FRANCE ŠTUKL
STO LET GASILSTVA V ŠKOFJI LOKI (1876—1976)
Ob stoletnici je res čas, da vsaj malo zvemo o loškem gasilskem društvu.
Že leta 1926 je nadučitelj in nad 30 let društveni tajnik Friderik Kramar nameraval
napisati zgodovino loških gasilcev. Do 50-letnega jubileja mu zamisli
ni uspelo realizirati, pozneje pa jo je opustil. Tudi poznejši tajniki društva
so ob obletnicah iskali podatke za gasilsko kroniko. Rezultat teh prizadevanj
je bil, da so začeli pisati zapisnike v knjige. Leta 1925 so imenovali celo arhivarja
za ureditev arhiva. Prvi poskus zapisa o gasilcih je šele iz leta 1956, ko
je takratni predsednik društva Jelo Janežič ob 80-letnici napisal krajši prispevek
o društvu. Starejši del arhiva je že pred letom 1925 uredil Kramar
in prav presenetljivo je, da se je ta ureditev ohranila do danes. Gasilski arhiv
je res imenitno ohranjen in mu je prizanesla celo druga svetovna vojna.
Letos je bil ves arhiv društva urejen in na novo opremljen. Da bi zaokrožili
sliko o loških gasilcih, je bil pregledan tudi občinski arhiv, saj je bilo
društvo vseskozi v najtesnejših stikih z občino. Ta prispevek naj bo le kratek
zapis ob 100-letnici, gradivo o loških gasilcih pa je tako bogato, da bo še naprej
klicalo po podrobnejši obdelavi.
Začetki gasilstva
Gasilce in gasilsko orodje so poznala že stara ljudstva, Kitajci, Asirci, Perzijci,
Egipčani, Grki, Rimljani in drugi. V srednjem veku so se z gasilstvom
bolj malo ukvarjali, kljub pogostim požarom v starih mestih. Šele v visokem
in poznem srednjem veku je gasilska služba spet napredovala. Zavetnik pred
ognjem je postal sv. Florijan. Večja mesta so dobila požarne rede. Prav zanimiv
je ljubljanski požarni red iz leta 1676. Prosvetljeni vladarji so gasilstvo
podpirali. Skrb za požarno varnost je bila naložena občinam in višjim oblastem.
Prostovoljno gasilstvo, ločeno od občine, pa je začelo na Slovenskem
v drugi polovici 19. stoletja in je izšlo iz sokolskih vrst, ko je v Ljubljani telovadno
društvo »Južni Sokol« leta 1863 prevzelo tudi požarno obrambo. Takratne
politične razmere pa niso bile ugodne za delovanje gasilstva pod okriljem
Sokola, zato so leta 1870 ustanovili samostojno prostovoljno gasilsko
društvo v Ljubljani. Se pred Ljubljano so to storili leta 1869 Metličani. Skofja
Loka je leta 1876 sedma ustanovila gasilsko društvo na Kranjskem.
Poglejmo, kakšne so bile požarne razmere v Loki v starih časih.
Popotni dnevnik Pavla Santonina iz Vidma v Italiji, ki je leta 1486 potoval
s caorlskim škofom skozi Loko, navaja v mestu Loka 250 zidanih hiš,
pokritih s skodlami. Hiše seveda še niso imele skozi streho speljanih dimnikov.
V poznejših stoletjih se je število hiš v Loki zmanjšalo, postale so večje in še
128
ugledneje sezidane. Zrasla so tudi nova predmestja: Karlovec, Studenec, Kapucinsko
predmestje in Trata. V ožjem mestu, na Placu in na Lontrgu je bilo
v poznejših stoletjih pa do danes okrog 126 hiš. Pokrite so bile največ s skodlami,
pa tudi še s slamo. Še okrog leta 1840 je bilo v ožjem mestu le 5 hiš pokritih
z opeko. V predmestjih je bilo stanje še slabše. V drugi polovici 19.
stoletja je opeka hitro izpodrivala skodle, precej pa so takrat pokrivali tudi
s skrilom iz Zalega loga in Nemilj. Nekaj skrilastih streh je še sedaj na Placu
in jih z loškega gradu prav dobro vidimo.
Čeprav govorijo že stari zapisi, da so bile loške hiše večinoma zidane, je
to veljalo v glavnem le za pritličja. Nadstropni deli stavb so bili mnogokrat
še leseni. Iz druge polovice 19. stoletja imamo ohranjenih kar nekaj prošenj,
ko so meščani zaprosili za spodzidanje nadstropja z opeko. Se danes je v Loki
nekaj hiš z lesenimi deli: na Lontrgu, v Klobovskovi ulici in v Karlovcu pa
mogoče še kje bi našli lesene stene, ki so jih zaradi požarne varnosti oblekli
z ometom. Se tja do leta 1910 najdemo v Loki, v mestu na Placu hiše, kjer
dimniki niso bili speljani skozi streho, ampak le na podstrešje, kjer se je dim
razlival po tramovih in jih dobro prepojil. V predmestjih je bilo takih hiš
brez dimnikov na začetku tega stoletja še več. Letni ogledi in zagrožene kazni
so tako stanje postopno odpravile. Borbe občine z lastniki hiš glede pozidave
požarnih zidov med hišami pa so se nadaljevale še pozneje. Stari Ločani so še
spominjajo, da so se kot otroci igrali na podstrešjih Lontrga in šli kar po
podstrešjih od Lavdona do Žebljarja, kjer so spet šli ven pri vratih. V Loškem
arhivu so ohranjeni zanimivi zapisniki požarnih ogledov po hišah od konca
18. stoletja naprej. Največkrat so ogledniki samo ugotavljali stanje, razmere
pa so se le počasi spreminjale na bolje. Po ustanovitvi požarne brambe so
gasilci redno sodelovali pri teh ogledih.
Zaradi takih razmer so bili požari redna mestna nadloga. Mesto je doživelo
tudi več katastrofalnih požarov. Prvi velik požar je bil leta 1656. Leta
1660 je ogenj izbruhnil dvakrat: junija je pogorel klariški samostan s cerkvijo,
oktobra pa 32—35 najlepših in najbogatejših hiš na Placu. Leta 1698 je pogorelo
na Lontrgu 48 hiš, kašča, mlin pri kopališču (sedaj Sešir) in del mestnega
obzidja. Votivna slika Loke, ki prikazuje goreče hiše na Lontrgu, je pri Sv.
Florijanu v Sopotnici, kopija pa v Loškem muzeju. Se 30—40 let kasneje se
omenjajo pogorišča na Lontrgu in Spital, ki je bil mestnega pomena, so obnavljali
kar več desetletij. Iz 19. stoletja sta v Loškem muzeju dve zanimivi votivni
sliki, ki prikazujeta požar v Kapucinskem predmestju (1837) in na Studencu
(1839).
Ob požaru leta 1656 je loški glavar ukazal, da si morajo meščani preskrbeti
nekaj gasilnega orodja, lestve, sekire, vedra idr., vendar tega inventarja,
kot kaže, takrat niso kupili. Šele pozneje so nakupili nekaj gasilnega
pribora. V 19. stoletju je imela občina gasilno orodje spravljeno v Komunu,
tj. na delno pokritem javnem prostoru med Flisovo hišo (sedaj Državna založba
Slovenije) in Deisingerjevo hišo (samopostrežna trgovina). Prostor je v
srednjem veku služil kot podaljšek Plača pred rotovžem in se je tam odigravalo
družbeno življenje mestne srenje. V začetku 19. stoletja je stala na tem mestu
lesena lopa, kjer so hranili občinsko gasilno orodje in mestno javno tehtnico.
Prav na tem mestu so loški gasilci postavili leta 1906 prvi gasilski dom; gasilski
znak je še sedaj na pročelju stavbe, ki je vključena v samopostrežno
trgovino.
