabavili stroje avstrijske znamke »Steyr«. Z njimi imamo že precej izkušenj, ni pa rečeno, da bomo ostali le pri njih! V kolikor bodo v prihodnje rešitve boljše, bo vsekakor treiba o tem razmisliti in ustrezno ukrepati! Še več vprašanj je, ki bi jih bilo treba rešiti, toda o tem drugič! »Žičnica in traktor? Razumljivo, za nas je to že dejstvo! Pri tem pa ne pozabljamo, da hmelja ne bo brez hlevskega gnoja!» — utemeljeno modruje delovodja KG Šalek, Ivan Bizjak. Največji problemi so bili okrog organizacije strojne službe. Po dolgotrajnih diskusijah smo uvideli, da je najbolje, da stroje nabavi Kmetijska proizvajalna poslovna zveza v Žalcu. V okviru zadrug smo organizirali strojne obrate, ki dobivajo od Kmetijske proizvajalne poslovne zveze v Žalcu na uporabo določene kmetijske stroje. V tem smislu je KPPZ tudi izdelala okvirni pravilnik in okvirni vzorec pogodbe o sodelovanju v strojni obdelavi zemljišč. Izredno pekoče je bilo in je še vprašanje kadra. Treba je bilo izšolati več kot 200 traktoristov, mimo tega pa še vodje strojnih obratov pri kmetijskih zadrugah. To delo ni lahko. Z gotovostjo lahko trdimo, da je vprašanje ljudi pri mehanizaciji med najvažnejšimi. Če bodo ljudje vestni, pošteni in delavni, potem bo stvar v redu. Razume se. da je bilo za uporabo strojev tudi nekaj špekulacije. Nekateri so menili, da jim ni treba skleniti pogodbe in da bodo kljub temu lahko uporabljali traktorje. Načelo, ki so ga postavili organizatorji, je, da se ne more okoristiti s strojem po nižji ceni, kdor ni pravočasno sklenil z zadrugo ustrezne pogodbe. Tega se bo organizator tudi natančno držal. Nemogoče je bilo namreč odrediti, koliko strojev Delavki KG Salek pa trosita gnoj krog in krog novih sadežev na novem hmeljniku (blizu 3 ha) pod Gorooljko. naj dobi v upravljanje ta ali ona zadruga, če nismo pravočasno za to imeli predvidenih del, za zdaj po urah in po posameznih vrstah dela. Ponekod je bil močan odpor, ker so se nekateri bali, da ne bo od strojev nobene koristi. Toda že zdaj vidimo, da so koristi velike, da povpraševanje za mehanizacijo raste, da pa so seveda najrazličnejše organizacijsko tehnične slabosti, ki jih bo treba odpraviti. Kakšne so temeljne slabosti in težave, ki se z njimi borimo v predhodni dobi? Nekatere zadruge nimajo dovolj dobro izvežba-nega kadra. Zavoljo tega je treba traktoriste nenehno usposabljati in jim pomagati, da bodo dela strokovno pravilno opravljali in da bodo tudi temu primerno ravnali s stroji. Zavedati se je treba, da so stroji dragi, da so splošno ljudsko premoženje ter da bo vsak posameznik materialno odgovarjal, v kolikor se bo ugotovilo, da so stroji po njegovi krivdi ali po njegovi malomarnosti bili kakorkoli pokvarjeni. S traktorjem sme upravljati le, kdor je za to kvalificiran in je tudi sklenil s področno KZ predpisano pogodbo o delovnem razmerju (Glej Okvirni pravilnik!). Prepovedano je, da bi si ta oseba z ali brez vednosti zadruge najela kakršnegakoli pomočnika! Rili so že taki in podobni primeri, vendar jih je treba onemogočiti, kajti tako ne bi bilo nikoli moč urediti vprašanja materialne odgovornosti. Zavoljo tega po našem mnenju tudi ni prav, da se za traktoriste javljajo ponekod tudi posestniki, ki jim delo na lastnem posestvu Plug se v soncu leskeče... Traktorist KZ Šoštanj, Alojz Kavšak. V ozadju stolp nad jaškom velenjskega rudnika. Kakor da je v očeh traktorista Franca P o štr aka (KZ Velenje) moč razbrati vprašanje: »Traktor je prvi člen v verigi popolne mehanizacije kmetijstva! Kdaj bomo za njim zvrstili še druge člene, da bodo skupaj omogočili hmeljarjem vsestransko enako urejeno delo in življenje, kakor si ju že ustvarjajo velenjski rudarji?« onemogoča, da bi lahko izvrševali delo tedaj, ko je treba traktor 100% uporabljati. Pri tem se lahko zgodi, da traktorji ne bodo 100% izkoriščeni. Temeljno načelo pa je, da je traktor 100% izkoriščen, to pomeni, da opravi 1000 ef. ur na leto. To je norma tega traktorja in to moramo tudi gospodarsko opravičiti. Zaradi tega je treba za traktoriste izbirati take ljudi, ki se bodo lahko ves čas resnično posvetili samo delu s traktorjem. Nemogoče je, da traktoristi izbirajo dela po pogodbah sami. Seveda je tudi nemogoče, da opravljajo dela tistim, ki niso sklenili pogodbe, po znižani ceni. Obveljati mora načelo, da se takim, ki letos niso sklenili pogodb, načeloma traktorske storitve z malimi traktorji ne opravljajo. Le, če je zmogljivost traktorjev takšna, da se lahko traktor izkoristi izven pogodbenih ur, torej tistim, ki niso sklenili pogodbe, tedaj se to lahko naredi, toda le s polno ekonomsko ceno za strojno uro! Vodje strojnih obratov so ljudje, ki imajo izredno veliko odgovornost. Marsikje se te odgovornosti ne zavedajo, toda tu bo potrebna najstrožja disciplina. Malo hud izraz je, toda v neki meri bi lahko rekli, da mora biti disciplina pri traktoristih, ki zanjo odgovarjajo predvsem vodje strojnih odsekov, »vojaška«, pedantna in natančna na pol minute! Vodje strojnih obratov morajo v zadrugah večji del svojega časa posvetiti terenu samemu, torej tam, kjer traktoristi delajo, da jim lahko nudijo pomoč itd. Morajo biti ekspeditivni, pravilno razporejati delo. Zelo važno je, da se ne menjajo dnevno priključki po večkrat, temveč, da se zagotovi taka razvrstitev dela, da se priključek dlje uporablja. Gre namreč za čim večje ustvarjanje efektivnih ur. Evidenca o opravljenem delu, uporabljenem gorivu in mazivu, sploh o stanju strojnega parka, mora biti najpopolnejša. Zavoljo tega so preskrbljeni visi potrebni obrazci in vse ostalo, kar pa je seveda treba tudi natančno izpolnjevati. V bodoče bo prav gotovo treba vse traktoriste, ki upravljajo s stroji, poslati v praktične krajše tečaje, V ponazoritev članka »Ovenelost — nevarna glivična bolezen na hmelju« od inž. M. Kač, na strani 6 »Hmeljarja« številka 6)1958, prilagamo V erticillium alb o at rum Re ink e et Berth v barvnem odtisu. Priloga je trajne vrednosti (in zelo draga)! Zavoljo tega jo skrbno shranite za potrebe, ko jo boste potrebovali! skratka vse bomo morali storiti, da si pravočasno usposobimo strokovni kader. Ker je mehanizacija zelo občutljivo vprašanje, kar zahteva natančnost, red in disciplino, tako v organizacijskem, kakor tudi v gospodarskem pogledu, se je Okrajna zadružna zveza v Celju odločila, da bo po svojih revizorjih specialno pregledala v letošnjem poletju vse strojne obrate, da ugotovi pravilnost in ekonomičnost izkoriščanja vsakega posameznika, za vsak posamezni traktor, da bi tako lahko upravičili zaupano nam mehanizacijo. Razumljivo je, da bodo kazenski ukrepi proti tistim, ki bi kakorkoli