Glasnik S.E.D. 44/2 2004, stran 82 DRUŠTVENE STRANI Recenzija, prikaz knjige, kritika/1.19 prof. dr. Janez Bogataj NAUKI ZA EVROPEJCE Letošnje leto so našo vedo zaznamovali trije pomembni dogod­ ki. Zato je podelitev Murkove nagrade, Murkovega priznanja in Murkove listine verjetno najprimernejša priložnost, da jim posvetim nekaj besed. Posebej še zato, ker je bila na različne načine v vse tri dogodke neposredno vpletena tudi etnologija, ki je tako s svojimi raziskovalnimi, strokovnimi in aplikativni­ mi dejanji ponovno pokazala na nekatere od številnih področij vsakdanjikov, s katerimi lahko sooblikuje naše odnose do dediščine na eni in bogati sodobne življenjske kakovosti na drugi strani. Najprej je tu dogodek, dejanje, da ne rečem uspeh, ki je zaz­ namoval tako kraj naše današnje slavnosti kot celotno Ribniško dolino, oziroma ozemlje ribniške suhe robe. Ob splošni brezbrižnosti države do zaščite nekaterih posebnih in razpoz­ navnih dejavnosti in izdelkov, je bila letos ribniška suha roba deležna zaščite svojega geografskega porekla. Tako kot pri zaščiti geografskega porekla in tradicionalnega ugleda neka­ terih drugih izdelkov, je tudi v primeru ribniške suhe robe prišla glavna pobuda za zaščito iz domačega kulturnega okol­ ja in veseli nas lahko, daje pri ustvarjanju zahtevnega razisko­ valnega in patentnega projekta sodelovala tudi naša stroka, še toliko bolj, ker je bila zastopana s predstavniki najmlajše gen­ eracije, ki je šele pred kratkim zapustila fakultetne predaval­ nice, sedaj pa pridobljeno znanje, obogateno z novimi spoz­ nanji posreduje domačemu kulturnemu okolju. Zaščita geografskega porekla ribniške suhe robe je opozorila na vsaj še dve drugi značilnosti naših sodobnosti. Najprej na nekaj, kar močno odstopa od siceršnjih sodobnih slovenskih karakteroloških značilnosti, namreč zaprtosti v občinske, lokalne, krajevne in še kakšne ožje okvire. Menim, da imamo pri zaščiti geografskega porekla ribniške suhe robe opraviti z redkim primerom skupnih prizadevanj in sprejemanj »pravil igre« za zaščito s strani vseh občin, kjer je ugotovljena zgodovinska in sodobna koncentracija hišne lesne galanterije, kot danes označujemo izdelovanje suhorobarskih izdelkov. Prav zaradi poznavanja sodobnih življenjskih in »psihia­ tričnih« razmer v Sloveniji sem s presenečenjem ugotovil, da v tem primeru niso nikjer poskušali zaščititi suhe robe samo v svojih občinskih, krajevnih ali ne vem še kakšnih brložnih okoljih. Morda pa je to dobro znamenje in celo potrditev misli, da tudi karakterologija ni nek statičen in nespremenljiv pojav ter da že dolgo ne veljajo več Trstenjakove ali še kakšne druge ugotovitve. Te namreč niso bile podobe realne, ampak idealne Slovenije, kakršno si je večina vedno želela in se je zatekala v stereotip, še več: na njej je gradila in pogosto gradi tudi svoje sodobne predstave, politiko, slabo projekcijo v svet in še kaj. Ta suhorobarski premik, zmožnost združenih moči za skupni cilj brez ljubosumnega lokalizma, je bil morda pred tem dosežen le še z zaščito cvička in z odločitvijo o samostojnosti slovenske poti. Vendar pa ima doseženi uspeh z zaščito ribniške suhe robe še eno razsežnost in razlago. Navsezadnje je prizadevanje za zaščito palete ustvarjalnosti in tudi ekonomskih učinkov, ki omogočajo številnim posameznikom, družinam in naseljem preživetje tudi v sodobnosti, povezano z vrsto drugih pozi­ tivnih razmišljanj in dejanj, ki imajo svoje korenine prav v Ribniški dolini. Slovenski etnologi smo danes gostje v Hrovači, vasi, kjer so se korenine slovničarja in patra Stanislava Skrabca v zadnjih letih nadgradile z uspešnim delo­ vanjem njegovih