Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56, 1998, s. 115 - 160 GDK: 911 Prispelo!Received: September/September 1998 Sprejeto/Accepted: Oktober/October 1998 Izvirni znanstveni članek Original scientific paper NEKATERI TEORETSKI VIDIKI KRAJINSKOEKOLOŠKE TIPIZACIJE KRAJIN Boštjan ANKO* Izvleček Študija utemeljuje krajinskoekološke vidike členitve prostora na vseh ravneh - od kontinenta do malih struktur na osnovi zaplate kot kazalca razkrojenosti gozdne (pra)matice. Zaplata, kot rezultat naravnih in družbenih danosti in procesov, se zdi zelo primerna za razmišljanje o prostorskih vidikih sodobnega sonaravnega, mnogonamenskega in trajnostnega gospodarjenja s krajinami in posebej z gozdom v njih in s tem tudi za oblikovanje prihodnjih kulturnih krajin, kjer gozd prevzema vlogo krajinskoekološke infrastrukture - stopnih kamnov, sestavin koridorjev ali fukcionalno povezanega otočja, ki še omogoča delovanje posameznih krajinskih elementov kot delov sistema. Ključne besede: krajinska ekologija, zaplata, gozdnata krajina, tipizacija krajin SOME THEORETICAL ASPECTS OF LANDSCAPE- ECOLOGICAL TYPIFYING OF LANDSCAPES Abstract The study argues for landscape-ecological aspects of spatial division at ali levels - from the continent to small structures on the basis of patches that can be used as indicators of disintegration of the original forest matrix. Patch as a result of natura! and social givens and processes seems to be most appropriate also for considerations of modem close-to-nature, multiple-use and sustainable landscape and particularly forest management, thus also for the shaping of the future cultural landscapes. Here the forest assumes the role of landscape ecological infrastructure - as a stepping stone, corridor component or part ofthe functionally connected archipelago which stili renders possible that individual landscape components function as parts of the system. Key words: Landscape ecology, patch, forested landscape, typifying of landscapes • dr. gozd. zn., redni profesor, Biotehniška fakulteta oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1000 Ljubljana, SLO 116 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 1 UVOD VSEBINA CONTENTS INTRODUCTION ................................................................... 117 1.1 SONARAVNOST GOZDA S KRAJINSKOEKOLOŠKEGA VIDIKA THE CLOSE-TO-NATURE FOREST FROM A LANDSCAPE-ECOLOGICAL VIEWPOINT ............................................ 118 1.2 MNOGONAMENSKOST GOZDA S KRAJINSKOEKOLOŠKEGA VIDIKA THE MULTI-PURPOSE FOREST FROM A LANDSCAPE- ECOLOGICAL POINT OF VIEW ............................................................. 121 1.3 KRAJINSKOEKOLOŠKI VIDIKI TRAJNOSTI GOZDA LANDSCAPE-ECOLOGICAL ASPECTS OF SUSTAINABLE FOREST .......................................................................... 122 1.4 GOZD - SESTAVINA PROSTORA THE FOREST-A SPATIAL COMPONENT ............................................ 125 2 OSNOVNI POJMI FUNDAMENTALS ................................................................. 129 3 KRAJINA KOT EKOLOŠKI SISTEM - PROBLEMI INTERPRETACIJE THE LANDSCAPE AS AN ECOLOGICAL SYSTEM - PROBLEMS OF INTERPRETATION ................ 130 3.1 TEORIJA MATICE, ZAPLATE IN KORIDORJA THEORY OF MATRICES, PATCHES AND CORRIDORS .................... 137 4 KRAJINSKOEKOLOŠKA DELITEV KRAJIN LANDSCAPE-ECOLOGICAL DIVISION OF LANDSCAPES ....................................................................... 138 4.1 NARAVNA KRAJINA NA TURAL LANDSCAPE ......................................................................... 139 4.2 KULTURNA KRAJINA CULTURAL LANDSCAPE ....................................................................... 141 5 RAZPRAVA DISCUSSION .......................................................................... 153 6 POVZETEK ........................................................................... 155 SUMMARY ............................................................................ 156 LITERATURA REFERENCES ........................................................................ 158 1 UVOD INTRODUCTION 117 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... Dokler je bila glavni razlog za obstoj gozda v prostoru predvsem proizvodnja lesa, je o njegovem deležu in prostorski razporeditvi v eni ali drugi obliki odločala predvsem teorija "absolutnih" ali "relativnih" gozdnih tal (prim. Seifried 1961). Po njej so bila gozdna tla, ki jih je bilo ob sprejemljivih vlaganjih in ob pričakovanju rentabilnih donosov mogoče spremeniti iz gozdne v katero od kmetijskih rab, izkrčena. Prag sprejemljivosti tega početja so določale naravne in družbenoekonomske razmere. Tako se je v neenakopravnem dialogu s kmetijstvom delež gozda zmanjšal na najnižjo stopnjo prav ob zemljiški odvezi oz. času, ki ji je neposredno sledil, njegov razpored pa je dokazoval, da je bil v tem, stoletja trajajočem procesu, gozd izrinjen na rastišča, ki so bila glede na reliefne (nagibne), talne (prehranske) in topoklimatske (osončenje) pogoje za kmetijsko rabo najmanj primerna, še posebej, če so bila težko dostopna. Tako se je v stoletjih po srednjeveški kolonizaciji razvil nekakšen prostorski vzorec prepleta gozdnega in agrarnega sveta (delež drugih rab je bil praktično zanemarljiv) z neko notranjo logiko, ki je upoštevala danosti narave in družbe. To okolje je bilo še relativno neobremenjeno. Edino obremenjenost je v tem času dejansko predstavljal agrarni pritisk, katerega posledice pa je za ceno osebnih žrtev, predvsem pa mnogo skromnejšega materialnega življenja s kulturno krajino delil tudi človek. Usklajenost sfere naravnega in družbenega je tem krajinam vtisnila neko lepoto, ki jo podzavestno iščemo še danes. Omenjeni vzorec in prostorska logika sta se pričela podirati s temeljnimi spremembami v družbi, npr. z zemljiško odvezo, spreminjanjem političnih sistemov, spreminjanjem državnih meja in trgov za kmetijske proizvode; usodno ju utegnejo prizadeti tudi mednarodne integracije Slovenije z vplivom, ki naj bi ga imele na kmetijstvo. Po drugi strani je okolje vse bolj obremenjeno - po delih in v celoti. V procesih oblikovanja postagrarne krajine kmetijstvo in gozdarstvo niti nista več rivala, prej zaveznika - ko bi se ne razhajala v osnovnih pogledih na naravo in izkoriščanje njenih virov. 118 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 V takem kontekstu se spreminjajo tudi poudarki vlog gozda in gozdarstva. Če je delež gozdarstva skupaj z lovstvom v slovenskem BDP padel na 0.50%, to ne pomeni, daje les naenkrat postal nepomemben. Nasprotno: še naprej ostaja naša nacionalna surovina. Pomembno spoznanje, ki sledi iz tega podatka, je kvečjemu, da ob lesu postajajo vse pomebnejše infrastrukturne vloge gozda. S tem pa se radikalno spreminjajo tudi tradicionalna, na lesnoproizvodno vlogo gozda vezana pojmovanja treh imperativov sodobnega gozdarstva: sonaravnosti, mnogonamenskosti in trajnosti. Les raste povsod - če ne tak pa drugačen - zato nas je tradicionalno s prostorskega vidika zanimala predvsem le površina gozda, strnjenost gozdnih kompleksov in njihova oddaljenost od tržišča. V praksi se je načelo sonaravnosti zreduciralo na kompromis med gospodarsko še sprejemljivo in hipotetično naravno strukturo (zmesjo drevesnih vrst) gozda, ki ima le redkokje znanstveno osnovo. Poenostavljeno smo trdili, da gozd, ki optimalno opravlja lesnoproizvodno vlogo, enako optimalno služi vsem drugim funkcijam. Počasi spoznavamo, da trajnost lesnih donosov še ne pomeni tudi trajnosti vseh drugih funkcij gozda. 1.1 SONARAVNOST GOZDA S KRAJINSKOEKOLOŠKEGA VIDIKA THE CLOSE-TO-NATURE FOREST FROM A LANDSCAPE-ECOLOGICAL VIEWPOINT Beseda "sonaravno", ki je nastala v gozdarstvu in se sedaj pogosto nekritično uporablja tudi na drugih področjih, verjetno ni najustreznejši prevod nemškega izraza "natumah" (= "naravi bližnji"). Ta pomeni, da se v svojih početjih skušamo naravi približati in jo (bolj ali manj uspešno) posnemati, medtem ko slovenska predpona "so" (analogno rabam sočutje, soborec, sodelavec, sotrpin, soigralec itn.) sugerira, da gre za delovanje, ki je naravnemu identično in mu v nobenem oziru ne nasprotuje. Že v tradicionalnem sonaravnem gospodarjenju z gozdom, namenjenem predvsem proizvodnji lesa, prihaja do očitnih razlik med tistim, kar je naravno, naravi blizu in sonaravno. Slednje iz povsem tehtnih (predvsem tehničnoekonomskih) razlogov predstavlja kompromis med tistim, kar bi bilo po naravi in tistim, kar bi maksimiralo zadovoljevanje človekovih interesov. Take razlike najočitneje lahko opazimo v naslednjih primerih: Izrazite spremembe sestave gozdnih drevesnih vrst, ki spremljajo pojav peloda žitaric (= večinoma srednjeveško naselitev) v pelodnih diagramih (prim. Šercelj 119 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... 