negospodarsko ravnali s stroji, ki bi kakorkoli poskušali oškodovati družbeno premoženje, neogibni in neusmiljeni! Toda ne gre za pr etn je, gre za resnično pravilno oceno tako velike gospodarske akcije, kot je uvajanje mehanizacije na hmeljarsko področje. Gre za ugotovitev pomanjkljivosti, da jih bomo takoj poskušali reševati in jih tudi bomo zadovoljivo rešili. Vise to delamo le, da bi pospešili rast našega socialističnega kmetijstva. Prepričani smo, da bomo ob podpori vseh navedenih hmeljskih proizvajalcev tudi resnično uspeli. (Glede na dejstvo, da nam je že uspelo zbrati večji del pravnih zapiskov o sodelovanju »zadruga—kmet« (kooperaciji) tudi v drugih predelih LRS, kjer so letos obnovili hmeljne nasade, bomo v eni prihodnjih številk »Hmeljarja« poskusili mimo načelnega in reportažnega obravnavanja tudi pravno orisati letošnje izkušnje teh novih oblik v naši kmetijski proizvodnji) Urednik V Zadrečki dolini, blizu Kokarja, so za letos pod žičnice vse-jali še nekaj pšenice. Nezaupanje? Kaj pa bodo porekli Polanci, savinjski hmeljarji, ki jim je hmelj usoda že blizu sto let? Hmeljar — začetnik onstran Kokarja je za prvoletnik uporabil na polovici žičnice še preklje. Utemeljeno gospodarjenje! Društvo traktoristov in kmetijskih strojnikov Celje Izvleček iz poročila predsednika upravnega odbora Društva traktoristov in kmetijskih strojnikov Celje tov. Fr. Jeraja na II. občnem zboru v Celju, 18. maja 1958 KG Radlje ob Dravi je že starejša (in zvesta!) hmeljarska postojanka. Zvedavi tovarišici iz Maribora pripoveduje o hmeljarstvu v Dravski dolini strokovno vodstvo KG Radlje: Stefan Ekart, Albert Kobal ter direktor inž. Žarko Žigon. ' " "v■' " - S stopne izjave, v kolikor že to niso storili, in da vključimo v društvo tudi tiste, ki še niso člani in danes niso prisotni. Upravni odbor je imel 6 rednih in 5 izrednih sej. Na rednih sejah smo obravnavali največ zadeve za pripravo in izvedbo okrajnih tekmovanj traktoristov, republiškega festivala v kmetijskem strojništvu, za organizacijo tečajev za traktoriste-začetnike in druge, nadalje vprašanje tarifne politike in plač, organizacijske probleme, pridobivanje sredstev za finansiranje našega programa in drugo. Na izrednih sejah, ki so bile večjidal na terenu ob raznih tekmovanjih, pa smo obravnavali tehnično izvedbo tekmovanj. Člani upravnega odbora so bili razen redkih izjem požrtvovalni in disciplinirani. Zaslužijo vso pohvalo za izvajanje akcij, morda pa nekoliko manj za udeleževanje sej. Naše društvo je ob .sodelovanju in pomoči Okrajne zadružne zveze Celje in Kmetijsko-tehnične komisije pri Okrajnem odboru Ljudske tehnike Celje organiziralo dne 14. julija 1957 okrajno tekmovanje traktoristov na posestvu Vrtnarske šole v Medlogu. Tega tekmovanja se je udeležilo ile 25 traktoristov. Tovariši so se predvsem bali teoretičnega izpita. Ker je bila udeležba za naše sicer navadne razmere preslaba, smo organizirali na istem posestvu dne 28. julija 1957 drugo tekmovanje, ki pa smo ga vsled slabega vremena preložili. Popolnoma je uspelo šele tekmovanje dine 4. avgusta 1957, v Levcu pri Celju. To tekmovanje je bilo istočasno izbirno za poznejše tekme v republiški konkurenci. Udeležilo se je 59 tekmovalcev. Na nesrečo niso mogli nastopiti trije vsled pomanjkanja ustreznih parcel. Organizacija je bila po sodbi tekmovalcev, raznih zastopnikov in gledalcev, zelo dobra. Ob tej priložnosti se je tekmovalo le v oranju in spret-nostnih'vožnjah. Za prvo tekmovanje je društvo podelilo 5 nagrad v znesku 27.000 din, za drugo pa 16 nagrad v znesku 51.500 din. Prvič je prisostvovalo približno 150, drugič pa 500 gledalcev. Za republiško tekmovanje je izpolnilo pogoje 9 najboljših, iz katerih smo formirali 3 ekipe, in ekipa, Društvo traktoristov in kmetijskih strojnikov Celje je še mlada organizacija. Ustanovljeno je bilo na ustanovnem občnem zboru dne 19. avgusta 1956. Kljuib razmeroma kratkem času obstoja in številnim težavam, ki smo jih imeli v preteklem obdobju, beležimo lepe uspehe našega dela, ki so koristni tako za naše traktoriste in kmetijske strojnike, kakor za stvar napredka in socialistične izgradnje kmetijstva vcelj-skem okraju. V društvo je včlanjenih 105 traktoristov in kmetijskih strojnikov. Od tega je 77 traktoristov, 18 vodij strojnih obratov pri kmetijskih zadrugah in 10 drugih tovarišev. To so torej do danes naši redni člani, ki so podpisali pristopne izjave. Nedvomno je naših sodelavcev mnogo več, to je ornih, ki so nam pomagali v preteklem letu izvajati naš obširni program. Na današnji občni zbor smo povabili vse tovariše, ki se kakorkoli ukvarjajo is kmetijsko mehanizacijo, z željo in v prepričanju, da se bodo včlanili v naše društvo. Vise pogoje imamo, da se članstvo bistveno poveča, saj imamo v okraju okrog 275 aktivnih traktoristov in 27 vodij strojnih obratov. Apeliram na prisotne, da že danes v odmoru in po občnem zboru uredijo pri- Vse drugače je v hmeljišču KZ Stari trg pri Slovenj Gradcu — mlado in staro obnavlja nekdanje nasade. Blizu Gornjega grada v novem hmeljišču, 18. maja!, še o prekljah, kaj šele o žičnici, ni niti sledu. ki je -leto dni iprej osvojila republiško prvenstvo na tekmovanju v Ptuju. V Medlogu smo organizirali enotedenski tečaj za 16 najboljših traktoristov, to je za skupno 4 ekipe in 4 tovariše za rezervo. Na tem tečaju so traktoristi praktično trenirali in se usposabljali za teoretične izpite. Predavali so priznani strokovnjaki s področja agrotehnike, motoroznamstva in drugih panog' kmetij -ske mehanizacije. Naše društvo je aktivno sodelovalo pri pripravah in organizaciji republiškega festivala v kmetijskem strojništvu, ki smo ga organizirali v Celju v času prireditev »Celje 1957«. Morda ne pretiravam, če trdim, da smo nosili levji delež vseh priprav za ta festival. Prvi dan je bilo posvetovanje traktoristov iz vse republike. Obravnavali smo vse probleme kmetijske mehanizacije, kvalifikacij, plač, pogojev dela in podobno. Drugi dan je nastopilo iz vse republike 60 traktoristov v oranju, spretnostnih vožnjah in na teoretičnem izpitu. Naše društvo je zastopalo 14 traktoristov v 4 ekipah. Dosegli smo lepe usipehe, saj je zasedla naša druga ekipa v sestavi Hren, Brglez, Lenič prvo mesto in s tem že drugič zapovrstjo republiški prehodni pokal. Naša prva ekipa v sestavi Dolinšek, Ogra-jenšek, Krošlin je zasedla tretje mesto. Kot posamezniki so se naši traktoristi uvrstili takole: Hren I., Brglez IV., Krošlin VI., Dolinšek VIL, Kočevar IX. mesto itd. Tekmovalci so prejeli lepe nagrade, kot n. pr. Liren zlati plug in 20.000 din, Brglez 8.000 din, Krošlin 4.000 din itd. Tretji dan smo