LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO LETNIK XXXVI. ŠTEV. 5. MAJ 1916 Vsebina majevega zvezka 1. Oton Župančič: Tisti....................193 2. I. E. Rubin: Velikonočna.................194 3. Dr. Ivo Šorli: Štefan Zaplotnik. (Dalje.)............195 4. Dr. Pavel Grošelj: Astronomski pornenki. (Dalje.)........205 5. Janko Glaser: Ob povratku................216 6. Fran Govekar: Shakespeare. (Konec prih.)...........217 7. Janko Samec: Ribiška..................223 8. Dr. Ivo Šorli: „Don Quixote de la Mancha'..........224 9. Mara Lamutova: Breze..................228 9. Ivan Podrobnik: Izza zavese. (Konec prih.)..........231 10. Književna poročila...................238 J. Š—r.: Carniola. I zvest j a Muzejskega društva za Kranjsko . . . — Ivan Vezenj: Lovrič Božo, Sveto prolječe. — I. P—k.: Humori-stična knjižnica. — Književne novosti. „Ljubljanski zvon* izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 9 K 20 h, pol leta 4 K 60 h četrt leta 2 K 30 h, za vse neavstrijske dežele po 11 K 20 h na leto. = Posamezni zvezki se dobivajo po 80 h. : Izdajatelj in odgovorni urednik: Valentin Kopitar. Upravništvo v „Narodni tiskarni" v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5. Lastnina in tisk .Narodne tiskarne" v Ljubljani. Tisti . . Tisti, ki g^blagoslovi vse naše stvari — kdaj vznikne iz ,naših^tal ? Ta ne bo gledal, kaj je bilo, ne bo se oziral, kako je drugod. In ne bo hotel, da bi bile naše stvari kakor so druge, da bi se kosale ž njimi. Nego take, kakoršne so, kličejo: Blagoslovi nas! In blagoslovljene take, kakoršne so, bodo vredne vrstnice vsem drugim. A dotlej bodo sužnje, prežeče na milost iz tujih oči. Poslej pa bodo "v^stni££-vsßm drugim, bjrez ponosa in brez ponižnosti, pokonci pod svöjim bremenom, kakor naše ženske, ki nosijo vodo na glavi in se drže naravnost, pa se prožno pričenejo in mu dado piti, kdor jih žejen zaprosi, bodi kosec iz bližnje vasi ali neznan popotnik od bogznakod. „Hvala". — „Bogu hvala!" — in vse je poravnano med njima. Tako je v Beli Krajini. In v njih blagoslovu bo svoboda naša, drugačne svobode pa nam ni čakati, zakaj vsaka bi bila vbogajme. — Tisti, ki poblagoslovi vse naše stvari — kdaj vznikne iz naših'''tal? ^ V .Ljubljanski zvon- XXXVI. 191G. 5. 13 1. E. Rubin: Velikonočna. In videl sem boga-človeka razpetega na težki križ: pod njim globoko temno brezno, nad njim v višavah paradiž. In kri je po vsej zemlji tekla, iz ran ves svet je krvavel, da zemlja vsa je onemela in cvet na nji je ovenel. Dve palmi sta ob križu rastli kot dvoje v zrak molečih rok, in dvigali sta se nad križem visoko pod nebes obok. In skale kakor v bolečini so pod gorami pokale, in burje so prek polj bežale kot da bi duše jokale. In v žalosti je solnce potemnelo, tema pokrila zemljo je okrog, in skale so od groze vztrepetale — z višav molče je gledal sina Bog. Dr. Ivo Šorli: Štefan Zaplotnik. Povest veselega človeka. (Dalje.) VIII. poglavje. Štefan Zaplotnik govori. Zaradi župnikovega povabila se je bilo treba naučiti še nekaj pesmi in zato so prihajali vse te dni fantje in dekleta vsak večer k pevskim vajam. Ni torej čudno, če je bilo potem na novega leta dan v žup-nišču tako veselo kakor pač še nikdar poprej. Župnika pa ni bilo spoznati več, tako se je bil razvedril in pomladil. In v lepih besedah se je Jesenku še enkrat zahvalil za trud. Ali najbolj mlad in najbolj vesel izmed vseh je bil Zaplotnik. Pel je tako lepo, da je slednjič župnik vstal in napil tudi njemu: „Naš spoštovani Štefan je sicer tak lisjak, kar ga je, da človek često ne ve, kam bi ž njim," je pričel in mu smehljaje zapretil. — Aha, gospod menijo volitve! si je rekel Štefan. — „Ali česar se oprime res z veseljem in sam od sebe, to mu zraste kar samo pod rokami. Tako je tudi s petjem in z vsem, kar se je lepega izvršilo zadnje čase pri nas v Strniščih. Ko sem se prej zahvalil gospodu učitelju, bi bil moral imenovati takoj za njim ali še bolje: takoj z njim tudi njegovega vrlega pomočnika, in moja hvaležnost bi ne bila izražena, ako bi ne dvignil sedaj svojega kozarca in vzkliknil z vami vsemi: Bog živi našega ljubega Štefana!" Ko se je poleglo žvenketanje čaš in veselo vzklikanje, je Štefan naglo vstal. Govoril je dolgo tja in sem; ali če bi človek zbral in uredil bisere, ki so padli teh dvajset minut pred poslušalce, bi imel pred seboj to-le: On da je res časih lisjak, kakor je bil omenil gospod župnik; ali vsakdo se sme tuintam malo pošaliti, posebno če ne napravi pri tem nobene škode. Tu se je Štefan spomnil tiste zmage „nasprotnega kandidata" z enim glasom in v duši ga je rahlo pošegetalo, ali predno je prišlo do obraza je bilo že zatrto. Nadaljeval je z vznesenim glasom, da tam, kjer gre res za pravo blaginjo, sleče tudi on, Štefan Zaplotnik, svojo lesičjo kožo in pokaže svojo pravo postavo. Hodil je veliko po svetu in v čim lepših 13* krajih je bil, toliko bolj so se mu smilili njegovi zanemarjeni in nepoučeni rojaki, kakor pravi Jenko („Stritar!" je šepnil Jesenko, ali Štefan se ni ozrl tja). Ali le še bolj so se mu smilili, ko se je vrnil med nje in primerjal, kako živijo ljudje drugod in kako tu. Sam je pač poskusil, kako bi dal čim več dobrega vzgleda, ali rojaki so se mu smejali. In res: kaj bi kmet učil kmeta, ko je sam neveden in neumen? Treba je bilo učenega moža, do katerega bi imelo ljudstvo zaupanje in pred katerim bi imelo spoštovanje. In treba ga je bilo tem dalje bolj, čim bolj je hitel svet naprej in je zaostajal ta kraj za njim, kakor zaboj, ki pade vozniku z voza in obleži na cesti. „Treba ga je bilo in naše izpite, izsušene, razpo-kane njive so kričale k nebu ponj kakor po hladilni, krepilni rosi," je vzklikal Štefan z vedno večjim zanosom. Že ko je sedel in si sestavljal v hitrici obrise svojega govora, je imel namen reči, da bi HC bil le liSjak, akO bi hotel iztrga*' orncnnHiiAifitplin kar nnlnvirn Ali zdaj, prav ko je hotel izustiti te besede, mu je naenkrat nekaj obrnilo, ne v srcu nego v glavi, in hudomušna misel mu je hušknila čez vso svečanost. In tako je nadaljeval potem s temi besedami: „Dobro nebo je nas uslišalo in nam je poslalo take rose. Prišel je končno med nas težko pričakovani mož, in kamor je stopila njegova blagoslovljena noga, je pognalo samo živo cvetje iz zemlje. Kakor bi se dotaknil čudodelnik mutastih ust, je izpregovorilo, kar je prej od vekov molčalo in se je odprlo, kar je bilo vse čase trdo in mrko zaprto." Tu je nalašč še malo postal in pogledal v kozarec pred seboj. Ali potem je vrgel naenkrat glavo nazaj in je hitro vprašal: „In komu se imamo zahvaliti za vse to, predragi? Komu na čast naj dvignemo svoje kozarce." Prijel je počasi svojega in zopet počakal, da so se iztegnile vse roke in čakale trenutka, da trčijo z učiteljevim kozarcem. Ali Zaplotnik se je bliskoma obrnil proti gospodu župniku, da je ta sam široko odprl oči. „O dovolite, prečastiti gospod župnik!" je