%  •

^ .1



Za domačo potrebo

bolniške strežnice

spisal

dr. Alojzij Homan,

okrožni zdravnik v Radečah pri Zidanem mostu.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu,

V Celovcu, 1899.

Natisnila tiskarnica Družbe sv. Mohorja

iiiiiiHiiiumiiiiiiiiiuiiiiMinniHiimiiiiiiiiiiiiiiiiuniiniinniiriiiiniiiiiiiniiiiiiiiniiiiiiniMiiii*

Postrežba bolnikom.

Za domačo potrebo in bolniške strežnice

spisal

dr. Alojzij Homan,

okrožni zdravnik v Radečah pri Zidanem mostu.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

V Celovcu 1899.

Natisnila tiskarnica Družbe sv. Mohorja.

41850

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

Predgovor,

It®)o mestih je v bolnišnicah in v domači hiši bolniška
jM) postrežba dobra in urejena. Bolnikom strežejo iz-
‘Qy  učene usmiljenke in strežnice. Na deželi med pri-
prostim ljudstvom pa je to dosti slabše, in marsikteri bolnik
trpi, ali pa celo umrje zaradi slabe postrežbe in slabe
hrane, ker mu domačini ne znajo ali ne morejo postreči.
Revščina je najhujša bolezen, in profesor Billroth pravi,
da je najboljše za vsakega reveža, ki zboli, da gre v
bolnišnico; kajti reveža doma ni mogoče zdraviti in mu
streči, ker nima primernega stanovanja, zraka, luči, gorkote,
dobre postelje in hrane, sploh nobene reči ne, ki jo zahteva
dobra postrežba. Kaj ti pomagajo zdravila, če ti vsega
drugega manjka. Kdor je torej v slabih razmerah in zboli,
pojdi v bolnišnico, saj za to jih imamo. Tisti strah pred
bolnišnico, ki je bil svoje dni deloma opravičen, sedaj
lahko poneha, ker so sedanje bolnišnice večinoma nova
lepa poslopja, ki imajo dobre, izkušene in učene zdravnike
ter dobro postrežbo in hrano, tako da se vsakemu revnemu
bolniku v bolnišnici boljše godi kakor doma.

Vsekakor pa je še veliko bolnikov, ki zaradi od¬
daljenosti, slabega vremena in drugih vzrokov ne morejo
ali nočejo v bolnišnico; vendar pa niso v takih razmerah,

1 *

4

da bi si najeli izučeno postrežnico in si privoščili izbrano
hrano in druge olajšave. Tem je namenjena pričujoča
knjižica. V njej bodemo dali priprostemu ljudstvu na deželi
pouk, kako je streči bolniku, in kako ga hraniti. Bolnišnice
so preskrbljene z različnimi pripravami in pripomočki za
postrežbo, na pr. s kopelji itd., ki pa jih je skoro ne¬
mogoče doma urediti in si jih omisliti. Govoriti hočemo
torej samo o postrežbi in hrani, ki je v naši kmetski hiši
mogoča. Popisati hočemo pač nekaj navodil in jedij, ki
si jih lahko samo v dobrih hišah privoščijo; ali to naj ne
straši nepremožnega čitatelja, saj bo tudi za njega ostalo
še dosti dobrih naukov, ki ne stanejo drugega, kakor
trdne volje in ljubezni do bolnika. Če ti že ni mogoče,
natanko se ravnati po teh navodilih, stori vsaj, kolikor
ti je mogoče, in marsikteremu bolniku se bo boljše godilo,
kakor do sedaj.

Končno bodemo razložili, kako si je pomagati v sili,
predno pride zdravniška pomoč, in na kratko hočemo tudi
poučiti naše matere, kako naj hranijo in vzrejajo svoje
majhne otročiče.

I.

Postrežba.

MJostrežba bolnikom je blag, pa zelč težaven posel; le
JM  blago srce, trdna volja in ljubezen do bolnika more
prebiti vse težave, ki jih prizadeva skrbna postrežba.
V bolnišnicah strežejo bolnikom moški in ženske,
vendar nas že tudi jzkušnja uči, da so ženske boljše strež¬
nice od moških. Zenske so že od mladosti vajene pre¬
seljevanja, pometanja, čiščenja, perila in kuhe, zatorej so
bolj pripravne in natančne. Ženske imajo več potrpljenja in
usmiljenja, sploh več veselja do postrežbe kakor moški.
V domači hiši naj prevzame vselej le ženska delo postrežnice.
Bodi si pa vedno svesta velike odgovornosti, ki si jo pre¬
vzela; natančno, vestno in skrbno opravljaj težavno delo
usmiljenja, da bo bolniku v prid, tebi pa v prijetno zavest,
da si storila svojo dolžnost. Bolniku strežemo na duši in
na telesu. Skrbimo za primerno stanovanje ali sobo, za
posteljo, posteljno opravo in za hrano, poleg tega pa za
lajšanje bolečin, za mir, spanje, tolažbo, berilo itd.

Kakšna mora biti soba bolnikova?

Če imaš veliko prostora, določi bolniku sobo, ki je
samotna, svetla, na solnčno stran in obsega najmanj 30 in
največ 40 kubičnih metrov. Prevelika soba je bolniku ne¬
prijetna, premajhno pa težko prezračiš.

Naše kmetske hiše imajo navadno samo tri sobe. Prvo
večjo ali hišterno, v kteri je za vrati velika lončena peč,
poleg nje manjšo (kamro) brez peči; na drugo stran veže
pa nahajamo jedno sobo, ki je tudi brez peči. Bolnik naj
leži po zimi v hišterni, po letu pa v sobi brez peči, ker

6

prehuda vročina bolniku ne stori dobro. Po nekterih hišah
kurijo peč leto in dan, ker kuhajo v njej zase in za živino,
in včasi nastane za bolnika neznosna vročina. Tedaj naj
leži bolnik v stranski sobi, kamor so vrata iz hišterne odprta.

Stene in strop sobe morajo biti čiste, bele, prah in
pajčevina obrisana; če so pa umazane, morate jih na novo
pobeliti. Če sobo spomladi in jeseni prebeliš, ohraniš jo
čisto, in ni ti je treba beliti, ko že bolnik leži.

Tlak je v nekterih hišah iz desek, v drugih pa iz
pozemeljske smole (ešterliha). Najboljši je iz pozemeljske
smole, ker nima razpok ter ga je lažje očistiti in umiti; v
tlaku iz desek pa se v razpokah naberejo smeti, prah in
različne kužne tvarine, ki jih ni mogoče izbrisati ali razkužiti.

Pohištva bodi v bolnikovi sobi malo, ker ga je treba
večkrat umiti, prezračiti in pri kužnih boleznih razkužiti;
veliko več dela pa imaš, če je soba s pohištvom natlačena.
Poleg postelje zadostuje jedna posteljna omara, jedna miza,
dva stola, miza za umivanje in ura brez bila.

Zračenje. Bolnikovo sobo je treba vsak dan dvakrat ali
trikrat prezračiti. Po nekterih hišah imajo grdo navado, da
nikdar oken ne odpro, po zimi pa jih še celo z žreblji za¬
bijejo, da bi se le kdo ne zmotil in jih odprl. Če kdo zboli,
pa kar naprej pravijo: »Le greti, le greti,« za čisti zrak jim
pa ni nič mari. Primerna gorkota je bolniku potrebna, še
bolj pa čisti in sveži zrak. Le v čistem in svežem zraku
se bolnik dobro počuti ter tudi hitreje okreva. Že zdrav
človek potrebuje svežega zraka, da ga vdihava v se, zato
da mu v pljučih kri očisti in poživi; koliko bolj ga po¬
trebuje torej bolnik! Kedar zračiš sobo, pokrij bolnika ali
pa zastavi posteljo s špansko steno, potem pa odpri okna
in vrata, da nastane prepih, ki pobriše tudi prah, kar se
ga je nabralo po sobi. Če prisije solnce v sobo, vidimo,
koliko smetij in prahu plava po zraku; veliko ga pa še s
prostim očesom ne vidimo, ker je predroben. Umevno je
torej, kako potrebno je zračenje, ker ves prah, ki plava
po zraku, vdihavamo. Med prah pa se pri kužnih nalezljivih
boleznih pomešajo tudi kužne glivice, ki prihajajo od bol¬
nika, in če se redkokdaj ali nikdar bolnikova soba ne pre¬
zrači, nabere se toliko glivic, da se jih postrežnica ali sploh
vsak, ki biva dalje časa v bolnikovi sobi, navzame in na¬
leze. Zato pa vidimo, da se kužne bolezni najbolj hitro
širijo v hišah, kjer se nikdar sobe ne zračijo, in da so v
takih stanovanjih bolezni najhujše. Če pa le nikakor nočeš

7

odpirati oken, napravi vsaj na vrhnji šipi zračnico ali
vretence, skoz ktero se zrači soha. Poletni čas imej noč
in dan jedno ali dve okni odprti. Zimski čas je zjutraj
zel6 mrzlo; marsikteri bolnik še le v jutro zaspi, zrači
tedaj še le ob deseti ali jednajsti uri dopoldne, ali pa kedar
se bolnik vzbudi. Nikar se pa ne boj, da bi se bolnik med
zračenjem prehladil. Sloveča angleška postrežnica bolnikov
pravi, da jo izkušnja uči, da še ni doživela, da bi se bil
kak bolnik prehladil v postelji. Kedar pa zdravnik bolnika
preiskuje ali prevezuje, ali kedar mora bolnik iz postelje,
tedaj pač skrbno pazi, da je vse zaprto, in da se vrata po
nepotrebnem ne odpirajo. Če je postelja blizu okna, ali pa
soba zel6 majhna, prezrači sosednjo sobo in imej vrata
odprta, ali pa prenesi bolnika v sosednjo sobo, bolnikovo
pa prezrači.

Pometanje. Tla vsak dan vsaj enkrat pometi z mokro
žaganico, ali pa jih obriši z mokro cunjo, da se ne praši. Tudi
vse pohištvo obriši z mokro capo. Skrbi, da se okna in vrata
dobro zapirajo, ker nepotrebni prepih bolniku škoduje,
škripanje pa ga razburja. Na vsako okno obesi zaveso;
za oči je najboljša rujava, da sobo lahko stemniš, če je treba.

Ponočna luč. Po noči imej pri vsakem težkem bolniku
luč. Najprimernejše so ponočne svetilke, ki si jih lahko
sam napraviš. V kozarec nalij polovico vode, drugo polovico
napolni z laškim oljem, na olje pa deni plavajočo dušico,
ki jo prižgeš. Petrolejske svetilke so nekoliko cenejše, pa
slabše, ker se rade kadijo in smrdč. Pripravljeno imej
tudi svečo ali voščenico (voščeni zvitek), da jo užgeš, kedar
treba več svetlobe.

Kajenje. Včasi se nabere v bolnikovi sobi tak smrad,
da ga ni prenašati, in da ga tudi zračenje ne odpravi. Tedaj
deni v lonec žerjavice, stresi na njo kadila, ki se rabi v cerkvi,
ali sladkorja, ali brinja in nosi lonec nekaj časa po sobi.
Ali pa prinesi v sobo razbeljeno železo in vlij nanj kisa.
Ko se je soba dišave navzela, prezrači jo, ker dim in sopar,
ki se napravi pri kajenju, bolniku tudi škoduje.

Kurjava v sobi bolnikovi je najboljša v lončenih pečeh,
ki so že itak v naših hišah v navadi. Lončena peč jednako-
merno greje in dolgo obdrži gorkoto. Železne peči so zato
slabe, ker se prehitro shladijo in zrak v sobi preveč izsuše.
Ognjišča ali štedilniki, ki jih imajo po nekod, so pa še
slabši, ker se v bolnikovi sobi nabere preveč sopara in
dima. V sobi bolnikovi ne sme biti niti prehladno, niti

8

prevroče. Zračna toplota od 15 do 20 Celzijevih stopinj
je bolniku najugodnejša.

Poletna vročina je včasi neznosna in muči hudo bol¬
nika. Tedaj imej okna celo noč odprta, po dnevu pa jih
posebno na solnčno stran zapiraj z obločnicami (veternicami)
in tla poškropi večkrat z mrzlo vodo. Kjer ni obločnic,
obesi na okno velike mokre platnene cape, ali pa vlij v
škaf vode in postavi vanj nekoliko vej listnatega drevja.

Kakšna mora biti postelja bolnikova?

Bolnikova postelja bodi dva metra dolga, jeden meter
široka in 50 do 80 centimetrov visoka. Nektere kmetske
postelje so previsoke. S previsoke postelje bolnik težko
vstane, pa še težje zopet zleze na njo. Prenizka postelja
je pač za bolnika pripravna, za tistega pa, ki mu streže,
nerodna, ker se mu je treba preveč pripogibati.

Posteljnjak (španpet) je najboljši železen, ker ga naj¬
lažje umiješ ali očistiš. Zato pa imajo po vseh bolnišnicah
železne. Če imaš pa lesenega, ga pa večkrat natančno
osnaži. V lesenih posteljnjakih se rada zaredi živad, ker
ima veliko razpok in kotičkov.

Za spodnjo podlago so ravno tako najpripravnejše
železne mreže, ki so izključno že v vseh bolnišnicah v
rabi. Za podlago so dobre tudi prožne žimniGe, v kterih
stojijo peresa po koncu. Na kmetih so najbolj v navadi
slamnice. To so velike vreče, ki so napolnjene s turščino
slamo, senom ali oblanicami. Slamnice so najslabše. Bolnik
trdo leži, v slami ali senu se zaredi različen mrčes, kedar
se pa slama premoči, gnije in smrdi. Če si ne moreš boljše
podlage kupiti, kakor slamnice, znosi večkrat slamo na
solnce, da se presuši; gnilo slamo odstrani, ali pa napolni
vreče z novo, če je stara že gnila in slaba.

Vrhnje žimnice so napolnjene z žimo, ali pa z mor¬
skim mahom, bombažem, senom itd. Najboljša je žima. Res,
da je najdražja, in da jo je večkrat treba vzeti iz žimnice,
jo prepukati in prebrati, vendar pa je najtrpežnejša in naj-
mečja tvarina. Dobra žimnica mora biti tako nadelana, da
je žima povsod jednakomerno razdeljena, da je v sredi 14
do 16, ob robovih pa 10 do 12 centimetrov visoka, potčm
pa prešita in obšita, da se žima ne premika v njej. Prav
pripravne so žimnice iz treh delov (glej pod. št. l.in 2.). Vsak
del zdse lažje obračaš in tako položiš, da bolnik ne leži

9

vedno na jednem mestu, in če se en del zmoči, ga hitreje
presušiš ali popraviš, kakor celo žimnico, /glavnice so
nadelane z žimo, senenim drobom ali plevami. Pernic ali
pernatih zglavnic namesto žimnic in žimnatih zglavnic ne
priporočamo, ker ves život zleze vanje, se preveč segreje,
jih prepoti, tako da jih je težko presušiti; če so pa premalo
presuš v ene, dobijo vlažen, zopern duh.

Crez žimnico in zglavje pregrinjamo platneno rjuho.
Za odejo rabimo tudi rjuho in po vrhu jedno ali dve

Podoba štev. 1.

Bolnikova postelja. Žimnica iz treh delov, valjasta zglavnica, podpora
za zglavje, Dvigač pri nogah in zglavju.

volneni odeji. Namesto teh lahko ob hudem mrazu pokriješ
bolnika s pernico.

Razun posteljne oprave imamo pa še več priprav in
pripomočkov, ki bolniku lajšajo ležanje, sedenje in pre¬
mikanje v postelji. Bolniku, ki ima rad visoko zglavje,
podloži več zglavnic, ali pa mu napravi zglavnico v podobi
valjarja. Valjasta zglavnica je zelč pripravna; bolnik si jo
sam lahko popravlja, premika in obrača (glej podobo št. L).
Bolniku, ki rad s celim gornjim životom visoko leži, ali
pa mora zaradi težke sape skoro na pol sedeti, podloži

10

hrbet in glavo z blazinami; če pa nimaš veliko blazin, pa si
napravi iz desek podporo za zglavje, ki jo vtakneš pod
blazine. Take podpore so zato prav pripravne, ker se ne
premaknejo tako rade, kakor ves kup blazin. V sili zadostuje
narobe postavljen stol ali kak zaboj. V bolnišnicah imajo
nalašč narejene podpore, kakoršno vidiš na podobi št. 1.
Debelega bolnika pri daljši legi rad križ boli, zato mu križ
podloži z blazino.

Pri visoki legi bolnik večkrat k vznožju zleze. Slabot¬
nega bolnika, ki si ne more sam pomagati, primi na obeh
straneh pri kolkih, ne pod pazduho, kakor imajo nekteri
navado, in ga pomakni nazaj. Bolniku, ki si sam lahko
pomaga, položi k nogam v rjuho zavito klado, da se z
nogami opira v njo. Če pa nimaš primerne klade pri rokah,
podloži podnožnico (pručico), kako miznico ali predalček
in ga tudi zavij v rjuho, da bolnika ne tišči v noge.

Da bolnik v spanju, ali kedar se mu meša, ne pade
iz postelje, zatakni za stranice deske ali iz deščic narejene
škarje. Vsak bolnik, posebno težko bolni, se v postelji
težko premika, vzdiguje ali vseda, a vendar se rad pre¬
makne, ker ga hrbet peče in se kmalu naveliča lege na jedni
strani. Zato mu napravimo dvigače. Sredi roba vznožne
končnice pribij en meter dolg jermen (ali pa priveži nanj
zanko dolge brisnje [brisače]). Na drugem koncu naredi
majhno zanko, ali pa priveži 30 centimetrov dolg lesen
valjarček. Bolnik se zanj z obema rokama oprijema in
vzdiguje (glej podobo štev. 1.).

Še bolj pripraven je dvigač, kakoršen je na podobi
št. 1. upodobljen: Na zglavno končnico je pribita navpično
zakrivljena dolga železna palica. Na sprednjem koncu je
pripet jermen, v kteri je poprek vtaknjen 30 centimetrov
dolg lesen valjarček. Za tega se bolnik oprijema in pre¬
mika, kedar mu ljubo. Namesto železne palice lahko v v
strop zabiješ železno kljuko, in na njo se pripne jermen. Če
pa tudi to ni mogoče, napravi ti naj mizar dva metra
visoko stojalo, vislice, z dvema oporama in jednim poprečnim
drogom. Stojalo postavi nad posteljo, na poprečni drog pa
priveži v sredi jermen.

Postelje postavljamo navadno v kot ali vsaj k zidu,
da imamo v sobi več prostora. Za postrežbo bolniku pa
je najpripravnejše, da postaviš posteljo sredi sobe, ali pa
vsaj tako, da se samo z zglavno končnico tišči stene.
Bolniku tako lahko strežeš in pomagaš z obeh stranij. Kjer

11

ni prostora, pomagaj si seveda, kakor moreš. Postavi jo
tako, da ni niti preblizu peči, niti preblizu okna, in tako,
da gleda bolnik skoz okno. Kedar bolnik opravlja svojo
potrebo ali se preoblači, ali pa kedar zračiš sobo, postavi
k postelji zastor ali špansko steno. Kedar prihaja od peči
prehuda vročina, ki je bolniku neprijetna, postavi zastor
med peč in med posteljo. Zastor pripraviš lahko sam.
Mizar ti naredi stojalo z jednim navpičnim in vrh na¬
vpičnega poprek pribitim drogom. Na poprečni drog pribij
do tal segajočo zaveso.

Splošna navodila o telesni postrežbi bolnikom.

Predno leže bolnik v posteljo, (seveda le po zimi) za¬
kuri sobo in pogrej posteljno perilo, ker bolniku posebno
dobro dene, če leže v gorko posteljo.

Moški naj leži v sami srajci; bolnica si naj obleče
še ponočno jankico. Bolniku, ki ga težko privzdiguješ in
preoblačiš, prereži srajco sredi hrbta po dolgem in mu jo
obleci, kakor otroku jopico. Bolniku, ki ima obvezo na
roki, obleci srajco in rokav zdrave roke, rokav bolne roke
pa pripni na obvezo. Bolniku, ki ima zdrave roke, natakni
najprej oba rokava, potem natakni srajco črez glavo na
vrat in ves život ter jo lepo pogladi, da ne dela gub.
Kedar jo slačiš, pa jo zgubaj do zatilnika, potegni jo črez
glavo, potem pa še le rokave z rok. v Kedar bolnik srajco
onesnaži ali prepoti, preobleci ga. Če je čeden, pa vsaj
dvakrat na teden. Sveže perilo bolniku zelč dobro dene
in ga kar poživi. Pomisli, koliko trpi ubogi bolnik, ki ga
babjeverni ljudje vso bolezen ne preoblečejo, češ, bolnik
se prehladi, pa je po njem. Ta grda navada je nastala le iz
revščine in lenobe, ker nekteri ljudje nimajo zadostnega perila,
ali pa se jim ne ljubi prati. Predno bolniku srajco preoblečeš,
pogrej mu jo na peči, pa se ti ne bo nikdar prehladil.

Na posteljno omarico postavi zvonček, da te bolnik
lahko pokliče, potčm kozarec za pijačo in pljuvalnik. Plju¬
valnik, ki stoji na tleh in je še celč z žaganjem napolnjen,
ni za bolnika. Bolnik se mora pri pljuvanju iz postelje
stegovati, in pljuvalnik z žaganjem gnije in smrdi. Ža
pljuvalnik kupi porcelanasto čašo z ročkom, ki je pokrita
s pokrovko, ki ima v sredi luknjo. V zgornji predalček
posteljne omarice spravimo glavnik, berilo itd., v spodnji
pa črevlje, copate in ponočno posodo.

12

Bolniku, ki pod njega uhaja, naredi podlogo iz po-
iimanega platna, da žimnice ne premoči. Podloga mora biti
vsaj en meter dolga in en meter široka. Podlogo pogrni po
žimnici in na njo deni rjuho, ali pa jo pogrni po rjuhi in na
njo pregrni plenico, ker bolnik ne more na polimanem
platnu ležati. Bolniku, ki ga zebe v noge, položi k nogam
jedno ali dve grevnici. Grevnice so steklenice iz stekla ali
lončine. Napolni jih z gorko vodo ali gorkim peskom;
predno pa jih položiš k nogam, zavij vsako v platneno
plenico, da se ne ubijejo, in da se bolnik ne opeče.

Podoba štev. 2.

Mizica na bolnikovi postelji.

Za opravljanje svoje potrebe dobiš pri trgovcu nalašč
za to pripravljene posode. Uporabo ti trgovec razloži, za¬
torej nam ni treba posebnih navodil razkladati. Le toliko
opozorimo, da je treba posodo, če je mrzla, pogreti, predno
jo rabiš, in po uporabi vselej vestno umiti.

Slabotnega bolnika, ki si ne more sam pomagati in
se premikati, moramo sami vzdigovati in premikati. Če
stojiš na desni strani bolnikovi, položi levo dlan med
njegova pleča, desno pa prek prsij v njegovo levo pazduho

13

in °a premakni ali dvigni. Če bolniku glava omahuje, za¬
sukaj levo roko tako, da leži komolec sredi njegovega
hrbta prsti pa glavo pri zatilniku podpirajo. Otroka lahko
sama privzdigneš ali preneseš s postelje na posteljo. Za
vzdigovanje in prekladanje odrastlega bolnika pa morata
biti dva ali trije pomočniki. Jeden ga prime pod glavo in
pod križem, drugi pod bedri in mečami in ga vzdigneta
ali preneseta. Če se vsak na drugo stran postelje postavita,
podajta si pod križem in bedri bolnikovimi roke in ga
dvignita, tretji pa naj podpira glavo, če je bolnik slaboten.
Posebno previdno in varno delajte, kedar bolnika zopet
položite, ker ga vsako stresavanje ali prenagli padec na
posteljo zelo zaboli, utrudi in razburi.

Pri dolgotrajni bolezni postavi poleg bolnikove še
jedno posteljo, da ga položiš na njo, kedar njegovo po¬
stiljaš in zrahljavaš. Bolniku to zelo dobro stori, ker se
hrbet ohladi in se ne napravijo tako rade šene. Drugo
posteljo postavi z zglavjem ob končnico bolnikove postelje.
Kjer pa ni prostora, da bi postelji stali druga za drugo,
postavi ju vštric drugo poleg druge, vendar tako, da je
zglavje druge postelje vštric končnice bolnikove, ker se ti
je treba pri prekladanju bolnika zavrteti. Kedar si bolnik
sam že pomaga, pomakni postelji skupaj, in bolnik zleze
sam na drugo.

Kedar bolnik sedi ali ga vzdigujejo, zrahljaj zgubane
in pogrete blazine in mu pogladi srajco in rjuho. Kedar
mu daješ piti ali jesti, podpri z levo roko zatilnik in glavo,
ali ga vzdigni s celim zglavjem vred, z desno pa mu dajaj.
Slabotnemu bolniku ali takemu, ki ga grlo boli, dajaj le z
majhno žlico, sicer pa z veliko ali v kozarcu. Kozarec ne
sme biti do vrha poln, ker iz polnega kozarca težko pije,
da ne bi kaj polil in odeje ali srajce ne zmočil. Ležeč
nikdo ne more piti iz kozarca, zatorej podpri tudi bolniku,
ki sam pije, zatilnik. Če pa bolnik ne sme dvigniti glave,
preskrbi mu cevko iz kavčuka; en konec vtakni bolniku
v usta, drug konec pa v pijačo, in bolnik naj sesaje pije.
Pripravna je tudi steklenica, ki jo rabijo, kedar hranijo
dojence s kravjim mlekom.

Bolniku, ki lahko sam je, pa še ne more iz postelje,
napravi majhno mizico (glej podobo štev. 2.), ki je jeden
meter dolga, pol metra široka in 40 centimetrov visoka,
in pri vsaki jedi mu jo položi nad koleni. Mizica je zato
pripravna, ker bolniku ni treba posode držati in se postelja

14

ne onesnaži, kedar kaj polije. Bolniku daj večkrat, pa
vselej malo jedi ali pijače, in to takrat in toliko, kedar in
kolikor je potrebuje, ali kedar zdravnik naroči. Kedar je
kruh, poglej po jedi, ali se niso kake drobtine stresle’, ki
tako bodejo, da bolnik ne more ne ležati in ne spati. Po
vsaki jedi si naj bolnik umije usta; obraz, ušesa in roke
pa po dvakrat na dan. Vsak drugi dan mu umij ves život
z mlačno vodo. Počeši bolniku lase, in če so se zmedli,
kar se pri ženskah večkrat dogodi, počeši jih s krtačo, ki
je z oljem namočena. Poreži mu nohte in jih očisti, kedar
se umažejo.

Med dolgotrajno boleznijo (kakor so vročnica ali
mačuh, vodenica, jetika, kostolomi itd.) se napravijo bol¬
niku kaj rade šene. Sene so bolečine ali rane, ki se
narede bolniku na komolcih, plečih, križu in petah, če ležijo
imenovani deli telesa predolgo na pretrdem ležišču ali so
premočeni. Sene bolnika silno bolijo, bolezen mu shujšajo
in podaljšajo ter so včasi vzrok prezgodnje smrti. Raz¬
ločujemo pa dvojne šene. Navadne šene so večinoma po¬
sledica lahkomiselne in površne postrežbe. Zato mora po-
strežnica vedeti, kako se je varovati sen, in če so se
napravile, kako si je pomagati. Bolniku, ki je slabo rejen,
ali pa mehke kože, postiljaj mehko. Opominjaj ga, naj ne
leži vedno na jednoisti strani ali na hrbtu, nezavestnega
pa večkrat obrni. Zadnje strani života, križ, pleča in pete
umij dvakrat na dan z mrzlo vodo, ali pa z vodo, ki ji
primešaš nekoliko kisa ali žganja. Kedar je moker, pre¬
obleci ga in mu podloži suho rjuho. Na mestu, kjer se
utegne sena narediti, porudeči koža in boli. Kakor hitro
to opaziš, umivaj rudečo liso po večkrat na dan z m rzlo
vodo, pomakaj jo s kisom, ali z limono, ali z žganjem,
končno pa pokladaj mrzle obkladke na dotično mesto,
bolnika pa položi na zdravo stran. Bolniku, ki mora ležati
le na hrbtu, podloži pod rudečo liso svitku podobno bla¬
zino, tako da pride lisa na svitkovo luknjo. Najboljši
svitki so iz kavčuka, ki jih napolniš z zrakom ali z mlačno
vodo. Če pa ne moreš kupiti svitka iz kavčuka, ali če ga
ni pri roki, tedaj si napravi svitek iz platna in ga na¬
devaj z žimo, bombažem ali s perjem. Kedar na rudeči
lisi odgnije koža in se naredi sena, tedaj je ne smeš več
močiti s kisom ali limono, ker bi to bolnika silno peklo,
temveč seno pomaži z mazilom, ki ti ga zapiše zdravnik.
Pri hudi vročnici, škrlatinki, črnih kozah, pri poškodbi

15

hrbtenice se narede včasi prisadne ali snetljive šene,
ki pa niso nasledek površne postrežbe. Glavni vzrok je
vsled hude bolezni pokvarjena kri in slabotno srce. Na
mestu, kjer se naredi snetljiva sena, postane koža temno-
višnjeve barve, ki se ne izgubi, če pritisneš na njo, kakor
pri navadni šeni, in tudi ne boli. Koža odreveni, očrni in
odpade. To so tudi znamenja, da je bolezen hudo nevarna.
Zatorej preglej težkemu bolniku večkrat na dan život, da
pravočasno opaziš početek šene, da podložiš svitek in skrbiš,
da se nastala sena ne poveča.