organizirali parado kmetijske mehanizacije po celjskih ulicah, ki si jo je ogledalo nad 10.000 ljudi. Prikazali smo vse kmetijske stroje, ki prihajajo v poštev pri mehanizaciji kmetijstva v celjskem okraju. V veliki povorki se je zvrstilo nad 200 težkih in -lahkih kmetijskih strojev. Po poslovnih zvezah smo organizirali po dve sektorski konferenci s traktoristi in obravnavali sedanjo problematiko. Najbolj uspešne konference smo imeli v Žalcu in Konjicah, tako po vsebini, kakor tudi po udeležbi. V Žalcu, Šmarju pri Jelšah in Slovenskih Konjicah smo ustanovili društvene pododbore. V Celju in Mozirju takih pododborov še nimamo, ker je bila na konferencah vedno slaba udeležba. V Vrbju je bil na našo pobudo organiziran 3-me--sečni tečaj za vodje, strojnih odsekov pri kmetijskih Zlahka je zaobrnil traktorist Stanko Knuplež iz KZ Radlje ob Dravi. Vsa Dravska dolina noče zaostajati v kmetijski mehanizaciji. Verjeli ali ne, pod vzpenjačo na Pohorje pri Mariboru, so novi hmeljniki zadrugah. Tečaj je bil internatski in se ga je udeležilo 27 tovarišev. Na koncu so pri izpitih zabeleženi tile uspehi: 2 zadostna, 2 dobra, 10 prav dobrih in 4 odlični. Poleg rednih izpitov so vsi napravili še izpite za traktoriste — amaterje pred komisijo Tajništva za notranje zadeve, 18 tovarišev izpite za šoferje in 12 izpite za voznike motornih koles. Stroški tečaja so znašali din 944.000 in sta jih prispevala naše društvo in Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec. Naše društvo je dalo tudi pobudo in pomagalo organizirati 12 tečajev -za traktoriste — začetnike. V vseh tečajih -smo usposobili za upravljanje s traktorji in njihovimi priključki 433 začetnikov. To so bili večji del kmečki sinovi in tudi kmetje sami. Na teh tečajih smo obravnavali vse potrebne predmete za začetnike, ki so zajeli 120 praktičnih in teoretičnih ur. Taki tečaji so bili v Petrovčah, Žalcu, Šempetru, Preboldu, Gomilskem, Polzeli, Šmartnem ob Paki, Dobrni, Vinski gori, Vranskem, Šmarju in Konjicah. Naj omenim, da se je disciplinirano udeleževalo tečajev tudi 5 tovarišic. 80 udeležencev teh tečajev je pred komisijo Tajništva za notranje zadeve sprejelo vozniško amatersko dovoljenje in en tovariš poklicno dovoljenje. Stroški tečajev so znašali 1,025.000 din, krile pa so jih Okrajna zadružna zveza, Kmetijska proizvajalna poslovna zveza in kmetijske zadruge. V Vrbju smo nadalje organizirali dva enomesečna tečaja za pridobitev kvalifikacije. Udeležencev je bilo skupaj 57. Od teh jih je usipešno napravilo izpit za kvalificiranega delavca — traktorista 43, trije so imeli prekratko delovno dobo, petim so manjkali razni drugi pogoji in šest je bilo nezadostnih. Ta dva tečaja sta stala 916.000 din. Sredstva smo zbrali pri kmetijskih gospodarstvih, kmetijskih zadrugah, Kmetijski proizvajalni poslovni zvezi Žalec in pri ljudskih odborih. V marcu t. 1. smo 268 traktoristom — začetnikom prikazali traktor v prerezu. Prikazovanje je bilo v Vrbju, trajalo je 6 dni po 8 ur s predavanji priznanih strokovnjakov. Za usposabljanje kadrov v pretekli sezoni smo torej precej storili. Gotovo pa je. da nas čakajo na tem področju še velike naloge. Mehanizacija kmetij-, st v a se bo v bodoče še večala in potrebovali bomo še ljudi, ki bodo znali pravilno delati s temi stroji in ki bodo obenem tudi borci za socialistične odnose v kmetijstvu. Savinjski golding in pivo skozi fotokamero Trdovratnemu nevernemu Tomažu pove vse zaželeno o sistematični obnovi hmeljišč v okolici Maribora kmetijski tehnik KG Radvanje pri Mariboru Janko Glinšek. Doma je iz Šentilja pri Velenju. Njegov oče je hmeljar že drugega rodu, resda izven glavnega področja, Spodnje Savinjske doline, vendar že leta 1929 si je zgradil lastno sušilnico. Njegov sin Janko Glinšek se je torej s hmeljem spoznal že kot otrok. S sredstvi, ki mu jih nudi KG Radvanje, in v novih razmerah, bo vsekakor uspeval. Uredniki — novinarji, zlasti velja to za moj primer, ismo često v nemajhnih škripcih. Nenadoma se zgnetejo na uredniški mizi za prihodnjo številko prispevki, vsi brez ilustracij. Uredniški odbor pa neusmiljeno modruje: »Oprema glasila z ustreznimi ilustracijami, oziroma izpopolnitev številke z vmesnimi ponazoritvami, je zadeva urednika — novinarja! Sicer pa bo za junij prav in koristno, če v »Hmeljarju« prikažemo spomladanske opravke po hmeljnikih; izkušnje hmeljarjev v predelih, kjer letos obnavljajo nekdanje nasade in zlasti prikaze iz predelov, kjer so letos povsem na novo začeli hmeljariti. Pa še, kako je z mehanizacijo v praksi?« Izkušnje so me izučile, da nisem nič kaj več razmišljal. Z avtomobilom sem obkrožil hmeljarski osredek, Savinjsko dolino. To pomeni, da sem s fotoaparatom v rokah preprečkal domala vse obrobne predele porečja Savinje, pa še predele ob Dravi in Mislinji.. . za tokrat! Pozneje pa seveda še Dolenjsko! Posnetke sem opremil z ustrezno razlago pod njimi in jih objavljam »v drobcih«! V drobcih? Da! Taka je namreč zahteva smiselne razvrstitve po vsem »Hmeljarju« in — če hočete tudi zahteva okusa! Prav zavoljo tega je treba zbrati vse fotoposnetke, vključno z naslovno in zadnjo stranjo, obenem z razlagalnimi teksti pod njimi ter s temi vrsticami — v celoto, ki le taka nazorno pripoveduje in tudi nekaj pove! Za tokrat le o novih hmeljnikih na Štajerskem! V julijski številki »Hmeljarja« pa bodo člani uredniškega odbora povedali, kaj so videli v Posavju in na Dolenjskem. Seveda z ustreznimi fotoposnetki! Kje sem začel? Kaj bi se sprenevedal, pri Inštitutu za hmeljarstvo v Žalcu! Čemu neki le? Da si vtisnem v spomin rastno stopnjo rastline v tistem hmeljniku. ki se naj po njem ravnajo vsi hmeljarji, ki žele postati napredni! Torej, merilo za pot? Da! V nedeljo, 11. maja letos, sem dopoldne najprej posnel Inštitutov hmeljnik in v njem napredna hmeljarja Filipa Završnika iz Zgornjih Grušovelj in Milana Krašovca iz Žalca. (Glej naslovno stran!) Drugi dan sem nameraval presenetiti hmeljarje KZ Prebold, zjutraj, prav zarana, da se na svoje oči prepričam, kako je pravzaprav z »novim zlodejem«, s traktorjem, gre li v promet? Pa? Objavljeni fotoposnetki so nemara kar zgovoren dokaz, da traktor ni več »zlodej«, marveč, da je le »pridna mašina«, ki vleče za 18 konj! Pa še poceni je! No, da ne bom ponavljal razlag pod fotoposnetki! Vendar nekaj moram le posebej zapisati. Direktor KG Radlje ob Dravi inž. Žarko Žigon mi je izpolnil željo in sestavil za objavo v »Hmeljarju« tole poročilo: Od lani je v Zgornji Dravski dolini znova nekaj več slišati o obnovi hmeljarstva. Kdor ne pozna razmer, bi utegnil pomisliti, da je želja za obnovo le posledica ugodnih cen, ki jih