I-61
Strokovni prispevek/Professional article
OPERACIJSKO ZDRAVLJENJE RAKA DEBELEGA
ČREVESA IN DANKE NA ODDELKU ZA
ABDOMINALNO KIRURGIJO SPLOŠNE BOLNIŠNICE
MARIBOR LETA 2000
SURGICAL TREATMENT OF COLORECTAL CANCER AT THE DEPARTMENT OF
ABDOMINAL SURGERY IN THE GENERAL HOSPITAL MARIBOR IN THE YEAR 2000
Arpad Ivanecz1, Miran Koželj1, Bojan Krebs1, Borut Gajzer1, Mirjana Brvar2, Rajko Kavalar3
1 Oddelek za abdominalno in splošno kirurgijo, Splošna bolnišnica Maribor, Ljubljanska 5, 2000 Maribor
2 Oddelek za radiologijo, Splošna bolnišnica Maribor, Ljubljanska 5, 2000 Maribor
3 Oddelek za patologijo, Splošna bolnišnica Maribor, Ljubljanska 5, 2000 Maribor
Prispelo 2002-11-11, sprejeto 2003-02-13; ZDRAV VESTN 2003; 72: Supl. I: 61–4
Key words: colorectal cancer; surgical treatment; results
Abstract – Background. To obtain information on the surgi-
cal treatment of patients with colorectal cancer at the Depart-
ment of Abdominal Surgery, in the General Hospital Mari-
bor, in the year 2000.
Methods. Using a computerized protocol, we prospectivelly col-
lect and registrate data about patients with colorectal can-
cer. Our data contains preoperative diagnostic investigati-
ons, intraoperative findings, pathohistological examinations
after surgery, operative morbidity and mortality and altera-
tions, found during follow up examinations.
Results. In the year 2000, 135 patients (72 male and 63 fema-
le) with colorectal cancer underwent surgery. The average
age was 66.4 years, spanning from 39 to 90 years. 15% were
presented as emergencies. The general operability rate was
99%, the resectability rate was 92%, and the portion of poten-
tially curative resections was 69%. Cases were localised into
right-sided (23%), transverse (2%), left-sided (32%) and rec-
tal (43%). The stage distribution according to the TNM classi-
fication was as follows: Stage 0: 1 patient, Stage I: 17%, Stage
II: 42%, Stage III: 19%, Stage IV: 22%, 5 patients were undefi-
ned. The portion of different surgical procedures is presented
in the text. The postoperative mortality rate was 6%, 7 pati-
ents died after urgent procedures and 1 died after elective
surgery. The rate of surgical complications, which required
reoperation was 4.4%. The rate of conservativelly treated sur-
gical complications was 6.6%. The average hospital stay was
12.8 days and ranged from 6 to 36 days.
Conclusions. The number of surgically treated patients with
colorectal cancer in our institution is growing every year like
in other departments in Slovenia and western countries. The
rate of potentially curative resections can be expanded by
early detection of the disease, as well as with more accurate
pre- and intraoperative staging of the tumor, and considera-
tion of the modern principles of management.
Ključne besede: rak debelega črevesa in danke; kirurška oskr-
ba; rezultati
Izvleček – Izhodišča. Analiza operativne oskrbe bolnikov z
rakom debelega črevesa in danke (RDČD) na Oddelku za ab-
dominalno kirurgijo Splošne bolnišnice Maribor leta 2000.
Metode. Z uporabo računalniškega protokola prospektivno
beležimo podatke o bolnikih z rakom debelega črevesa in dan-
ke. Podatki vsebujejo predoperativno opravljene diagnostič-
ne preiskave, izvide med posegom, izvide histološkega pregle-
da, zaplete po operacijah in spremembe, ugotovljene med sle-
denjem.
Rezultati. Leta 2000 smo operirali 135 bolnikov (72 moških,
63 žensk) z rakom debelega črevesa in danke. Povprečna sta-
rost bolnikov je bila 66,4 leta z razponom od 39 do 90 let.