Dajanje zdravil. Tekoča zdravila dajemo bolniku po
žlici ali' po kapljicah. Žlico vzemi veliko, srednjo ali
majhno, kakor ti zdravnik naroči. Kedar daješ zdravila
po žlici, podloži bolniku pod brado prtič, da se ne polije.
Kedar šteješ kapljice, zmoči prej rob steklenice z vodo,
da se ti preveč ne vlije, ali pa deni v steklenico mokro
nitko iz bombaža tako, da visi en konec iz nje; po njej
lahko spuščaš kapljice; ali pa zamaši steklenico s svojim
desnim kazalcem, obrni jo z vratom navzdol in popuščaj,
tako da bodo kapljice počasi kapale, da jih lahko šteješ;
najpripravnejše so nalašč za to narejene stekleničice, ki
jih dobiš v vsaki lekarni. Zdravila v praških vzemi v vodi
raztopljena, ali z vodo pomešana, ali stresi prašek v usta
in ga poplakni z vodo. Vsakemu slabotnemu bolniku in
otroku moraš prašek z vodo zmešati, ker suhega noče vzeti,
in če mu ga daš, se mu rad zaleti. Razvajenemu ali ne¬
ubogljivemu otroku je včasi prav težko dajati zdravila.
Marsiktera mati izgubi potrpljenje, ali pa se ji otrok preveč
smili. Kedar mora otrok zaužiti zdravila, tedaj ni pretirano
usmiljenje na mestu. Otroku nič ne prigovarjaj, tudi se
mu ne grozi, ali mu kaj lepega ne obetaj, ker ga le redko¬
kdaj pregovoriš in se le še bolj brani; temveč ravnaj
brez vprašanja odločno, hitro, in otrok se ti bo udal. Če
pa le ni drugače mogoče, zatisni mu nos, da odpre usta,
daj mu zdravila, potčm^ pa tišči za trenutek roko na usta
in spusti nos. Zelč težko je nekteremu otroku pogledati
v usta ali celo v grlo; zatorej hočemo ob tej priliki raz¬
ložiti, kako delaj: Sedi na stol, obrni se proti oknu, po¬
sadi si otroka v naročje, stisni otrokove noge med svoja
kolena, z levico drži sklenjene otrokove ročice, z desnico
pa ga primi za čelo in pritisni glavo k sebi. Pomagač ali
zdravnik prime z levo bolnika za nos, z desno pa mu z
žličnim ročajem, kedar odpre usta, pritisne na jezik in po-

16

gleda v grlo. Če je otrok že močan in zelč nemiren, treba
je še tretjega pomagača, ki drži glavo/"'

Zelo grenka zdravila dajemo v oblatih. Pet centi¬
metrov dolg in jednako širok oblat položi na dlan ali na
žlico, oblij ga z vodo, da je ves moker, stresi v sredo oblata
prašek in zagrni oblatove konce črezenj, da je popolnoma
zavit. Tako narejen cmok položi bolniku na jezik, potčm
mu daj hitro nekoliko požirkov vode, da splava ves cmok
po grlu. Kroglice ali jagode devaj globoko v grlo in jih
kar suhe požiraj, ali pa jih z vodo poplakni; če pa tudi
tako ne gre, zavij jih v oblat ali svalek kruha, ker večje
požirke lažje požiraš, in jih s požirkom vode použij.

Pijavke ali pivice. Kedar bolniku staviš pijavke,
umij kožo, položi pijavko na njo in jo pokrij z majhnim
kozarcem, da ne leze po koži. Če se le noče prijeti, po¬
moči kožo z mlekom, ali s sladko vodo, ali s krvjo. Pijavka
naj pije toliko časa, da odpade; če pa hočeš, da rana še
krvavi, pokrij jo s čistim bombažem, ki si ga namočila v
gorki vodi. Kedar pa hočeš kri takoj ustaviti, namoči
košček lepega bombaža v mrzli vodi, iztisni ga v roki in
pritisni na rano. Kedar staviš pri ušesu pijavke, zamaši
sluhovod z bombažem, da pijavka vanj ne zleze. Kedar
pa jo staviš v ustih na sluznico, prebodi in prešij jo z nitjo
in drži za njo, dokler ne odpade, zato da ne zleze v grlo.

Obkladki. Obkladke na kožo pokladamo s prtenino,
z vodo namočeno, z lanenim semenom, s kašo, s kruhom,
z goršico, z mehurnikom, z otrobi, s plevami, z opeko ali
lončeno pokrovko.

Mrzle obkladke napravljamo s prtenino, ki jo namočimo
v mrzli vodi, ali shladimo na ledu ali snegu. Mrzle obkladke
je treba vsakih pet minut menjavati, da se ne segrejejo. Kedar
pa je treba zelo mrzlih obkladkov, napolni mehur iz kavčuka
ali svinjski mehur do polovice z ledenimi koščki, stlači mehur,
da odstraniš zrak, zamaši in zaveži ga dobro ter položi

*  Pri tej priliki opozarjamo na novo zdravilo, zdravilni serum
imenovano, ki je še le tri do štiri leta v rabi. To zdravilo ima last¬
nost, da otroka, ki je na davici bolan, hitro ozdravi, če se o pravem
času, t. j. takoj v pričetku bolezni rabi. Če torej opaziš v gi-lu bol¬
nikovem, da so se na obeh straneh na bezgavkah nabrale smetani
podobne mrene, takoj pokliči zdravnika, ker zdravilo le v pričetku
bolezni pomaga. Dosedanja izkušnja uči, daje pri prejšnjih zdravilih
umrlo na davici 60%, pri novem zdravljenju z zdravilnim serom pa
le 10%. To je jasen dokaz, kako dobro je to sredstvo. Revni bol¬
niki dobivajo to zdravilo zastonj.

17

na kožo. Če bolnika preveč tišči ali teži, podloži platnen
a  robec ali zatakni za stranice prek postelje lesen obroč
in priveži nanj mehur tako visoko, da se dotika kože.

Gorke vodene obkladke napravljamo s prtenino, ki
a jo namočimo v gorki vodi. Treba pa je gorke obkladke
1  vselej vsako uro menjavati, da se ne shlade. Kedar dela
1  menjavanje obkladkov bolniku težave, položi na mokri
1  obkladek vrečico, ki je napolnjena z gorkimi plevami ali
c otrobi, ker se pleve in otrobi počasneje ohladijo. Kedar
i se vrečica ohladi, pregrej jo hitro ter jo zopet položi na
i obkladek.

3 Kjer je pa treba trajne jednakomerne gorkote, napravi

obkladke z lanenim semenom ali s kašo. Laneno moko
:, ali proseno kašo skuhaj z vodo ali z mlekom, shladi jo
i toliko, da jo more lice prenašati, nadevaj je z žlico na

- platno, zavij jo vanj ter jo položi na kožo, kjer je treba
i gorkote. Po nekod imajo navado, da bel ali črn kruh v na-
; močijo v gorkem mleku in z njim delajo obkladke. Črez
r  tri ure odstrani obkladek z laneno moko ali kašo in položi
i drugega; med tem pa segrej prvega, če ni umazan ali celč
i gnojen. Če obkladki pečejo, pomaži prej kožo s čistim
i laškim oljem.

r Zelo koristni so »Prisničevi obkladki« v različnih

> boleznih, zlasti pri trganju in protinu, posebno pa pri
. pljučnih in črevesnih boleznih. Najbolj navadna sta ob-
, kladka po oprsju in krog pasu. Prsni se imenuje »križasti
, povoj«, trebušni pa »Neptunov pas«.

i Križasti povoj napravi tako-le: Odreži si od rjuhe

dva po 2 do metra dolga in 30 do 40 centimetrov

> široka povoja. Na konec jednega povoja prišij 1 do l x / ž
i  metra dolge trakove, kakor pri otročjih povojih, potem pa
r vsakega zase zvij. Povoj brez trakov namoči v mrzli vodi
i in ga dobro ožmi, potčm ga pa tako-le povij: Pod levo
, pazduho pričenši povijaj proti desni rami, na rami povoj
i zasukaj in ga prek hrbta odvij do leve pazduhe; od tukaj

ga odvijaj prek prsij v desno pazduho, potem črez hrbet
1  na desno ramo, kjer ga zopet zasukaj in konec po prsih
i položi. Po mokrem povij ravno tako suh povoj in konec

- priveži s prišitimi trakovi tako, da oviješ trakove krog prsij.

Neptunov pas naredi na sledeči način: Veliko in dolgo
[  rjuho zloži p 0  dolgem v tri ali štiri gube in jo položi
i poprek črez posteljo. Suho pregrni z jednako zloženo, v
mrzli vodi namočeno rjuho. Na njo se naj vleže bolnik

Postrežba bolnikom. 2

18

vznak, potem pa ga zavij najprej v mokro, nato pa v suho
rjuho in konec suhe zapni z iglami, ali ga prišij s šivi,
ali obveži s trakom krog pasu. Bolniku, ki ga ne moreš
ali ne smeš premakniti, potegni le suho rjuho pod križem,
mokro pa bolj na kratko zloži in pokrij z njo le prednji
in stranski del života, potem pa mokro s suho rjuho pokrij.
Kedar obvezo obnavljaš, ti ni treba bolnika premikati in
zamenjaj le mokro rjuho z drugo mrzlo.

Pri nekterih boleznih, na pr. ščipanju v trebuhu, na¬
pravljamo suhe gorke obkladke. Napolni vrečico s plevami
ali otrobi, pogrej jo na peči ter jo položi na trebuh. Še
bolj navadno je, da pogrejemo opeko ali lončeno pokrovko,
ki jo v rjuho zavito položimo na trebuh.

V boleznih, na pr. pri trganju ali bodljajih, ki jih zdra¬
vimo s tem, da opečemo kožo, napravljamo obkladke z
belo ali črno goršično moko. Goršično moko zmešaj z
gorko vodo, da je gosta kakor kaša, namaži jo na platnen
robec in jo zavij vanj; nato jo položi z robcem vred na
kožo, kjer naj toliko časa ostane, dokler koža ne zarudi
in hudo ne peče. Treba je včasi malo pogledati, da kože
preveč ne ožge. Kedar želiš, da goršica še bolj peče, pri¬
mešaj ji namesto gorke vode gorkega kisa; kedar pa hočeš,
da koža le malo in počasi zarudi,- primešaj goršici moke.

Včasi je treba kožo tako opeči, da se napravijo me¬
hurji. Kupi si v lekarni obliž mehurnik in ga namaži za
dlan na široko in dolgo na platnen robec ter ga prilepi
na kožo.* V osmih ali desetih urah steče na koži mehur,
ki ga s čisto iglo prederi in pokrij s suhim bombažem,
dokler se ne posuši.

Duševna postrežba.

Pri nas je lepa navada, bolnike obiskovati in jih
tolažiti. Posebno ob nedeljskih popoldnevih se kaj rade
zbirajo ženice, da krajšajo bolniku čas in ga tolažijo. Delo
usmiljenja — Bog jim povrni! Gorje pa onim, ki iz hudob¬
nosti ali neumne škodoželjnosti obetajo bolniku smrt. »Oj
kako ši bled, ti pa ne boš več dolgo.« S takimi in podob¬
nimi besedami in ogovori prihajajo nekteri in ne pomislijo,
da s tem bolniku bolezen le shujšajo in dušo žalostijo. Vsak
bolnik upa, da bo še živel, če mu je še tako hudo. Če torej

* Po nekterih lekarnah dobiš že namazan mehurnik.

19

ne moreš bolniku pomagati ali ga potolažiti, pusti ga v miru.
Kedar bolnik spi, ne vzbujaj ga nikdar nalašč. Izkušnja
nas tudi uči, da bolnik, ki je že nekaj ur spal in se vzbudil,
lažje zopet zaspi, kakor bolnik, ki je še le zadremal in se
vzbudil. Zdrav človek, ki po dnevu spi, ne spi dobro po
noči, a pri bolniku je to drugače; če po dnevu spi, spi
tudi po noči. Vpričo bolnika nikdar hitro ali spačeno ne
govori. Najljubša mu je razločna, odločna, pa ljubezniva
govorica. Kedar govoriš z bolnikom, vsedi se mu nasproti
na stol, ker bolnik tistemu, s komur govori, rad v obraz
gleda in mu ni treba kvišku obračati očij, če sediš. Nikdar
ga nenadoma ne ogovori, tudi ne, če je že po koncu, ker
ga nenaden ogovor neizmerno razburi. Marsiktera postrež-
nica ne zna vrat zapreti, da jih ne bi zaloputnila, da se
vsa hiša strese; zadene se ob vsako reč, celč ob bolnikovo
posteljo, ali pa se še celč naslanja na njo ali pa vseda.
Tako počenjanje je vsakemu bolniku ravno tako neljubo,
kakor pretiha hoja. Namaži, tečaje vrat, da pri odpiranju
in zapiranju ne škripajo. Kedar pa ven in noter hodiš,
stopaj hitro in odločno, vendar ne prenaglo in ne ropotaje,
in če greš bolniku po kako stvar, prinesi jo hitro, ker
vsak bolnik težko in nerad čaka. Tudi jed mu prinesi
točno ob pravem času, ker bolnik izgubi slast do jedi, če
mu jo prineseš prepozno. Če ne more veliko na enkrat
zaužiti, daj mu vsako uro po jedno žlico, in če tudi tega
ne prenese, vsake četrt ure po jedno majhno žličko. Nikdar
pa ne puščaj jedij, ki jih bolnik ni mogel zaužiti, na posteljni
omarici, češ, bo že sam začel jesti. To mu jed le še bolj
pristudi. Nikdar ne pokušaj jedi vpričo bolnika. Vsako
jed ohladi in pokusi že v kuhinji, potem pa jo nesi bol¬
niku. Če bljuva, podpiraj mu čelo z jedno roko, drugo pa
mu položi na zatilnik.

Kedar bolnik še sam ne more čitati, tudi čitanja ne
more poslušati. Če pa le zahteva, da mu kaj čitaš, čitaj
počasi in razločno, da bolniku ni treba preveč premišlje¬
vati. Kedar pa že sam lahko čita, postavi mu svetlo luč
za glavo ali na posteljno omarico, po dnevu pa posteljo
tako obrni, da prihaja svetloba za zglavjem v sobo. Kdor
je bil že dalje časa bolan, ve, kako je hudo bolniku dan
na dan gledati isti strop, iste stene, ista vrata, omaro itd.,
in kako prijetno mu dene kaka izprememba. Zatorej mu
večkrat kaj v sobo prinesi, kar ga razveseli. Posebno
veselijo bolnika cvetlice. Prinesi mu jih torej v sobo, ali

2-

20

pa jih postavi na okno. Kedar smeš, odpri mu okno, da
vidi na vrt ali na ulico*

Nekaj o kužnih boleznih in razkuževanju.

Se vedno je mnogo ljudij, ki deloma v svoji ne¬
vednosti, deloma iz dobičkarije nočejo verjeti, da so nektere
bolezni nalezljive. Ne ubogajo dobrih svetov, naj ne ob¬
iskujejo okuženih hiš, temveč se le izgovarjajo, češ, to je
bilo namenjeno, prehladil se je itd. Na enkrat pa zboli jeden
otrok, potem drugi in tretji, včasi sam hišni gospodar; tedaj
še le neverni Tomaž povesi glavo, rekoč: »Sedaj pa verjamem,
da se ta bolezen prijemlje.« A tačas je že prepozno!

Profesor M. Cilenšek je v knjigi »Naše škodljive
rastline«, ki jih je izdala družba sv. Mohorja, popisal tako
dobro in obširno vse kužne bolezni, da bi bilo vsako po¬
navljanje odveč. Zatorej bodemo samo razložili, kako se
je varovati kužnih boleznij, kako naj postrežnica streže
kužnemu bolniku ter sebe in druge varuje bolezni. Veda
nas uči, da vse nalezljive ali kužne bolezni nastanejo iz
majhnih, samo s povečalnim steklom vidnih rastlinskih
semen, »glivic«, ki se nahajajo v zemlji, v vodi, v jedi in
v zraku, in ki pridejo skoz sapnik in pljuča, ali skoz po¬
žiralnik in želodec v naše telo. Tamkaj se zel6 hitro za-
plodč, in kedar jih je veliko število, ali kedar je človek
slaboten ali prehlajen, naselijo se, kakor plesnoba po gnili
vlažni zemlji, v krvi in v kosteh, v mesu in v koži ter
zanetijo bolezen. Glivice poginejo med boleznijo v človeku,
ali pa pridejo skoz usta, čreva ali kožo zopet na dan, se
z nova zaplodč, razpršijo v zraku in po pohištvu ter
napadejo drugega človeka. Vsakdo pa ne zboli, kdor
se je nalezel takih glivic, ker ima nekteri že prirojeno
lastnost, da mu ne škodujejo glivice kake bolezni; nekteri
pa ima tako zdravo in močno kri, da bolezen premaga.
Zatorej je umljivo, zakaj nekteri svoj živi dan ne zbolijo,
na pr. na koleri, če tudi živijo v okuženem kraju. Če se
torej bolezni ne nalezeš, če si tudi pri kužnem bolniku v
jedni sobi, še ni dokaz, da bolezen ni nalezljiva. Nektere
kužne bolezni, davica, škrlatinka, napadajo večinoma le
otroke, ker glivice teh boleznij kri slabega otroka za¬
strupijo, odrastli človek pa jih premaga.

* Natančen pouk o dušni postrežbi bolnikov najdeš v družbinih
knjigah: »Nebeška hrana«, II. del, in »Gospod, teci mi pomagat!«

21

Nikdo ne zboli takoj isti dan, ko se je nalezel glivic.
Pri vsaki bolezni preteče toliko časa, da se dovolj glivic
zaplodi in namnoži, da premagajo in zastrupijo kri in za¬
netijo bolezen. O kozah je znano, da preteče od dneva, ko
si se nalezel kozjih glivic, pa do prvega dneva bolezni,
13 dnij; pri vročnici 2 do 3 tedne, pri ošpicah 10 do 14 dnij;
pri škrlatinki in davici 2 do 8 dnij; pri koleri 2 do 12 dnij;
pri influenci (hripi) 3 do 4 dnij; pri ruskah 2 do 3 dnij;
pri mrzlici 1 do 3 tedne. Glivic dobimo torej, kakor že
omenjeno, iz prirode (iz okužene jedi in vode, in iz okuže¬
nega zraka), ali pa od človeka, v kterem niso vse po¬
ginile. Glivice, ki ostanejo v bolnikovem blatu, ali v sobi,
v zraku in na pohištvu, so toliko časa nevarne, dokler ne
poginejo, ali pa jih sami z razkuževalnimi sredstvi ne za¬
morimo. Ker pa ne vemo, kdaj glivice same od sebe po¬
ginejo, je dolžnost vsakega človeka, da že iz ljubezni do
bližnjega skrbi za to, da vse stori, da se bolezen ne zanese,
in če se je že zanesla, da se ne razširi. Razširjanje kužne
bolezni zabraniš ali vsaj omejiš, alto vestno izpolnjuješ od
višje gosposke v ta namen izdane postave in skrbiš, da se
glivice kužne bolezni v tvoji bližini ne naselijo; če so se
pa naselile, da jih zamoriš, i Postava ukazuje, da vsakdo,
ki ve ali sumi, da se je pojavila kje kužna bolezen, ne¬
mudoma to naznani občinskemu uradu, in po postavi se
mora vsak, ki naznanjevanje zanemari, hudo kaznovati.
Dokler je majhen ogenj v strehi, ga še pogasiš, kedar pa
gori vsa streha, tedaj ne opraviš več veliko. Če torej
pravočasno in zgodaj kužno bolezen oblastim naznaniš,
morejo ti pomagati in svetovati, kako je delati, da se
bolezen ne širi. Če se je pa že razširila, jo je težko udu-
šiti. Ravnaj se torej natanko po naročilu, ki so ti ga dali
župan, ali župnik, ali zdravnik. Če imaš doma kužnega
bolnika, ne dovoli, da bi se tvoja rodbina ali družina dru¬
žila s sosedovimi. Otroci ne smejo v šolo, dokler jim
zdravnik ne dovoli. Ne hodi po sejmih ali po krajih, kjer
se zbira veliko ljudij, da bolezni ne zaneseš. Če je pa pri
sosedovih kužna bolezen, ne hodi iz radovednosti bolnikov
gledat; glej tudi na svoje, posebno na otroke, da ti ne
bodo uhajali iz hiše in hodili vasovat h kužnim bolnikom.
Ne hodi kropit mrliča, ki je umrl za kužno boleznijo. Iz¬
kušnja nas uči, da se največ boleznij tem pčtem razširi.
Nekterim ljudem kar ne moreš zabraniti, da ne bi hodili
stražit takih mrličev, dasiravno je nekteri mrlič bolj kužen

22

kakor bolnik. Kužnega mrliča ne smeš imeti doma in ne
dopuščaj, da bi ga hodili ljudje stražit. Zavij mrliča v rjuho,
ki je napojena s 5°/ 0  karbolno raztopino, preskrbi hitro
rakev in prenesi mrliča v mrtvašnico. Ne dopuščaj rado¬
vednih pogrebcev, ampak samo nosilce. K pokopu smejo
priti le duhovnik, nosilci in mrličevi domačini.

Kdor ostane doma, ni na vojski ubit, in kdor se hoče
varovati mrzlice, naj ne hodi v mrzlične kraje. Kdor se
hoče obvarovati vročnice, naj zapusti kraj, kjer vročnica
razsaja, ali pa se večkrat pokaže. Ravno tako se ubraniš
kolere, koz, ošpic, škrlatinke, davice itd. Naše razmere
pa nam ne dopuščajo, da bi se večkrat selili, zatorej nam
je treba še drugih pripomočkov, s kterimi se branimo
kužnih boleznij, ali pa jih omejujemo in slabšamo. Glavni
pripomočki so čednost, zmernost in razkuževanje. Kedar
zidaš, napravi kolikor mogoče velike in visoke sobe in
visoka okna, ker svetloba že sama razkužuje zrak; zrači
in čisti večkrat sobe in pohištvo; prepiraj večkrat perilo,
čisti in zrači obleko; kopaj in umivaj pogostoma svoje
telo. Namesto odprtih gnojišč, ki se po letu parijo poleg
hiše, napravi pokrite cementne jame in skrbi, da gnojnica
ne zastaja. Izkušnja nas uči, da se kužne bolezni najrajši
naselijo po slabih, nizkih, zaduhlih in nesnažnih stanovanjih.
Poznam hiše, ki jih celo leto ne pometejo, kjer celo leto
oken ne odpre; Stanovniki pa so zanikarni in umazani.
Ivedar se pojavi kaka kužna bolezen, je najprej v takih
hišah. Bolezen se v nesnagi redi, kakor gobe po dežju, in
je po nesnažnih hišah tudi največ mrličev. Pa mi boš
zmajal z glavo in rekel: »Je pač revščina.« Res je, revščina
tlači marsikoga, ali čednost, pridnost in voda nič ne stane,
in toliko časa ima vsakdo, da očisti in očedi hišo, obleko
in sebe. Bodi zmeren v jedi in pijači, posebno ob času
kužnih boleznij. v  Znano je, da kolera najrajši napada ne¬
zmerne ljudi. Živi pa ob času bolezni, kakor po navadi;
zauživaj le prekuhane ali pečene jedi, varuj se nezrelega
sadja in slabe pitne vode. Kdor streže kužnemu bolniku,
mora vse, kar je prišlo z njim ali z njegovimi odpadki v
dotiko, oprati, umiti, ali tako pokončati, da je prepričan,
da so se zamorile vse glivice, ki so bile morda na perilu,
obleki ali pohištvu. Pazi, da ti ne pride od bolnika kaj v
usta, oči ali v nos; ako pa je prišlo, jih dobro izmij. Samo
sebe in obleko večkrat razkuži, umivaj si usta z žganjem,
roke in obraz s prekuhano vodo, obleko pa z razkuževal-

23

nimi sredstvi. Razkužujemo na različne načine. Najboljše
sredstvo je, vse okužene stvari sežgati. Leta 1878. se je
pokazala na Ruskem v neki vasi kuga. Postavili so okrog
vasi barake, spravili vanje ljudi, zaprli in obdali vas z
vojaškim kordonom, potem pa jo od vseh stranij zažgali,
in kuge je bilo konec. Pri nas nimamo tako strogih postav
in sežigamo le stvari, ki jih ni posebno škoda, kakor slamo in
staro obleko, vse drugo pa sušimo, peremo, zračimo, kuhamo
v vodeni sopari, polivamo in pomivamo z lugom, ali pa
omijemo ali namočimo z razkuževalnimi tekočinami. Na¬
vedli bodemo samo najnavadnejše načine razkuževanja, ki
so mogoča v kmetski hiši, in ktera lahko vsakdo pripravi.
Umetno razkuževanje s posebnimi stroji je delo občin.

Razkuževalna sredstva se pripravljajo sledeča:

a)  Belež. Jeden kilogram svežega žganega neugaše-
nega vapna poškropi z l s / 4  litra vode, da razpade in se
zdrobi v prah. Na prah vlij štiri litre vode in to dobro
premešaj. Kedar rabiš belež, napravi ga vselej sproti, ker
izgubi svojo moč, če nekaj časa stoji na zraku.

b)  Raztopina sode ali navadnega mila (žajfe): dva
dekagrama sode ali pa mila raztopi v 10 litrih vrele vode.

c)  Karbolna raztopina: 5 žlic karbolne kisline (ki
jo dobiš v lekarni) raztopi v jednem litru gorke vode in
to dobro premešaj. V mrzli vodi se karbolna kislina ne
raztopi in se vsede na dno.

Razkuževanje bolnika. Bolnikove odpadke ali iz-
bljuvane jedi deni v skledo ali škaf, ki je do polovice
napolnjen z beležem. Vse dobro premešaj, pokrij in postavi
dve uri na stran, potem pa vlij v stranišče, ali pa v nalašč
zato izkopano jamo. Tudi v pljuvalnik, kamor pljuje bolnik,
vlij beleža ali karbolne raztopine do polovice. Nikdar pa
ne dovoli bolniku, da bi pljuval v robec ali na tla. Pljuval¬
nik, ki je z žaganjem napolnjen, umij večkrat s sodino ali
milovo raztopino, žaganje pa sežgi. Umazano posteljno
opravo odstrani in bolnika večkrat preobleci; umazano
perilo naj leži 24 ur v škafu, v kterem je sodina, ali milova,
ali karbolna raztopina. Predno gre ozdravel kužen bolnik
med ljudi, naj se koplje in umije z gorko vodo in milom,
opravi se naj v novo ali v razkuženo perilo in obleko.

Razkuževanje sobe in oprave. Tla polij z vrelim
lugom, ali z milovo, ali s karbolno raztopino; stene v sobi
pa odrgaj s sredico svežega kruha, umazane strani odreži
in vrzi z drobtinami vred na ogenj, nato pa pobeli steno s

24

svežim beležem. Pohištvo, okna, vrata, postelje, stole, omare
odrgaj s suhimi capami, ki jih potem tudi vrzi na ogenj,
nat<5 pa umij vse pohištvo z milovo raztopino. Posteljno
slamo sežgi. Posteljno opravo, žimnice in odeje, zagrinjala,
preproge in obleko znesi na samoten kraj na solnce in jih
zrači teden dnij, ali pa jih premoči s karbolno raztopino;
žimnice in odeje seveda le malo, da žima in bombaž ne
trpita. Perilo, posodo, žlice itd. prekuhaj v kotlu v sodini
ali milovi raztopini. Crevlje umij s karbolno raztopino.
Peč zakuri, odpri vrata in okna ter zrači 24 ur.

Razkuževanje mrliča. Mrliča pusti v sobi, kjer je
umrl, dokler ga mrliški oglednik ne pregleda, potem pa
zavij neumito truplo v veliko rjuho, ki je namočena s 5°/ 0
karbolno raztopino in ga spravi nemudoma v mrtvašnico.
Ne izgovarjaj se, češ, toliko časa mora biti mrlič doma,
da bo rakev narejena. Rakev dobiš takoj pri svoji občini,
ki ima pripravljene rakve različne velikosti, ki so na¬
menjene za kužne mrliče.

Razkuževanje stranišč, jam, jarkov in vodnjakov.

Stranišča pomij z vročo raztopino sode ali mila, jamo polij
z beležem, črez tri dni jo izprazni, potem pa jo zopet do
polovice nalij z beležem. Jarke polij z beležem in očisti.
Vodnjak izprazni, nalij vanj beleža, pusti ga v njem več
dnij, potem ga pa toliko časa čisti, da pride čista voda.

Razkuževanje bolnikove postrežnice. Obraz in roke
umij vselej v 5°/,» karbolni raztopini, kedar si imela z bolnikom
opraviti, ali predno ješ ali piješ. Svoje perilo večkrat za¬
menjaj s svežim, obleko pa prezrači.

Kontumacija. Z razkuževanjem se razširjevanje kužne
bolezni ustavi aii vsaj omeji. Ker je pa nevarnost le še
velika in se včasi pozabi kak predmet razkužiti, zaukazala
so politična oblastva takozvano kontumacijo.  Nevarnost
ali nalezljivost bolezni ali škodljivost glivic se namreč
ohrani pri raznih kužnih boleznih različno dolgo časa še
potčm, ko je bolnik ozdravel, in sicer pri kozah ali osep-
nicah pet tednov, pri daviti štiri, pri oslovskem kašlju sedem,
pri ošpicah ali dobrcih štiri, pri griži tri, pri noricah dve,
pri škrlatinki tri in pri vročnici pet. Ves ta čas ne smejo
niti bolnik, niti ljudje, ki z njim stanujejo v jednem stano¬
vanju, občevati z drugimi; ves ta čas ne smejo niti na
semenj, niti v cerkev, niti v šolo. Kdor se zoper to določbo
pregreši, zapade kazni.

Hrana bolnikom.

Majtečnejša jed je tista, ki ima vse snovi v sebi, ki jih
Mlif potrebuje človeško telo. Izkušnja pa nas uči, da tudi
najpopolnejše jedi, meso, jajca, kruh in mleko, vsaka
zdse ne zadostuje, da bi odrastel človek živel trajno
od nje; zat<5 pa je za človeško telo najboljše, da z jedmi
menjavamo. Tečna pa je jed le tedaj, če se dobro pre¬
bavi, t. j. če se v človeku tako izpremeni, da se skoro vsa
porabi za kri in meso, da naredi malo blata in ne dela v
črevih težav. Nektere jedi so že po svoji kakovosti lahko,
druge težko prebavne; vsakdo vč, da je mleko ali jajce
lahko prebavna, fižol in kislo zelje pa težko prebavna jed.

Prebavo pospešujemo: 1) s tem, da jed zdrobimo, stol-
čemo ali zgrizemo; 2) da jedi kuhamo ali pečemo in jim
pridevamo koreničje in dišave. Moka je sama zase težko
prebavna, ako pa iz nje spečemo kruh, je lahko prebavna.
Pečeno meso je lažje, kakor kuhano. Trdo pečene močnate
jedi so lažje prebavne, kakor mehko pečene. 3) da hrano
zvodenimo; zato je mleko najlažja jed. Razun tega vplivajo
na prebavo navada, značaj, nrav, družba, veselje in žalost,
vreme itd. V zimskem mrazu človek mast lažje in hitreje
prebavi, kakor v poletni vročini. V ustih jed sežvečimo in
s slinami pomešamo. Sline že v ustih nektere jedi tako
premenijo, da so lahko prebavne; krompir in kruh se iz¬
premeni, s slinami zmešan, v neko vrsto sladkorja, ki je
lahko prebaven. V želodcu se zmeša jed z želodčevim
sokom, v črevih pa z žolčem, s črevesnim sokom in s
sokom trebušne slinavke. Ti sokovi jed tako zmehčajo,
da je tekoča, in da jo žile srebavke, ki so v črevesnih
stenah, vtise posrebajo ter po žlezah in drugih pripravah

26

speljejo in izpremenijo v kri. Prebava je tudi različna, če
je v želodcu preveč ali premalo soka, ali če se preveč,
zadosti ali premalo žolča izcedi iz jeter v čreva.

