Štajarski Slovenci. na noge! Prvi slov. katoliški shod se vrši v Ljubljani, dne 30. in 31. avgusta. Vabimo in pozivljemo pa vas že zdaj — o pravem eaau —, da si more vaak, ki ae meni vdeležiti zbora, lepo razdelili svoje opravke in stanovske dolžnosti, da potera more brez kvara par dnij oditi od hrama. Gez vse je želeti, da se zbora udeležimo v velikem, v ogromnem številu, naj ima I. slov. kat. zbor pravo lice katoliškega, slovenskega naroda, in da bomo dostojno zaatopani tudi mi gtajarski Slovenci, kakor smo tudi mogočna veja slovenskega drevesa. Naj nikdo ne pravi: opravili hodo tudi brez mene; jaz sem itak katoličan in Slovenec, naj že grem na sliod ali ne. To je mogoče, toda na takošnjih zborih budi ae katoliška zavest, se zaneti ogenj pobožnosti; iskriea aicer živa pod pepelom vzgori s plamenom, in razgreje tebe, a vname tudi druge. In za katoliško atvar, za katero je dal božji Sin sam sebe, ne morejo se božji otroci nikdar dosti razgreti. Zato pa naj pridejo na ahod tudi kristjani, katerim katoliška atvar ni prva reč. Morebiti pri tem močnem ognji očistijo svojp mnenje ter poatavijo versko svoje prepričanje zopet na tisto mesto, katero dohaja sv. veri. Naj tudi ne izostanejo tisti, ki menijo in tudi pišejo, da bo kat. shod v Ljubljani alovenaki dom zatajil in alovensko mater porinil za vrata; naj vendar o pravem času še vprašajo shod, kaj mu je ime, aaj svojega imena ne skriva, ampak si ga je napisal prav na uelo: I. slovenaki, katoliški shod. Radi pridimo na sbod, da se skupno veselimo, da smo Slovenci katoliški narod, da je Sin božji že zgodaj Slovence poklical k pravi veri in do danea ohranil v pravi veri. Toliko miloati božje radujejo se le redki narodi. Pridimo radi na abod, da pri očitni službi božji združeni molimo za peščico ogerskih Slovencev — menda jib je 30 tiaoč —, ki ao kalvinci, da jim Bog da spoznati krščanako resnico, a tudi za tiate alaboverne Slo- vence, ki imajo ime katoličanov, v djanji pa vere ne kažejo. Veseli pojdimo v Ljubljano, da glasno zagovarjamo pravice, katere imamo kot katoliški narod od Boga. Če poaamezni kaj tirja, kdo ga posluša? Če pa zažene celi tabor avoj glaa, tresejo ae neverniki. Hitimo na zborovanje ter visoko povzdignimo in razvijmo bandero, da nam nikdo s silo ne izdere in ne izvije prapora, ki nosi naše geslo: vae za vero, dom, cesarja! Podvizajmo se v belo Ljubljano, da se apoznamo in do dobrega pogovorimo, kakor pravi možaki, ter se zedinimo v vseh potrebnib rečeh, da ne bode več v posmeh naša nealoga našim sovražnikom, in na kvar našim avetinjam. Tudi tisti, ki se ne morejo razgreti za alovensko katoliSko stališče, naj pridejo, naj pogledajo in naj sodijo; če jih že ne bomo mogli pregovoriti, morebiti bodo pa za naprej vsaj morali čislati avojega nasprotnika in priznati njegovo vrlost. Poleg tega še bomo videli več lepega, slovenskega sveta in ga potem tembolj ljubili. Zraven bele Ljubljane bodo oni, kateri bodo imeli za to časa, voljo in veaelje, z malimi potroški Se lehko obiskali Poatonjsko jamo in Bleško jezero, in se pri tej priliki radovalf nad velikanom slovenskih gor, tolikokrat slavno opevanim Triglavom, če bodemo vredni, da nam pokaže svoje sere glave. Tedaj naj se nikomur ne mili stopiti na I. slov. katol. zbor v Ljubljano! Pogoji za udeležbo na I. slov. katoliškem ahodu se bero v štv. 29 »Slov. Gospodarja«. Njim priatavimo mi le to: Ker je že malo časa, zato je najkrajša pot, ako se oglaai človek naravnost v Ljubljano za vatopnico in sploh naznani svoje želje oarednjemu odboru v Ljubljani. Se ve, da ustrežemo tudi mi radi, ako se kdo do nas obrne. Pripravljavni odbor I. alov. kat. shoda za Štajarske Slovence. V Mariboru, dne 30. julija 1892.