9 Loški razgledi 129
Prostovoljno gasilsko društvo Skofja Loka ob 10-letnici obstoja leta 1886. (Po originalu v
društvenem arhivu)
Razen občine so v starih časih skrbeli za požarno varnost razni cehi, predvsem
tisti, ki so imeli opravka z ognjem, kovači, lončarji in drugi. Kovači so
pregledovali kurišča v fužinah. Zanimivo je, da fužina na Studencu, ki jo je
leta 1927 odnesla visoka voda, še na začetku tega stoletja ni imela nobenega
skozi streho speljanega dimnika.
Občina je požarne oglede vodila po ukazu višjih oblasti. Ogledniki so bili
največkrat odborniki, mojstri, mestni stražnik in dimnikarji. Po ustanovitvi
požarne brambe so bili pri ogledih redno prisotni tudi predstavniki gasilcev.
Tako sestavljena ekipa raznih mojstrov, dimnikarja, policaja in gasilcev pa je
bila že kar vešča svojih opravil. Čeprav so se komisije lahko opirale na cesarske
postave tja od prosvetljenih vladarjev naprej, je bilo njih delo neučinkovito.
Socialni položaj ponekod ni dovoljeval niti najmanjših popravil, kaj šele
obokanja črnih kuhinj in izpeljavo dimnikov skozi streho. Kljub zagroženim
kaznim se je srednjeveško stanje ohranilo daleč v polpretekli čas. Velikokrat
pa je bila vzrok takim razmeram nepristopnost prebivalcev, ki so se tako
težko odločali za novotarije.
Loški občinski možje pa so bili za nekatere novosti kar vneti. Pri občinskem
odboru so imeli poleg komunalne sekcije še posebno sekcijo za zgradbe
in požarno varnost. Nekaj časa so ob koncu 19. stoletja imeli tudi posebno
stalno požarno komisijo. Vedno pa je bilo gasilstvo zastopano v komunalni
130
sekciji oziroma pododboru. Ze leta 1872 je na občinski seji odbornik Jožef
Jesenko poročal, da so občinske »špricovnice« slabe in »ker se tolk od ognja
sliši, naj se pregledajo in popravijo.« Pregledali so brizgalni in ugotovili, da
sta obe slabi. Leta 1874 je občina sklenila kupiti novo »brizgljo ali špricovnico
«, ki pa bi stala kakih 1.500 goldinarjev. Nameravali so jo kupiti ob sodelovanju
Staroločanov. Prifarcem bi za primeren znesek, ki bi ga prispevali
za novo brizgalno, odstopili obe stari brizgalni, eno za Faro, drugo za Sv. Duh.
Prifarci so tako španovijo odklonili, češ da nimajo denarja; zainteresirani pa
so bili za pomoč nove brizgalne, za katero bi od požara plačali primerno
enkratno odškodnino.
Ker sosedske pomoči ni bilo, so se v Loki odločili kupiti novo brizgalnosami.
Javno so razglasili, da je brizgalna potrebna in da bodo stroške razdelili
na posredne davke za mesto in predmestja za 4 leta po 4 "/o. Občinski možje so
kar predvidevali, da se bodo dvignile pritožbe na povečanje davkov, zato so
določili tudi rok, do kdaj se lahko pritožbe vložijo. Za izpeljavo nakupa nove
črpalke so zadolžili občinskega svetovalca in tovarnarja sukna Krennerja in
Avgusta Deisingerja.
Kmalu po objavi nakupa brizgalne je kakih 50 gospodarjev vložilo na
občini naslednjo izjavo:
. . . prosijo, da bi se, če že ne za zmiram, saj še za en par let kupovanje brizgljeodložilo,
podpirajo to s sledečim:
1) Naj se popred popravi cesta na Graben, kar je bilo že lansko leto sklenjeno.
2) Puštalska beru, katere popravljanje se ni moglo odložiti, bodemo mogli tudi
mi mestenci, ki imamo parte na Zovščah, plačati.
3) Ne zdi se nam neobhodno potrebno nova, ker na Glavnem tergu so hiše v
dobrim stanu in tako narejene, da ni moč, da bi se ogen lahko zanetev. Kar pa
zadene Spodni terg, predmestje Karlovec, Studenec in Trata, so pa na vsak način
še stare brizglje zadostilne.
4) Naj se dajo stare lestve (lojtre) popravit in še kake nove narediti, de ako
se nesreča primeri, da vender ljudstvo do strehe more, kar je naj bolj pomoč.
5) Slišali smo de je g. Deisinger se izjavil, da upa prostovoljnih darov v znesku
200 gold. dobiti — naj poskusi, da je loži govoriti, kakor pa storiti.
6) Ker je že 2 leta zapored slaba letina in davki že tako veliki, da se že nekateri
z rubežnijo k plači silijo, še poverh tega veliki šolski doklad — potem posebej
šolnina, oziroma na vse so podpisani zoper to, da bi se brizgljo na davke nakladalo,
ker, kakor so že omenili, to napravo za nepotrebno spoznajo...
Podpise so pobirali kar nekaj dni. Na protest občanov so na občini ostro
reagirali. Na občinski seji so sprejeli sklep: če bo nakup brizgalne propadel,
bodo pritisnili na hišne posestnike, da bodo ti dosledno odpravili vse požarne
pomanjkljivosti in takoj pozidali vse požarne zidove med hišami, izpeljali dimnike
dosledno skozi strehe, vse skodlaste in slamnate strehe v mestu in predmestjih
pa bi morali takoj zamenjati s skrilom.
Iz naslednjih občinskih sej je razvidno, da so začeli razmišljati, kako bi
zadevo kompromisno rešili. Na hitro ni bilo mogoče odpraviti vseh požarnih
pomanjkljivosti, denarja za črpalko pa se ob takem načinu zbiranja niso nadejali.
Krennerja, ki je bil poleg Deisingerja zadolžen za nakup brizgalne, je
občina imenovala za predsednika komiteja za ustanovitev prostovoljne gasilske
straže s posebnim statutom. Komite je tako dobil vlogo posrednika med
občino in ustanavljajoče se požarno stražo, ki bi seveda delovala na prostovoljni
bazi, brez oblastne prisile.
»• 131
Tudi izven občinskega odbora, med meščani, se je začela akcija za nakup
črpalke. Loški poštar Oroslav (Jurij) Franc je razposlal vabila naslednje vsebine:
P. T.
Pri zadnjem požaru smo imeli priliko prepričati se, kako slabo da smo z gasilnimi
orodji preskrbljeni i kako pridnost i nar bolji volja preteči nevarnosti ali
sila težavno ali pa tudi nikakor ne bi mogli zadostiti.
Za napravo nove brizgalnice (gasilnice) z dotičnim vsem orodjem i pripravo
je vže od mnogih strani zagotovljenih prostovoljnih doneskov.
Resne volje je treba in izpeljava te prepotrebne naprave je gotova. Nalogo naj
prevzame voljeni odbor in zaradi tega prosim, da se povabljeni gostje meščani zberejo
k dotičnemu dogovoru in sicer v sredo 1/12. zvečer ob pol sedmih v gostilnici
gospoda Jurija Deisingerja.
Sleherni naj blagovoli prejem tega dopisa in vdeležitev s podpisom naznaniti.
V Loki 28/11 1875.
Prvi občni zbor, ki ga je razpisal provizorični komite (Krenner), je bil
1. decembra 1875. Uvedli so subskripcijsko polo prostovoljnih prispevkov in
zaprosili za pomoč razne ustanove in dvor.
Na drugem občnem zboru dne 30. januarja 1876, ki je bil pri Deisingerju,
je bilo med drugim na dnevnem redu poročilo odbora in sestava pravil. Povabljenih
je bilo kar 32 vplivnih loških posestnikov, poleg 5 funkcionarjev
komiteja. Od prvega občnega zbora so zbrali 1162 gl. 50 kr. darov, od tega
243 gl. v gotovini, ostala vsota pa je bila obljubljena. Od zaprošenih ustanov
se je odzvala le peštanska zavarovalnica, nič pa niso odgovorili pri ljubljanski
hranilnici in »od svitlega cesarja« tudi ni bilo »nič odgovora«; še isto leto je
cesar prispeval 100 goldinarjev.