sorodnikov, potomcev, nosilcev uspešnega podjetja Riko hiše. Spet tudi z delčkom sodelovanja naše vede, kar želim še posebej podčrtati. Eden od vzrokov za uspešnost Rika, njegovega direktorja Janeza Skrabca, vseh sodelavcev in navsezadnje tudi krajanov, je prav v tem posluhu in v potrebi po sodelovanju z različnimi strokami. Tudi to je za slovenske razmere izjemno in hkrati temeljni pogoj za uspešno življenje z dediščino v sodobnem svetu. Hkrati tudi poduk (tako kot pri zaščiti suhe robe) vsem drugim v Sloveniji, ki se podobnih korakov lotevajo zgolj z ljubiteljskih izhodišč, sladkobnega romantizma in turističnega ter še kakšnega folklorizma. Skrabčeva domačija torej ni le kulturno središče (ali kot še vedno mnogi nepravilno govoričijo, daje etnološki spomenik) ampak je središčna točka v trikotniku, ki ga sestavljajo suha roba, podjetje Riko hiše in Hrovačani s svojimi sodobnimi vsakdanjiki in prazniki ter strokovno usmerjano skrbjo za lokalno dediščino. Drugi in tretji pomemben dogodek za našo vedo in državo Slovenijo je povezan z dvema osebama iz zgodovine etnologi­ je. Da, namenoma poudarjam zgodovino vede, ki se tudi v znanju prihodnjih generacij kar nekoliko okruša, da ne rečem, odmika od možnosti odkrivanja vseh neštetih pozitivnih povezav in navezanosti na sodobna strokovna metodološka, metodična in aplikativna izhodišča. In obe osebi sta tudi zgodovinsko povezani z obema pomembnima dogodkoma za našo vedo. Najprej je tu Jožef Pajek, ki sklepa romantično obdobje v zgodovini etnološke vede na Slovenskem, in predvsem njegovo pomembno delo »Črtice iz duševnega Žitka štajerskih Slovencev«, ki je izšlo pri Slovenski matici v Ljubljani leta 1884, torej natanko stodvajset let pred izidom »Slovenskega etnološkega leksikona«, ki je tako odločujoče označil prizade­ vanja in stopnjo doseženega v slovenski etnološki vedi na vstopu v novo tisočletje. Pajkova ureditev posameznih prispevkov v Črticah po abecednem redu je bila pogost argu­ ment tudi naših akademskih učiteljev, zlasti še prof. Vilka Glasnik S.E.D. 44/2 2004, stran 83 DRUŠTVENE STRANI Novaka, ki je to delo označil kot prvi zametek strokovnega lek­ sikona. Etnološka veda je s »Slovenskim etnološkim lek­ sikonom« zares naredila velik korak. Ne le v družbi z drugimi, bolj ali manj sorodnimi strokami, katerim, zlasti nekaterim nji­ hovim predstavnikom, namenja v leksikonu kar precej prosto­ ra, ampak tudi širše. Slovenija kot država dobiva s tem lek­ sikonom artikulacijo svojih vsakdanjikov in praznikov. Končno imamo temeljno osnovo, iz katere bo lahko v doglednem obdobju zraslo še temeljitejše delo, z upoštevanjem ne le morda naključno ali celo zavestno prezrtih sestavin sodobnega načina življenja, ampak tudi vsega, kar nam sporočajo soob­ likovalci razvoja naše vede. Naj se sliši še tako patetično ali celo v slogu ekonomske propagande: menim, da bi moral »Slovenski etnološki leksikon« sooblikovati življenjski utrip v večini družin na Slovenskem. Če ga bodo uporabljali predvsem sestavljale! križank in vprašanj v kvizih »Lepo je biti mili­ jonar« in »Najšibkejši člen«, bo to le delni uspeh njegovega poslanstva. Torej, prepričan sem, k temu me navaja tudi podatek, da so samo v prednaročilu prodali čez 3.000 izvodov leksikona, da bo to delo lahko kmalu postalo najtrdnejši člen v naših sodobnih razmerjih, znanju, odkrivanju vrednot in še čem. Tretji pomembni dogodek pa je povezan z osebo, po kateri se imenujejo tudi naše strokovne nagrade in priznanja, t.j. z Matijem Murkom. Dejal sem, da si s Pajkom časovno sledita: Pajek je zaznamoval sklepanje romantičnega obdobja, Murko pa je začenjal z znanstveno potjo v slovenski etnološki vedi oz. takrat