kriknil s čudovito ginjenim glasom. „Dovolite, da vam danes izrazim v imenu vse te cenjene družbe in lahko rečem: tudi v imenu vse fare našo hvaležnost, zahvalo za vse, kar ste storili v tej kratki dobi svojega blagega bivanja med nami ter da vam iz dna svoje duše zakličemo: Bog živi našega velikodušnega, prečastitega gospodaj-župnika!" Veselo so zopet zazvenele čaše in vse je odobrujoče prikimo-valo Zaplotniku, ne samo radi njegovega lepega, učenega govora, kakor ga ni nihče od njega pričakoval, ampak še bolj, da je izkazal zaslužene časti, ampak požrešen župniku spodobno čast. Celo Jesenko, ki je bil najbolj presenečen, kam se je bil Štefan zapotekel očividno šele zadnji hip in ki bi sc bil najrajši na glas zasmejal, je bil vesel, da se je spomnil Štefan najprej gostitelja. „Vi ste res vražji lisjak, Štefan!" mu je rekel, ko so prišli na cesto in sta ostala sama zadaj. „Povejte odkrito, ali niste mislili izprva meni napiti? Meri in meri pol ure na sever, potem ustreli čez hrbet ?M Ne kakor bi Jesenku ne bil zaupal, nego tako je navadno prišlo Štefanu, da ni mogel drugače odgovarjati, nego je odgovoril sedaj: „Bolj dolgo ko človek meri, bolje izmeri, gospod učitelj," je rekel in je pomežiknil. „Kličeš in kličeš Rdečko, da bi ji dal pest soli, pa ga daš Sori, ko pridete obe. Brez zamere, gospod učitelj — lahko da je Sora bolj potrebna." Jesenko se je zasmejal. „Oho, prijatelj, primera je le za silo. Recimo rajši tako: Vi delate meni obleko, a jo daste potem Žalni-kovetnu Jerneju, ki ga je pol več, ali pa staremu Jurčku, ki ga je pol manj od mene." Štefan se je ustavil in je vzdignil roko poševno proti Jesenku. „Ne, gospod učitelj, obleka se ne da širiti, ne krčiti. Besede pa so kakor stara plahta, da zaviješ lahko Jerneja ali Jurčka noter. Ali se vleče potem po tleh ali gledajo spodaj noge ven, to je vseeno. Tako sem spoznal, da je z besedami. Samo na barvo gledajo ljudje in nekoliko še na novost in na starost. Tudi učeni ljudje in doktorji govorijo tako na shodih in ko si napivajo. Slišal sem jih in^^iz^rva^čudil." Jesenko se je nasmehnil. „Tisto je res. In reči moram še to, da ne govori vsak tako lepo, kakor ste vi govorili. Če človek pomisli, da niste bili po nobenih šolah ... Čg bi vi študirali, Stefan, bi bilo. postalo nekaj čudovitega iz vas!" je pristavil hitro in vzhičeno. Stala sta že pred gostilno, sama v temini, nekoliko pordečeni od treh oken, izza katerih se je slišalo vrvenje kakor iz panja. Dobro jima je dela mrzla sapa, ki je vela čez cesto, zakaj bila sta nekoliko razgreta od starega župnikovega vina in nehote sta se bala slabega zraku v gostilniški sobi. „Kaj mislite, da bi bilo iz mene?" je vprašal Štefan prežeče. „B_ogvc kaj . .. Vsekako je velika škoda za narod, če se mu izgube taki možje tu gori za gorami." Zaplotnik je ves strepetal. „Samo za narod menite? Meni, meni je škpda, gospod učitelj! Saj vi ne veste, kako trpi neuk človek, ki je začutil, koliko lepih stvari je zadaj nekje, zunaj njegove lobanje. Tako je, kakor bi padel v hribih popotnik v prepad in bi štrlelo na vseh straneh golo skalovje proti nebu. Z vrha gori nad teboj pa se vidi daleč okrog . . . Tudi vi ne veste vsega, kakor ne ve nihče vsega. Vem to, gospod učitelj; ali vam so že pomagali više proti zadnjim čerem in imate pikon in vrvi v rokah in železje na čevljih, in če hočete, splezate lahko gor. Jaz pa vzamem knjigo o fiziki v roke, pa naenkrat ne razumem več. Računam, pa se mi zmede. Čitam zgodovino in se trudim, da bi videl stopati može drugega za drugim pred seboj, pa se mi naenkrat pomešajo kakor ljudje na semnju. In potem so še druge težje stvari . . . Poslušam besede, pa pogledam po življenju. Tako in tako nas učijo, pa vidim, da je drugače; zakaj če denem štiri in štiri jabolka skupaj, jih je osem ne deset. Ali je beseda narobe ali je stvar narobe, ker beseda ni taka, kakor vidiš stvar sam na svoje oči. Tako se človeku vrti v glavi in nima, kamor bi se prijel ... Če bi bil študiral, bi bil gori vrh slemena in bi videl. Ne videl bi vsega, a videl bi vsaj toliko, ali je kaj ali ni." Jesenko je bil zelo presenečen in ni vedel, kaj bi rekel. Ali potem se je nasmehnil. „Kaj mislite, da se izobraženci res trudijo s takimi stvarmi, ljubi moj Štefan?" „Vem, da ne, vem, da ne! O, ali mislite, da ne vein? Grem v trg, vjnesto, pa jih gledam. Človek bi vzel palico! Ima pa noče! Po mazilih diši in gleda kakor tele . . .M „Toda kaj me brigajo drugi!" je naenkrat vzkipel. „Dobro njim, če ne čutijo potrebe. A jaz jo čutim! Zato pridite, gospod učitelj, pridite včasih dol^k meni in pomagajte oslu iz jame. Dobro delo storite, ki je bilo pri Izraelcih še ob sobotah dovoljeno!" Zasmejal se je in je odprl vrata. Ali na pragu se je ustavil še enkrat in se obrnil k Jesenku. „Toda ne mislite, da ga spravite naenkrat. Samo tako gre, kakor je napravil Ribničan, ki je metal toliko časa škopnike dol, dokler se ni uhač sam skobacal na njih iz jame. Že res, da bo veliko truda, a potem bo vam osel tudi vse žive dni hvaležen." IX. poglavje. Štefan Zaplotnik in njegovi otroci ter nekaj teorije. Tako se tekli Štefanu Zaplotniku ure in dnevi in leta. Časih, ko je bil gori na svoji njivi nad bregom, odkoder se je videlo natanko na zvonik, je opazoval velika črna kazalca, kako sta šla svojo pot vedno dalje in dalje. Pri tem se mu je zdelo, da je tudi za njegovim življenjem, kakor tam za jeklenimi urnimi kolesi pritrjenega nekaj trdega, kar se vedno obrača in vendar nikdar ne izpremeni. Ali kakor udari kladivo ob zvon in se napolni vsa dolina z ubranimi glasovi, ki se razlijejo in poizgube med hribovjem na vse strani, pa se poležejo naposled po srcih prebivalcev, tako so napolnili Štefanovo srce zvoki veselega petja v ljubi družbi gori v vasi, ki se je zbirala že vsako nedeljo popoldne pri čaši vina. Ves teden je bilo potem laže živeti; pol, ker se je človek še vedno spominjal, kaj je povedal ta pametnega ali norčavega, pol zato, ker si se že naprej veselil prihodnje nedelje, petja in šal in resnih besed. Jesenkova setev je že poganjala in vedno več je bilo fantov in mož, ki so se zbirali okrog njega. Če je pomislil Štefan, kako je bilo nekoč, ako je stopil v gostilno, ali pa danes med istimi ljudmi! Že na zunaj se je videla vsa lepa izprememba. Govorjenje je bilo tiše, brez kletvic in surovosti. Nevede kdaj so se bili pevci popolnoma odtujili fantom iz tujih vasi. Nič več ni prijalo tem v družbi onih in ne več onim v družbi teh. Iti ker so zbudili s tem veliko zavisti in mržnje proti sebi, so se čutili vedno bolj eno družino. Oče tej družinici pa je bil, in tudi klicali so ga tako, Štefan Zaplotnik. In Štefan je bil ponosen na to ime in zadovoljen, da so mu ga dali, ker je tako marsikoga lahko poučil in opomnil, kadar se mu kaj ni zdelo prav, češ: očetu otroci ne smejo zameriti, če jih pokara in posvari. „Če bi me le tudi lastni otroci poslušali tako kakor