Tretji občni zbor je bil še bolj slovesen. Ohranjeno je naslednje dvojezično
Povabilo
k občnemu zboru dne 29. 4. 1876 pri gosp, Jcinezu Mačeku (I. nadstr.) ob 7. zvečer
za vstanovitev gasilne družbe v Loki.
Program:
I. Poročilo o delovanju dosedanjega odbora in o doseglem vspehu (Obmann Krenner).
II. Poročilo denamičarjevo (Cassier G. Deisinger).
III. Pojasnila pravil in njih predlaganje (Schriftfuhrer Franc).
IV. Ustanovljenje požarne brambe — Volitev načelnika in 3 voditeljev in njih namestnikov.
V. Izročitev vsega premoženja Comandi gasilne družbe.
Provis. Comite.
Statut požarne brambe je bil potrjen že pred tretjim občnim zborom.
Konec marca 1876 ga je potrdila občina, deželna vlada pa 14. aprila. Občina
je nato poverila komiteju nalogo, da oživi delovanje novoustanovljene gasilske
brambe.
Kot doto je občina na majski seji leta 1876 sprejela sklep, da se zunanji
del Komuna, kjer je bila mestna tehtnica, obzida in razdeli v dva med seboj
povezana, vendar ločena prostora. V večjem bi bila shramba za brizgalne in
gasilno orodje, v manjšem prostoru pa bi imeli gasilsko opremo. Tehtnico so
namenili prestaviti v sprednji prostor Komuna. Stroške preureditve, ki ne bi
bili veliki, je prevzela občina.
132
Na isti občinski seji so potrdili tudi poveljujoči kader za novo izvoljeno
gasilsko moštvo. Načelnik je postal Jurij Deisinger, namestnik načelnika Avgust
Deisinger, pribočnika Jurij Franc in J. N. Koceli, vodja plezalne čete
Jakob Gvajc in njegov namestnik Martin Berce, vodja brizgalne čete Franc
Jesenko in namestnik Jurij Guzelj, vodja čuvaj nega moštva Janez Maček in
namestnik Jožef Jesenko, zaupniki za celotno stražo dr. Kocuvan, Tomaž Hafner
in Lovro Sadar.
Novo gasilsko organizacijo je bilo treba utrditi s statuti in drugimi pravilniki
in redi. Najvažnejši je bil statut požarne brambe, ki ga je deželna vlada
potrdila že aprila 1876. Za pridobivanje podpornih članov je bil izdelan poseben
pravilnik. Podporni član je lahko postal vsakdo, ki je letno prispeval vsaj
3 goldinarje, lahko tudi v obrokih. Podporni člani so se smeli udeleževati
občnih zborov in družabnih prireditev, vendar so na zborih lahko dajali pripombe
le pismeno. Izstop podpornega člana je nastopil po lastni volji ali s prenehanjem
plačevanja prispevka. Kako je postala požarna hramba naenkrat
popularna, lahko vidimo iz nabiralnih pol, kjer so navedeni »podpiralni udi«.
Med temi sta bila puštalski in starološki graščak, advokati, trgovci, gostilničarji,
posestniki, pa tudi uboge ženske s svojimi skromnimi prispevki.
Poleg množice podpornih članov in vodstva je bilo treba organizirati aktivno
moštvo. Za sprejem novincev so poleg določb v statutu in službenem
redu sestavili še poseben red. Vsak novinec se je moral zavedati, da bo prostovoljno
in brezplačno služil dve leti. Novinci so morali biti stari 18 let. Pristop
novih članov je bil javen in kar se da slovesen, vpričo zbrane požarne
brambe. Načelniku je novinec moral dati častno obljubo, da bo določbe pravil
vestno izpolnjeval. Na kratko so novince seznanili z nekaterimi členi statuta
in službenega reda. Novi člani so bili uvrščeni v tri vrste službe: med plezalce,
ki se lotijo ognja od blizu in rešujejo ljudi in vrednostne stvari, ki so v nevarnosti,
med gasilce, ki skrbijo za brizgalne in za vodo ali med čuvarje, ki
oskrbujejo red na pogorišču in varjejo društvene in rešene stvari. Za vse
gasilce so bile predpisane obvezne vaje, da si pridobijo urnost in ročnost, natančnost
pri izpolnjevanju povelj ter zaupanje in pokorščino do poveljnikov.
Najstarejša gasilska
brizgalna na razstavi ob
KKKletnicl gasilstva v
Slcofji Loki
133
Odpovedni rok aktivnih članov je bil 4 tedne, odpoved je morala biti pismeno
utemeljena. Ko so bili novi člani seznEinjeni z redom in navodili o delu, jim
je načelnik podal roko in s tem so bili sprejeti. Odslej so bili dolžni spoštovati
statute in so bili uvrščeni v oddelke po željah in zmožnostih. Občinski odbor
je potem sprejem novih članov preveril in potrdil.
Disciplina pri gasilcih je bila dobra. Že junija 1876 so sestavili 9 strani
dolg in 36 paragrafov vsebujoč službeni red. Tu je navedeno, kako se morajo
gasilci obnašati pri delu ob požaru, na vaji in izven službe. Popisana je organizacija
službe, uniforme, čini, skratka ves potek opravil v aktivnem in mirnem
času. Za izvajanje službenega reda je bilo zadolženo častno razsodišče, ki
je poznalo nekaj stopenj kazni, in sicer od ukora in denarne kazni do izključitve.
Ze 11. julija 1876 so bili štirje gasilci grajani, ker se niso udeležili
glavne vaje. Grajo je dobil tudi član moštva, ki se je pri pohodu v Vincarje
protistatutarno obnašal. Vsem prizadetim grešnikom so pred zbranim moštvom
še enkrat prebrali službeni red.
Ob požaru so se obveščali med seboj po gasilsko: z rogom, trobento, zvonom,
strelom itd. Za seje, sestanke in vaje pa so imeli sla, ki je obveščal povabljene
s podpisno polo. Leta 1894 so napravili tri oglasne table: na Placu,
na Lontrgu in v Karlovcu.
Delovno področje in organiziranost gasilskega društva
Društvo je bilo ustanovljeno za področje loške občine in podobčine Zminec.
Z občino Stara Loka so imeli posebno pogodbo oziroma dogovore o požarni
pomoči vse do ustanovitve lastnega društva v Stari Loki leta 1900. Za požare
v okolici Loke so gasilci leta 1889 javno razglasili, da pridejo na pomoč,
vendar morajo »priti dotični vaščani s konji po orodje požarne brambe«.
Ko se je leta 1897 osamosvojila podobčina Zminec, so loški gasilci opozorili,
da si morajo v novi občini omisliti svojo požarno brambo ali pa še
naprej nekaj prispevati v Loko. Vas Puštal je štela preko 50 hiš v nepretrganem
redu in zaradi tega so bili dolžni organizirati gasilce. Nova zminška občina,
kamor je spadal tudi Puštal, se je raje odločila za vsakoletni prispevek
loškim gasilcem. Ločani pa so se zavezali, da bodo nudili pomoč zminškim
vasem v hribih, do koder se pač da pripeljati z vprego.
Loška občina je vseskozi skrbela za društvo, za kar je bila po takratnih
postavah tudi dolžna. Sicer pa se je društvo vzdrževalo od članarin rednih in
podpornih članov, volil, prispevkov zavarovalnic in izkupičkov od raznih družabnih
prireditev itd.