Najbolj se izpremeni prebava v bolezni. Bolnik dosti
slabše in težje prebavlja, kakor zdrav človek, in kedar ga
trese mrzlica ali zbolijo celo prebavila, želodec, jetra ali
čreva, tedaj se v želodcu ali v črevih prav malo ali nič
soka ne izcedi, in prebava je skoro nemogoča, ali pa je
le prav počasna. Umevno je torej, kolike važnosti je, da
poleg dobre postrežbe vemo, kak6 je hraniti bolnika, zato
da mu pripravljamo in dajemo bolezni primerno, lahko
prebavno in tečno hrano, da ne opeša med boleznijo. Marsi¬
kdo sili bolnika k jedi in ga pase, češ, da le jč, pa bo
zdrav; in večkrat slišimo tožbe: »Le jesti noče; ko bi le
jedel, pa bi bilo.« Pomisli, da vsak bolnik težko in počasi
prebavlja, in da jed le prebavi, če je je malo; preobilna ali
neprimerna jed pa mu dela le težave in mu škoduje. Bol¬
niku le toliko jedi tekne, kolikor je prebavi, pa ne,
kolikor je poje.

Jed in pijača.

Bolnikovi postrežnici je treba vedeti, ktere jedi in
pijače so za bolnika lahko prebavne, tečne in okusne, ktere
so težko prebavne ali škodljive, in kako jih je pripravljati,
mešati, kuhati ali peči.

Voda.

Kake lastnosti mora imeti zdrava pitna voda za bolnika?

Veda nas uči. da živi in raste v vodi nebroj črvičkov
in glivic, ki so tako majhne, da jih s prostim očesom ne
vidimo. Med glivicami se nahajajo včasi tudi bolezenske
glivice, ki v slabotnem ali prehlajenem človeku povzročajo
bolezni, če jih veliko zaužije. Največ takih snovij ima
voda v potokih, rekah, stoječih jezerih, ribnikih, odprtih
vodnjakih in kapnicah. Taka voda je tudi mehka, ker ima
prav malo ali nič soli in oglenčeve kisline v sebi; zatorej
je nezdrava in neprijetna. Voda iz studencev pa je trda,
ker ima veliko natronove in kalijeve kisline v sebi, in je
prav okusna. Ker pa ima prav malo živalskih ali rastlin¬
skih primesij, zato je najbolj zdrava.

Ob dolgotrajnem deževju ali hudi suši opazujemo, da
se kaj rade pojavijo kužne bolezni, vročnica, griža itd., ki

27

jih dobimo od slabe vode, ker se ob deževju in suši bole¬
zenske glivice zelo pomnožijo v vodi. Voda iz vodnjaka
blizu pokopališč ali gnojnih jam ali stranišč je tudi škod¬
ljiva, ker ima veliko rastlinskih snovij ali cel6 gnojnico
v sebi. Leta 1885. je prišel v neki kraj bolnik, ki je zbolel
na vročnici. Domačini so metali njegove nerazkužene od¬
padke v stranišče. Blizu stranišča pa je bil vodnjak, in
11 ljudij, ki so pili okuženo vodo iz vodnjaka, zbolelo je
na vročnici. Tudi tamkaj ne zajemaj vode za pijačo, kjer
perice perejo, ker je v perilu veliko bolezenskih glivic.
Marsiktera čitateljica mi poreče: »Blagor mu, ki ima dobro
studenčno vodo; kaj pa nam je početi, ki imamo le slabo
mehko vodo iz kapnice ali vodnjaka?« Pomilovanja vredni
ste taki ljudje, in mnogokrat vas obiskujejo kužne bolezni;
vendar tudi temu je pomoči. Povsod, kjer napravljajo vodo¬
vode z dobro pitno vodo, opazujemo, da se kužne bolezni
redkeje ali nič več ne prikazujejo. Skrbite torej za na¬
pravo vodovodov, kjer jih je treba. Kjer pa ni mogoče,
čistite vodo v cedilnicah z ogljem in peskom; kedar pa
se pokaže bolezen, pijte le prevreto vodo, ker v vreli
vodi vse škodljive glivice poginejo. Če je prekuhana voda
zoperna, pijte čaj iz lipovega ali kamiličnega cvetja. Bol¬
niku dajaj le dobre trde vode, če je pa mehka in slaba,
prekuhanega ali lahkega čaja.

Namesto navadne vode dajemo bolniku tudi sodo-
vodo ali naravne kiselice, rogaške in radinske slatine,
rimski vrelec, preblavsko kiselico itd.

Zelo v navadi in skoro vedno pri roki je limonada,
ki včasi žejo zelo pogasi. V pol litra vode izžmi jedno
limono; to dobro premešaj in dajaj bolniku. Limonada brez
sladkorja bolj žejo pogasi; v boleznih v želodcu in črevih
pa ni dobra. Namesto nje je v boleznih v trebuhu kaj
prijetno mandeljevo mleko. Dvajset sladkih mandeljev po¬
pari s kropom, olupi in stolči jih v možnarju, potčm pa
počasi toliko vode primešavaj, da je vsega pol litra. To
precedi skoz redko platno ali gosto penovko in temu pri¬
dem veliko žlico sladkorja. Namesto mandeljev vzameš
tudi lahko konopnega semena ali jedrca bučnih pečkov,
in iz njih napraviš ravno tako mleko za pijačo, kakor iz
mandeljev. Med navadno vodo, ali pa med sodino vodo
pomeša varno tudi različne sokove in odcedke sočnatih
jagod; pri nas najbolj navaden je malinovec, ki pa žeje
ne potolaži tako, kakor limonada ali mandeljevo mleko.

28

Mleko in mlečnate jedi.

Najboljša in najtečnejša hrana za bolnike je mleko,
ker ima vse snovi v sebi, ki jih potrebuje človeško telo.
Mleko je pa tudi lahko prebavno, ker je tekoča jed. Vsako
mleko brez razločka pa ni dobro in zdravo, zatorej moramo
vedeti, kake lastnosti mora imeti dobro mleko, in kako jih
spoznamo. Dobro mleko * dajejo samo molzne krave, ki
ne delajo, in ki dobivajo samo suho krmo. Vprežne krave
imajo slabo vodeno mleko, posebno kedar imajo zelenje
za hrano; zatorej tudi spomladi in po letu tako pogosto
otroci zbolijo na driski, ker pijejo mleko od krav, ki imajo
zelenje za hrano. Mleko, ki nekaj časa na zraku stoji,
začne vreti in se kisati ter ni dobro za bolnika. Najboljše
je torej takoj izpod krave in prekuhano. Če ti pa ni mogoče,
bolniku dati mleka takoj izpod krave, prekuhaj ga in shrani
v čisti, dobro umiti posodi v mrzli kleti; predno pa ga
daš bolniku, prekuhaj ga še enkrat. Najbolj zdravo je pre¬
kuhano. Učenjaki so namreč našli v mleku, ki je od
jetičnih krav, glivice, ki povzročajo jetiko v človeku, ki
tako mleko pije. Jetičnih krav pa je menda zelo veliko,
če tudi so videti zdrave. Ker torej ne moremo takoj spo¬
znati, ali je krava zdrava ali ne, ker nima vsakdo krave
doma in mora mleko kupovati, tedaj je najbolj varno,
da vsako mleko prekuhaš, predno ga daš bolniku. Do¬
kazano je namreč, da huda vročina, pri kteri mleko zavre,
vse nevarne glivice zamori. Surovo mleko pa tudi rado
napenja.

Kupljeno mleko je večkrat zmešano z vodo, ali po¬
kvarjeno in popačeno z moko, z vapnom in drugimi raz¬
ličnimi primesmi. Vse te primesi se spoznajo s povekšalnim
steklom, s tehtnico in kemičnimi preiskavami. Vsakdo pa
nima teh priprav; zato je treba postrežnici vedeti, kako je
brez priprav spoznati dobro mleko. Dobro mleko je čisto,
belo; če kapljo mleka med prsti svaljkaš, je čutiti mastno.
Z vodo pomešano mleko je višnjevo, prozorno in se lesketa.
Pristno mleko je težje kakor voda, in mlečne kaplje padejo
v vodi na dno. Na steklu ali porcelanu ostane kapljica
mleka okrogla, kedar je pa mleko z vodo pomešano, raz¬
leze se kaplja na steklu. Dobro mleko ima prijeten znan
duh in sladek okus. Če pa ima kak neznan duh, je po-

* Tukaj govorimo samo o kravjem mleku, ker gaje  povsod
lahko dobiti in je najceneje.

29

kvarjeno. Pristno zavreto mleko napravi po vrhu skorjo,
kedar se hladi, pokvarjeno pa ne. Nekterim bolnikom na¬
pravi mleko v želodcu in požiralniku gorečico ali zgago.
Tedaj primešavaj za noževo ost sode. Če pa bolnika na¬
penja, poje naj prej skorjo belega kruha ali nekoliko
suhorja (cvibaka), ali pa mleku primešaj kumininega čaja.

Iz mleka pripravljamo sir, surovo maslo in maslo.
Sir je težko prebavna jed. Surovo maslo pa je najboljša
maščoba za primes jedi, ki jo dajemo bolniku.

Z mlekom zakuhamo tudi različne jedi: pšenično pšeno,
riž, moko, kavo, čokolado. Kedar kuhaš, kuhaj pri hudem
ognju in hitro. Mlečno pšeno, moko in riž nekoliko osoli
in prideni nekoliko sladkorja.

Jajca.

Najnavadnejša so kurja jajca in tudi najcenejša; dobra
so pa ravno tako račja, gosja in purja. Jajce je pa le lahko
prebavno, če je sveže.

Kakšna so znamenja svežega jajca?

1) Drži jajce proti luči, in če se luč skozenj sveti, je
jajce sveže.

2) Sveže jajce je težje kakor voda in vtone v njej,
staro jajce pa plava po vodi.

3) Sveže jajce je na obeh koncih čutiti mrzlo, kedar
jezik nanj pritisneš, staro ali gnilo pa je gorko.

4) Gnilo jajce klopoče, če mahaš z njim sem ter tja
po zraku. Imenujemo ga klopotec.

5) Gnilo jajce ima zelč zopern duh.

Jajce tehta 50 gramov in je kakor mleko lahko
prebavno.

Surovo jajce ubij v čašico, primešaj žlico vode in
nekoliko soli in ga daj bolniku. Nekteremu bolniku pa je
surovo jajce zoperno. Treba ga je na mehko skuhati. Jajce
umij in ga deni v ponev čiste vode; kedar voda tri minute
vre, pa jo odstavi. Tudi mehko kuhano jajce bolniku osoli,
ker je neslano zoperno.

Iz beljaka pripravljamo za bolnike, posebno za otroke,
ki so bolni na črevih, neko pijačo, ki jo imenujemo
beljakovino.

V kozarec prekuhane in shlajene vode deni jeden
beljak in jedno žlico sladkorja; to dobro premešaj in daj
bolniku. Odrastlim bolnikom (griževim, na vročnici bolnim)

30

dajaj beljakovine, ki si ji primešal žličko konjaka, ruma
ali starega sladkega vina. Zelo okusna in lahko prebavna
je pijača, ki jo pripravljamo za bolnika iz beljaka in piva,
t. j. jajčje pivo. Pripravi se tako-le: Na četrt litra svežega
piva vbij jedno jajce in primešaj tri žlice sladkorja; to
pristavi k ognju in mešaj toliko časa, da se dobro segreje,
pa ne zavre; potem odstavi in še nekoliko časa mešaj. Če
pa želiš mrzlega jajčjega piva, stepi jedno jajce v treh
žlicah sladkorja, da se peni, potem še le primešaj četrt
litra mrzlega piva. Angleži napravljajo zelč oslabelim bol¬
nikom pijačo iz jajec in konjaka ali ruma, ki jo imenujejo
jajčji grog. Na osem žlic vode daj štiri žlice konjaka ali
ruma in med to zmešaj dva rumenjaka, in to dajaj bolniku
po majhni žlički.

Meso.

Bolniku dajemo mesa od različnih tujih in domačih
živalij, od govedi in teleta, ovce in koze, prašiča, perotnine,
divjačine, različnih rib, želv, žab, pa tudi posamezne dele
živalske: možgane, jetra, ledvice itd. Meso je zelč tečno in
ima vse snovi v sebi, ki jih človek potrebuje za svoje telo.
V mesu razločujemo mešičje, mast, kite, živce in žile. Naj-
tečnejše je mešičje; iz njega pripravljamo za bolnika toliko
važen sok: juho. Meso je lažje prebavno, če obleži, in če
ga zrežeš ali stolčeš. Meso kuhamo in pečemo. Kuhano
meso izgubi v precej dobrih snovij v vodi, zato je pečeno
bolj tečno. Če meso tako pečeš, da se naredi na vrhu
skorja, je najokusnejše in tudi najtečnejše; zatorej so vse
mesnine, ki so na ražnji pečene, tako dobre. Ogenj po¬
vršino osmodi, da se napravi skorja, in tedaj ostane ves
dober sok v mesu.

Meso mlade živine je mehko in okusno, juha pa je
slaba. Staro je težko prebavno, pa daje dobro juho. Naj¬
boljše je meso rejenih volov ter daje tudi dobro juho.
Težkemu bolniku dajemo navadno samo juho, ker mesa
ne prebavi. Če želiš torej bolniku skuhati dobre juhe, zreži
meso na drobne kosce, vlij nanje šestkrat toliko vode (na
četrt kilograma mesa l x / 2  litra vode) in ga pusti dve uri
v njej; potčm osoli, pristavi in kuhaj,, dokler se meso ne
zmeči. Pene in beli sir, ki se naberejo po vrhu, posnemi
s penovko, in ko je juha čista, prideni zelenjave (nekoliko
peteržilja, zelene, po jeden korenček in nekoliko merkvice

31

ali pastinaka). Če se nabere veliko masti po vrhu, jo tudi
posnemi. Kuhaj pa toliko časa, da se voda toliko povre, da
ostane le dobro četrt litra juhe. Da je juha bolj okusna,
prideni košček jeter ali vranice, telečjih kostij ali govejih
parkljev. Če bolnik ne mara močne juhe, ali pa če je
želodec ne prebavi, zalij jo z vodo in jo kuhaj iz samega
mesa. Juho dajemo bolniku čisto, ali pa zakuhano. Za
bolnike zakuhamo le lahke reči: jajca, popečen kruh, suhor,
že mehko na vodi prekuhan in precejen riž ali ječmen.
Kedar ubiješ surovo jajce v juho, jo poprej toliko shladi,
da se beljakovina ne strdi.

Zel6 okusna je juha v steklenici kuhana. Zreži
četrt ali pol kilograma pustega mesa na drobne kosce,
stresi ga brez vode v steklenico s širokim vratom, postavi
steklenico v lonec vode in jo pristavi k ognju. Kedar
voda v loncu 20 minut vre, odstavi, vzemi steklenico iz
lonca in odlij juho, kolikor se je je nabralo, v čašico. Tako
kuhana juha je posebno tečna in lahko prebavna, in dajemo
jo celč dojenčkom, ki so bolni na driski, namesto mleka,
sevčda le po žlički vsake pol ure. Dajemo jo tudi od-
rastlim bolnikom, ki težko prebavljajo, v vsakovrstni mrz¬
lici, griži, vročnici, onemoglim starčkom itd. Okrevajočim
bolnikom dajemo tudi mesa, ki pa mora biti izbrano in
dobro pripravljeno. Surovo ali pečeno je lažje prebavno,
kakor kuhano. Pustega surovega mesa nastrgaj ali ga na
drobne kosce sesekaj, potčm pa ga osoli in prav malo z
dobro zmletim poprom potresi in ga daj bolniku. Komur
pa surovo meso preseda, nastrgaj ali sesekaj mu 150 gramov
ali osminko kilograma pustega mesa, osoli ga, naredi tri
centimetre debel hlebček in ga na surovem maslu ne¬
koliko popeci. Tak sesekam biftek je prav okusen in
lahko prebaven.

Govedo ima najlažje in najtečnejše meso v ledju ali
križu. Iz mesa iz ledja pripravimo biftek za bolnika
tako-le: Kos mesa iz ledja obesi na zrak (po letu dva dni,
po zimi teden do 14 dnij), potem mu poreži in odreži vse
kite in kožice, prereži meso poprečno na tri centimetre
debele kose, vsak kos zase stolči z lesenim ali porcelana¬
stim kladivom. Za jednega bolnika zadostuje za enkrat
osminka kilograma mesa. V ponev deni svežega surovega
masla; kedar se raztopi, položi vanjo le po vrhu osoljeno
meso, štej do šestdeset, obrni meso in je polij z jedno
žlico masti od pečenke in peci toliko časa, da postane

32

meso mehko, potem pa ga takoj odstavi in daj bolniku.
Če se v ponvi posuši, ni dobro.

Kuhano meso je le tedaj okusno in tečno, če zavreš
juho in daš v vrelo kos lepega mesa. Površina se zgosti,
in v sredini ostane meso dobro in sočnato. Prav lahko
prebaven je prekuhan goveji jezik.

Teletina ima več vode, pa manj beljakovine in masti
v sebi kakor govedina; zatorej ni tako tečna, pa je lažje
prebavna. Štiri do šest tednov staro, z mlekom hranjeno
tele daje najboljše belo meso. Od teletine pripravljamo
bolniku prsno in obistno pečenko, obaro, zrezek, jezik,
parklje, glavo in prsnjak.

Predno bolniku pečeš pečenko, odreži vso mast, ker
mastne jedi bolnik težko prebavi; potem jo deni po letu
jeden do dva, po zimi tri do štiri dni v kislo mleko, da
se zmeči.

Zelo lahko prebaven je telečji zrezek. Meso dobro
stolči in sesekaj, osoli in speci na surovem maslu, potem
pa nakapaj nanj nekoliko kapljic limone. Kedar pečeš
zrezek, premakni ga večkrat in obrni in polij s surovim
maslom, da se ne zasmodi, pa le toliko, kolikor ga
zrezek popije.

Obara (ajmoht). V ponvi raztopi surovega masla in deni
vanje nasoljene zrezane teletine in jo nekoliko časa peci.
Ko se meso omeči in porumeni, vzemi ga iz ponve, potresi
na surovo maslo moke in zmešaj, da porumeni, zalij z
govejo juho in deni zopet meso nazaj in ga kuhaj toliko
časa, da je popolnoma mehko.

Telečji jezik ni masten in ima mehko meso. Posebno
lahka jed je nekoliko prekajen in dobro prekuhan telečji jezik.

Telečjo glavo ali noge je treba dve uri kuhati v slani
vodi in so prav lahka jed. Napravi se pa iz njih tudi žolica
in juha, ki jo rabimo za bolnike, ki so bolni na driski.

Drgetalica ali žolica iz telečjih nog se skuha tak6-le:
Odrte in umite telečje noge namakaj štiri ure v mlačni
vodi, potem jih daj v mrzlo vodo, segrej na ognju, pa ne
toliko, da bi zavrele; nato odlij vodo in prilij zopet mrzle
vode; sedaj pa to segrej, da zavre, in kuhaj tri ure, vzemi
razpadle noge iz drgetalice, posnemi s penovko pene in
precedi še gorko tekočino. Za pol litra drgetalice je treba
tri noge. Sama na sebi pa drgetalica ni dobra, zato ji pri¬
mešaj nekoliko starega vina ali limoninega soka.

33

Tele ima med prednjima nogama pri sapniku žlezo,
prsnjak ali prezljec (tudi priželjc) imenovano, ki je za
bolnika posebno lahka jed. Kedar pripravljaš prsnjak, operi
ga v skledi mlačne vode. Potem ga skuhaj v vodi, shladi
v mrzli vodi ter odreži vse žile in kožice; nato ga zavij
v platnen robec, deni med dve deski m na zgornjo položi
tri kilograme težko utež ali kamen. Crez pol ure ga osoli,
peci na surovem maslu, prilij goveje juhe in peci četrt
ure. Še lažje prebaven je prsnjak, če ga zrežeš in toliko
časa v surovem maslu pečeš, da porumeni; potčm ga po¬
tresi z moko in kuhaj v telečji juhi, a končno vmešaj še
jajčji rumenjak.

Prsnjakova juha. Prsnjak tudi za juho porabimo, ki
je zelo okusna. Prsnjak skuhaj, sesekaj in precedi skoz
sito, osoli in kuhaj pet minut v telečji juhi, ali pa sesekaj
kar surov prsnjak in ga kuhaj v telečji juhi. Telečji mož¬
gani in jetra so premastni za bolnika, in rabimo jih le pri
juhi za poboljšek.

Svinjina je za bolnika težko prebavna, ker je pre¬
mastna; jedino, kar bolnik od svinjine lahko uživa, je pusto
meso od dobro prekajene gnjati mladega prašiča. Prav
okusno in tečno je nastrgano meso iz surove gnjati. Ker
se pa od surovega prašičjega mesa lahko dobi trihina ali
trakulja, pri vsakem prašiču pa natanko ne vemo, ali je
zdrav ali ne, zato je bolj varno gnjat prekuhati, ker kuhanje
vsa jajčica zamori.

Jagnjetina in kozlovina je tudi navadno mastna; če
pa bolnik nima drugega mesa, dobi ga naj vsaj od mlade
živali, ker je meso starega jagnjeta ali kozla trdo kakor
usnje in neprebavno.

Perutnina. Star petelin ali kokoš daje prav okusno
juho, ki jo dajemo bolniku samo zdse ali z govejo po¬
mešano. Kuhaj jo tako, kakor govejo, in ne pozabi mesa
zrezati. Meso črez dve leti stare kuretine je težko pre¬
bavno in ne dajaj ga bolniku. Zatorej pečemo bolnikom
samo piščeta, mlade race ali gosi, purice in golobiče. Pi-
ščeta pečemo na ražnju ali surovem maslu, ali pa na¬
pravimo od njih obaro, ki se ravno tako dela kakor telečja.
Star puran daje dobro juho, jednoletne purice pa jako
okusno in lahko prebavno pečenko. Predno jo daš bolniku,
poreži vso kožo in mast, ker je oboje težko prebavno.
Tudi star golob daje dobro juho; mladič, ki še nima do-

Postrežba bolnikom. q

34

rastlega perja, pa mehko pečenko. Goloba speci kakor
pišče, ali pa ga skuhaj v obari.

Divjačina ima malo masti in je torej lahka jed; za
bolnika je samo mlada divjačina, ker je stara težko pre¬
bavna. Najboljša je za bolnika pečena divjačina. Vse druge
priprave, primesi in polivke, ki so v navadi, so bolniku
škodljive.

Izmed divjih sesalcev je pri nas najlažje dobiti zajca
ali srno. Najboljše pri srni in zajcu je zadnji konec, bedra
in križ. Mladega zajca poznaš na ušesih. Mlademu zajcu
lahko pretrgaš uhelj, staremu pa ne; goveja ali telečja
jetra so premastna za bolnika, jetra od srne pa niso mastna,
tedaj lahko prebavna in zelč okusna jed. Kedar jih priprav¬
ljaš, zreži jih na tanke kosce, osoli in peci jedno do dve
minuti v razbeljenem surovem maslu, potčm pa primešaj
nekoliko masti od pečenke in nekoliko kapljic limone.

Divja perotnina je za bolnika posebno lahka jed. Naj¬
boljše je oprsje mlade perotnine.

Pri nas navadne ptice so poljske, gozdne in planinske
jerebice, prepelice, divje race, fazan, sluke, kozice, drozgi
in brinjevke.

Male ptice: prepelice, brinjevke, drozge in kozice, pri¬
pravi tako, da vsako zaviješ v kos slanine in jo spečeš na
ražnju ali v ponvi.

Večje ptice pa obesi na zrak, predno jih pečeš, da se
meso omehča, ker so potem boljše in lažje prebavne. Divje
race imajo pa tako mehko meso, da jih ni treba na zrak
obešati, in da jih lahko takoj pečeš.

Ribje meso je navadno zelč mastno in ni tako tečno
kakor goveje. Daj je torej bolniku le, kedar se govedine
naveliča, za izpremembo. Večinoma so vse morske ribe
zelč mastne; ravno tako ribe v ribnjakih: jegulja, menek,
som, karp, linj in čep. Najboljši so: ostrež, podvrst, mlec,
lipan, postrv in ščuka. Ribe so slabe, kedar se drstijo;
kuhane ribe so lažje prebavne, kakor pečene. Ribo navadne
velikosti kuhaj četrt ure, veliko pa pol ure, ali pa zreži
veliko na več kosov in jo kuhaj. Ce želiš imeti dobro
ribo, deni jo kuhat v vrelo vodo; kedar pa hočeš samo
ribjo juho, zreži ribo na drobne kosce, namoči jo v mlačni
vodi in kuhaj; kuhano ribo polij z oljem in okisaj z limono.
Sveža riba ima rudeče škrge, stara pa črnikaste in zopern
duh. Zatorej vsako kupljeno ribo dobro poglej na škrge,
ker stara riba več škoduje kakor koristi.

35

Žabe. Spomladi nam prinesejo Žabarji zadnje noge
ali skoke žab, ki so zelo lahka jed za bolnika. Priprav¬
ljamo jih v juhi ali obari.

Moka in kruh.

Iz različnega žita: pšenice, rži, ječmena, prosa, ovsa,
koruze in ajde, dobivamo moko, pšeno ali kašo in ga rabimo
za bolniške juhe in kruh.

Juha iz moke. 100 gramov moke (pšenične, ječme¬
nove, ovsene ali ajdove, koruzne ali ržene) kuhaj v jednem
litru vode in primešaj soli, sladkorja ali surovega masla.
Vse močnate juhe kuhaj dolgo in pri hudem ognju, ker so
potčm lažje prebavne. Posebno okusne so, če jih kuhaš na
goveji juhi namesto na vodi. Ravno tako kuhamo juhe iz
žitne kaše ali pšena: Na četrt litra ovsenega pšena vlij
2 1 / 2  litra vode in kuhaj 2 1 / 2  ure, potem pa precedi skoz
gosto penovko ali sito in primešaj soli in sladkorja. Zel6
okusna je juha iz ovsenega pšena, če primešaš na četrt
litra pšena tri žlice stolčenih mandeljevin oboje skupaj kuhaš.

Ječmenovo pšeno (ješprenj) namoči zvečer in kuhaj
še le drugi dan toliko časa, da je pšeno mehko; potem ga
zabeli s surovim maslom, osoli in precedi. Če ga z govejo
ali kurjo juho zaliješ, je še bolj okusno. Juho iz riža tudi
precedi, predno jo daš bolniku. Riževo in ječmenovo juho
dajemo bolnikom, ki so bolni na driski, ovseno juho pa
bolnikom, ki se jim zapira.

Močnate juhe so same zase le malo tečne, zat6 jim
mleko ali jajčje rumenjake primešavamo, kedar želimo
bolniku dati tečnejše hrane.

Izkušnja tudi uči, da je z močnato juho zmešano
mleko tudi lahko prebavno. Posebno okusna je ječmenova
juha, če ji na četrt litra primešaš en rumenjak.

Iz moke delamo tudi kruh. Bolniku dajemo le kruh
iz pšenične moke, ki je dobro zapečen ali popečen. Skorja
je dosti lažje prebavna, kakor sredica; zatorej bolniku naj¬
bolj tekne prepečenec (biskuit) in suhor (cvibak), ki ima
skoro samo skorjo. Svež kruh rad napenja in je težko
prebaven, prestar pa postane kisel in plesniv in naredi
rad drisko. Kruh se v želodcu rad skisa in napravi gore-
čico. Ne dajaj torej bolniku, ki ga rada gorečica peče,
dosti kruha. Iz kruha napravljamo bolnikom krušne juhe:
Belega starega kruha ali žemlje kuhaj v vodi toliko časa,

3 *

36

da se omečijo; potem jih precedi skoz gosto sito, osoli in
primešaj sladkorja in četrti del mleka. Juha je še bolj
okusna, če kruh prej popečeš. Namesto mleka primešaš
tudi lahko jajčji rumenjak. Iz riževe, koruzne in ovsene
moke pripravljamo težkim bolnikom za izpremembo pijačo:
riževo, koruzno in ovseno vodo.

Četrt kilograma riža stresi na sito in ga popari s
kropom. Precejeno tekočino shladi, primešaj nekoliko slad¬
korja in jo daj bolniku.

Koruzno moko popeci v ponvi in jo zmešaj s sladko
vodo in precedi.

Jeden kilogram opranega ovsa kuhaj v dvanajstih
litrih vode toliko časa, da se na šest litrov vkuha; potem
ga precedi, prideni sladkorja in še enkrat prevri, potem
pa pokrij in shladi v kleti.

S o č ivj e.

Fižol, grah in leča, salata, zelje, krompir, repa, korenje
in redkev so težko prebavne jedi in niso za bolnika.
Samo cvetno zelje ali karfijola je lahko prebavna, ne na¬
penja in je prav dobra primes juhi. Za prvo prikuho
smeš okrevajočim bolnikom dajati mlade špinače, hrena ali
zmečkanega krompirja. Krompir ima prav malo redilnih
snovij v sebi; ker pa nekteri revni ljudje včasi nimajo
druge hrane, treba je vedeti, kako se v s krompirjem skuha
kolikor toliko tečna hrana bolnikom. Če ga bolnik samega
zauživa, mora biti dobro skuhan; še lažje prebaven je pečen,
dobro zmečkan, osoljen in s surovim maslom zabeljen.
Lahka jed je tudi z mlekom zmešan, zmečkan krompir.
Krompirjevo juho pa tako-le napravi: Zreži krompir na
male kosce in ga kuhaj v slani vodi dve do tri ure, potem
pa precedi. Tako kuhano krompirjevo juho lahko daješ
tudi težkim bolnikom. Če priliješ goveje juhe, je krompir¬
jeva juha prav slastna jed.

Sadje.

Jabolka, hruške, slive, češplje, breskve, marelice, limone,
fige, grozdje, črešnje, mandelje in pomaranče rabimo veči¬
noma le za pijačo bolnikom. Kuhane češplje in fige dajemo
bolnikom, ki se jim zapira. Težkim bolnikom dajemo pa
le sok surovega ali kuhanega sadja za žejo.