tile tu!M je opomnil enkrat Jesenku, ko sta se vračala od petja in poskusil je, da bi se nasmehnil. Jesenko ni vedel, kaj bi odgovoril. „Tako bi rad, da bi imel vsaj katerega domačega okrog sebe, da bi se kaj menil, če pridem truden odkod," se je oglasil Štefan zopet čez nekaj časa. „Ampak nič ne bo, kakor vidim. Okrog vogla pogleda, pa me vpraša, če sem že položil Rdečki in potem zopet gre ... Tako dela Tine že tri leta, tako je pričel zdaj tudi že Janez. Okrog vogla bomo govorili in še to le o Rdečki; — zdaj mi pa povejte, kako naj vem potem po srcu, da je to moj otrok. Samo Zorka bo drugačna, mislim. Zorka bo moja, ko neha biti otrok... Jesenko je molče prikimal. Kaj je hotel reči? Čutil je sam, da je tako. „No, vidite!" seje grenko nasmehnil Štefan, ko je videl, da oni molči. „Kaj pomaga, da bi se človek sleparil. Taki so, kakor je_njihova mati. Oprostite, da rečem tako. Njihova mati ni samo mrzla, ampak v svoji nevednosti tudi ošabna ženska. Njej se zdi neumno vse, česar ne ume ona, in Še na misel ji ne pride, da bi skušala razumeti še kaj drugega." Bilo je prvikrat, da je omenil Štefan sam tudi svojo ženo. Jesenko je ni videl skoraj nikdar. Časih sta presedela po dve, tri ure pred hišo, a slišati jo je bilo samo iz kuhinje. Spočetka se mu je zdelo, da bi se vendar spodobilo pozdraviti tudi gospodinjo, a ko je spoznal, da ona sama ne mara in da se mu rajša izogne, se_ni hotel več siliti. In čutil je, da je tudi Štefan nima za nič drugega, nego za to, kar je: ženska, ki opravlja gospodinjske posle v njegovi hiši, in s katero niti enkrat na leto ni prisiljen govoriti, ker je njegova žena~ln je ni treba ne plačati, ne delati obračunov ž njo. Stroj, kateri vrši zvesto svojo dolžnost po kuhinji, po polju, v hlevu. Štefan prejme denar za pridelek, plača delavce, kupi, česar je treba v hiši, poravna davke, poskrbi, da je vse lepo v redu in sede potem na klopico pred hišo. Zadaj nekje za njegovim hrbtom pa se vrši vse drugo tiho in samo po sebi. Ti nasuješ žita in po-ženeš kolo, potem se samo vrti in melje. Tako si je mislil Jesenko. Časih, ko sta sedela s Štefanom pred hišo, jo je videl spodaj na vrtu ali kje zadaj za hišo, precej nemarno oblečeno in z jeznim, polprezgodaj starini obrazom. Če je pogledal potem Štefana od strani, si je pač rekel, kako lepo bi bilo, če bi imel vedri mož tudi tako ženo, ki bi prišla zdajle gor k njima, prijazno pozdravila in se malo pošalila in nasmejala; ženska, ki bi ^znala ceniti, kaj je njen mož, kak gospodar in kak človek; toda ker je Štefan sam niti omenil ni, se je privadil tudi on, da si še misliti ni mogel, kako naj bi pomenila le najmanje v življenju tega moža, tako daleč proč od njenega življenja. „In če bi ne bilo dovolj poeta, bilo bi dovolj kmeta v Štefanu, da ni mogel videti v njej drugega nego gospodinjo," si je rekel Jesenko. Na te Štefanove besede se je odprlo Jesenku zdaj nekaj čisto drugega, novega pred očmi. Hodila je morda pač pet, šest, deset let po Štefanovi hiši in po Štefanovih poljih, godrnaje in temno se ozirajoč nanj; ali Štefan je hodil prav tako svojo pot, kakpr daje ni. Ko je bila namreč še sama . . . Toda nekega dne je človek naenkrat opazil, da ni več sama ... In tu se je prestrašen ozrl okrog sebe in obstal: obkoljen je bil naenkrat od vseh strani od skoro samih takih temnih in sovražnih obrazov. Kakor sen vscvete iz zemlje šopek prijaznih, drobnih cvetov, ki te gledajo s svojimi dobrimi očkami. Že si hotel iti in položiti glavo zaupljivo tja, — naenkrat se nekaj premakne, izza peres se izvijejo obrazi tvojih lastnih otrok, a trdi in ostri in sovražni, in pomikati se začne vse to proti tebi . . . Bodi junak, kolikor hočeš in tak, da bi se ne stresel pred železnimi oklepi, pred temi sovražniki si se zapotekel nazaj in se umikaš nekam, kjer je groza in mraz; in bo vedno bolj groza, čim bliže prihajaš severu, kjer stanuje smrt ... Jesenko je gledal še dolgo nepremično pred se in Štefan je čakal, kaj poreče. „Že vidim, da me razumete," je rekel, ko je videl, da ne bo ničesar. „Saj mi ni za zdaj; ali ko se človeku pregne pot navzdol, se spomni vendar večkrat, kako bo na stare dni." „Vam nič hudega, Štefan" se je nasmehnil Jesenko. „Vi gotovo ne boste tako neumni, da bi dali svoj hleb drugemu, naj vam ga reže. Tako boste imeli vse lepo na vrvici. Kar se pj drugega tiče, se bo našel vedno prijatelj, ki pojde rad pogledat, kako se kaj godi staremu Štefanu v mlinu." Jesenko mu je ponudil roko. A Štefanu je moralo priti na um nekaj zelo veselega, ker je dvakrat pomežiknil s svojim prekanjenim nasmehom na ustnicah, ko je prijel Jesenkovo roko in jo gorko za hip pridržal, kakor da ga hoče še ustaviti. „Čakajte, gospod učitelj, še eno vam moram povedati, ko že o tem govoriva: kako sem profesorju Žaklju s svojim Tinetom in Janezom njegovo teorijo razbil!" je rekel in se je zasmejal. „No?" Imel sem namreč oba svoja fanta po nekaj mesecev v Gorici na gimnaziji." „Tako?" se je začudil Jesenko. „Ne bi bil mislil." „Kaj ne, da se jima prav nič ne pozna?" se je zopet zasmejal Zaplotnik. „Pa sta bila oba študenta. Prej sta bila celo oba vsak po dve leti na trški šoli, ko ni bilo prave šole pri nas. In pa radi tujih jezikov seveda. Potem sta res napravila oba sprejemni izpit za gimnazijo in poslal sem ju v mesto. Prvo leto Tineta. Poskusim najprej s tem, sem si rekel." „Veste, da sem se že sam enkrat v mislili začudil, zakaj niste pustili enega svojih sinov izštudirati, ko morete," ga je prekinil Jesenko. „Dovolite, gospod učitelj KRavno vatn hočem povedati, kako sem poskusil; pa se je vse skupaj ponesrečilo, - ob profesorjevi teoriji!" „Prej ste pa rekli, da se je profesorjeva teorija ponesrečila," se je zasmejal Jesenko. „Drugo na drugem! Dovolite torej, gospod učitelj: Najprej pošljem Tineta in čakam. Fant piše večkrat domov in pripoveduje razne stvari o šoli. Razrednik Žakelj poučuje latinščino in nemščino in je strahovito strog. Vse trepeta pred njim. Nič dobrega si ne mislim, a počakam še malo. Pred koncem semestra stopim sam v mesto in grem na hodnik pred razredom. Pozvoni in pride najprej fant ven; ker je bila o Božičih huda zima, ni mogel domov teh deset ur daleč in tako ga od jeseni nisem videl. Vstrašil sem se ga. „Ali si bolan, Tine?" ga vprašam. Fant pravi, dane, a shujšani iti bledi obraz pravi drugače. Iz razreda prihajajo otroci in strašni kriči kakor govedar na paši, si mislim. „Ali je to profesor Žakelj?" vprašam. Fant potrdi. Zdaj pride gospod sam ven in me grdo pomeri skozi velika očala. Stopim tja in povem, kdo in kako. In ali bo kaj s fantom? Profesor odmaja, požene fanta proč in pravi: „Nič ne bo!" „Ali je tako trde glave?" — „Ni ravno trde glave, toda . .." Prijel me je pod roko in me je začel voditi gor in dol po hodniku in je počasi govoril: „Vidi se vam takoj, Zaplotnik, da ste razumen mož in zato boste razumeli, kar bom vam zdaj povedal. Vidite, jaz