Dopisi. Od Sv. Križa na Murskem polju. (Blagoslovljenje novega oltarja sv. Ane. — Domači umetniki.) V nedeljo dne 1. avgusta se je zopet vršila v naši farni cerkvi lepa slovesnost. Preč. g. kanonik dr. Ivan Križanič so blagoslovili nov, v čistera gotiškem slogu izdelan oltar sv. Ane. V slavnostnem govoru so omenili, kako zelo jih veseli, da so naš gospod župnik preselili sv. Ano iz puste, tik cerkve stoječe kapelice v krasno, novo cerkev. Snov k pridigi jim je dalo ime Ana, ki pomeni milost. K sklepu pa so ljudstvo navduševali, da še postavi novi veliki oltar. Povedali so nam o zares kneževski darežljivosti ljubljanskega mil. knezoškofa Jakoba Misija, kateri so kot sin križevske fare darovali za novi oltar 1000 gld. Bog jim plati ! Omenili so še tudi novega društva za stavljenje velikega oltarja in ljudstvo navduševali, da pristopi k tej družbi v obilnem številu; saj bornih 5 kr. na mesec ali 60 kr. na leto lahko vsak daruje. Nekaj pa so gosp. govornik izpustili v svojem govoru in to hočem jaz omeniti. Gosp. kanonik nas niso samo z besedo navduševali, temveč navdušujejo nas tudi z dejanjem, že pred leti so oni prvi za nov veliki oltar darovali 100 gld., sedaj pa so pristopili ludi kot ud k omenjeni družbi in plačajo stokrat toliko udnine, kakor navadni udje. Ge bi nam ljubi Bog dal še več takih udov, potem bi pač v kratkein lahko postavili nov oltar in nova barvana okna. Za lepe besede torej in za bogate darove naj jim plati Bog! Ob tej priložnosti se pa zahvaljujemo tudi še našima velikima dobrotnikoma, vlč. g. zlatomašniku .Tož. Slaviču in njegovi sestri Ani. — A sedaj imam še nekaj na srcu. Naš novi Marijin oltar je res lep; a temu se ni čuditi, saj so ga delali znani graški mojstri. Anin oltar pa ni delo tujcev, ampak delo domačih rok. Pri Mali Nedelji je namreč doma na videz priprost mizar Alojzij Gregorič. Roke tega moža pa so tako spretne, da je res čuda. Po načrlu rajnega arbitekta Mikoviča je izdelal ta slovenski mizar res oltar lako lepo, da se mu vsak človek mora čuditi. Hvale vredno je pa tudi delo znanega, v Mariboru živečega slovenskega pozlatarja Alojzija Šketa, kateri nam je Anin oltar tako okusno pozlatil, da raora vsakateri reči, zares ni nam več treba za tako delo iskali tujih mož, imamo jih že doma. S Krškega ob Savi. (Blagoslovljenje cerkve in porcijunkolova pobožnost.) Dne 18. julija smo obhajalt prav lepo svečanost v tukajšni kapucinski cerkvi. Ta dan se je zbralo veliko dubovnikov iz domače in lavantinske škofije; blagoslovili so na novo preslikano cerkev č. g. dekan št.-jernejski, slovesno pridigo in pa službo božjo so opravili preč. g. kanonik Sušnik iz Ljubljane. Znani slovenski slikar g. Gosar iz Gelja je prav krasno preslikal vso cerkev, kateremu gre vsa čast. Vse to se je zgodilo z veliko pomočjo preblage in blagorodne j.'ospe Kočevar in po drugib dobrotnikib, ter po neumornem trudu č. g. gvaidijana, da se je toli krasno prenovila cerkev in samostan. Verno ljudstvo se vsepovsod rado zbira k porcijunkolovi pobožnosti. To se je pa letos izvanredno lepo pokazalo tudi pri nas na Krškem. Govorilo se je, da ne pomnijo, da bi se bilo katero leto toliko zbralo ljudstva, kakor ravno letos. Pristopilo jih je k mizi Gospodovi okoli 2600 in tako šli potolaženi na svoj dom. Navdušile so nas posebno tudi izborne pridige, kakor g. dra. Dolenca iz Ljubljane, g. sevniškega in raihenburškega kaplana. Presrčna hvala vsem gospodom za trud, posebno pa sosednim gospodom duhovnikom iz lavantinske škofije, ki so jo imeli v spovednici in na prižnici. G. gvardijanu pa rečemo, Bog mu