jasmina Markič Sodobna kolumbijska proza
Kolumbijci sc radi pohvalijo, da so narod pesnikov, Cachacos, prebivalci glavnega mesta Bogote pa so še posebno ponosni na svojo hišo poezije sredi slikovitega kolonialnega središča La Candelaria, na dom največjega kolumbijskega pesnika Joseja Asunciöna Silve (1865-1896), začetnika hispanoameriškega modernizma in avtorja ene najlepših pesnitev v španskem jeziku Nocturnos. V Bogoti vam nihče ne bo pozabil povedati, da se prav tu govori najlepša španščina na svetu. In prav v tej španščini ustvarja eden največjih pripovednikov našega časa, nobelovec Gabriel Garcia Marquez. V tej predstavitvi kolumbijske proze Garde Märqueza ne bomo predstavljali, Slovenci ga predobro poznamo po številnih prevodih njegovih del. Tudi drugega velikana kolumbijske književnosti dvajsetega stoletja, v svetu priznanega pesnika in pripovednika Alvara Mutisa ne, saj je v tej reviji že bil predstavljen.
Roman Garde Märqueza Sto let samote (1967) je mejnik v razvoju sodobnega kolumbijskega pripovedništva, je točka v kolumbijski literarni zgodovini, s katero se začenja moderna kolumbijska proza. S tem romanom je kolumbijski pisatelj vstopil v tako imenovani hispanoameriški literarni boom v obdobju šestdesetih in sedemdesetih let, katerega predstavniki so bili poleg Garde Märqueza še Julio Cortäzar, Ernesto Säbato, Carlos Fuentes, Mario Vargas Llosa. Čeprav je roman v nekem smislu zasenčil dela drugih kolumbijskih pisateljev in si prisvojil širok krog bralcev, je vendar spodbudil k pisanju in nastajanju številnih novih književnih del. Kolumbijska literatura se je obogatila, takrat je bilo natisnjenih več kot trideset pomembnih romanov, kolumbijsko pripovedništvo je dozorelo, pridobilo pri veljavi in postalo prepoznavna entiteta v okviru
126
1. I I E K A T U R A
hispanoameriške književnosti. Pisatelji, ki so se uveljavili v sedemdesetih in osemdesetih letih, so bili pripadniki dveh generacij: sodobniki Gabriela Garcie Marqueza, rojeni v enakem obdobju kot nobelovec, ki so pisali v obdobju in senci booma (Manuel Zapata Olivella, Manuel Mejia Vallejo, Pedro Gömez Valderrama, Alvaro Cepeda Samudio), in generacija mlajših pisateljev, ki objavljajo v osemdesetih in devetdesetih letih in pripadajo tako imenovanemu postboomu (Plinio Apuleyo Mendoza, Fernando Soto Aparicio, German Espinosa. Albalucia Angel, Oscar Gollazos, Fanny Buitrago, Fernando Cruz Cronfly, Luis Fayad, Gustavo Alvarez Gardeazäbal, Ricardo Cano Gaviria, Rafael Humberto Moreno-Duran, Jorge Eliecer Pardo, Andres Caicedo, Marvel Moreno... ).*
Sodobno kolumbijsko pripovedništvo ima nekaj skupnih značilnosti, ki jih lahko v grobem razdelimo na tri večje tematske sklope: 1. Tematika političnega nasilja se pojavlja v celotni kolumbijski literaturi, vendar je v novejših delih pridobila novo kakovost: grob realizem, pričevanja in kronike s to temo, značilni za petdeseta in delno za šestdeseta leta, so se umaknili bolj pretanjeni, ponotranjeni obravnavi te problematike. Politično nasilje, ki je nastalo v obdobju od 1948 do 1958 zaradi nesoglasij med glavnima strankama v državi (liberalno in konzervativno) in je pripeljalo do prave državljanske vojne, vojaškega puča in diktature, je osrednja tema romanov La mala hora/Huda ura (1961) Gabriela Garcie Marqueza, Cöndores no entierran todos los diasI Kondorjev ne pokopavajo vsak dan (1971) Gustava Alvareza Gardeazabala, Estaba la pajara pinta sentada en el verde limön/Sedela je pegasta ptica na zeleni limoni (1975) Albalucie Angel, Una y muchas guerras/Hna in mnogo vojn (1985) Alonsa Aristizabala.