napovedujejo hmelju še za daljše obdobje, oziroma povpraševanje za našim hmeljem na svetovnem trgu. Sicer pa je res itti prav, da kmetovalci sadijo le. kar se jim izplača! Kdor želi upravljati s proizvodnjo večletnih poljščin, kot je hmelj, mora- prav dobro spoznati vse naravne pogoje, ki jih ta'rastlina zahteva, oziroma, ki ji najbolj ustrezajo. Če upoštevamo naravne pogoje v Zgornji Dravski dolini in dosedanje izkušnje, smemo mirno pričakovati tudi pri nas dobre in trajnejše uspehe. Le tako moramo ocenjevati obnovo hmeljarstva na našem področju. Po ustnem izročilu so hmelj na nekdanjem marenberškem polju, zdaj okolici Radelj, prvič zasadili že leta 1901. Za tretji letnik so postavili tudi žičnico. Hmelj se je začel na moč razširjati po vsej okolici, tako, da je pred drugo svetovno vojno zajel že površino blizu 70 hektarov. S tem so naši predniki ustvarili močno postojanko hmeljske proizvodnje. Kakor domala povsod, ugotavljamo tudi v hme Ijarstvu na našem področju posledice druge svetovne vojne. Nemci so se verjetno in upravičeno dobro za- V vsestranski uspeh so prepričani kmetijski izvedenci v Slovenskih Konjicah (z leve na desno): Stanko Zmavcer, Meda Žuraj, Jure Zidanšek in Tone Pugelj. V ozadju konjiški vinogradi. G 73 CÖ d >G >GQ ec a '“n cd • ft eđ "3 &JD SP O % ^ '> S> s ^ G - -+-> M * •g s H-J ffi m cn Ph 1953 7,04 35.061 11.409 1.620 1954 7,04 35.061 8.975 1.275 1955 6,69 33.450 6.917 1.034 1956 6,69 33.450 8.457 1.264 1957 6,69 34.098 8.196 1.225 »Prav vsem novim hmeljarjem, kjerkoli v naši državi so in bodo začeli z zahtevnim pridelovanjem hmelja, iskreno želimo enake uspehe, kot jih ima Savinjska dolina. Naša skupnost omogoča slehernemu delavcu, ne glede na kraj in začetek, za vloženo enako delo enako plačilo! Toda, preden smo priborili savinjskemu g o Id in g u svetovni sloves, je minulo skoraj — 100 let! Pogum pa vsekakor velja!« pravi stari veščak — savinjski hmeljar Jože Jelovšek iz KZ Petrovče in skrbno urejuje, potem ko je s spomladanskimi opravki v svojih hmeljiščih že zaključil, še »pritikline« doma in v bližini doma, kar prav tako zahteva nemoteno sodobno pridelovanje hmelja. vedali nevarnosti slovenskega tekmeca, hmeljarja izven »tretjega rajha«! Zavoljo tega so ukazali zmanjšanje hmeljišč na šestino! Naši kmetovalci pa so se morali znova ukvarjati le s pridelovanjem žit in krompirja, kar je okupatorju najbolj ustrezalo. V Zgornji Dravski dolini je oistala le neznatna površina hmeljišč 7 hektarov. Po osvoboditvi, leta 1955, je po arondaciji obdelovalne zemlje nekdanjih zemljiških veleposestnikov prevzelo hmeljske površine na novo ustanovljeno Državno posestvo Marenberg, zdaj Selekcijsko posestvo Radlje ob Dravi. Učvrstitev posestva, to je ureditev agrokompleksa, kolobarja in organizacija dela v proizvodnji, je trajala več let, saj je posestvo iz prevzetih 1.500 parcel zožilo 180iha obdelovalne zemlje na večje komplekse, ki ustrezajo zahtevam sodobnega kmetovanja. V prvih letih po drugi svetovni vojni še nihče ni razmišljal o kakem večjem razširjanju hmeljskiih nasadov pri nas. Tudi dosedanje nasade so oskrbovali le komaj zadovoljivo. Nasadi .so bili tudi zelo neenake starosti, še zdaj sta dve parceli stari nad 20 let, in le 1.20 ha so izločili in na novo posadili. Prav zaradi tega so se tudi povprečni pridelki na hektar spreminjali iz leta v leto, kar je razvidno iz tele tabelle: Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec, gospodarsko združenje vseh tistih KZ, kjer večidel pridelujejo hmelj, strokovno organizira, usmerja in sodeluje (v kooperacijah raznih oblik) z vsemi pridelovalci hmelja LR Slovenije. — Brez moderne živinoreje bo proizvodnja hmelja opešala! Zavoljo tega bo treba izrojene pasme na hmeljarskem področju čim-prej zamenjati z vsestransko bolj donosno sivorjavo pasmo. V letu 1958 bo KPPZ Žalec posredovala KG in zasebnim kmetovalcem blizu 150 sivorjavih krav in teličk. (Fotoposnetek prikazuje skupino kmetov KG Griže pri prevzemanju pravkar prispele pošiljke na železniški postaji Žalec. Prvi z desne strani je vodja kmetijske pospeševalne službe pri KPPZ Žalec, inž. Stane M ar o v t. Leta 1953 je nov nasad zelo dobro obrodil. Pozneje pa so starejši hmeljniki začeli na moč pešati. Zadnji dve leti smo morali začeti z načrtno agrotehniko. Zaznavno nam je priskočil na pomoč s strokovnimi .nasveti po svojih strokovnjakih Inštitut za hmeljarstvo v Žalcu. Uporabo umetnih gnojil srno povečali od prejšnjih 300 na letošnjih 2.500 kg na hektar. Kljub starosti nasadov pa smo pridelek uspeli obdržati še kar na zadovoljivi stopnji. Po nasvetu In-štitutnih strokovnjakov smo uporabili tudi vsa nasvetovana zaščitna sredstva in peronospora našim hmelj-nikom ni kaj zaznavneje škodovala. Tudi rdečega pajka smo pravočasno zatirali. Leta 1955 pa sta naše nasade precej prizadela toča in suša in količinski ter hektarski pridelek precej zmanjšala. Kmetijska proizvajalna poslovna zveza Žalec sodeluje tudi pri obsežnih melioracijah in regulacijah porečja Savinje, ki naj omogočijo moderno kmetovanje prihodnjim rodovom. (Fotoposnetek prikazuje nove buldožerje za Vodno skupnost »Savinja« na železniški postaji Žalec.) Za hipec se pomudimo še pri hmeljarjih — cicibanih! Medtem ko se Karnerjev Jožek v hmeljišču' KZ Stari trg pri Slovenj Gradcu obnaša pred fotokamero, kakor da se zav eda, da je nekako še v napoto pri delu... zatrjuje Puncerjev Franci v hmeljniku KG Šdlek, da že zna »žnurati« za prvoletni nasad... a »mali hajduk« C en ek Slokan iz Braslovč meni, da je očetu za delo v hmeljniku treba odnesti še en bokal krepilne pijače. Nenehno izboljšavan je kakovosti pridelka pa le lahko omenjamo v maš prid. Leto I. vrsta H. vrsta III. vrsta IV. vrsta kg % kg % kg % 1953 915 8,2 6.929 60,7 3.565 31,1 1954 3.439 38,3 4.724 52,6 812 9,1 1955 5.214 75,3 1.647 24,0 56 0,7 1956 6.464 76,44 1.992 23,56 — — 1957 7.104 86,7 1.092 13,3 — — Posestvo Radlje ob Dravi ima lastno hmeljsko sušilnico v nekdanjem poslopju samostana. Stavba sicer še ustreza svoji nalogi, vendar smo bili primorani začeti s temeljito obnovo oziroma preureditvijo kurilnih Vsem Slovencem znan in priljubljen Frane Milčinski —J ež ek se je med nedavnim zdravljenjem v Laškem zapletel z enim najstarejših delavcev Pivovarne Laško v takle. pomenek: Ježek: »Zase verujem ,Hmeljarju'! V moje srce pa je vendarle kanil dvomček, ali bomo to silovito hajko kaj zaznali na boljši kakovosti piva?« Pivovarski v e š č a k : »I, seveda! Kolektiv pivovarne Laško je vendar sklenil veliko pogodbo o sodelovanju s savinjskimi hmeljarji! Malo potrpljenja, vendar začetek je že tu: GOLDING PIVO, JVBILEJNIK!