poplačaj ves trud, ki ga je imel pri teh priložnostih! Z Gornjega Štajarja. (Povodenj.) Grozna nesreča je zadela prebivalstvo gornještajarsko. Planine in polja, prej cvetoča, so zdaj skoraj povsem posuta s peskom in kamenjem. Oni teden je namreč izvzemši enega dneva neprenehoma deževalo tako, da so planinski hudourniki bili hitro napolnjeni z vodo ter drli proti ravnini, s seboj jemajoči zemljo in šoder. Hitro so narash pritoki in seveda tudi glavna reka Aniža. Povodenj je bila velika, kakoršne najstrarejši Ijudje ne pomnijo, enaka povodnji leta 1809., kakor so pravili, ter je veliko škode napravila. Ubogi kmet, kateri je bil zadet, nedolžen mora za dolžnega trpeti! Poročevalec je bil sam na licu mesta v bližnji vasi, ter je videl, da tam, kjer je prej bila vozna pot, je tekla voda. Po hišah in hlevih je bilo polno vode; sesuto je tudi nekaj hiš, posebno po planinah. Na železnici je bil promet pretrgan in še je večinoma prejšni teden na progi SteinachBischofshofen-Aussee-Ischl-Gmunden; in trajalo še bode nekaj časa, da vse popravijo. — Zelo hudo je bil zadet od povodnji letovišče in trg Aussee, kjer je vzela voda vse mostove in podirala celo hiSe, in vrhu tega še veliko drugači škodovala, kakor si lahko mislimo. — Tudi nekatere osebe so našle svoj grob v valovih. — Vprašam, od kod ta nesrečaV Ljudje namreč sekajo gozde, prodajajo les židovskim kupčevalcem, nasajajo pa nikar, in tako vzame v dolgem deževju voda s seboj rahlo zemljo, pesek in kamenje, in na ta način napravi veliko škode tam, kamor pride. Če bode tako dalje šlo, postal bode Gornji Štajar v teku časa kranjski Kras. Torej posestniki gozdov, štedite z gozdi, in če kaj posekate, hitro spet posadite, da vam ne bode voda zemlje vzela in tako se pečina pokazala, kakor je to zdaj na Krasu, kateri je bil preje lepo zaraščen z gozdovi, pa prišli so Benečani in gozde posekali, nasadili pa ne. Z Lemberga pri Novi cerkvi. (Dobrnski »fajerber«.) Nedavno sem se napotil v sloveče dobrnske topliee, da bi se enkrat poSteno skopal v oni topli, bojda zdravilni vodi. Najbrž zato, ker sem bolj kmetu podoben, kakor pa kakšnemu dobrnskemu »purgarju«, potisnili so me v takozvani »Fremdenbad«. No, umil sem se pošteno in hajdi zopet proti domu. In zdaj sem zvedel, kar Vam mislim povedati. Meni se je zdelo prezanimivo, da bi tega ne poročal tudi Vam. Dojdem namreč par kmetov, ki so bili zelo razburjeni in v svoji radovednosti jih vprašam, kaj se je zgodilo. »Pri občinski seji smo bili«, se mi nekako nevoljno odrežejo. No, si mislim, ta seja je morala biti pač burna, če pogledaš te obraze. Na moje nadaljno prijazno vprašanje mi odkrijejo pošteni kmetje vso skrivnost, ki se je razpravljala v občinski dvorani dobrnski. Šlo se je za »fajerber«, o katerem sem bil sicer že po zimi slišal nekaj zvoniti, da se ima na Dobrni osnuti, a gotovega mi vendar ni bilo nič znanega, ker se sicer za enake reči veliko ne brigam. »Torej za »fajerber« ste imeli sejo«, se začudim. »Ali se ima ustanoviti ali pa je že ustanovljen?« — »Seveda«, se mi zopet eden odreže, >in zdaj še hočejo imeti od naše občine tisto le uto (mi jo pokažejo) in pa prostor okoli nje, da bi si postavili neki preklicani »Feuerturn«. Mi njim pa tega ne dovolimo in danes srao imeli že drugokrat sejo zaradi tega. Sai smo njim dovolili 100 gld. podpore, samo da nas pustijo pri miru, pa nočejo, samo za uto in prostor njim je. Pa ga ne bodo dobili, če je tudi Orozelnov Francl rekel enkrat pred šolo »če nočemo prostovoljno dovoliti, pa boderao prisiljeni. Edinole kakšna višja oblast nas more prisiliti, nihče