* Komun booma je bil roman jezika, kot jc pokazal limir Rodriguez Monegal Roman postbooma pa ima veliko več referenčnosti, veliko bolj je povezan z užitkom pripovedovanja, z anekdotičnostjo, s ponovnim pisanjem zgodovinskega, opirajoč se na zgodovisnke diskurze, da bi ustvaril, kar Angel Rama imenuje zgodovinski kontradiskurz. Značilen pa je še splošno znan pojav pisateljic v Latinski Ameriki, tako po številu kot po kakovosti njihovih del (Iz intervjuja z Diögernesom Fajardom Valenzuelo »Boom in postboom-, Razgledi, št. 18, 1997)
I. I T H K A T U K A	127
2.	Iskanje osebne in kolektivne identitete s kritično rekonstrukcijo preteklosti, novim gledanjem na zgodovinske dogodke, iskanjem kulturnih korenin je spodbudilo nastajanje romanov, kjer se zgodovinska dejstva stapljajo s fiktivnim pripovednim svetom. Po eni strani se avtorji obračajo daleč v preteklost in se zatekajo k mitu. K tej skupini pripovednih del lahko uvrstimo romana Garde Mar-queza Cieti anos de soledad/Sto let samote (1967) in Hi otono del patriarca/Patriarhova jesen (1975) in romane La otra raya del tigre/Druga tigrova črta (1976) Pedra Gorneza Valderrame, Change') el gran putas/Changö, veliki kiirbir (1982) Manuela Zapate Olivelle in La tejedora de coronas/Pletilka vencev (1983) Germana Espi-nose. Po drugi strani pa se mnogi avtorji kritično obračajo k bližnji preteklosti in jo prepletajo z osebnimi zgodbami: Los dias de la paciencialDnevi potrpljenja (1976) Oscarja Collazosa, J nego de damas/lgra dam (1977) Rafaela Humberta Morena-Durana, Anos de fnga/Leta bega (1979) Plinia Apuleye Mendoze in Sin remedio/Brez rešitve (1984) Antonia Caballera.
3.	Nastajanje urbanega romana, za katerega je značilen kalejdo-skopski pogled na svet, je težnja mnogih kolumbijskih sodobnih pripovednih del. Izhaja iz že tradicionalne dihotomije med civilizacijo in barbarstvom, značilne tematike v zgodnejši kolumbijski in hispanoameriški literaturi, ki se pojavlja tudi v sodobnih besedilih, vendar z drugačnim poudarkom, (ire za velemesta, kjer živijo nepregledne množice ljudi, kjer se človek kot posameznik zgublja, pogreza v anonimnost, samoto, izkoreninjenje, pomanjkanje ljubezni in duševno praznino. Velemesta s svojim nebrzdanim razvojem so podoba močno razdeljene družbe, kjer človek komaj preživi v vrtincu tehničnega napredka, hlastanja za denarjem in duševnega siromaštva. Razvoj te vrste pripovedništva teče vzporedno z gospodarskim razvojem Kolumbije, s kaotičnim nastajanjem velikih mest. Med najznačilnejša tovrstna pripovedna dela sodijo omenjeni romani Antonia Caballera, Rafaela Humberta Morena-Durana, Oscarja Collazosa, romani Aire de tango/Melodija tanga (1973) Manuela Mejie Valleja, Los parientes de Hster/Esterini sorodniki Luisa Fayada
12H
I. I T H R A T II R A
(1978), Que viva la müsica/Naj živi glasba Andresa Caiceda (1975) in še mnogi drugi.
Te tri osrednje tematske smernice v delih kolumbijskih pisateljev se med seboj prepletajo in stapljajo. Večina avtorjev išče hkrati drugačne izrazne možnosti, obnavlja pripovedni jezik, eksperimentira in asimilira nove pripovedne tehnike. To je značilnost vseh omenjenih pripovednikov, ki jih nekatere predstavljamo z navedbo njihovih najbolj znanih del, nekatere pa tudi s prevodi odlomkov njihovih romanov ali kratke proze.