37

Kava, čokolada, čaji.

Imenovane pijače nimajo nobenih posebno redilnih
snovij v sebi, vendar jih včasi kuhamo ali dajemo bolnikom,
ker imajo dober okus ter bolnika pogrejejo in pokrepčajo.
Kava in ruski čaj bolniku škodujeta, če sta premočna in
živce preveč razburita. Zato pa v zadnjem času pripravljajo
neko sladno kavo, Katreinovo kavo imenovano, ki je na¬
vadni kavi zelo podobna, pa zdravju neškodljiva, ter jo
priporočamo. Navadne kave za bolnika ni treba kuhati,
temveč vzemi pet gramov sežgane in zmlete kave in vlij
na njo četrt litra kropa in počakaj, da četrt ure postoji;
potem jo pa odlij ali precedi. Ravno tako pripravi niški
čaj ali čokolado. Čaja vzemi pet gramov, čokolade pa
trideset gramov na četrt litra vode. Navadno primešavamo
kavi in čokoladi mleko, ki jo tudi bolj okusno napravi,
posebno če pridenemo sladkorja. Mleko pa je samo zase
lažje prebavno, kakor s kavo zmešano. Dajaj torej bolniku
vsako zase, ali pa mleku le toliko kave primešaj, da
zboljšaš okus.

Razun ruskega čaja pripravljamo čaj iz bezgovega,
lipovega, kamiličnega cvetja, iz orehovega in senesovega
listja, iz janeževega, kumininega in kopričevega semena.
Jedno žlico cvetja ali listja popari s četrt litrom kropa,
počakaj četrt ure, potčm pa ga precedi skoz robec ali
penovko. Zel6 gorak bezgov ali lipov čaj napravi pot.
Za čaj iz semen vzemi na četrt litra kropa samo pol žličice
semena. Predno seme popariš, stolči ga.

Vino, pivo, žganje

(tropinovec, brinjevec, slivovka, bezgovec, rum in konjak)
so včasi za bolnika tako koristni in potrebni, kakor zdravila;
ker pa tega ne moreš sam določiti, vprašaj vselej zdravnika.
Le toliko naj omenimo, da smeš dati bolniku le starega ne-
kislega vina, ali svežega piva, žganja pa le v mleku ali čaju,
in da človek, ki je bil v zdravih dneh vajen pijače, ne sme
pijače popolnoma opustiti, kedar hudo zboli, zato da srce ne
opeša. Seveda ne smeš dati bolniku več vina ali piva, kakor
četrt litra na enkrat Težkim bolnikom dajaj vina vsako uro po
žlici. Po nekod imajo navado, da človeku, ki ga je v početku
kakoršnekoli bolezni mrzlica stresla, skuhajo pol do jeden
liter vina, ki ga mora na enkrat izpiti; kuhano vino pač

38

pogreje mrzlega, nikdar pa mrzličnega človeka, ker je pri
mrzličnem bolniku že itak telesna toplota povišana, in mu
le škoduje. Daj mu ob taki priliki rajši lahkega ruskega
čaja, ali čaja iz bezgovega cvetja.

Iz tega kratkega popisa o hrani bolnikom razvidimo,
ktere jedi in pijače so lahko prebavne, tečne, koristne, in
kako jih je pripravljati. Ravnajte se, kolikor vam dopušča
premoženje, po teh navodilih; v vseh hudih in težkih
boleznih pa vprašajte zdravnika, ktere jedi in pijače se
smejo dajati bolniku. Boleznij je veliko število in so tako
različne druga od druge, da je treba pri vsaki posebnega
zdravnikovega sveta. Težkim bolnikom dajaj le tekoče in
tečne, okrevajočim in lahkim bolnikom pa tekoče in goste
hrane; dajaj jim pogostoma, pa vsekdar le malo.

Pri tej priliki še enkrat opozarjamo, da ne siliš bol¬
nika jesti, če nima slasti do jedi; kajti želodec prav malo
ali celč ničesar ne prebavi, kedar je človek hudo bolan.
Daj mu le toliko, da ne oslabi. Preobila jed škoduje, ne¬
primerna pa je včasi celo vzrok smrti. V svarilo in vzgled
ti bodi sledeča dogodba: V bolezni vročnici (tifuzu) se na-
redč na notranji strani črevesa rane, ki črevo tako razjedo,
da postane tanko, kakor papir. Če pride trda jed do take
rane, prodere črevo, in blato se razlije po trebuhu. Vname
se potrebušnica, in bolnik je izgubljen. Zdravil sem nekoč
na vročnici bolnega moža, ki je koncem tretjega tedna že
toliko okreval, da je dobil slast do jedi. Opozoril sem ga,
da še ne sme vsega od kraja jesti, ker se rane po črevih
še niso zacelile, temveč ostati mora še nekaj dnij pri redki
hrani. Lakota je bila vedno večja, bolnik se ni mogel
vzdržati in pojedel je celo žemljo. Kmalu potem je začutil
hude bolečine v trebuhu, kakor da bi se mu bilo nekaj
pretrgalo, in polotila se ga je z nova mrzlica. V obraz je
bil ves prepadel, oslabel je, srce je opešalo, in že drugi
dan je v groznih bolečinah umrl.

Pijače dajajmo tudi le po previdnosti, nikdar pa ne
veliko na enkrat. Skrbeti moramo pa tudi za izpremembo,
ker se bolnik jednolične hrane še prej naveliča, kakor
zdrav človek.

III.

Prva pomoč v sili.

mP deželi se dostikrat primerjajo nesreče in bolezni, pri
Mlff kterih je treba hitre pomoči, da se ohrani zdravje ali
^ celč življenje. Mogoče je veliko storiti, če je o pravem

času pri roki zvedena in izkušena pomoč. Zgodi se
pa večkrat, da je zdravnik oddaljen, in v prvi sili pridejo
pomagat in svete dajat popolnoma nepoučeni ljudje, ki se
izkušene in zvedene delajo in z napačno pomočjo le ško¬
dujejo; pri tem pa odlašajo in odlašajo, in predno pošljejo
po zdravnika, je večkrat vse zamujeno.

Namen tega odstavka je, razložiti in svetovati, kaj
nam je storiti v prvi sili pri nesrečah in boleznih, predno
pride zvedena zdravniška pomoč, in kako se jih varovati.

Treba pa je vselej, če se hoče pomagati, tudi vedeti,
kaj je ponesrečencu ali obolelemu. To je včasi za ne-
zdravnika lahko na prvi pogled, včasi pa zelo težko spo¬
znati. Tudi za take slučaje, kterih vsakemu človeku ni
mogoče takoj spoznati, hočemo dati pojasnila, kako je
mogoče vselej razumno in uspešno pomagati.

Nezavest ali omedlevica.

Kako spoznamo nezavestnega človeka?

Človeku, ki je gledal kako rano, ali se ustrašil kake
reči, ali mnogo krvi izgubil, zvrti se pred očmi, jame se
opotekati in kakor mrtvouden pade na tla. V obraz obledi,
mrzel pot ga oblije, diha le površno, in žila mu poredkoma
in počasi bije.

Kako je nastala nezavest?

40

Vsled razdraženja živcev, ali pa če je nezavestnik
preveč krvi izgubil, zožijo se krvne žile v možganih. Za¬
voljo tega dobijo možgani premalo krvi, odpovedo svoje
delo, in človek izgubi zavest. Ob jednem tudi srce oslabi
in ne poganja z navadno močjo krvi v možgane.

Kaj nam je storiti pri nezavestnikih?

Nezavestnika položi vodoravno na tla ali na posteljo,
glavo njegovo pa, če mogoče, še nižje kakor truplo. Ker
je glava nižja kakor srce, pride samo od sebe toliko krvi
v možgane, kolikor je potrebuje, in nezavestnik dobi zopet
zavest. Odpni mu vso obleko, ki ovira dihanje. Če imaš
pri roki Hofmanovih kapljic ali amonijaka, vlij nekaj te
tekočine na robec in jo drži za malo trenutkov nezavest-
niku pod nos. Obraz poškropi z mrzlo vodo. Čelo in sence
pa drgaj z jesihom ali žganjem in potčm ta mesta z robcem
opihljavaj.

Kedar se nezavestnik zave, izpregleda in se skloni po
koncu. Tedaj mu daj piti mrzle vode, ali mrzlega vina, ali
žganja, ali 10 do 20 Hofmanovih kapljic na vodi. Včasi se
primeri, da kdo omedli v prostoru, kjer veliko ljudij diha in
zrak izprija. Takega nesi za najprvo na čisti zrak. Nikdar
pa ne pozabi, glave nižje položiti, kakor drugo truplo, in če
se je nezavestnik prebudil, ne dovoli mu takoj vstati, ker
se nezavest zelč rada povrne.

Pri udarcih na glavo, pri padcu iz visočine, pri hudih
in težkih poškodbah notranjih delov telesa nastanejo tudi
omedlevice, ki pa nimajo istega vzroka. Takega nezavest¬
nika, posebno onega, ki so se mu bržčas možgani pretresli,
položi ravno tako in ravnaj z njim, kakor je gori povedano,
le glavo podloži, in če bi jel bljuvati, položi ga na levo
ali desno stran, da izbljuvana jed ne pride iz požiralnika
v sapnik in se nezavestnik ne zaduši. Devaj mu tudi mrzlih
obkladkov na glavo in pokliči hitro zdravnika.

Mrtvoud ali kap.

Nekterim, najrajši debelim in priletnim ljudem obolijo
krvne žile v možganih. Po obilnem kosilu, pri napenjanju
ali napihovanju, ali pri težkem delu se napnejo vse žile,
in najbolj razbolela in slabotna (največkrat samo na jedni
strani možganov) poči. Kri se razlije po tistem delu možga¬
nov, in človek pade nezavesten na tla. Tedaj pravimo:
zadela ga je kap ali mrtvoud.

41

V obraz zaradi, žila močno in hitro bije, in bolnik
hrope počasi. Zapaziš tudi, če dvigneš roke in noge, da je
jedna stran života, roka in noga otrpla in mrtvoudna.

Mrtvoudnika položi na posteljo, glavo pa dobro pod¬
loži z blazinami, tako da kri preveč vanjo ne sili. Devaj
zelč mrzle obkladke drugega za drugim na glavo, skrbi
za mir in pokliči hitro zdravnika.

B o ž j a st.

Božjast je znamenje ali pojav bolezni na možganih,
ki ima različne vzroke. Pokaže se pa pri vsakem človeku
skoro jednako. Božjastni napadi se tem gosteje ponavljajo,
čim hujša je bolezen.

Božjastni človek pri napadu zakriči in pade ne¬
zavesten na tla. Popade ga krč po vseh mišicah, po obrazu
in životu, ter se premetava po tleh sem ter tja. Obraz je
videti vsled tega skremžen in zarudel. Jezik drži stisnjen
med zobmi, iz ust pa poganja penaste sline.

Do sedaj še nimamo pripomočka ali zdravila za
okrajšanje in olajšanje takih napadov. Ker se ti napadi
kaj radi na cesti pripetijo, prenesi takega reveža v sobo,
podloži ga dobro, da se pri premetavanju ne poškodi. Dru¬
gega ti ni treba storiti, zakaj krč v nekterih minutah sam
od sebe preneha, in napad je pri kraju.

Zelč neumestna navada pa je, božjastnega v napadu
oblivati z mrzlo vodo in mu zravnavati sključene ude (zelo
v navadi je to glede palcev na rokah); vse to nič ne po¬
maga, in prav lahko se ti primeri, da zlomiš bolniku v
razburjenosti palec, kar se je že večkrat pripetilo. Pomisli
vselej, da vsak tak krč izvira iz bolnih razdraženih mož¬
ganov, ne pa iz udov; kedar se možgani pomirijo, preneha
tudi krč v udih.

Krč v želodcu, ščipanje po črevih, krč glasilk
v sapniku, naduha, kolcanje.

Krč v želodcu imenujemo bolečine v žličici, ki na¬
stanejo pri boleznih v želodcu, pa tudi pri drugih boleznih.
Gorka pijača potolaži največkrat krč v želodcu. Skuhaj si
čašo kamiličnega ali ruskega čaja ali črne kave in jo izpij
brez ruma ali sladkorja. Kedar pa nastane vsled krča blju¬
vanje ali prihaja celč kri, tedaj je najboljše sredstvo led.

42

Stolči kos ledu na drobne, za lešnik velike kosce in jih
dajaj bolniku vsakih pet minut po jednega, ki jih naj
cele požira.

Ščipanje po črevih nastane tudi pri različnih čreves¬
nih boleznih. Ker človeka te bolečine tako hudo primejo,
da se kar krči, imenujejo nekteri to ščipanje krč. Vse
take težave ali krče potolažijo najbolj in najprej suhi gorki
obkladki, ki jih napravljamo s plevami, ali z otrobi, ali z
opeko. Tudi obkladki z goršico pomagajo.

Krč glasilk v sapniku. Pri boleznih v sapniku, ali
pa kedar pride pri hudem kašlju veliko slin vanj, skrčijo
se glasilke v sapniku tako, da kar sapo zaprč. Krč glasilk
prav rad napade otroke, ki so bolni na krvicah (Rachitis),
t. j. bolezen, v kteri obolijo otroku kosti. Med krčem gla¬
silk preneha za trenutek dihanje; bolnik se napenja in
kašlja ter je v obraz višnjevo rudeč in zabuhel, dokler se
krč ne poleže. Pri napadu poškropi bolnica z mrzlo vodo,
posebno pa mu zmoči čelo in teme. Na krvicah bolnemu
otroku vtakni med krčem svoj kazalec v grlo in pritisni
pri korenu na jezik tako, da ga potisneš naprej proti zobem,
in krč kmalu poneha. Če ga zelo trdovratno drži, polij mu
hrbet in križ z mrzlo vodo.

Nadušljivega človeka tudi večkrat popade nekak krč
v pljučih, da mu sapo zapre; obraz mu je zabuhel in rudeč,
pot ga oblije, oči se mu izbulijo, v prsih mu je tesno, in
v silnem strahu, da se ne bi zadušil, leta sem ter tja.
Odpni nadušljivemu človeku, kedar ga napade krč, vso
tesno obleko, daj mu močne črne kave, drgaj mu prsi na
lahko s terpentinovim oljem, ali pa mu naredi gorek ob¬
kladek z goršico na prsi in meče. Prinesi mu skledo
mrzle vode, v ktero naj vtakne bolnik svoje roke, in odpri
okno, da pride čist zrak v sobo.

Kolcanje je ponavljajoč se krč prepone, ki nastane
po smehu ali joku, po mrzli jedi ali mrzli sapi. Otrokom
se rajši kolca, kakor odrastlim. Kedar se ti kolca, vlezi
se na posteljo ali klop ter pij sladko vodo, ali pa deni v
žlico sladkorja, nakaplji nanj nekoliko kisa in ga zaužij.
Včasi tudi pomaga, če toliko časa, dokler ti je mogoče,
sapo k sebi držiš. Po nekod imajo navado, da tiščijo ali
zamašijo človeku, ki se mu kolca, ušesa, sam pa mora
devetkrat v jedni sapi požreti vode. To sredstvo večkrat
pomaga, ker je treba pri devetkratnem požiranju dolgo časa
sapo zadržavati; tiščanje ušes je pa pri tem prav nedolžno.

43

Opekline, ozebline in zmrzline.

Z ognjem se opečemo, z vročo vodo ali soparom
oparimo, kisline in »alkalije« pa nam razjedo kožo. Delimo
pa opekline v tri vrste.

Najlažje opekline so tiste, pri kterih koža le za nekaj
časa zaradi in peče; hujše so one, kedar se pokažejo na
zarudeli koži rumenkasti, različno veliki mehurji; najhujše
pa, kedar se udje prizadetega spečejo ali posušijo ter se
koža, ali mišice, ali kosti izpremenijo v rujavo skorjo
ali oglje.

Primeri se, če se otroci igrajo z užigalnimi klinčki,
ali če jih neskrbne matere puščajo preblizu ognja, da se
jim vname obleka in se opeko. Pa tudi odrastlim se kaj
rada vname obleka, posebno ženska krila, in goreča obleka
jih opeče po rokah in nogah, ali po vsem životu. V strahu
letajo sem ter tja, ne vedoč, da obleka v sapi še rajši gori.
Alco se ti torej vname obleka, vrzi se na tla, povaljaj se
po njih, stiskaj z rokami obleko k sebi in otepavaj po
n i e j) ali pa se pokrij s kako plahto ali odejo, da ogenj
zadušiš. Ravno tako stori svojemu bližnjemu, če opaziš,
da se mu je vnela obleka. Poderi ga na lahko na tla, po¬
krij ga s kako plahto ali s svojo suknjo in otepavaj po
njej. Ko si ogenj zadušil in vidiš, da se je rešenec le
opekel, ne trgaj obleke z njega, temveč sleci ga le počasi;
tam pa, kjer se je obleka prijela kože, namoči jo z oljem,
predno jo odstraniš. Lahke rane se brez nasledkov za¬
celijo, obširne opekline pa večkrat povzročijo smrt. Iz¬
kušnja nas uči, da vsakdo umrje, kdor si je dve tretjini
kožne površine opekel. Otroci so pa še posebno občutljivi.
Profesor Kaposi pripoveduje o nekem otroku, ki si je obe
roki samo do zapestja poparil z vročo kavo, da je na
tem umrl.

Vzrok smrti je pa razdraženje in otrplost živčevja.
Človek, ki se je na več krajih po životu hudo opekel,
počuti se nekaj ur, izvzemši krajne bolečine, primerno
dobro. Hkrati pa se mu zapre voda, oči zapira, kakor
da bi bil truden in zaspan, ter globoko vzdihava. Črez
par ur potem oslabi, obledi in jame bljuvati. To so
vsekdar zelo slaba znamenja, in navadno vsakdo umrje,
ki po opeklinah vzdihava in bljuva. Otroci izgubijo pri tem
zavest in bledejo. Odrastel pa se meče sem ter tja po
postelji, včasi zakriči, in če ga vprašaš, zakaj, ne bo ti

44

vedel odgovora. Zavesti pa ne izgubi. V tem pa žila, ki
vedno hitro bije, oslabi, srce otrpne, in bolnik je mrtev!
Domača zdravila za prvi dve vrsti opeklin so: olje, laneno
olje z vapneno vodo zmešano, neslana mast in »vaselin«,
ki ga dobiš v vsaki lekarni za nekaj vinarjev. V navadi
in, kakor sem se že sam večkrat prepričal, prav dobro
zdravilo je olje, v kterem je namočeno krčno zelje ali
sv. Janeza roža (Hypericum perforatum, Johanniskraut).
Morda ima ta rastlina v sebi kaj opojnih  (narkotičnih)
snovij, ki čut jem!jo, da hitro potolaži bolečine.

Naberi si po letu rož sv. Janeza, deni pa samo na-
smukan cvet v steklenico, zalij ga z dobrim oljem toliko,
da segajo rože do polovice olja; to dobro zamaši in po¬
stavi deset dnij na solnce.

S tem .oljem namoči platnene cape in obveži z njimi
opeklino. Če so se napravili mehurji, prederi jih s čisto,
nezarujavelo iglo, da sokrvica odteče, ker to bolečine po-
lajša. Ne devaj pa nikdar na opekline v mrzli vodi na¬
močenih obkladkov. Pri vseh hudih opeklinah, posebno pa,
če se je opekel kdo na več krajih po životu, posadi ga v
veliko kad, ki je polna vode, in ga pusti v njej toliko
časa, dokler ne pride zdravnik, kterega hitro pokliči.

Na deželi se le redkoma primeri, da bi razjedajoče
tvarine povzročile nesreče. Komur so razjedle kisline kožo,
polij mu jo z vodo, v kteri je raztopljena soda ali ugašeno
vapno, z alkalijami razjedeno kožo polij pa z vodo, na-
mešano s kisom.

Zidarju pade večkrat kaplja še živega vapna v oči.
Bolečina kmalu poneha, če mu izpereš oko z vodo, ki je
z jesihom okisana. Nikar pa ne drgaj bolnega očesa, ker
to bolezen le shujša.

Če pri gašenju vapna pade delavec v jamo, izvleci
ga hitro, polij ga z vodo, ki je z jesihom okisana, in rešil si
mu morda življenje.

Zmrzli ali ozebli udje so spočetka zatekli, višnjeve
barve, vroči in zelo boleči; če pa mraz dalje časa vpliva
na nje, obledč, postanejo mrzli, malo občutljivi in okorni.
Največkrat ozebejo prsti na rokah in nogah, nos in ušesa.
Ozeble ude drgaj v hladni sobi s snegom, ali z otiračo, v
mrzli vodi namočeno, ali jih kopaj v mrzli vodi, dokler
se ne omehčajo in ogrejejo; še le tedaj jih smeš odeti in
ozeblega človeka spraviti v gorkejšo sobo.

45

Pri hudem mrazu vpliva mrzlota pri slabi obleki na
ves život, tako da se človek trese od mraza in udje po¬
stanejo okorni.

Revež tisti, ki ga to doleti na samoti. Vsa koža se
skrči, krvne žile se zožijo, v sredino života in istotako
tudi v možgane pride obilo krvi; vsled tega prime človeka
zaspanec, on sede kraj pota, da bi se malo počil, zaspi in
se več ne predrami. Kaj rado se to primeri utrujenemu in
lačnemu popotniku ali pijanemu človeku. Zatorej se ne
spravljaj ob hudem mrazu peš na dolgo in samotno pot,
ravno tako tudi ne puščaj pijanega človeka ob hudi zimi
samega domu. Največ nesreč se je že s pijanci v mrazu
dogodilo. Navedli bi lahko več primerov, ker je vsako leto
čitati in slišati o takih nesrečah. Neki kmet na Dolenjskem
se je napil v zidanici vina in naložil še par sodčkov v koš,
da jih ponese domu. Pot domu je bila strma, moža je noša
in hoja utrudila, naslonil se je v velik sneg, češ, bom pa
malo počil, in že je spal. Drugo jutro pa so našli zmrzlega
tri streljaj e od njegovega doma.

Če imaš le količkaj upanja, da je še kaj življenja v
zmrzlem človeku, spravi ga v nezakurjeno, mrzlo sobo,
pokrij mu ves život z mrzlimi mokrimi obkladki in ga s
temi drgaj. Kedar se jame oživljati, daj mu piti močne
črne kave z rumom, ali žganja, ali vina, kar je pri roki.
Odeni ga z volneno odejo in ga spravi počasi v gorkejšo sobo.

Krvavitve in rane.

Krvavitve so dvojne: notranje in vnanje.
a)  Najbolj navadne notranje krvavitve so: Krvavitve
iz pljuč, iz želodca in iz nosa. Y bolnih (jetičnih) pljučah
prejč gnoj krvno žilo, kri teče v sopila (bronhije) in dušnik
ali sapnik, in bolnik izkašljava svetlo-rudečo in z zračnimi
mehurčki pomešano kri. Tudi iz ranjenih pljuč teče kriv
sapnik in potem skoz usta. Bolnika mirno položi na posteljo
in mu dobro podloži glavo in gornji del života. Delaj
mirno in tolaži bolnika, ki se pri toliki krvi silno razburi.
Pri pljučnih ranah devaj na mesto, kjer je rana, mrzle
obkladke in dajaj ranjencu mrzle vode piti. Bolnikom pa,
ki kašljajo in imajo bolna pljuča ter kri izkašljavajo, mrzla
voda ne stori dobro, ker bolnik nato še bolj kašlja in še
bolj krvavi. Najboljše sredstvo v prvi sili je sledeče: V

46

kozarec daj jedno ali dve žlici kuhinjske soli, prilij malo
vode in daj to bolniku popiti.

Bolniku, ki ima rane v želodcu, se primeri, da poči
že med prebavo, ko se želodec premika, nagnila žila v
rani, in ves želodec se napolni s krvjo. Bolnik obledi in,
če je krvi veliko, jo izbljuva. Kri iz želodca je največkrat
že sesedena, temno-rudeča in z ostanki jedij pomešana.
Takega bolnika spravi v posteljo in mu devaj mrzle ob¬
kladke na želodec. Dobi kos ledu, raztolči ga v možnarju
na majhne koščke in mu jih dajaj cele požirati. Nobeno
domače zdravilo bljuvajočega želodca tako ne potolaži
kakor led. Vsekdar pa pošlji takoj po zdravnika, ker so
te vrste krvavitve zelo nevarne. Vedno pa je treba izblju-
vano stvar dobro pregledati in spraviti, da jo pokažeš po¬
klicanemu zdravniku. Kako je treba na vsako stvar gledati,
dokaže naj sledeča dogodba: Neki zdravnik je bil po noči
poklican k bolniku, kri bljuvajočemu. Bilo mu je zelč
slabo, in rodbina je bila v največjem strahu. Zdravnik pa
je vse kmalu pomiril. Pri luči je pogledal in poduhal iz-
bljuvane stvari in videl, da je le — črno vino, ki si ga
je bil bolnik zvečer preveč privoščil.

Kedar ti iz nosa teče kri, drži glavo po koncu, dihaj
mirno in se ne vsekavaj. Napravi si mrzel obkladek na
glavo in na zatilnik. Če kri le ne preneha, raztopi v mrzli
vodi nekoliko octa ali kisa ali galuna, in to raztopino po¬
tegni večkrat v nos. Dobro je tudi, da primeš nos s palcem
in kazalcem, ga stisneš in nekaj časa podržiš. Če si spreten,
pomagaš si lahko na ta način, da zmočiš kos lepega belega
bombaža (bate®) v mrzli vodi, ga ožmeš in med dlanimi
posvaljkaš. Ta klobasasti žmukelj vtakni v krvavečo nos¬
nico in ga toliko časa sukaj, da se skoro ves skrije v
nosnico; potčm pa nos od obeh stranij stisni in nekaj časa
le skoz usta dihaj. Tako se največkrat krvavitev iz nosa
ustavi. Če pa le ni mogoče krvi ustaviti, pošlji po zdrav¬
nika in ne odlagaj, ker je že marsikdo izkrvavel iz nosa.

Marsikdo trdi, da je dobro, če kri iz nosa teče, in
ima tudi prav, če je le nekoliko odteče; zakaj to krvavenje
polajša marsikteri glavobol ali druge bolezni. Zaradi tega
tudi ni treba spočetka ustavljati krvavitve iz nosa, ker se
največkrat hitro sesede in sama ustavi. Kedar je pa krva¬
venje preobilno, pa skrbi, da je ustaviš.

® Kos bate bi naj imeli v vsaki hiši, ker bata ni draga in je
dobiš lep kos za 10 do 20 kr. v lekarni.

47

l)  Tnanje krvavitve.

Človek ima dvojne krvne žile: 1) žile dovodnice
(venae), ki zbirajo kri in jo dovažajo k srcu. Vidiš jih na
roki takoj pod kožo; posebno se napno, če roko povesiš
in jo nekoliko stisneš pod pazduho. Vidiš jih tudi na mečah,
kjer se včasi tako razširijo in vzbočijo, da molijo kakor
grče izpod kože; 2) žile odvodnice (arterije), ki prevažajo
od srca kri po telesu. Teh ne vidimo, pač pa jih čutimo
na nekterih krajih telesa, ker bijejo, in sicer: ob obeh
straneh sapnika, za pestjo, v komolčnem pregibu, pod
pazduho, v dimljah, t. j. na notranji strani stegna, pod
kolenom in pri gležnjih.

Kri iz odprte žile odvodnice brizga pri vsakem tri-
panju srca iz rane in pri vsakem postanku srca ponehava.
Krvavitev iz žil odvodnic je najbolj nevarna, in posebno
pri večjih žilah je treba hitre in razumne pomoči, da ranje¬
nec ne izkrvavi.

Krvavitev iz majhnih žil dovodnic ustaviš tak6-le:
Krvaveči del telesa, roko ali nogo, dvigni kvišku, na rano
pa pritisni kos lepe, čiste in bele bate, ki si jo prej po¬
močil v 5°/ 0  karbolno raztopino, če pa te ni pri roki,
pa v mrzlo vodo. Predno jo daš na rano, ožmi jo dobro
in obveži potem z robcem, ali pa tišči nekaj časa z roko
na rano. Na glavi ali vratu, kjer ne moreš tesno obveza-
vati, tišči ožeto bato z roko na rano.

Zelo nevarno je, mašiti v rano pajčevine ali celo
konjsko blato, kakor je v mnogih krajih razvada; s tem
se rana onesnaži in osmradi, prisadi in hudo gnoji, in
smrdljivi gnoj zastrupi včasi vso kri. Zelo nespametno je
tudi, držati nogo ali roko, ki je ranjena, v skledi vode in
gledati, kako odteka kri, češ, naj le malo slabe krvi od¬
teče. Vprašamo te, ali je bila kri prej tudi slaba, predno
si se ranil? Ali ni kri najdražji sok v telesu, na kterega
moraš paziti, da ga kolikor mogoče malo izgubiš? Ko si kri
ustavil, izperi umazano rano s 5% karbolno raztopino, ali če
te ni pri roki, s prekuhano, ali vsaj čisto mrzlo vodo in jo
obveži. Škodljivo pa je, kar je še vedno v navadi, za¬
lepiti vsako rano brez izjeme s »flaštrom« ter čakati, da
»gnoj ven vleče«. To je preostanek starega mazaštva, ki
bi se naj opustil in pozabil. Vsak »flašter« zadržuje iz rane
se cedečo kri in sokrvico, ktero pa dobra obveza vase
popije; kri in sokrvica se osmradita in zgnojita, in rana

48

se dolgo, dolgo ne zaceli. Zato je najboljše, da greš hitro
k zdravniku, da ti rano obveže.

Največkrat se primerijo krvavitve iz žil do vodnic na
mečah. Ljudem, ki svoj posel stoječ opravljajo, na pr.
obrtnikom, nadalje pa tudi materam, ki so imele več otrok
itd., razširijo se žile dovodnice tako, kakor je že zgoraj
omenjeno, da kakor višnjeve grče molijo izpod kože. Majhna
praska ali udarec zadostuje, da poči žila, in kri se curkoma
vlije iz nje. Marsikdo je že izkrvavel, ker ni vedel, kako
bi ustavil krvavitev.

Človeka, ki krvavi iz žile dovodnice na mečah, po¬
loži na hrbet, vzdigni nogo, prijemši jo za peto, in tišči
s prstom toliko časa na krvavečo žilo, dokler ne dobiš
mokre bate. Bato položi na rano, tišči jo nekaj časa na
njo, potčm pa z robcem tesno k nogi priveži.

