181. številka.
Ljubljana, v torek 11. avgusta.
XVIII. leto, 1885.
Ithsja vsak dan ivečer, izimši nedelje in praznike, ter velja po pošti prejeman za avstri j sko-ogernke dežele za vse leto 15 gld., za pol leta 8 gld., za Četrt leta 1 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vso leto 13 gld. M četrt leta 3 gld. 30 kr., za joden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dum računa Be po
10 kr. za meneč, po -0 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od Četiristopne petit-vrBte po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankovati. — Rokopisi ae ne vračajo.  Uredništvo in upravništvo je v Rudolfa Kirbiša hiši, ^Gledališka stolba". Upravništvu naj bo blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Deželne hipotečne banke.
x. Najstarejša deželna hipotečna banka v Avstriji je češka. Začela je že 1865 leta Bvoje delovanje, torej posluje 20 let. V tem času razvila se je tako velikansko, da je kazala bilanca koncem 1883. 1. bipotečnih posojil v 5°/0 zastavnib pismih 72 542.751 gold, v 4% pa 4,119.691 gold. Vsega vkupe je v prometu 76,119.500 gold. zastavnih pisem. Dobička je bilo 1. 1883 112.929 gold., re-servni fond pa je narastel na 1,229.830 gold.
Mala siležka deželica je kmalu potem, leta 1869, ustanovila avstro-siležko hipotečno banko, katera je izdala dozdaj za 7,300.000 gold. zastavnih pisem po 50/° in 4Va°/o. Moravska, ustanovljena 1875. leta izdala je do konca 1, 1883. zastavnih pisem po 6V«°/o za 5,8f)9.800 gld., po 50/° za 4,311.400 gold. Najmlajša hipotečna banka jo istrska, katera je začela poslovati 1881 leta in dozdaj izdala 5°/0 zastavnih pisem za 1,93G.000 gld.
Garancijo je pri vseh teh bankah prevzela dežela s svojim deželnim premoženjem. Istrski deželni zbor je še posebej dovolil 50.000 gold. za ustanovne stroške in sploh za prvo dotacijo.
Ako se primerjajo zneski, od teh deželnih zavodov izposojeni na hipoteke s skupnim zneskom hipotečnih dolgov v deželi, kaže se na prvi pogled, da so posestva pri druzih denarnih zavodih ali privatnih osobah zadolžena. Na Češkem na primer znašajo vsi hipotečni dolgovi 1.063 milj. gld., torej ima banka le 8% vseh hipotečnih posojil, na Si-ležkem od 80 milijonov vseh dolgov blizu 10%, na Moravskem od 299 milij. le 10 milij., torej še ne 3°/c, in v Istri še toliko ne. Kdor tedaj pričakuje, da bi se po deželnih hipotečnih bankah dali amor-tizovati dolgovi, izgubil bode to nado v očigled vspehom že poslujočih deželnih bank.
A stvar ni tako slaba, kakor se kaže, temveč kriva je le osnova, vsled katere se deželne banke le malo ali nič ne razločujejo od druzih jednakih zavodov, ustanovljenih na delniški podlogi. Kajti banka, katera zahteva 5 ali celo 5Va°/o od dolžnika, nema nobene prednosti pred hranilnico, ki tudi navadno po 5°/0 pobira, zaostaja pa za hipotečnim oddelkom avstro-ogerske banke, katera v novejšem času izdava 4°/0 zastavna pisma in ker stoje te zastavnice na Dunajski borsi po 99, tedaj ima dolžnik posojilo skoro po 4°/0 v rokah.
Glavni pogrešek je tedaj in iz njega izvirajo vsi drugi, da so deželne hipotefne banke izdavalo in še izdavajo zastavna pisma z višjimi obresti, nego bi trebalo z ozirom na notranjo vrednost teh papirjev, ker so garantovani od cele dežele in ker se po žrebanji izplačujejo v teku 32 do 40 let v nominalnem znesku,
Res da državne obligacije nosijo po 5°/o, pa pomisliti je treba, da pri njih upnik nema nobenega upanja, še manj pa zagotovila, da bi se mu kedaj vrnil kapital, kolikor ga je zapisanega na dolžnem pismu, oziroma na obligaciji. Pri zastavnem pismu hipotečne banke pa, katero je glede poroštva gotovo jednako dobro, ko državna obligacija, vrne so ves kapital. Zato vidimo, da stoji kurs na borsi za 4% zastavna pisma avstro-ogerske banke 99, za 4°/o češke deželne banke 98, za 4% moravske banke, katera so se lani začela izdavati 97, torej vsa blizu pari. In, čemur se ne bodemo čudili, 5% zastavna pisma imajo le za malo gld. višji kurs, namreč češka 103, moravska 102, avstro-ogerska 103, isterska 100 (?), avstro-silezka 102. Ker se 5% zastavna pisma vračajo tudi le po nominalnem znesku, ki se glasi na 100 gld., izgubi na kapitalu, kdor je plačuje nad 100 gld.