Požarna bramba v Loki je imela različne naslove: požarna straža, prostovoljna
požarna bramba, gasilna družba itd. Po letu 1894 se imenujejo prostovoljno
gasilsko društvo. Za boljše razumevanje gasilstva poglejmo še, kako se
je razvijala višja oblika gasilske organizacije. Leta 1888 je bila ustanovljena
Deželna zveza gasilskih društev na Kranjskem, v kateri je loško društvo vztrajalo
do propada Avstrije. Leta 1911 so ustanovili okrajno gasilsko zvezo za sodni
okraj Škof j a Loka s sedežem v Škof ji Loki. V tej okrajni zvezi, ki je bila
ustanovljena za boljše stike s Slovensko deželno zvezo prostovoljnih gasilskih
društev na Kranjskem (naslov zveze po letu 1910), so bila včlanjena naslednja
društva: Škofja Loka (ustanovljeno 1876), Godešič (1911), Poljane (1894), Selca
(1897), Sora (1905), Sorica (1916), Stara Loka (1900), Trata-Gorenja vas (1900),
134
Zabnica (1906) in Železniki (1898). Leta 1912 je bilo v Okrajni gasilski zvezi
377 rednih članov, 205 podpornih članov in 7 častnih članov.
Leta 1913 so skušali tudi med gasilci zanetiti strankarsko sovraštvo. Deželni
odbor namreč ni hotel, tako kot običajno, razdeliti dotacije vsem društvom,
ampak le njemu simpatičnim. Ustanovili so še eno zvezo gasilskih društev.
Stara zveza je na nepravilnosti opozarjala in velevala enotnost, vendar so
tudi iz loške zveze izstopila 4 društva: Sorica, Sora, Selca in Stara Loka. Prav
takrat pa je razpadla Idrijska gasilska zveza in sta k loški gasilski zvezi pristopili
leta 1914 društvi z Dobračeve in Ledin.
Po prvi svetovni vojni se je januarja 1919 ustanovila Škofjeloška gasilska
župa kot enota Jugoslovanske gasilske zveze v Ljubljani. Odpadli sta društvi
z Dobračeve in Ledin, pridobili pa so novoustanovljeno društvo v Virmašah
(1919) in pozneje še društva na Rudnem, na Bukovici in v Zalem logu. Za kratek
čas je okrog leta 1934 Loka svojo gasilsko župo izgubila in je spadala pod
kranjsko župo.
Z reorganizacijo sreske izpostave v Skofji Loki leta 1936 v samostojno
sresko načelstvo se je škofjeloška gasilska župa dokončno osamosvojila. Loško
društvo je bilo hrbtenica župe, saj so bili predsedniki društva največkrat tudi
predsedniki župe.
Po drugi svetovni vojni se je gasilska zveza obnovila. Občinska gasilska
zveza šteje danes 20 prostovoljnih gasilskih društev in 5 tovarniških gasilskih
društev. V letih 1962—1965 so v Loki delovali poklicni gasilci. Takrat je društveno
življenje nekoliko zamrlo, vendar si je društvo kmalu opomoglo in je
po ukinitvi poklicnih gasilcev spet prevzelo svoje prvotne naloge.
Gasilski dom
Gasilsko društvo je uspešno shodilo, čeprav še ni imelo svojih društvenih
prostorov. Prostori v Komunu, ki jih je odstopila občina, so bili le za shrambo
orodja in opreme. Ostalo družabno življenje se je odvijalo po raznih gostilnah.
Vendar so društveniki najprej hoteli urediti materialno plat gasilstva.
Leta 1888 so zaprosili občino, da bi jim odstopila prostor na Grabnu, in sicer
za hišo pivarja Luke Šmida (za Prajerco) na Živinskem trgu (v Rajtšoli).
Leta 1890 je požarna bramba zaprosila občino za podporo pri graditvi stolpa
za plezalce. Predračun za stolp je bil 340 goldinarjev. Občina je za leto 1891
iz proračuna zagotovila 100 goldinarjev; vsi odborniki, razen enega, so bili za
podporo za gradnjo stolpa, le-ta pa je ugovarjal, da je naprava luksus. Stolpa
pa niso postavili v Zvezdi, na prostoru, za katerega so se že dogovarjali z
občino, ampak jim je ta dala prostor na Grabnu, in sicer na ovinku klanca
nasproti sedanje gostilne »pri Pustežu«. Od leta 1899 do 1901 so se na občinskih
in društvenih sejah živahno razgovarjali, kam bi postavili gasilski dom.
Eni so zagovarjali prostor v Komunu, drugi pa so ugovarjali tej stari lokaciji
in se ogrevali za nov dom ob stolpu na Grabnu, kjer naj bi novo »gasilarno«
zgradili na prostoru t. i. mestne ute. To je bila zelo stara mestna lopa, ki bi
bila danes, če bi še stala, že zelo blizu ovinka ceste na Grabnu, ob prvih
kostanjih. Občinski odbornik Slavko Flis, ki je bil tudi načelnik Olepševalnega
društva, je predlagal, da nov gasilski dom ne bi smel biti širši kot stara mestna
uta in da ne bi smel kvariti tik poti stoječega drevja. Malo pred tem so bili
namreč posadili kostanje na Grabnu in pri sedanji klavnici v Zvezdi. Z novim
135
gasilskim domom na Grabnu pa ni bilo nič. Leta 1903 je občina dovolila, da
si gasilci zgrade nov dom v Komunu. Leta 1904 so izvolili poseben stavbinski
odsek za gradnjo gasilskega doma. Dom je sezidal stavbenik Angelo Molinaro
za ok. 6.200 kron. Dom je bil urejen leta 1905 in so ga ob 30-letnici gasilcev
slovesno odprli (1906).
Leta 1934 so gasilci zgradili sedanji gasilski dom. Nič kaj radi niso zapustili
prostorov v Komunu, vendar je bil občinski interes močnejši. Občina
je namreč z zamenjavami želela pridobiti še eno hišo ob rotovžu na Placu.
Vse tri hiše, rotovž in obe pridobljeni hiši ob njem so nameravali podreti in
na tem mestu postaviti novo mogočno občinsko poslopje, kjer bi bili tudi
drugi loški uradi. Za pridobitev ene od hiš ob rotovžu, pa je morala občina
zamenjati gasilski dom, ki je tako prešel v last soseda, da si je zaokrožil in
povečal svojo hišno posest. Novega občinskega poslopja potem niso zidali,
gasilci pa so vendarle morali začeti znova. Občina jim je odstopila brezplačno
svet pri klavnici v Fužinskem predmestju. Del finančnih sredstev so dobili kot
kupnino za stari dom, nekaj denarja so imeli sami, pomagali pa so si tudi s
posojilom, kar je gasilce precej obremenilo. Odplačilo anuitet dolga je pozneje,
na društvene ostre proteste, zaradi finančno neugodne zamenjave prevzela
občina. Leta 1940 so novi dom še nadzidali v severnem delu. Dokončno podobo
je dobil šele po drugi svetovni vojni, pravzaprav ob 80-letnici društva. Stari
ttasilski stolp na Grabnu so podrli leta 1935.
Gasilska oprema
Uniforme in drugo osebno opremo so si gasilci oskrbeli že takoj ob ustanovitvi
društva. Najvažnejše pa je bilo, nakupiti potrebno opremo. Ze junija
1876 so se domenili z izdelovalcem gasilske opreme Samasso v Ljubljani za
nakup nove moderne brizgalne z vsem pripadajočim inventarjem. Samassa
jim je prodal črpalko na obroke. Opremo so redno obnavljali in dopolnjevali.
Leta 1884 je gasilcem občina darovala staro mestno tehtnico, ki so jo prodali
in tako dobili denar. Naslednje leto so zaprosili občinski odbor za dovoljenje,
da so prodali dve stari brizgalni ter so kupili eno brizgalno novejšega sistema.
Od leta 1891 so vključili med svojo gasilsko opremo tudi tovarniško črpalko
v Krennerjevi tovarni sukna. Krenner se je sicer pozneje otepal služnosti turbine
in parnega kotla, vendar je še leta 1931 tovarna »Sešir« pomagala s turbino
in parnim kotlom ob neki vaji. Vodstvo tovarne je sicer sporočilo, da
»družba ob nakupu tovarniškega objekta ni prevzela nikake tozadevne servitutne
obveze«, vendar je le priskočila na pomoč. Posebno pred nakupom
motorne brizgalne je bila tovarniška črpalka pomemben agregat v tem predelu
mesta.