Krvavitev iz žil odvodnic (arterij) je, kakor že rečeno,
najbolj nevarna. Krvavitev iz tankih žilic ustaviš tudi tako,
da namočeno bato tesno obvežeš na rano. Pri krvavitvi
iz večje žile odvodnice pa taka obveza nikakor ne za¬
dostuje, kajti kri brizga pri vsakem srčnem udarcu iz od¬
prte žile in bato na enkrat premoči.

Pri pretakanju vina vzameš mehko elastično cev,
vtakneš jo v sod, potegneš sapo k sebi, in vino se ti
pretaka v drugo posodo. Kedar je posoda polna, stisneš s
prsti cev, in vino se ustavi, dokler ne odjenjaš. Krvne
žile so takim elastičnim cevem podobne cevi, po kterih se
pretaka kri. Stisni tako žilo, kakor mehko elastično cev,
in kri se ustavi. Ker pa kri v teh žilah teče od srca po
telesu, pritisniti moraš žilo na mestu med rano in srcem.
Pritisneš jo lahko tudi v rani z bato ali prstom, na roki
ali nogi pa položi na žilo med rano in srcem kako trdo
stvar (v robec zavit kamen, tolar itd.) ter nogo ali roko
tesno obveži.

Če si kdo žilo odvodnico prereže v komolčnem pre¬
gibu, preveži roko tesno nad komolcem, in kri se ustavi.
Predno roko ali nogo obvežeš, vzdigni jo kvišku in pre¬
veži s tvarino, ki je natezljiva (elastična), na pr. z elastično
cevjo, ki se rabi pri, pretakanju vina, ali pa z opertavnico,
ki je še natezljiva. Če ni drugega pri roki, zadostuje tudi
močen povoj. Obveza pa ne sme biti preozka ali pretanka,
da se pregloboko v kožo ne zajč. Roka ali noga sme biti
samo tri do štiri ure zavezana, sicer zamre. Skrbi torej,
da pride hitro zdravniška pomoč.

49

Na vratu ni mogoče tesno obvezati žile, ker obveza
ranjenca preveč duši; tišči torej žilo s prstom ali z bato
na podlago ali na kosti pri grlu. Pokliči pa pomagača, ker
se en sam človek hitro utrudi. Pomagač pritisne svoj palec
ob tvojega in tišči žilo, ti pa odjenjaj. Tako se vrstita.

Na glavi prav lahko pritiskaš krvavečo žilo, ker je
podlaga trda in jo tudi lažje obvežeš. Lase v okolici rane
pa odstrizi s čistimi škarjami. Tako pomagaš hitro bolniku
in zdravniku, ki pride rano obvezavat. Nekje na Dolenj¬
skem je bil dve uri daleč od zdravnika hlapec ranjen na
vratu in na glavi. Kako so mu pomagali? Naložili so ga
na voz brez vsake obveze in ga peljali po slabem potu k
zdravniku, češ, pa ti pokaži svojo umetnost. Slabo pod¬
ložena glava se je vso vožnjo tresla na lestvenem vozu,
ranjenec je vso pot krvavel, in pripeljali so ga popolnoma
omedlelega k zdravniku. Doma bi ga naj bili ostrigli in
primerno obvezali, in revež bi ne bil izgubil toliko krvi,
in zdravniku bi se bilo delo olajšalo.

Ta dogodba bodi v dokaz, kako je treba pomagati,
in v svarilo, da ne smeš ranjencev nikdar prevažati ali
prenašati, dokler ni kri ustavljena.

Zlomljeni, spahnjeni in zmečkani udje.

Večinoma je treba hitre pomoči pri polomih kostij na
roki ali nogi, zatorej naj le o teh govorimo.

Kako poznamo, da je kost zlomljena?

1) Na zlomljenem mestu nastopijo hude bolečine, in
ud močno zateče.

2) Na zlomljenem mestu moreš kost premikati, ali se
je pa že sama premaknila ter napravila koleno pod kožo,
ali jo celč prodrla.

3) Čuti je tudi pri premikanju uda hreščanje kosti.

Dva človeka primeta ud na vsakem koncu, nategneta

ga, da se zlomljena kost zravna, položita ga na blazino in
privežeta na vnanjo stran udu primerno deščico. Za zlom¬
ljeno roko vzemi trikotno ruto; daljša konca zveži za
vratom, v zanko pa, ki naj visi pred želodcem, položi roko.

Zlomljeno nogo položi na blazino, priveži na vsako
stran dve, z navadnim robcem ali mehkimi cunjami oviti
deski ali poleni.

Na zlomljeno mesto devaj mrzle obkladke, vso drugo
pomoč pa prepusti zdravniku. Pomoč ni tako silna, kakor

Postrežba bolnikom. 4

50

pri krvavitvah; tudi zdravnik, če ni posebne potrebe, ktero
pa samo on izprevidi, ne napravi prve dni stalne obveze,
zakaj ud še tedaj zateka in bolnika zlomljeni ud pod tesno
obvezo preveč boli, in tudi kost se prve dni ne celi. Ravno
tako ne stori sam ničesar, če si si ud zvil (zverižil) ali
izpahnil, ker ni nobene sile. Pokladaj si mrzle obkladke
in pokliči zdravnika. V navadi je, da so nevešči ljudje
hitro pri roki in ne vedoč, kaj delajo, vlečejo in vlečejo
pri vsaki poškodbi na roki, nogi ali prstih, da bolnik kriči
in stoka od bolečin.

Če se je ud samo zvil (zverižil), na pr. noga v gležnju,
je tako početje popolnoma odveč. Če je pa kost spah-
njena, se pa neveščim ljudem le redko posreči, da bi jo
prav uravnali, in le prepogosto pride tak revež pozno ali
prepozno k zdravniku po svet, meneč, da je roka dobro
uravnana, samo delati ne more z njo. Posebno škodljivo
pa je ud vleči, če je kost poleg člena tudi zlomljena.

Zatorej prepusti vse take reči, ki jih ne umeš, zdrav¬
niku in obvaroval boš bolnika še večje škode.

Prva pomoč zadušencem.

Vsak človek umrje, kteremu se sapa zapre, tako da
ne more več dihati čistega svežega zraka. Pravimo, da se
je zadušil.

Zgodi se pa to lahko na več načinov. Zaduši se
človek, če pride pod vodo. Voda prihaja v usta in mu za¬
pre sapnik, mine ga zavest, in utone.

Pri jedi se ti zaleti kak debel grižljaj v goltanec in
sapnik, in zadušiš se, če ga hitro ne odstraniš.

Zaduši se tudi nesrečnež, ki si dene vrv okrog vratu
in se obesi, kakor tudi oni, komur kdo grlo z vrvjo za¬
drgne, tako da ga, kakor pravimo, zadavi.

Kedar se utrgajo snežni plazovi ali pade velik kup
snega s strehe, ali pa če se v premogokopih ali kamno¬
lomih itd. utrga velik kos prsti in kamenja, primeri se, da
tak plaz podsuje ljudi. Zadušijo se deloma tako, da jim
prst zapre zrak, ali pa da jim teža kamenja itd. tako stisne
prsi, da ne morejo dihati, če tudi imajo usta odprta.

Zaduši se tudi človek, če vdihava vase zrak, izprijen
s slabimi plini, s kterimi se zastrupi kri. Tak zrak se
nabere sem ter tja v premogokopih, globokih gnojnih jamah,
vodnjakih itd. Tudi plin, ki se rabi v mestih za razsvet-

51

ljavo, pride iz počenih cevij, po razpokah v zidu, ali pri slabo
zaprtih petelinih v spalne sobe in zaduši speče, predno se
vzbudč. — V pečeh, zlasti v takih, v kterih se kuri premog, na¬
bere se ogljikov olcis. Če se napravijo razpoke v peči, izhla-
peva ta plin v spalno sobo, okuži zrak in lahko zastrupi ljudi.

Prvo pomoč pri vseh teh slučajih delimo v priprav¬
ljalno in v rešilno delo.

Ko si rešil utopljenca iz vode, položi ga na trebuh
(ne postavi ga na glavo!), da voda odteče iz ust, potčm pa
hitro na hrbet; odpni mu obleko, ki mu tišči prsi, pomagač
pa naj z robcem očisti usta, potegne jezili iz ust ter ga
drži, da pride lažje zrak v sapnik.

Obešenega človeka previdno odreži, da ne pade, po¬
loži ga polagoma na tla in mu odpni prsno obleko. V
okuženem zraku zadušenega človeka pa nesi hitro na čisti
sveži zrak, polij ga z mrzlo vodo, potem pa ravnaj z njim,
kakor z utopljencem. Ko si vse te priprave izvršil, na¬
pravi brez odloga takozvano »umetno dihanje«, ki je izmed
vseh drugih pripomočkov najbolj uspešno.

V nekterih ^slučajih prideš pač prepozno in je vsaka
pomoč odveč. Če imaš pa le količkaj upanja in ne veš,
kdaj se je dotičnik ponesrečil, ne obupaj prehitro in ne
drži križema rok, kakor se to tolikrat zgodi, češ, prepozno
je že, vsa pomoč je zastonj. Marsikomu še bije srce, ko
nič več ne diha, in je videti, kakor da bi bil popolnoma
mrtev. Izkušnja uči, da se je že po dveurnem rešilnem
delu posrečilo zadušenca ali utopljenca obuditi k življenju.
Umetno dihanje napravi tak6-le:

Poklekni k temenu glave ponesrečenca in primi vsako
njegovih rok pod komolcem, vzdigni roke črez njegovo
glavo, položi jih poleg sebe ter jih drži tamkaj par tre¬
nutkov. Tako se razširijo prsi, in zrak pride v pljuča.
Potčm položi roke zopet na prejšnje mesto ob život po¬
nesrečenca in jih za dva trenutka pritisni k životu; tako
iztisneš zopet sapo iz pljuč.* Tako napravi umeten dihljaj
vsako minuto deset- do dvajsetkrat, dokler ponesrečenec
ne začne sam dihati in se ne zavč. Nat6 mu daj vina,
žganja ali črne kave, da se prej okrepča.

Omenil bi še lahko več načinov, kako je napraviti
umetno dihanje, toda to zadostuje in koristi toliko, kakor

# Vzdigni sam svoje roke kvišku in čutil boš, kako ti gre
sapa v pljuča, in če roke zopet položiš ob' svoj život, čutiš, kako
gre sapa iz pljuč. Tako delaj torej pri zadušencu.

4 *

52

vsak drugi način. Med umetnim dihanjem naj pomagač s
kurjim peresom ali listnato vejico ponesrečenca večkrat
podrega v nos, kar tudi pripomaga, da se hitreje prebudi.
Zel6 nespametno pa je utopljenca postavljati na glavo, da
bi spravili vodo iz njega. Tako početje le škoduje, ker
pride preveč krvi v glavo. Pomisliti moramo tudi, da
utopljenec ne umrje, ker je preveč vode pil, temveč zat6,
ker ni mogel dihati. Ravno tako tudi nič ne pomaga, če
zadušenca po prsih s slamo drgamo.

Pri nekem velikem pogorišču so prinesli petnajst¬
letnega^ dečka iz pogorele hiše. Bil je ves bled in ni več
dihal. Šest žensk ga je popadlo in neslo v skedenj. Drgale
so ga s slamo po prsih, da je bil ves rudeč in krvav.
Gledalcev pa je bilo toliko, da so še tisti dobri zrak oku¬
žili, kar ga je bilo v skednju. Le s silo sem ubranil dečka
temu neprimernemu početju, nesel ga na prosto, napravil
umetno dihanje in ga črez pol ure obudil.

Primeri se, da naletiš ob cesti ali v gozdu na do¬
zdevno mrtvega človeka. Preglej ga natanko in premisli,
kaj bi bil vzrok omedlevici ali smrti, in če imaš le še kaj
upanja in ni kakih tehtnih pomislekov, napravi kar na
mestu v umetno dihanje.

Če je kdo prevelik grižljaj jedi, na pr. mesa, ali kako kost
požrl in mu sapo zapira, sezi mn srčno s kazalcem v grlo
in izkušaj v grižljaj odstraniti, ali pa ga udari s pestjo večkrat
po hrbtu. Če pa vse to ne pomaga, pošlji hitro po zdravnika.

Omenil bi še, da naj nikdo ne pleza v globoke vod¬
njake ali gnojne jame brez pomisleka in priprav. Vedno
je treba prej gorečo svečo na vrvici spustiti v jamo, da se
prepričaš, ali je zrak v globočini okužen ali ne; kjer namreč
luč ne gori, tam tudi človek ne more dihati, in ako sveča
pri takem poskusu ugasne, ne hodi v jamo, kajti doli te čaka
gotova smrt.

Od strele zadeti.

Ako te zasači nevihta na polju, si v nevarnosti, da
te zadene strela. Tudi v hiši je sicer nevarnost, pa ne
tolika, zlasti če je na hiši strelovod.

Na polju ne hodi »vedrit« pod drevo, ker v drevesa
kaj rado trešči, pomaga ti pa drevo itak nič, ker postaneš
pri hudem nalivu moker, če si tudi pod drevesom. Položi
tudi vse večje kovinaste reči, na pr. nož, ključe, srp, sekiro,
od sebe, ker vse te reči strelo nase vlečejo. V hiši ne stoj

53

blizu železne peči ali blizu okna, ktero je obrnjeno proti
nevihti, ker mokro zidovje strelo bolj nase vleče, kakor
suho. Sicer pa strela ne ubije vsakega, kogar zadene. Za¬
torej poskušaj človeka, od strele zadetega, oživiti. Odpni
mu obleko, glavo lepo podloži, polij jo z mrzlo vodo, potčm
pa napravi umetno dihanje in ne odnehaj prehitro, ker je
umetno dihanje marsikoga še le po dolgem naporu rešilo
smrti. Vse drugo prepusti zdravniku.

Tuja telesa v očeh, v nosu in v ušesih.

Vsaka najmanjša smet, ki pade v oči, hudo peče in
ščemi; vsakdo si nehotč mane in drga oči, da bi spravil
smet iz njih. To pa ni dobro, ker pride le redkoma smet
pri tem na dan, primeri se pa, da raniš oko, če je smet
trda in zobčasta, in posledica temu je, da se hudo vname oko.

Oko zmivaj s čisto vodo in poskušaj z robom žepnega
robca ali z robom koščka čistega papirja odstraniti smet.
Ce se ti pa to kmalu ne posreči, opusti vse daljše poskuse, za¬
veži oko z robcem, da se ne more premikati, in pojdi k
zdravniku.

Otroci si kaj radi vtikajo turščina zrna, ali grah, ali
majhne fižole in tudi druge stvari v uho. Tudi odrastlim
pride včasi kako zrno ali kaka žuželka v uho. V takem
slučaju vzemi mlačne vode, privzdigni uhelj ter izbrizgavaj
uho z brizgljo, napolnjeno z mlačno vodo, ali pa vlij olja
v uho in položi glavo na to uho. Mnogokrat se posreči
na ta način odstraniti tuje stvari iz ušesa. Nikdar pa ne
vrtaj ali brskaj po ušesu s kakim orodjem, na pr. z iglami
za lase, ker prav lahko raniš bobnič v ušesu, tuja telesa
pa še globlje potisneš v sluhovod. Če ne gre z izbrizga-
vanjem, pa prepusti delo zdravniku.

Tudi v nos si nevedni otroci devajo vsakovrstna zrna.
Če zrno ali sploh kako tuje telesce ni pregloboko v nosu,
stisni nos pri njegovi korenini s palcem in kazalcem ter
poskušaj tujo stvar iztisniti iz nosnic, otroku pa reci, naj
se napihne in kihne. Če se ti pa to ne posreči, pošlji otroka
takoj k zdravniku, ker vse izbrskavanje nič ne pomaga in
tujo stvar le še bolj globoko spraviš v nosnico.

Solnčarica.

Tudi ob hudi vročini je treba kmetu delati na polju,
da si prisluži svoj vsakdanji kruh. Pri tem pa se dogajajo
večkrat nesreče, da dobi delavec solnčarico in umrje.

54

Kakšni so znaki te bolezni, kako se je moramo varo¬
vati, in kako pomagati v prvi sili?

Vsled vpliva solnčnih žarkov, gorkega zraka in delo¬
vanja človeških mišic se telesna gorkota povekša za tri
do pet stopinj. Glava ti postaja težka, v prsih te tišči, žeja
je vedno hujša, obraz postane rudeč in zabuhel, oči iz¬
stopijo in so rudeče, ustnice postanejo suhe. Govoriš in
požiraš s težavo, glas je hripav, žila močno in prav hitro
bije, in dihanje postane hitreje. Ves život je v potu in se
trese. Dihanje postane hripavo in hitro, bolnika lomi krč
najprej v obrazu, potčm po rokah in nogah, zenica v očeh
se pri svetlobi le počasi zoži. Kedar je solnčarica dosegla
to stopinjo, je bolnika še mogoče rešiti. Če pa žila začne
neredno biti ter jame bolnik hropeti in ga ni mogoče več
poklicati, da bi pogledal, če nadalje zenica v očesu pri
svetlobi ne postane premična, tedaj je vsa pomoč zastonj:
bolnik v kratkem času (navadno v dveh urah) umrje na
otrplosti srca ali na srčnem mrtvoudu.

Delo, ki ga v najhujši vročini opravljaš, ni veliko
vredno, ker postane vsak človek vsled vročine nehotč len.
Opusti torej pri najhujšem pripekanju solnca od desete ure
predpoldnem do tretje popoldne pretežko delo. Če se ti mudi,
pa bolj zgodaj vstani in se v ob hudi vročini v senci naspi,
in delo bo tudi storjeno. Če pa le moraš delati ob hudi
vročini, nosi lahko obleko, pokrij si glavo in zatilnik z
belo ruto, varuj se žgane pijače, pij veliko vode ali mrzle
črne kave in z delom večkrat za kratek čas prenehaj. Če
se ti pa pokažejo prva znamenja bolezni, prenehaj z delom
popolnoma in lezi v senco. Če je pa kdo od solnčarice
obnemogel in nezavesten padel na tla, prenesi ga v senco
ali na kak hladen prostor, odpni mu vso obleko in ga
deloma sleci. Polivaj ga z mrzlo vodo, ali pa mu devaj mrzle
obkladke na ves život. Ko se prebudi, daj mu nekoliko mrzle
vode piti, in če je zelo slaboten, primešaj vodi vina ali žganja.
Zelo dobra je grenka črna kava, ki med vsemi pijačami
najbolj žejo pogasi. Če bi se od solnčarice obnemogli ne
zavedel dalje časa, poskusi napraviti umetno dihanje.

Nekaj o strupih in ostrupljenju.

Strupe, ki nevarno vplivajo na človeško telo, delimo
v rastlinske, rudninske (mineralne), organsko - kemične in
živalske.

55

Rastlinske strupe in njih vpliv na človeka je profesor
M. Cilenšek v knjigi »Naše škodljive rastline v podobi in
besedi« tako dobro in strokovnjaški opisal, da nam ni
ničesar pristaviti, in želimo le, da bi jo Mohorjani vestno
prebirali in tako sebe in druge večkrat obvarovali škode.

Mineralnih (rudninskih) in organsko-kemičnih strupov
je toliko število, da bi potrebovali posebne knjige, če bi
hoteli vsakega posebej popisati.

Razun zločinskih ostrupljenj, pri kterih je pomoč
navadno nemogoča ali prepozna, dogodi se pa na deželi
le malo ostrupljenj z mineralnimi ali organsko-kemičnimi
strupi; v mestih se pač prigodč vsakovrstna ostrupljenja,
ondi pa je zdravniška pomoč pri roki. Zatorej hočemo le
o bolj navadnih izpregovoriti nekoliko besed.

Pri nobeni nesreči ni potrebna tako hitra pomoč, kakor
pri ostrupljenju, ker preide strup iz želodca zelo hitro v
kri. Včasi je pač težko spoznati ostrupljenje, ker so tudi
znaki drugih boleznij temu jednaki. Vendar, če se pri
človeku, ki je bil doslej zdrav, posebno pa po kaki jedi,
pokažejo znamenja hude bolezni, krč v želodcu, v črevih,
bljuvanje, driska, boj se, ali ni morda kak strup povzročil
ta znamenja, in ukreni nemudoma, kar je potrebno.

Ostrupljenje izmed mineralnih strupov se na deželi
največkrat primeri z mišico (arzeniko), s fosforom in z
vapnom; pa tudi, kar smo deloma že pri opeklinah omenili,
z ogljikovim okisom, ki izhlapeva iz razpoklih pečij, z
alkoholom in s strihninom.

Mišica je bela (arzenikova kislina) ali rumena (auri-
pigment). Kupujejo jo ljudje, da z njo ostrupujejo podgane
in miši; odtod tudi njeno ime. Dajejo jo pa tudi živini,
posebno konjem, da so močnejši, čvrstejši in lepši, in če
se to redno in pravilno stori, živini tudi ne škoduje. Ne
sme se pa hitro prenehati, ker konj, ki se je privadil mišici,
silno shujša, če je ne dobiva več.

Z mišico ostrupljenega polije mrzel pot po vsem
životu, lomi ga krč, posebno v nogah, vije ga pa tudi po
želodcu in črevih. Navadno prične kmalu bljuvati, in tudi
driska se ga poloti; prva posledica temu je huda žeja. Žila
bije slabo in počasi, noge postanejo mrzle, čuti oslabijo,
okrog ust in očij se napravijo črnikasti krogi. Težka sapa,
omedlevica in krč po vseh udih, to vse se vrsti drugo za
drugim in zopet ponehava, dokler bolnik popolnoma ne
opeša in umrje.

56

Včasi so vsa znamenja zelo podobna obolenju na
azijatski koleri.

Proti ostrupljenju z mišico imamo sredstvo hidrat
železovega kisika, rujavo tekočino, ki jo dobiš v lekarni;
daj je bolniku vsakih deset minut tri žlice, ali pa mu daj
magnezije, ktero zmešaj z dvajsetimi deli vode (deset
gramov na dve sto v gramov vode), in vsakih deset minut
mu daj pet žlic. Če tega ni hitro pri roki, daj mu piti
mleka, ali v vodi raztopljenega sladkorja, ali goveje juhe,
ali olja, ali več jajčjih beljakov (beljakovine), ali mila, v
vodi raztopljenega. Vse drugo pa prepusti zdravniku, ki
ga hitro pokliči.

Fosfor se rabi v pokončavanje podgan in mišij in v
tovarnah za izdelovanje užigalnih klinčkov. Iz fosforovega
testa za miši, ali pa iz užigalnih klinčkov napravijo hudobni
ljudje včasi strup, da ostrupijo sebe ali druge.

Fosfor deluje ali vpliva na dvojen način na telo.
Telesnim tkaninam odteza kisik in vsled tega zelo peče in
žge. Ko pa preide v kri, izpremeni in izpridi srce, jetra in
obisti. Prva znamenja ostrupljenja s fosforom se pokažejo
še le 12 ur, ali pa tudi več dnij po zaužitju strupa, in se
v tem razločuje od ostrupljenja z mišico, dasiravno so si
znamenja nekako podobna.

V želodcu in črevih začne ostrupljenca hudo peči in
grizti. Bruha iz sebe in dobi silno drisko. Odpadki (seč in
blato) se v temi svetijo, kakor trohnela drva, in dišijo po
česnu. Ostrupljenca napada vročina, trese se, žila je zel 6
slaba in bije pogosto, v glavi se mu vrti, opeša, omedli
in umrje.

Tudi fosfor se mora hitro spraviti iz želodca, ker
nimamo nobenega pravega protistrupa.

Povzroči torej bljuvanje s tem, ga drezaš s prstom
bolniku v grlo, ali pa mu daj piti močnatega soka ali
beljakovine; škodljivo pa je dajati mleka, olja ali žganja.

Delavci, ki delajo v tovarnah za užigalne klinčke, obolč
navadno na kroničnem (dolgotrajnem) ostrupljenju s fosfo¬
rom. Jed se takemu bolniku pristudi, v želodcu in črevih
nastane katar; vsled tega delavec obledi in zelč shujša.
Zobje mu gnijejo in izpadajo, čeljustnica pa se vname in
odmre. Najpametnejše je, da delavec, ki opazi na sebi prva
znamenja kroničnega ostrupljenja s fosforom, zapusti tovarno
in se loti drugega dela.

57

Alkohol je med ljudstvom najbolj razširjen strup, ker
se nahaja v vseh opojnih pijačah:

v rumu ga je.51—76 %

v konjaku (francosko vinsko žganje) ga je . . 65—70 %
v domačem žganju (tropinovec, slivovec, jago-

V majhni meri užita pijača ne škoduje, temveč pomaga
želodcu pri prebavi in vsega človeka nekako oživi. Kdor
je pa črez mero pil, opijani se in, če le še ne preneha,
izgubi zavest, ali pa tudi lahko umrje. V obraz zarudl, srce
in žila mu močno bijeta, v obnašanju se izpremeni, vesel je,
veliko govori, vriska in poje, ali pa utihne, se joka in
vzdihuje. Pije še več in ponuja drugim, jezik se mu za¬
pleta, noge so pri hoji okorne, zavest ga zapušča, divja in
besni, v lice obledi, bljuva iz sebe preobilo zaužito pijačo,
zgrudi se, prime ga zaspanec, utihne in zaspi. Primeri se,
da kdo iz jeze, žalosti ali za stavo popije v kratkem času
veliko opojne pijače. Tako početje je zel6 nevarno, in že
marsikdo je vsled tega hipoma umrl. V obraz obledi, koža
postane mrzla, mrzel pot ga oblije, žila je slaba in po¬
redkoma bije, zrenica se razširi, nekaj časa ga lomi krč
po udih, srce opeša, dihanje ponehava, dokler za vselej
ne izdihne.

Takemu bolniku draži s prstom ali kurjim peresom
grlo, da začne bljuvati; devaj mu mrzle obkladke na glavo,
a tudi po ostalem truplu ga polivaj z mrzlo vodo in nesi
ga na čisti zrak.

Ko najdeš pijanca na cesti ležečega, spečega ali ne¬
zavestnega, ne hodi mimo, ampak imej usmiljenje z njim, ker
tudi pijanec je bolnik, ki potrebuje pomoči; če ga pustiš
na prostem, primeri se mu lahko nesreča, da ga kdo v
noči povozi, ali pa v zimskem času, da zmrzne.

Prepričaj se pa vsekdar, ali je najdeni nezavestnilc
res pijan. Spoznal in ločil ga boš od drugih nezavestnikov
na tem, da mu diši preobilo zaužita pijača iz ust, ali pa
da je obleka že onesnažena od izbljuvane pijače. Spravi
ga pod streho, če moreš, na njegov dom, daj mu duhati
salmijaka in piti črne kave.

Človek, ki se je udal pijančevanju, izgubi vse veselje
do dela, zanemarja sebe in rodbino in trosi denar. V obraz

dovec, brinjevec) ga je

v vinu ga je.

v sadnem moštu ga je
v pivu ga je . . . .

30—50 %

8 - 12 %

58

postane zabuhel, ves život je nekako napihnjen, jed mu ne
diši več, v jutro bljuva goste sline iz sebe. Roke in noge
se mu tresejo, jezik se mu pri govoru zaletava, hripavost,
driska in druge težave se ga polotijo. Spomin ga zapušča,
duh se mu omrači, in pri mrzličnih boleznih in pri pljuč¬
nici se ga poloti grozna bolezen: blaznost pijancev.

Plašno pred se zroč, kaže ti, posebno po noči, vsako¬
vrstne majhne živali, ki jih vidi v svoji domišljiji: miši,
kače, podgane, majhne ptičke, žuželke, stenice, muhe; lovi
jih, ker mu delajo nadlego. Sede na tla in se dela, kakor
bi prešteval denar. Na enkrat plane po koncu in zbeži v
kot ali ven na cesto. Videl je četo orožnikov ali vojakov,
ki ga z bodali in sulicami preganjajo. V kratkem času se
zopet pomiri in posluša, niso li tatovi v sosedni sobi; zopet
se razburi, bije okrog sebe in pobije vse, kar mu pride v
roke. Spanec ga je popolnoma zapustil, in če ne paziš nanj,
skoči ti v vedni domišljiji, da ga kdo preganja, skoz okno.

Takega blaznika mora stražiti več ljudij, da se ne
primeri kaka nesreča; vendar je najbolj umestno, da se
mu pustč njegove domišljije, in da mu ničesar ne ugovarjaš.
Vse to namreč nič ne pomaga, temveč ugovarjanje blaznika
le še bolj razburi. Pogovarjaj in tolaži ga z lepa in pošlji
po zdravnika. Kakor hitro bolnik zaspi, bodi si, da je prišel
spanec sam, ali pa da mu je dal zdravnik sredstvo za
spanje, izboljša se mu v  navadno bolezen, in ko se prebudi,
ne meša se mu več. Če se pa bolezen ponovi ali celč več¬
krat ponovi — in to se kaj rado primeri, ker »pijanec se
izpreobrne, kedar se v jamo zvrne« — tedaj umrje pijanec
za srčno otrplostjo.

Strihnin je močnejši strup kakor mišica in zadostuje
že štiri do osem centigramov, da človeka umori. Nahaja
se v tankih kristalih ali pa zdrobljen, kakor lesketajoča se
moka. Zelo je grenek in se raztopi v vodi in alkoholu.
Rabijo ga zdravniki za zdravilo; največ pa lovci, da po
zimi ostrupljajo lisice in druge lovu škodljive živali. Neki
vrtnar je pokončaval miši s strihninom, devajoč ga v majhne
koščke sira, ktere je nastavljal v vrtni hišici. Domači pastir
pa je povsod stikaval in tudi našel koščke sira in si mislil:
Poskusimo! Samo en košček je pojedel nesrečnež, in že
ga je lomil krč po vseh udih, in le trudu zdravnika, ki je
bil k sreči precej pri roki, imel se je zahvaliti, da je ozdravel.

Tudi pri takem ostrupljencu je treba vedno precej
povzročiti bljuvanje. Potčm mu daj črne kave. Kdor je

59

dobil preveč tega strupa vase, umrje v 10 do 30 minutah,
če se mu takoj ne pomaga.

Strihnin vpliva na možgane in hrbtenjačo. Krč prime
človeka po vseh udih, prste sključi, glavo skloni nazaj,
hrbet se mu krivi, oči zaobrača, čeljusti ima stisnjene, diha
težavno, v obraz je bled, žilo je komaj čuti. Tako ga drži
nekaj časa, potčm pa preneha. Vsaka najmanjša sapica po¬
vzroči nov napad, in pri tretjem ali petem napadu že umrje.