Manuel Zapata Olivella (1920) je predstavnik tako imenovane črnske literature. Njegov najpomembnejši roman je Change') elgran putas/Changö, veliki kurbir (1982), temelji na tematiki iskanja kulturne identitete z obujanjem daljne in bližnje preteklosti. Delo je epopeja črne rase, obujanje kolektivnega spomina, ki prehaja iz roda v rod. Mrtvi in živi, bogovi in predniki afriških črncev, resnični in neresnični svetovi, življenje in smrt naseljujejo strani tega dolgega romana, ki obuja stare mite o izvoru črne rase, zgodovino afriških črncev, sužnjev, na poti v novi svet, njihovo življenje na ameriških tleh, mešanje njihovih lastnih kulturnih vrednot z vrednotami drugih.
Manuel Mejia Vallejo (Jericö, Antioquia, 1923) piše kratko prozo, romane in eseje, je eden najuglednejših kolumbijskih pisateljev, sodobnik Garcie Marqueza. Svoje pripovedi in romane umešča v svojo rojstno Antioquio na severozahodu Kolumbije. Njegovo najbolj znano delo je Hi dia senalado/Zaznamovani dan, ki je bil preveden v več jezikov in za katerega je 1963. leta prejel nagrado Nadal. V romanu Aire de tango/Melodija tanga (1973), posvečenem velikemu interpretu tanga Carlosu Gardelu, opisuje nočno življenje v četrti Guayaquil v Medllinu, uporablja pogovorni jezik in žargon nočnih lokalov. Zelo priljubljeno in po mnenju kritikov eno njegovih najboljših del je roman La Casa de Las Dos Palmas /Hiša dveh palm (1988), ki se dogaja v Balanduju, izmišljeni vasi v Antioquiji.
Pedro Gömez Valderrama (Bucaramanga, 1923), pravnik, novinar, diplomat in politik, je pisec mnogih esejev, poezije, kronik,
L 1 T fi R A T U K A
129
kratke proze in romanov. Njegovo najpomembnejše delo je roman La otra ray a del tigre/Druga t igrava črta (1976), ki se dogaja v drugi polovici devetnajstega stoletja. Lik nemškega emigranta Gea Von Lengerkeja, avanturista in pospeševalca napredka na kolumbijskem vzhodu, ponese bralca v polstoletno zgodovino Kolumbije. Po svojem konceptu sodi - gre za znano dihotomijo med civilizacijo in barbarstvom - v devetnajsto stoletje, vendar je po zgradbi, jeziku in zasnovi moderen roman. Druga tigrova črta je eden velikih kolumbijskih romanov, ki obravnava zgodovinske, družbene in politične izvore Kolumbije.
German Espinosa (Cartagena de Indias, 1938), pripovednik, esejist, pesnik, univerzitetni profesor književnosti, prevajalec, novinar, diplomat, ki je daljša obdobja preživel v Latinski Ameriki, Afriki in Evropi, je avtor več pomembnih leposlovnih in strokovnih del (Reinvention del amor/Ponovna iznajdba ljubezni, 1974, Los doce infiernos/Dvanajst peklov, 1976, Tres siglosy medio de poesia colombiana/Tri stoletja in pol kolumbijske poezije, 1980, El signo del pez/Znamenje ribe, 1987, Sinfonia desde el Nuevo Mundo/ Simfonija iz novega sveta, 1990, La aventura del lenguaje/Pusto-lovščina jezika. 1992, Los ojos del basilisco/Oči baziliska, 1992). Med najbolj znanimi je prav gotovo roman La tejedora de coronas/ Pletilka vencev (1983), ki preteklost osvetljuje iz večplastne in kritične perspektive. Glavna junakinja Genoveva Alcocer z dolgim notranjim monologom obuja ključne dogodke iz preteklosti sedemnajstega in osemnajstega stoletja, medtem ko v Cartageni de Indias čaka v zaporu, da jo naslednji dan usmrtijo, ker jo je Inkvizicija obsodila čarovništva. Dela Germana Espinose so prevedena v mnoge tuje jezike (nemščino, italijanščino, francoščino, angleščino, kitajščino, korejščino).