Iz leta 1904 je popis gasilskega inventarja. Imeli so dve kompletni in
dobri brizgalni novejšega tipa na kolesih z vsem orodjem in opremo. Tretja
brizgalna je bila sicer tudi vozna (na kolesih), vendar zastarela. Za prevoz cevi
so imeli dva posebna voza. Od večje opreme bi omenili različne lestve in
druge priprave.
O novi motorni brizgalni so se začeli pogovarjati že leta 1912. Na več
mestih so si ogledali delovanje motornih brizgaln, vendar sta vojna in
povojna inflacija nakup preprečili. Leta 1922 pa so spet pričeli z akcijo za
nakup motorke. Vse denarne viške veselic, tombol in drugih prireditev so
136
zbirali v posebnem fondu za motorko. Leta 1928 so kupili prvo motorko znamke
»Rosenbauer«, ki je še danes uporabna. Prvi gasilski avtomobil znamke
»Mercedes« so dobili šele leta 1943.
Zal imamo prav malo podatkov o požarih, da bi mogli soditi o učinkovitosti
pridobljene gasilske opreme. Tajniki so na občnih zborih sicer poročali
o požarih, vendar največkrat samo statistično. Vendar so loški gasilci vselej
uspešno posredovali, večkrat tudi izven občinskih meja: na Godešču (1887),
v Gorenji vasi in drugod. Posebno so se izkazali pri velikem požaru v Karlovcu
leta 1893, ko je pogorelo 11 stanovanjskih hiš in nekaj gospodarskih
poslopij. O obsegu požara in o posredovanju gasilcev govori naslednje
Poročilo
o požaru, koji je vpepelil dne 30. junija t. 1. v Skofji Loki predm. Karlovec, enajst
staniš in štiri gospodarske poslopja, skupaj 15 objektov.
Dne 30. junija t. 1. popoldan ob 3. uri zanetili so igrajoči otroci v hlevu hiše
štv. 12 ogenj, kteri je bil v hipu v slamnati strehi, od kodar se je bliskovito širil
po sedanjih poslopjih. Najbližji stanovalci izganjali so živino in otemali razne
premičnine. Drugi pa so alarmovali Škofjeloško požarno brambo, koje načelnik je
bil z dvema brizgalnama (snemalke Abprotzspritzen) in z dvema vozoma se cevmi
v štirih minutah pri požaru ter se je takoj lotil požar omejiti.
Pogibeljni element pa je v tem kratkem času že posegel po vseh poslopjih,
koje so pogorela.
Ker vode ni bilo mogoče od drugodi dobaviti kakor iz reke Sore, zaukaže poveljnik
iti z brizglo I k reki in vodo od tam dajati do brizgle II, katerej mesto
odkaže na vrtu Marije Gaber nasproti hiše štv. 13 predm. Trata.
Skica območja v Karlovcu, ki ga je zajel požar leta 1893. (Po originalu v društvenem arhivu)
137
Načelnik plezalcev imel je ukaz gospodarsko poslopje Marije Trdine mej hišami
štv. 13 in 7 ognja ubraniti, kar je storil s tem, da je eno cev napeljal na streho
hiše štv. 13, a z drugo močil leseni, proti gorečej hiši štv. 13 obrnjeni paž.
V tem je došla brizgalja III (štirikolesna, za eno cev vrejena vozna brizglja
brez sesalne priprave). Povelnik naroči z njo braniti hišo štv. 14. Prisotne ženske
nosile so v brizglo III dovolj vode, da je bilo moči malone nepretrgoma delati. Brzo
se je streha hiše štv. 14 pomočila. Nato pa je bila nujna sila s celo pripravo avanzovati,
da se reši hiša štv. 13, koje lesovje v spodnjem delu strehe se je vnelo.
Mej tem prejel je poveljnik poročilo, da hiša štv. 8 in šupa hiše štv. 7 ste v
silnej nevarnosti. Urno odpošlje oddelek gasilcev tja, da so z raznim orodjem pri
šupi pretrgali streho in pri hiši odbili že goreči leseni paž. Obenem pa zaukaže
z cevjo 2 brizglje II nevarnosti izpostavljeno hišo š t v . . . . pomočiti, potem pa isto
cev podaljšati do hiše štv. 7 ozir. do že goreče lesene šupe.
Vodja brizglje III, opazivši opasnost pri hiši štv. 8 in gasilce v očividnej nevarnosti,
podaljša cev le-te brizglje ter ukaže gasiti hišo štv. 8.
Ko se je z brizgljo III pomočila streha hiše štv. 14, bilo je mogoče pristaviti
lestvo ter se škafi vedno vodo vrh strehe postirovanim gasilcem podajati, da so
v neznosnej vročini vedno streho močili.
Veter je večkrat menjal, vendar pa pričetnom ni bil močen. Pač pa je okoli
4. ure jela pihati precej močna sapa v smeri jugoizhod-severozapad.
Okoli 1/2 4 ure telegrafoval je g. župnik gasilnemu društvu v Kranj ter prosil
za pomoč.
Z zgoraj označeno lego cevi se je vse storilo, kar je bilo mogoče storiti, da se
požar omeji.
Se zadoščenjem konstatuje se, da se je toliko velik požar v tako kratkem času
omejil, ker od prihoda požarne brambe na požarišče ni se vnelo nobeno poslopje
več, da se ne bi ogenj takoj v pričetku pogasil. To je bilo toliko težavneje, ker so
bile dokaj šnje višine z vodo za doseči.
Tako bilo je brizglji I potreba črpati vodo 6 m visoko in jo potem dajati po
cca 220 m dolgih ceveh do brizglje II, koja je stala najmanj 20 m višje kakor brizglja
I. Istotako je bila višina od brizglje II do hiše štv. . . . nad 15 m in to delo moralo
se je vršiti v najhujši popoludanski vročini tikoma plota, kteri se je od bližnjega
ognja vnel.
Ko je bil požar omejen, pričelo se je z gašenjem poslopij. Kakor je iz priložene
skice razvidno, bile so skoraj same lesene hiše, kterih stene in stropi so toliko bolj
goreli, ker je bilo vsled več dnij trajajočega lepega vremena popolnem izsušeni.
Dospelim Kranjskim gasilcem (prišli so se brizgljo snemačo in potrebnimi cevmi)
odkazal se je prostor za brizgljo (glej skico) V z naročilom, po moči k udušenji
ognja sodelovati.
Gasilo se je potem do 7 ure zvečer. Mnogokrat je bila potreba cevi prestavljati,
ker iz že temnih kupov stelje, sena, drv i.t.d. bruhnil je še večkrat plamen.
Mej 1/2 6. in 1/4 7. uro bila je huda nevihta z gromom in bliskom, k sreči imel
je vihar smer od vshoda proto zahodu, kjer je hrib in ni bila nikaka nevarnost.
Ker so bili gasilci vsi premočeni, prej od potu, sedaj od dežja, odpustil je poveljnik
četo za četo na dom po suho obleko, tako da se gašenje ni nič pretrgalo.
Kmalu po sedmi uri pripravili so se gg. gasilci iz Kranja na odhod, kar se je
tudi zgodilo. Ostali bi še dalje časa v pomoč, pa ker so bili vsi do kože premočeni,
čuvati jim je bilo zdravja.
Poveljnik naroči pribočniku izreči načelniku kranjskih gasilcev najtopleji zahvalo
z bratskim »Na pomoč!« in »Pomoz Bog!«
Delo se je nadaljevalo do 1/2 3 ure ponoči. Ko ni bilo se bati večji nevarnosti,
odkaže poveljnik brizgljo I s potrebnimi cevi in moštvom za nočno stražo ter odredi
drugo moštvo z orodjem v gasilarno, kjer je moštvo odpustil.