imam teorijo, ki se imenitno obnaša in ki jo bom sploh enkrat opisal. Po ti teoriji ločimo gosposke in kmečke otroke, ki hočejo študirati. Prvi takorekoč morajo študirati, ker se sicer pogube, a ti vas tako ne zanimajo in jih zato lahko črtava. Kar se tiče pa kmečkih, jih razlikujem zopet: telesno pridne in duševno pridne na eni strani, telesno pridne in duševno lene na drugi strani, telesno lene in duševno pridne na tretji strani ter telesno lene in duševne lene na četrti strani. Otrok iz druge in četrte kategorije kmečki starši navadno ne pošiljajo v šolo in jih lahko tudi črtava." Hvala Bogu sem si mislil, da bo kmalu vse prečrtano; zakaj kar vrtelo se mi je v glavi. „Ostane nam torej samo še prva in tretja kategorija," je nadaljeval profesor. V tretjo kategorijo vaš fant ne spada, zato ga tudi črtamo. Ostane še prva: telesno in duševno pridnih. Ti bi bili po svojem razumu za šolo, a jih telo umori; njih telo zahteva namreč pregibanja, dela, porabe energije, a to večno sedenje ga ubija: fant začne najprej telesno hirati in to vpliva tudi na duh. Pa tudi, ako bi ne: duša ne more živeti brez telesa in če umre telo, je prizadeta tudi duša. Skratka: ako hočete fanta rešiti, vzemite ga domov!" Kaj sem hotel! Teorija me je podrla. In proti teoriji, ki ji je oče razrednik mojega fanta, se že celo ne da boriti. A težko mi je bilo vseeno in prijelo me je, da bi se vsaj malo maščeval. In zato sem kar povedal, kako je pisal fant domov o njegovi strogosti in sein še več sam dodal. Ali pri moji veri še nikdar se nisem bil nikomer bolj prikupil, ves obraz mu je zažarel in kar zavriskal bi bil. Tako da je pisal fant? Da sem strog? O, to pa je, to pa že! Bati se ga pa morajo. Take discipline nima nobeden drugi! In tako dalje; in pri tem je fanta, ki je stal tam na koncu koridorja, preljubeznivo gledal in kakor bi mu bilo že skoraj žal, da je sam^ odgnal takega občudovalca. Videč pa, da sem se nepričakovano in nenadoma tako hudo prikupil, in ko mi je bilo vendar težko, da bi ravno moji otroci spadali v to najbolj nesrečno kategorijo, sem se naenkrat spomnil tretje, že prečrtane in sem napravil še en poskus: „Kaj pa, gospod profesor, če bi z drugim mojim sinom poskusili? Imam namreč še enega, Janeza; ta je pa tako len ..." „Kako len?" je zarenčal in me je sumljivo pogledal. Popravil sem obraz in sem nedolžno rekel: „Seveda samo telesno len. Duševno pa je tako čil, da je kaj! Tudi njega imam v zadnjem razredu v Tolminu in bi bil letos zrel za sprejemni izpit. Ta bi spadal, mislim, v tretjo kategorijo. Ko sta prihajala fanta iz Tolmina domov, je starejši tekel vedno precej na polje in k živini, ta pa je rajši polegal po sencah. Zdaj me je profesor pa naravnost zarotil, naj mu Janeza za gotovo pošljem, jako da ga zanima. Čim več ima gradiva, več ima tudi možnosti, da preizkusi moč svoje teorije. Ko vidi, da sem tako razumen mož, niti ne dvomi, da sem prav presodil in fanta po pravici postavil v pravo kategorijo. Vprašal sem ga še, če bo imel prvi razred tudi drugo leto 011, in je živahno potrdil. On da najrajši prevzame vedno prvi razred, da razvrsti in potem malo izbere in izčisti; zato da se ne vlačijo potem po šolah ljudje, ki niso zanjo, sebi in drugim v nadlogo. „Ali greš rad domov, Tine?" sem vprašal potem fanta. „Rad, oče." „Boš rajši kmet?" „Rajši, oče!" , V jeseni sem peljal profesorju Janeza in sem ga prosil, naj mi sporoči čim prej, kako bo. Že čez mesec sem prejel dopisnico: „Fant spada res v tretjo kategorijo. Naravnost vzorec!" O Božiču dečka ni bilo domov in kakor lani sem šel o pustu sam dol. Profesor je bil nekam v zadregi. Da ga študira in študira fanta, a samo le še ne ve, kam bi ž njim. Brezdvomno da spada bolj v tretjo kategorijo, kakor mi je bil pisal, a nagiba se vendar že tudi proti četrti . . . „Torej je len in se ne mara učiti?" sem udaril med to učenost. „Potem pa ga denimo kar celega v četrto votlo kocko in jaz ga vzamem še danes ž njo vred domov!" Profesor je še nekaj mencal, da je fant le precej nadarjen, toda jaz sem stopil še k drugemu profesorju, ki so mi rekli o njem, da je domač človek; in ta mi je po pameti povedal, da otrok res ni za šolo, ker je čisto navaden lenuh in nemarnež. „Pa zakaj se nisi hotel učiti?" sem vprašal Janeza, ko je prav tako zadovoljen sedel poleg mene na vozu kakor lani Tine. „Ko pa ni nič pomagalo! Saj skraja sem. Ali razredniku ni bilo nikoli po mislih." Razumel sem ga in ga nisem več kregal. Sicer pa sem danes, če pogledam ta dva, profesorju Žaklju naravnost hvaležen: kaj bi bila danes, tudi da sta doštudirala? Dva vsakdanja opirača, meni nič manj tuja nego tako, drugim ljudem pa še naravnost v_škodo. Jesenko je samo skomizgnil. Potem je rekel počasi in previdno: „Pa malo je le čudno, da niti k petju ne prihajata. Tudi drugim se čudno zdi" .. . Štefan se je nasmehnil. „Hm, enkrat sem jima rekel, a Tine je izrazil, kdo da bo potem delal, če vsi pohajamo; Janez pa je rekel, da bo že pod žitno. Sicer pa ju nič preveč ne silitn," je pristavil živahno in se zasmejal. „Vsaj v vasi sem brez policije ... In saj je drugih dovolj." „Ali Zorka bi pa le lahko, tak krasen alt iina." „Zorka je bila doslej še preveč otrok. Ali zdaj pod zimo jo pripeljem. — Nje se ne bojim!" se je zasmejal in se je naglo spustil po Stezi proti domu navzdol. (Dalje prihodnjič.) Dr. Pavel Grošelj: Astronomski pomenki. I. Zvesta spremljevalka naše zemlje. (Dalje.) Ko se je dvignil poslednji od njih s stola pri daljnogledu, povzame Galilei še enkrat besedo: „Kakor ste se prepričali na lastne oči, je luna rodna sestra 2j(} naše zemlje. Da pravcat svet je, seveda v manjši obliki. Od neviht razdrapana visoka slemena se pno po lunini obli, strmi stošci se dvigajo v nebo, globoke kotline zijajo druga ob drugi, orjaška krožna gorovja se stikajo v veličastne kolobarje. Gorate svetle dežele mejijo ob temnejše pokrajine, ki so ravne in gladke kot morska gladina. Smelo trdim: Lucidas esse terras, maculasesse m a r i a! Svetlejši, valoviti deli na luni so kopna zemlja, temnejše ravnine pa so morja.' Izvrstno jo je pogodil Plutarch us, ki je poldrugtisoč let pred iznajdbo daljnogleda na enak način tolmačil bistvo luninih peg. Kot drobno belo stuccaturam, ki pada nanjo poševna solnčna luč, ste zrli luno pred sabo. Vse tako majhno, nežno in neznatno. Kot male kepice se nam dozdevajo visoke gore. Izmeril sem višino enega takega gorskega velikana. Po solnčnem zahodu žarijo njih vrhunci v večerni mrak, toda tudi pred jutrom se jim zasveti vrh v mladem solncu. Čim višji so, tem bolj zarana morajo zažareti. In tako sem izračunil, da se dviga dotična gora 4} rimskih milliarium2 nad okolico. Če bi jo postavil poleg zemeljskih gorskih orjakov, bi jim ošabno gledala preko glave. V veličastnosti gorskega sveta, je torej luna najmanj enakovredna zemlji, a zdi se mi celo, da jo daleko prekaša. Pa tudi 1 Kaj so porekla k temu nazoru novejša raziskavanja, izvemo pozneje. 