Živalski strupi.

Živalske strupe delimo v strupe živih, v strupe m rtvih
živalij in njih odpadkov. Med prve štejemo:

1)  Kačji pik, pik žuželk in steklino.

2) Med drugimi je najvažnejši: strup v izprijeni jedi.

Kačji pik, pik žuželk in steklina.

O nasledkih gadovega ugriza ali pika in o pomočkih
proti gadovemu piku je spisal prezgodaj umrli profesor
Fr. Erjavec v V. zvezku: »Domačih in tujili živalij v po¬
dobah« iz leta 1873. tako lepo in natančno razpravo, da bo,
menim, ustreženo vsem čitateljem, ki nimajo te knjige, če
je od besede do besede ponovimo, posebno, ker je vse, kar
je tam povedano, še sedaj v veljavi:

»Dostikrat se prigodi, da gad ugrizne pastirja, pastarico,
drvarja, lovca, sploh človeka, ki v svojih opravilih zahaja
na mesta, kjer se gadje nahajajo. Nasledki gadovega pika
pa niso zmirom jednaki. Star gad je nevarnejši od mla¬
dega, tak, ki že dalje časa ni ugriznil, hujši od onega, ki
je pred kratkim koga popadel. Pri vročem vremenu strup
hitreje deluje, pri ugretem človeku prej, nego pri mirnem,
nezasoplem. Tudi ni vse jedno, kam gad ugrizne; ako je
kaka večja žila zadeta, je nevarnost mnogo večja. Od
gadovega zoba zadeti človek čuti navadno v onem hipcu
neizrečeno bolečino, ki bliskoma preleti celo truplo, včasi
pa ne čuti nobene bolečine; dostikrat bolečina ni večja,
kakor če bi se bil na kakem trnu opraskal. Kmalu potčm
obhaja človeka neka omotica, moči pešajo, polasti se ga
velika trudnost, zaspan je, čuti, zlasti vid in sluh slabe —
vse to znamenje, da je kri zastrupljena, in da se je jela
razsedati. Bolnik začne bljuvati, iz ust, nosa in celo iz ušes
se poceja kri, včasi pritisne tudi driska. Ako se kri hitro

60

razseda, pičen ud skoro nič ne oteče; ako pa strup počasi
deluje, zateče včasi tako, da je strašansko videti, in otok
se širi tudi naprej po bližnji okolici. Obličje je mrtvaško,
truplo mrzlo, človek postaja vedno slabejši, izgubi za¬
vednost, ne čuti več bolečin in počasi ugasne.

»Drugi zopet pa trpč ure in ure najstrašnejše bolečine,
kričč in javkajo, da je groza. Naposled izgubč malo po
malo zavednost in mirno izdahnejo.

»No, k sreči vendar malo od gadov ugriznjenih ljudij
umrje tako strašno smrt. Navadno po prvih slabostih člo¬
veku odleže, bodi si, da je premalo strupa prišlo v kri,
bodi si, da so razni pomočki in zdravila kaj pomagala.
Toda tudi taki srečni navadno tedne in mesece bolehajo,
predno popolnoma ozdravč, ali pa še celč vse svoje živ¬
ljenje trpč nasledke kačjega strupa. Posebno zanimiv je
primer zastrupljenja po gadovem piku, ki se je godil pred
Lenčevimi očmi. Iz obširnega Lenčevega popisa posnamemo
sledeče na kratko:

»Neki potepuh, z imenom Horselmann, se je ustil, da
njemu gadov pik nič škodovati ne more, ker vč za po-
moček, ki vselej pomaga. Nekega dne pride k Lenzu, ki
je imel mnogo živih gadov za poskušnje, in ga prosi, naj
mu jih pokaže. Hvali se, da jih dobro pozna, in da bi po¬
kazal, kako malo se jih boji, posegne in hoče jednega gada
v roke vzeti. Lenz ga svari, potepuh umakne roko. Ali
predno je Lenz vedel, kaj in kako, posegne malopridnež v
škrinjo, prime jednega mirno ležečega gada ob sredi trupla,
ga vzdigne kvišku in mrmra neke nerazumljive čarodejne
besede. Kača ga togotno pogleda, ali vendar vtakne hitro
njeno glavo v usta in dela, kakor bi jo žvečil. Kmalu jo
pa potegne iz ust in vrže nazaj v škrinjo, pljune trikrat
krvi in reče: Moja vednost ne velja nič, moje bukve so
me prevarile. V tem mu je obraz zagorel, in oči so se mu
svetile kakor besnemu. Lenz ne vč, ali je vse to resnica,
ali le sleparija’, in hoče, naj mu pokaže jezile. Tega pa
noče storiti, temveč dene roko na usta, toži, da ga boli,
a da je ugrizen daleč vzadi na jeziku, in hoče iti domu,
kjer že ima taka zdravila, ki mu gotovo pomagajo. Lenz
mu ponuja olja, pa ga noče vzeti in gre s precej čvrstimi
koraki po svoj klobuk, toda omahne in pade, se pobere in
z nova pade. Govori še razumljivo, ali tiho; lica so mu
zapekla, oči so postale motne, toži, da mu je glava težka
in prosi za zglavje. Denejo ga na stol, kjer se more na-

61

sloniti. Sedi mirno, toži najprej, da je lačen, ker ves dan
ni nič pravega jedel; prosi vode, ali ne pije, pobesi glavo,
začne hropsti in umrje mirno, kakor bi zaspal. Lenz je
sicer takoj, ko se je nesreča zgodila, poslal po zdravnika,
ali bila je ravno nedelja in lep dan, vse je bilo zunaj;
predno je prišel zdravnik, bil je mož že mrtev. Vse to se
je zgodilo v 50 minutah, in deset minut v pozneje je bil
mrlič že mrzel. Drugi dan so ga parali. Celo, oči, nos,
leva roka in levo stegno je bilo plavo, jezik otekel in v
sredi, kjer je bila rana, skoro črn. Pljuča so bila nenavadno
plava, desna srčna plat je bila prazna, leva pa polna temne
krvi, ravno tako žile v možganih. — Omeniti še moram,
da po smrti na njegovem domu niso našli ne zdravila, ne
bukev, o kterih je govoril.

»Na vso srečo se redkokdaj primeri, da bi strup tako
hitro deloval, in da bi ugriznjenec tako žalostno smrt storil.
Pač pa mnogi še dolgo bolehajo, nekteri cel6 vse življenje
čutijo hude nasledke. Pri nas na Slovenskem se pogostoma
čuje, da je gad ali modras koga ugriznil, bolnik pa večjidel
preboli in okreva, ali pri vsem tem ne bodemo rekli preveč,
ako trdimo, da na Slovenskem vsako leto umrje vsaj jeden
človek vsled gadovega strupa.

»Naposled nam je še govoriti o pomočkih in zdravilih
zoper kačji strup. Pomočki so vnanji in notranji. Vnanjih
pomočkov je dosti, in če jih rabimo hitro brez odlašanja,
odvrnejo večjidel vse hujše nasledke. Kdor je od gada
pičen, najbolje stori, ako rano — če je na takem kraju,
da more z usti blizu — izsesa ali si jo po kom drugem
d d izsesati, to pa samo takrat, ako nima ranjenih ali raz¬
pokanih usten, ker sicer z izsesavanjem bi ne bilo samo
ne pomagano, temveč nevarnost bi se še povekšala. Iz¬
sesane ostrupljene krvi ni treba požirati, ker je dokazano,
da tudi v želodcu strup ni brez škodljivih nasledkov; torej
se naj pljune iz ust.

»Drugo, kar človek ne sme nikdar opustiti, ako ima
kakoršnokoli ostro rezilo pri sebi, je, da si rano, kolikor
se da, globoko izreže. Najbolje so škarje, ako so hitro pri
rokah, ako ne, pa tudi vsak ostri nož. S škarjami se naj
pičeno meso kolikor more globoko izreže, da se rana iz¬
krvavi in ostrupljena kri hitro odteče. Zato je tudi dobro,
da se pičeni ud stiska od srca proti rani. Razumeva se, da
je tudi dobro, dati si roge staviti na rano, ali to je malo¬
kdaj mogoče, ker navadno niso pri roki.

62

»Izrezana rana se mora takoj izprati z vodo, še bolje,
ako je mogoče, s kako jedko tekočino, salmijakovcem,
lugom, ali pa tudi z žganjem. Vedeti je pa treba, da samo
izpiranje, ako se ni rana poprej izrezala, zelč malo ali nič
ne pomaga.

»Dostikrat človek nima pri roki noža, ne kakega dru¬
gega rezila. Takrat hitro obriši rano in pritisni palec na njo
ter tišči, kar moreš. Ker pa palec kmalu omaga, poišči si
hitro kak kamenček, kako treščico, ali kako drugo trdo
stvar ter jo kolikor moreš čvrsto priveži na rano. To imej
tako dolgo privezano, da dobiš škarje ali nož v roke. Do¬
kazano je, da strup tako dolgo, dokler kamenček ali kaka
druga trda stvar pritiska na rano, ne stopa dalje v kri.
Ako je človek ujeden v roko ali nogo, je tudi dobro, pičen
ud nad rano prevezati. Preveza, ako je dosti čvrsta, stori,
da ostrupljena kri ne more proti srcu. Ta pomoček sam
pa ne velja toliko, kakor se navadno misli, kajti navadno
pičeni ud kmalu tako oteče, da se mora preveza pomakniti
naprej, ali pa razvezati.

»Omeniti moramo še izžiganje rane. Ako se more rana
takoj po ugrizu izžgati, je dobro. V ta namen služi raz¬
beljeno železo, žareč ogel, ali pa tudi tleča goba. Toda ta
pomoček se redko rabi; navadno ni hitro pri roki, in mnogi
se ga tudi boji. Pozneje, ko je strup že v krvi, bilo bi pa
izžiganje nespametno in neopravičeno, reklo bi se nesreč¬
nika še bolje trapiti.

»Notranjih zdravil zoper kačji strup je neizrečeno
mnogo. Kdo bi vedel vse našteti? Skoro vsaka baba ve
za gotov pomoček. Ali pri vsem tem moramo priznati, da
gotovega zdravila zoper kačji strup še ne poznamo. In to
je tudi prav naravno, ker do zdaj še prav ne vemo, kaj
prav za prav v strupu deluje na kri, da se razseda in
gniti začne. Izkušnje so do zdaj še najbolj potrdile amo-
nijak ali salmijakovec in pa žganje ali sploh vinski cvet.
Amonijak je že precej dolgo časa znan pomoček, s kterim
so zlasti v vročih krajih ozdravljali z velikim uspehom.
Amonijak, zmešan z vodo, daje se ugriznjencu pogosto piti,
še bolje pa, ako se mu ta mešanica brizgne v odprto žilo
privodnico. Potnik Appun poroča: Skoz dvajset let, kar
bivam v južni Ameriki, izkusil sem, da je amonijak naj-
gotovejši pomoček proti kačjemu strupu. Jaz sam sem bil
dvakrat ujeden od najnevarnejših strupenih kač, od žararake
in klopotače, in obakrat sem se za nekoliko ur popolnoma

63

ozdravil ter nisem tudi pozneje čutil nobenih nasledkov.
Takoj, ko je človek pičen, mora se rana z močnim amo-
nijakom čvrsto otirati ali drgati, in bolniku se dd popiti
vsako uro mala žlica amonijaka, pomešanega z vodo, ali
pa še bolje s kakim žganjem ali močnim vinom, da se
bolnik dobro spoti. To se ponavlja tako dolgo, da minejo
vse bolečine. Jaz sem tako mnogo ljudij zdravil, in vsi so
hitro okrevali in popolnoma ozdraveli. Ravno tako hvalijo
amonijak zdravniki v Vzhodni Indiji.

»Izvrstno zdravilo proti kačjemu strupu pa je vinski
cvet v kakoršnikoli opojni pijači, hodi si, kakor žganje,
slivovica, rum ali tudi močno vino. To zdravilo se pri¬
poroča tem bolj, ker se povsod lahko dobi; tudi v zadnji
hribovski vasi ima ta ali drugi merico žganja. Ta pomoček
je pri nas menda še prav malo znan, dasiravno je ne¬
precenljive vrednosti in ga po drugih krajih, na pr. na
Pruskem, že davno rabijo z najboljšim uspehom. Od gada
popadeni naj torej pogostoma pije močno žganje, kolikor
ga le more, in kmalu mu hode odleglo. Opazili so, da
se od gadovega ugriza ostrupljen človek ne upijani, ako
tudi črez mero žganja popije.«

Leta 1877. nam je pripovedoval prirodopisec profesor
Tušek dogodbo, ki jo je sam doživel: Imel sem v škatlji
zaprtega velikega strupenega gada. Neki popoldan ga hočem
pokazati prijatelju, odprem škatljo in stegnem po gadovem
repu, da bi gada vzdignil, v tem pa me ugrizne v prst.
Vedel sem, da je po meni, če mi kako sredstvo ne pomaga,
ker je bil gad zelč strupen. Slišal sem, da je žganje dobro
sredstvo, in popil sem ga skoro dva litra; toliko časa sem
pil, da sem opešal in zaspal. Spal sem celo noč, celi dan
in še drugo noč; tretji dan sem se vzbudil in bil sem
popolnoma zdrav. Vsi ti pomočki, vnanji kakor notranji,
so pa samo pomoček v prvi sili. Nikdar se naj ne zamudi,
takoj poslati po zdravnika.

Predno končam o gadu, moram še omeniti takozvano
zagovarjanje. Akoravno hvala Bogu tudi ta vraža jednako
drugim pojemlje, vendar se v vsakem večjem kraju, kjer
so gadje doma, nahaja še zmirom kak slepar, ki se usti,
da zna strup ustaviti, ali kakor pravi: zagovoriti. A kar
je še bolj žalostno, najde tudi ljudi, ki mu slepo verujejo,
in namesto po zdravnika, pošljejo rajši po sleparja črez
hribe in doline. Slepar pride, govori neke nerazumne besede,
diha na pičeno mesto in naredi druge svoje kondomuhte

64

— in kar je pri vsem glavno, vzame plačilo, kterega seveda
nikdar sam ne postavi, dobro vedoč, da tako več dobi.
Ako potem bolniku res odleže, bodi si vsled rabljenih drugih
pomočkov, bodi si, da ni dosti strupa prišlo v kri, precej
vse misli, da je mož strup »zagovoril«, in sleparjeva slava
se širi daleč okrog. Ako je pa bolniku huje, ali ako cel6
umrje, najde slepar kmalu izgovor. Enkrat pravi, da takega
gada strup se ne da zagovoriti, drugič se zopet izgovarja,
da bi njegovo zagovarjanje že pomagalo, ako bi bil ugriz-
njenec ali kdo drug gada ubil itd. — in zaslepljeno ljud¬
stvo mu veruje in ga v drugo zopet pokliče. Dobro vem,
da niso vsi ti zagovorniki premišljeni sleparji iz slabega
namena. Nekteri so sami osleparjeni po kakem zvitem po¬
tepuhu, od kterega so si to »kunšt« z dragim denarjem
kupili, in potem v resnici mislijo, da znajo zagovarjati. Ta
umetnost je navadno lastnina kake rodovine; oče jo zapusti
na smrtni postelji najstarejšemu sinu kot največjo skrivnost.
Govoril sem s takimi zagovorniki in izkušal od njih zve¬
deti čarodejne besede — ali zastonj. Ne pove jih nobenemu;
najmanj pa gosposkemu človeku, do kterega ima malo ali
nič zaupanja. Toliko sem pa vendar zvedel od jednega, da
zagovarjajo na božjo zapoved, in da imajo za svojega pa-
trona sv. Martina škofa. Ko je namreč sv. Martin, takrat
še ne škof, ampak pastir, na Oljski gori ovce pasel, uklal
mu je gad ovna (ali kakor je on rekel: ovnika). Martin je
bil žalosten, vzdihnil je k Bogu in ga prosil pomoči. In
Bog mu je odgovorit: Martin, trikrat dihni, trikrat pihni,
in tvoj oven bode ozdravel. Martin je res storil po zapovedi
in se veselil, kajti oven je hipoma ozdravel. — Zato je
trikratno dihanje in pihanje pri zagovarjanju menda še
zmirom poglavitna stvar poleg čarobnih besed.

Mora se pa reči, da so taki zagovorniki vedno red¬
kejše prikazni. Nekteri umrje in nese svojo skrivnost v
grob, ne imajoč sina, da bi mu jo zapustil. Drugi, kar jih
je še, pa tudi ne najdejo povsod one slepe vere pri ljud¬
stvu, kakor nekdaj.

Profesor Fr. Erjavec pripoveduje dalje tudi o neki
glasoviti »astramontani«, ki je po nekterih krajih razvpita
kot jedini pripomoček proti kačjemu strupu. Pravo ime
tej rastlini je: Inula squarosa. Poznam zdravnika, ki rabi
tinkturo, napravljeno iz te rastline, in trdi, da mu res
pomaga. Dal mi je majhno steklenico te tinkture, naj bi
tudi jaz ob priliki poskusil čudotvorno moč te rastline.

65

Res sem bil klican pred dvema letoma k petnajstletnemu
dečku, ki ga je v gozdu gad pičil v nogo in mu je ves ud
do kolka močno otekel. Namazal sem mu rano (kakor je
naročeno po vodilu) s to tinkturo in mu jo dajal tudi piti,
pa nisem videl, da bi bila pomagala. Bolnik sicer ni umrl,
ali bolan je bil še dalje časa. Po jednem samem slučaju
je težko sklepati, vendar sem jaz tudi mnenja prerano
umrlega profesorja Erjavca, da so vse vrste »Inulae squa-
rosae« in tudi takozvani »kačji pik« (Lilium Martagon)
nedolžne rastline, in da je najbolj pametno, da se držimo
zgoraj opisanega navodila, ki nam je tudi večkrat pri roki.

Pik od muh, pajkov, stenic, komarjev, os, bučel,
sršenov in škorpijonov je tudi zelč hud in včasi, posebno
v poletnem času, življenju nevaren. Omeniti mi je le, da
muhe same na sebi niso strupene, tudi nimajo strupenega
žela, temveč one le prenesejo strup ali gnoj iz drugih tvarin,
ker posedajo po vsaki mrhovini, gnojiščih, gnilih ranah in
vcepijo človeku s seboj prineseni strup. Jedna sama muha
lahko povzroči, da roka silno zateče. Največkrat pa v par
dnevih oteklina usahne. Primerilo se je pa tudi že, da je
muha kri tako ostrupila, da je vpičenec vsled tega umrl.
Vse druge žuželke pa vbadajo svoje želo v kožo in vcepijo
svoj strup v njo. Prizadeti ud večkrat hudo zateče, zelo
boli in peče. Če se velika množica bučel, osd ali sršenov
spravi na človeka in ga opika, zastrupi ga tako, da omedli,
zmedeno govori in nori, bruha jedi iz sebe, srce mu oslabi
in umrje. Ljudska domišljija si je napravila neko stopnje¬
vanje in razloček v strupu različnih žuželk in pravi: Devet
bučel za jedno oso, devet os za jednega sršena, devet
sršenov za jednega škorpijona in devet škorpijonov za
jedno kačo. Sevčda teh številk ne moremo tako natančno
ceniti, ali resnica je, da se moč strupa od omenjenih žuželk
v primeri s kačo tako stopnjuje. Vpičeno želo izvleci iz
uda in glej, da se ti ne zlomi; ud omij z amonijakom,
zmešanim z vodo. V navadi je tudi napravljati obkladke s
capami, ki so v olju ali slani vodi namočene. Če ni dru¬
gega pri roki, dobra je tudi mokra prst (zemlja), surova
čebula ali limonin sok.

Steklina je bolezen, ki napade psa, pa tudi mačka,
konja, govedo, ovco, osla, mulo, volka, lisico, hijeno, jazbeca,
kuno in šakala. Izmed teh živalij popade človeka največ¬
krat stekel pes ali mačka, le redkoma stekel volk ali lisica.
Z ugrizom mu zastrupijo kri, in tudi človek dobi to bolezen.

Postrežba bolnikom. c

66

Kako spoznamo steklo žival, da se je vemo in znamo
varovati?

Steklina je pri psu najbolj poznana bolezen in se tudi
pri psu največkrat primeri. Poglejmo si jo, kako se po¬
kaže pri psu.

Pes postane mršav, sam svoj, nemiren in neubogljiv.
Rad se zarije in skrije, ali pa uide in se vlači po več dnij
okrog, predno pride domu, kjer se zopet skriva. Jed mu
nič kaj ne diši; oglodava pa včasi popolnoma nejedljive
reči in jih požira. S početka popada svoje sovrstnike in
mačke, pozneje pa se spravi na govedo in človeka. Včasi
je tako divji, da popade vsako stvar, ki mu je na poti in
se vanjo zagrize. Nekaj časa pozna še domače ljudi, posebno
gospodarja, pozneje pa tudi te popada. Glas se mu iz-
premeni, ne laja več kakor prej, temveč nekako čudno tuli.
Spodnja čeljust in zadnji del života postaneta mrtvična,
rep se mu pobesi. Mrtvoud je vsak dan hujši, pes silno
shujša in pogine v petih ali desetih dnevih.

Najgotovejše znamenje, da je pes stekel, je izprememba
glasu ali lajanja. Glas je višji ali nižji, kakor navadno,
vedno pa hripav, in če tudi zalaja, je začetek lajanja le
nekako čudno tuljenje. Strup stekle živali je v njeni slini
in krvi. Najverjetnejše je, da napravljajo strup, kakor to
opazujemo pri drugih boleznih, za prosto oko nevidne
glivice — bakterije, ki se zelo hitro množe, in s slino
človeku vcepljene, zarodč se tudi v njem in povzročijo to
grozno bolezen. Če namreč stekel pes ugrizne človeka do
krvi, pride strup s slino v kri in zastrupi človeka. Steklina
se pri ugriznjenem človeku pokaže še le po daljšem času,
najdalje črez leto dnij, največkrat pa 40. do 60. dan potem,
ko je bil ugriznjen, ker vsekdar ne pride strupena slina v
kri; večkrat ostane tudi na obleki, če je pes grizel skoz
obleko.

Kakšna znamenja se pa pokažejo pri človeku, kedar
zboli za steklino?

Človek postane nemiren, bojazljiv, ne ljubi se mu ne
delati, ne jesti; bolijo ga vsi udje, v želodcu ima težave,
toplota života se nekoliko povikša, in vsled tega se ga poloti
žeja. Rana, ki se je morda že zacelila, začne boleti; če se pa
še ni zacelila, pa dobi hud duh. Bolnik dobi trd vrat, glava
ga boli, v obraz obledi, gleda nemarno, žila močno in bolj
pogosto bije. Tedaj se prično božjastni napadi in se vrste
drug za drugim z različno dolgimi presledki. V strahu in

67

obupu besni, bije in grize okrog sebe, žeja ga, pa si ne
upa piti, ker že pri sami misli na pijačo dobi krč v grlu.
Krč ga lomi tudi po udih. Ti napadi se vedno pogosteje
ponavljajo, dokler ne nastopi zadnja ura. Život oslabi,
kakor bi bil mrtvouden, bolniku se cedijo sline iz ust, glas
postane hripav, srce mu oslabi, in umrje.

Kaj nam je v hitrici storiti, če nas je stekel pes
ugriznil?

Kedar dobi kak pes zgoraj popisana znamenja stekline,
varuj v se ga; če še ni, bode kmalu stekel. Zapri ali ubij
ga. Če te je le ugriznil in ni nobene rane, ni treba nobene
pomoči, ker ti to ne bo škodilo. Rano pa, ki ti jo je za-
dejal, izžgi z razbeljenim železom, ali jo pa izreži, da dobro
izkrvavi, ter jo dobro izperi. Ako to zamudiš, je vse iz¬
gubljeno. Bolniku namreč ne moreš več pomagati ne ti,
ne zdravnik, da bi ga rešil, ko so se že pokazala prva
znamenja stekline. Zdravnik mu le z zdravili polajša zadnji
čas trpljenja.

Pasteur, zdravnik v Parizu, iznašel je sredstvo, s
kterim zdravi od steklega psa popadene ljudi. Iz njegovih
podatkov je razvidno, da je to zdravilo do sedaj najboljše,
kar jih poznamo.* Umrli so le tisti, ki so prepozno prišli, in
pri kterih so se kazala že prva znamenja bolezni; drugi, ki
so šli takoj k njemu iskat zdravja, ko so bili ugriznjeni, so
vsi ozdraveli. Pasteur jim vsak dan ali vsak drugi dan pod
kožo vbrizglja za to pripravljeno hrbtenjačo domačih zajcev,
ki so s cepljenjem obvarovani stekline. V Budimpešti je
profesor Hogyes, na Dunaju profesor Paltauf ustanovil tudi
po jedno bolnišnico za take bolnike. Sprejmejo vsakega
državljana našega cesarstva, ki ga je stekel pes ugriznil.
Če te je stekel pes ugriznil, zglasi se pri županu, ki naj
nemudoma to naznani okrajnemu glavarstvu. Okrajno gla¬
varstvo bo preskrbelo, da te sprejme? v jedno teh bolnišnic.

V letih od 1881. do 1890. je umrlo v Bukovini 54 oseb na
steklini, torej 5-4°/„ v letu. V letih 1891. do 1894. je bilo ugriznjenih
97 oseb, in sicer 59 od steklih psov, 37 od steklih volkov, jedna
oseba od stekle mačke, jeden zdravnik se je pri paranju za steklino
umrlega človeka ranil, in jeden učitelj se je ranil, ko je izsesaval
rano človeka, od steklega psa ugriznjenega. Od vseh teh ugriznjenih
in v Bukarestu po Pasteurjevem načinu zdravljenih oseb jih je umrlo
1'8%, torej vsako leto samo pojeden, če tudi so se stekle živali
zelo pomnožile. Razvidno je tudi iz tega, kako dobro, lahko rečemo,
jedino sredstvo je način zdravljenja po Pasteurju.

5 *

68

Zdravljenje s tem zdravilom na domu ni mogoče, ker je
treba imeti veliko priprav in bolnika tudi vedno opazovati.*

Strup v izprijeni jedi.

Slabo prekuhane jetrne (bele) in krvave (rudeče) klo¬
base se ob neprimerno mehkem in vlažnem vremenu kaj
rade izpridijo; napravijo se v njih neke zelo strupene tvarine,
ktere zvedenci imenujejo »ptomaini«. Slabo, izprijeno klobaso
spoznaš na tem, da izpremeni barvo in postane zeleno-
sivkaste barve, žarkega kislega okusa in dobi duh po plesni.

Tudi v pokvarjenem, slabo prekajenem in slabo oso¬
ljenem mesu, posebno v svinjskem mesu (gnjati, plečetih,
jeziku), v starem siru, v starih ribah in rakih se napravijo
»ptomaini«, ki zelč škodijo zdravju, pokvarijo človeku
želodec, ali mu pa končajo celo življenje. Zelč škodljiva
je tudi stara izprijena beljakovina (kurjih ali druge vrste
jajec), in ni dolgo od tega, da se je v Berolinu cela rodo¬
vina na ta način ostrupila. Gospodinja je delala močnato
jed, za ktero je dobila starih beljakov. Kakih petnajst ur
po zaužiti jedi je zbolelo šest oseb tako hudo, da so jih
zdravniki komaj rešili.

Črez deset do dvajset ur po zaužiti izprijeni jedi te
začne peči gorečica (zgaga), jed bruhaš iz sebe, driska se
te poloti, glas postane hripav, zrenica se razširi, požiraš
težko, žila tako oslabi, da jo je komaj čuti, sapa je vedno
težja in težja, vsi udje otrpnejo; če hočeš pogledati, moraš
gornjo vejo očij s prstom privzdigniti, suh kašelj te nad¬
leguje in zaspati ne moreš. Vrti se ti v glavi, glava te
silno boli, v malo dneh zelč shujšaš, vedno si slabši in
slabši, dokler ne ugasneš.

Varuj se torej starih izprijenih jedij, ki ti lahko kon¬
čajo življenje. Če si pa iz nevednosti kaj takega vendar
le pojedel in ti postane slabo v želodcu, hitro povzroči
bljuvanje, potčm pa pij kisa, ali vina, ali črne kave in po¬
kliči nemudoma zdravnika.

* V bolnišnici cesarja Aleksandra III. v Moskvi na Ruskem je
leta 1892. bilo 907 oseb, in sicer 613 moških in 294 ženskih. Med
temi je bilo 178 ljudij ugriznjenih po živalih, pri kterih se je steklina
s poskusi na drugih živalih dokazala, 439 ljudij pa po živalih, ki so
jih živinozdravnici spoznali za stekle, 290 pa po živalih, ki so bile
stekle, toda to se ni moglo za gotovo dokazati. Steklih je bilo: 769
psov, 45 volkov, 70 maček, 11 konj, 8 krav, 2 prašiča in 2 človeka.
Od vseh zdravljenih oseb jih je umrlo šest, torej le 0'66°/o.

69

130 centimetrov

Podoba štev. 3. Trikotni robec.

Obveze.

Dobre obveze s povojem ne zna nikdo napraviti, kdor
se tega ni posebno učil; zatorej ne bodemo obvez s povoji
razlagali. Pač pa se vsakdo po kratki vaji lahko nauči
obvezovati s trikot nim
robcem in napraviti po
vsem telesu raznovrstne
obveze. Čistega in lepega
povoja ne dobiš v vsaki
hiši, pač pa dobiš povsod
starega mehkega in pre-
pranega platna, iz kterega
si urežeš trikoten robec.

Najpriročnejši so robci
take velikosti, da meri
spodnji rob 130 centimetrov, zgornja dva pa po 85 centi¬
metrov. Za otroke treba seveda manjših, v merilu 100:60:60.
Če se želiš navaditi obvezovati, ureži si trikoten robec pri¬
merne velikosti in delaj na telesu svojega brata ali prijatelja
različne obveze. Da ti bo bolj jasno, hočemo nektere ob¬
veze s trikotnim robcem še posebej opisati in vpodobiti.

Kedar je treba vso glavo obvezati, položi robec tako
na glavo, da leži najdaljši rob na čelu, nasprotni ravni
kot pa na zatilniku. Zaveži stranska ostra konca nad za-
tilnikom, kakor si zavezujejo naše ženske glavo, da si je ne
zaprašijo, potčm pa zasukaj ravni kot in ga z iglo pripni
vrh glave.