Nočna straža gasila je celo noč, isto se je delalo še celi drugi dan.
Prostovoljni gasilci delali so neumorno in tako požrtvovalno, da je slavno c. kr.
okrajno glavarstvo z dopisom z dne . . . julija t. 1. izreklo svojo zahvalo. (Le-ta dopis
v prepisu je priložen.)
Ta požar bil je največji v Skofji Loki v teku zadnjih 50 let. Dokazal pa je tudi
kakega orodja tukajšnej požarnej brambi nedostaja, kar slavnemu odboru zaveže
naznaniti, bodi predmet posebne uloge. Za sedaj je le omeniti, da se je razno gasilno
orodje poškodovalo, kojega popravilo bode več kot f. 100.— stalo.
138
Gasilci so se vtoliko vdeležili gašenja, da izmed v Loki navzočih ni nikogar
manjkalo.
Na požarišču navzoč bil je g. okrajni glavar pl. Gstettenhofer, g. župan Sušnik,
g. sodnik Mikuš i.t.d.
V Skofji Loki dne 18. avgusta 1893.
Za odbor prostovoljne požarne hrambe v Skofji Loki.
Kulturno in družabno življenje
Ob potresu leta 1895 so gasilci ponoči stražili in tudi sicer pomagali. Leta
1903 so reševali pred veliko vodo na Studencu. Novembra 1918 SD opravljali
požarno službo pri vračajočih se četah s fronte. Pozneje, med obema vojnama,
ko so morali že uradno voditi dnevnike požarov, so se v poročilih radi pobahali
z novo motorko. Zlasti se je obnesla motorka pri mestnih in predmestnih
požarih v tridesetih letih.
O učinkovitosti gasilske službe govorijo številne zahvale in nakaznice zavarovalnic,
ki so za uspešno gašenje in obvarovanje pred še večjo škodo gasilskemu
društvu rade izplačale premije.
Društvo se je vedno prizadevalo biti v službi malega človeka in družbe.
Gasilsko geslo je bilo: »Bližnjemu v pomoč. Kdor kliče nas v nesreči, ne vprašamo
nikdar, mi vidimo preteči in grozni le požar.« Družili so se le s Sokoli,
iz vrst katerih je gasilska organizacija tudi izšla. Ko so leta 1876 nekateri
želeli povabiti v goste nemškutarsko Kazinsko društvo iz Kranja, so gasilci to
odsvetovali. Leta 1910 so se dogovorili, da se bodo za naprej udeleževali le
proslav in slovesnosti slovenskih društev. Leta 1913 so se strankarske razprtije
odražale tudi v društvu, vendar so vojni dogndki spore prekinili. Med obema
vojnama si je oblast prizadevala, da bi gasilstvo politizirala. V posameznih
obdobjih se ji je to pri vodstvu posrečilo, organizacija sama pa zaradi tega
le ni toliko trpela. Trezna presoja je zmagala na primer tudi leta 1925, ko so
na seji sprejeli sklep, da se ne ugodi prošnji Orjune za izobešenje zastave na
gasilskem domu.
Od ustanovitve naprej so si društveniki prizadevali, da je prevladal in
obveljal slovenski jezik v dopisovanju in poveljevanju. Pravila, ki so bila
stara rožna gasilska
brizgalna na razstavi ob
lOO-letnici gasilstva v
Skofji Loki
139
Škofjeloška gasilska godba v letu 1912. (Po originalu v društvenem arhivu)
seveda nemška, so takoj prevedli. Za sprejem novincev so imeli slovenski red.
Leta 1878 so se domenili za dvojezično uradovanje in zapisnike sej. Vabila za
seje so bila dvojezična ali pa samo slovenska. Težave so jim delali izrazi za
razne tehnične predmete, za katere je bilo v tistem času res težko najti slovenska
imena. Po letu 1893 je bilo slovensko poveljevanje že popolno. Le stari
blagajničar je še uradoval po nemško, zato je neki podporni član leta 1899
zagrozil z odstopom, »ako nabiralna pola za podporno članstvo za naprej ne bo
slovensko pisana«.
V času narodnoosvobodilnega boja so bili gasilci na težki preizkušnji. Po
nemških predpisih so bili glede prestopkov, ki bi jih zagrešili v službi ali v
uniformi, podložni sodstvu SS oziroma policije. Take grožnje gasilcev niso
omajale. Veliko gasilcev je sodelovalo v odporu proti okupatorjem. Za svobodo
so dali življenja Rado Bozovičar, Anton Demšar, Anton Gruden, Janez Guzelj,
Pavle Jamnik, Franc Krmelj, Jože Kavčič, Peter Kavčič in Franc Pire. Spominska
plošča padlim gasilcem je vzidana na gasilskem domu.
2e ob desetletnici društva leta 1886 so gasilci ustanovili bolniški sklad.
V nemščini sestavljena pravila bolniškega fonda imajo slovenski »dodatek
k pravilom požarne brambe v Škofji Loki — Podporna matica«. Določeno je
bilo, iz katerih sredstev se oblikuje sklad in kako se koristi. Po polletni gasilski
službi so bili gasilci upravičeni do bolniškega fonda oziroma do podporne
matice. Bolniški status je ugotavljal pooblaščeni društveni zdravnik. Pre-
140
mija se je izplačevala dnevno. Podporni fond je bil namenjen v službi obolelim
gasilcem, za poškodbe pri gašenju, invalidom, sorodnikom smrtno ponesrečenih,
za pogrebe itd. Do pogrebnine so bili upravičeni do določenega zneska
vsi umrli gasilci, ne glede na vzrok smrti. Pozneje so strogost pravil nekoliko
omilili in so podpirali vse starejše in bolehne gasilce, če je le bilo
finančno mogoče. Kasneje so se vključili v bolniško blagajno Zveze kranjskih
gasilskih društev, v stari Jugoslaviji pa v gasilsko Samopomoč. Vseskozi pa
so imeli še lasten bolniški fond, ki so ga občasno, po sklepu občnega zbora,
črpali za druge potrebe. Leta 1934 so ga porabili za zidavo gasilskega doma
in so se zato spet vključili v zvezni podporni fond.
Gasilsko društvo je imelo tudi kulturno vlogo. Leta 1905 jim je slikar
Ivan Grohar za 110 kron naslikal sv. Florijana. Leta 1913 so kupili ves inventar
bralnega društva v Škofji Loki. V svojo knjižnico so pridobili Krajčevo
izdajo Valvasorja, Ljubljanski zvon, Knezovo knjižnico, mohorjevke, druge
knjižne zbirke in posamezne knjige. Po letu 1925 so leposlovne knjige odprodali
in ohranili le strokovne knjige. Med obema vojnama je deloval nekaj časa
prosvetni odsek društva, ki je odigral nekaj gledaliških uprizoritev. Pod streho
gasilskega doma je imelo svoje prostore združenje obrtnikov, obrtno društvo,
krožek prijateljev Francije, godba in občasno še drugi.
Družabne prireditve (plesi, plesni venčki, srečolovi, tombole, različni nastopi,
veselice itd.) so postale že kmalu tradicionalna aktivnost gasilcev. Za vse
te prireditve, proslave in obletnice pa so potrebovali godbo. V Loki je takrat
obstajala privatna godba učitelja in fotografa Sadarja, ki pa je bila komorne
zasedbe ter zato prešibka in neprimerna za večje prireditve in veselice. Z gasilskih
plakatov in vabil je razvidno, da so si največkrat sposodili vojaško
godbo iz Celovca, pozneje pa iz Ljubljane. Večkrat so imeli v gosteh ljubljansko
meščansko godbo ali pa godbo iz Domžal.
