Štev. 2305.	Vili.	1928.
Oglasnik
lavantinske škofije.
Vsebina. 55. Ordinacija in ordinandi v letu 1929. — 56. Za cerkev Kristusa Kralja v Hrast- .
niku. — 57. LIX. sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1927. (Nadaljevanje). — 58. Petje državne himne. — 59. Slovstvo.
55.
Ordinacija in ordinandi v letu 1929.
Višji redovi, kakor jih našteva kanon 949, se bodo delili v nastopnem 1. 1929 v mariborski stolni in mestni župnijski cerkvi z ozirom na kanon 978, § 2, ki določa, ut „subdiaconus et diaconus tres saltem menses in suo quisque ordine fuerint versati...“, v sledečem sporedu: prvi višji red ali subdiakonat, dne 6. januarja, na praznik Razglašen j a Gospodovega; drugi višji red ali diale o n a t, dne 14. aprila, na drugo nedeljo po Veliki noči in tretji višji red ali presbiterat, dne 29, junija, na praznik sv. apostolov Petra in Pavla. (Kan. 1006, § 3.)
Višje redove bodo prejeli naslednji gg. četrtoletniki, gojenci kn. šk. lavantinskega duh. semenišča, ki so zadostili predpisom kanonov 975—977: Hanželič Rudolf iz Ormoža ; Klemenc Jožef iz Gradca; Ledinek Maks iz Slivnice pri Mariboru ; Lesjak Karl od Sv. Jurija ob Taboru; Vodeb Ivan iz Vidma ob Savi.
Mnogočastiti gg. dušni pastirji naj razglasijo v zmislu kanona 998 ordinacijo in ordinande na kvaterno nedeljo v adventu, dne 23. decembra 1928 s prižnic vernemu ljudstvu s povabilom, naj se opravljajo molitve za goreče duhovnike, naj pa tudi nihče, ki ima upravičen ugovor zoper posvetitev navedenih kandidatov, tega ne prikriva. (Lavant, škofije Uradni list 1919. II, 23 str. 34 nsl.)
Po naročilu lavant, sinode 1911, str. 812, naj opravijo dušni pastirji na letošnjo adventno kvaterno nedeljo, ko po končani pridigi razglasijo ordinande, javne molitve z vernim ljudstvom za goreče duhovnike: Molitev za duhovnike (Sinoda 1903, str. 910, 911) ter trikrat Očenaš, Češčenamarija in Čast bodi Očetu. Na dan podelitve višjih redov, naj pridodajo posamezni duhovniki pri sv. maši k predpisanim kolektam še kolekto „pro omni gradu Ecclesiae“ (3. inter or. diversas). Verniki naj se vsakokrat v nedeljo pred podelitvijo višjih redov povabijo, da opravljajo pobožne molitve za duhovniške poklice in ordinande.
56.
Za cerkev Kristusa Kralja v Hrastniku.
Mnogočastiti duhovni sobratje, dragi verniki !
V spominu so Vam še besede, ki sem jih zapisal v spodbudo za nabiranje sklada za novo bogoslovnico v Mariboru.
„Kaj nam pomaga,“ sem dejal, „če se ponašamo z razsežno škofijo, če pa škofija nima zadostnega števila duhovnikov? Kaj pomagajo ponosne cerkve, mogočno doneči zvonovi, dragocena cerkvena oprava, če pa ni duhovnika, ni sv. maše, ni redne službe božje, če se ne delijo sv.zakramenti? Najveličastnejše cerkve začnejo razpadati, ako so brez duhovščine ! Če primanjkuje duhovnikov in duhovniških po-klicov v lavantinski škofiji, je temu kolikor toliko sokrivo tudi nedostatno poslopje sedanje mariborske bogoslovnice.“
Zato sem povabil vse Lavantincc, da žrtvuje skozi nekaj let vsak posameznik na Martinovo nedeljo vsaj 1 dinar, oziroma vsaka lavantinska družina vsaj 10 dinarjev za novo bogoslovnico, dokler ne bo zbrana potrebna vsota in se bo dvignil naš skupni jubilejni spomenik za 700 letnico lavantinske škofije.