15% je bilo nujnih operacij. Splošna operabilnost je bila 99%,
resektabilnost 92%, delež potencialno kurativnih resekcij pa
je bil 69%. Glede lokalizacije smo tumorje razdelili v nasled-
nje skupine: desni kolon (vključno s hepatalno fleksuro) 23%,
kolon transverzum 2%, levi kolon (vključno z lienalno fleksu-
ro) 32%, rektum 43%. Razporeditev po stadijih (S) TNM je
bila, kot sledi. S0: 1 bolnik, S I: 17%, S II: 42%, S III: 19%, S IV:
22%, nedoločljivi: 5 bolnikov. Predstavljen je delež različnih
kirurških posegov. Pooperativna smrtnost je bila 6%, med umr-
limi je bilo 7 bolnikov operiranih urgentno, 1 bolnik pa pro-
gramsko. Kirurških zapletov, ki so zahtevali ponovni poseg,
je bilo 4,4%. Kirurških zapletov, ki smo jih zdravili konzerva-
tivno, je bilo 6,6%. Povprečna ležalna doba je bila 12,8 dne-
va z najmanj 6 in največ 36 dnevi.
Zaključki. Število operiranih zaradi raka debelega črevesa
in danke v Mariboru podobno kot v Sloveniji in drugih zaho-
dnoevropskih državah iz leta v leto narašča. Delež potencial-
no kurativnih resekcij lahko povečamo z zgodnejšim odkri-
vanjem bolezni ter z natančnejšo pred in medoperativno za-
mejitvijo tumorja ob upoštevanju sodobnih načel zdravljenja.
ZDRAV VESTN 2003; 72: I-61–4
I-62 ZDRAV VESTN 2003; 72: SUPPL I
Uvod
Število bolnikov z rakom debelega črevesa in danke (RDČD)
narašča že desetletja in predstavlja vedno večji zdravstveni
problem. Najvišja incidenca je zabeležena v gospodarsko raz-
vitejših državah, dejavniki tveganja so najbrž vzročno pove-
zani z nezdravo prehrano in z večjim deležem starejše popu-
lacije. Letno je v svetu več kot 678.000 novih primerov RDČD,
zaradi njega pa umre več kot 400.000 bolnikov. Predstavlja
tretji najpogostejši rak na svetu, v državah Evropske skupno-
sti pa je na drugem mestu. Pogostost te bolezni v Sloveniji se
je od leta 1950 do leta 1993 podvojila. V Registru raka za Slo-
venijo je bilo v letu 1999 ugotovljenih 992 novih bolnikov z
RDČD, pri nas umre za posledicami RDČD letno približno 550
ljudi. Slovenija se tako uvršča med države z visoko incidenco,
trenutno je v naši državi RDČD tretji najpogostejši rak, ven-
dar je na prvem mestu med raki prebavil. Zdravljenje RDČD
postaja vedno bolj kompleksno, rezultati kirurškega zdravlje-
nja se z razvojem multidisciplinarnega pristopa (radioterapi-
ja in nova zdravila) izboljšujejo, hkrati pa naraščajo tudi stro-
ški zdravljenja (1–4). Čeprav se RDČD od raka drugih delov
prebavil razlikuje po ugodnejši prognozi, smo žal pri naših
bolnikih bolezen ugotovili šele v napredovali obliki. V naši
ustanovi operiramo približno 150 bolnikov letno, število ope-
riranih bolnikov pa iz leta v leto narašča. Namen raziskave je
prikazati lastne rezultate pri kirurški oskrbi bolnikov z RDČD
v letu 2000.
Bolniki in metode
Z uporabo računalnišega protokola beležimo podatke o bol-
nikih z RDČD. Podatki vsebujejo predoperativno opravljene
diagnostične preiskave, kirurgove izvide med posegom, izvi-
de patologa, zaplete po operacijah in spremembe, ugotovlje-
ne med sledenjem.
Rezultati
Leta 2000 smo operirali 135 bolnikov (72 moških, 63 žensk) z
rakom debelega črevesa in danke (sl. 1). Povprečna starost
bolnikov je bila 66,4 leta z razponom od 39 do 90 let (sl. 2).