Skušnje s 5% zastavnimi pismi, katera so po kursu le malo nad pari, napotile so češko, moravsko in silezko deželno hipotečno banko, da so začele izdavati pisma s 4l/a in s 4°/o» tedaj bodo tudi posojila dajale, seveda v zastavnih pismih po istih obrestih, ker po pravilih za posojila ne smejo banke jemati višjih obrestij, nego jih same zahtevajo od dolžnikov. In banke so se prepričale, da v kursu na borsi ni veliko razločka mej 4x/a in celo mej 4 in 5°/0 zastavnimi pismi. Zato nameravajo vse tri banke konvertovati 5°/0 v 40/0 pisma, novih 5°/0 pa ne več izdavati. Pa tako konvertovanje se ne da naglo izpeljevati, dasi ima banka pravico vsako leto izžrebati in izplačati, kolikor hoče zastavnih pisem. A več jih ne more izplačati, nego ima gotovine, katera se steka v blagajnico iz amortizacijskih svot.
Istrska banka izdava le 5°/,, zastavna pisma, za katera je kurs zaznamovan s 100 gld., pa da se ta kurs ohrani, sklenil je deželni odbor istrski neko pogodbo s kreditno banko na Dunaji, da kupi po tem kursu vsa pisma, ko bi se od katere strani ponujala.
LISTEK.
Za dragocenim korenom.
(Iz življenja Iritajslsili pogrozdnllcov.) (Povest A. Ja. Maksimova, posl. I. P.)
XII. Seokvijev beg.
(Dalje.)
Seo-kvi-ja je jezilo, da se mu posmehujejo, vender je molčal, otožno molčal, zamišljen v svoj neumen sklep.
— Vzemi, odreži si zubrovega mesa . . . jej! ponujal mu je Lonhou.
— Nečem!. .. odgovoril je prisiljeno Seo-kvi, prisedel h grmadi in prižgal pipo.
— Oj, oj, ali jesti nečeš!? . . . čudil se je Ki-se ... Pa saj nesi kaj jedel tam v soteski.
— Kaj še mojega svežega mesa neče, rekel je razžaljen Lonhou. — Gotovo se je nožrl kako mrhovino . . .
— Ali hočeš spati? vprašal gaje po kratkem molčanji zasmehljivo starejšimi.
— Tudi spati se mi ne ljubi! . . . odgovoril je jezen Seo kvi in vlekel iz pipe.
— Hvalo ti tovariš! rekel je vesel Lonhou. Vsi smo strašno utrujeni in potrebni spanja . . . Tedaj bomo mi pospali, ti pa straži nas in pazi na grmado.
Starejšinin predlog je tako razveselil Seo-kvi-ja, da se je jedva premagal, da ni preveč vidno pokazal svojega posebnega veselja. Težila ga je ravno kar še misel, kako bi spolnil še to noč izmišljeni sklep, a sedaj je sam Lonhou razrešil to težavo.
— Dobro! zamrmral je Seo-kvi z ravno takim jecljajočim glasom in ohranil je na obrazu prejšnjo otožnost.
Ni minulo pol ure, ko so že silno trudni iska-telji žen-šena pospali, kakor hi bili mrtvi, kajti ničesar neso sumili, da jo Seo-kvi sklenil okoristiti se ž njih zaupljivostjo in izvršiti težek prestopek proti vsem svojim tovarišem, prestopek, da mu ga ni podobnega tu v gošči, nečuven in vznemirjujoč.
Deželne hipotečne banke ustanovile so se z glavnim namenom, da bi zemljelastnikom omogočilo kolikor mogoče dober kup kredit in sicer ne na kratko ali prostovoljno odpoved od strani upnika, ampak na amortizacijo v gotovih 30 do 40 letnih obrokih. Namen in načelo oboje bilo je dobro, tem manj pa izpeljava, ker so so zahtevale previsoko obresti, tako da je imel dolžnik namesto 5% plačevati 6 do 7°/0 in ako se računa izguba pri prodaji zastavnih pisem, dokler neso dosegla sedanjega kursa, tudi več. Dokler se sedaj ne najde pota, po katerem bi deželnim bankam bilo mogoče, zahtevati k večjemu 4°/0 obresti, tako dolgo deželne banke ne-majo druzega pomena, kakor privatne, zaostajajo pa za avstro-ogersko bank«), katere 4% na zastavna pisma stoje na 99 gld., tedaj le 1 gld. še pod pari.
Že več let opazujemo, da denarja čim daljo tembolj po ceni dobi, kdor si ga hoče izposoditi in je zaupanja vreden. Denarja včasih toliko leži v bankah, da ne vedo kam ž njim in da so zadovoljni, ako ga morejo le po 1 do 2% naložiti. V Londonu se zadovolje celo s '/a ali l°/oi tam tudi konsols (državne obligacije) ne nesejo več ko 3°/(). Pri nas v Avstriji pa uplivajo ravno državni papirji, da no pridemo do cenejega kredita, ker so še vedno globoko pod pari, tedaj vzlic 25n/0 davka 5°/o nosijo. Dokler kapitalist na tako lehak način z odrezava-njem kuponov dobiva 5%, čemu bi segal po druzih papirjih, pri katerih bi imel menj dohodka.