Hvala božjemu Srcu Jezusovemu — njegovemu varstvu se je namreč izročilo zasnovano podjetje nove bogoslovnice — moja prošnja je padla širom škofije na rodovitna tla ! Od vseh strani prihajajo razveseljivi prispevki za bogoslovni sklad ! Naj bodo blagoslovljeni z obilnim nebeškim in zemskim blagoslovom vsi dosedanji pa tudi bodoči dobrotniki in ustanovniki nove bogoslovnice !
A danes, Lavantinci, Vas moram opozoriti na znani industrijski kraj, ki šteje blizu 5000 prebivalcev, ki ima sedemvazredno deško šolo, scdemrazredno dekliško šolo in povrh še dve vzporednici, a nima lastne hiše božje ! V mislih imam Hrastnik, ki spada pod razsežno župnijo Trbovlje, ki šteje danes že 17.200 duš. Trboveljska župnijska cerkev je oddaljena od Hrastnika 9 km -— tudi do najbližje sosedne župnijske cerkve na Dolu imajo Hrastničani dobre 3/4 ure hoda ! Pa tudi, če bi bila trboveljska župnijska cerkev sredi Hrastnika, je za 5000 prebivalcev Hrastnika oči vid no premajhna ; dolga je namreč le 32 m in 7 m široka. Saj tudi ni bila zidana 1. 1660 za tisoče priseljenih delavskih družin, ampak za domače kmetske družine !
To so znane ugotovitve ! A ni vsakomur znano, da sem že dolgo s tiho bolestjo zaznaval propadanje verskega in nravnega življenja delavske kolonije v Hrastniku ! Kako me je bolela mila tožba trboveljske duhovščine, da šolska in šoli odrasla mladina v Hrastniku pohaja ob nedeljah in zapovedanih praznikih brez službe božje, ker nimajo lastne cerkve ! Hudo mi je bilo slišati, da se v Hrastniku le poredko moli zjutraj, opoldne in zvečer, ker ne čujejo zvona, ki bi vabil k počeščenju Device Marije, ali klical k molitvi za one, ki umirajo, ali jih nesejo k večnemu počitku . . . Nimajo lastne cerkve !
Lavantinci ! Prosil sem Vas prispevkov za novo bogoslovnico, niste se branili, trkal sem na Vaša blaga srca za najrazličnejše skupne potrebe in vsekdar ste navzlic obilnim drugim prošnjam prispevali po svojih močeh, tudi danes ne preslišite moje prošnje, ko prosim : pomagajte pozidati delavstvu v Hrastniku lastno cerkev s stalno službo božjo. Delavstvo si ob svojih skromnih plačilih ne more samo pozidati primerne cerkve !
Kaj naj storimo, vprašujete ? Poslušajte !
Ustanovilo se je s škofijskim dovoljenjem v Hrastniku : „Cerkveno društvo za zidavo cerkve Kristusa Kralja v Hrastniku“. To društvo je že razposlalo po vsej Sloveniji župnijskim uradom, kat. društvom, družbam in bratovščinam pa tudi zasebnikom prošnje in nabiralne pole za prispevanje k zgradbi cerkve Kristusa Kralja. Častiti gospodje dušni pastirji naj te prošnje ne prezrejo, naj jo s prižnice ljudstvu priporočajo ter s svojo preskušeno ljubeznijo in požrtvovalnostjo podpirajo nabiranje prispevkov za novo cerkev v Hrastniku. Pa če tečejo prispevki tudi le po „parah“, dobrodošli so ; tudi mali kamenčki so pri talco veliki zgradbi potrebni ! Prepričan sem, da tudi za male prispevke ne bo izostalo kraljevsko povračilo Kristusa Kralja !