drugi«, tako odločno so zatrjevali. Stvar o »fajerberu« dobrnskem se mi je zdela vendarle zanimiva in zato sem po nadaljnem pogovoru poizvedel marsikaj, kar razodeva zvitost dobrnskih nemškutarjev in njihovih pristašev-kimovcev. Ustanovilo se je bilo torej to društvo že neki po zimi in je obhajalo tudi že svoje veselice. V spomladi se je začelo gibati, tudi na zunaj. Omislili so si obleko itd. Vaje imajo po nedeljah in praznikih, mislim da ne med službo božjo. In iz koga obstoji to društvo ? V prvi vrsti morajo biti njpgovi udi neki vsi možki, ki imajo kak zaslužek v toplicah. Torej jih najbrž sili topliški ravnatelj. Potem so pri društvu tudi nekateri kmečki fantje, ki so neki sicer pošteni, pa zapeljani ali ka-li. Ko bi njihova imena znal, bi jih kar tukaj imenoval, da bi spregledali in videli, da ni lepo in značajno, biti kot slovenski sin, ud nemškutarskega društva. Duša društvu pa je neki Orozel-nov Francl. — Opomnil sem med pogovorom, da njim bo društvo vsaj koristno, če nastane ogenj, če tudi je nemškutarsko. »Kaj še, se mi odrežejo, kaj morajo nam hnbovcem pomagati. In večina davkoplačevalcev bivamo po hribih. Pravijo sedaj seveda, da bodo dobili tako brizgalnico, da se bo dala nesti, kamor bo treba; če bi bilo tudi res, s čim pa bodo gasili, ko včasih nimamo po leti pri hiši toliko vode, da bi se enkrat žganki skuhali. Vse take besede so le pesek nam v oči. Pomagati morejo v kakšni sili le toplicam in tistim, ki so ravno okoli cerkve in v dolini. Koliko pa jih je! Če. mislijo, da ti potrebujejo »fajerber«, pa si naj sarai skrbijo za njega, ne pa cela občina.« Da torej po takem dobrnska požarna bramba nima v prvi vrsti pravega namena, pomagati v požarni sili, sem mogel posneti iz tega, ker so mi pravili, da so pred leti, ko so imeli v mislih osnovanje takega društva, nekateri še narodno misleči možje predlagali, če se že kedaj ustanovi tako društvo na Dobrni, tedaj naj bo slovensko, a o tem niso hoteli ničesar slišati. Prišel sem tedaj do sklepa in to trdijo tudi Dobrnčani, dobrnski nemškutarji hočejo s tem društvom umetno gojiti in širiti nemškutarstvo, ker se njim drugače najbrž ne posreči. Ge bi torej res bilo tako društvo na Dobrni umestno, bi pač bilo primerno in edino pametno, da bi bilo slovensko, ker kakor sem zvedel, res ni sedaj pri društvn nobenega pristnega Nemca razun topliškega ravnatelja. Torej je nemškutarstvo, kakor v marsikaterih drugih slučajih, tako tudi tukaj tisti zajec, ki za grmom skrit tiči, katerega pa je tudi oko preprostega pa poštenega kmeta zapazilo. Tukaj bi se lahko vprašali, kaj, ali niso merodajne osebe, ki imajo na ljudstvo navadno še največ upliva, o osnovanju tega društva nič vedele, da bi bile svoj glas povzdignile in 6e že ne osnovanja preprečile, vsaj bolj poštene osebe odvrnile od vstopa k temu društvu? S tem bi bil obstanek društva morda onemogočen. Rodoljubi, storite svojo dolžnost! Iz Slov. goric. (Občinskevolitve.)V bukvah vseh bukev se bere: »Vojska je človeško življenie na svetu« ; to se je pokazalo tudi pri volitvah dne 31. jul. pri Sv. Juriju v Slov. gor. Tukajšnji g. c. kr. poštar, gostilničar, mesar in mali posestnik, pa veliki bogatin, kakor se sam imenuje, je komaj pred tremi meseci se volilno pravico dobil, pa bi nekatere skoro do krvave vojske pripravil na dan volitve za župana. Ko je videl, da še takrat Hanek ne bo na obeinski stol sedel, je naravnost vsakega oštel z zbadljivimi besedami, katere je prej nagovarjal, da bi njega volili, takrat pa so mu hrbet pokazali; in prav je tako! Zakaj bi takega volili, ki pri vsaki priložnosti