15% je bilo nujnih operacij (sl. 3). Splošna operabilnost je bila
99%, resektabilnost 92%, delež potencialno kurativnih resek-
cij je bil 69% (sl. 4–6). Po mestu smo tumorje razdelili v nasled-
nje skupine: desni kolon (vključno s hepatalno fleksuro) 23%,
kolon transverzum 2%, levi kolon (vključno z lienalno fleksu-
ro) 32%, rektum 43% (sl. 7). Razporeditev po stadijih (S) TNM
je bila, kot sledi: S0: 1 bolnik, S I: 17%, S II: 42%, S III: 19%, S IV:
22%, nedoločljivi: 5 bolnikov (sl. 8). Kirurški posegi so pred-
stavljeni na sliki 9. Pooperativna smrtnost je bila 6%, med umr-
limi je bilo 7 bolnikov operiranih urgentno, 1 bolnik pa pro-
gramsko (ta bolnik je umrl zaradi peritonitisa z odpovedjo
več organov). Od kirurških zapletov, ki so zahtevali ponovno
operacijo, je bilo 1,5% dehiscenc anastomoz, 2,2% je bilo dehi-
scenc laparotomije, v enem primeru (0,7%) pa se je pojavil
ileus zaradi inkarceracije ozkega črevesa in posledične per-
foracije cekuma. Delež ponovnih operacij je bil 4,4%, vse so
bile opravljene pri programsko operiranih bolnikih. Kirurški
zapleti, ki smo jih zdravili konzervativno, so bili naslednji: vnetja
v rani (4,4%), intraabdominalni absces (0,7%), orhiepididimi-
tis (0,7%), pareza peroneusa (0,7%). Povprečna ležalna doba
je bila 12,8 dneva z najmanj 6 in največ 36 dnevi.
Povprečna starost v skupini po urgentnih operacijah umrlih
bolnikov je bila visoka in sicer 78,7 leta (od 67 do 90 let). Indi-
kacije za operacijo v tej skupini sta bili obstruktivni ileus (šest-
krat) in flegmona trebušne stene (enkrat), po lokalizaciji pri-
marnega tumorja pa je šlo enkrat za desni kolon, trikrat za
levi kolon in trikrat za danko. Glede zamejitve v tej skupini
Sl. 1. Leta 2000 smo operirali 135 bolnikov z rakom debelega
črevesa in danke, 72 moških in 63 žensk.
Figure 1. In the year 2000, we surgically treated 135 patients
with colorectal cancer, 72 male and 63 female patients.
Sl. 2. Starostna porazdelitev bolnikov: povprečna starost bol-
nikov je bila 66,4 leta.
Figure 2. The age distribution of patients: the average age was
66.4 years.
Sl. 3. Delež urgentnih operacij: 15%.
Figure 3. Of the cases, 15% were presented as emergencies.
Sl. 4. Splošna operabilnost: 99%.
Figure 4. General operability rate: 99%.
ugotavljamo v primerih raka debelega črevesa nenatančnost
pri opisovanju stadija, tako s strani kirurga kot tudi s strani
patologa (zato smo morali tri bolnike uvrstiti v skupino »ne-
določljivi«, v enem primeru pa je šlo za stadij IV), v vseh treh
primerih raka danke pa je šlo za lokalno razširjeni tumor z
oddaljenimi metastazami (stadij IV). Operaterji so se v prime-
ru raka debelega črevesa v tej skupini odločali za resekcijske
metode (razen enkrat, ko je bila narejena kolostoma brez re-
sekcije), v primerih raka danke pa za kolostome brez resekci-
I-63
je. V povprečju so bolniki iz te skupine umrli 9 dni po opera-
ciji (najmanj 1 dan, največ 24 dni). Vzroki smrti so bili v šestih
primerih nekirurški (kardiorespiratorna odpoved štirikrat,
splošna izčrpanost dvakrat), v enem primeru pa je šlo za ki-
rurški zaplet (peritonitis z odpovedjo več organov). Ponov-
nih operacij v tej skupini ni bilo.
Razpravljanje
Število operiranih bolnikov zaradi RDČD raste, raste tudi nji-
hova povprečna starost, kar se ujema z višjim deležem starej-
še populacije v gospodarsko razvitih državah (5, 6). Glede na-
mestitve smo opazili manjši porast deleža raka debelega čre-
vesa v primerjavi z rakom danke, kar je opaziti tudi v poroči-
lih drugih evropskih ustanov (7, 8). Presejanje s hematestom
in digitalnim rektalnim pregledom je smiselno, ker je enostav-
no in lahko odkrije zgodnjo obliko raka (9). Ugotavljamo pa,
da ju družinski zdravniki slabo izvajajo, ker ima večina bolni-
kov, ki jih zdravimo, že napredovali rak. Svojo krivdo vidimo
v tem, da premalo sodelujemo z njimi in jih ne seznanjamo s
svojimi ugotovitvami v zadostni meri. Preden bolnika z RDČD
operiramo, moramo bolezen zamejiti. Natančna zamejitev bo-
lezni je pomembna z več vidikov: v nekaterih primerih vodi k
izbiri kirurškega pristopa, je temelj za odločitev glede adju-
vantnega zdravljenja terapije, napoveduje prognozo za bol-
nika, kontrolira kakovost zdravljenja ter predstavlja temelj za
raziskovalno delo (1). Pri raku debelega črevesa lokalna za-
mejitev ne predstavlja posebnega problema, ker le izjemoma
vpliva na kirurškotaktične odločitve. Pri raku danke pa lokal-
na zamejitev tumorja med drugimi odloča o tako pomemb-
nih dilemah, kot je odločitev med majhnim posegom, kot je
lokalna ekscizija z zanemarljivim deležem po-operativnih za-
pletov, ali pa velikem posegom, kot je nizka sprednja resek-
cija ali abdominoperinealna ekscizija z določeno stopnjo po-
operativnih zapletov. Na žalost pa moramo ponovno pouda-
Sl. 5. Resektabilnost: 92%.