Ko so se Izraelci vrnili iz babilonskega ujetništva, so malodušno rekli, „ne moremo postaviti takega templja, ki bi bil primerno središče judovstva in našega bogoslužja,“ pač pa so hiteli v svoji sebičnosti graditi in popravljati lastne domove ! Tedaj jim je poslal Bog preroka Hageja, ki jim je govoril, da jim je šumelo po ušesih : „Mnogo ste sejali, a malo naželi, jedli ste in niste se nasitili, oblačili ste se in niste se ogreli, in kdor je nalagal prihranjeno plačo, jo je spravljal v pretrgano vrečo . . . Zakaj? Tako govori Gospod vojnih trum ; ker je zapuščena moja hiša in ste vi skrbeli vsak le za svojo hišo . . . Zato sem poklical sušo nad deželo in nad griče in nad pšenico in nad vino in nad olje in nad vse, kar rodi zemlja, in nad živino in vsako ročno delo“. (Hagej 1, 7 in naprej.)
Vam pa, ki bodete s svojimi prispevki pomagali graditi prvo slovensko cerkev Kristusa Kralja, ne veljajo te pretresljive besede prerokove, Vam veljajo besede Kristusa Kralja : „Dajajte in se Vam bo dalo : dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje.“ (Luk. 6, 38.)
Dano na praznik Kristusa Kralja 1928.
t Andrej, 1. r.
škof lavantinski.
57.
LIX. Sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1927.
(Nadaljevanje).
II. Kako naj pridobiva dušni pastir, oziroma veroučitelj izobraženstvo za praktično krščanstvo in za življenje s cerkvijo?
Reševalci drugega konferenčnega vprašanja pravilno ugotavljajo, da dušno pastirstvo izobraženstva v lavantinski škofiji še ni doseglo svojega viška. Zato dosledno povdarjajó potrebo gorečnejega sestavnega dušnega pastirstva za izobražene sloje, a ne soglašajo v uporabi metod in sredstev za dosego tega cilja.
Razveseljivo je dejstvo, da se referenti v svojih razpravah po večini izdatno poslužujejo bogate sodobne literature o pastoraciji izobraženstva v mestih in po deželi. Semtertje so citati sicer netočno in premalo razločno označeni, kakor še pri večini tudi manjka navedbe porabljenih virov, vendar pa samo dejstvo uporabe sodobne literature kaže izredno zanimanje za sproženo vprašanje.
Najpreglednejše razpravljata o navedenem konferenčnem vprašanju gg. K o ko ši n ek Janko, sedaj ordinariatski ekspeditor v Mariboru in Kovačič Veter, sedaj gimnazijski katehet v Celju. Izrecno pa se morata pohvaliti tudi referata Ernesta Terstenjak, žup. upravitelja pri Sv. Juriju na Pesnici in Ivana Messner, sedaj dekana v Marenbergu.
V nastopni rešitvi se je poskušalo upoštevati najrazličnejše priporočene metode in preizkušena sredstva za pridobivanje katoliške inteligence za praktično krščanstvo. .
Predpogoji ga pastoracijo igobrasensiva.
Sv. Gregorij Vel. piše, da je regimen animarum, dušno pastirstvo, ars artium;1
posebej in s poudarkom velja ta naziv za sodobno pastoracijo mest, izobraženstva in industrijskega delavstva.
Kdor pa hoče umetnost dušnega pastirstva za izobraženstvo sestavno Vršiti, mora izpolniti predvsem dva predpogoja : usposobiti mora samega sebe za pastoracijo izobraženstva ter poznati mora izročene vernike.
a)	Osebna usposobljenost dušnega pastirja. Priznan je v pastoralnem bogoslovju aksiom, da je za vsako dušno pastirstvo potrebna preizkušena čednost in primerna vednost pastirjeva.