čez častite duhovnike psuje, manj premožne zaničuje na tak način, da se ne da zapisati? Geravno je toliko pri volitvi zmešal, da §e volitev ni sklenjena, njegova sprotivnost pa ne bo nikogar ustrašila. Iz Ptuja. (Imenik p. n. podpornikov »Dijaškekuhinje«) v Ptuju ter njihovi doneski v šolskem letu 1896/97. Bratuš Al., beneficijat v Ptuju, 10 gld.; Belšak o. Karol, minorit v Ptuju, 10 gld.; Cilenšek Mart., profesor v Ptuju, 10 gld.; dr. Horvat Tomaž, odvetnik v Ptuju, 10 gld.; Majcen Ferd., profesor v Ptuju, 10 gld.; Moravec Fr., mestni kaplan v Ptuju, 10 gld.; Ožgan Sim., c. kr. notar v Ptuju, 10 gld.; dr. Ploi Jak., odvetnik itd. v Ptuju, 30 gld.; Sedlaček J., tajnik v Ptuju, 5 gld.; Šalamon Fr., provizor mestne fare v Ptuju, 10 gld.; Lekše Fr., kaplan v Cirkovcah, 1 gld.; Vanaus trgovec v Radgoni, 2 gld.; Slekovec Mat., župnik pri Sv. Marku, 5 gld.; Grnko M., župnik v Sevniei, 5 gld.; Neimenovani v Mariboru, 10 gld.; dr. Jurtela,. odvetnik v Šmarijah, (15 + 10) = 25 gld.; S. Rutar, profesor v Ljubljani, 5 gld.; Janžekovič V., kaplan v Čadramu, 1 gld. 50 kr.; Stazinski o. Konrad, minorit, 2 gld.; sl. družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani 50 gld.; sl. okr. odbor v Slov. Bistriei 10 gld.; za "j* profesorja Kunsteka (5 + 5)= 10 gld.; sl. posojilnica v Brežicah 5 gld.; sl. posojilnica v Ljutomeru 5 gld.; Vogrinc Val., provizor pri Sv. Marjeti, 5 gld.; Božič Ant, župan in posestnik v Radoslavcih, 1 gld.; Kralj Jož., dekan v Zavrču, 5 gld.; Murkovič Fr., župnik pri Sv. Barbari v Hal, 2 gld.; Meško J., č. kanonik in župnik pri Sv. Lovrencu v Slov. gor., 5 gld.; pl. Pohl J., župnik v Pišecah, 2 gld.; sl. posojilniea v Makolah 20 gld.; Lendovšek M., dež. poslanec, duhovni svet. in župnik v Makolah, 3 gld.; sl. okr. zastop v Ptuju 200 gld.; Menhart Jak., mestni kaplan v Ormožu, 2 gld.; Kuhar Leopold (po č. o. Andreju) 5 gld.; Brdnik o. Andrej 2 kroni; Kocpek F., kaplan pri Sv. Barbari v Halozah, 2 gld.; Ogorele, nadučitelj pri Sv. Barbari, 1 gld.; Zelenik J., načelnik okr. zastopu v Ptuju in prof, 30 gld.; volilo po proštu č. g. Heržiču 100 gld.; sl. posojilnica v Ptuju 100 gld.; Voh J., nadžupnik in dekan itd. v Konjieah, 2 gld.; Gregorič A., veleposestnik in tajnik v Ptuju, 5 gld. Vsem blagim p. n. dobrotnikom izreka prisrčno zahvalo odbor. Od Sv. Planine nad Trbovljami. (Trboveljsko kat. del. društvo.) Dosedaj sem se jokal z enim očesom in s pol licem, a z drugo polovico sem se smejal. Žalosten sem bil, da je rudeča socijalistična mreža nastavljena po treh dolinah pod menoj: po zagorski, trboveljski in hrastniški in da se toliko rib vjame v njih. Vesel sem bil, ker je velik som — kat. del. društvo v Zagorju — pretrgal ono mrežo. A od sedaj se smejem z obema očesoma in licema! Drug velik som — kat. del. društvo v Trbovljah — je pretrgal ono mrežo. Do sedaj je to društvo zborovalo bolj skrito v šolskih prostorih. A dne 1. avgusta je priredilo prvi javen shod v gostilni g. Ant. Volavšeka. Domačib udeležencev je prihitelo okoli 400 in 50 somišljenikov iz Zagorja. Soeijaldemokratje so izostali vsled britke izkušnje pri ustanovitvi tega društva. Po pozdtavu č. g. predsednika je razlagal g. dr. Iv. Krek, državni poslanec iz Ljubljane, socijalno vprašanje. »Glovek je družabno bitje. Družba ima dolžnosti, da svoje ude ohranja v primernera telesnem blagostanju in da skrbi za njih dušno izpopolnitev. A sedanja človeška družba zanemarja večino svojib udov: delavce, obrtnike, male posestnike; sedanji družabni red je bolan. Velik je bolnik, veliko je zdravnikov. Nekateri in to so sili judovski liberalci pravijo; »Pustimo bolnika in bolezen! Natora si bo sama pomagala«'. Drugi in to so socijalni demokratje pravijo: »Odsekajmo glavo človeški družbi t. j. odpravimo višje stanove!