Že leta 1908 so se pričeli pogovarjati o ustanovitvi lastne godbe. Oktobra
1909 so se dogovorili z učiteljem Jankom Pianeckim, da je začel učiti prve
godce. Godba je potrebovala dobrotnike. Veleposestnik Franc Dolenc iz Stare
Loke je kupil instrumente in jih dal društvu brezplačno v uporabo za eno
Prva loSka motorna
brizgalna iz leta 1928 na
razstavi ob 10(Kletnici
gasilstva v Sko^fj! Loki
141
Člani gasilskega društva v Skofji Loki v prvem obdobju po osvoboditvi
leto, potem pa je obljubil instrumente poceni prodati. Stalno je bil pri godbi
navzoč gasilski odbornik in blagajnik Rafael Thaler, ki se je pokazal za drugega
velikega mecena. Leta 1910 je založil večjo vsoto za godala. Leta 1911
je Pianecki zaradi bolezni odpovedal kapelništvo in na seji sD se zmenili, da
bodo dobili primernega domačega učitelja, ali pa ga bodo z oglasi iskali v čeških
listih. Novo pogodbo so sklenili z Jožefom Trmoto iz Ljubljane. Mojster
pa ni dolgo ostal. Ze leta 1912 so zato prek oglasa v čeških časopisih dobili
za kapelnika Josipa Eliško. Za Eliško je leta 1913 prevzel godbo Nemec Anton
Poschl. Godci so bili po 18. letu starosti sprejeti med redne gasilske člane.
Strankarske razprtije leta 1913 so godbo uničile. Župnik je gasilcem očital,
da igrajo na sokolskih prireditvah, dokončno pa so se sprli zaradi tradicionalnega
gasilskega plesa na pustno nedeljo. Največji podpornik Rafael Thaler je
odstopil od godbe, ostali meceni so prenehali dajati podporo in godba je prenehala
delovati. Nameravali so ustanoviti nestrankarsko Meščansko godbeno
društvo, kateremu bi za 10 let posodili instrumente. Vojni dogodki pa so zadevo
okoli godbe zavrli. Leta 1916 so posodili godala vojakom, ki so bili nastanjeni
v Škofji Loki. Od sestava prve godbe iz leta 1909 je živ še klarinetist
Lovrenc Oblak (Poličar) iz Puštala.
Po vojni je bil del godbenega inventarja pri Sokolih, del pa pri Katoliškem
izobraževalnem društvu. Leta 1923 so precej not in instrumentov posodili
žabniškemu godbenemu društvu. Jeseni leta 1925 so gasilsko godbo obnovili.
Spet so zbrali instrumente in note. Nekateri gasilski funkcionarji in tudi gasilci
niso bili soglasni, da bi bila nova godba del društva, zato so morali
godbeniki ustanoviti ločen Godbeni odsek gasilskega društva. Posebej so se
142
sestajali in vodili sejne zapisnike, uradna štampiljka se je glasila: Godba prostovoljnega
gasilskega društva Skofja Loka. Obnovljena godba je vadila dvakrat
tedensko dve uri. Oborniki gasilskega društva sn se vsak teden po eden
udeleževali godbenih vaj, da so se seznanili z delom godbe. V začetku so imeli
vaje pri Balantu v »salonu«, tam kot za časa prve godbe. Organizacija godbe je
bila res imenitna. Poleg kapelnika, ki je bil strokovna moč, so imeli upravni
odbor, ki je zastopal godbo. Odbor je bil sestavljen iz članov društva in iz
predstavnikov godbenikov. Za nastope po naročilu so imeli tarife. Naročnik
je navadno moral oskrbeti prevoz (večinoma okrog Loke), sodček piva, večerjo
in gotovino. To so si delno razdelili »na roko«, del vsote pa je ostal za amortizacijo
godbene opreme. Iz tega zneska so ob koncu leta kupili nove instrumente
in obleko.
Vez med društvom in godbo se je vedno bolj rahljala. Pravi gasilci so
bili ves čas mnenja, da se mora godba popolnoma osamosvojiti. Za instrumente
in note so sklenili večletno najemno pogodbo. Pa tudi godba je postajala vedno
bolj samosvoja. Brezplačno so igrali samo še na nekaterih društvenih veselicah,
za gasilske pogrebe so dajali le nekaj malega popusta od tarife. Leta 1932
je godba ves inventar od društva odkupila, društvo pa ji je priporočilo, naj
spremeni še ime. Dolg so odplačevali v nekajletnih obrokih. Okrog leta 1935
so bili dolgovi poplačani in godba se je popolnoma osamosvojila. Prostore so
še obdržali v novem gasilskem domu, zanje pa so plačevali najemnino. Izbrali
so si nov naslov: Godbeno društvo »Ljubnik«; njegovo tradicijo nadaljuje sedanja
loška pihalna godba.
Poglejmo še, kako so loški gasilci praznovali obletnice. Leta 1901 so praznovali
25-letnico. Župan je na slavnostni sprejem pred mestno hišo, ki se ga
Skupina članov obnovljenega gasilskega društva v Skofji Loki z gasilnima avtomobiloma pred
gasilskim domom
143
je udeležilo 29 gasilskih društev s 424 uniformiranimi gasilci, povabil ves
občinski odbor. Pozval je svetovalce in odbornike k udeležbi, »ker ste nekako
moralično k temu prisiljeni, ker je gasilno društvo tako rekoč del mestne
uprave... in da ne bodo tuji udeleženci o nas odnesli glas, da nismo gostoljubni
«.
Tridesetletnico so proslavljali ob otvoritvi novega doma na Komunu.
Zveza kranjskih gasilskih društev je imela ob tej priliki v Loki svoj občni
zbor. Slovesnosti se je udeležilo kar 485 uniformiranih gasilcev. Zabavni del
je bil popoldne na Balantovem vrtu (kjer je sedaj pošta).
Štiridesetletnice zaradi vojne vihre niso slavnostno praznovali. Petdesetletnico
so obhajali 3. in 4. julija 1926. Izkupiček družabne prireditve, kjer so
sodelovale 3 godbe, tamburaški in pevski zbor, je bil namenjen za nakup motorne
brizgalne.
Nadvse slovesno je potekal 60-letni jubilej leta 1936. Loka je prav tedaj
praznovala ustanovitev samostojnega sreskega načelstva. Novi gasilski dom
je bil v glavnem zgrajen in pripravljen za goste, Ob tej slovesnosti je bil v
Loki tudi I. župni zlet kranjske gasilske župe.
Petinsedemdesetletnico so praznovali 5. avgusta 1951. Poleg slovesne parade,
mokrih vaj in tekmovanj so slovesno odkrili na gasilskem domu spominsko
ploščo gasilcem, žrtvam fašističnega terorja.
Se slovesneje so praznovali 80-letnico 30. junija in 1. julija 1956. Pri povorki
je sodelovalo 1100 uniformiranih gasilcev vseh starosti, od pionirjev,
članic in članov do starejših članov. Razvili so nov prapor, ki mu je kumovala
Zveza borcev Skofja Loka in ga vzela pod pokroviteljstvo Kmetijska zadruga
v Škofji Loki.
Zadnja desetletja
Opisovanje nas je pripeljalo v novejšo dobo društvenega delovanja. Med
leti 1941—1945 je društvo životarilo. Leta 1943 so sicer dobili gasilni avto
»Mercedes«, ki pa je bil vojni izdelek iz slabega materiala in je pozneje prepogosto
nagajal gasilcem.
Leta 1945 se je gasilsko društvo obnovilo. Leta 1951 so delovali skupaj
3 Staro Loko. Leta 1951 je bil ustanovljen gasilski sektor Skofja Loka, v katerem
je imelo vodilno vlogo loško društvo. Društva, ki so bila včlanjena v
sektorju, so izgubila samostojnost in so postala enote. Sektor je obsegal kraje
Žabnico, Virmaše, Staro Loko, Gosteče, nekaj časa tudi Soro ter podjetja Jelovico,
LIP Trata, Predilnico, Gradiš, Šešir in tovarno furnirja v Bodovljah.
Pogostne oblastne reorganizacije društva niso koristile. Že leta 1952 so omenjene
enote spet postale samostojna društva.