« Ježek: »All right! Styrian Golding Hops!« peči. Skupno razpolagamo s sušilno ploskvijo 80 m2, za obratni prostor pa s površino 1.850 m2. Da bi zmoigli modernizirati naš kmetijski obrat, smo začeli s specializacijo proizvodnje. Zaradi sestava obdelovalnih površin prevladuje poljedelska proizvodnja s krmnimi žiti, krompirjem in drugimi krmnimi rastlinami. Odlične klimatske in talne razmere pa nam omogočajo preusmeritev proizvodnje tudi v pridelovanju hmelja, ki postaja pri nas pomembna poljščina. Obnova je seveda neogibna in že letos smo obnovili nasade na 10 hektarjih. Hmelj bomo napeljali na žico po angleškem načinu, »v krono«. Glede na dejstvo, da tudi v Dravski dolini uvajamo zlagoma obdelovanje s strojem, smemo upravičeno pričakovati, da bo obdelovanje v hmeljiščih pri nas s konji kaj kmalu odmrlo. Zavedamo se, da smo prevzeli veliko nalogo. Pogum pa nam krepi tudi nenehno povečavanje števila goveje živine in moderniziranje oskrbe. S tem smo hmeljiščem zagotovili v prihodnosti dovolj humusa. Pio planu nameravamo hmeljišča še razširiti, skladno s splošnim perspektivnim planom v kmetijski proizvodnji. Moj pomenek z delovodjem KG Radvanje pri Mariboru, Jankom Glinškom je trajal kar čedno uro, morda dve. Da izluščim iz njega skrajšano vsebino! Kmetijsko gospodarstvo Radvanje je bilo ustanovljeno konec leta 1952, po splošni reorganizaciji kmetijskih delovnih zadrug. Upravlja ga mlad kolektiv, ki mu načeluje direktor Stane Cebe. Na posestvu se ukvarjajo predvsem z živinorejo, s poljedelstvom in z vrtnarstvom, stranski panogi pa sta še sadjarstvo in vinogradništvo. Lani so proizvodnjo preusmerili večji del v pridelovanje semenskih žit, semen raznih okopavin in trav! Na moč lepo so uspeli s proizvodnjo semenske kolerabe. Letos pa so se odločili, da bodo zlagoma, do leta 1961 posadili s hmeljem 15 hektarov. Hmelj so v okolici Maribora pridelovali že pred prvo svetovno vojno, vendar so ga zavoljo gospodarske krize po vsem svetu okoli leta 1930 povsem opustili. Po podatkih so hmelj zasadili najprej leta' 1912 na Betnavi in blizu Hoč. Na hmeljiščih, kjer ga načrtuje zdaj posestvo Radvanje kar za 15 ha, pa je zasadil hmelj takoj po vojni posestnik Jurkovič in baje dobro uspeva. Za letos so s saditvijo hmelja že zaključili prvi del, to je posaditev na 5,15 ha. Uporabili so 25.884 sadežev. Inštitut za hmeljarstvo v Žalcu je dobavil 5.200 hmeljskiih sadik, ostale pa kmetijska zadruga Ponikva pri Žalcu. Seveda so za v,so površino zgradili žičnico, razdalja pa je po napotkih Inštituta 2X2 metra. 'Kmetijsko gospodarstvo Radvanj e ima 346 ha. od tega njiv 156, travnikov 36, sadovnjakov 9, vinogradov 8, pašnikov 35, nerodovitne zemlje 13 in gozdov 86 hektarov. Parcele so večji del že arondirali v zajetne komplekse. Na posestvu so vzredili 165 glav goveje živine, od tega krav — molznic 115 (dve tretjini rodovniških) in 50 mlade živine. Spet drugače je bilo v Slovenskih Konjicah. To se pravi, moje želje so bile bolj zajetne kot drugje! Področje Slovenskih Konjic je sicer nepoisredni sosed Savinjski dolini, vendar pa je na splošno manj znano, da imajo Konjičani ne prav prijetne spomine na svoje hmeljarjenje pred drugo svetovno vojno. Sicer pa, naj sami spregovore! Letos spomladi je ob cestah okoli Slovenskih Konjic na mah zraslo precej drogov za hmeljsike žičnice. Spet »izvoz« v Savinjsko dolino? Ne! Tokrat so drogovi ostali doma, v Konjicah, kjer jiiih bodo odslej uporabljali — kakor v Savinjski dolini. Marca so namreč okrog Konjic postavili prve žičnice, v čast naprednejših konjiških kmetovalcev, obenem pa, kajpak, v spotiko zlo — tim dobrohotečim ogledovalcem! Konjiški okoliš je izrazito sadjarsko-vinogradni-ški. Zavoljo tega mnogi trdé, da bo hmelj tem intenzivnim kulturam le nekak pastorek! Temu pa ni tako! Resda zahteva stanje hmeljnikov temeljito obnovo, vendar, če primerjamo letne obračune vinogradniških z letnimi obračuni hmeljarskih posestev, bomo zlahka zaključili, kdo med njimi gospodari uspešneje! To je vsekakor med glavnimi nagibi, da so tudi Konjičani znova začeli hmelj ariti. Najbolj udarna so vprašanja, če naravni pogoji konjiškega področja ustrezajo zahtevam hmelja, oziroma, če bo hmelj sploh uspeval? Na ta vprašanja nam preteklost takole odgovarja: Hmelj je na njivah, kjer so letos postavili nove žičnice, prav dobro obrodil že pred prvo svetovno vojno. Verjetno je prvi nasadil hmelj na konjiškem področju takratni tujerodni veleposestnik Windischgra-etz. Po prvi svetovni vojni se mu je pridružil še enak zemljiški mogotec Posek na sedanjem Selekcijskem posestvu Loče. Posek pa je moral hmelj kaj kmalu povsem opustiti, ker mu je preslabo uspeval zavoljo visokega nivoa podtalne vode. Windischgraetzu je šlo bolje, hmeljišča je razširil kar na 10 hektarov! Njegova hmeljišča so bila v Špitaliču in na Senožetu pri Žičah. Zgradil je blizu hmeljišč lastno sušilnico. Suh hmelj pa je ta tujerodni zemljiški veljak prodajal oholo, mimo takratnega Hmeljarskega društva v Žalcu, včasih njemu v brk! Razumljivo, da so ti uspehi vzpodbudili tudi tedanje slovenske naprednejše kmete. Med prvimi sta uvedla hmelj v svoj kolobar kmeta Franc Satler iz Draže vasi in Karel Zidanšek iz Špitaliča. Ta dva »ta ga leta 1927 nasadila vsak že po blizu 4.000 sadežev. Onadva in drugi so hmeljarili po vzgledu Windisch-graetza in —- trud ni bil zaman! Hmelj je rasel in rodil! Cena je bila takrat ugodna, da je hmelj postal najholj zaželena poljska kultura! Finančni uspeh dru-goletnika (leta 1928 je bila cena 125 dinarjev za kg!) je bil tak, da so naslednje leto vključili v hmeljišča še nekako 10 hektarov njiv. Seveda ni bilo nikakega strokovnega vodstva, le cena je bila zapeljiva! Kmetje so hmeljišča oskrbovali kot vrtove, zalivali so jih z gnojnico, pozno zvečer in ponoči, čeravno so zavoljo nočnega dela morali »porabiti v vzpodbudo« prene-kateri putrh odličnega konjiškega vina . .. Hmelj se je bohotil, da je bilo le-kaj ! Težave pa so se porajale pri sušenju in prodaji hmelja. Sušilnic ni bilo. Konjiški kmetje so prosili pomoči sosedne hmeljarje, seveda so le-ti sušili najprej svoj pridelek, šele potem njihovega. No, pa je večji del hmelj posušil le še pravočasno. Enako kot s sušenjem je bilo s prodajo suhega hmelja s konjiškega področja. Ce ga je v Žalcu nudil na prodaj Ko-njičan, ga je takoj izdala njegova značilna govorica, dialekt, in že je bil hmelj pri neusmiljenih kupcih in prekupčevalcih manj vreden. Konjiški hmeljarji so uporabili prevaro; po svojih »sorodnikih« iz Savinjske doline so ga prodajali kot savinjski hmelj — nekaka zvrst tihotapstva! Bili so tudi primeri izrazitega