« Tretji in to so krščanski socijalisti pravijo: »Vrnimo se nazaj h krščanstvu! To je staro, dvatisoč let skušeno zdravilo. Krščanska ljubezen naj zavlada zopet med viSjimi in nižjimi. Prej ne bo zdravja nazaj. Dajmo delavskim stanovom, da se prežive po človeško in da se izomikajo po krščanstvu!« Teh se poprimite, krščanski premogarji. To so vaši resnični prijatelji! . . . To so nekako poglavitne miali govornikove. Ko se je vleglo navdušeno pritrjevanje, izvolili so g. dr. Kreka v zahvalo kot zastopnika trboveljskega kat. del. društva v Solnogradu pri delavskem in obrtniškem zborovanju. Ko je odpel pevski zbor imenovanega društva, govoril je g. Jakopič, urednik »Glasnika« v Ljubljani, o varstvu za delavce in o združenju vseh krščanskih delavcev. Žel je za svoja izvajanja mnogo pohvale. Potem je naznanil g. predsednik, da se bo vršilo prihodnje zborovanje prvo nedeljo po Malem Šmarnu. Med petjem in govori so se udeleženci navduševali še dolgo za svojo sveto stvar. Ali torej nimam uzroka, da se smejem od sedaj z obema očesoma in licema? Že ves teden sam kuhal oglje na Javorniku, da bi vsaj toliko iztržil zanj, da bi postal podporni ud »kat. del. društva v Trbovljah«. (Je oglja potrebujete kaj za tinto, naročite ga pri meni. Javorniški oglar. Iz občine Drvanje. (Pojasnilo.) Cenjeni list »Slov. Gospodar« dne 29. julija 1897, št. 30. je prinesel dopis iz Drvanje, katerega popravka moja oseba potrebuje, in sicer: Že precej let je minulo, kar jaz z gosp. Mravljakom nisem občeval, še manje pa je res, da bi bil on moj svetovalec, ali pa še celo voditelj. Naš gospod župnik, Fr. Zmazek, lahko izpričajo, da sem se jaz še pred volitvijo državnih volilnih mož pismeno do njih obrnil s prošnjo, naj mi oni svetujejo, kateri gospod naj bi se za državnega poslanca volil. Tudi se ti možje niso odposlali v Maribor volit, temveč v Ptuj. — Po uradnih listinah občine Drvanje se dokaže, da je doba županovanja še le sred raeseca listopada 1896. bila končana; le protesti so nanesli in pouzročili, da so nam nove občinsko volitve samo za jedno leto, ne pa za — dve leti zavlekli. Pri začetku volitve III. razreda sem jaz očitno rekel, naj mene ne volijo; tudi v II. razredu, kar uradne listine občine Drvanje izpričajo, nisem nikakor, tudi pri drugih pretečenih volitvah sam za-se glasoval. Kolikor sem znan pri gospodih in pri poštenem ljudstvu, se lahko sklepa, da nisem in ne bodem liberalec. — Martin Tomažič, župan. Iz laškega okraja. (Buren shod.) Gledš tega shoda v št. 31. »Slov. Gospodarja« blagovoljno vsprejmite ta-le popravek: Ni res da bi bil jaz na volilnem shodu gosp. državnega in deželnega poslanca Žičkarja dne 1. avgusta 1897 v Kukečevi pivarni na Laškem — bil vodja domačih socijalnih demokratov, kateri so »rečeno« kot pod mojim vodstvom prvi začeli rogoviliti med govorom g. poslanca, temveč dokazljiva resnica je, da sem bil jaz med celim govorom popolnoma mirnega obnašanja ter niti besedice nisem izustil tem manje domače socijalne demokrate ali koga drugega k rogoviljenju spodbujal, ker jaz se nisem iz tega ali kakoršnega druzega namena vdeležil shoda, ampak kot miren gost Kukečeve gostilne. Laško, dne 7. avgusta 1897. Lorenc Majcen, tržan, posestnik, gostilničar in strojevodja. — Opomba uredn. Prejšnje pojasnilo in ta popravek smo sprejeli, ker nas sili tisk. postava. Gg. dopisnika prosimo, zdaj pa govorita vidva!