Figure 5. Resectability rate: 92%.
Sl. 6. Delež potencialno kurativnih resekcij: 69%.
Figure 6. Portion of potentially curative resections: 69%.
Sl. 7. Lokalizacija: desni kolon 23%, kolon transverzum 2%,
levi kolon 32%, rektum 43%.
Figure 7. Localisation: right-sided colon 23%, transverse co-
lon 2%, left-sided colon 32%, rectum 43%.
Sl. 8. Razporeditev po stadijih klasifikacije TNM. S0: 1 bolnik,
SI: 17%, SII: 42%, SIII: 19%, S IV: 22%, 5 bolnikov nedoločlji-
vih.
Figure 8. The stage distribution according to the TNM classifi-
cation: Stage 0: 1 patient, Stage I: 17%, Stage II: 42%, Stage
III: 19%, Stage IV: 22%, 5 patients undefined.
Sl. 9. Delež različnih kirurških posegov.
Figure 9. Portion of different surgical procedures.
IVANECZ A, KOŽELJ M, KREBS B, GAJZER B ET AL. OPERACIJSKO ZDRAVLJENJE RAKA DEBELEGA ČREVESA IN DANKE
I-64 ZDRAV VESTN 2003; 72: SUPPL I
riti, da je delež bolnikov, ki bi bili primerni za transanalno eks-
cizijo, v naši ustanovi zelo majhen (1,5%). Tehnično izvajamo
lokalno zamejitev raka danke z endoluminalno ultrazvočno
(EUZ) preiskavo in sicer rutinsko, pri vseh bolnikih, ker je v
rokah izkušenega preiskovalca relativno enostavna, natanč-
na in poceni (10). Za računalniško tomografsko preiskavo
(CT) pri raku danke se odločamo le izjemoma, in sicer v pri-
merih, ko sumimo, da gre za tumor, ki vrašča v sosednje orga-
ne. V takih primerih ima CT večjo natančnost v primerjavi z
EUZ (11). MR z endorektalno tuljavo je najboljša preiskava
glede napovedovanja prostega radialnega resekcijskega ro-
ba (12), vendar je draga in težko dostopna, ter jo žal pri nas
ne moremo uporabljati, ker nimamo endorektalne tuljave. Vse
bolnike z rakom danke s stadijem T3 ali T4 ali/in N1, N2 poši-
ljamo na predoperativno obsevanje. Zaradi večjih obsevalnih
doz pri višjih stadijih, zaradi česar je večja možnost po-opera-
tivnih zapletov, pa ponovno poudarjamo pomen natančne
zamejitve tumorja (13). Jetrne metastaze RDČD ugotavljamo
rutinsko z ultrazvokom trebuha, v sumljivih primerih opravi-
mo spiralni CT jeter z intravensko uvedbo kontrastnega sred-
stva. Med operacijo opravljamo zamejitev s tipanjem orga-
nov v trebuhu, na žalost možnosti intraoperativnega UZ še ne
izkoriščamo rutinsko. Pomembno vlogo pri natančni zame-
jitvi RDČD imajo patologi, ki so kot člani skupine za zdravlje-
nje in raziskovanje trebušnih obolenj motivirani, da naredijo
največje možno število rezin ter preparat obdelajo po stan-
dardiziranem protokolu (14). Ugotavljamo, da so rezultati ur-
gentnih operacij dosti slabši od programskih. Zato je naša na-
loga zmanjšati njihovo število. Glede tega smo za obstruktiv-
ne rake levega kolona začeli uporabljati kovinske samorazte-
zne stente, s katerimi dosežemo začasno razrešitev zapore.