Pa še druga neprilika jo za dolžnika pri hipotečni banki. On ne dobi denaija, ampak zastavna pisma v roke, katera mora prodati, da pride do gotovega denarja. Kaka težavna manipulacija za kmet-skega dolžnika in še celo nevarnost, da pri prodaji ne trpi nepotrebne izgube. Istrska banka, da bi obvarovala dolžnike tacih izgub, ravnala je previdno in sklenila pogodbo z Dunajsko kreditno banko tako, da kreditna bankina filijala v Trstu kupi vsa njena zastavna pisma al pavi, Da-li 66 to res godi, nam ni znano, tudi ne, ali ima banka vsled te pogodbo kako obvezo proti banki.
Iz teh splošnih opazek vidimo, da ni nobena posebna težava ustanoviti deželno hipotečno banko, da pa je korist take banko jako problematična, dokler ne more dajati posojil z nižjimi obresti, kakor hranilnice in privatni kapitalisti, to je, dokler 4°/0 zastavna pisma ne stojo al pari. Pri tacem obresto-vanji se da misliti na amortizacijo, pri višjem pa ne.
Pustolovci so si razlagali slalo voljo Mandžurjevo samo s slučajnim nevspehom in zato bili popolnem mirni.
Minulo je dve uri. Seo-kvi jo še vedno negibljivo sedel pred grmado in gledal v svetel plamen. Kakor je bilo videti, vršila se je v njem strašna, uporna nravstvena borba. Na njegovem surovem obrazu seje prehajal nemir. Vsi njegovi živci bili so nadnaravno napeti ... In sedaj so jo, kakor se je videlo, Seo-kvi na nekaj odločil. Energično je stresel z glavo, previdno ustal in pazno pogledal svoje spečo tovariše. Noge so se mu tresle. Oči so se mu mrzlično in hudobno svetilo. Jedva je dihal, stopil je par korakov proti Lonhou-u, polom se pa ustavil v neodločnosti. Njegov mrzličen pogled bil je trdno uprt v brezskrbno spečega sta-rejšino. In sedaj je Seo-kvi izvlekel svoj nož in naredil še dva koraka, ne da bi bil kaj obrnil oči od Lonhou-a. Platno grmade jo na široki nož metalo lep, nesrečo oznnnjanjoč svit, in osvetljevalo jeh kratu mrtvo bledi obraz Mandatarja, ki jo imel nekak miren, okamnel, prav kakor zamrznen izraz. Tiho kakor duh je pokleknil Seo-kvi pred starejšino, pre-
64
Politični razgled.
\olraiij4' dežele.
V Ljubljani 11. avgusta.
Več občin na Ceskem je prosilo, da bi se odpisalo nekaj davkov, ker so zaradi prevelike suše malo pridelali. Deželna finančna direkcija se je pa izjavila, da ne more ustreči tej prošnji Po zakonu sme se davek samo odpisati, ako je polje poškodovano po elementarnih nezgodah, kakor po toči, ognji in povodnji. Na sušo ali močo se je pa že oziralo pri uravnavi davka. Dovolilo so bode pa kmetom brezobrestno posojilo iz deželnega zaklada, po razmeri škofje, katero njim je napravila suša. — Nemška društva se ne bodo udeležila intronizacije Praškega nadškofa S tem liočejo Nemci pokazati, da neso zadovoljni z novim nadškofom
V Budimpešto prišlo je 37 Francozov ogledat ogersko deželno razstavo pod vodstvom g. Les-sepsa. Deputacija društva madjarskih pisateljev in umetnikom sla je njim v Szobb nasproti. V Pešti so jih slovesno vsprejeli. Fran PuIczkv pozdravil je goste v imenu pisateljskega kluba, podžupan Ger-loczy v imenu mesta. Lesseps se je zahvalil za povabilo. Klub pi atelje v in umetnikov je njim napravil banket. Potem so pa ogledali razstavo, kjer je je pozdravil državni tajnik Matlekovich v francoščini. Pri banketu se je napivalo cesarju, cesarici, prestolonasledniku, francoskim gostom francoskemu narodu, ogerskemu narodu, Jokai-u kot zastopniku ogerskega slovstva
I skusit' države.
Shod avstrijskega cesarja in ruskega carja hode, kakor se sedaj poroča, mej 20. in 30. dnem t. m. V Kiomeriži (Kremsiei) so razen hotelov v ta namen že najeli več privatnih stanovanj. Oba vladarja bosta se udeležila manevrov, ki bodo tam koncem tega meseca. V Kiomeriži ilelajo se že velike priprave Najviši dvornik knez Hohenlohc prišel je včeraj tjakaj, da ogleda vse priprave in se dogovori /. mestnimi oblastvi zastran vsprejema. Tudi namestnik grof Sehonborn pripeljal se je v to mestece, kojega ime je tako hitro zaslulo.