1 Regula pastoralis pars I. cap. 1.
1. Dr. Franc Ušeničnik zahteva glede čednosti od dušnega pastirja : resnično pobožnost, s katero se morajo družiti takozvane tri „mašniške čednosti“, namreč sv. čistost, radodarnost in pokorščina. A te čednosti nikjer ne uspevajo brez samo-zataje. Zato bodi duhovnik skromen v jedi in pijači, v razvedrilu, v obleki, v vedenju. Razen teh čednosti je pa dušnemu pastirju potrebna še apostolska gorečnost.1
2. Poleg čednosti potrebuje dušni pastir tudi primerne vednosti. Oboje si mora osvojiti že v dobi pripravljanja na mašniško posvečenje. Cerkveni zakonik v kanonu 1365 podrobno našteva predmete, ki naj se jih uči kandidat mašništva. Pa kakor v čednosti, se mora duhovnik tudi v vednosti izpopolnjevati ves čas svojega dušnopastirskega delovanja, da bo lahko odbijal napade onih, ki v imenu znanstva in raziskavanja izpodkopavajo temelje krščanstva.2
A duhovnik, ki hoče privlačno vplivati na izobražene sloje, mora storiti tako glede čednosti kot vednosti več, kot se navadno terja od dušnega pastirja.
Izčrpno je tozadevno navodilo v „Instructio pastoralis Labacensis“. Glasi se: „A persona sacerdotis relatio plus minusve favorabilis ad homines cultiores dependet! Sacerdos virtutibus sacerdotalibus ornatus sit! Munera sacra obire contendat revera devote, attente, ut ex omni motu fides profunda eluceat sacrorum mysteriorum, quä peraguntur. In commercio quotidiano caveat ab agendi modo, qui superbiam, arogantiam, dominandi cupidinem, praepotentiam redoleret, sed pronti decet sacerdotem affabilis sit, humilis, urbanus, patiens, plenus veri amoris Christiani verbo et opere. Ncque formas consuetas urbanitatis in colloquendo, visitando, manducando, bibendo ignoret ; nam ignorantia hac in re auctoritatem valde minueret.
Plus adhuc auctoritatem sacerdotis ignorantia minueret in iisdem scientiis, in quibus homo politus imprimis sacerdos versatus sit oportet. Quapropter studiis theologicis semper vacet; praeter dogmaticam, ethicam et philosophiam principia perspecta habeat, quibus societas in dirimendis problematibus socialibus innitatur. Excolat quoque pro posse scientias profanas ; praecipue litteraturam ncc non historiam propriae nationis bene noverit, eoquod isthaec scientia quo perfectior nostris diebus ab omnibus requiritur, qui classi hominum cultorum adnumerari volunt.“3
b)	Poznanje vernikov. Vsak dušni pastir bi moral skrbeti, da glede izročenih „ovčic“ lahko zatrjuje s Kristusom : „Ego sum pastor bonus : et cognosco meas et cognoscunt me meae.“ (Jan. 10, 14.) Na te Kristusove besede navezuje Tridentinski cerkveni zbor svoje naročilo, ko odreja : „Quum praecepto divino mandatum sit omnibus, quibus animarum cura commissa est, oves suas cognoscere... sacrosancta Synodus cos admonet et hortatur, ut divinorum mandatorum memores factique forma gregis in indicio et veritate pascant et regant.“4
Lavantinska sinoda (1911 pag 733.—752.) navaja kot najboljša sredstva za cognitio ovium zapisnik duš (liber status animarum) in osebni stik dušnega pastirja s svojimi verniki.
1.	Liber status anim ar u m-k ar t o t e k e. Podeželski župnik, ki pozna svoje župljane „nominatim“ in po obrazih, rabi leta in leta, da jih spozna tudi v dušno-pastirskem oziru. Kako dobrodošli so mu toraj zapiski in podatki o moralnih, družinskih, socialnih in gospodarskih razmerah njegovih župljanov, zapisani v knjigi „Status animarum“. Za mesta in industrijske kraje, kjer se ljudstvo pogosto priseljuje in izseljuje, ukazuje lavant, sinoda 1911 (pag 742) uvedbo abecedno urejene kartoteke, namesto knjige za popis župljanov.
1 Pastoralno bogoslovje I. str. 12 in nasi.
1 Primerjaj Dr. F. Ušeničnik : Pastoralno bogoslovje I. str. 30—39.
3 1. c. pag 148.