1996). Ob tem in ob splošno velikem vplivu človeka na (gozdno) vegetacijo na Slovenskem vsaj od neolitika in eneolitika dalje (ibid. s. 126) se postavlja vprašanje, kaj je tista "naravna" struktura, h kateri načelno težimo. Gospodarsko razmejevanje gozdnih površin od gozdnogospodarskih območij do oddelkov (odsekov), kjer se jasno kaže agrarna dediščina zgodnjih obdobij gozdarske vede (gl. sl. 1 ). Slika 1: Prikaz prostorske delitve gospodarskega gozda, ki naj bi zagotavljala trajnost lesnih donosov v gospodarjenju z iglastimi in listnatimi gozdovi (f'erezijanski gozdni red 22.Xll.1769 za Madžarsko - veljaven tudi v Prekmurju) Figure 1: Diagram oj the spatial division oj managed forest that should ensure durability oj wood yield in management oj conifer and dedicuous forests (Theresian forest ordinance 22.Xll.1769 far Hungary- also valid in Prekmurje) Ekološko neutemeljeno pospeševanje in vnašanje nekaterih domačih vrst (npr. zlasti smreke) zgolj z gospodarskih vidikov. Vnašanje tujerodnih drevesnih vrst, ki ga še vedno ni konec. Umetno, z gospodarskimi vidiki pogojeno skrajševanje življenjske dobe dreves, ki jih le z zelo redkimi izjemami odstranjujemo ob "gospodarski", ne pa ob "naravni" zrelosti. Hitre pomladitvene intervencije, ki ne upoštevajo naravnih pomladitvenih obdobij. 120 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 Velike količine odstranjene rastlinske organske snovi. Številne posledice za živalski svet, ki morajo spremljati poudarjeno gospodarjenje za lesnoproizvodno vlogo itd. Našteta, v marsičem razložljiva odstopanja od naravnega življenjskega utripa gozdne življenjske skupnosti, sodijo predvsem na področje ekologije gozda. S krajinskoekološkega vidika pa se pokolonizacijska usoda narave gozda pokaže še v prostorski luči, v kakršni ga do nedavnega sploh nismo bili vajeni obravnavati: V holocenski prakrajini današnjega slovenskega ozemlja je gozd predstavljal pramatico, ki jo je človek pričel posebej intezivno krčiti in drobiti (fragmentirati) za kmetijske namene vsaj že v halštatskem obdobju. V predelih, ki so bili za kmetijstvo posebej ugodni, je ta proces z občasnimi nihanji neprekinjeno napredoval do stopnje, ko se je osnovno tkivo nekdanjega ekosistema toliko razrahljalo oz. razkrojilo, da je gozd kot ekosistem izgubil kritično maso, prenehal delovati kot ekološka celota in prevzel funkcionalne lastnosti arhipelaga, zgrajenega iz številnih, bolj ali manj povezanih otokov v morju antropogenih, pretežno kmetijskih ekosistemov. Po drugi strani so se zlasti v alpskem in visokokraškem svetu ohranili relativno veliki strnjeni kompleksi, ki so zaradi svoje neprivlačnosti za poselitev (klima, relief, kraški značaj itd.) obdržali sorazmerno nemoten gozdni značaj. Kot ekstrem nahajamo tudi krajine, kjer se je gozd ohranil le v rudirnentih - nepovezanih okmelih otokih drevnine, ki zaradi robnega učinka niti nimajo značaja gozdnega ekosistema, ampak predstavljajo širok prehod od različno bogatih ekotonov do malih skupin drevnine, tj. grmovja in/ali drevja. Tako nam stopnja razgradnje gozdne pramatice ne kaže le na stopnjo denaturalizacije kulturnih krajin, ampak tudi na pomemben vidik "sonaravnosti" naših krajin, ki jo je mogoče opredeljevati le s stopnjo funkcionalne povezanosti gozdnih zaplat kot garantom ohranjanja biotske raznovrstnosti in kot nosilcem "ekološke kondicije" oz. homeostatskih mehanizmov krajine. V procesu krčenja, fragmentacije in utapljanja gozdnih rudimentov v negozdnem prostoru seveda ni nič sonaravnega. Gotovo obstaja prag, kjer ti procesi dosežejo neko točko, od koder ni povratka, ko postanejo upravljalsko praktično neobvladljivi - tako v prostorskih kot časovnih okvirih. Zaenkrat lahko v naših razmerah sonaravnost krajine opredelimo kot stanje, v katerem strukturno in funkcionalno zadosten delež gozda omogoča 121 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... renaturacijske procese oz. "ekološko fleksibilnost" v oblikovanju novih (prihodnjih) kulturnih krajin. 1.2 MNOGONAMENSKOST GOZDA S KRAJINSKOEKOLOŠKEGA VIDIKA THE MULTI-PURPOSE FOREST FROM A LANDSCAPE-ECOLOGICAL POINT OF VIEW Dokler sta gozdarska operativa in znanost nekritično sprejemali, da so o deležu in mestu gozda v prostoru odločali drugi, ki narave gozda niso razumeli in dokler smo nekritično sprejemali krilatico, da gozd, ki dobro opravlja lesnoproizvodno vlogo, enako dobro izpolnjuje vse druge funkcije, je bilo morda res videti, da mnogonamenskost gozda nima prostorskih vidikov in krajinskoekoloških omejitev. Kjer je bil gozd, je raste! les in tam naj bi bile zagotovljene tudi vse funkcije gozda. Že ob prvih poskusih, da bi načelo mnogonamenskosti privedli na raven konkretnega - že ob poskusih valorizacije, na primer - pa je postalo jasno, da funkcije, čeprav vsaka zase dobra, niso vselej skladne, da se lahko celo izključujejo (prim. Anko, 1995, s. 132), da lesnoproizvodna funkcija ni vselej skladna z vrsto drugih in da hkrati gozdovi, v katerih je lesnoproizvodna vloga zanemarljiva, lahko odlično opravljajo npr. varovalno, vodno ali estetsko funkcijo oz. vlogo. Pomembno je tudi upoštevati časovno neusklajenost poteka in kulminacije posameznih funkcij oz. vlog (ibid., s. 130). Taka spoznanja so nujno privedla do potrebe po razlikovanju med pojmoma funkcija in vloga. Medtem ko "funkcija gozda kot lastnost gozdne biogeocenoze obstaja objektivno tudi zunaj človekove zavesti (spoznanja)", (Rubcov cit. Anko 1995, s. 27), isti avtor vlogo gozda definira (ibid.) kot "njegov pomen za družbo in narodno gospodarstvo, ki je pogojen s funkcijami gozdov". Lesnoproizvodna funkcija se torej odvija že v pragozdu, a postane vloga šele takrat, ko človek tak les prične izkoriščati. Ne gre pa pri vseh vlogah, kot jih našteva naš zakon o gozdovih, le za "aktiviranje" nekega delovanja gozda v človekovo korist. Gre tudi za njihovo prostorsko razmeščanje. Medtem ko so nekatere funkcije gozda bolj ali manj vseprisotne in stalne (npr. lesnoproizvodna), so druge natančno prostorsko omejene (zaščitna funkcija - varovanje objektov, varovanje gozdnih zemljišč in sestojev) in jih v prostoru ni mogoče poljubno 122 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 premikati. Tretje (npr. estetska, vzgojna, rekreacjska) pa se sploh odigrajo predvsem v človeku in so kvečjemu odvisne od danega trenutnega stanja gozda, starosti, dostopnosti, lastništva ipd. in jih je zato v prostoru mogoče dokaj svobodno premikati oz. odločati o mestu in deležu gozdov, ki bodo zadovoljevali potrebe po njih. Prostorski pogled na mnogonamenskost gozda s krajinskoekološke perspektive torej opozarja, da: - moramo ekološke funkcije gozda obravnavati kot naravne danosti, - so lahko mnoge vloge naravi gozda tuje (v bistvu moteče), - se lahko vloge gozda med seboj omejujejo oz. izključujejo, - bodo funkcije in vloge gozda v prihodnje odločilneje vplivale na delež in razpored gozda v danih krajinah. 1.3 KRAJINSKOEKOLOŠKI VIDIKI TRAJNOSTI GOZDA LANDSCAPE-ECOLOGICAL ASPECTS OF SUSTAINABLE FOREST Klasični koncept trajnosti (lesnih) donosov se v sodobnem gozdarstvu širi tudi na trajnost gozdnih funkcij oz. vlog - skratka, na trajno prisotnost tolikega deleža gozda v dani krajini, da bo sposoben blažiti učinke preobremenjenega okolja in ohranjati določeno ekološko kondicijo, ki bo omogočala čim širši razpon prihodnjih razvojnih opcij. Trajnostno gozdarstvo naj bi torej upoštevalo skladno z doktrino trajnostnega razvoja a) ekološko, b) ekonomsko in c) socialno trajnost gozda v prostoru. V tem kontekstu se lahko omejimo le na ekološki vidik trajnosti, ki je ~icer osnova, a tudi odvisen od ekonomskega in socialnega. Z ekološkega vidika klasični pojem "proizvodnega cikla" zgubi na pomenu. Nadomesti ga pojem "trajnega gozda" v najširšem pomenu besede. Le trajna prisotnost (pa četudi v kompromisni obliki "gospodarskega") gozda zagotavlja bogastvo življenjskih oblik in trajnost funkcij oz. vlog. Njegova nenadna in nepremišljena izguba se namreč lahko nadomesti le skozi dolgo sukcesijsko zaporedje. S krajinskoekološkega vidika nam ekološke kondicije gozda v prostoru ne predstavljajo le (ne)poškodovanost zaradi imisij, lesna zaloga, prirastek, morda še sestava drevesnih vrst, ampak tudi še povsem drugi parametri, o katerih v praksi doslej nismo razmišljali, v teoriji pa le redkokdaj. Iz številk o rastočem površinskem deležu gozdov v Sloveniji namreč ni mogoče razbrati vrste kakovostnih podatkov, ki so pomembni s krajinskoekološkega vidika, kot npr.: a) prostorska stabilnost, b) časovna stabilnost, c) prostorski vzorci razporeda gozdov, d) gozdni rob, 123 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... e) drugi kakovostni parametri vezani na Formanovo in Godronovo interpretacijo zgradbe krajine, f) novi družbeni pogledi na gozd in njegove vloge. ad a) Leta 1875 je znašala gozdna površina na ozemlju današnje Slovenije 748.607 ha (Žumer, 1976, s. 137). Če predstavlja to 100%, potem površina 1076.474 ha, ki jo podaja PRG (1996 s. 982) predstavlja povečanje na indeks 144. Če dodamo še nekaj 10.000 ha nekdanjih agrarnih površin v zaraščanju, to pomeni, da je približno tretjina naših gozdov v stadialnih oblikah mlajših od 120 let, kar mora imeti (še neproučeni) vpliv na ohranjenost biotske raznovrstnosti oz. predvsem na živalsko komponento gozdnega ekosistema. ad b) Časovna stabilnost gozda je tesno povezana z njegovo prostorsko stabilnostjo in jo pomembno dopolnjuje: sonaravnost in mnogonamenskost gozda namreč lahko polno zaživi šele v gozdu, katerega trajanje presega časovne okvire, ki jih določajo ekonomsko optimalni cikli lesnoproizvodne vloge. V resnično mnogonamenskem gozdu naj bi bili potemtakem potrebni predeli (prostorske enote), katerih starost bi se ujemala s časovnimi okviri naravnega razvoja gozda. Upoštevati je namreč treba, da je utrip nekaterih funkcij/vlog gozda bistveno drugačen od poteka lesnoproizvodne (gl. sl. 2,..)