izsiljevanja. Sosedni lastniki sušilnic so zahtevali od konjiških hmeljarjev svež hmelj za polovično ceno, sicer jim ga niso bili pripravljeni posušiti, ali pa so ga prevzemali toliko pozneje, da se je hmelj zaradi vlage že »vžgal«. Pred nevarnostjo tolike škode je marsikak konjiški hmeljar klonil... In tako dalje, in tako dalje. Skratka, preden so konjiški hmeljarji začeli graditi lastne sušilnice, je cena hmelju toliko padla, da se hmeljarjenje nikakor ni izplačalo, v kolikor so lahko hmelj sploh prodali... Jeseni naslednje leto so zapele po konjiških hmeljmikih rovnice in krampi in hmelj, ki je tudi konjiškemu kmetu obetal lepšo bodočnost, je izginil čez noč .. . Zdaj, skoraj po 30 letih se je marsikaj spremenilo. Pridelovanje, preskrbovanje, sušenje in trgovina! Skrb za organizacijo pridelovanja in trgovino je prevzela družba in konjiški kmetje so letos spomladi znova začeli pridelovati hmelj v hmeljarskih skupnostih. Na področju Kmetijske proizvajalne poslovne zveze Slovenske Konjice so kmetje ustanovili tri hmeljarske skupnosti s skupno 25 hektarji, Kmetijsko gospodarstvo Slovenske Konjice pa 7 hektarov. Tako! Fotoreportažo o spomladanskih opravljenih delih zaključujem za to pot, obenem s poudarjeno enako željo, kot jo je izrazil napredni hmeljar Jože Jelovšek iz KZ Petrovče: »Višem slovenskim hmeljarjem želi ,Hmeljar1 proizvodno poletje 1958 brez težav in ovir, na jesen pa zmagovito obiranje!« Jaka Slokan Inž. Stane Marovt: Gradimo gnojišča! Urejeno gnojišče z gnojnično jamo je objekt, ki bi ga danes v pospešeni kmetijski proizvodnji moralo imeti vsako kmečko gospodarstvo. Na nesrečo pa temu ni tako. Ne samo v ob robnik predelih hmeljarskega področja, temveč tudi po osrednji, naprednejši Savinjski dolini so mnoga gospodarstva, ki teh objektov nimajo, ali pa imajo gnojišča neurejena in neizkoriščena. Še več, kljub zahtevi sodobnega kmetovanja se večina takih zaostalih kmetovalcev še ni odločila za tovrstno gradnjo, niti ne moremo ugotoviti kaj posebnega zanimanja. Resno jim svetujemo, da uvidijo važnost in korist te in enakih gradenj ter da jih več ne odklanjajo! Ker bo do preobrata gotovo prišlo in, ker ni za gradnjo gnojišča in greznice nobenih posebnih ovir, bi radi s tem sestavkom pospešili odločitev in pomagali s strokovnimi ter tehničnimi napotki vsem, ki bodo že letos gradili. Na urejenem gnojišču bomo pridelali več gnoja in boljše kakovosti! Da pa je zadostno gnojenje temelj vsem kmetijskim panogam, ni treba posebej poudarjati. Moramo pa le podkrepiti čedalje večjo važ- nost humifikacije zemlje, t. j. večjo uporabo osnovnih gnojil, predvsem hlevskega gnoja, kar nam narekuje njegovo večjo proizvodnjo. To bomo uspeli po drugih ukrepih (krma, živina) le na urejenih gnojiščih. Po analizah zemlje je namreč nesporna ugotovitev, da zaloga humusa na naših o micah pada. Vzporedno z intenzivnejšim izkoriščanjem njiv ne gnojimo dovolj s hlevskim gnojem, ki je naš glavni, temeljni gnoj. Posledic tega dejstva ne bomo navajali, ker so vsakemu kmetovalcu znane. Najbolj občutno bi bilo prizadeto hmeljarstvo, ki zahteva za visoko in kakovostno proizvodnjo humuzne zemlje. Že lanska analiza savinjskega hmelja pove, da je padla količina koristnih smol, za kar iščejo strokovnjaki vzrok v padanju humusa v hmeljiščih. V tem sestavku ne bomo razpravljali o vprašanju večje proizvodnje hlevskega gnoja, ker je reševanje vezano s pridelovanjem krme in z razvojem živinoreje. Želimo le opozoriti kmetovalce, kaiko bomo to količino gnoja, ki ga mam sedanje število živine s sedanjimi prehrambenimi pogoji daje, ohranili in mu povečali kakovost ter s tem tudi učinek. «O Tloris sodobno urejenega gnojišča za manjše posestvo. Varovanje gnojiščne plošče s tlakovanim zaščitnim jarkom ali »muldo*>. l' Za boljšo nego hlevskega gnoja na urejenih gnojiščih! Od vseh ukrepov za boljšo nego hlevskega gnoja naj omenim samo zlaganje gnoja. To delo je temeljno za pravilno oskrbovanje. Redko namreč naletimo na gnojišče, kjer bi bil gnoj zložen. Gnoj je nametan malomarno, največkrat ipo celem gnojišču. Tako »negovan« gnoj nepravilno dozoreva, se prekomerno za-greva, »gori«, skratka, ginoj bo nekvaliteten, vrh tega, da ga bo seveda mnogo manj. Učinek takega gnoja bo mnogo manjši, kakor učinek pravilno zloženega gnoja, ki je dozoreval pod pravimi pogoji. Tako se dogaja na mnogih betonskih gnojiščih. Še gršo sliko pa nudijo prav neurejena gnojišča, kjer se poleg večjih izgub, gnoj ne da ali pa s težavo neguje. Slaba podlaga, nezavarovan ost gnojišča pred zunanjimi vplivi, posebno deževnice, mnogokje ne dovoljuje niti pristop h gnojišču. Torej, že nizki proizvodnji gnoja na ta način pridružujemo še izgube in silabo kvaliteto z nepravilno nego in neurejenimi gnojišči. Zato moramo prvo izboljšati nego gnoja na urejenih gnojiščih, predvsem z zlaganjem gnoja, vsi ostali pa naj odločno pristopijo h gradnji. Gradnja gnojne jame in greznice je trajna naprava, zato naj bo zgrajena pravilno in solidno. V pomoč vsem graditeljem dajemo nekaj strokovnih in tehničnih nasvetov, ki jih naj graditelji prilagodijo svojim terenskim in ostalim pogojem. Urejeno gnojišče imenujemo tako, ki ima ploščo za zlaganje hlevskega gnoja betonirano ali tlakovano. Plošča je zavarovana pred zunanjimi vplivi, predvsem pred deževnico, z betonskimi zidovi ali pa s tlakovanimi zaščitnimi jarki. Najvažnejša pa je betonirana gnojnična jama ali greznica, v katero zajamemo gnojnico, ki sicer nekoristno, često celo škodljivo odteka po vaških cestah in grabnih. Greznico navadno vgrajujemo pod gnojiščno ploščo. Spodaj vidimo tloris gnojišča z vgrajeno betonsko greznico in zavarovano ploščo s tlakovanim jarkom. Posamezne detajle bomo posebej opisali. Površina gnojiščne plošče mora biti ustrezno velika ne le za trenutni stalež živine, ampak jo prilagodimo povečanemu številu, ki bo gotovo sledilo po ureditvi gnojišča (gnojnica — vrč krme). Na 1 glavo odraslega goveda odmerimo do 4 m2, za konja 2,5 m2, za odraslo svinjo 0,5 m2. Podlaga za gnojiščno ploščo mora biti čvrsta, da se betonska plošča ne bo lomila in pokala. Spodnji sloj sestavlja debelejše kamenje, na katerega nasujemo tanjši sloj drobnejšega kamenja in dobro zbijemo. Nato vlijemo ploščo v debelini 12—15 cm, ki bo imela padec 3—4% od vsakega kota proti greznici (glej sliko). Bolj čvrsto ploščo gradimo, kadar vgrajujemo greznico pod ploščo. Ce mam terenske prilike ne dovoljujejo vgrajevati gnojnično jamo pod gnojišče, lahko ploščo tudi tlakujemo. Varovanje plošče pred zunanjimi vplivi uredimo tako, da ali zgradimo betonski zid z dovolj širokimi odprtinami za prehod voza ali pa s