1 Sess. XXIII, cap. 1. de reform.
Za nemške in avstrijske škofije so od leta 1925 za popis župljanov velemest in industrijskih središč- od posameznih ordinarijatov predpisane enotne listine za kartoteke, ki vsebujejo natančno označbo stanovanja, poklica, rojstva, poroke, vere, čtiva, društev in še drugih podatkov o družinah ter o samskih osebah.1 Zakaj se odredba o kartotekah v mestih in industrijskih središčih lavant, škofije še ni izvedla, ne bomo tukaj raziskovali. Profesor Dr. Swoboda je bil do zadnjega časa prepričan, da sc zanesljiv status animarum za mesto Dunaj ne da izvesti. Za to bi se moral po njegovem mnenju ustvariti poseben urad2. Danes ima Dunaj svoj status animarum, izvedel ga je laični apostolat; z njegovim sodelovanjem se je v vsaki dunajski župniji ustanovil takozvani „Pfarrsekretariat“—župnijsko tajništvo, kjer poslujejo večinoma nastavljene in honorirane ženske osebe, nazvane „župnijske sestre“,3 ki tudi sicer v dušnem pastirstvu požrtvovalno in uspešno pomagajo duhovništvu. „Župnijski bratje“ se sicer tudi rabijo, a bolj porabne se zde „sestre“. V lavantinski škofiji laični apostolat še ni sestavno organiziran, a razmere bodo z neodoljivo silo njegovo organizacijo izsilile, in tedaj bo tudi pastoracija inteligence po mestih napravila velik korak kvišku !
2.	Osebni stik, je drugo dragoceno sredstvo za uspešno pastoracijo izobraženih krogov, ki obenem daje duhovniku priliko za individualno dušno pastirstvo iz-obraženstva. Referent Kovačič P. iz Celja ne svari brez vzroka duhovnikov, da naj ne iščejo stika z laičnimi izobraženci po gostilnah, kjer čestokrat ravno duhovnik verskonravno življenje preje podira nego gradi. Piše namreč : „Kako naj duhovnik v pivski družbi dviga zmisel za verskonravno življenje, ako v razigrani volji z neslanimi dovtipi in neduhovskim vedenjem kaže edinole Človeka slabosti. Isto velja tudi o zasebnih obiskih, če jim je edini namen : le gostarija. Pogrešena je tudi metoda pridobivati laika za življenje s cerkvijo s tem, da se pred njim ne pokažemo kot duhovnika, ampak samo kot človeka.“ Če govorim o osebnem stiku, mislim na obiske vsake laiške družine, ne samo nekaterih duhovniku prijaznih družin. Prilik za take obiske se ne manjka : Pojdi k njim na dom ob Novem letu, za god, ob veselih in žalostnih dogodkih, pa tudi sicer kot dušni pastir. Zanimaj se za njihove otroke, bodi z njimi prijazen in dober, zlasti, če jih imaš v šoli v svojem razredu. Za take obiske je treba seveda apostolske gorečnosti, a v dušnem pastirstvu se ti obiski izplačajo.
Lahko bo dobremu pastirju v mestih in industrijskih središčih, deloma iz kartoteke, deloma po osebnem stiku, spoznati izročene izobražene vernike. Kakšni so? V Lavantinski sinodi 191 P1 so naštete petere kategorije: 1. increduli; 2. indifferentes ; 3. dubitantes ; 4. timidi, similes Pilato ignavo et timido; 5. fideles, in pristavili bi še lahko 6. apostatae. Po tem spoznanju bo usmeril dušni pastir tudi svojo pastoracijo, ki jo smemo deliti v izvcncerkveno in cerkveno.
A.	Izvencerkveno dušno pastirstvo.
Za izrazite protiverske izobražence naj dušni pastir moli, da se jih presv. Srce Jezusovo usmili in odvzame njih dušam temo, v kateri žive brez sreče ! Če s to vrsto izobraženstva potrpimo, pa ne smemo mirno gledati njih zmot, zlasti, če širijo brezverstvo in materializem med ljudstvom. Greh bi bil molčati, če se od te strani zavaja ljudstvo v nevero. Kakšna protisredstva bo pa porabil dušni pastir zoper širjenje brezverstva po izobraženstvu, je največ odvisno od krajevnih razmer.