_. ----------~ ,,. ~ Slika 2: Hipotetični utrip pomena nekaterih funkcij/vlog gozda (Anko, 1995, s. 130) Figure 2: Hypothetical changes o/ importance o/ somefunctionslroles o/ theforest (Anko, 1995, p. 130) 124 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 Medtem, ko je lesnoproizvodno vlogo mogoče ponazoriti s sigmoidno krivuljo, je pomembnost drugih vlog mogoče prikazati kot bolj ali manj konstantno ali nepredvidljivo, posebej pa so zanimive funkcije, katerih pomen s časom dejansko raste linearno (npr. raziskovalna) ali eksponencialno (npr. dediščinskovarstvena vloga). Tak pogled tudi prepričljivo ovrže naziranje, da vitalen gospodarski gozd optimalno opravlja vse funkcije/vloge hkrati. Mnoge namreč dosegajo svoj optimum (in maksimum) onstran praga "gospodarske zrelosti". ad c) Odstotki rastoče gozdnatosti tudi ne prikažejo prostorskih vzorcev, v katerih proces ogozdovanja poteka. Pri tem lahko ločimo naslednje tipe: frontalno širjenje kompaktnega gozdnega kompleksa, bolj ali manj enakomerno širjenje ameboidnega gozdnega roba, bolj ali manj koncentrično širjenje gozdnih otokov, kombinacije gornjih situacij, gornje situacije, kombinirane s krčitvami gozdnih otokov. Vsi ti procesi seveda lahko potekajo tudi v obratni smeri. a frontalno širjenje kompaktnega gozdnega roba fronta! extended compact forest edge Legenda/ Key: G b širjenje ameboidnega gozdnega roba extended ameboid forest edge forest C koncentrično širjenje gozdnih otokov concentricall y extended forest islands Stanje / Situation 1980 Stanje/ Situation 1990 Stanje/ Situation 2000 d zaraščanje kombinirano s krčitvami overgrown combined with deforesting e kombinacija situacij a, b, c combined situation a, b, c Slika 3: Hipotetični vzorec osnovnih prostorskih tipov ogozdovanja in razgozdovanja Pic ture 3: Hypothetical pattern of basic spatial types of forest spreading and deforestation 125 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... ad d) Zaradi ekotonskega značaja je delež gozdnega roba (notranjega in zunanjega) s krajinskoekološkega vidika pomemben, ker gozdni rob predstavlja: - kontaktno cono med dvema različno zrelima ekosistemoma v smislu Margalefa (1963), kar ima močan vpliv na potencialno širjenje gozda v kulturnem prostoru, - ekosistem, ki je posebej pomemben kot nadomestek pomotenjskih stadijev znotraj intenzivno gospodarjenega gospodarskega gozda, rastišče plodonosnih drevesnih in grmovnih vrst ter habitat številnih živalskih vrst. ad e) Trajnost gozda v prostoru je mogoče spremljati tudi s kakovostnimi parametri zgradbe krajine (matice, zaplat ali koridorjev), ki sta jih uvedla npr. Forman in Godron (1986) - npr. poreklo, povezanost, poroznost, heterogenost itd. f) Trajnost gozda v prostoru zagotavljata tudi vidik (spoznanje, sprejemljivost in priznanje njegovih vlog) ter ekonomski vidik, ki bo presegel tradicionalne okvire ekonomske pomembnosti gozda kot razloga za njegov obstoj v prihodnji krajini in jih dopolnil s spoznanjem, da je mogoče denarno ovrednotiti tudi druge (nematerialne) vloge gozda. 1.4 GOZD - SESTAVINA PROSTORA THE FOREST-A SPATIAL COMPONENT Uveljavljanje klasičnih konceptov sonaravnosti, mnogonamenskosti in trajnosti gozda v različnih prostorskih in časovnih okvirih je za gozdarstvo izziv. Ne da bi zanikalo dosedanje gledanje na gozd, mu dodaja še pogled na gozd kot sestavino prostora. Gozda kot sestavine prostora ne more razumeti in razlagati nekdo, ki njegove narave ne razume - kot posamezni sektorji (velikih) uporabnikov ne razumejo naravne in družbene kompleksnosti celotnega prostora. Do tega razumevanja bo mogoče priti le s strpnim vsestranskim dialogom. Te preproste resnice ne more razumeti nihče - ne posameznik in ne stroka, ki ni tudi vsakodnevni gospodar vsaj ene od (živih) sestavin prostora v konkretnih, recimo krajinskih okvirih. Za razliko od večine rab zemljišč gozd tudi v današnji krajini ostaja mnogonamenska sestavina prostora. Številne in stalno spreminjajoče se vloge, ki jih od njega pričakujeta posameznik ali skupnost, niso zgolj izvirne (naravne, od človeka neodvisne oblike delovanja) funkcije gozdnega ekosistema, ampak so gozdni naravi tujki. Koncept 126 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 mnogonamenskega gozda jih sicer sprejema, zavedati pa se moramo, da prav zato o njih lahko odločujoče govori le nekdo, ki z gospodarjenjem obvladuje gozdni in v znatni meri tudi gozdnati prostor in naravo gozda razume. V tem je lahko tudi najpomembnejši prispevek gozdarstva - ne le k prostorskemu načrtovanju ampak tudi k trajnostnemu gospodarjenju s prostorom. Kdor bi današnje gozdarstvo rad relegiral na raven lesoreje, pač globoko ne razume treh pojmov, ki so danes (vsaj deklarativno) že v vsakodnevni rabi, ekologije, ohranitve narave in trajnosti v njeni trojni razsežnosti. Gozd je praktično vzeto pramatica vseh naših kulturnih krajin. Tudi v našem prostoru doživlja dve usodi, ki jih najjasneje predstavljata naslednji dve tipični sliki (4. in 5. - v obeh primerih gozd predstavljajo temnejše površine). . .. -. .. ... - 1B. - a• r •L .,,,/ • 117 1 -· 1 •• ., • 1 'II : ••• •.~,. ' . . -. 4102 .. . ., • . .. .- .- ' -.. ~ : ... ,, . :- Slika 4: Spremembe gozdnatosti v občini Cadiz, Wisconsin, ZDA v obdobju 1831-1950 (Curtis, cit. Burgess in Sharpe, 1981, s. 3) Figure 4: Changes in forest cover in the municipality of Cadiz, Wisconsin, USA during the period 1831 to 1950 (Curtis, cit. Burgess and Sharpe, 1981, p. 3) a)1825 b) 1880 • • • " " \~~ .., \ .,. ~ ,. . . \ ' ) '- • ,. ..,~ "' D kmetijska zemljišča - gozd f::.:-~-:i·-:-1 v as c) 1930 o 127 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... 1 km ----- Slika 5: Spremembe gozdnatosti v okolici Kobjeglave na slovenskem krasu v obdobju 1825- 1980 (Anko, 1988, s. 102) Figure 5: Changes in forest cover around Kobjeglava on the Slovenian Karst during the period 1825 to 1980 (Anko, 1988, p. 102) Slika 4 na prvi pogled spominja na zaledenelo jezero, kjer na spomlad sicer neživi led poči, se razlomi na posamezne plošče in potem drobi naprej na številne, vse manjše in med seboj vse bolj oddaljene kose ledu. Podobno usodo je v času evropejske naselitve doživljal sicer živi plašč gozda v Wisconsinu. Gotovo je, da na sliki, ki predstavlja stanje leta 1950, ne gozd in ne krajina v ekološkem smislu nista enaka kot na začetku. Povsem drugačen proces predstavlja slika 5, na kateri je upodobljen primer erupcije gozda na slovenskem krasu. Časovni okvir obeh dogajanj je sicer približno enak, naravne in družbenoekonomske razmere pa močno različne. Vendar imata oba procesa še nekaj skupnega: oba sicer zadevata gozd, ne pa gozdarstva. Gozdarska stroka ju ni ne sprožila in ne usmerjala. Naj bi bilo odslej drugače? Dejstvo je, da procesi utripanja gozdnih površin, odvisni od naravnih, kulturnih in družbenoekonomskih danosti, v Sloveniji izredno intenzivno potekajo tudi danes. Priče smo nenehnim krčitvam in fragmentaciji gozdnih kompleksov, kar brez dvoma vpliva na ekologijo gozda, ki kot ekosistem izgublja svojo kritično maso in na ekologijo krajine.Ta z gozdom izgublja svojo najnaravnejšo sestavino, ki v mnogočem kompenzira posledice splošnega slabšanja okolja. 128 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 Po drugi strani smo priče neobvladane širitve gozda v številni predelih, kjer taki procesi vselej gotovo niso v nacionalnem interesu. Današnja Evropa je sicer edini kontinent, kjer se je gozdnatost v zadnjih 30 letih povečala za 10% (Stanners, Bourdeau, 1995, s. 469). Relativno bogata Evropa si to lahko privošči in proces zaenkrat tudi uspeva obvladovati. Ob trku vzhodnoevropskega kmetijstva s CAP (Skupna kmetijska politika EU) se bo ta delež gotovo še večal. Vprašanje je, ali je to v interesu nekdanjih vzhodnoevropskih držav in kako nadzorovano bo ta proces potekal v njih. V tem pogledu Slovenija ni izjema. Že doslej je po gozdnatosti tretja v Evropi. Marginalnost kmetijske proizvodnje grozi, da bo proces obsežnega zaraščanja z gozdom za Krasom, Kočevsko, Tolminsko itn. zajel tudi druge predele. Spet se postavlja vprašanje, ali naj o deležu in mestu gozda v naših prihodnjih krajinah odloča (kot v preteklosti - od poselitve naprej) le agrarna ekonomika ali drugi uporabniki prostora, za katere je gozd le sorazmerno ceneno in slabo branjeno zemljišče, ali naj k soustvarjanju prihodnjih krajin prispeva tudi gozdarska znanost s svojim razumevanjem narave gozda in njegovih nosilnih zmogljivosti za vedno nove in pomembnejše vloge. Njim namreč v novejšem času tudi kot država vsaj deklarativno pripisujemo vse več pomena - tudi s podpisovanjem številnih mednarodnih konvencij in deklaracij, ki zadevajo gozd in hkrati obvezujejo. Slovenija je doživljala, doživlja in bo doživljala živahno utripanje gozdnih površin v