tlakovanim zaščitnim jarkom oziroma »muldo«. Bolj priporočamo zaščitni jarek zaradi pocenitve gradnje, zaradi praktičnega dovoza in odvoza gnoja in ker na taki plošči moramo gnoj zlagati, kar vpliva, kakor smo že omenili, odločilno na pravilno dozorevanje gnoja. Ugovor, da bi kokoši preveč raztrosavale ni dovolj utemeljen, ker zloženi gnoj kokoši ne morejo brskati. Sicer pa lahko naloženi gnoj začasno zavarujemo z deskami, ki jih prislonimo h kolom, za katere smo v okviru plošče vgradili ustrezne luknje. V kolikor pa vztrajamo pri betonskem zidu, ne bomo gradili visokih in masivnih, ki napravijo gnojišče nepraktično. Dovolj visoki bodo do 0,50 m. Gnojnično jamo gradimo tja in tako, kot nam narekuje teren. Če inam teren dovoljuje, se odločimo najprej za greznico pod gnojiščno ploščo. Iz več razlogov. Pocenili bomo gradnjo. Zajeli bomo v jamo tudi hranljive snovi, ki ise po dežju izpirajo iz gnoja. Sicer se izgubijo in odtečejo z deževnico. Gnoj se bo pravilno odcejal in enakomerneje dozoreval. In na kraju, gnojnica v jami pod ploščo bo že več ali manj dovolj razredčena za takojšnjo uporabo. Pri gradnji greznice moramo prvo upoštevati velikost oziroma določiti kapaciteto jame. Na eno odraslo govedo (500 kg) računajmo 2 m3, za konja 1 m3 in za odraslo svinjo 0,5 m3. Seštevku dodajmo še 20 do 25% za zimske mesece, ko včasih ne moremo prazniti jame dalj časa. Greznice, ki jih ne gradimo pod ploščo in so navadno pod streho, bodo seveda manjše. Graditev jame mora biti solidna. Stene in dno ne smejo pokati. Najbolj je gradnja zahtevna na terenih, ki so pod pritiskom stalne ali občasne podtalne vode. Sila podtalnice je zelo velika, zato raje gradimo samo do globine v zemlji, kjer prenehava moč podtalne vode. Pri občasni podtalni vodi smemo graditi tudi globlje, toda z močnejšim dnom in stenami, mešanica betona v teh primerih naj bo 1:3 ali manj. Črpalni jašek ne vgrajujemo na gnojiščni plošči, ampak poleg nje. Tako nas tudi polno gnojišče ne ovira pri praznenju jame. Črpalni jašek bo globlji od dna greznice, kamor se vseda gostejši del iz gnojnice. Dno gnojnice visi proti jašku za 3—4%. Na nagnjenih hribovitih terenih skušajmo nagib izkoristiti tako, da namesto črpalnega jaška ob jami, odvedemo gnojnico neposredno iz jame po ceveh do ugodnega mesta, kjer jo nalivamo v gnojnično kad. Cevi bodo speljane pod zemljo do betonskega ohišja, v katerem ima cev napravo za odpiranje in zapiranje cevi. Podaljšek cevi iz betonskega ohišja bomo uravnali do nalivanja v sod. Taka napeljava gnojnice je zelo praktična in cenejša od jaška. Pri dovodu gnojnice iz hleva v greznico ne smemo pozabiti na sifon oziroma preeiščevalni jašek. V njem se usedajo odpadki, ki jih gnojnica nosi s seboj iz hleva in bi mogli hitro zamašiti cevi do greznice. Ce-šče čiščenje voda bi bilo zamudno, včasih pa tudi težavno. S sifonom preprečujemo tudi vračanje smradu iz greznice po ceveh nazaj v hlev. Zato mora biti ustje dovoda gnojnice v sifon nižje od odvoda iz sifona naprej v gmojtnično jamo. Dovodna cev v sifon je tako vedno zaprta in smrad se tne more vračati v hlev. V ta jašek se torej odlagajo odpadki, zato moramo sifon od časa do časa, po potrebi, očistiti. Pri lokaciji, kam in kako si bomo zgradili gnojišče, moramo upoštevati praktičen dovoz gnoja iz hlevov in odvoz iz gnojišča. Vsak teren zahteva drugačno odločitev. Ne smemo pa zanemariti higiensko plat, da pred stanovanjsko hišo gnojišča me bomo gradili. Za pospešitev odločitve in podkrepitev upravičenosti te gradnje dodajamo še kratek račun. Naše srednje veliko posestvo s 6—7 ha obdelovalne zemlje bi naj v perspektivi gojilo 6—7 odraslih govedi (5 velikih, 2—3 manjše), 1—2 konja in 6 odraslih svinj. Za tako število živine bi si kmetovalec zgradil gnojišče z okrog 32 m2 veliko ploščo in do 22 m3 veliko gnoj-nično jamo. Za tako gnojišče bo porabil materiala za 120 do 123.000 din, Tačunajoč veis material po približnih dnevnih cenah. Delo iračunajm.o okrog 35.000 din. Torej bi gnojišče stalo od 155 do 160.000 din. Praktično bodo stroški za večino kmetovalcev nižji, ker si gramoz, pesek, opaže itd. ceneje nabavijo, kakor je dnevna cena za gradbena podjetja. Kako in kdaj sd bomo povrnili stroške za to gradnjo? Letina proizvodnja hlevskega gnoja bo na tem posestvu 75 do 80 ton v vrednosti 150 do 160.000 din. Z urejenim gnojiščem smemo računati najmanj 10% več očuvanega gnoja, v vrednosti 15.000 din. Tudi na povečanje kvalitete smemo pripisati vsaj 5 % v vrednosti 7.500 din. Toliko naj bi pridobili ina gnoju, skupno 22.500 din. Mnogo več pa na gnojnici, ki nam je do sedaj brez koristi odtekala. Letna proizvodnja bo do 24.0001 čiste gnojnice (brez deževnice). Ta količina vsebuje najmanj 250 kg čistega dušika in prav toliko kalija, Ta količina, prenesena v uporabna umetna gnojila, bi zamenjala 1200 kg nitramonkala in 600 kg kalijeve sold, skupaj v vrednosti okrog 40.000 din. Še tn Prerez gnojnične jame s samoodtokom za hribovit teren. te A'b ugodnejši rezultat dobimo, če bi uporabili gnojnico na travnikih, korenčnicah in rezultat povečanja pridelkov obračunali. Torej samo z zajetjem gnojnice se nam bo gradnja amortizirala v 4 letih, s koristjo pri gnoju pa še prej. Sicer pa vprašajmo samo kmetovalce, ki so v preteklih letih gradili gnojišča! Razmere nas silijo k tej gradnji. Račun nam bo dal (korajžo, gornji napotki pa naj vsem graditeljem vsaj nekoliko pomagajo, da bodo objekti v redu zgrajeni in tako čim boljše služili svojemu namenu. TUJE ZANIMIVOSTI ZAKON O ZASTAVNINI ZA P1VOVSKE STEKLENICE Na tiskovni konferenci v Weidenu so se 28. novembra lani zbrali zastopniki bavarskega pivovarstva ter razpravljali o uvedbi zastavnine za pivovske steklenice. Leta 1935 je na Bavarskem deželni zakon o zastavnim za pivovske steklenice zagotovil pivovarjem, da so dobivali vrnjene prazne steklenice za pivo. 2e naslednje leto je postal ta zakon državni in je veljal vse do leta 1948. Pozneje so si znale urediti vračanje praznih steklenic za pivo samo nekatere pivovarne, le Posarje je ostalo še vedno pri starem zakonu. Iz leta v leto so se tako večale izgube na praznih steklenicah za pivo. Če upoštevamo, da stane nova steklenica za pivo 0.35 DM lahko ugotovimo, da te izgube niso škodljive samo za pivovarstvo, temveč tudi za državno gospodarstvo. Po teh ugotovitvah so se odločile spodnjefrankovske pivovarne, za njimi pa še srednjefrankovske, da ponovno uvedejo zastavnino za pivovske steklenice. Dobre izkušnje teh so vzpodbudile še würtenberske in hessenske pivovarne, da so začele misliti na uvedbo ponovne zastavnine za pivovske steklenice. Slednjič je tudi na Bavarskem