Vče aj odpotoval je grof Kalnokv v Varziu. Tega shoda avstrijskega ministra vnaujih zadev in nemškega kancelarja še nemški časopisi jako vesele. To zmatrajo za zagotovilo, da se posebno prijateljstvo mej Avstrijo in Nemčijo ohrani. Kalnokv in Bismarck se bosta posebno pogovarjala v narodnogospodarske] politiki. Nekateri upajo od Nemčije doseči nekatere za nas ugodnejše carinske tarife. Naši, zlasti pa pruski Nemci bi bili najrajši videli, da se sklene carinska zveza mej obema državama. Temu se pa stavijo take težave, da jih tudi nemški kancelar ne npa premagati.
V Srbiji se roparstva vedno množe. Kralj je zaukazal, da se upelje v južnih okrajih v Užicah, Rudniku, Cacaku in Požarevci preki sud za roparje, katere vojaki ali redarji dobe v pest. Čudno je. da se baš pod sedanjo vlado tako množe roparji, poprej o tem ni bilo toliko slišati. Morda je to zlo posledica nezdravih politiških razmer v Srbiji. Mogoče je pa tudi, da imajo te naredbe proti roparjem ves drugačen namen. Morda se pa le v nekaterih krajih prikazuje nevolja mej narodom in se je bati ustaje. Zato se je pa proglasil preki sud, da se bode proti izgrednikom moglo takoj z vse stro-gosjo postopalo. To bi bi bilo tudi verojetno, kajti poslednji čas se je poročalo iz Belega grada o nekem agitovanji Karadjordjevićevih pristašev — Albanski roparji so udrli 3u kilometrov daleč v srbsko ozemje in oropali vas Lobanjo. Okrožno oblastvo je odposlalo proti njim žaudarje. Unel se je boj mej žandarji in roparji, pa so se prvi morali umakniti mnogobrojnejšim roparjem. V boji je jeden žandar ubit, jeden Arnavt pa težko ranjen. Roparji odgnali so potem vso živino. Nov dokaz, da Turčija ni več v stanu brzdati bojevitih Albancev.
Volilno gibanje obeta na Francoskem biti jako burno. To se je že videlo v nedeljo, ko se je
v Lyon pripeljal bivši ministerski predsednik Ferry na povabilo njegovih prijateljev, da govori pri ne keru ba^eju, Na kolodvoru ga je že čakalo .mnogo privržencev in nasprotnikov. Ko Se je pripeljal, slišali so se prijazni pozdravi, sikanje, žvižganje, ropot in kričanje. Pred sobano, v katerej je imel biti banket, zbralo se je mnogo Ferry-jevih nasprotnikov in prijateljev. Ko se je pripeljal Ferry, so se vrata v banketovo sobano odprla in ustopili so notri ude-ležitelji banketa. Bilo jih je 600. Zunaj je v tem množica vedno naraščala, hrup je bil vedno večji in naposled je prišlo do pretepa. Pa tudi v sobani ni bilo vse v redu. Nekateri so s sikanjem in kričanjem motili govornika, tako dolgo, da so jih ven vrgli. Feiry je v svojem govoru poudarjal, da ni mnogo na tem ležeče, ali zmagajo pri volitvah zmerni ali radikalni republikanci, glavna stvar je, da se dobi trdna večina, ki bode mogla vzdrževati vlado. — V Parizu so v nedeljo postavili spomenik znanemu komunistu Blanqui-ju Bilo je pri tej priliki več govorov in klicalo se je: „Živila komuna!" Policija je konfiskovala več zastav. Sicer se pa mir ni motil. Seinski departement volil jo z 337 glasi radi-kalca barona Songeona senatorjem na mesto pokojnega Huga. Zmerni republikanec Daix dobil je 2f)7 glasov.
Volitve za angleški parlament h do v tretjem tednu novembra. Gladstnne bode v oktobru obiskal svoje volilce v Midlothianu.
Anglija je neki predlagala Turčiji, da naj njene čete posedelo Egipet. Zahtevala je pa, da bi se te čete postavile pod angleško nadzorstvo in da Turčija sklene ofenzivno in defenzivno zvezo z Anglijo nasproti Rusiji. Turke so ti predlogi jako osupnili. V Egipet bi radi poslali svoje čete, a to jih pa jezi, da hi Angleži nadzorovali čete sultana, ki je vendar vrhovni oblastnik nad Egipt un. Proti Rusiji pa Turki tudi ne marajo sklepati zveze, ker se boje. da bi se s tem zapleli le v velike sitnosti in težave, ki bi celo utegnile uničiti njih dr>avo.
Pogreb bivšega predsednika %je<l i njenih ilržav Grunta v Novem Jorku bil je velikansk. Mrtvaški sprevod bil je (> angleških milj dolg. Udeležili so se ga Oleveland, Ilendiicks, Hayes, Arthur, ministri, sodci, diplomati, člani kongresa, guvernerji posamičnih držav.   Vse prodajaluice bile so zaprte.