1 Engelhart: Neue Wege der Seelsorge 1927, str. 29—32, podaja vzorce dunajske enotne listine za kartoteko.
2 Swoboda : Großstadtseelsorge, str. 139.
3 Engelhart: Neue Wege der Seelsorge 1927, str. 36.
4 l. c. str. 428 in nasi.
Za pasti ro vanj e versko brezbrižnih izobražencev, dvomljivcev ter prcboječih inteligentov bo dušni pastir pred vsem moral ugotoviti vire verske skepse. Pogrešno bi bilo povsod sumiti le nemoralo kot prvi vir vse današnje verske brezbrižnosti in nevere. Arski svetnik Janez Vianey sicer pravi : „Jaz bi rad poznal čistega, pravičnega, treznega človeka, ki taji Boga in večnost. Ni ga !“ Toda danes je le čestokrat poleg nemoralnosti vzrok naraščajoče verske skepse med izobraženci sistematični laicizem pri vzgoji, kr je racionalistična in materialistična; dnevno čtivo, vse veri odtujeno in veri sovražno, s katerim polni slovenska inteligenca vsak dan svoje srce in svojo glavo, vrhutega še nepoznanje krščanskih resnic — saj se katoliške knjige in revije ne berejo — ter predsodki in izkrivljeno mnenje o kat. duhovščini. To so glavni viri, iz katerih se razliva reka verske brezbrižnosti ter cerkvene odtujenosti med slov. izobraženstvo. In vzroki bojazni pred praktičnim krščanstvom? Slovenska javnost še ni priznala Kristusa za svojega kralja v javnem življenju. Izobraženec, ki se dosledno udeležuje cerkvenega verskega življenja je še vedno tarča pikrih opazk od strani svojih veri odtujenih tovarišev in tovarišic. Zato se vrste Nikodemov ne redčijo. Kakšna sredstva naj rabi dušni pastir, da pridobi vse te navedene vrste izobraženstva za praktično krščanstvo?
Poslužil se bo splošne in individualne pastoracije izobraženstva.
1. Za splošno pastoracijo inteligence se priporočajo v mestih, kjer je obilo izobraženstva : a) Verske konference s predavanji in z diskusijo ; vršijo se naj mesečno. Na verske konference bo vabil dušni pastir po časopisih, pa tudi osebno in pismeno. „Vocat eos nominatim“ pripominja Swoboda v „Großstadtseelsorge“ : „Und mancher, dem man das Pilatuswort von der Wahrheit imputierte, wird sich als Nikodemus einfinden.“ Lokal za verske konference bodi na nevtralnih tleh in odličen, govorniki morajo biti strokovnjaki, snov predavanj zajeta iz življenja, podajanje primerno pričakovanju poslušalstva, b) Spretno urejevan „Župnijski list“, ki opozarja na cerkveno leto, službo božjo, apologetično in drugo bogoznansko literaturo.
2. Individualna pa s tor a cij a. Pred vsem po deželi, kjer verska zborovanja radi pomanjkanja poslušalstva niso priporočljiva, pa tudi po mestih bo dušni pastir pridobival izobraženstvo za življenje s cerkvijo le po kar najtesnejšem osebnem stiku. Kako bo prišel dušni pastir v osebni stik z izobraženstvom še izven svoje župnijske pisarne, za to smo že navedli najprimernejše prilike.
Poleg osebnega stika je po mestih za pastirovanje izobraženstva neobhodno potreben 3. laični apostolat, to je organizirano sodelovanje izbranih laikov pri izvencerkvenem dušnem pastirstvu. Saj je postalo po mestih dušno pastirstvo tako mnogostransko in talco komplicirano, da sam duhovnik tega ne zmore, vrhutega so tudi situacije včasih take, da je boljše, če jih rešuje neduhovnik, včasih celo ženska oseba. Kako organizirati laični apostolat in kako ga uporabljati za sestavo statusa animarum, za kolportažo dobre knjige, za pridobivanje nesrečnih odpadnikov, za sanacijo razdraženih zakonskih, za razpredeno delo krščanske dobrodelnosti, bodisi za nasvete pri poklicih, za posvete družinskih mater, za bolniško postrežbo i. t. d. — vse to je poglavje svoje vrste, ki ga je treba posebej in natančno proučevati.1
Vplivno izvencerkveno sredstvo za versko propagando med izobraženstvom je poleg kolportaže katoliški tisk. „Ni dovolj,“ piše eden izmed referentov, „za dvig katoliškega tiska zabavljati čez urednike, da ne branijo dovolj odločno in spretno vere in cerkve. Tako dolgo bomo inferiorni v katoliškem, posebej v verskem slovstvu za izobražence, dokler bomo le čakali, da kdo drugi kaj spiše, sami pa puščali pero rjaveti!“ Ko je pa knjiga ali časopis dotiskan, ga je treba tudi spraviti