prostoru - v obeh smereh. Še naprej bo gozd izgubljala na območju slovenskega prometnega križa, ki se je na ozemlju današnje Slovenije jasno zarisal že v bronasti dobi (Anko, 1982, s. 166). Hkrati bo njegov delež naraščal v demografsko (nacionalno?) ogroženih predelih. Tudi ta problem bo treba reševati strokovno in dolgoročno in ne le na temeljih kratkoročnih (kmetijsko) gospodarskih gibanj. Oblikovanje strategije umika, ki ni le problem enega ali dveh sektorjev (kmetijstva in/ali gozdarstva), združenih v enem upravnem resorju (, kar megli druge npr. okoljske, ekološke, kulturne... razsežnosti gozda), je stvar nacionalno razvojnih opredelitev, ki bi morale preseči vsakršne notranje administrativne ali gospodarske meje. Že bežen pogled na satelitsko sliko razdrobljenosti gozdne matice opozori, da so različni predeli Slovenije v različnih stopnjah - recimo jim zaenkrat wisconsinskih stadijev - z različnimi trendi zaraščanja in fragmentacije. Povsem jasno je, da vsak od teh stadijev, ki ga označujejo: merilo, stopnja razdrobljenosti gozdne matice, smer in intenzivnost (hitrost) razvoja, zahteva drugačne gozdnogospodarske ukrepe, če naj bi sodobno in 129 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... prihodnje gozdarstvo ne bilo le "gospodarska dejavnost", (SSKJ I., 1970, s. 740), ampak "skup vseh strukturiranih (organiziranih) dejavnosti, ki zadevajo vse vidike odnosov med človekom in gozdom" (Anko, 1990, s. 150) - ob spoštovanju načel ohranjanja narave, mnogonamenskosti in trajnosti ter ob razmišljanju o klimatskih spremembah, gozdu kot ponoru ogljika, o gozdu kot sredstvu ohranjanja biotske raznovrstnosti ali o gozdu kot naravni dediščini - vse z vidika trajnostnega gospodarjenja s prostorom. Kot pramatica in hkrati ekološko najpopolnejši ekosistem naših kulturnih krajin je gozd odličen kazalec stanja naravnosti našega prostora in okolja nasploh. Značilni prepleti gozdnega in negozdnega prostora, ki nikdar niso obmirovali, so v visoko gozdnati Sloveniji svojevrsten zapis medsebojnega vplivanja naravnih in človeških danosti in procesov. V prostoru nahajamo gozdna telesa, ki jih lahko delimo npr. na velike komplekse matic, predvsem pa na zaplate različnih velikosti in porekla ter koridorje in stopne kamne gozdnega značaja. V različnih prostorskih merilih imajo ta telesa lahko različne pomene in vloge - ohranjajo pa poleg svoje gozdne narave in svojega krajinskoekološkega delovanja v prostoru še eno skupno lastnost: niso slučajna, ampak so jih sooblikovale vse silnice, ki oblikujejo vsako trajnostno kulturno krajino. Zato je poskus tipizacije krajin, ki bo temeljil na gozdnih zaplatah in njihovih krajinskoekoloških lastnostih, zanimiv ne le za sodobno in prihodnje gozdarstvo, ampak tudi za razvoj ideje "sonaravne" krajine. 2 OSNOVNIPOJMI FUNDAMENTALS Pri razvijanju tipizacije na temelju gozdnih zaplat v smislu Formana in Godrona (1986) izhajamo iz naslednjih definicij osnovnih pojmov: NARAVNA KRAJINA (ali PRAKRAJINA): Ekološki sistem, ki je prostorski in časovni izraz med seboj delujočih naravnih ekosistemov in njihovega naravnega (= od človeka nevplivanega) okolja. Označujejo jo značilna struktura, delovanje in razvoj, po katerih se jasno razlikuje od sosednjih krajin. KULTURNA KRAJINA je ekološki in socialni sistem, ki je prostorski in časovni izraz med seboj delujočih naravnih in antropogenih ekosistemov ter njihovega naravnega in družbenega okolja. Označujejo jo značilna struktura, delovanje in razvoj, po katerih se jasno razlikuje od sosednjih krajin. 130 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 KRAJINSKA EKOLOGIJA je veda o zgradbi, delovanju in spremembah krajinskih sistemov. TIPIZACIJA. SSKJ V. (1991, s. 91) besedo "tipizacija" predstavlja kot "glagolnik od tipizirati", tj. "urediti, razvrstiti kaj glede na določene lastnosti, značilnosti v skupine". Tipizacija naj bi bila torej urejanje ali razvrščanje česa glede na določene lastnosti, značilnosti v skupine. Besedo "tip" namreč isti vir (s. 90) razlaga kot " ... kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste". V podobnih zvezah, ki zadevajo delitev prostora, v literaturi naletimo še na izraze: členitev (npr. Natek, 1994; Kladnik 1996), ki je glagolnik od "členiti", tj. "deliti celoto na zaključene dele, enote" ali "ugotavljati sestavne dele česa; razčlenjevati", (SSKJ I., s. 304). rajonizacija (npr. Ilešič 1958; Martinčič 1994), ki pomeni "razdelitev na rajone", (SSKJ IV., s. 312). Rajon je "(manjše) območje, področje", (ibid.) razčlenitev (npr. Ilešič 1967; Gams 1979, 1984b), ki po SSKJ (IV., s. 339) pomeni isto kot "členitev". regionalizacija (npr. Vrišer 1968; Gams 1984a; Vrišer 1990; Gams 1991; Kert 1991), ki je SSKJ sicer ne pozna, očitno pa pomeni delitev na regije. Regija je "področje, območje; koroška, obalna ... " ali "omejen del telesne površine, določen po kaki ... značilnosti", (SSKJ IV., s. 460) Skupni cilj naštetih postopkov je očitno opredeljevanje prostorskih enot po nekih kriterijih - a doslej največkrat brez jasno opredeljenih smotrov oz. konkretne uporabnosti. 3 KRAJINA KOT EKOLOŠKI SISTEM - PROBLEMI INTERPRETACIJE THE LANDSCAPE AS AN ECOLOGICAL SYSTEM - PROBLEMS OF INTERPRETATION Krajinskoekološka tipizacija prostora/krajine naj bi pomenila opredeljevanje prostorskih enot po načelih oz. kriterijih krajinske ekologije - tj. glede na zgradbo, delovanje in razvojne trende prostora/krajine. Zaradi svoje relativne statičnosti, vizualne zaznavnosti, in količinske opredeljivosti so za namene tipizacije zaenkrat očitno najprimernejši parametri, s katerimi opisujemo oz. opredeljujemo značilnosti zgradbe krajine. Parametri, ki se nanašajo na delovanje krajine in na njen razvoj (spremembe), naj bi se v tipizaciji zaradi težje določljivosti oz. slabše poznanosti nasploh uporabljali le kot 131 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... razlikovalni (parametri) v primerih, ko imamo opraviti s krajinskimi enotami, ki so si po zgradbi na videz podobne, očitno pa se razlikujejo po funkcionalnih značilnostih (npr. zaprtost, hitrost tokov, energijska učinkovitost) ali v razvojnih (npr. renaturacijskih, denaturacijskih) trendih. Krajinskoekološko pojmovanje krajinske strukture se je razvijalo z razumevanjem krajine kot (ekološkega) sistema. Buchwald in Engelhardt (1978b, s. 3) npr. še definirata krajinsko strukturo kot "snovno in oblikovno strukturo danega krajinskega prostora, tj. velikost, oblikovitost, barve, snovno sestavo in s tem notranjo in zunanjo gradnjo krajinskega prostora iz krajinskih elementov". Leser (1979, s. 240-264) uporablja in navaja različne izvedenke prirejenega Herzovega splošnega modela vertikalne krajinske strukture (cit. ibid. s. 241) v obliki oktaedra z oglišči, ki jih predstavljajo atmosfera, litosfera, pedogeneza, biogeneza, vodni krog in procesi nastajanja reliefa - vse brez upoštevanja človeka kot krajinskega dejavnika. Forman in Godron (1986, s. 595) definirata krajinsko strukturo kot "porazdelitev energije, snovi in vrst glede na velikost, obliko, število, vrsto, razmestitev in medsebojno lego krajinskih elementov ali ekosistemov". Kot krajinske elemente definirata "osnovno, relativno homogeno ekološko enoto naravnega ali antropogenega porekla na ozemlju krajinskih razsežnosti" (ibid.). Naveh in Lieberman (1994) se neposredni definiciji strukture sicer izogneta s sistemsko interpretacijo Eglerjevega (cit. Naveh in Lieberman 1994, s. 7 in s. 9) pojma "vesobsegajočega človeškega ekosistema" - kot model pa vendarle povzameta zapleteno shemo krajine, ki jo je razvil Zonneveld že 1972 (cit. ibid. s. 5), po kateri so glavne sestavine krajine matična kamnina, tla, relief, voda, klima, rastlinstvo, živalstvo in človek - v času. Forman (1995) same strukture krajine ne obravnava podrobneje. V enem samem primeru obravnave (op. cit. s. 377-381) strukture kot njene parametre uporablja le vrste, koridorje, oddaljenost od gozda, gostoto in velikost gozdnih zaplat ter skupno površino gozda. Ekološko korektna, a zahtevna, je opredelitev krajinske strukture, ki je v bistvu analogna Odumovi opredelitvi strukture ekosistema (prim. Odum 1962 s. 108-118), ki jo je po Anku (1986 s. 19-20) mogoče predstaviti, kot prikazuje preglednica št. l. 132 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 Preglednica 1: Zgradba ekosistema in krajine (po Odumu 1962 inAnku 1986) Table 1: Structure oj the ecosystem and landscape (according to Odum 1962 and Anko 1986) EKOSISTEM ECOSYSTEM 1. Sestava življenjske skupnosti, ki vključuje/ Composition oj living community including: vrste populaeij/ population types število populacij/ population numbers biomaso populacij/ population biomass življenjski cikel populacij/ population lije cycles prostorski razpored populacij/ population spatial distribution pattern 2. Količina in razpored neživih snovi kot npr./ Quantity and distribution pattern oj non-living matter such as: hranil/ nutrients vode/ water 3. Razpored in gradient razmer za obstoj kot npr./ Distribution pattern and gradient conditions jor existence such as: temperatura/ temperature svetloba/ light 1. Relief/ Relief KRAJINA LANDSCAPE 2. Sestava