začelo gibanje za uvedbo zastavnine za pivovske steklenice ter so se dogovorili za tiskovno konferenco, kjer so se pomenili, kako bodo uvedli to zastavnino. Poleg drugega so tu še ugotovili, da so zadnji čas vse pogostejša poročila o nesrečah, ki so jih povzročile nepravilno uporabljene pivovske steklenice. Tako se je skoraj 100 pivovarn v Gornjem Pfalzu odločilo, da bo od 1. decembra 1957 znova zahtevalo zastavnino 0.20 DM za pivovsko steklenico in 1.0 DM za zaboj piva, v kolikor ne bi pri nakupu vračali takoj praznih in nepoškodovanih pi-vovskih steklenic. Ta zastavnina seveda ne ustreza pravi kupni vrednosti steklenice za pivo, ki stane 0.35 DM. Predsednik Bavarske pivovarske zveze, diplomirani pivovarski ing. E. F. Peschi, je pozdravil gibanje za uvedbo zastavnine in poudaril, da se to širi z Gornjega Pfalza že na Južno Bavarsko, kjer so se odločili okraji Mainburg, Rottenburg, Landshut, Vilsburg in Mallersdorf, da bodo po 16. decembru uvedli zastavnino. Druge pivovarne se bodo še sestale, da se odločijo zaradi zastavnine. Hmeljar izhaja mesečno — Urejuje uredniški odbor — Odgovorni urednik Jaka Slokan — Tiska Celjska tiskarna — Številka 50 din — Za hmeljarje brezplačno — Poštnina plačana v gotovini PIVOVARNA LAŠKO tekmuje v kooperaciji § savinjskimi hmeljarji za poskušnjo piv domačih in tujih pivovarn 14. septembra 1958 v Žalcu $»? v ob proslavi §0. obletnice ŽALSKEGA TABORA 6. IX. 1868 NAVODILO zn ravnanje s strupenimi kemičnimi sredstvi za varstvo rastlin Proti boleznim in škodljivcem kulturnih rastlin moramo žal večkrat uporabljati sredstva, ki so strupena tudi za človeka in domače "živali. Od teh pri nas zlasti uporabljamo parationske pripravke (paration, fosferno), sistemične pripravke (terra-sytam, systox, pestox, metasystox in ekatin), arzenate (svinčeni arzenat), nikotinske pripravke (nikotinol), DNOC pripravke za zimsko škropljenje (rumesan, rumesan-olje, kreosan, dinosan, žuto ulje) in pripravke na bazi cianovodikove kisline za zaplinjenje (cymag, kalcijev cianid). S temi sredstvi se zastrupimo, če pridejo v telo skozi usta, če jih vdihavamo, ali če prodro skozi kožo. Ker so*vsa zgoraj omenjena sredstva strupena, se moramo pri delu z njimi držati točno naslednjih navodil: 1. Vsa sredstva moramo čuvati z a kleli j e n a in pod nadzorstvom. Nikdar jih ne smemo vskladiščiti v stanovanjih, hlevih ali pa prostorih, kjer imamo jestvine ali posodo. 2. Vsa strupena sredstva se morajo prodajati v originalnih ovitkih, na katerih je jasno označena njihova strupenost. Najstrožje je prepovedano uporabljati prazne kante strupenih sredstev ali pa prelivati oz. presipati ta sredstva v druge posode. V prazne kante parationskih in sistemičnih pripravkov nasujemo klorovega apna in jih globoko zakopljemo. 3. Nikdar ne pripravljamo več škropiva, kot ga rabimo. Škropivo pripravimo tik pred škropljenjem in sicer na prostem, ne pa v zaprtih prostorih. Pri pripravljanju škropiva bodimo tako oblečeni kot pri škropljenju, da smo popolnoma zavarovani pred strupenimi sredstvi. Pri vlivanju pazimo na to, da držimo posodo čim dalje od sebe in, da ne pride nerazredčeno škropivo v dotik s kožo ali obleko. V kolikor pa se to zgodi, moramo takoj umiti zmočeno mesto z milom. 4. Paziti moramo na to, da smo pri škropljenju primerno oblečeni. Zavedati se moramo da ne sme priti škropivo v usta in dihalne organe in tudi ne na kožo, s katero prav tako dihamo. Zato imejmo okoli vratu in rok tesno zapeto, nepremočljivo obleko, (gumirano platno, polivinil itd.). Obujmo gumijaste škornje in zavarujmo tudi roke z gumijastimi rokavicami. Da bomo pri škropljejnju s strupenimi sredstvi dobro zavarovani, moramo torej imeti: kombinezon ali dolg plašč s kapuco iz nepremočljivega blaga, masko ali respirator, celuloidni ali polivinil in ščit za oči ali gumijasta očala, gumijaste rokavice ali škornje. Če pa se kljub varovalni obleki zmočimo s škropivom, se takoj umijemo z milom in z vodo. Po škropljenju moramo vedno zamenjati obleko in perilo. Obleko in perilo, ki smo ga rabili med škropljenjem, dobro operimo s sodo in posušimo, nakar ju lahko ponovno uporabljamo. Posebno si moramo zavarovati usta in nos in sicer z masko ali z respirator jem, ki ne pro-pušča hlapov strupenega škropiva. Pri_ respira-torju moramo filtre večkrat menjati. Ce pa nimamo niti maske niti respiratorja, si pred nos in usta zavežimo vsaj čisto ruto, ki jo prav tako večkrat menjamo. 5. Pri škropljenju bodimo trezni, da ohranimo razsodnost. Med delom nikar ne jejmo, nikar ne pijmo in ne kadimo. Po delu kakor tudi pred jedjo, si moramo temeljito oprati roke z milom. Pri škropljenju imejmo vedno pripravljeno čisto vodo, milo in brisačo. 6. Pripravljeno škropivo in sredstva, ki jih uporabljamo, ne smemo pustiti na njivi nenadzorovane, da ne pridejo do njih otroci ali živina. Neuporabljena škropiva vlijmo v novo izkopano jamo na mestih, kjer ni nevarnosti, da bi se zastrupili ljudje ali živali. Parationska in siste-mična sredstva, posipljemo s klorovim apnom, preden jamo zasujemo. 7. Po končanem delu vso škropilnico večkrat dobro izperemo. 8. Poškropljene njive zaznamujemo z znamenji: »POZOR, STRUPENO ZAŠČITENO SREDSTVO! SMRTNA NEVARNOST!« 9. Pri škropljenju pazimo, da ne oškropimo mimoidočih ljudi in živali; prav tako pazimo na sosednje travnike in njive. Nikar ne škropimo proti vetru, temveč vedno v smeri vetra. Ce uporabljamo motorko z dvema razpršilcema, uporabljamo pri škropljenju s strupenimi sredstvi samo enega na daljši cevi. Pazimo, da bodo razpršilci zatesnjeni in v dobrem stanju in da bomo imeli tudi dobre visokotlačne cevi. Ce se nam razpršilec zamaši, ne smemo nikdar pihati vanj z usti. 10. S poškropljene njive ne smemo 4 tedne po škropljenju trgati plodov za uživanje. Prav tako ne smemo s sosedne njivske ali travniške parcele, kamor je škropivo zanesel veter, najmanj 14 dni uporabljati plodov ali trave za prehrano ljudi ali živali. 11. Pri škropljenju s strupenimi sredstvi ne smemo biti zaposleni nikdar dalje kot 3 — 5 ur na dan in še to samo tri dni zapovrstjo. Če se pri delu ne počutimo dobro, če nam postaja slabo, nas boli glava ali pa smo omotični, se takoj odstranimo z delovnega mesta, slecimo obleko, v kateri smo delali in se dobro umijmo. Ce nam ne odleže, pokličimo zdravnika mu pokažimo prospekt, ali posodo, v kateri je bilo sredstvo, s katerim smo škropili, kjer je zanj napisano navodilo. V težjih primerih prepeljimo bolnika takoj ko se je preoblekel in umil v bolnišnico. S seboj vzemimo iz zgoraj omenjenih razlogov prospekt ali posodo sredstva, s katerinj se je zastrupil. Inštitut za hmeljarstvo Žalec