1 Glej : Engelhart : „Neue Wege der Seelsorge,“ str. 16 in nadalje.
med	mase. Zakaj	se nihče ne loti	kolportaže	kat. nabožnega in verskega slovstva
med	inteligenco?	Popolnoma smo	prepustili	inteligenco svobodomiselnemu tisku.
B.	Cerkvena pastoracija izobraženstva.
Izvencerkveno dušnopastirstvo naj privabi izobraženca v cerkev, tukaj se pa nadaljuje pridobivanje izobraženih slojev za praktično krščanstvo, a) Po deželi imej izobraženstvo v cerkvi primerno odličen prostor, b) V pridigah se je treba glede snovi in podaje ozirati na inteligenco, tudi če jih je malo. c) Služba božja naj se točno začenja in z vso skrbnostjo ter pobožnostjo opravlja, č) V cerkvi vladaj red in snaga, d) Prirediti je treba tekom leta primerne pobožnosti, poklicati tuje	izpovednike	ter izobražence	na nje ali	osebno ali pismeno opozoriti ter jih
povabiti k pobožnosti, e) Posebno	izdatno sredstvo za cerkveno pastoracijo izobra-
ženstva so duhovne vaje. Pridobiti inteligenta za duhovne vaje, je velik uspeh, ker se ob duh. vajah inteligenta najlažje pripravi za sv. spoved. In spoved s sv. obhajilom je najboljše sredstvo individualne cerkvene pastoracije izobraženih slojev.
Kjer je po mestih mogoča posebna služba božja za izobraženstvo, naj se na vsak način in takoj uvede. Primerna, dobro pripravljena kratka pridiga — 15 minut — tiha sv. maša s petjem izvežbanih cerkvenih pevcev, in cerkev se bo stopnjema polnila z obiskovalci, ki se bodo pridobivali za praktično krščanstvo. Za „fideles“ med izobraženstvom je treba organizirati in z vso ljubeznijo voditi Marijanske kongregacije; priporoča se tudi „Apostolstvo mož in mladeničev“, pa to ne spada več v okvir konferenčnega vprašanja — ki hoče podati le navodila, kako pridobivati inteligenco za praktično krščanstvo.
Učitelji na osnovnih šolah.
O posebni pastoraciji podeželskega učiteljstva podaja Dr. Fr. Pšeničnik v Pastoralnem bogoslovju jasna in preizkušena navodila. Naj si jih vsak dušni pastir ponovno prebere in se po njih ravna.1
Dijaštvo.
Naše dijaštvo se danes nahaja v veliki krizi, nima več onega zanimanja za važna vprašanja, kot svoje dni ; preveč jih zaposluje šport, ki jih ne blaži, pač pa jih preveč raztresa. Težko delo ima danes srednješolski katehet, da ohrani dijaka vernega in ga pridobi za praktično krščanstvo. Kaj naj stori ? Pastoralno bogoslovje mu daje v tem oziru dragocene nasvete.2 Obširna navodila najde tudi v lavant, sinodi 1911 „De pastoratione studiosorum“.3
Vsa sredstva, ki se nahajajo v obeh navedenih virih še danes veljajo:
1. Temeljit apologetičen pouk mora dati dijaku celo zakladnico orožja, s katerim bo branil svoje kat. stališče in svoje življenje s cerkvijo.