Nudijo nam 48–96 ur časa za natančno diagnostiko in zameji-
tev, prav tako zagotavljajo tudi primerno pripravo bolnika
pred kirurškim posegom ter varno, odloženo, enofazno ur-
gentno operacijo, ki jo opravi kirurg, ki se ukvarja s kirurgijo
debelega črevesa in danke (15–16). Nadalje, v skupini po ur-
gentnih operacijah umrlih bolnikov izstopa njihova visoka sta-
rost (v povprečju 78,7 leta). Med vzroki smrti v tej skupini pa
izstopajo stanja, ki niso neposredno povezana s kirurškimi za-
pleti. Ugotavljamo preveliko število abdominoperinealnih eks-
cizij (APE) s trajnimi kolostomami, ki imajo po podatkih iz
literature poleg slabše kakovosti življenja tudi višjo stopnjo
lokalnih recidivov. Na podlagi anatomskih raziskav je mezo-
rektum natančno definiran, totalna mezorektalna ekscizija
(TME) pa je standardizirani poseg (17–27). Na podlagi tega
dejstva moramo zožiti indikacije za APE in poskušati opraviti
nizko sprednjo resekcijo in TME za vse rake danke, ki so od
analnega roba oddaljeni več kot 4 cm in ne zajemajo mišic
dvigovalk. Ta cilj uresničujemo s povečanjem števila kirur-
gov, ki se ukvarjajo s kolorektalno patologijo, tako kirurško-
tehnično kot tudi raziskovalno. Naš cilj so bolniki, ki smo jih
ozdravili od raka in jim hkrati ohranili zadrževanje blata in
vode ter spolno funkcijo. Večje število pooperativnih zaple-
tov se, kot smo že omenili, pojavlja po urgentnih operacijah,
prav tako pa jih je več po operacijah zaradi raka danke kot
po operaciji zaradi raka debelega črevesa. Po okrevanju je
vsak bolnik z dokončno zamejitvijo RDČD in oceno radikal-
nosti kirurškega posega predstavljen onkologu, ki nato pri
vsakem bolniku posebej odloča glede potrebe po adjuvant-
nem zdravljenju (28). Proces sledenja izvajamo po veljavni
doktrini (9), priznati pa moramo, da podatkov o spolni funk-
ciji, zadrževanju vode in blata pri bolnikih po operaciji danke
nismo sistematično beležili v protokol.
Zaključki
Število operiranih zaradi raka debelega črevesa in danke v
Mariboru podobno kot v Sloveniji in drugih zahodnoevrop-
skih državah iz leta v leto narašča. Glede na število operiranih
bolnikov z RDČD se uvrščamo med centre z velikim številom
tovrstne patologije. Zastavljamo si naslednje naloge: spodbu-
janje družinskih zdravnikov k boljšemu izvajanju presejanja
in informiranju prebivalstva o RDČD. Trudimo se čim natanč-
neje zamejiti bolezen, zato smo ustvarili ekipo, sestavljeno iz
radiologov, patologov in kirurgov, ki se ukvarja s kolorektal-
no patologijo, sodelovanje pa moramo razširiti tudi na raz-
iskovalno področje. Znižati moramo delež urgentnih opera-
cij, ker imajo slabo prognozo. Prav tako moramo znižati de-
lež APE na račun višjega deleža nizkih sprednjih resekcij s TME.
Vse zastavljene naloge vodijo k istemu cilju: povečati delež
potencialno kurativnih resekcij po sodobnih operativnih na-
čelih zdravljenja, z zgodnejšim odkrivanjem bolezni ter z na-
tančnejšo pred- in medperativno zamejitvijo tumorja.
Literatura
1. Northover JMA. Staging and management of colorectal cancer: World J Surg
1997; 21: 672–7.
2. Pompe-Kirn V. Epidemiološke značilnosti raka debelega črevesa in danke
v Sloveniji. In: Repše S ed. Kirurgija debelega črevesa in danke. Zbornik
simpozija. Ljubljana: Katedra za kirurgijo, 1996: 79–85.
3. Anon. Incidenca raka v Sloveniji 1999. Ljubljana: Onkološki inštitut – Regi-
ster raka za Slovenijo, 2002.
4. Ocvirk J. Rak debelega črevesa in danke. Onkologija 2002; 1: 4–7.
5. Rolandelli RH, Roslyn JJ. Colon and rectum. In: Sabiston textbook of surgery:
the biological basis of modern surgical practice. 16th ed. Philadelphia: W.B.