Za obvezo vrh glave, na čelu, sencih, licih, za ušesom,
pod brado in na vratu zgubaj trikotni robec po dolžini,
da bo samo za dlan širok, in obvezuj, kakor je razvidno
iz podob štev. 4. in 5. Kedar je treba obvezati prsi, položi
trikotni robec tako, da pride ravni kot črez ramo in vse
tri konce zveži na hrbtu; pri obvezi na hrbtu zveži pa vse
tri konce na prsih; položi pa trikotni robec vedno tako,
da leži dolgi rob okrog pasu, ravni kot pa zasukaj črez
ramo. Pri obvezi na ledju ali trebuhu zasukaj robec tako,
da leži dolgi rob ob pasu, ravni kot pa naj visi nizdolu;
potem zveži vse tri konce na trebubu ali na ledjih, kakor
treba. Pri obvezi na rami položi ravni kot na ramo in ga
priveži, če je rana visoko, za robec, ki je okrog vratu
povit; dolgi rob pa povij okrog roke pod pazduho in ostala
dva konca zveži na vnanji strani. Ravno tako napravi ob-

70

Podoba štev. 5.

Podoba štev. 7.

71

72

vezo na kolku; priveži ravni kot na robec, ki je okrog
pasu povit, druga dva konca pa poveži okrog stegna. Za
obveze na gornjih in spodnjih laktih, na stegnu in mečah
zgubaj robec po dolgem, da je samo za dlan širok, in po¬
veži roko ali nogo. Glej podobi 14. in 15. Pri obvezi za
roko ali stopalo položi roko na trikotni robec, kakor je
na podobi štev. 6., zasukaj ravni kot, potem, pa zveži druga
dva konca in jih zaveži za pestjo. Glej podobo štev. 9.
Istotako zaveži nogo. Glej podobo štev. 7. Pri manjših
poškodbah zadostujejo obveze z zgubanim robcem (glej
podobi štev. 11. in 13.). Kedar je treba bolno roko v zanki
nositi, zgubaj po dolgem robec, zaveži dolga konca na
zatilniku, v zanko pa vtakni roko. Za manjhne poškodbe
zadostuje mala zanka. Če je pa roka zlomljena ali zelci
ranjena, naredi veliko
zanko. Položi za levo
stran robec tako na prsi,
da leži ravni kot pod
pazduho pri komolcu,
dolgi rob pa na desni
strani (glej podobo št. 8.);
zasukaj spodnji konec
okrog roke na levo ramo
in oba konca zveži na
zatilniku (glej podobo
štev. 10.). Robec, ki ga rabiš za veliko zanko, ureži si tako,
da nista zgornja dva roba jednako dolga, temveč v raz¬
merju 75 : 95, kakor kaže podoba štev. 12. Vozel, ki na¬
stane pri zavozljanju koncev a  in b,  ne pride na zatilnik,
temveč na ramo. da bolnika pri legi ne tišči.

130 centimetrov

Podoba štev. 12.

Prenašanje in prevažanje bolnikov.

Ponesrečence, ranjence, omedlele, sploh bolnike pre¬
našamo na rokah, ali na nosilnicah, ali pa jih prevažamo
na vozovih.

Na deželi je večkrat treba bolnike prenašati ali pre¬
važati k zdravniku, ali pa v bolnišnico, in važno je vedeti,
kako to najpriročneje napraviš, da je tebi pripravno, in da
bolnik ne trpi prehudih bolečin. Za prenašanje na kratko
pot, in če ni drugega pomagača, zadostuje jeden sam
nosilec. Primi bolnika z jedno roko pod kolenom, z drugo
roko pod pazduho in hrbet; reci mu, naj se te oprime okrog

73

74

vratu, in vzdigni ga. Potem skloni svoj život nazaj, položi
si bolnika na prsi in tako ga nesi. Če se nazaj ne skloniš
in si ne položiš bolnika na prsi, ne boš ga daleč nesel,
ker se prehitro utrudiš (glej podobo štev. 16.).

Če poškodba ali sploh okoliščine dopuščajo, neseš ga
tudi »štupo ramo«; če je pa omedlel ali zel6 slab ter si
sam ne more prav nič pomagati, zveži mu z robcem ali
debelo vrvico za pestjo obe roki skupaj, vtakni glavo v to
zanko in ga nesi tako na hrbtu. Prav pripravno je to pri
pogoriščih, če rešuješ koga iz ognja in potrebuješ svojih rok,
da se oprijemlješ. Za ^daljša pota seveda to ni.

Podoba štev. 16 . Kako jedna oseba prenaša bolnika.

Pripravnejše je bolnike prenašati dvema ali trem
nosilcem. Jeden nosilcev vtakne svoje roke pod križ in
hrbet, drugi pod stegno in kolena bolnikova. Bolnik prime
prvega nosilca okrog vratu, nato si ga naložita na prsi in
ga neseta. Ali pa se jeden nosilcev vstopi za hrbet bolni¬
kov in ga prime z obema rokama pod pazduhi, drugi pa
si dene vsako nogo bolnikovo pod svojo pazduho.

Če je pa mogoče bolniku od leve in desne strani
priti blizu, je še pripravnejše. Tedaj primeta nosilca bol¬
nika tako, kakor je pri prenašanju polnih vreč v navadi.
Roki prideta pod pazduho in hrbet, kjer se sprimeta, isto-

75

tako pod kolenoma. Bolnik prime nosilca okrog vratu, če
je pa slab, podpira mu tretji glavo.

Prenašanje na rokah je le za kratka pota na nosil¬
nico ali posteljo. Za daljša pota je treba nosilnice ali voza.
Nosilnico si lahko napraviš iz različnih stvarij, ki so pri
roki. Pas, oprtavnice, zvita slama je pripravna, da na¬
praviš venec. Nanj posadi bolnika. Dva nosilca primeta
na vsaki strani za rob venca, vzdigneta in tako bolnika
neseta. Ali pa tako-le: Pod sedež lahkega stola vtakni drog.
Dva nosilca, vsak na jedni strani, primeta za drog, bolnik
se vsede na stol, oprime nosilca za vrat, nosilca vzdigneta
in neseta.

Se bolj pripravne so nosilnice, na kterih bolnik leži.
Ozke velike rjuhe zveži križema, vtakni na vsaki strani
po jeden drog v zanko, in nosilnica je napravljena.

Velika vreča je tudi za to pripravna. Napravi na dnu
vreče v vsakem kotu luknjo, vtakni skoz nje po jeden
drog, da gledata tudi iz zgornje odprtine, položi bolnika
na vrečo in glavo podloži. Zadostuje pa v sili tudi lestvica,
žimnica, ali če v gozdu nimaš drugega pri roki, pripravi
dva droga, naklesti smrečja, položi ga počez, za zglavje
podloži suknjo, in nosilnica je gotova. Najpripravnejše so
seveda že napravljene nosilnice, ki pa niso vedno pri roki.

Nosilca naj pazita vedno na to, da pri prenašanju
bolnika ne gresta z jednakim, temveč z zmedenim korakom,
da se bolnik preveč ne stresava.

Za prevažanje bolnikov na deželi je najbolj pripraven
in največkrat pri roki lestven voz. Na lestvenem vozu
bolnika lahko dobro podložiš, bolnik se pa lahko stegne.
Napolni vreče s slamo, senom, plevami in jih primerno
zloži, vendar ne previsoko, da bolnik pri vožnji ne pade
črez lestvo.

Navedli smo v tem odstavku najnavadnejše dogodke
in nesreče, pri kterih je potrebna hitra pomoč. Razložili
smo tudi večinoma vse pripomočke in sredstva, kako je
treba v sili pomagati, in upamo, da ne boš, dragi čitatelj,
nikdar v zadregi, če tudi bi se morda kaka nesreča ne¬
koliko drugače dogodila, kakor smo jo popisali. Ravnaj
pa vedno razumno, mirno in hladnokrvno. Nekteri ljudje
izgubijo pri nesrečah svojo glavo, tekajo sem ter tja, kakor
obnoreli, pustijo vse v nemar, zamudijo pravi čas in še
druge zbegajo. Marsikteri še celo omedli, če vidi kri, in

76

potem je še njemu treba pomagati. Kdor je torej v nesreči
preveč razburjen ali je zelcj občutljivih slabih živcev, naj ne
hodi pomagat, če je le kdo drug pri roki, ker tak človek
več škoduje, kakor koristi. Kedar si pa sam za pomoč in
te nezgoda zel6 razburja, pa ni odlagati; pomisli, da je
morda od tebe odvisno človeško življenje; ne poslušaj,
kako ponesrečenec stoče in vzdihuje, temveč pomisli, kako
mu boš pomagal; loti se dela, pa se boš pomiril. Veliko
je vredno, da se človek za take slučaje nauči in ima veselje.
Navada sčasoma najbolj razburjenega človeka pomiri. Zdrav¬
nik in bolniške strežnice morajo med poukom marsiktero
bridko uro preživeti, dokler se ne navadijo. Ko so vsega
navajeni in naučeni, ne razburi jih nobena reč več, ker
vsakdo misli le na delo in ne na vzdihovanje bolnikovo.
Tako je tudi s človekom, ki pomaga v sili. Če se iz tega
spisa naučiš, kako ti je v vsakem slučaju pomagati in se
že prej vadiš obvezovati, prenašati bolnika, narejati umetno
dihanje itd., mislil boš pri nesrečah le na delo, in raz¬
burjenost te bo minila. Nikdar pa ne pozabi, če je še treba
in nisi mogel že sam ponesrečenca ozdraviti, poklicati
zdravnika. Ne misli, če nekaj znaš, da že znaš vse. Le
mizar ti naredi lepo mizo in le čevljar čevlje, tako tudi le
zdravnik, ki se je učil zdravilstva, zna in more v boleznih
pomagati. Večkrat pa se zgodi, ko zboli gospodar ali
gospodinja, da pridejo od vseh stranij učene ženice, in
vsaka hoče biti zdravnik. Takoj uganejo bolezen. Če ga
bode v prsih, je pljučnica, če ga vije v trebuhu, je krč,
vse drugo pa je »modron« ali »maternica«. Jedna svetuje
kamilice, druga ajbiševe koreninice, tretja kravalce na noge,
in tako zamujajo pravi čas. No, pa to bi še bilo, kjer je
revščina in se ljudje bojijo stroškov; nikakor pa ne moremo
umeti, da so nekteri ljudje še tako nespametni, da hodijo
po svete in zdravila k mazačem, ki se izdajajo za zdravnike
in zdravijo ljudi, če prav se niso nikdar učili zdravilstva.
Zakaj so ravno nektere konjederke posebno na glasu, ne
morem si raztolmačiti. Kolikokrat se dogodijo nesreče in
pride prezgodnja smrt, ali pa postane bolezen neozdravna,
kedar bolnika presleparijo taki nesramni mazači. V sili
torej tako ravnaj, kakor smo ti razložili, in kakor moreš,
potem pa pokliči jedino pravo pomoč — zdravnika.

IV.

O vzgoji in postrežbi

zdravega in bolnega otroka.

;tročja leta delimo v tri dobe, v dobo dojenja, tj. čas
do desetega ali trinajstega meseca, v dobo detinstva,
t. j. čas od prvega do šestega leta, in v šolsko dobo,
t. j. čas od'šestega do štirinajstega leta. V naslednjih
vrsticah bodemo govorili samo o vzgoji in o postrežbi v
prvih dveh dobah. Največ otrok umrje v prvi, najmanj v
tretji dobi. Vzroki prezgodnje smrti v rani mladosti so
prirojene bolezni, slabost, božjast, ali pa nalezljive bolezni,
škrlatinka, ošpice, davica, ki otroke rajši napadajo, kakor
odrastle ljudi. Večkrat pa je vzrok prezgodnje smrti ne¬
primerna vzgoja in hranitev zdravega in slaba postrežba
bolnemu otroku. Marsiktera mati doji svojega otroka brez
vsakega reda, ga dosti ne čedi, ga pretesno povija, ga
hrani s pokvarjenim mlekom, ali z drugimi nepotrebnimi
in neprimernimi jedmi. Iz tega nastanejo različne bolezni,
posebno rad pa črevesni nahod (katar); otrok jame bljuvati,
driska se ga poloti, dete oslabi in umrje. Kedar otrok
zboli, pridejo takoj vsegavedne svetovalke, in še predno
si prav ogledajo otroka, že vedo, da mu ni drugega, kakor
da ima gliste; druge zopet tolažijo mater, češ, nič ne bo
nič, zobe bo dobil. Mati se tolaži, odlaša in odlaša vprašati
zdravnika za svet, dokler ni prepozno; in ravno pri nežnem
otroku je zelo potrebno hitro spoznanje nevarne bolezni
in hitra zdravniška pomoč. Da bodo imele naše slovenske
matere pravo navodilo, kako se jim je ravnati pri vzgoji
svojih zdravih in pri postrežbi bolnim otrokom, hočemo
še o tem izpregovoriti.

78

Novorojenček.

Moško novorojeno dete tehta približna 3‘/ 2  kilograma,
žensko primeroma nekoliko manj. Dolžina novorojenca
znaša 50 centimetrov, obseg glave 33 do 35 centimetrov.
Novorojenec diha hitreje, kakor odrastel človek, in sicer
35krat v jedni minuti, s v  prvim letom 26krat, z drugim
24 krat, s šestim 22 krat. Žila mu tudi hitreje bije, in sicer
novorojencu 136krat v jedni minuti, jedno leto staremu
118 krat, štiri leta staremu 100 krat, deset let staremu
86 krat. Telesna toplota otrokova je kakor pri odrastlem
človeku; za hlad in mraz pa je otrok, posebno v prvem
letu, zel6 občutljiv, in zavoljo tega je treba novorojenca
prav gorko oblačiti. Poti se otrok le tedaj, če je v sobi
prevroče, ali če je zelo gorko jed zaužil, ali če je preveč
gorko oblečen in povit. Kedar se pa otrok brez posebnega
vzroka poti, tedaj je bolan.

Spanje je otroku večja potreba, kakor odrastlemu
človeku; novorojenček samo takrat ne spi, kedar pije; še
le v tretjem ali četrtem tednu bdi včasi po četrt ure, v
sedmem ali osmem tednu po pol ure, od dvajsetega tedna
naprej po celo uro. Pa tudi še s prvim letom v 24 urah
več spi, kakor bdi. V drugem in tretjem letu spi otrok po
noči deset do dvanajst, po dnevu dve ali tri ure. Po tretjem
letu otrok navadno po dnevu noče več spati. Dojenec spi
na hrbtu s sključenimi rokami, ki segajo do podbradka.
V bolezni se spanje zelč izpremeni; otrok spi zelo nemirno,
ali pride celo ob spanje. Vzrok nemirnega ali slabega
spanja je neprimerna ali preobila hrana, pregorita ali pre¬
tesna obleka, pregorka postelja ali soba, v kteri spi dojenec,
različen merčes, posebno bolhe, in raznovrstne bolezni.

Koža dojenčeva od drugega do šestega dne porumeni,
kar imenujemo otroško zlatenico. Zlatenica se pokaže pri
80 °/o vseh otrok in se v drugem ali tretjem tednu življenja
sama od sebe zopet izgubi. Novorojenčev vid je prve tri
tedne za svetlobo prav občutljiv, in vsaka močna luč se
mu zelč blišči; zatorej je potrebno, v da voziček ali poste¬
ljico, kjer spi, zakriješ z zavesami. Četrti teden pa že gre
za lučjo. Vsak novorojenček je gluh, vendar ta gluhost
traja le dva dni, potčm pa se izboljša od dne do dne, in v
osmem tednu se že obrača z glavo za glasom. Za hud
ropot ali močne glasove je otrok zelo občutljiv in se včasi
tako prestraši, da pride ob spanje.

79

Pestovanje in hoja. Tretji do šesti mesec se začne
otrok nositi po koncu, vendar ga ne smeš prej kakor s
pol letom pestovati po koncu, pa vsekdar le malo časa,
da se mu hrbtenica trajno ne skrivi. Najboljše je, da otrok
prvih šest mesecev vedno leži, potem pa ga pestuj, pa ne
vedno na jedni roki, da se hrbtenica na jedno stran ne
zvrže. Koncem prvega ali početkom drugega leta začne
otrok hoditi. Pri tem mu pomagaj in ga vadi, nikdar pa
ga prezgodaj ne sili hoditi, ker je to škodljivo in se otroku,
ki ima mehke kosti (krvice), skrivijo noge in hrbtenica.
Le tedaj, kedar otrok sam pokaže, da je dovolj močan in
se začne sam na noge opirati in plezati, je čas, da ga vadiš
v hoji. Podpiraj ga s svojimi rokami, ali pa mu priveži
okrog prsij majhen modrček, ki ima na hrbtu dolgo zanko,
in ga drži na zanki, kedar hodi. Popolnoma nepotrebne pa
so telcavnice ali otročji vozički, na ltterih se otroci učijo
hoditi, in so tudi škodljivi, ker otroka preveč utrudijo in
se ne more, kedar je truden, vsesti na tla. Otrok, ki do
petnajstega meseca ne shodi, je bolan na mišicah ali kosteh,
ali pa na krvi.

Govor. Novorojenec se oglaša le z jokom, kedar
mu kaj ni prav, kedar ga zebe, ali kedar je lačen, in do
tretjega meseca se za nikogar, tudi za svojo mater, ne zmeni.
V tretjem ali četrtem mesecu pa se že briga za okolico in
se že tudi nasmehljava. Sredi prvega leta že pozna stariše
in začne brbljati, koncem leta pa že besede izgovarjati in
pozneje govoriti razločno. Nekteri otroci do drugega leta
zaostanejo, da razločno ne govore; vendar to nima nikaltega
pomena, ker so zaradi tega lahko popolnoma zdravi. Ne¬
kteri otroci r  in goltnilcov do šestega ali osmega leta pra¬
vilno ne izgovarjajo, pozneje pa le dobro govore. Tisto
govorčkanje z otroki je prav nepotrebno in otroka v raz¬
vijanju razločne govorice le moti in ovira. Govori razločno
in kolikor mogoče pravilno, in otrok se kmalu privadi.

Novorojenec ima sredi glave nad čelom in pa na
temenu takozvane mečave, kjer manjka kosti in so možgani
le s svojimi opnami in s kožo pokriti. Prednja mečava
nad čelom je večja kakor zadnja. Tudi druge vezi med
kostmi na glavi so bolj mehke, da se možgani lahko i‘az-
vijajo in rasto. Manjša mečava se že prve mesece zaraste,
večja pa še le v drugem letu; zatorej je treba paziti na
glavo otrokovo, da se na mečavi kaj ne poškoduje ali ob-
tišči. Otroci, kterim se mečave prezgodaj ali prepozno za-

80

rastejo, so bolni na kosteh ali možganih. Marsikteri novo¬
rojenec prinese že dolge lase na svet, drugemu pa začnejo
še le konec prvega leta rasti. To je prirojena lastnost, ki
nima nobenega pomena. Za rast las je najboljše, da je otrok
noč in dan razoglav, in da ga večkrat na kratko, pa ne
na golo, ostrižeš. Korenine las se utrdijo in se tudi bolj
zgostijo. Otroci se v glavo manj potijo, če imajo kratke
lase, in se tudi redkeje prehladč.

Predno se pokažejo prvi ali sploh novi zobje, je
otrok vselej nekako nemiren, rad se joka, v obraz in lice
zarudeva, zobovina je zatekla in rudeča, in otroka tako srbi,
da si vedno vtika svoje prste v usta in jih grize. Nekteri
otroci dobijo tudi drisko. Driska, ki nastane od zob, raz¬
ločuje se od nevarne driske v tem, da se blato pri njej nič
ne izpremeni, le nekoliko bolj redko je.

Med 16. in 22. tednom se pokažeta najprej srednja in
spodnja dva zoba sekavca, štiri do osem tednov potem
zgornja dva srednja sekavca, kmalu nato zgornja dva stranska
sekavca, a koncem prvega leta vnanja dva spodnja sekavca.
Za temi pridejo prvi štirje kočniki in sredi drugega leta
zadnji štirje podočniki, koncem drugega leta zadnji štirje
kočniki, tako da ima otrok koncem drugega leta dvajset
mlečnih zob. Včasi nekteri zobje druge prehitijo, vendar
to ni nič posebnega; kedar se pa prvi zobje dolgo časa
ne pokažejo ali še le koncem drugega leta, ali če ne pri¬
dejo paroma na dan, tedaj je otrok bolan. Slabo znamenje
je tudi, kedar zobje zgodaj gnijejo in se drobijo. Seveda
je temu večkrat kriv sladkor, ki ga neprevidne matere v
preobilici dajejo svojim razvajenčkom. V šestem letu jamejo
mlečni zobje po isti vrsti, kakor so se pokazali, zopet iz¬
padati. Potčm dobi otrok polagoma stalne zobe, tako da
jih ima po dvanajstem letu 28.

Reja otrok.

Najboljša hrana za dojenca je materino mleko. Pri
tej hrani se otrok najboljše počuti in redi ter si ohrani
zdravje. Prve tri dni, dokler mati nima mleka, dajaj novo¬
rojencu v presledkih treh ali štirih ur po nekoliko žličk
dobro prekuhanega kravjega mleka, ki je z vodo pomešano,
in sicer tako, da pridejo na jeden del mleka trije deli vode.
Po nekod imajo navado, da dajejo v tem času dojenčku
čaja od janeža ali kamilic, kar pa ni dobro, kakor nas uči

81

izkušnja, in je včasi celo škodljivo. Da bo prebava v redu,
doji dojenca ob določenih urah in jednakih presledkih, tako
da se napije sedem- do osemkrat na dan. Kedar je starejši,
doji ga po noči redkeje, ker otrok po noči ne potrebuje
toliko hrane in se tudi kmalu navadi, sama pa imaš več
počitka.

Bljuvanje. Marsiktera skrbna mati me je že strahoma
poprašala, kaj to pomeni, da njen otrok večkrat bljuva
takoj, ko se napije, in ko ga položi v posteljico. Kedar
bljuvanje nastopi takoj po dojenju in otrok zaspi ter se
dobro počuti in redi, je to le znamenje, da je dojenec več
mleka popil, kakor ga drži želodec in na enkrat prebavi.
Kedar pa dojenec bljuva po majhni »porciji« in je iz¬
bij uvano mleko sesedeno, tedaj ima dojenec pokvarjen
želodec. Pri redni in zdravi prebavi gre blato dva- do
štirikrat na dan od dojenca. Blato je mehko kakor med
in rumeno kakor rumenjak. V blatu s kravjim mlekom
pitanega dojenca vidimo včasi sirotki podobne koščke.
Dojenčevo blato kislo diši, pa ni m a zopernega duha. Le
kedar nekoliko odrastel otrok že dobiva poleg mleka juhe
ali jajec ali druge jedi, postane duh zopern. Kedar dobi
dojenčevo blato pri izključno mlečni hrani zopern duh in
je zelenkasto, penasto, slinasto ali celo s krvavimi nitkami
preprečeno, tedaj je otrok bolan, in treba je takoj vprašati
zdravnika za svet.

Odstavljanje. Najbolj priličen čas, da odstaviš otroka,
je dvanajsti ali trinajsti mesec. Odstavljaj ga polagoma v
dvanajstih ali štirinajstih dnevih. Nevarno pa je otroka
odstaviti ob hudi vročini, ker tedaj prav rad zboli na
želodčnem in črevesnem nahodu, ker je ob tem času težko
dobiti dobrega svežega kravjega mleka in se isto kmalu
izpridi.

Omeniti nam je še jedi in pijače, ki jili sme ali ne
sme zauživati mati, ki doji. Vsaka mati ve iz izkušnje,
da mleko napenja njenega dojenca, da isti rad joka in
slabo spi, kedar ona zaužije kako neprimerno jed ali pijačo.
Dovoljene jedi so: bel in črn dobro prepečen kruh, razno¬
vrstni močniki, pšenično pšeno, riž in rezanci na juhi,
mleko, jedi od jajec, krompir, karfijola (cvetno zelje), špinača,
fižol v stročju ter fižolova, grahova in lečina juha brez
luščin, surovo maslo, nekoliko kuhanega ali pečenega sadja.
Mesne jedi so najboljše pečene, če ni drugače, sevčda tudi
kuhane. Dovoljene so vse mesnine, tudi divjina, samo ne

Postrežba bolnikom. 5

82

zel6 mastne ribe ali svinjina. Prepovedane jedi so: vsako¬
vrstno sočivje, koreničje in dišave, na pr. salata, repa, zelje,
špargelji, fižol v luščinah, kumare, melone, redkev, peteržilj,
gobe, čebula in česen, poper, goršica, kumina, cimet, vanilija,
žefran, neprekuhan kis, surovo sadje, zelo mastne jedi,
na pr. gosi, race, svinjina, nektere ribe, kakor slanik in
polenovka, sladoled in sir.

Za pijačo je dovoljena: voda, sladka voda, sladko pivo,
čaj, kava in čokolada z mlekom, samo mleko, juhe in
mandeljevo mleko.

Škodljive pijače so: grenko pivo, kislo vino, posebno
pa vina, ki se penijo, limonada in različno žganje.

Živalsko mleko. Kedar mati iz različnih vzrokov ne
more sama dojiti, najme si naj dobro in zdravo dojnico.
Vendar je pri nas na Slovenskem maloktera mati v stanu,
rediti si dojnico in jo plačevati, zatorej si mora večina naših
slovenskih mater pomagati z živalskim mlekom. Kozje in
oslovsko mleko je človeškemu bolj podobno, kakor kravje.
Komur je kozje ali oslovsko pri roki, pita naj otroka
z njim. Najlažje pa je dobiti kravjega mleka, in isto je
tudi povsod za nadomestilo človeškega v rabi. Lastnosti
dobrega mleka so popisane v odstavku »Hrana za bolnike«
na strani 28. Tamkaj čitaš, da dobiš dobrega zdravega
mleka le od dobro rejene zdrave krave, ki je pri suhi
krmi, slabega mleka pa od slabotne ali bolne krave, ali
od krave, ki je pri sveži krmi. Nevarno je tudi kupovati
mleko iz hiš, v kterih je kaka nalezljiva bolezen, na pr.
vročnica ali škrlatinka, ker se bolezenske glivice kaj rade
naselijo v mleku, ki stoji v odprtih posodah, in se v tako
okuženem mleku prenesejo na zdravega otroka.

Zdravo in dobro kravje mleko pa ni samo na sebi
primerno za otroka, ker ni človeškemu jednako; zatorej
ga je treba popraviti, da je človeškemu kolikor mogoče
jednako. Zamoriti je tudi treba vse glivice, ki so vedno v
mleku ter ga skisajo ali osmradijo ali tako pokvarijo, da
otroka napenja in povzroča črevesni nahod. Kravje mleko
je gostejše kakor človeško in ima več beljakovine in soli;
treba ga je torej najprej z vodo zmešati, in sicer v raz¬
merju po otrokovi starosti:

1. in 2. dan na en del mleka 3 dele vode,

od 3. do 30. dneva » » » »2 dela »

» 30. » 60. » » » » »1 del »

83

od 60. do 180. dneva na en del mleka 0'75 dela vode,

» 180. » 280. » > » » » 0‘50 » »

» 280. dneva naprej samo mleko.

Ker je človeško mleko sladkeje kakor kravje, treba
je kravjemu primešati sladkorja. Na en liter kravjega mleka
dajemo dvanajst gramov ali tri majhne žličke sladkorja.
Da se v mleku zamorijo ali uničijo vse glivice, treba je
mleko dobro prevreti. V to svrho sta izumila Sokstlet in
Seidensticker posebne stroje, v kterih se mleko prevre ter
neskisano in nepokvarjeno ohrani. Imenujeta se Sokstletov
sterilizator in Seidenstickerjev pasteurizator. Oba stroja
sta prav dobra in pripravna, in vsak ima pridejano na¬
vodilo, kako je z njim ravnati, tako da jih ni treba tukaj
popisovati. Mati pa, ki si ne more kupiti stroja, ki stane
dvanajst goldinarjev, dene naj steklenico mleka v lonec
vode, postavi vse skupaj na ogenj, da zavre, naj pusti deset
minut vreti in potem naj zamaši steklenico. Tako ostane
mleko vsaj štiriindvajset ur nepokvarjeno. Predno otrok
pije, odlij ga v steklenico za sesanje toliko, kolikor ga je
treba, in pogrej ga na 38 stopinj Celzijevih. Da mleko ves čas,
kar otrok pije, jednako toploto obdrži, zasij steklenico za
sesanje do vratu v flanelovo vrečico. Mleko v veliki stekle¬
nici zmešaj otrokovi starosti primerno z vodo, potem ga
prekuhaj, sladkorja pa sproti pridevaj, kedar otroku mleko
pogrevaš. Kravje mleko je še lažje prebavno, če mu v
istem razmerju, kakor vode, primešaš ječmenovega ali
ovsenega soka.

Steklenica za sesanje mora biti tako narejena, da ne
teče mleko samo iz nje, temveč tako, da mora otrok mleko
izsesavati. Pri nas so v navadi steklenice, ki imajo ustnik
od kavčuka. Na vrhu ustnika prevrtaj luknjico, ki pa ne
sme biti premajhna, da se otroku ni treba preveč truditi,
pa tudi ne prevelika, da se otroku mleko ne zaleti, kedar
hitro vleče. Steklenico izmij po vsaki jedi s krtačo, belim
peskom in prekuhano vodo. Ravno tako umij dobro ustnik,
kavčukovo in stekleno cevko. Kedar dobi steklenica kak
duh, napolni jo z gorko vodo, postavi jo v lonec vode in
vse skupaj dobro prekuhaj, da se uničijo vse škodljive
glivice, ki so se nabrale v njej. Ustnik in cevko od kavčuka
moraš posebej očistiti, ker se kavčuk v gorki vodi razkuha.

Tudi popravljeno mleko je težje prebavno kakor člo¬
veško, zatorej dajaj otroku kravjega mleka v večjih pre¬
sledkih, kakor kedar ga dojiš, tedaj vsake tri ali štiri ure.

6 ®

84

Otrok navadno pije dvajset do petindvajset minut, dokler
ni sit, potčm pa sam preneha. Če ga navadiš na red, vsekdar
toliko mleka popije, kolikor ga potrebuje. Kjer ni dobiti
dobrega in zdravega mleka, pomagati si je treba z Nageli-
jevim mlekom, ki ga tako pripravljajo, da ga v steklenicah
povrejo in zgostijo. Prodajajo ga v prodajalnicah, in vsaki
steklenici je pridejano navodilo, kako se rabi.

Nekteri priporočajo različne vrste takozvanih mok
za otroke. Izmed vseh do sedaj izumljenih mok ni nobena
dobra, ker ima vsaka preveč škroba (štirke) v sebi, otrok
pa do devetega meseca škroba celo nič, ali pa le malo
prebavi. Moke za otroke smeš torej dajati še le tedaj, ko
je otrok jedno leto star.