2 V naši meri približno 6000 m. Galilejev račun, ki ga je priobčil 1. 1610 v „Zvezdnem glasniku", sicer ni povsem točen. Podatki, ki se jih je poslužil, niso bili dovolj natančni; vendar rezultat v bistvu odgovarja resnici. oceani, ki pljuskajo na luni ob kontinente, so mogočni v svoji prostranosti. Če pa je luna resničen svet, kako se menja na njem vrsta letnih časov, kako mu sije dan in ga ogrinja noč? Ali je gori vse tako kot pri nas na zemlji, me vprašate. Čudni, zanimivi so ti odnošaji na luni. Odkar opazuje človeštvo luno, vidi na njej vedno isti obraz. Sedaj njega večji, sedaj manjši del. Sedaj celo lice, sedaj samo levo oko in topi nosek, vedno pa gleda dele ene in iste slike. Ako bi se luna vrtela okrog osi kot zemlja, tedaj bi se morale potapljati na eni strani pokrajine za lunino ozadje, na nasprotni pa bi se pripeljale nove dežele pred našo oko. Z mirnim, kamenitim pogledom štrli luna nepremično v našo zemljo. Prebivalci lune torej ne vživajo blagodejne menjave noči in dneva? O pačJ^Že lunine mene nam j>ričajo, kako potekata dan in noč preko njenih pokrajin. Če bi narisali lunino lice na oni polovici krogle, ki jo sluga v naši prejšnji primeri obrača proti vam, in če bi sedela v središču tega lica muha, tedaj bi moral sluga skrbeti zato, da sta lunin obraz in muha na njem neprestano obrnjena proti vam. To se pravi, sluga se bo moral gibati tako, da bo to tudi on neprestano gledal z licem na vašo glavo. Ko prideta sluga in muha enkrat okoli vas, sta videla zaporedoma vse stene in ogle vaše sobe, sluga in krogla sta se torej morala v tem času enkrat zasukati okoli samega sebe. Ko je stopil sluga z luno v fazo prvega krajca in ko je tedaj segla svetloba do središča k vam obrnjene poloble, je zagledala muha luč svetilke; dolgo temno senco meče nje telo po lunini površini, napočil ji je čas solnčnega vzhoda. In odslej ji sije solnce neprestano v vedno večji svetlobi. — Sluga stoji s polno luno za našim hrbtom, svetilka gori mušici direktno nad glavo, v cenitu ji oznanja na nebu solnce poldan. — Kot zadnji krajec stoji luna ob naši desni rami in tedaj zopet zagrne črna noč središče luninega obraza, še kratek čas se blešči svetla glavica mušice, orjaška gora, v solnčnem svitu, nato zatone v noč za dolgo dobo petnajstih minut, to je petnajst zemeljskih dni. Skoro celih petnajst dni je bivala muha v svetlobi, petnajst dni jo je ogrinjala noč. In tako je tudi na luni. Tekom svojega 29.} dnevnega obhoda se zasuče luna natančno enkrat okoli osi in obrača radi tega proti zemlji vedno isto stran svoje krogle. Petnajst zemeljskih dni sije solnce na vsako točko luninega površja in ravno tako dolgo jo odeva neprodirna noč. Trideset zemeljskih dni — en lunin dan! En lunin dan pa je podoben drugemu kot brat bratu — brez dolgih zimskih večerov, brez kratkih poletnih noči, brez čarov pomladi in lepote pozne jeseni se niza dan ob dan v enolično verigo. Gore in morje, noč in dan, prelepa igra svetlobnih kontrastov po pokrajinah lune — čemu vse to? Kdo bo zgradil prekrasno palačo in pozabil obljuditi jo s prebivalci ? Kakšen smisel bi imela vsa veličastna lepota prirode, če bi ne bilo drobnega človeškega srca, ki jo vzprejema in čuti, ki hrepeni po nji in jo razume, ki jo v svoji notranjosti pretvarja v nove harmonije ? Če bi bilo prostrano stvarstvo samotno, brez vsakega razumnega bitja, tedaj bi se mi dozdevalo kot žarka luč, ki teče in beži skozi brezbrežtii prostor in ne najde drobne ploskvice, da bi se razžarela ob nji, da bi se razigrala v jasnih refleksih, razprla v pestre barve in porekla: Glej, jaz sem luč! Zakaj bi tudi na luni ne živela razumna bitja? Stotisoče milj odtod morda tudi njim poljejo nocoj srca v tiho noč. Visoko na nebu jim sveti mili soj zemeljskega ščipa — morebiti tudi ona nocoj mislijo na svoje brate. Vzemite to svetlo slutnjo seboj! Naj vas bodri k vedno globljemu spoznanju prirode in naj vam bo vez, ki vas spaja z^ečno^ nedostopnimi tujimi svetovi! S podvojeno silo se hočem posvetiti raziskavanju nebesnih skrivnosti in če me bo božja milost zopet izvolila, da odkrijem nova^> ycA mirabilia coeli,1 tedaj se ne bom obotavljal, da jih obrazložim vam in celemu svetu v posebnem „Zvezdnem glasniku".2 — Lahko noč, plemenita gospoda!"--- Sam"je ostal Galilei na stolpu; oprt ob daljnogled strmi nemo v zvezdno nebo. Pokojno lije mesečina na kupole sv. Marka, „Canal grande" blešči pod njim kot pas, skovan iz srebra. 1 čudovite prikazni na nebu. 2 Galilei, .Sydcreus Nuncius", .Zvezdni glasnik", izšel 1. 1610 v Benetkah. Glej, to je ura zvezd, ko trka vesoljstvo na tvojo dušo. In to je čas, ko se utrga od tebe hrepenenje. Vse oplojeno z mislijo in lepoto se utrga od tebe, ki ždiš priklenjen na temni svoji zemlji, in si upa odtod in gre, da splava na gladino neskončnega svetovnega oceana. --Palolo in ti! — —-- 2. O prebivalcih lune. Kakšni so selen iti in kako naj občujemo ž njimi? Galilejev „Zvezdni glasnik" je izšel in pripovedoval o nepoznanih čudih na nebu. Kakor potopi mornar tenko vrvico tu in tam v nedostopne morske globine, da s tem umetnim prstom pretipa oddaljenost in kakovost morskega dna, tako je potopil Galilei svoj daljnogled v vse smeri brezdanjega vesoljstva, da mu poroča to umetno oko o prikaznih, ki so za vedno odmaknjene neposrednemu dozoru našega očesa. V Gostosevčkih,1 kjer komaj opazimo žareti par bledih zvezdic kot samoten svetel otoček v zijajočem temnem prostoru, tamkaj je zazrlo umetno oko celo otočje blestečih svetov. Nežni soj Rimske ceste je razbralo v inirijade drobnih lučic. Ob Jupitru je odkrilo štiri zvezdice, ki tekajo kot kresničice okoli mogočnega planeta: štiri lune. Neskončno lep in nazoren modelček helijocentričnega sistema,2 za katerega so se ravno tedaj bile ostre borbe! O luni pa je prinesel „Glasnik" toliko zanimivih novosti, da je stopilo motrenje in proučevanje luninega površja popolnoma v ospredje. Vedno novega navdušenja in bodrila pa je črpalo opazovanje lune iz prepričanja, da je ona domovina razumnih bitij. Koliko zavisti, obrekovanja in znanstvenega podtikanja so izzvala blesteča Galilejeva odkritja v krogu plitvih zavistnikov, pred tristo leti — vse kakor dandanes! Le ena osebnost se dviga jasno in plastično iz tedanje dobe: Janez Kepler. Z besedo in pismom stoji Galileju ob strani, ga ščiti in izpodbuja, obenem pa se tudi sam poglablja v svetovne uganke in probleme, ki so jih sprožila Galilejeva odkritja, in jih skuša s smelo roko rešiti. ' Ozvezdje .Plejad*, ki ga vidimo kot drobno zvezdno čredico v zimskih večerih sredi neba. 2 Nazor, da je solnce središče, okrog katerega se gibljejo zvezde premičnice z zemljo vred. Še pred izumom daljnogleda so se rodile v Keplerju njegove „Sanje"1 o luni. V obliki sna, ki ga sanja nek Izlandec, popisuje otok Levanijo, ki leži 50.000 milj od zemlje v svetovnem etru, in nam riše njega prebivalce