186 Slovstvo. vezanemu 1 gld. 20 kr., s pošto 5 kr. več. — Knjižica je večinoma ponatis iz »Ljubljanskega Zvona«, če tudi to ni posebej naznanjeno. Citatelj skoraj ne ve, katerim spisom bi prišteval »Luči«, ali modroslovnim ali pesniškim. A gosp. pisatelj določuje in označuje svoje delo sam. Ko je namreč premišljevalno in jako značilno opisal 29 vrst lučij, zbral je v vezano besedo obseg cele knjižice v 30. odstavek, ki ga končava z besedami: » — Žarke htel sem pojedine zliti, — Da v lučih kdo se morda sam spozna; — Naj žitje jasno je, naj mrak ga krije: — Povest je vender svete poezije!« V resnici se čuti, da je spisal to delo pesnik. Spretno zna kratko naslikati celo situvacijo. A ker tu pa tam pušča domišljiji čitateljevi skoraj preveč časa in prostora, zato je po nekodi nekako teman. Duh celega dela ni, da bi dejal, kar nasproten katoliški resnici, vendar v nekaterih posameznostih pisatelj skeptično omahuje, kakor bi se mu izpodmikala trdna tla. Nekateri stavki diše po fatalizmu (str. 35, 58, 8(5), božja previdnost je preveč v ozadju. Najlepši odstavki se mi zde: 8., 11., 19.. 29. Najmenj srečno pogojena sta odstavka: 14. in 24. Prvi, ker je grobar preveč obupan: »Tolažilna ne more biti niti misel, da je bolje, ako se tako mlado bitje preseli v večnost, med svetlokrile angeljce, preseli, da bode samo angelj nebeški.« Blažji je konec 27. odstavka: »Materinemu očesu se razgrinjajo nebeške podobe, groza je ni več teh besed!« 24. odstavek pa hote ali nehote spominja »Soror Pije!« Nezmiselno je pisati: »duh pa ne bode imel pokoja v grobu« (str. 16) in »izvestno je nesrečna duša, ki ne more mirovati v grobu« (str. 50, 51). Manj opravičen je pridevek »večen« v stavku: »in valovi spodaj pojo veličastno večno pesem svojo« (str. 120). Pisatelj rad stavlja pridevnike za samostalnike, tako tudi svojivne zaimke. Sicer je pa jezik prav gladek in z lepimi pesniškimi podobami okrašen. Val. Bernik. »Levstikovi zbrani spisi«, uredil Franc. Leveč. I. zvezek. Poezije I. 8°. Str. 306. Cena 2 gld. II. zvezek. Poezije II. Str. 391. Gena 2 gld. 50 kr. Ljubljana. Ig. pl. Kleinmavr & Fed. Bamberg. 1891. — Skoro vselej, kadar smo objavili oceno o slovenskem pesniku, slišali smo nemile odmeve. Zdelo bi se torej, da smo vsaj preostri, govoreč o pesnikih, ako ne celo krivični. Povedali pa smo že in tudi pokazali v dejanju, da nam ustreza stvaren ugovor ali odgovor. Komur ocena ni všeč, odgovarja naj mirno z razlogi. Na samo čmerno in nevoljno hudovanje pa se ne oziramo. Z Levstikom se naš list ne peča sedaj prvič. Takoj v 1. letniku smo objavili življenjepis pesnikov in pregled njegovih priobčenih spisov. Takrat smo se bavili s pesnikom samim, kolikor smo ga poznali osebno in iz njegovih priobčenih spisov. Danes bi se morali baviti tudi z urednikom zbranih spisov, zakaj mnogo odgovornosti je sedaj na njem. Res ni hotel urednik ničesar dodati, kar bi ne bilo pesnikovega, vendar se sme čitatelj, prebirajoč še neobjavljeno pesnikovo ostalino, vprašati: »Ali bi bil pesnik to objavil, ali ne? Ali bi se vjemal pesnik, ko bi živel, s to objavo, ali ne?« Da ni to vprašanje brez-potrebno in neopravičeno, to je menda vsakomu jasno. A o tem izpregovorimo pozneje. Ker je list o natisnjenih pesmih in o pesniku samem že govoril, in ker nismo sedaj drugačnih mislij, kakor smo bili takrat, zato se moramo ozirati najbolj na dosedaj še nenatisnjene pesmi in pa na njih uredbo. Pesmi, ki so sedaj prvič natisnjene, ne morejo biti pesniku v nečast, zakaj nikogar ne smemo zaradi tega soditi slabo, česar ni sam storil, torej ne smemo imenovati pesnika slabega zaradi pesmij, katerih ni sam objavil. Pač pa so mu dobre pesmi lahko v čast in za nas vzrok, da ga čislamo bolj, nego smo ga čislali doslej. Iz tega našega načela spozna lahko vsakdo, da smo se poprijeli pravičnega, pa tudi jako milega načela glede na pesnika. Naša naloga bode, da spoznamo z bistrim duševnim opazovanjem duha našega pe snika in ga čitateljem označimo; potem, da izrečemo svoj razsodek o delu urednikovem; naposled, da označimo pomen Levstikov za naše slovstvo, za naš narod. Upamo, da bode ta slika resnična, vsaj trudili se bodemo za to. Priznavamo namreč radi — kar menijo tudi drugi —, da so Levstikove zbrane pesmi, ki se sedaj v lepi obliki ponujajo Slovencem, prav važen pojav v našem slovstvu. Tem vestneje treba o njem poročati čitateljem, dejal bi, tako, kakor si želi sedaj pesnik sam, ki je v večnosti in je pred Bogom odgovarjal tudi o svojih poezijah. (Konec.) Dr. Fr. L. »Vesna.« Mesečnik slovenskega dijaštva. V Celji, dne 15. marca 1892. Štev. 1. Leto I. — Došla nam je sedaj-le 1. štev. tega najnovejšega slovenskega lista. Napovedal se nam je bil že poprej (za poslednjo našo štev. prepozno) kot »vsestransko nezavisen dijaški list leposlovno-znanstvene vsebine, ki ne izključuje dnevnih vprašanj, ako so tesno združena s kulturnim napredkom Slovanov«. Oznanilo pravi dalje, da »stoji ,Vesna' na obče slovanski kulturni podlagi«, da »bode vzgajala zarod mladih pisateljev.. ., prinašala poročila iz dijaških krogov ..., pospeševala po možnosti druženje vseh oseb in stanov . . ., trudila se pridobiti ženstvo slovensko za narodno delovanje itd.« Uredništvo »Vesne«-je na Dunaju, VIII. Wickenburggasse 12.r upravništvo pri D. Hribarju v Celju. Cena za celo leto 1 gld. 50 kr. Naša načela o slobodi slovstvenega delovanja so dovolj znana, zagovarjali smo jo dovolj odločno. Drugo vprašanje pa je, ali bode list ustrezal namenu in koristil dijaštvu, — mislimo posebej še mlajše dijake, katerih se kot naročnikov pač ne bode branil. V tem odgovoru, oz. priporočilu se pa nečemo prenagliti, ker 1. štev. ne ponuja zdrave hrane. Dr. Fr. L. Od novega leta sem izhaja v Ljubljani »Pavlina«, humoristični list, dvakrat na mesec "na eni poli in stane 4 gld. Samo naznanili smo to, brez ocene, ker tako seme se spozna še le tedaj, kadar je dobro pognalo in se ukrepilo.