Popisi.
Tf. Pulja dne 8. avgusta. (Raznoterosti) Poveljnik mornarice naše, baron Sterneck, nadaljuje j neumorno reformatorično svoje delovanje. Ravnokar oživel se je v Pulji mornarsko-tehniški komite* pod načelništvom kontrc-adinirala barona Pittner-j a.
Ta urad prevzel bode poslove dosedanjega 4. oddelka mornarske sekcije pri vojnem niinisterstvu.
Načelnik direkcije za gradbo strojev v c. kr. pomorskem arsenalu g. Henrik Heusser poslovil se je te dni iz tega urada. Mož je služboval celili 25 let v tej lastnosti, a sedaj je imenovan načelnikom II. oddelka pri gori rečenem mornarsko-tehniškem komiteji.
Plodonosno delovanje tega moža v dolgi dobi 25 let ni bila le v eminentno korist države, njemu bilo je tudi korist delavca pri srci in za to korist potegoval se je vsekdar odločno, kadar-koli in kjer-koli je bilo treba. Njemu ni bil delavec le materijal, kakor tolikim mogotcem-delodajalcem, ampak človek, kakor vsakdo drugi, ki je vreden, da se mu pripravi čioveka-vredna eksistenca. Razmere mej njim in delavci bile so skoro prijateljske bil je pravi, skrbni oče svojim podložnim. Da bi hoteli fabrikanti in bogataši posnemali tega moža-človekoljuba, socijalno pitanje ne bi bilo nikdar tako pereče postalo in njega rešenje ne bi
delalo našim državnikom tolikih preglavic Presvetli cesar pripoznal je zasluge tega moža in podelil mu red železne krone II. vrste.
Najsrčniše čestitke vseh, ki ga poznajo, spremljajo blagega moža v novi njegov delokrog.
Treba je, da se danes dotaknemo najžalost-nejšega poglavja v življenji našega mesta — vzgoje mladine. Nikjer je no nahajaš tako zanemarjene, tako zdivjane mladine, kakor tu. Otroče, ki je začelo komaj žlobudrati, ti kar siplje kletve in naj-grše psovke iz ust. Pet-, šestleten fantič pri-devlje svoji lastni materi naslove, da se človeku lasje jezijo, naslove, ki jej naravnost odrekajo — žensko čast. V večernih urah vidiš cele gručo na pol, ali tudi do celega nagih otrok pojati se po ulicah, tako, da je na mnogih krajih pasaža ovirana in si, mimoidoč, v vedni nevarnosti, da ti v glavo ne prileti od kake strani zalučani kamen.
Tacih prizorov nevajeni tujec kar strmi. Ubogi učitelji, katerim je naloga poučevati tako mladino!
Nasledki slabe vzgoje — katero pa imajo le stariši na vesti -- seveda ne morejo izostati. Ravno te dni doživeli smo žalosten dokaz popačenosti in zdivjanosti tukajšnje mladine. Obesil se je namreč 17 leten fant iz strahu pred sodni jo, ker je oskrunil 4'/a letno dekletce. Ilovica visi sedaj med življenjem in smrtjo.
Pretočeni teden imeli smo strašansko deževje. Plohe bile so tako silovite, da je v nekatere hiše voda pridrla do pasti visoko; v arsenal idoči delavci morali so do kolen po vodi gaziti. — In pri vsem tem strašna soparica in neznosna vročina.
C-t~Č.
I/, Aj<Bov*eiiie 9. avgusta. [Izviren, dopis.] Slovenski dijaki izbrali so si naš prijazni trg, da prirede v njem veliko dijaško veselico. Mi znamo ceniti to čast ter gotovo se bomo potrudili, da vsprojmemo vrlo narodno našo mladino kolikor mogoče sijiijno. Vsak gospodar odičil bode svojo hišo tudi z narodnimi zastavami v znanje dijakom da so v domači zemlji, v svojem kraji! Slehernega Vipavca sveta dolžnost je, da naše navdušeno dija-štvo z vsemi svojimi močmi podpira — le potem bode veselica tako sijajna, kakor si jo želimo! Nikdo ne kaži ni strankarstvo ni sebičnosti, vsak udeleži naj se te slavnosti v spodbujo mladini naši, da se nas tudi v prihodnje spominja.
Veselica vršila se bode na dvorišči g. Ursiča poleg »Čitalnice*. Prostor je jako lep ter jako primeren, človeku ne hode treba se bati vročine, katera bi bila v dvorani neznosna. Prepričani smo, da bode jako mnogo občinstva, ker nam iz mnogih krajev odlični rodoljubi zagotavljajo svoj prihod; še celo iz daljnih Brd pride jih pol stotine, iz Trsta pa cele vrste voz. Nam se že nekako dozdeva, — soditi po naznanilih — da je Vipava še malokdaj videla toliko odličnega občinstva, kakor bode v dan 23. avgusta. Nikdo naj tedaj ne zamudi to redke slavnosti, katera se bode gotovo izvrstno obnesla. Na svidenje tedaj y Vipavi!