Marvel Moreno (Baranquilla, 1939), pisateljica, ki že dalj časa živi v Parizu, objavlja kratko prozo in romane. Njen najbolj znani roman En diciembre llegaban las brisas/Decembra piha vetrič (1987) je bil preveden v več jezikov. Roman, ki izhaja iz iberske, kolonialne, karibske tradicije, je pripoved žensk o ženskah. Juna-
130
I. I T K R A T U R A
kinje so tri ženske iz preteklosti (babica, teta Hloisa. teta Irene) in tri ženske iz sedanjosti (Dora, Catalina, Beatriz), njihovih zgodb pa se spominja, jih pripoveduje in komentira skrivnostna pripovedo-valka Lina. Kraj dogajanja je Baranquilla, mesto ob reki zelo blizu morja, kjer so tradicionalne navade še zelo ukoreninjene, kjer ima ženska podrejen položaj v družbi in se mora ukloniti volji očeta, moža, brata; mesto, kjer vlada močna družbena hierarhija, kjer so črnci in mulati manjvredni ljudje, mesto, kjer se je čas ustavil in si napredek le počasi utira pot.
Fernando Cruz Kronfly (Buga, Valle del Cauca, 1943) je pravnik, pisatelj, univerzitetni profesor. Objavil je nekaj romanov: Falleba (1979), ki mu je prinesel nagrado Villa de Bilbao, La Obra del Sueno/Delo sanj (1984), zbirke kratke proze, roman I.a ceniza del Libertador/Osvoboditeljev pepel (1987), kjer ne gre le za Bolivarjevo biografijo, temveč za roman o eksistencialnih problemih človeka, za pripoved brodolomca, za zgodbo o propadu človeka, ki je osvobodil pet držav, osvajal in osvojil Ande, spoznal slavo in umrl poražen in pozabljen.
Gustavo Alvarez Gardeazäbal (Tuluä, Valle del Cauca, 1945) piše kratko prozo, romane, literarne kritike. Najbolj znana dela so Cdndores no entierran todos los dias/Kondorjev ne pokopavajo vsak dan (1971),) El Bazar de los idiotas/Bazar idiotov (1974) in Dabeiba (1978). Prvi roman se dogaja v obdobju političnega nasilja v novejši kolumbijski zgodovini in je bil preveden v številne tuje jezike. Tako prvi kot drugi roman sta doživela tudi upodobitev v filmu. Osrednje teme njegovih romanov so nasilje, smrt, homoseksualnost. Besedila so prežeta s posebnim humorjem in pikro satiro na račun družbenih odnosov v kolumbijski stvarnosti Roman El Divino/Božanski (1986), ki ga kritiki imajo za njegovo najboljšo stvaritev, je zaradi izzivalne vsebine (spolna razuzdanost, homoseksualnost) povzročil prave polemike v javnosti in razklal bralstvo na dva dela, tiste, ki v romanu vidijo pomembno literarno delo, in tiste, ki menijo, da gre le za pornografijo. V romanu je s humorjem in pikrostjo prikazan še en žgoč problem kolumbijske družbe:
I T E R A T URA	131
vprašanje preprodajalcev droge, malih in velikih šefov kartelov, ki si z uspešnimi posli pridobijo bajna bogastva in postanejo pravi lastniki celih območij, gospodarji krajev, kjer počno, kar se jim
zahoče.
Fanny Buitrago (Baranquilla, 1945) piše romane in kratko prozo. V njenih delih se prehod z mitično-simbolične ravni na zgodovinsko-realno kaže v junakih, ki se selijo iz ruralnega v urbani svet. Dejanje v romanu Cola de zorro/Lisičji rep (1970) poteka hkrati v Bogoti in na karibski obali. Fanny Buitrago je tudi avtorica romanov La časa del arco iris/Hiša mavrice (1986), Senora de la miel/Gospa medu (1993), zbirk kratke proze La otra gente/Drugi ljudje (1973), Los amores de Afrodita/Afroditine ljubezni (1983), Ltbranos de todo mal/Reši nas vsega zla (1989) in gledaliških del. Nekatera njena dela so bila prevedena v francoščino, angleščino, portugalščino in nemščino.
Rafael Humberto Moreno-Durän (Tunja, 1946) piše eseje, romane, kratko prozo in razprave. Dolga leta je živel in pisal v Barceloni. Njegovo najbolj znano delo je trilogija Femina suite (1969-1982), kjer je ženska v središču pripovedne osi. S preta-njenim humorjem in kritiko pisatelj obravnava družbeno in politično stvarnost Kolumbije v sedemdesetih letih. Njegov roman o diplomaciji, prežet s humorjem in ironijo, Los felinos del Canciller/ Mačke zunanjega ministra je bil finalist za nagrado Nadal 1987.