Endymionide.2 Levania pa mu je le drugo ime za luno, endimyojijdijpa^ so muj_u_nj_a n i, ali kakor so jih zvali pozneje, seleniti.3 Petnajst dni jim neprestano pripekajo solnčni žarki, tako sanja Keplerjev Izlandec, razbeljeni zrak žari in žge in ni ga vetriča, ki bi omilil neznosno vročino, tako je poletje selenitov. In zopet dolgih petnajst dni jih pokriva hladna noč. Mrzli, ostri vetrovi brijejo preko planjav, v led in sneg je odeta pokrajina, neznosen mraz muči selenite, to je njih zima. Na nebu jim sveti zemlja in s svojimi žarki vsaj deloma omiljuje grozo dolge noči, prehaja iz faze v fazo in se mirno ter točno vrti okrog osi kot velikanska nebesna ura; Volva, t. j. „vrtilka", jo imenujejo prebivalci lune. Kakor zemljani v luni, tako opazujejo seleniti v zemeljski obli posebne „obraze". Toda „obraz v zemlji" se menja, kakor se njena krogla suče okrog osi. V vzhodni zemeljski polobli vidijo lunjani moža (Afrika), po-Ijubljajočega deklico (Evropa) v dolgi halji, z iztegnjeno roko (Anglija) vabi deklica mačko, ki ji priskakava za hrbtom (Skandinavija).4 Tako je obljudila Keplerjeva fantazija luno s prebivalci še predno mu je bilo usojeno ogledati si njeno lice z novoizumljenim daljnogledom. Kako globoko je moral nanj učinkovati Galilejev „Glasnik". Ali naj njegove slutnje tako zgodaj postanejo živa resnica? Odslej je gojil eno samo željo: enkrat, vsaj enkrat gledati na lastne oči skozi daljnogled mistično deželo svojih „sanj". In ko se mu je želja slednjič izpolnila in ko je stal svetu svoje fantazije tolikrat bliže nasproti ter zrl čudovite, naši zemlji mestoma popolnoma tuje tvorbe njenega površja, da tudi tedaj mu je ostala luna — Levania, kraljestvo prečudnih bitij, domovina otrok njegove domišljije. 1 Jo h. Keppleri mathematici olim imperatorji Somnium, seu opus post-humum de astronomia lunari 1634. 2 Endymion, izredno lep mladenič grške mitologije, ki se je vanj zaljubila Luna. Kadar zaspi, utrujen po dolgem lovu, se spusti k njemu Luna z neba, ga poljublja in prebiva pri njem. Endymionidi, prebivalci lune. 3 selčne, luna. A Kepler, Somnium. .Ljubljanski zvon" XXXVI. 1916. 5. 14 V očigled novim razmeram, ki jih je opazil na luni, pa je moral izpremeniti njih življenske navade in odpošaje. Keplerjevi prebivalci Levanije nimajo stalnih domov. V velikih rojih potujejo pojunini obli in beže okrog nje pred pekočimi žarki luninega dneva, ki vse požge in pomori. Velikanska so ta bitja, kakor so velikanske lunine gore. S hitrimi nogami, El so daljše od velblodjih, se umikajo sohiiffietnu ognju, zopet drugi frče po zraku, tretji pa jadrajo po vodovju od solnca proč. Oni pa, ki jih zaloti solnčna vročina na begu, se poskrijejo v lunine jame in dupline; neznosnaJtoßHna^iih_i>jnrtviči, toda ko se zopet bliža hladna noč, vstanejo k novemu življenju. Hitro se rgde, rasto, žjjjte inmrjo, vse njihovo žitje se odigrava v allegro-taktu. ~ Sedaj pa odkrije Keplerju daljnogled one čudovite okrogle okope na luni, s šestilom odmerjene, obdajajoče nizko planjavo v njihovem središču. Kako more zgraditi slepa priroda toliko po strogih zakonih geometrije začrtanih stavb? Ne, to ne more biti zgolj slučaj. V orjaških okopnih gorovjih na luni gledamo stavbe njenih prebivalcev. Več kilometrov visoki so ti okopi, nad 10 nemških milj je dolg premer posameznega kroga,1 pa kaj zato, orjaški arhitekti na luni premorejo vse. Izkopali so ogromne krožne jarke, dvignili ti-tanske okope in tako ustvarili trdnjave tolike velikosti in takega " t obsega, da bi v njih kot droben kamenček izginila Keopova pira-* * mida, ta monstrutn človeške moči in vztrajnosti! Proti nasprotniku so zgradili te trdnjave, toda tudi proti sovražni moči sol učne vročine. V senci ogromnih okopov se skrivajo tekom vročega petnajstdnevnega poletja, in kakor se giblje solnce po nebesnem svodu dalje in dalje, tako se pomikajo seleniti za hladno senco ob okopih. Iz nomadov Levanije je ustvaril daljnogled stalno naseljen narod. Bujna domišljija je rodila selenite, daljnogled pa jim je podaril rojstni list, jasen dokument njih eksistence. Premnoge tvorbe na luni si moremo razlagati edinole kot dela razumnih bitij: v tem .prepričanju so se združili skoro vsi njeni raziskovalci. Inja^nazor se je podedoval v astronomiji skoro do današnjega dne. 1 Ako navaja Kepler kot premer največjih krožnih pogorij na luni 10 nemških milj, tedaj je precenil njih velikost za večkratno vsoto prenizko. Za natančnejše spoznanje luninega površja toliko zaslužni Seh rö d ter (1745—1816) je opazil na luni takozvane „žlebičke", tanke špranje, ki teko po ravninah lune kot razpoke po izsušeni zemlji. Smatral jihje_ za^ umetne ceste in prekope, ki_so jih zgra-djli inženirji na luni. Vrhunec pa je dosegel originalni Gruithuisen (1774—1852). Južno od luninega ekvatorja je odkril veliko mesto, vzporedne ceste teko po njem, na enem koncu ga straži velika trdnjava, obdana od ogromnih okopov. Kdo naj še dvomi nad seleniti in njih kulturo? Pač skrajni čas je, da stopimo z njimi v bližjo dotiko in malo pokramljamo, kako je tu in tam. In Gruithuisen jo je pogodil! Obdelajmo ogromen travnik ter nasadimo na njem peso v obliki, ki predstavlja Pitagorov izrek. Seleniti, ki so razumna bitja, bodo razumeli naša znamenja in nam po svoje odgovorili. Tako se bo sčasom razvila živahna korespondenca med nami in lunjani. Tega smelega projekta ni mogel pozabiti niti genijalni Gauß (1777—1855). In dasi so se vedno češče oglašali v znanosti glasovi, ki so trdili, da na luni za eksistenco živih bitij ni vse tako lepo v redu, tako po domače kot na naši rodni zemlji, je ostal Gauß pri svojem nazoru o možnosti živih bitij na luni in ga spretno zagovarjal. „Vsakdo, ki so mu poznana dejstva," pravi „mora smatrati ^prebivalce lune, akp obstojajo, za popolnoma drugače ustvarjene kot smo mi zemljani; toda prenaglili bi se, če bi vsled tega odrekal j mesecu meni nič tebi nič vsakršne prebivalce: PjJroda raz-PJLU ga z več sredstvi kot jih more si uTT ti ubogi čl o vek." Opremimo ne ravno kdove kako veliko ploskev, tako nasvetuje, s kovinskimi zrcali. Ob zrcalih se odbija solnčna luč. V pravilnih presledkih zasučimo zrcala in zablisnimo z njimi proti luni! S pomočjo teh optičnih signalov jim lahko brzojavimo gotove številke, ki igrajo v matematiki važno vlogo. Ako prebivajo na luni razumna bitja, odgovor ne more izostati. Toda kaj nam pomaga še tako duhovito sestavljena obtožnica, kaj naj s še tako spretno zbranimi indiciji zločina? — Dokler nismo prijeli krivca samega, ostane vse naše delo brezplodna teorija. Tako je mislila publika tudi o prebivalcih lune. Dokler ne vidi na lastne oči lunjana, kako zjutraj vstane, lepo udano stopa v pi- 14* samo, zopet pride domov in jo po prestanem trudapolnem delu udari v gostilno „Pri polni zemlji", dotlej prepušča lunine prebivalce znanstveni špekulaciji. Z vedno jačjimi daljnogledi naj preiščejo lunino površje, prodorno moč teleskopov naj povečajo v toliko, da nam primaknejo lunine pokrajine na razdaljo par sto metrov — no, potem se „zli-kovec" na luni pač ne bode mogel trajno skriti pred našim pogledom. Publika je iskala svojega „poljudnega" astronoma in ga tudi našla! Z orjaškim teleskopom, ki je prekašal po velikosti in razbiralni moči vse dotlej poznane daljnoglede, se je podal John Herschel 1. 