Iz Ljutomera 9. avgusta. [Izv. dop.] Dne 6. t. m. priredil je g. Alojzij Vavpotič, brzojavni uradnik iz Trsta, povodom svojega tukajšnjega bivanja na dopustu iz posebne prijaznosti v gostilni g. Vavpotič-a jako zanimiv koncert na citrah, pri kojem nam je zopet pokazal, da je, kakor v istini sluje izmej najspretnejših igralcev na tem instrumentu. Vspored bilje izboren. Točke: I. „Pozdrav-
-:------— _       , , ,_T.^===ša,
redil kakih deset korakov, potem pa obstal in poslušal, če ga ne zasledujejo? Ne! ... Sedaj je za-pokala mu pod nogami zlomivša se suha veja. Seo-kvi je obstal, kakor bi bil pribit in začel skrbno poslušati, pa povsod okrog je bila le tajinstvena tišina. Njegovi živci bili bo vedno bolj napeti.., Pri tej priči obšel ga jo grozen strah. Zdelo se.nui je, da teko za njim, in spustil se je v beg. Veje so ga teple po obrazu, trgale mu obleko in praskale mu telo. Skoro pri vsakem koraku se je spod-taknil, pal, težko ustal in bežal dalje, sam ni vedel kam. Gnal ga je naprej silen strah. Bežal je in nič ni čutil, da je truden. Začelo se je svitati. Nepre-drljiva tema je minula in po gošči se je razlila prijetna in prijazna polusvetloba . . . Seo-kvi tekel je še vedno. Na njegovem okrvavljenem truplu viseli so koščeki obleke . . . Obraz mu je bil razpra-skan, noge zbite in pokrite z ranami... Tu se je steza zavila na levo in držala po strmem klanci. Seo-kvi utrujen je še tekel po ravnem, a sedaj ni mogel več dalje in popolnem onemogel ulegel se na travo pod holmom . . . (Dalje prih.)
vidno je segel z levo roko po smodnikovem rogu, in ves čas ni obrnil oči od mirno spečega Lonhou-a . . . Minulo je nekaj minut . . . Seo-kvi je kakor oka-menel . . . Hal se je, da se starejši na probudi in ga prime na mestu zločina Bal se je ganiti, bal se je celo dihati. Čudno se mu je zdelo, da mu je sapa letela iz prsij s takim šumom, kakor veter ki vleče iz kake podzemeljske jame. Žile na sencih so bile kakor kovaška kladiva . . . In sedaj je Mandžur potegnil k sebi smodnikov rog, pa rog je ostal, kakor bi bil prirastel k zemlji . . . Potegnil je močneje, nekaj je zaškripalo, pa rog se ni premaknil niti za jedno črto. To neznatno, jedva slišno škripanje napravilo je na Mandžurjeve živce strašen utis. Zdelo se mu je, kakor hi se bil smodnikov rog razjezil in s svojim krikom potresel. vsa okrožu-joča drevesa, oživil vsako travico, vsako bilko. Jeden trenotek je že mislil, da je izgubljen . . . Mislil je, da vsi pretreseni s tem škripanjem skočijo na noge in ga potolčejo. Obstal je na jednem mestu, bal je ganiti se in zadržava! je dihanje. S čela so kapale na travo debele kaplje mrzlega potu . . .
Minulo je nekaj minut mučnega čakanja. Mandžur ' napel je ušesi. Tiho. Nikdo iz tovarišev se ni niti ganil. Prva nevarnost je minula, pa srce je Seo-kviju še vedno silno nemirno bilo. Kar se je zopet Man-džurja polotila neka divja odločnost. Mislil si je, da odstopiti ni več mogoče, naj tudi pogine. Mislil je, kako bi hitreje končal to stvar. Predrzno, z ne-potrpežljivimi živci je še močneje potegnil za rog. Lonhou se je v spanji počasi obrnil in se odvalil s smodnikovega roga . . . Mandžur vzel je nož in ga nastavil h grlu starejšine ... Ko bi se bil starej-šina še jedenkrat ganil, bi ga bil Seo-kvi zaklal. Pa Lonhou se je samo obrnil na drugo stran in še trdnejše zaspal kakor prej. Seo-kvi se je ložje oddahnil, , previdno prerezal jarmena, na katerih je visel rog in ustal . . . Baš z isto previdnostjo odrezal je rog Li-fu u . . .