še v narodopisju. Tolikokrat navajano njegovo poročilo o Narodopisni razstavi češkoslovanski v Pragi 1895, ki ga je objavil leto pozneje v »Letopisu matice Slovenske«, je še zlasti v poglavju »Nauki za Slovence« postavilo kar nekaj pomemb­ nih opornih točk prizadevanjem etnološke vede tudi na področju muzeologije. Zato je tretji pomembni dogodek v naši vedi povezan z morda eno najbolj temeljnih pridobitev ne le slovenske etnologije, ampak predvsem slovenskega naroda in države Slovenije na vstopu v novo tisočletje. Morda res zelo pozno, pa o tem ne kaže razpravljati danes v teh slovesnih okvirih in tudi ne nizati vzrokov za tako mačehovski odnos različnih družb in družbenih ureditev do najbolj temeljnih kul­ turnih oblik, njihovih podob v dediščini, transformacij v sodobnosti in izzivov medkulturnih stikov v sedanjosti. Dobivamo torej nove, bolje rečeno resnično prve prostore kom­ pleksnega muzeja, ki bo s specifičnimi jeziki muzejskih gov­ oric podajal etnološke poglede na življenjske sloge različnih družbenih skupin in v različnih obdobjih razvoja vse do sodob­ nih izzivov. Če bi izid »Slovenskega etnološkega leksikona« in odprtje zbirk Slovenskega etnografskega muzeja časovno načrtovali, se verjetno ne bi posrečilo to, kar se je dejansko zgodilo prav v letošnjem letu. Oba dogodka sta pravzaprav en sam dogodek, le da se s prvim srečujemo v obliki knjige, z drugim pa v prostorih muzeja. Malo prej sem dejal, da s tem temeljnim muzejem slovenska družba zamuja, ob dejstvu, da smo postavili že vse mogoče in tudi nemogoče zbirke in muze­ je ... Morda pa z muzejem in tudi leksikonom niti ne zamu­ jamo. Kot stroka gotovo ne, če upoštevamo širše družbeno dogajanje, v katero sta vpeta ta dva dogodka. Menim, da se tokrat slovenska etnološka veda zares aktualno odziva na družbene izzive ter dogajanja. Matija Murko je v Poročilo o razstavi napisal sloganovski naslov zadnjega poglavja »Nauki za Slovence«. Danes ob Leksikonu in Etnografskem muzeju lahko zakličemo: Nauki za Evropejce! V časih, ko nam neprestano govoričijo o tranzicijah in globalizacijah delujeta oba pomembna dogodka za Slovence kot nauki za pokončno držo in samozavest, za vse ostale Evropejce pa kot nauki, ki prinašajo nova spoznanja o pestri ustvarjalnosti in kulturi v tem delu sveta in ga tako bogatijo. Slovensko etnološko društvo je najširši okvir vsega etnološkega strokovnega delovanja na Slovenskem. Zato nam vsi trije omenjeni pomembni dogodki lahko pomenijo, da se morda niti sami ne zavedamo, kako mehko nas je prešla občeslovenska kriza društvenega delovanja, torej oblika pove­ zovanja strokovnih, raziskovalnih, če hočete tudi družabnih interesov. Kriza, kije tako značilna za najrazličnejša društva v zadnjih letih 20. in na prehodu v 21. stoletje. Muzej, leksikon, vse več odmevnih in konkretnih povezovanj s t. i. terenom, enakopravno sodelovanje pri reševanju vsakdanjih, tudi zapletenih družbenih vprašanj, medkulturnih stikov in še kaj bi se našlo v zbirki novih možnosti tudi za odmevno delovanje etnološke vede, ki si je tako dokončno izoblikovala svoj zares specifični položaj v družboslovju in humanistiki, v načrtovan­ ju sodobnih odnosov in svojevrstnem razumevanju sporočil dediščine, ter se osamosvojila umetnostnih, slavističnih in še kakšnih drugih okvirov. K temu položaju vede, ki pa ga bo treba tudi v prihodnje še naprej razvijati in dopolnjevati, so prispevali prav vsi sooblikovalci njenega razvoja: od prvih zapisovalcev in zbiralcev do tudi današnjih prejemnikov strokovnih priznanj. Prvim velja vsa čast in spoštljiv spomin, slednjim pa tudi moje iskrene čestitke. Datum prejema prispevka v uredništvo: 7.11. 2004