krajine, ki vključuje Composttion ojlandscape including: vrste ekosistemov/ ecosystem types število ekosistemov/ ecosystem numbers biomaso ekosistemov/ ecosystem biomass · življenjski cikel ekosistemov/ ecosystem lije cycles prostorski razpored ekosistemov/ ecosystem spatial distribution 3. Nežive snovi, potrebne za primarno proizvodnjo/ Non-living matter needed jor primary production: vrste/ types količine/ quantities časovni in prostorski razpored/ Temporal and spatial distribution razpoložljivost/ availability 4. Energetske razmere, ki vključujejo/ Energy conditions, including: sončno obsevanje/ insolation ostale vire energije/ other energy sources 5. Zgradba rastlinske snovi (žive - nadzemne in podzemne ter mrtve - opada in humusa)/ Structure oj plant biomas s (living - above ground, below ground and dead - litter and humus) a) v posameznih ekosistemih/ in individual ecosystems b) v primerjavi med dejansko krajino in naravno krajino/ in comparison between actual landscape and natura! landscape 6. Splošna opažanja o človekovem vplivu na kulturno krajino/ General observations on man's impact on the cultural landscape: geneza/ genesis razvoj/ development okvirna smer sprememb/ general direction oj chan)!e 133 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... Podobno je na osnovi Odumove definicije delovanja (prim. Odum 1962) mogoče opredeliti tudi delovanje krajine (prirejeno po Anku, 1986, s. 20) kot prikazuje preglednica št. 2. Preglednica 2: Delovanje ekosistema in krajine (po Odumu 1962 in Anku 1986) Table 2: Functioning of ecosystem and landscape (according to Odum 1962 and Anko 1986) EKOSISTEM/ ECOSYSTEM KRAJINA/ LANDSCAPE 1. Obseg biološkega pretoka energije skozi l. Obseg in kakovost pretoka energije/ Rate ekosistem/ Rate of biological energy flow and quality of energy flow through the ecosystem energetski vhodi, izhodi, bilanca/ energy obseg proizvodnje populacij in skupnosti/ inputs, outputs, balance rate ofpopulation and community energetska učinkovitost/ energy efjiciency production energetski tokovi med ekosistemi/ energy obseg respiracije populacij in skupnosti/ flows among ecosystems rate ofpopulation and community energetika abiotskih procesov/ energetics respiration of abiotic processes 2. Hitrost kroženja snovi ali hranil, to je 2. Značilnosti kroženja snovi/ Characteristics biogeokemičnih ciklov/ Rate of material ar of material cycling nutrient cycling, i.e. of biogeochemical vpliv anorganskih sil na premik anorganske cycles snovi/ ejfect of inorganic forces on the movement of inorganic matter 3. Biološko ali ekološko uravnavanje/ akumulacija snovi/ accumulation of matter Biological ar ecological regulation nihanje biomase/ oscillation of biomass organizmov z okoljem/of organisms by biogeokemični cikli/ biogeochemical environment cycles okolja z organizmi/ of the environment by odprtost/ openness organisms 3. Medsebojno uravnavanje/ Mutual adjustment a) krajine in/ of landscape and b) ekosistemov z okoljem glede na/ of ecosystems to the environment with respect to: samoregulacijo in vzdrževanje/ self regulation and maintainance prilagajanje okolju/ adjustment to the environment oblikovanje okolja/ shaping the environment 134 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 5 6 Ekološko korektni in krajinskoekološko pomembni parametri te opredelitve so zaradi svoje težje izrazljivosti oz. primerljivosti zaenkrat primerni predvsem kot razlikovalni kriteriji, še posebej, ker se pojma delovanja krajine avtorji zvečine izogibajo, oz. ga razlagajo zelo različno, kar pravzaprav preseneča, če naj bi bila krajinska ekologija tudi veda o delovanju krajine. Nemogoče je obravnavati zgradbo in spremembe krajine (kar so najpogostejši vidiki njenega proučevanja) s krajinskoekološkega vidika, ne da bi se poglabljali tudi v delovanje krajine kot ekološkega sistema. Delovanje namreč pojasnjuje vzroke za določeno zgradbo in določene spremembe - vse drugo je zgolj opisovanje nekega stanja ali njegovih premikov v času. To je dediščina geografskega v krajinski ekologiji in še vedno njena najšibkejša točka. Mnogi, ki trdijo, da goje "krajinskoekološki" pristop, ne obvladajo osnov biološkega in mnogi biologi, ki bi to pomanjkljivost lahko pomagali uravnovesiti, nimajo kompleksnega pogleda na kulturno krajinske sisteme, ki je za to potreben. Potem ne preseneča, če se eksplicitni krajinskoekološki obravnavi pojma delovanja krajine vrsta avtorjev (npr. Buchwald in Engelhardt 1978, Leser 1976, Naveh in Lieberman 1994) enostavno izogne. Forman (1995, s. 75-8) ga zreducira na raven ekosistema, Zonneveld (1995, s. 61-2) ga opredeli kot tokove energije in informacij, ki ga regulirajo "operacijski", "kondicijski", "pozicijski" in "dedni" faktorji in le Forman in Godron (1986, s. 595) še opredeljujeta delovanje krajine resnično (eko)sistemsko, - kot "tokove energije, snovi in vrst med sestavinami ekosistemov", čeprav so s krajinskoekološkega vidika najbolj zanimivi tovrstni tokovi med ekosistemi kot sestavnimi deli krajine. To je tisto, kar krajino "poganja", ohranja - ali spreminja. Podobno velja tudi za spremembe v krajini. Definiciji, ki bi odrazila krajinskoekološko perspektivo, se še najbolj približata Forman in Godron (1986, s. 594), ki krajinsko spremembo definirata kot "premik strukture in delovanja ekološkega mozaika v določenem časovnem intervalu". Skladno z njuno teorijo bi bilo mogoče diferencialne faktorje, ki bi služili za potrebe tipizacije krajine, združiti v deset najpomembnejših parametrov, ki jih prikazuje preglednica št. 3. Preglednica 3: Glavni parametri spremembe krajine 135 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... Table 3: Principle parameters of changes to the landscape VZROK SPREMEMBE (v neživi, živi, družbeni sferi) CA USE OF CHANGE (in non-living, living, social sphere) NARAVA SPREMEMBE (= motnja: kronična, akutna, enostavna, sestavljena) NATURE OF CHANGE (= disturbance: chronic, acute, simple, complex) SPLOŠNO MESTO SPREMEMBE (neživa, živa, družbena sfera) GENERAL POINT OF CHANGE (non-living, living, social sphere) PODROBNO MESTO SPREMEMBE (ekološka spremenljivka, ekosistem) DETA/LED POINT OF CHANGE (ecological variable, ecosystem) OBSEG SPREMEMBE (točkovni, ekosistemski, krajinski, medkrajinski okviri) EXTENT OF CHANGE (point, ecosystem, landscape, inter-landscape scope) HITROST SPREMEMBE (nastopa, odvijanja) SPEED OF CHANGE (appearance, unwinding) (NE)PREDVIDLJIVOST SPREMEMBE (nastopa, odvijanja, konca) (UN)PREDICTABILITY OF CHANGES (appearance, unwinding, end) REAKCIJE HOMEOSTATSKIH MEHANIZMOV KRAJINE (odziv v neživi, živi, družbeni sferi) REACTION OF HOMEOSTATIC LANDSCAPE MECHANISMS (response in non-living, living, social spheres) NASTAJAJOČA NOVA NESTABILNOST, METAST ABILNOST, STABILNOST ORIGINS OF NEW INSTABILITY, METASTABILITY, STABILITY VARSTVO PRED SPREMEMBAMI ( odvisno od /ne/zaželenosti) PROTECTION FROM CHANGES (dependant on /unldesirabilitv) Našteti vidiki zgradbe, delovanja in sprememb krajine so s teoretičnega vidika neoporečni. Gotovo potrebujejo dopolnil, ki pa bodo lahko izhajala le iz konkretnih krajinskih proučevanj. Ta so zaenkrat redka, ker so zamudna, ker zahtevajo resnično interdisciplinarno delo in ker se zaenkrat ne zde praktično uporabna v gospodarjenju s krajino. Takega gospodarjenja zaenkrat preprosto še ne poznamo. Sektorski posegi, ki zaenkrat predstavljajo edino obliko gospodarjenja s krajino, njeno kompleksnost namerno poenostavljajo. Zaenkrat ni ne jasno definiranega nosilca interesa za trajnostno gospodarjenje s krajino - in ne usposobljenega ter strokovno nepristranskega (nad)izvajalca, ki bi razumel in obvladal ekološke, socialne in ekonomske vidike prostorskega (krajinskega) razvoja. To pomena krajinskoekološke perspektive nikakor ne zmanjšuje - le čas njene uveljavitve prestavlja v bolj odmaknjeno prihodnost. Navsezadnje tudi o ekosistemih vemo že neprimerno več kot o krajinah, pa ni mogoče reči, da se je ekosistemsko gospodarjenje že 136 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 resnično uveljavilo npr. pri gospodarjenju z naravnimi ekosistemi, mokrišči, vodami, kmetijskimi zemljišči - tudi v gozdarstvu. Konceptualne težave, ki se pojavljajo pri kartiranjih ekosistemov (biotopov - npr. pri programu CORINE - prim. Stanners in Bourdeau 1995, s. 199) zaradi mnogoplastnosti kulturnokrajinskih sistemov, postajajo pri kartiranju krajin (= prostorskem opredeljevanju krajinskih sistemov z jasno različno zgradbo, delovanjem in razvojnimi trendi) še izrazitejše. Krajina je kot četrta raven biotske raznovrstnosti dobila politično podporo v več mednarodnih dokumentih, med katerimi je posebej pomembna "The Pan-European Biological and Landscape Diversity Strategy'' (CE et al. 1996). Upati je, da to predstavlja tudi začetek izdatnejše moralne in gmotne podpore krajinskoekološkim raziskavam. Do resničnega premika v uveljavitvi krajinskoekološkega vidika v teoretični in praktični obravnavi krajine bo potrebno prisotnost krajinske ekologije v obravnavanju prostora ohranjati z doslednim vztrajanjem, da se pri gospodarjenju s prostorom upoštevajo vsaj naslednje predpostavke: - da je koncept trajnosti mogoče in treba uveljaviti tudi v gospodarjenju s prostorom, - daje (tudi kulturna) krajina ekološki sistem, - da večina naših prostorskih posegov meri na povzročanje ali preprečevanje sprememb v krajinah, - da so spremembe v krajinah tesno povezane s spremembami v neživi, živi in družbeni sferi, - da sprememba strukture neizbežno pomeni spremebo v delovanju (in obratno), da je (kulturna in) biotska raznovrstnost med (kulturnimi) krajinami in znotraj njih vrednota. Te predpostavke je mogoče uveljaviti z obsežnimi in zahtevnimi raziskavami, kakršne so na ravni ekosistema potekale v okviru velikih mednarodnih projektov (npr. IBP, MAB) in so mnogo prispevale k razumevanju ekosistemov. K poenotenju teh raziskav in primerljivosti njihovih rezultatov je mnogo prispevalo delo teoretikov (npr. Margalefa, Odurna, Ellenberga), ki so šele opredelili, kaj predstavlja predvsem zgradbo in delovanje ekosistema, čeprav je bil izraz v obtoku že od leta 1935, ideja sama pa še mnogo dlje. S tem je bil dosežen pomemben kakovosten premik v ekosistemski teoriji nasploh. 