Približala se je polunoč.  Nič več kakor šest ur je še bilo do zore.  Obotavljati se več ni bilo mogoče.  Seo-kvi vzel je puško in tri smodnikove i rogove in previdno se zgubil v goščo. Tema v go-j šcavi bila je neprodrljiva. Mandžur je po stezi na-
ljam Te", II. „Ogerska fantazija" po Ura-lauf-u, III. Wagnerjev „Tannbauser", IV. „Njej na ljubo" po g. Vavpotić-i, V. „Gratulacija" po Umlauf-u, VI. Verdijev-a „Traviata", Vil. „V veselji in ž a I o s tia po VavpotiČ-i in VIII. „Be-neški karneval' so živo pričale o nenavadnej nadarjenosti umetnika-skladatelja in mnogobrojno odlično občinstvo ne samo zadovoljile, temveč v pravem pomenu besede iznenadile. Kot nameček čez spored sviral je g. A. Vavpotič „Sanje ljubezni" tako milo in nežno, da se je si. občinstvo jedva upalo dihati, boječ se preslikati kakega teh krasnih glasov — ker v vsej tej pieci prevladuje najlalineji pianissimo. Omeniti moram tudi tukajšnjih čitalniških pevcev, kateri so mej zgoraj omenjenimi točkami prev ubrano peli in v/budili mej občinstvom splošno odobravanje.
Domače stvari.
— (Šola nemškega „Schulvereina." C. kr. deželni šolski svet kranjski naznanil je zadnji teden c. kr. mestnemu šolskemu svetu, Ljubljanskemu, da je odobril napravo nemške četerorazredne deške šole nemškega „Schulvereina"," katera se prihodnje šolsko leto z dvema prvima razredoma prične. Potrdil je c. kr. deželni šolski svet tudi po dr. Weitlofu, predsedniku nemškega „Schulvereina" za to šolo nasvetovane učitelje. Šola se bode v realkinem poslopju jako slovesno otvorila začetkom šolskega leta in sam dr. Woitlof, tako upajo Ljubljanski nemški „Schmerzenskinder", bode prišel kot instalator germanizma v Ljubljano. Tudi veliko nemško slovesnost mislijo uprizoriti Nemci Ljubljanski. Do pričetka novega šolskega leta pa bode lov na slovenske otroke za to šolo, z raznimi obljubami, a če to ne bode pomagalo, tudi z grožnjami in drugimi sredstvi.
— (Ljubljanske nemške deške in dekliške šole) prvi razred mora se otvoriti že prihodke šolsko leto. Mestni šolski svet in mestni odbor se nikakor nesta protivila, da bi ti šoli bili samostalni a šele tedaj, ko bodeta imeli vsaj po tri razrede. To pa zaradi tega, da bi ne bilo treba plačevati vodji in voditeljici nemških šol, dokler slednje neso samostalne, službene doklade in stanarine. Mestni zbor vodili so pri tem le štedljivi oziri. Menimo, da bi nemštva v Ljubljani še ni bilo konec, ko bi se za sedaj otvoril nemške deške šole prvi razred kot paralelka na prvi mestni deški šoli, isto tako pa nemške dekliške šole prvi razred kot paralelka na mestni dekliški šoli, kateri itak ni slovenska. A kjer gre za ,.zatirano" nemštvo, utihniti morajo vsi štedilni in drugi oziri, drugače pa je to pri zavodih slovenskih, za slednje ni toliko zanimanja niti toliko energije. Ker dobe Nemci v Ljubljani s prihodnjim šolskim letom novo šolo nemškega Schulvereina,po vrhu pa še nemško deško in dekliško šolo, ker jez nemškim otroškim vrtom tudi skrbljeno, da se ne izgubi niti jedna nemška dušica več, sinemo vender pričakovati, da bodo potihnila neslana jadikovanja o ^zatiranji Nemcev", kajti, ako so sedaj ne bode dovolj nemški učili, potem ne preostaje druzega, nego da se nemudoma piše po slavnoznani „Norimber-ški lij." Pričakovati bi se sedaj tudi smelo, da se nekoliko ozir jemlje na prepohlevne Slovence in da' se sedaj na „Vadniei" uvede slovenščina.
— (Izjava grofa Margherija.) Iz Ru-dolfovega se nam piše: „Na dr. Poznika v nekem zakotnem lističi objavljeno „Poslano" grof Margheri ne bode odgovarjal, ker mu njegova čast brani, da bi zavračal neslanosti bodisi v omenjenem poslanem, bodisi v inseratih in ker se sploh neče spuščati v polemiko s pisatelji omenjenega lističa."
— („Laibacher Wocheublatt") razko-račil se je nad Šišenci, ker zahtevajo baje 8000 gld. odškodnine, ko bi, se Tivolski grad odločil od Šiške in priklopil Ljubljani. Ko bi se bil pisec dotične notice prej poučil a šele potem pisal, ne bila bi se mu pripetila nezgoda, da je lastnega pristaša in vnetega somišljenika z loparjem na glavo zadel. Kajti slqvenski odborniki Šišenski zinenili so se za prav prilično vsoto, a gospod Plautz bil je tisti, ki je predlagal, naj se zahteva nič manj kakor 8000 gld., češ, naj Ljubljančani plačajo. „Wo-chenblatt" naj torej upliva na svojega pristaša gospoda Plautz a, da se spreobrne, vsa druga modrovanja in obiranja pa so popolnem nepotrebna.
— (Umrl) je danes nagloma vodja pomožnih uradov pri finančnem ravnateljstvu g. Fran Mi-lavec. Žalost po nedavno umršeiii Binu pospešila je baje njegovo smrt.