Po letu 1952 je postalo društvo posebno aktivno. Zaradi slabega stanja
gasilskega avtomobila, je občinski odbor izposloval društvu uporabo tovornjakov
trgovskega podjetja »Lubnik« in tovarne »Sešir«. Članstvo se je povečalo.
Leta 1952 so ustanovili žensko desetino. Več mladih gasilcev so poslali v gasilsko
šolo v Medvode. Dogovarjali so se z bivšo godbo »Lubnik«, da bi se ta
spet priključila gasilskemu društvu. Pri godbi pa so spoznali, da bolj spadajo
v kulturno društvo, ki jim je tudi vzgajalo godbeni naraščaj. Leta 1954 so
adaptirali garaže in do leta 1956 prenovili in dozidali gasilski dom. Občinski
odbor v Škofji Loki je leta 1957 dal društvu priznanje za njegovo družbeno
delo s podelitvijo najvišjega občinskega priznanja, velike bronaste plakete.
144
Leta 1958 so zabetonirali ploščo za pranje avtomobilov, v naslednjem letu
pa so nameravali postaviti paviljon za shrambo gasilnega orodja, ki naj bi
stal poleg gasilskega doma.
Leta 1961 so pridružili loškemu društvu bivša društva v Stari Loki, Zmincu,
Gostečem, Virmašah in Godešču. Ta društva so postale operativne enote,
loško društvo pa njihov center. Tako razširjeno društvo pa ni bilo kos novim
strokovnim nalogam, ki so se pokazale z upravno reorganizacijo loškega ozemlja.
Zato so 1. aprila 1962 ustanovili poklicno gasilsko enoto v Skofji Loki.
V začetku je bilo 7 poklicnih gasilcev, pozneje pa 9. Zavarovalnica iz Kranja
je poklicni enoti kupila orodje za mehanično delavnico. Poklicni gasilci naj
bi se ob prostem času ukvarjali s kako dodatno pridobitveno dejavnostjo,
predvsem z manjšimi popravili v avtomehanski stroki in s pranjem avtomobilov.
Dodatna zaposlitev gasilcev pa ni uspela in ker je občina stroške za poklicne
gasilce vse teže pokrivala, so poklicno enoto leta 1965 ukinili. Nekaj časa je
bil še poklicni hišnik in šofer, v zadnjih letih pa je spet vsa požarna obramba
na prostovoljnih ramenih.
Leta 1967 so se gasilci zbali za svoj dom. Zaradi širjenja klavnice naj bi
dom prestavili na novo lokacijo. Variante za nov dom so bile v Starem dvoru
pri križišču, na telovadišču na Podnu, pri Petrolu, na Stemarjih, pri vojašnici
itd. Gasilski dom pa je vendarle ostal na svojem mestu.
Z ukinitvijo profesionalnih gasilcev se je dejavnost društva poživila. Leta
1967 so kupili novo sodobno črpalko »Rosenbauer«. Leta 1971 SD kupili avtokombi.
Sedanja društvena oprema obsega: avto Tam 4500, avto TAM 5500 (je
sicer last Občinske gasilske zveze, upravlja pa ga loško društvo), 2 starejši
prenosni motorki in že omenjena črpalka »Rosenbauer«. Z novim zakonom
o varstvu pred požari in z ustanovitvijo požarne skupnosti občine Škofja Loka
je društvo pred novimi važnimi nalogami, ki jih bo prav gotovo še naprej tako
uspešno reševalo, kot je to pokazalo v svojem stoletnem delovanju.
V i r i in l i t e r a t u ra
V i r i : Arhiv Gasilskega društva v Skofji Loki 1875—1962, fasc 1—17. — Arhiv
občine Skofja Loka, Zapisniki sej občinskega odbora 1872—1941 fasc 2—9. Oba fonda
sta v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Oddelek v Skofji Loki.). — L i t e r a t u r a*
P. Blaznik, Skofja Loka in loško gospostvo. Skofja Loka 1973. — J. Janežič, Ob
osemdesetletnici Gasilskega društva v Skofji Loki. Loški razgledi 111/1956, 273—275.
Z u s a m m e n f a s s u n g
HUNDERT JAHRE FEUERWEHRWESEN IN SKOFJA LOKA (1876—1976)
Heuer sind hundert Jahre verflossen, seit in Skofja Loka der Feuerwehrverein
gegriindet wurde, als der erste in der Landschaft Gorenjska. Im Gemeinderat wurde
schon seit dem Jahre 1872 immer wieder dariiber gesprochen, daB man eine neue
Feuerspritze anschaffen miisse, doch erhoben die Steuerzahler Einspruch gegen zusatzliche
Ausgaben. Im April 1876 wurde der neue Verein registriert und erstand
mit freivvilligen Spenden einen neuen, fur die damaligen Zeiten recht modernen
Feuerloscher der Firma Samassa. Die Gemeinde iiberlieB den Feuerwehrmannern
ihre alten Loschgerate und stellte ihnen am Hauptplatz in der sogenannten Kommune
einen Raum zur Verftigung, in dem die Feuerwehrgerate schon friiher verwahrt
10 Loški razgledi 145
vvorden waren. Der Verein betreute die Gemeinde Skofja Loka, die benachbarte
Ortschaft Zminec und bis zum Jahre 1900 auch Stara Loka.
Die neue Feuerwehrmannschaft machte sowohl zahlenmaBig als auch organisatorisch
rasche Fortschritte. Im Jahre 1891 \vurde ein Feueru'ehrturm errichtet,
anlaBIich der DreiBigjahrfeier des Vereins 1906 wurde am Stadtplatz ein neues Feuerwehrheim
und schlieBlich im Jahre 1934 das heutige Feuerwehrheim erbaut. Die
ganze Zeit ijber wurde die Loschausrijstung vervollkommnet. Im Jahre 1928 •wurde
die erste Motorspritze angeschafft, Jahre 1943 ein Feuerloschauto Mercedes. Die
heutige Ausriistung des Vereins umfaBt zwei TAM-Autozisternen, einen Kombiwagen
IMV, drei iibertragbare Pumpen u. a.
Die Feuervvehrmanner von Skofja Loka \virkten bei verschiedenen Feuerschauen
mit, bei Branden in Skofja Loka und anderwarts, bei trberschwemmungen, beim
Erdbeben 1895, und sorgten auch am Ende des ersten Weltkrieges fiir Ordnung.
Eine besondere Rolle fiel dem Verein bei der nationalen Erweckung im vergangenen
Jahrhundert zu. Er setzte sich die ganze Zeit iiber fur die slowenische Amts- und
Befehlssprache sowie fijr sIowenische Korrespondenz ein. Schon im Jahre 1886 griindete
er eine eigene Krankenkasse, welche dauernd die soziale Lage der jirmeren
Feuerwehrmanner zu bessern suchte. Im Jahre 1900 erfolgte die Griindung einer
eigenen Blasmusik, welche naeh dem Jahre 1925 wieder erneuert wurde. Z\vischen
beiden Kriegen betatigte sich eine Zeit lang eine Schauspielergruppe. Unter dem
Dach des Feuerwehrheims fanden auch andere Organisationen Platz. Wahrend des
letzten Krieges arbeiteten viele Feuerwehrleute im Volksbefreiungskampf mit, nicht
vveniger als neun von ihnen opferten fiir die Freiheit ihr Leben.
Trotz schwieriger materieller Werhaltnisse lebte der Verein gleich nach dem
letzten Kriege erfolgreich wieder auf. In den fiinfziger Jahren vervoUkommnete er
seine Mannschaft, die ersten jungen Unteroffiziere und Offiziere kamen schon aus
geschulten Reihen. Durch mehrere Jahre wirkte auch eine •weibliche Zehnergruppe
mit. Zwischen 1962 und 1965 betatigten sich im Feuerwehrheim von Skofja Loka
berufliche Feuerwehrmanner. Nach der Abschaffung beruflicher Feuerwehren iibernahm
der Verein von neuem seine Aufgaben.
146