137 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... Podobno bo tudi v raziskovanju krajin potrebno doseči osnovno soglasje o nekaterih skupnih imenovalcih, ki bodo raziskave metodološko poenotili, rezultate pa napravili primerljive. Potem bo šele mogoče govoriti o tipizaciji krajin v klasičnem smislu. Obstaja pa še druga pot, ki se zaenkrat zdi sploh edini način razvijanja krajinskoekološke misli pa tudi konkretnih raziskav. Po njej naj bi krajin ne študirali samo celostno - npr. po predlagani Odumovi analogni shemi študija zgradbe ali delovanja ekosistemov, ampak naj bi te razsežnosti krajinskih sistemov študirali posredno - s pomočjo razmeroma jasno opredeljivih parametrov, kot je npr. z idejo parcialnega kompleksa predlagal že Leser (1976) ali z idejo pedosekvenc pri nas Stritar (1995). Pri Leserju gre za ekološke spremenljivke, katerih opredelitev je sorazmerno manj zahtevna (relief, klima, tla, vodne razmere, rastlinstvo, živalstvo). Stritar se je naslonil na lastnosti tal kot funkcije klime, reliefa, matične kamnine, vegetacije, živalstva, vode, človekovih vplivov in časa in jih dokaj široko interpretiral z vidika primernosti za določene rabe tal. 3.1 TEORIJA MATICE, ZAPLATE IN KORIDORJA THEORY OF MATRlCES, PATCHES AND CORRlDORS Podobno, še laže opredeljivo orodje za proučevanje krajin, ponuja koncept matice, zaplate in koridorja, ki ga je že leta 1981 predstavil Johnson s sodelavci: "Zgradbena prilagoditev naravnih krajin je ena pomembnejših posledic poselitve. V večjem delu bioma vzhodnega listopadnega gozda je fragmentacija habitatov toliko napredovala, da preostale zaplate gozda obstajajo le kot bolj ali manj izolirani otoki, ki jih obdajajo kmetijska in urbana zemljišča. Ti otoki gozda so različne velikosti in oblike, ter so različno izolirani oz. razporejeni v prostoru. Prostor, ki jih obdaja ali krajinska matica, pogosto vsebuje strukturirane koridorje kot npr. omejke, ki služijo povezovanju izoliranih otokov. Vendar se v razsekanih krajinah povezave med zaplatami močno razlikujejo. Poleg polj, omejkov in naselij krajinska matica vsebuje tudi zaplate polnaravne vegetacije (npr. zaraščajočih se kmetijskih zemljišč), ki utegnejo sčasoma postati mesta novih otokov. Druga zatočišča za gozdne vrste v matici predstavljajo še: pasovi ob cestah, neobdelani deli polj in predmestna zemljišča. Očitno je, da prilagoditve krajinske organiziranosti v obsegu, ki so ga dosegle v vzhodnem listopadnem gozdu, opozarjajo na sočasno spremembo prostorskih vzorcev in procesov v krajinskih ekosistemih" (Johnson in dr. 1981, s. 215). S svojim delom so Johnson in sodelavci, čeprav je bil predmet njihovega proučevanja predvsem širitev semenja, jasno povezali zgradbo in delovanje 138 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 krajine v krajinskoekološkem kontekstu s tremi parametri, na katere opozarja že delo njihovih predhodnikov (ibid.), - tj. z idejo matice, zaplate in koridorja. Uporabo pojmov matice, zaplate in koridorja v krajinski ekologiji sta obsežno, a bolj s prostorskega kot ekološkega vidika uvedla Forman in Godron (1986) - očitno povsem neodvisno, saj Johnsona in sodelavcev v svojem delu ne omenjata. Forman in Godron na kratko definirata: matico kot: "najobsežnejši in najbolje povezani tip krajinskega elementa, ki igra ključno vlogo v delovanju krajine; tudi kot krajinski element, ki obdaja zaplato." zaplato kot "nelinearno površino, ki se po videzu razlikuje od svoje okolice" in koridor kot "tanek pas (pramen) zemljišča, ki se na obeh straneh razlikuje od matice" Pomen koncepta matice, zaplate in koridorja za razumevanje zgradbe in delovanja krajine, na katerega so opozorili Johnson in sodelavci (1981), sta Forman in Godron razširila s tem, da sta ga spretno vgradila v obravnavanje prostora. Nekatere pomembne dodatne aplikacije teh pojmov na nivoju krajine in regije je prispeval Forman (1995), ko je opozoril na mnogotere možnosti, ki jih imajo vsi trije pojmi pri (krajinsko) ekološkem interpretiranju prostora. 4 KRAJINSKOEKOLOŠKA DELITEV KRAJIN LANDSCAPE-ECOLOGICAL DIVISION OF LANDSCAPES Glede na to, da je večina pramatice naše krajine gozd in izhajajoč iz trditve, da je "zgradbena prilagoditev naravnih krajin (prakrajin) ena glavnih posledic poselitve", (Johnson in dr. 1981, s. 215) lahko ostajamo pri (izpopolnjeni) delitvi glavnih krajinskih tipov, ki jo predlaga Anko (1982, s. 134). Predvsem glede na strukturne prilagoditve nekdaj praktično strnjene gozdne odeje, naj bi bilo po tej delitvi naše krajine mogoče razdeliti glede na (ne )vplivanost od človeka in na delež ter prostorske vzorce razporeda gozda na naravno krajino in na kulturno krajino. To je mogoče glede na krajinskoekološko vlogo gozda deliti še naprej na gozdno, gozdnato, agrarno in urbano- industrijsko. Staro delitev posameznih tipov je mogoče dopolniti s krajinskoekološkimi značilnostmi matice, zaplat in koridorjev. Vsaj za naše razmere je taka delitev jasnejša in doslednejša od tiste, ki jo predlaga Bakker 1979 ( cit. Naveh in Lieberman 1994, s. 19), ki krajine deli na naravne, podnaravne in kmetijske. 4.1 NARAVNA KRAJINA NATURAL LANDSCAPE 139 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... Glavni predmet krajinskoekoloških obravnav so krajine, ki so grajene troplastno - tj. iz neživega, živega in družbenega. "Naravne" krajine, kjer naj bi plasti družbenega ne bilo - vsaj ne v pomembnem deležu - so zanimive predvsem s teoretskega vidika kot modeli naravnih struktur in delovanja pa tudi hitrosti oz. intenzivnosti sprememb. Služijo torej kot primerjalno (izhodiščno) stanje za ugotavljanje stopenj denaturalizacije (kulturno )krajinskih ekoloških sistemov. Glede na vzporednice, ki se pri tem ponujajo ob sicer uveljavljenem slovenskem izrazu "pragozd" - tj. "gozd ohranjen v naravnem stanju", (SSKJ III., s. 953), bi na prvi pogled kazalo razmisliti o besedi prakrajina (prim. tudi Thomasius 1973, s. 51; Homstein, 1958, s. 243). Vendar je očitno, da že beseda pragozd le slabo pokriva vse nianse, ki jih predstavljajo izrazi, ki prihajajo predvsem iz neevropskega (ali vsaj nekontinentalnega) konteksta. Nemški pojem Urwald, ki naj bi ustrezal našemu pragozdu namreč ne pokrije pomenskega razpona izrazov kot so "primary forest", "virgin forest" in "old-growth" forest (prim. Peterken, 1996, s. 16-17) ali "primeva! forest" (sensu Stanners in Bourdeau, 1995, s. 207) ali "wild forest" Irland (1982, s. 94). Praktično iste odtenke je mogoče najti tudi v naših krajinah, zato bo umestneje uporabiti besedo "naravna krajina", ki pa tudi ni brez pomembnih pomenskih odtenkov - kot bomo opozorili kasneje. Še posebej s teoretskega vidika so namreč ti odtenki zelo pomembni. Izraz "naravna krajina" je v krajinskoekološki literaturi ustaljen. Že Bauer in Weinitscke (1964, s. 14) predpostavljata v njej popolno odsotnost od človeka ustvarjenih ali spremenjenih sestavin. Thomasius (1973, s. 51) zastopa podobno stališče, po biotski vsebini pa tako krajino deli na abiotske in biotske naravne krajine in slednje po glavnem ekosistemu na gozdne, stepske ipd. Tudi Buchwald in Engelhardt (1973, s. 15-16) predpostavljata odsotnost človekovih vplivov in opozarjata, da je pravih naravnih krajin manj kot si mislimo, ker bi morali v mnogih primerih (npr. v savanah, pampah, prerijah) upoštevati vplive domorodnih kultur pred prihodom belcev. Tudi Mayer-Tasch (1976, s. 11) še piše o ... "idealistih, ki naj bi iskali paradiž onstran kulturne krajine v naravni krajini, osvobojeni človeka". Buchwald in Engelhardt l. (1978a, s. 3) pod pojmom razumeta "od človeka nevplivano krajino". Naveh in Lieberman ( 1994, s. 7) opozarjata, da je bila krajinska ekologija v začetkih kot izrazito naravoslovno orientirana veda bolj usmerjena k izključevanju človeka kot krajinskega dejavnika. 