V drugi polovici prvega leta nekteri močni otroci
poleg mleka že druge hrane potrebujejo. Za začetek je
najboljše mleko s sokom iz pšenične moke ali s pšeničnim
pšenom, zakuhana goveja juha, beljakovina, med mlekom
prej v vodi dobro prekuhan rujav suhor (cvibak), ali skorja
dobro prepečene stare žemlje, juha iz telečjih nog, po
osmem mesecu na mleku kuhana žemlja in sem ter tja
mehko kuhano jajce.

V drugem letu otrok nima več tako občutljivih pre¬
bavil, kakor v prvem, in zauživa lahko že bolj raznovrstno
hrano. Vendar je treba tudi sedaj strogo paziti na hrano.
Otrok še nima vseh zčb, in še ti so slabotni; zatorej ne
more vsake jedi dobro prežvečiti. Dajaj mu torej v drugem
letu starosti le tekoča ali vsaj mehka jedila. Škodljive so
otroku jedi, ki so kisle, ali jedi, ki imajo veliko škroba
ali sladkorja v sebi. Take jedi pospešujejo razvijanje škrofu-
loze. Posebno pa že pri tej priliki poudarjamo, da ne da¬
jajte otrokom vsaj do šestega leta ne vina, ne piva, ne
žganja, ne ruskega čaja in ne kave, ker imajo te pijače
neke strupe v sebi, ki so za otročje telo zelč škodljivi.

V tretjem letu so otrokov želodec in čreva že trdnejša,
tako da jim vsaka jed ne škoduje. Paziti je treba posebno
na to, da jedci otroci v starosti od tretjega do šestega leta
več živalskih, kakor rastlinskih jedij, ker preobilica rastlin¬
skih jedij pospešuje razvijanje škrofuloze. Za ta čas so
pripravne jedi: mleko, mlečne juhe, mehko kuhana jajca,
pečenka, surovo maslo, rženi ali pšenični kruh, rezanci, riž,
zmečkan grah in fižol brez luščin, prav malo krompirja,
cvetno zelje (karfijola), špargelji, zrelo ali posušeno sadje,
goveja juha, ržena ali pšenična kava z mlekom in sladkor-

85

jem. Skrbno pazi na otroka, da ne zauživa nezaužitnih rečij.
Ker otrok še nima tako razvitega okusa, kakor odrastel
človek, nosi in tlači si v usta, kar mu pride v roke.

Usta otrokova umij in izbriši po vsaki jedi ali vsaj
večkrat na dan s čistim, v vodi namočenim platnenim
robcem, da se v njih ne zaredi gnilina. Ovij si robec okrog
desnega kazalca in izbriši dojencu usta. Gnilino pospešujejo
raznovrstne sesuljke, ki jih matere kupujejo, ali jih same
napravljajo in otrokom vtikajo v usta, da jih potolažijo,
kedar jokajo. V sesuljkah se rade zaredijo glivice, ki pre¬
idejo na ustno sluznico, kjer se napravi gnilina v podobi
belih peg. Večjega otroka navadi, da si po jedi izpira in
izgrgrava usta. Nauči ga tudi pri tej priliki, da zna od¬
preti usta tako, da mu lahko pogledaš v grlo in v usta;
ob bolezni se potčm lahko prepričaš, ali ni v ustih ali v
grlu nastala bolezen. Kedar hočeš prav globoko v grlo
videti, postavi otroka na stol in mu obrni obraz proti oknu;
reci mu, naj odpre usta in zateglo izgovori črko a, med
tem pa mu z ročajem jedne žlice pritisni na jezik. Zobe
otrokove istotako vsaj po enkrat vsak dan umij z mokrim
platnenim robcem ali z mehko krtačico. Za zobe je naj¬
bolj škodljiv sladkor, prevroče ali premrzle jedi in pijače.

Kopanje. Otroka moramo takoj kopati, ko pride na
svet. Prve kopelji in prva postrežba dojencu je delo babice,
zatorej ne bodemo tega na široko razkladali. Voda mora
biti 35 stopinj Celzijevih gorka, ali toliko, da jo komolec, ki
ga vtakneš vanjo, lahko trpi. Prve kopelji smejo trajati
samo tri minute, poznejše pa deset minut. Do prvega leta
kopamo otroka vsak dan, v drugem letu vsak drugi dan,
pozneje dvakrat na teden. Voda je lahko hladnejša, kakor
pri kopelji za novorojenca, nikdar pa ne sme biti mrzla.
Že v začetku tega odstavka smo omenili, da je otrok za
hlad in mraz zelč občutljiv, in da mu mrzla voda razburi
živce in kri slabi. Ne kopaj torej otroka do šestega leta
v mrzli vodi; smeš ga pa, če je trden in dobro rejen, v
petem in šestem letu umivati z mrzlo vodo, posebno ob hudi
poletni vročini.

Po gorki kopelji je treba dojenca še posebno umiti
in obrisati na mestih, kjer se več nesnage nabere, t. j. pod
pazduho, v dimljah, pod kolenom in na glavi. Na mestih,
kjer se koža dotika kože, se vsled potu in moče koža tako
omeči, da njena zgornja plast odpade in se pokaže spodnja
rudeča, ki je tako boleča, kakor odrta koža. Nekteri po-

86

tresajo taka mesta z lisičjakovim semenom (Lycopodium). Se
boljše pa je namazati odrto ali omehčano kožno plast z
lojem ali z ovčjo mastjo, »lanolin« nazvano, ki jo dobiš v
vsaki lekarni. Potčm jo pokrij z bombažem ali z razpuljeno
prtenino. Dokler se koža ne ozdravi, ne kopaj otroka dolgo
časa, ker dolgotrajna kopel j kožo preveč omeči; a tudi po
kopelji ne otiraj bolnega mesta s pretrdo otiračo, ker
je odrta koža silno boleča. Na glavi otrokovi se na¬
berejo rade rumenkaste luskinaste kraste. Če jih sproti
ne izmivaš, nabere se pod njimi gnoj, ki zelo zoperno diši
in razjeda kožo. Nektere matere imajo prazno vero, da teh
krast ne smejo izmivati, češ, da tukaj gre bolezen iz
otroka. Taka vraža je nesmisel, ki je nastala le iz lenobe
nekterih mater, kterim v  se ni izljubilo, dovoljno čediti in
umivati svojih otrok. Se nikdar nismo doživeli, da bi bil
kterikoli otrok zbolel zaradi izmivanja krast. Kraste iz-
mivaj z gorko vodo in z milom in jih postrgaj z glavnikom.
Če so zelo trde in suhe, namoči jih prej z laškim oljem.
Najboljše sredstvo pa je rumenjak. Dvakrat na teden na¬
maži glavo z rumenjakom. Ko se začnejo lasje peniti, izmij
jih z gorko vodo. Potem zavij glavo v platneno čepico,
da se posuši. Če so lasje pusti ter se lomijo in izpadajo,
izmivaj jih z rožmarinovo vodo.

Obleka novorojenca ali dojenca mora biti gorka, suha,
čista, mehka in gladka, da ne odira kože. Otroka ne sme
nikjer tako tiščati, da bi ovirala njegovo premikanje, dihanje,
ali krvni obtok. Obleka mora biti tudi ohlapno narejena,
da jo lahko oblačiš in 'slačiš. Nektera mati otroka tako
tesno povija, da se mi v srce usmili, kedar vidim kaj
takega. Roke, noge, prsi, sploh vse telo je tako s povoji
povito, da se otrok ne more niti ganiti, niti prosto dihati.
Tako tesno povijanje je nespametna škodljiva navada, ki
se mora odpraviti. Vidim te, trmoglavko, ki mi nočeš
verjeti, češ, nas so tudi tesno povijali, pa smo le na svetu
in smo zdravi; otrok je pa le mirnejši, če je dobro in tesno
povit in se mu udje zravnajo. Dobro, ko pa greš zvečer
spat, sezuješ si črevlje in nogavice, odpašeš in slečeš si
vso obleko do srajce, in ko zlezeš v posteljo, pokriješ se na
lahko z odejo. Zakaj pa ne pustiš, da bi tudi tebi povezali
roke in noge in te tako pustili vso noč? Zato, ker veš,
da tega ne strpiš, ker veš, da ne bi vso noč spala, in da
ne bi mogla dihati itd. Glej, ravno tako je z dojencem.
Vsaka pametna mati izprevidi, da otrok le takrat mirno

87

spi, lahko diha in se dobro počuti, kedar ga obleka nikjer
ne tišči. Pusti torej povoje in ga oblači, kakor je spodaj
popisano. Če ti pa le vest ne dd, da bi ga ne povila, povij
ga vsaj kolikor mogoče ohlapno, nikdar pa ne povijaj rok,
da otrok lahko prosto diha. Zdravemu otroku ni treba s
povoji ravnati udov, ker so že ravni; bolnih krivih udov
pa itak s povoji ne zravnaš, temveč moraš zdravnika vpra¬
šati za svet.

Prve tri mesece oblači otroka na sledeči način: Naj-
prvo mu obleci srajčico iz mehkega platna, ki sega do
ledja, povij ga od ledja do stegen v tri- ali štirikotno plat¬
neno plenico, od podpazduhe do nog ga pa zavij v flanelasto
štirikotno plenico. Če je flanelasta plenica tako dolga, da
sega črez noge, ni treba nobenega povoja. Črez noge
segajoč konec plenice zavihaj nazaj črez otrokove pete, pa
bo držalo brez povoja. Na roke, ki ostanejo proste, natakni
kratko jopico od flanela, na glavo priveži platneno ali
spleteno čepico. Dokler je otrok v sobi, ni mu treba čepice,
kedar ga pa neseš v hladnem času na prosto, obleci mu jo.
Okrog vratu mu priveži mali prtič, naprsnik, da se tako
hitro ne premoči. Tako oblečenega otroka zavij v povoj-
nico. V razporec ali prerezo sredi povojnice vtakni žim-
nato blazinico, ki sega do zglavja. Blazinica je posteljica
za dojenca in mu podpira hrbet, da se ne krivi; potem
zasukaj konec povojnice črez kolena in trebuh in ga po¬
veži s stranskimi trakovi. Kedar se otrok onesnaži ali pre¬
moči, preobleci ga, ker taka moča otrokovi koži škoduje
in se mu naredijo po njej lišaji.

Ko je dojenec tri mesece star, obleci mu srajčico, ki
sega do stegen, potčm pa trikotno platneno plenico od
ledja do stegen; obuj mu bele volnene nogavice, Jti segajo
do kolen, na noge pa obuj volnene čevljičke. Crez sraj¬
čico obleci flanelasto jopico in spodnje krilce, ki sega črez
pete in je na flanelasti jopici z gumbi pripeto. Črez flane¬
lasto jopico in spodnje krilce obleci gornje krilo, ki tudi
sega črez pete. Kedar otrok začne hoditi, dobi kratka krila,
da lahko stopa, na noge mehke usnjate čevljičke, namesto
trikotne plenice pa hlačice iz mehkega platna, ki morajo
biti ob krajih pripete na jopico, da pri hoji ne zlezejo za
pete. Nekteri v poletnem času otroka tako oblačijo, da so
goloroki in golonogi. Ker se pa pri nas zračna toplota
zel6 izpreminja in imamo včasi meseca malega srpana mraz,
in ker tudi prehudo solnce ne stori dobro mehki otročji

88

koži, zatorej je najboljše, da večjim otrokom napravljaš
take obleke, ki pokrivajo vse telo. Po zimi ga obleci v
jopico in hlačice od flanela ali volne. Hlačice na obeh
straneh pri kolkih do stegen zareži in naredi zgoraj na
vsaki strani luknje za gumb. Tako narejene hlačice pripni
na obeh kolkih na gumb, ki je na vsaki strani pri kolku
prišit na jopico. Tudi na trebuhu lahko na jopico prišiješ
gumb in vrežeš v hlačice primerno luknjo. Gumbi držijo
hlačice, da ne zlezejo za pete, in ni ti treba niti pasu, niti
oprtavnic. Taka noša je najbolj zdrava, ker ne tišči in ne
ovira prebave in prostega gibanja, kakor pas ali oprtavnice
(ali obramnik). Podveze pri nogavicah, posebno od elastike,
so tudi škodljive, ker ovirajo obtok krvi. Kupi si trakove,
ki imajo ob koncih zapone, in jih pripni z jednim koncem
na nogavice, z drugim na jopico. Za ponočno spanje za¬
dostuje po letu srajčica, za zimo so pa najprildadnejše iz
jednega napravljene srajčica in hlačice od flanela ali volne,
ki imajo po hrbtu razporec, kjer se zapno, ko jih otroku
oblečeš. Otrok se tako oblečen ne prehladi, če tudi se po
noči razbrca in razkrije.

Otrok mora imeti svojo posteljico. Nektere matere
devajo otroka k sebi v posteljo, da jim ni treba po noči
vstajati; to pa je zelo nevarno, ker ga lahko med spanjem
zadušijo, kar se je že večkrat pripetilo. Vsaka otročja
posteljica, naj si bo zibelj, naj si bo voziček, ali trdo sto¬
ječa posteljica, mora biti tako omrežena ali ograjena, da
ni nevarnosti, da bi padel otrok iz nje. Lahko zibanje
otroku ne škoduje; zibelji pa, v kterih se otrok zelo stre¬
sava, so zdravju škodljive. Zibanje ali prenašanje otroka
z namenom, da bi zaspal, ni potrebno; če ga navadiš na
trdo posteljo, zaspi tudi v njej. Za posteljno opravo je
potrebna: žimnica in žimnata blazina, jedna volnena spodnja
odeja, podloga iz polimanega platna, platnena zgornja odeja
in jedna ali dve volneni odeji. Ker je otrok prve tedne za
svetlobo zelo občutljiv, postavi posteljico z zglavjem proti
oknu. Marsiktera mati si ne more kupiti na enkrat vseh
nasvetovanih priprav in oblek, nektera pa zopet obklada
otroka s preobilo obleko, da težko diha in se po ne¬
potrebnem poti in prehladi. Vsaka se naj torej po svoji
moči potrudi, da otroka tako redi in oblači, kakor smo
nasvetovali, in njen ljubček se bo dobro počutil. (Otroci,
ki pridejo prezgodaj na svet, potrebujejo veliko gorkote;
zato jih ne smeš zavijati v platnene, temveč samo v flane-

89

laste plenice in v bombaž; vrh tega jih ogrevaj z grejni-
cami. Ker prezgodaj rojen otrok nima moči sesati, pitaj ga
z žličko. Dokler ni dovolj razvit, ne kopaj ga, temveč umivaj
le z gorko vodo, ker ga kopelj preveč prevzame.) Ob zim¬
skem času rojenega otroka dva do tri mesece ne nosi na
prosto, dokler se zrak nekoliko ne ogreje, ker so, kakor
smo že zgoraj omenili, majhni otroci za mraz zelč ob¬
čutljivi. V poletnem času sme novorojenec že črez štiri¬
najst dnij na prosto.

Postrežba bolnemu otroku.

Akoravno dojenec ali večji otrok ne zna in ne more
natančno zaznamovati kraja, kjer ga kaj boli, vendar spo¬
zna skrbna mati, ki vedno opazuje svojega ljubljenca in
njegovo dejanje in nehanje, na izpremembi v spanju, v
blatu, na rasti zob itd., ali je otrok bolan ali ne. Imamo
pa še več drugih znamenj, po kterih spoznavamo otročje
bolezni. Vsak otrok izgubi že v početku bolezni svojo prej
še tako dobro voljo. Zdrav otrok je vesel, se smeje, skače
in se rad igra, bolan pa je žalosten, se rad joka, je zelč
občutljiv, poseda po kotih, ne briga se za druge ljudi, pred
ropotom se straši, luč se mu blišči, in začne se mu zde-
hati. Najvažnejši znak bolnega otroka je otožnost. Noben
otrok, če je količkaj bolan, se ti ne posmeje, kedar se po¬
šališ z njim; kakor hitro pa se mu bolezen izboljša, je
smehljanje prvo znamenje, da gre bolezen na bolje. Kedar
se otrok za nikogar ne zmeni in leži kakor v omedlevici,
tedaj je zelč bolan; kedar pa postane siten in se že briga
za okolico ali se želi igrati, tedaj mu je že boljše. Bolnemu
otroku se izpremeni pogled, zenica v očesu, jok, govor,
spanje, obraz, pri nekterih boleznih vsa koža; pri vsaki
dolgotrajni bolezni koža obledi, ker oslabi kri. Žila bije
počasneje ali hitreje kakor zdravemu; istotako je telesna
toplota višja ali nižja, izpremeni se sluznica v ustih in na
jeziku; pri mrzličnih boleznih izgubi otrok slast do jedi,
žeja se ga poloti, oči so steklene, obraz zagorel, vsa koža
je vroča, dihanje je hitreje in težavno. Pri boleznih v
želodcu in črevih nastopi bljuvanje ali driska. Paziti je treba,
kakšno je blato in voda. Vsaka mati naj pazi na omenjene
znake, da jih vč zdravniku razložiti ali ga opozoriti na nje.

Pri tej priliki opozarjamo slovensko mater, naj pri
vsaki otrokovi bolezni, v kteri je telesna toplota zvišana,

90

t. j. če je koža vroča, otroku pogleda v usta in v grlo.
Nevarna bolezen da vica, ki pomori toliko otrok, pokaže
se v začetku samo v grlu, kjer se po obeh straneh na
bezgavkah pokažejo smetani podobne bele pege. Posebno
važno je zgodnje spoznanje davice zaradi tega, ker imamo
sedaj zdravilo, ki prva dva dni bolezni pomaga, pozneje
pa prav malo ali nič (glej stran 16.).

Prav težavno je nekteremu otroku dajati zdravila ter
mu pogledati v usta in v grlo. Najbolj uporni so otroci od
drugega do petega leta. Kako pa moraš pri tem ravnati,
povedali smo že na strani 15. Otrok najlažje zaužije tekoča
zdravila. Kedar zdravnik zapiše praške, pomešaj po en
prašek, kedar treba, s sladko vodo ali z mlekom. V novejšem
času pripravljajo lekarji nektera zdravila za otroke v podobi
ploščnatih kamencev, na pr. glistavce, ki so s sladkorjem
in drugim sladjem pripravljeni. Take kamence otroci prav
radi zauživajo.

Soha za bolnega otroka, postelja in vsa druga oprava
mora biti ravno tako urejena, kakor soba za odrastle bol¬
nike. Posebno pa skrbi za dobro primerno hrano in čisti zrak.
Dojenec naj ostane med boleznijo pri prsih; le pri želodčnem
ali črevesnem nahodu, kjer bljuvanje ali driska ne poneha,
odstavi ga za nekaj dnij. Stradati ne sme noben otrok, ker
stradanje zelč težko prenese in takoj oslabi. Bolnemu
otroku dajaj le redke tekoče hrane; najboljše je kravje
mleko. Kedar ima pa želodčni ali črevesni nahod, tedaj
mleko za nekaj časa popolnoma opusti. Izkušnja nas uči,
da se nahod potčm kmalu izboljša, ker je vzrok nahoda
največkrat slabo mleko. Namesto mleka mu dajaj beljako¬
vine, krušne juhe in močnatega soka ali juhe v steklenici
kuhane. Starejšim otrokom dajaj vrh tega golobje ali telečje
juhe, goveje juhe, mlečnate juhe, mehko kuhana jajca, mlade
kuretine, divjačine, teletine, čokolade, juhe z jajcem, včasi
pa tudi nekoliko dobrega nekislega rudečega vina. Slabot¬
nega ali slabokrvnega otroka med boleznijo ne kopaj, pač
pa mu vsak dan umij vse telo. Pri nekterih kožnih boleznih
so pa kopelji celč koristne in potrebne, vendar vprašaj
vsekdar zdravnika.

Obleka bolnega otroka mora biti bolezni in starosti
primerna. Slabotnega otroka posebno dobro oblači in ga
ogrevaj. Kedar otrok leži v posteljici, zadostuje srajčica in
jopica. Otroku, ki je bolan na črevih, povij trebuh s flane¬
lastim ali volnenim povojem.

91

Cepljenje koz.

Dolgo časa so iskali zdravniki sredstva, da bi omejili
in oslabili nevarno bolezen na pravih kozah. Opazovali
so, da so kravje dekle, ki so molzle krave, ktere so imele
kozave izpuhljaje na vimenih, posebno če so imele razpokane
roke, dobile na rokah majhna ulesa, in da te ob času prave
bolezni na kozah niso obolele na tej bolezni. Učitelj Plett
v Stakendorfu pri Kielu je cepil leta 1795. dečke posestnika
Martinija z gnojem iz koz kravjega vimena in takoj je
izprevidel, kakšno korist je to imelo. Nastopila je kozava
bolezen, in necepljene sestre cepljenih bratov so zbolele
na hudih pravih kozah, bratje so pa ostali zdravi.

Angleški zdravnik Eduard Jenner je bil prvi, ki je
leta 1796. cepil koze od človeka na človeka, in ko so
cepljene koze prestali, vcepil jim je prave hude koze iz
bolnega človeka, in glej, od cepljenih nihče ni zbolel. Tako
je dokazal, da to sredstvo res pomaga.

Pač je bilo v začetku in tudi sedaj je še dosti na¬
sprotnikov, ki cepljenju koz, kakor vsaki dobri naredbi,
iz različnih vzrokov nasprotujejo. Vsak človek, posebno
pa izkušeni zdravnik, ki je doživel več kozjih epidemij,
prepriča se o gotovi koristi cepljenja koz, in pisatelj tega
spisa je videl sam več, kakor petdeset slučajev, ki to do¬
kazujejo, za časa hude kozje epidemije v Ljubljani leta 1888.
V neki revni družini sta v jedni sobi ležala oče in mati
bolna na kozah. Onadva nista imela cepljenih koz. Sedem
otrok pa je ležalo pri starišili v isti sobi, in noben ni
zbolel, ker so imeli cepljene koze.

Drugod je zopet ležalo pet otrok v jedni sobi, trije
so dobili koze, ker jih mati ni nesla k cepljenju, druga
dva pa sta ostala zdrava, ker sta bila pravilno cepljena.
Taki in jednaki slučaji so se dogodili tudi drugod. Koliko
pomaga cepljenje, kaže nam poročilo v nemško-francoski
vojski (1870. do 1871. leta). Med francoskimi vojaki, kjer
še ni bilo cepljenje postavno uvedeno, umrlo je 23.469
vojakov za kozami. Med nemškimi vojaki pa je bilo že
prvo in ponavljalno cepljenje vpeljano, in umrlo je samo
261 vojakov za kozami.

Pač je nekaj ljudij, ki imajo za obolenje na kozah
tako izredno naravo, da jim cepljenje malo ali nič ne po¬
maga, in da jih jeden tudi po večkrat dobi. Taki ljudje so
pa tako redke izjeme, da ne pridejo v poštev in ne morejo

92

občnega prepričanja o koristi cepljenja omajati. Cepljenje
povzroči lahko obolenje na pravih kozah. Pet ali sedem
dnij po cepljenju mrazi otroka, vročina in žeja se ga loti,
čemeren postaja, in nič se mu ne ljubi jesti. Na mestu, kjer
je zdravnik cepil otroka (navadno na vnanji strani gornjih
laktij), pokažejo se mehurčki, kterih okolica je rudeča, v
mehurčkih pa se v par dnevih nabere rumenkast gnoj;
tedaj se pokaže tudi sredi mehurčka rujava lisa, ki postaja
vedno večja in večja, in ves mehurček se izpremeni v
rujavo krasto. Otroka popusti mrzlica, krasta se osuši,
rudečica okrog mehurca obledi, krasta odpade, in vse je
pri kraju. Ker je cepljenje in popisano obolenje pravo, lahko
obolenje na kozah, in ker človek prave koze le enkrat v
življenju dobi, pomaga torej cepljenje za vse življenje.

Pač pa uči izkušnja, da pri nekterih ljudeh moč prvega
cepljenja poneha že v desetih letih. Ker se pa ne da do¬
kazati, kteri so ti ljudje, je potrebno, da se cepljenje pri
vsakem človeku ponovi vsakih deset let, kar je pri nas
pri šolskih otrokih v navadi. Če tega ne storiš, je mogoče,
da ob epidemiji koz vendar le zboliš na kozah. Vendar pa
ti bo prvo cepljenje že toliko koristilo, da, če tudi zboliš,
ne umrješ.

Med 55 kozavimi bolniki, ki sem jih zdravil 1888. leta
v bolnišnici za silo v Ljubljani, bilo je 44 cepljenih in 11
necepljenih; 44 cepljenih je ozdravelo, izmed 11 necepljenih
so pa vsi umrli. Cepljeni so pa le zaradi tega oboleli, ker
so bili vsi prej kakor pred jednajstimi leti cepljeni, t. j. zbo¬
leli so, ker niso cepljenja ponovili in je prvo cepljenje že
deloma izgubilo svojo moč. Ne kteri m pa pomaga, kakor
rečeno, prvo cepljenje za celo življenje, in če mu tudi na
novo vcepiš koze, ne primejo se mu. Lahko torej rečemo:
ko bi imeli zoper vsako bolezen tako gotovo varstveno
sredstvo, kakor zoper koze, bili bi lahko zadovoljni.

Na dan, ki je za cepljenje oznanjen, skopaj otroka,
ali pa ga vsaj omij po vsem životu, posebno po rokah,
obleci ga v sveže perilo in ga nesi na postajo, kjer zdravnik
cepi koze. Predno prideš na vrsto, sleci otroku jopico in
srajčico (samo zavihavanje rokavcev ne zadostuje), snemi
mu z glave čepico ali slamnik, da trakovi, s lcterimi je
čepica ali slamnik na glavo privezan, ne ovirajo cepljenja.
Potčm ga posadi na mizo pred zdravnika, ker je zdravniku
bolj pripravno, kakor če ga imaš v naročju. Po cepljenju
sedi na stol ali klop, posadi si cepljenca na koleni in pazi,

93

da si otrok pri premikanju na roki namazanega cepiva ne
razmaže ali ob tvojo obleko ne obriše. Crez četrt ure, ko se je
cepivo že nekoliko osušilo, obleci otroka in ga nesi domu.
Peti ali šesti dan po cepljenju se loti, kakor je že zgoraj
popisano, otroka mrzlica; čemeren je in občutljiv, in na
rokah, kjer je bil cepljen, pokažejo se gnojni mehurci, ki
postajajo vedno večji in večji, okrog njih pa koža močno
zarudi. V petih ali šestih dnevih se posušijo, in v desetih
dnevih odpadejo rujave kraste. Otrok je zopet zdrav. Sta¬
rejši otroci si radi gnojne koze razpraskajo, ker jih srbijo.
Da se to ne zgodi, povij mu ob gnojenju obe ročici z
mehkim platnenim čistim povojem. Včasi se prigodi, da se
mehurci na roki hudo gnojijo ali celo osmrade, in otrok
dolgo časa boleha. Vzrok temu je nečistost. Nektere matere
ne umijejo otrok, predno jih nesejo k cepljenju, in pozneje
tudi ne, oblečejo jih v umazano perilo, otroci si razpraskajo
mehurce, vanje pridejo prah in smeti, ki povzročijo hudo
gnojenje. Od cepljenja pa do časa, dokler se otroku ne
posušijo kraste, ni ga treba kopati, pač pa ga umij vsak
dan z mlačno vodo.

Marsiktera mati me je že vprašala, kolika starost
otrokova je za cepljenje najbolj primerna. Zdravn i ki so
že cepili koze otrokom v vsaki starosti in že tudi novo¬
rojencem, in dognano je, da cepljenje nikdar ne škoduje.
Vendar je še skoro vsak novorojenček premalo razvit, ima
premajhne roke, ne nosi se še po koncu, tako da je cepljenje
zelč težavno in tudi negotovo, ker je novorojenca treba
vsak dan kopati, in voda lahko cepivo izmije. Zatorej je
najprimernejši čas od tretjega do osmega meseca. Tedaj je
otrok že primerno razvit, vendar se še toliko ne zaveda,
da bi se bal; lažje ga pri cepljenju premotiš, in med gnojenjem
kozavih mehurcev ni tako siten in čemeren, kakor starejši
otroci. Kedar se pa v kakem kraju pojavijo prave koze,
cepi naj se vsak otrok in odrastli, ki še ni cepljen, ali pa
vsak, ki je potreben novega (ponavljalnega) cepljenja.

Stvarno kazalo

95

Snovno kazalo

Stran

I. Postrežba.

Kakšna mora biti soba bolnikova.

Kakšna mora biti postelja bolnikova.

Splošna navodila o telesni postrežbi bolnikom.

Duševna postrežba.

Nekaj o kužnih boleznih in razkuževanju.

II. Hrana bolnikom .

Jed in pijača.

Voda.

Mleko in mlečnate jedi.

Jajca.

Meso.

Moka in kruh.

Sočivje.

Sadje.

Kava, čokolada, čaji.

Vino, pivo, žganje.

III. Prva pomoč v sili .

Nezavest ali omedlevica.

Mrtvoud ali kap.

Božjast.

Krč v želodcu, ščipanje po črevih, krč glasilk v sapniku,

naduha, kolcanje.

Opekline, ozebline in zmrzline.

Krvavitve in rane.

Zlomljeni, spahnjeni in zmečkani udje.

Prva pomoč zadušencem.

Od strele zadeti..

Tuja telesa v očeh, v nosu in v ušesih.

Solnčarica.

Nekaj o strupih in ostrupljenju.

Živalski strupi.

Strup v izprijeni jedi.

Obveze.

Prenašanje in prevažanje bolnikov.

IV. O vzgoji in postrežbi zdravega in bolnega otroka

Novorojenček.

Reja otrok.

Postrežba bolnemu otroku.

5

8

11

18

20

25

26
26
28

29

30

35

36

36

37
37

39

39

40

41

41

43

45

49

50

52

53

53

54
59
68
69
72

77

78
80
89
91


1

I ^  ** 'I 1 -/ -m, ±  ,-rW*’

r'jfr‘ ,  **  ^ f  >S/r JJ ~ •-> 2-, V

■' :  v‘^s>r: ;;':

' *• /w V*-/ - / ?*> *&U- V ' ;

r '-fcv* *>• fu

l.  > r* * -V " ^ 40 ?•
'*«• *  aJ?- f-ter

iw
;y < i,

f.‘ s !V'U*. , ■ -v :>

&. *.;  - iV -Jar ., 0 <JVw* ’V

■ 'A -t a  v v rfr f  šJ3.*.

■r j •& ji -