Saunders Company, 2001; 929–73.
6. Curti G, Maurer CA, Buchler MW. Colorectal carcinoma: Is lymphadenec-
tomy useful? Dig Surg 1998; 15: 193–208.
7. Arbman G, Nilsson E, Storgren-Fordell V, Sjodhal R. Outcome of surgery for
colorectal cancer in a defined population in Sweden from 1984 to 1986. Dis
Colon Rectum 1995; 38: 645–50.
8. Mella J, Biffin A, Radcliffe G, Stamatakis JD, Steele RJC. Population – based
audit of colorectal cancer management in two UK health regions. Br J Surg
1997; 84: 1731–6.
9. Repše S ed. Priporočila za celostno obravnavo bolnikov z rakom prebavil.
Ljubljana: Ministrstvo za zdravstvo R Slovenije, 1997; 23–32.
10. Tepeš B. Štiriletne izkušnje z endoluminalno ultrazvočno preiskavo pri
določanju lokalnega stadija raka rektuma. Zdrav Vestn 1996; 65: 335–40.
11. Heriot AG, Grundy A, Kumar D. Preoperative staging of rectal carcinoma.
Br J Surg 1999; 86: 17–28.
12. Morren GL, Beets-Tan GH, van Engelshoven JMA. Anatomy of the anal canal
and perianal structures as defined by phased-array magnetic resonance
imaging. Br J Surg 2001; 88: 1506–12.
13. Marijnen CAM, van de Velde CJH. Preoperative radiotherapy for rectal
cancer. Br J Surg 2001; 88; 1556–7.
14. Quirke P, Durdey P, Dixon MF Williams NS. Local recurrence of rectal ade-
nocarcinoma due to inadequate surgical resection. Histopathological study
of lateral tumour spread and surgical excision. Lancet 1986; 2: 996–9.
15. Ruo L, Guillem JG. Surgical management of primary colorectal cancer.
Surgical Oncology 1998, 7: 153–63.
16. Pricolo VE, Potenti FM. Modern management of rectal cancer. Dig Surg
2001; 18: 1–20.
17. Canessa CE, Badia F, Fierro S, Fiol V, Hayek G. Anatomic study of the lymph
nodes of the mesortectum. Dis Colon Rectum 2001; September: 1333–6
18. Heald RJ. A new approach to rectal cancer. Br J Hosp Med 1979; 22: 277–
81.
19. Heald RJ, Husband EM, Ryall RD. The mesorectum in rectal cancer surgery
– the clue to pelvic recurrence? Br J Surg 1982; 69: 613–6.
20. Heald RJ, Smedh RK, Kald A, Sexton R, Moran BJ. Abdominoperineal
excision of the rectum – an endangered operation. Norman Nigro Lectu-
reship. Dis Colon Rectum 1997; 40: 747–51.
21. Heald RJ, Moran BJ, Ryall RD, Sexton R, MacFarlane JK. Rectal cancer: the
Basingstoke experience of total mesorectal excision, 1978–1997. Arch
Surg 1998; 133: 894–9.
22. Heald RJ, Moran BJ. Embryology and anatomy of the rectum. Semin Surg
Oncol 1998; 15: 66–71.
23. Edhemović I, Snoj R, Snoj M. Totalna mezorektalna ekscizija pri karcinomu
rektuma. Onkologija 2002; 1: 24–7.
24. Martling AL, Holm T, Rutqvist LE, Moran BJ, Heald RJ, Cedemark B. Effect
of a surgical training programme on outcome of rectal cancer in the County
of Stockholm. Stockholm Colorectal Cancer Study Group, Basingstoke
Bowel Cancer Research Project. Lancet 2000; 356: 93–6.
25. Wiig JN, Carlsen E, Soreide O. Mesorectal excision for rectal cancer: A view
from Europe. Semin Surg Oncol 1998; 15: 78–86.
26. Goldberg S, Klas JV. Total mesorectal excision in the treatment of rectal
cancer: A view from the USA. Semin Surg Oncol 1998; 15: 87–90.
27. Gordon PH. Is total mesorectal excision really important? J Surg Oncol 2000;
74: 177–80.
28. Štabuc B. Adjuvantno zdravljenje bolnikov z rakom debelega črevesa. In:
Zbornik predavanj III. kongresa Združenja kirurgov Slovenije 2002: 143.