2. Pa tudi v dogmatiki, moralki, cerkveni zgodovini in v liturgiki mora biti katoliški dijak danes verziran. Še vedno se napada sv. pismo, primat, celo božja oseba Jezusova sama. Tu je treba opozoriti na vse ugovore in jih temeljito razbliniti. Vrhutega mora katehet ohraniti osebni stik z dijaki tudi izven šole; priporočati in posredovati jim mora primerne dobre knjige ter jih pridobivati za dijaško Marijansko kongregacijo. Tako bo rešil srednješolski katehet med dijaštvom, kar se da rešiti.
1 1. c. pag. 770.
2 Dr. Fr. Ušeničnik, 1. c. 768 in nasi.
3 1. c. pag. 428—442.
Nikdar in nikoli ne pozabimo pri vsem prizadevanju za rešitev duš med iz-obraženstvom ene velike naloge vsakega duhovnika: V svojem življenju oòitujmo Kristusa, ki bo dal rast semenu, ki ga sejemo v človeška srca. In plačilo? „Ouum apparuerit Princeps pastorum, percipietis immarcescibilem gloriae coronam.“ (I. Petr. 5, 4.)
Uporabljeni viri:
1. Lav. sinoda 1911.
2. Dr. Fr. Ušeničnik: Pastoralno bogoslovje, Ljubljana 1919.
3. Dr. H. Svoboda: Großstadtseelsorge 1919, Pustet, Regensburg.
4. Schulte J oh. Chrysost, O. F. M. Cap., Pastorales und Asketisches für Seelsorger unserer Tage 1927, Stuttgart, O. Schlozs.
5. Peter Karl Gustav : Die Pfarrkartothek, Köln 1926, 2. Aufl.
6. Dr. Hefter : Pastoralschreiben 1925 : Celovec, kn. šk. ordinariat.
7. Dr. Faßbender Martin: Belebung und Pflege des Laienapostolates in den Kreisen der Gebildeten. 1916.
8. Loop. Engelhart: Neue Wege der Seelsorge im Ringen um die Großstadt. 1928, Tyrolla, Innsbruck. .
9. Linzer Quartalschrift: Dr. Dubowy Ernest: Aus der inneren Mission einer Großstadtgemeinde 1925, Linz.
10. Peti katoliški shod v Ljubljani 1923.
58.
Petje državne himne.
Navedba o cerkvenem slavljenju državnih praznikov v Oglasniku 1924 št. VIII. odst. 49, se je izpremcnila z odredbo, da se v smislu odloka ministrstva prosvete z dne 24. julija 1928 P. br. 11 278 pri šolski službi božji tudi nadalje poje le „Bože pravde“, pri šolskih slavnostih izven cerkve pa po ena kitica srbske, hrvat-ske in slovenske himne.
59.
Slovstvo.
1. Dr. Radö Kušej, Verski zaklad in patronatna bremena. (Poseben odtisk iz ljublj. Škof. lista.) — Poučna razprava bo dobro služila cerkvenim predstojništvom. zlasti v tistih župnijah, ki so versko-zakladnega, oziroma deželno knežjega patronata. Naroča se pri Škofijskem ordinariatu v Ljubljani, izvod stane Din. 6'—.
2. Nadžupnija in dekanija Vuzenica. Spisal Josip Mravljak. Maribor 1928. Knjižica prinaša na 90 straneh poleg splošnih podatkov iz krajevne zgodovine vrste dušnih pastirjev v Vuzeniški nadžupniji in njej podrejenih župnijah. Dobi se v samozaložbi pri gospodu pisatelju v Vuzenici.
3. Taschenkalender und kirchlich-statistisches Jahrbuch für den katholischen Klerus, 1929. Ta 51. letnik prinaša prav poučno navodilo, kako bodi napravljena duhovniška oporoka, da je veljavna po določbah cerkvenega zakonika. Razen-tega vsebuje popoln seznam svetnikov po rimskem martirologiju pri vsakem dnevu, in osebne podatke o škofijah tudi v Sloveniji.
Lavantinski škofijski ordinariat v Mariboru,
dne 26. novembra 1928.
Izdaje lavantinski škofijski ordinariat. — Urejuje dr. Ivan Tomažič. Tiska tiskarna sv. Cirila v Mariboru.