1834 na Kap Dobre Nade. V čisti atmosferi južnega podnebja je hotel s svojim' optičnim velikanom kar najgloblje prodreti v ustroj zvezdnega neba, predvsem pa tudi prav skrbno pregledati lunino površino. Umevno je, da je bila pozornost vsega olikanega sveta ./obrnjena na Kap Dobre Nade, kjer je Herschel v mirnih lepih nočeh razkrival tajnosti prirode. Z nestrpnostjo so pričakovali prvih zanimivih poročil. Kar izide nenadoma 1. 1836 v New-Yorku in obenem tudi v nemškem prevodu v Hamburgu senzacijonalni spis: „Čudovito odkritje o luni in njenih prebivalcih". Kar poroča ta knjižica strmečemu čitatelju, to daleko nadkriljuje vsa še tako smela pričakovanja človeške fantazije. Eden njegovih „sodelavcev" popisuje, kako je združil Herschel daljnogled z drobnogledom "fn na ta način približal lunine pokrajine človeškemu očesu do razdalje 75 metrov. Bivoli se pasejo po luni, v temnih močvirnih kotlinah rjovejo morski konji, po sočnih travnikih begajo kot sneg bele sme ter meketajo ovce s slonokoščenimi rogovi — in seleniti?---- Obdarjeni s perutmi iz tanke kožice frfotajo po zraku Ijudje-^-netopirji. Frfotajo čez mesta in vasice, ki se bele po ravninah in ki jih vežejo križajoče se ceste. Vse od konca do kraja zlagano! Jean Nicollet, odličen astronom pariške zvezdame, ki pa je pozneje uničil svojo eksistenco z igranjem na borzi, si je dovolil s tem spisom jako neokusen dovtip. Toda tudi slab dovtip ima svojo vzgojevalno silo. Odkriti s pomočjo orjaških daljnogledov na lunini obli njene prebivalce: to prizadevanje je Nicolletov spis osmešil do kosti. Tudi v širšo publiko je prodrlo naziranje, da se da problem luninih prebivalcev rešiti edinole s točnim odgovorom na vprašanje: „Ali nudi luna življenju zadostnih in trajnih pogojev?" Življenski pogoji na luni. Kdo bi si upal danes jasno začrtati meje življenja, kdo razložiti njegovo bistvo, Kclo povedati, pod katerimi najneugodnejšimi odnošaji še tli njegova iskra? V pravcat požar se je razplamtela ta iskra na zemlji. Premagala je sovraštvo večnega ledu in snega, kljubovala neprijazni moči tropičnega solnca, v naročje morskega dna, v tmino zemeljske skorje je poslala svoje žarke. Toliko pa je gotovo: vsepovsodi je nositeljica življenja neka specifična snov, z določnimi kemiškimi znaki, beljakovina. Tudi najenostavnejšega življenja si ne moremo predstavljati drugače kot vtelešeno drobni kepici beljakovinastih snovi. Za postanek, obstoj in rast žive beljakovine pa so poleg primerne hrane neobhodno potrebni najmanj trije pogoji: zrak,1 voda, primerna temperatura. Zrak je priprostemu človeku vzor breztvarnosti. Oko ga ne vidi, vonj in okus ga ne zaznata, tudi s tipom mu ne moremo do živega; kakor ima matematika svojo ničlo, tako si je vstvarila tudi fizika svoj fizikalni nič — in to je zrak. Tako si misli neuki lajik. Ako pa se zrak odteguje našim čutilom že na zemlji, kjer nas vsenaokrog obdaja, kdo naj se drzne na razdalje stotisočev kilometrov dognati njegovo prisotnost in kakovost? Počasi, prijatelj! V sto in sto pojavih se javlja zrak tvojim čutilom in edino tvoja duševna slepota je kriva, da jih ne opaziš ali ne razumeš. Poglej! — na tla te sobice, ki je 6 m dolga in 4 m široka, pritiska zračna plast s težo 250.000 kg. Četrt milijona kilogramov! Znositi bi moral v sobo 5000 vreč premoga, da dosežeš isti pritisk. 1 Poznamo siccr nekatere organizme, ki izhajajo lahko brez kisika, da celo taka živa bitja je odkrila moderna bijologija, ki jih dostop kisika ugonobi. Toda ti an aerob i (brezzračniki) so prilagodeni tako izrednim in posebnim življenskim odnošajem, da jih brez pomisleka lahko smatramo za izjemo, ki nas nc sme niti v najmanje motiti pri presoji življenskih pogojev. Če bi ne bilo v sobi pod tabo tudi zraka, ki izenačuje s svojim pritiskom to presilno težo, tedaj bi ti zrak na jako drastičen način dokazal svojo tvarnost, udri bi ti tla in ti bi se znašel s svojimi mobilijami vred nenadoma na dnu kleti. Kako rumeni solnce, kadar gre na zapad, celo rudeča postane časih njegova plošča; kako brezskrbno mu lahko gledaš v lice, ne da bi ti mamilo oči. Kako mirno gorijo zvezde vrh neba, one pa, ki stoje nizko, trepetajo in migljajo, kot da bi hotele ugasniti. Da, prav blizu horiconta v resnici ugasnejo, ker tamkaj ne opaziš vse-naokrog tudi v najjasnejši noči niti ene zvezdice. Zrak je, ki se na ta način igra z zvezdno in solnčno svetlobo. Dasi se nam dozdeva zrak popolnoma prozoren, vendar kolikor toliko požira svetlobne žarke. Luč, ki prihaja od zvezde blizu horiconta, mora preromati skozi zrak dolgo, dolgo pot, in ugasne, predno dospe do našega očesa. Tako zamre studenec, čegar pot zaide na prostrana peščena tla. Zrakoplovci, ki so se dvignili v izredno zračno višino, so se prestrašili nad čudnim pojavom. To lepo modro nebo postaja vedno temnejSe^in temnejše, končno se stemni popolnoma, da zaž^reMia njepi zyezde^pri. polnem solnčnem, dnevu. Tudi ta čarobni ažurni baldahin nad nami je delo zraka. Iz stobarvne solnčne luči ga razume stkati; rudeče, rumene in zelene svetlobne nitke, ki je spreden iz njih navidezno beli solnčni žarek, pretrga, modre pa odbije proti zemlji, da se nam zdi, kot da wsi nad zemljo kupola iz modrega baržuna. Kjer pojenja zrak, ugasne tudi modrina neba in odpre se nam grozota temnega, mračnega vsemirnega prepada. Jutranji in večerni mrak imata ravnotako svoj vzrok v raz-metu solnčnih jarkov v visokih zračnih plasteh, ki jih obseva solnce, dasi se nahaja še pod obzorjem.1 V lahnem vetriču in grozovitem viharju ti kaže zrak svojo tvarnost in opozarja te nase v lepoti človeške govorice ter v harmoniji akordov, saj je zrak ono sredstvo, ki posreduje tvojemu ušesu vzprejemanje zvočnih občutkov. „Toda, to so le besede", mi porečeš. „Kaj naj začnem z vsemi temi pojavi na luni? Kdor naj vidi na luni zahajati solnce in tned-leti zvezdno luč, kdor naj zre njeno modro nebo in občuti zefirje 1 Pojemanje svetlobe, ki gre skozi prozorno sredstvo, ima svoj vzrok v vsrkavanj ali absorpciji svetlobe; njen razmet ob majhnih zračnih delcih temelji v raz-gibu ali difrakciji. ter orkane na njeni površini, ta mora na luno. In dokler ne more do nje, mu. 110 str. Broš. 2 K. Lovričeva .Sveta pomlad" spada med najmočnejšo liriko, kar smo je dobili zadnja leta. To ni cvetka, ki z drobnimi koreninicami rahlo lepi v zemlji, temveč stoji trdno v široko obdelanih tleh ideje in volje in močno poganja v naše ozračje. V prozi pisani uvod nam tolmači naslov knjige. Nekega poldne je nenadno