140 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 Forman in Godron (1986, s. 596) sta za naravno krajino uporabila že bolj kompromisno formulacijo: "prostor, kjer so človekovi vplivi, če so prisotni, za krajino kot celoto ekološko nepomembni". Ta definicija je dejansko (dokaj ohlapen) odstop od dotedanjih dokaj strogih, a žal povsem nepraktičnih opredelitev, ki so spregledovale tudi številne človekove posredne vplive na naravnost(= nedotaknjenost) krajinskih sistemov. Kljub skupnemu imenovalcu naštetih definicij, tj. odsotnosti človeka in njegovih vplivov (omejenih bolj na strukturne kot funkcionalne vidike) je vendarle očitno, da gre pri njih za znatne pomenske odtenke, predvsem pa je - glede na naravo krajine - pomembno, da ne upoštevajo časovnih razsežnosti krajinskega razvoja. Peterken (1996, s. 15) v razpravi o naravnosti (gozda) povsem utemeljeno piše, da je mogoče naravnost izraziti kot stalno spremenljivko. Na primeru gozda je predstavil pet časovno pogojenih lastnosti naravnosti (ibid. s. 13), in sicer: 1. Prvobitno naravnost kot stanje, ki je obstajalo, preden so ljudje postali pomemben ekološki dejavnik. Temu izrazu bi še najbolj ustrezala naša predpona "pra"(naravnost). 2. Sedanjo naravnost kot stanje, ki bi prevladovalo danes, ko bi ljudje ne bili postali pomemben naravni faktor. Ta koncept upošteva, da so se tla in klima v zadnjih 5000 letih spremenili in da bi bil zato sedanji naravni gozd drugačen od nekdanjega naravnega. 3. Preteklo naravnost kot stanje, ki združuje elemente prvobitne in sedanje. 4. Potencialno naravnost kot stanje, ki bi nastopilo, če bi bili človeški vplivi prekinjeni in bi bila temu sledeča sukcesija zaključena v trenutku.To hipotetično stanje je izraz našega razumevanja sedanjega potenciala domačih vrst na danem rastišču ob prevladujoči klimi. 5. Prihodnjo naravnost kot stanje, ki bi se končno razvilo, če bi bili človekovi vplivi popolno in trajno odstranjeni. Tak pogled dopušča, da so na prvotne vrste vplivala izumrtja in naselitve novih vrst, da se lahko naselijo še druge vrste, da se z razvojem sukcesije lahko spremenijo tla in da se bo še naprej spreminjala tudi klima. Čeprav je Peterken gornjo delitev naravnosti postavil za gozdove, je povsem enako uporabna tudi v teoretičnih študijah naravnosti dane krajine - le da vrste zamenjajo ekosistemi (rabe zemljišča) in da se spremembam v (a)biotskem okolju pridružijo še spremembe v sociosferi. 141 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... Ob takem pojmovanju naravnosti je v mnogih krajinah, ki jih danes obravnavamo kot naravne, mogoče slutiti elemente vseh petih stanj naravnosti. Gotovo so opisane nianse naravnosti pomemebne za teoretska razmišljanja o razvoju krajine. Njihova skupna lastnost pa le ostaja odsotnost človekovih vplivov, zato bi bilo umestno tudi v naše izrazje uvesti pojem "naravna krajina". Te krajine v Sloveniji praktično ni več - razen morda v visokogorskem svetu. 4.2 KULTURNA KRAJINA CULTURALLANDSCAPE Če je glavna mačilnost naravne krajine človekova odsotnost pa kulturni krajini dajejo pečat prav sledovi njegove prisotnosti - delovanja, vplivov. Pričetki preobrazbe naravne krajine v zavestno oblikovano kulturno krajino segajo vsaj v neolitik, ko človek pričenja z udomačevanjem in rejo živali in gojenjem rastlin - predvsem žit (Thomasius, 1973, s. 181). Besedo "kulturna" (krajina) moramo tako tolmačiti v njenem najširšem prvobitnem pomenu. Latinski glagol "colo" (colui, cultum) namreč najprej pomeni "obdelovati, gojiti" in šele potem "krasiti, lišpati, olikati, častiti, moliti" (Bradač, 1926, s. 79). V tem smislu tudi v kmetijstvu govorimo o "kulturah" in "kulturnih rastlinah". Tako pojem kulturne krajine brez izjeme interpretirajo vsi pomembnejši avtorji (npr. Bauer in Weinitschke, 1964; Thomasius, 1973; Buchwald in Engelhardt 1973, 1978a, b; Mayer Tasch, 1976; Leser 1976, Lendi in Elsasser, 1986; Naveh in Lieberman, 1994; Stanners in Bourdeau, 1995, itd.). Razhajajo se morda le v poudarjenosti intenzivnosti človekovega vpliva v prehodu iz naravne in kulturno krajino. Tako npr. Thomasius (1973, s. 51) govori o kulturni krajini, "sestavljeni samo iz kulturnih ekotopov ali sociotopov" (= antropogenih ekosistemov). Lendi in Elsasser (1986, s. 82) pa kulturno krajino preprosto definirata kot "krajino, na katero v veliki meri vpliva injo oblikuje človekova dejavnost". Glede na izvor krajinske ekologije in njeno začetno usidranost v naravoslovnih vedah je (ne)spajanje naravoslovnega in družboslovnega pomembno zamamovalo njen razvoj.Na to je vplival tudi odpor, ki ga je na primer že leta 1925 s svojim delom povzročil Američan Borrow na področju humane ekologije, ki se je popolnoma oddaljilo od 142 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 klasično pojmovane ekologije, (Buchwald in Engelhardt, 1973, s. 20). Vendar sta v Evropi Bobek in Schmithuesen že leta 1949 (prim. Buchwald in Engelhardt, 1978b, s. 2 in ne šele Langer leta 1973 (Naveh in Lieberman, 1994, s. 7) opozorila, da je sfera človeškega sestavni del krajine in s tem tudi krajinske ekologije. Buchwald je že leta 1973 zapisal: "Človek in družba sta bistvena sestavna dela kultumokrajinskega sistema. Predstavljata delujoči krajinski dejavnik in sta istočasno izpostavljena vplivom biotskih in abiotskih dejavnikov ter od njih odvisna", (Buchwald in Engelhardt, 1973, s. 416). Odprto je ostalo le še vprašanje, kako človekov delež v krajini opredeliti v jeziku dveh znanstvenih področij, ki skupnega jezika nimata in ga še vedno iščeta. V širokem razponu od popolnoma naravne do "oropane" krajine (Raublandschaft - Bauer in Weinitschke, 1964, s. 92) ali "uničene" krajine (zerstoerte Landschaft - prim. Bamer, 1978), se pojavljajo ideje o "naravi bližnji" (natumahe Kulturlandschaft) in "od narave oddaljeni" krajini (naturfeme Kulturlandschaft) (Buchwald in Engelhardt, 1978b, s. 14, 15). Avtorja (op. cit. s. 15-16) delita krajinske ekosisteme - podobno kot je Homstein (1958, s. 50) razdelil gozdnogojitvene tipe - po stopnjah človekovega vpliva na: naravne, naravi bližnje, polnaravne, od narave oddaljene, umetne ali abiotske (contradictio in adiecto!) - npr. urbano-industrijske ekološke oziroma eko-sisteme. 143 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... Preglednica 4: Delitev krajinskih ekosistemov po stopnji naravnosti - vplivanosti od človeka (prirejeno po Buchwaldu in Engelhardtu 1978b, s. 16) Table 4: Division of landscape ecosystems by leve! of naturalness - influence of man (made accordin~ to Buchwald and En~elhardt 1978b, p. 16) VRSTA ZNAČILNOSTI PRIMER za Srednjo Evropo EKOSISTEMA/ TYPEOF CHARA CTERJSTICS EXAMPLEfor Central Europe ECOSYSTEM sestavljen izključno iz rastišču prilagojenih alpski svet, (pragozdna) jedra NARAVEN avtohtonih vrst/ comprised exclusively oj sites zavarovanih območij/ Alpine world, adapted to autochtonous species (virginjorest) core ojprotected NATURAL nevplivan od človeka in sposoben regions samoregulacije/ not inj/uenced by man and capable of se{/-ref!.ulation zgrajen skoraj izključno iz avtohtonih, rastišču številni listnati gozdovi, obrežni logi, NARAVI prilagojenih vrst/ made almost exclusively jrom obalne sipine, trstičja, mokrišča, BLIŽNJI autochtonous, site adapted species nekatera visoka barja/ numerous kažejo se le majhne od človeka povzročene deciduousjorests, del/s, coastal NATURE spremembe oz. degradacijski pojavi/ showing dunes, reeded areas, wetlands, CLOSE little changes due to man or degradation certain high bogs avvearances sestavljen sicer prav tako skoraj izključno iz steljniki, mnoga nizka barja, nizka POLNARAVEN avtohtonih vrst, ki pa vendar nastopajo v novih grmišča na gozdnih tleh, pusti značilnih kombinacijah in deležih vrst/ travniki/ litter stands, many low comprised almost exclusively jrom marshes, low coppices onjorestj/oor, SEM/- autochtonous species but present in new wild grasslands characteristic combinations and shares NATURAL ohranijo se le z intenzivno rabo (košnja, paša)/ preserved only with intensive use (haymaking, pas/ure) sestavljen iz avtohtonih z deležem uvedenih agrarni ekosistemi, z intenzivnimi vrst, ki lahko prevladajo/ comprisedjrom travniki in pašniki, njive z žiti, NARAVI autochtonous w ith a share oj introduced okopavinami in pleveli, ki jih ODDALJEN species that can dominate spremljajo, vrtovi in gozdni obe skupini nastopata v novih kombinacijah/ ekosistemi z vsemi prehodi med both groups together appear in new umetnimi nasadi in naravi bližnjimi combinations sestoji/ agricultural ecosystems with intenzivno izkoriščan; rastišča mehanično in intensive meadows and pastures, NATURE FAR kemično močno spremenjena/ intensively crops, hoe-crops and weeds exploited, sites mechanically and chemically accompanied with gardens andjorest strongly changed ecosystems with ali transitions among sposobnost samoregulacije je v takem sistemu artificially planted and nature close omejena/ capacity to self-regulation in such a stands system is limited bistvena razlika od drugih ekosistemov je v urbano-industrijski ekosistemi z UMETEN tem, da ga usmerja človek in daje odvisen od naselji, industrijskimi conami, uvedene (fosilne, električne) energije/ elektrarne in prometna infrastruktura ARTIFJCIAL essentially difference to ali other ecosystems mest in mestnih regij/ urban- in that it is directed by man and is dependant industrial ecosystems with on introduced (fossil, electrical) energy settlements, industrial zones, power stations and trajfic injrastructure oj towns and urban areas 144 Zbornik gozdarstva in lesarstva, 56 Na osnovi te delitve sta razdelila kulturno krajino (ibid.) na "Naravi bližnjo", tj. od človeka oblikovano in izkoriščano krajino, katere rastlinska odeja kot indikator intenzivnosti izkoriščanja vsebuje še visok površinski delež naravi bližnjih ali polnaravnih, lahko pa tudi samo del od narave oddaljenih, delno celo naravnih ekosistemov. Realna vegetacija je na velikih deležih površin sorodna potencialni naravni vegetaciji, redkeje in v omejenem obsegu je z njo identična. "Naravi oddaljeno" krajino, kjer je zaradi intenzivnega izkoriščanja, zelo močnih človekovih vplivov in odstranjevanja naravnih, naravi bližnjih in polnaravnih ekosistemov njihov delež zmanjšan na najmanjšo mero - ali jih sploh ni več. V taki krajini ni nikakršne skladnosti med realno in potencialno naravno vegetacijo. Dejstvo je, da je zgodovina človekovih vplivov na prakrajino v Evropi stara - in razmeroma dobro dokumentirana. Nikakor se ne pričenja s srednjeveško kolonizacijo, čeprav ta pogosto pomeni začetek določene kontinuitete v razvoju kulturne krajine. Zato bi se le težko strinjali s Fryjevo in Mainovo (Fry in Main, 1993, s. 226) trditvijo, da je zaradi dolge zgodovine človekovega spreminjanja narave ohranjanje narave v Evropi osredotočeno predvsem na upravljanje "kulturnih krajin", ki jih sestavljajo travniki, resavna barja, resave, in panjasti gozdovi, ki jih evropski ohranjevalci narave tako zelo cenijo kot vire biotske raznovrstnosti in redkih vrst. Drugod po svetu npr. v ZDA, Avstraliji in Tanzaniji je zgodba precej drugačna. Tu je mlajša krčitev naravne vegetacije za kmetovanje naenkrat povzročila velikopovršinsko degradacijo, erozijo tal, zasoljevanje in ogrozila živalski svet" (ibid.). Čeprav je to groba poenostavitev (prim. tudi Peterken, 1996) je dejstvo, da je kolonizacija belcev naenkrat spremenila evolucijske poti antropogene metamorfoze teh svetov. Domorodna ljudstva so tudi v teh krajih vplivala na naravne krajine - le da ne tako nasilno - predvsem pa so imela na voljo manj moči - in več razumevanja. Zato lahko trdimo, da se nastanek sodobne evropske kulturne krajine razlikuje od omenjenih predvsem po kontinuiteti razumevanja meja naravni danosti in prilagoditvi družbenega naravnemu. Druga skupna poteza v razvoju evropske kulturne krajine je krčitev in fragmentacija gozdne pramatice, pri čemer pa moramo upoštevati, da je v tem pogledu celoten evropski prostor časovno in prostorsko mogoče razdeliti vsaj na 6 regij, kjer so (bili) nastop, trajanje in intenzivnost teh procesov bistveno različni in kjer se temu primemo zarisujejo tudi scenariji prihodnjega razvoja gozdne matice: 1. Sredozemski bazen, omejen na razmeroma ozek priobalni pas nekdanje gozdne matice, na katero je človek pričel močneje vplivati že v mezolitiku (začetek razvoja 145 Anko, B: Nekateri teoretski vidiki ... živinoreje) in kjer se prvobitna gozdna matica sploh ni ohranila - zaradi dolgotrajne in goste naseljenosti in mnogoterih potreb po lesu. 2. Območje južne Evrope - širše zaledje sredozemskega bazena, ki je bilo zgodaj poseljeno, le da manj intenzivno, z razvito živinorejo, z občasnimi močnimi vplivi na gozd zaradi trgovine z lesom (npr. ob rekah) ali gozdnimi/lesnimi proizvodi. 3. Območje Srednje in Vzhodne Evrope, primemo za kmetijstvo. 4. Območje Zahodne in Severozahodne Evrope, kjer so na usodo gozdne matice praktično sočasno in enako močno vplivali kmetijstvo, rudarstvo, pomorstvo, trgovina in industrija. 5. Območje Alp in drugih gorskih masivov, kjer je šlo za sorazmerno kasno stalnejšo in gostejšo poselitev - najprej predvsem po dolinah, nakar se je z agrarnim pritiskom in razvojem zlasti živinoreje, mestoma rudarstva, kasneje tudi prometa, naselitev usmerila tudi v višje lege. 6. Območje Skandinavije, kjer so se razen v najožjem obalnem pasu in maloštevilnih za kmetijstvo primernih predelih gozdovi ohranili v obširnih kompleksih - ker zanje do najnovejšega časa (novih tehnologij pridobivanja in transporta lesa) ni bilo alternativne rabe. Krajinskoekološka delitev kulturne krajine, kakršno predlagamo za Slovenijo, naj bi temeljila prav na razkroju gozdne matice oz. na oddaljevanju kulturne krajine od naravnega prastanja. Pri tem pa moramo - glede na naravno pestrost ozemlja današnje Slovenije in na pestro pripadnost različnim kulturnim in družbenogospodarskim vplivom upoštevati, da je odseve prav vseh omenjenih regij mogoče najti tudi pri nas in da imajo na videz slične podobe fragmentacije gozdne odeje lahko zelo različne vzroke nastanka. Po stopnji deleža in razkrojenosti (preostale) gozdne matice bi bilo mogoče kulturno krajino na ozemlju današnje Slovenije razdeliti na: l. gozdno, 2. gozdnato, 3. agrarno, 4. urbanoindustrijsko. Logika te delitve temelji na pojemajočem deležu in pomenu gozda kot sestavine krajine (prim. Anko, 1982, s. 134-143), preostale značilnosti pa prikazujejo preglednice št. 5, 6 in 7. MESTO GOZDA OSNOVNA GLAVNI TIP KRAJINE KOT KRAJINSKE ČLOVEKOVI RAZLIKA OD UPRAVI.JALCI SESTAVINE VPLIVI PRAKRAJINE (RABE) ahsolutro prevladujoča. plliotnast i:edlc:a. in prevladujejo n.arainti :in go2'i=lvo, GOZDNA sestavma (mati<:a) šibka; vplivi polnaravni gozdni Jm,,tvo, gospodazjenja z 1:P:oiovi; ekosistemi, manj je (vojska) deleži dru;ih rab naravi oddaljenih; zemljišča. majhni narairni m umetni eJrosistemi so v i:zzaziti :manjšini prevladujoča. sestavina prisiolrost stalrt.a, lahko Go zrl ohranjen predvsem kmetijstvo, GOZDNATA (mati<:a); naibolj tudi i,,, doJiptrajna; na tleh, neprimmuh :,a poselitev, razširjenkrajinski tip v zaradi izrrenjav-e kmetijsko tabo. Delež go2'i=lvo, Sloveniji p10storas lcln&ijsko na.rain:uh ekosistenov infrastruktura rabo trarlicionalro zanemarlji'I'; fmejša tekstura. prevladujejo polnaravni (p:,gojen.a.z naravnimi in in naiav.i.oddaljeni d,,rll,enirni daroslmi) ekosistemi; agrami ekosistemi umetni; velik deleželrotmov delež go::rla podrejen- v poselitvena Jrontimiiteta prevlada umetruh in od kmetijstvo, AGRARNA večjih ali manjših pravilo:ma. zelo stara; naravo oddaljenih poselitev, zapla!ah in koridorjih; gozd pravilama i:zzinjen ekosistem:)'1,7 infrastruktura, mati<:o predstavljajo na. zem]jišče, go2'i=tvo, kmetijske rabe; go2rlne neprim.eJ:rO Z:t. kmetijsko industrija zapla!e pogosto nimajo rabo notranjega okolja gozd nastopa v redkih go7rl izrinjen :iz uibana predst..,,,.lja uibam=ija, URBANO= zapla!ah; pojpslo v tradic:Dnalnega mesta. in naspiotni pol nara.vni infrastruktura, INDUSTRIJSKA zaplatah brez notranjega tradic:Dnalne :za.vesti; krajim ~ mra.vni pogoji industrija, okolja in v rudimeritih; pomen 1P::rla oži'l'lja so p::ivsem različni ka,mmah,e ,me zaradi i:zjemro mz.kega Ul'bano iµ2'i=tvo p,oslorskega deleža in pravilama -dnega razpo,oda vplivi 1P::rla na krajin, rnajmi, vloge vendarle ~omln,e NAJPOGOSTEJE POUDARJENE SOCIALNE FllNKCIJE GOZDA ZNACILNOSTI leSl:IOplOrzHOdna, vodna, begizgo..Ja, biotopska, i:aziskcwalna, industrializacija dedilčillskovar,wena, go2rlnega dela, ~jna pomanjkanje ''kulture go,rlne krajine" leSl:IOplOrzHOdna, po{J)sto še zapis vodna, (f..tlalne) pretekbsti in va,ov-alna, a.vtaikične mra:vnamsti; biotopska, deagrarizacija, klimatska, zaraščanje (tudi v 7.aŠčitna,, prih,dnje) rekre.ai::ij:sk.a, nabiralniška, estetska klimatska, vdor Ul'banizacije, vodna, industrije, estetska, infrastrukture, spremmja biotopska, (množi) tradi<:ionahie rekre.ai::ijska. vbge 1" krajine; deagrarizacija. manjši p10blem;negptova. prih,drost kmetijstva klimatska, gozd (in drevo) v tej estetska, krajini zaenkrat va,ov-alna, odrinjena 11a J:Ob za:iresti; rekrea:::ijsk.a, pomembnaza biotopska oblikOV'.anje odmsa uibane VEČine ib jp::rla naspbh;pomenkulture drevesa in~ ;;i~ ~"' ~i v,:::,_ .• ;:s ;:;· i:::, ~ Q~ "' ..... ;:s C "' '->< z ~ i[ !:; ~ i:::, s: <> .... ~ o';· ~- iS""' ~- ~ "'s:. ~;,,- ;:! E.. i:::, .... ;,š" !:; <> ;:s :;:: C :::;:-~ :::: C -§ ~ "' ~ ~ ~ ] ~ "' "' -- ;:s ;:s<.::::: V) -- f "' i::. i:::, N ,_. ~..,. ~ O\ ~ ~ 2-- ~ ~ i:::, s· ~ i:::, ~ ~ _i::, v, °' Tip Rastlinska F.nergija Delovanje biomasa ··················· Kolii!ina kalli>el<" hitrost ene:rg. kottplelF energ. učin]o:,= udim.en= visoka nizka lama Biotska raznovrstnost genska. v?stm ekos:is= tems:ka visoka srednja nizka srednja umetno umetno višja višja nizka nizka - hsis!en(i) o~ero!it. ~a.j matice (rolranje ............... ....... . ~~.lj~) ...... p:reostale nDtenjske rege:ne:ri= uvedene el«>lošJo, rane GOZDNA gozd X X X velike majhna ohrenjen GOZDNATA gozd X X X X X manjše večja praviloma ohranjen AGRARNA kmetijski X X X X majhne re!atMIO redkeje ekosistemi velika ohrenjen URBANO- umetni X X X zelo zelo redko JNDUSTR ekosistemi majhne velika ohrenjen vbga. go:olni ,elativra zaplat kot rudmionti strukturna slopnih stabilno,! -~~---·· ............... .. t.iP.~ ......... nepo= rel. velika membna majhna redki negotova pomem= pogosti rel.bolj bna gotova „1o prevla= rel. velika p~ dujoči „uromo (-;tom,, ;;, ~ C::,- "' - OQ "' ~ :-:i §- ;:;· i::) :-:i - ..,, ,: C) i::) .., V) ir [ ~ č :;· "' "' ,: ;: 2