zavladal silen in topel veter. V svojem besu in neobuzdanosti je porušil vse, kar je bilo slabo, zlomil vse, kar je bilo trhlo. Narasle so vode; a ko se je polegla voda, so povsod ozeleneli lati, oživljali grobove, kitili krove. Nad kulo, napol razrušeno, je plapolala razprana zastava... Tako je to „sveto proletje". In orač zapara zemljo in poseje močno seme, ki naj nahrani vse pleme, in kovač kuje jatagane, nože in sablje in topuzine za junake, in potniku še oči niso zatajile svetlobe solnca in svobode vetra. Goslar si izdela iz javora gosli in iz grive si splete strune. Ta' goslar posvečuje svoje pesmi vsemu temu, kar želi rasti in se izraziti v borbi, kar išče očiščenja v spopadih; silno in lepo mu je, kar je ustvarjeno za ljubav, ustvarjeno za borbo. Mrzka mu je slabost, ker je vajen, da na njegov mig trepetajo deca in fantje. Čuje veter, kako se pritožuje nad močjo ter jo proklinja, da mu ni dala druga v borbo, da bi poizkusil svojo moč ter je obsojen se biti sam s seboj. Po silnem sinjem morju plovejo njegovi ljudje v modro večnost, da bi osvajali in da bi zopet oživela priča o junaku, ki je blodil deset let po neverni gladini, dokler ni osivel ugledal zopet svojega doma. Proklinja .prodane žene in kupljene misli', pa ženo ncrodico, suho kakor mož modrijan, ki svoje modrosti ne pretvarja v čine, a proslavlja majko, ki hrani s svojim mlekom nebrojna pokoljenja... Na stari kuli bedi .mati vseh junakov'; okoli zidov se plazi v burji Senca, a njen Joško nese zlato križarsko zastavo; deva nosi živo vodo po bojišču... V litijah (grških procesijah) gredo vrste svetih in Čim težje je vpitje in čim večja je borba, tem skladnejši in čistejši so glasovi pobožnih; a največji med njimi mesto propovedi dvigne k zvezdam krvavo človeško srce, ki ga je strela prebila sedemkrat, ki j)a ni,j)restalo biti. .Mati vseh žalostnih drži v "roki grižljaj belega "kruTia in poln kelih vina, kri in telo svojega Sina, oblast in moč vstajenja ..." In pesnik vidi iz temnice rob neba. Ta pesnik je Božo Lovrič. Kršna skala dalmatinske obale in gladina morja sta kumovali njegovi mladosti. Na vseučilišču je bil v Zagrebu, aootem je s Kösorom krenil v svet. Ustalil se je v Pragi, kjer sedaj živi že več let. V nakladi .Splitske omladine" je izdal prvo svojo knjigo: „Hrizanteme" (1902/3). Eno zbirko pesmi in eno dramo .Prije noči" je izdal pri .Matici Srpski" v Novem Sadu, dramo .Dugovi" pri »Matici Srpski" v Dubrovniku. Knjigo „Essays" in roman iz dalmatinskega življenja .Črni brod" (ali „Braca Kuzmanič") je izdalo .Delo". Lovrič jc sotrudnik .Savremcnika", „Književnega glasnika" in dr. Ivan Vezenj. Humoristična knjižnica. Izhaja v Zagrebu. Pred seboj imam 73. in 74. zvezek te zbirke: A. P. Čehov, Izbrane humoreske. Zdi se mi čas, da opozorim naše občinstvo na to knjižnico, ne samo zato, ker je prinesla „prijatelju humorja" že toliko izvrstnega blaga: poleg hrvaškosrbskih humoristov, med njimi posebno Bronislava Nušiča, tudi Čchova, Gogolja, Mark Twaina, Maupassanta, Daudeta in dr., nego ker se mi zdi, da je humor najboljši posredovalec za .medsebojno zbliževanje"; tako se res .igraje" naučiš jezika. Razen posebnih „ljubiteljev" slovenskega jezika se Hrvatje slovenščine niso in ne bodo učili; mi pa se hrvaščine bomo, če nismo prehudi lokalni patrioti in če umevamo dejanske razmere. S tega stališča so prevodi iz hrvaščine v slovenščino nesmiselni, nc pa narobe; v kolikor je namreč nam na tem, da nas spoznajo tuji narodi. — „Humoristična knjižnica" stane letno (za 24 zvezkov) 6. K. Čudno, da se še ni našla slovenska glava, ki bi se lotila takega brezdvomno dobičkonosnega podjetja. /. P—k. Uredništvo je prejelo sledeče književne novosti: Milan Rešetar, Elementar-Grammatik der kroatischen (serbischen) Sprache. Zagreb 1916. Mirko Breyer's Buchhandlung. 8°. XI -f- 208 str. Vez. 4 K 80 v. Dr. Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec 1916. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja. V. 8». 276 str. Vez. 3 K 60 v. Pavel Novak, Nemščina brez učitelja. .11. del. Slovensko-nemški razgovori v vsakdanjem življenju. V Ljubljani, 1916. Založila Katoliška bukvama. M. 8°. Vili -f 99 str. Broš. 1 K 20 v. Slovenske vojaške narodne pesmi za moški zbor priredil Fran Maro 11, učitelj. V Ljubljani 1915. Izdal in založil prireditelj. M 4« VI -f 71 str. Cena kart. odtisu 1 K 50 v, v platno vez. 1 K 80 v. Nestna hranilnica llubllanska :: Ljubljana, Prešernova ulica št. 3. :: Največja slovenska hranilnica! Vlog koncem leta 1915 je imela vlog . „ 48,500.000-— Rezervnega zaklada........ 1,330.000-— :: Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje po ;: 4%% brez odbitka. Hranilnica je pnpilarno varna in stoji pod kontrolo c. kr. deželne vlade. Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike. ^ narodna Knjigarno v Ljubljani priporoča sledeče knjige: Atila v Emoni. Romanca Napisal Ant. Aškerc. Cena broš. 1 K 40 v, vez. 2 K 40 v, s pošto 10 v več. Brodkovski odvetnik. Roman. Češki spisal V. Beneš-Šumavskyi Cena broš. 1 K 50 vn., vez. 2 K. 50 vin., s pošto 20 vin. več. Čez trnje do sreče. Roman. Spisal F. Senčar. Cena broš. 1 K 20 vin., vez. 2 K 20 vin., s pošto 20 vin. yeč. Greh in smeh. Zabeljene in oso-Ijene kratkočasnice. Zbral Tinček Hudaklin. Cena 1 K, s pošto 10 v več. Gospod Zabar. Humoristično-sa-tirične in resne sličice iz sedanjosti. Spisal Luigi Calco. Cena broš. 80 v, s pošto 10 v več. Narodni kataster Koroške. Spisal Ante 3eg. Cena 60 v, s pošto 70 v. Gospod Bucek. Humoristično-sa-tirične in resne sličice iz sedanjosti. Spisal Luigi Calco. Cena broš. 70 v. s pošto 10 v več. Kralj Matjaž. Zgodovinski roman. Spisal Fran Remec. Cena broš. 2 K, vez. 3 K, s pošto 20 v več. Lepi striček. (Bel-ami.) Roman. Francoski spisal Guy de Maupassant, prevel Oton Zupančič. Cena broš. 3 K 50 v, vez. 4 K 70 v, s pošto 20 v več. Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka. Zgodovinska povest. Cena broš. 80 v, vez. 1 K 60 v, s pošto 10 v več. Rienzi zadnji tribunov. Zgo- j dovinski roman v dveh delih. Spisal Edward Lytton-Bulver. Cena 4 K, vez. 5 K 20, s pošto 20 v več. reglstrovana zadruga z neomejeno zavezo v Ljubljani :: obrestuje hranilne vloge po čistih :: 474°/« brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje posojilnica samazasvoje vložnike. Posojilnica posojuje svoj denar na varna kmečka posestva, radi tega je tudi ves denar pri njej popolnoma varno naložen. Gospodarstvo posojilnice vodijo gg.: Ivan Knez, veletržec in velepos. v Ljubljani. Andrej Šarabon, veletržec in pos. v Ljubljani. Josip Lenče, veletržec in posestnik v Ljubljani, Ivan Mejač. veletržec v Ljubljani, Anton Pogačnik, posestnik v Spodnji Šiški, Franc Jarc, posestnik v Medvodah, Avgust Jenko, posestnik v Ljubljani, Alojzij Vodnik, kamnosek in pos. v Ljubljani. Rezervni zaklad nad K 900.000'—. Hranilne vloge nad K 20,000.000. is ti Ustanovljeno leta 1881. :: n