— (Umrl) je včeraj popoludne Leopold vi-tez Gariboldi, c. kr. profesor in okrajni šolski nadzornik v Ljubljani v 52. letu svoje dobe.
— (Hengthalerjev samomor.) O okol-nostih, vsled katerih se je iznenada usmrtil mestni blagajnik Hengthaler, smo se poučili na kompetent-nem mestu in zvedeli to-le: Meseca julija je Hengthaler, ki je bil nekaj časa poprej precej hudo bolan, dobil štiritedensk dopust. Za njegove odsotnosti se je slučajno neka stranka o priliki opomnila na plačilo, katero je bilo po blagajničnih knjigah še na dolgu. Stranka je trdila, da je že plačala in se res izkazala s pobotnico podpisano od mestnega blagajnika. Ker prejem tega plačila nikjer ni bil uknjižen, je mestnega blagajnika pristav pisal Hengtha-lerju, naj poroči, kako je ta stvar. Hengthaler je odgovoril, da je v redu in se je izgovarjal, da mu je na dan plačila v blagajnici 50 goldinarjev gotovine preveč hodilo, pa da ni mogel spomniti se, od kod bi jih bil dobil. Pismu je priložil 50 goldinarjev in prosil, naj se izroče mestni blagajnici, Vsled tega primerljaja je blagajnica dobila naročilo, naj takoj izterja vse zaostanke, ki se pri njej nahajajo propisani. Ob jednem se je jelo preiskavati vse blagajnikovo poslovanje in pri tem preiskovanji so se v blagajnikovih zapisnikih iz let 1879, 1880 in 1881 našle nekatere nepravilnosti. V soboto 8. dan t. m. se je Hengthaler vrnil z dopusta v Ljubljano, da bi zopet prevzel svojo službo Ob 6 zv je imela vršiti se izročitev. Župan je Hengthalerja opozoril na gori omenjene nepravilnosti in ga pozval naj jih pojasni. Pregledovali so se razni dnevniki in primerjali s knjigami, a nekaterih vsot, ki jih je H. prejel ni bilo nikjer najti upisanih. Vsled tega je Župan ukazal, da je stvar preiskavati še dalje, Hengtha-lerju pa je naznanil, da mu blagajničnih ključev ne more pustiti, dokler reč ni dognana. K oj potem je Hengthaler prišel v županovo pisarno, je pred njim padel na koleni, prosil milosti in sam od sebe obstal, da si je prilastil tiste zneske, ki so se pogrešali v blagajničnih knjigah in skupaj iznašali 221 gld. Župan ga je vprašal, ali je izneveril morebiti še kaj več, ga pozval, naj izneverjene novce takoj naknadi in potem brez odloga prosi za svoje umirovljenje. Hengthaler je obljubil, da bo to storil, je v nedeljo dopoludne županu res prinesel omenjenih 221 gld. in pozneje na županovo zahtevanje še izročil nekaj novcov realkine zaklade, ki jih jo zadnji čas imel pod svojo roko Daljnje preiskovanje Ilengtbilerjevcga poslovanja dozdaj ni na dan spravilo nobenih novih fakt, vse mestne blagajnice in zaklade pa so se pri skontriranji, katero so je vršilo v ponedeljek popoludne po Hengthalerjevem samomoru, našle v popolnem redu.
— (Pojasnilo.) V naš list se je nedavno urinila pomota, po kateri je bil g. Prosenik v Metliki razžaljen. Da se torej Prosenekova „nesebičnost" v pravem svitu pokaže, hočemo danes pomoto popraviti ter konstatovati, da res g. Prosenek ni pošte Metliške zase iskal, iskal pa jo je za — svojega nečaka.
— (Za čebelarje.) Na Ižanski somenj bilo je postavljenih 982 panjev čebel večinoma izpod Turjaka, Kurešček-a, Lašč in Blok. Kupca je bilo malo. 300 panjev kupili so Ljubljanski kupci po 2 gld. 6G kr. do 4 gld. 40 kr. par. G82 ostalo jih je neprodanih na sejmišči in čakajo kupca na Velikega Šmarna dan.
— (V Bohinjski Bistrici) bode prihodnjo soboto 15. dan t. m. posvečevanje nove cerkve.
— (Trirazredna ljudska šola v Mengeši) imela je koncem preteklega šolskega leta 316 učencev in učenk, izmej katerih jih je 230 za prestop v višji oddelek oziroma za odpust sposobnih. Poučevali so na tej šoli naslednji gg.: A. Javoršek, nadučitelj in vodja, A. K ob 1 ar, katehet, Fr. Marolt, učitelj, Emilija Gerkman, učiteljica.
— (Nova posojilnica) ustanovila se je v Slovenskem Plajberku. Načelniki nove posojilnice so: Marko Ogriz, predsednik; Štefan Wieser, namestnik; Martin Ogriz in Janez Lužnik, odbornika; Matej Ogriz in And. Wieser, pregledovalca računov.
— (Štrajk.) Kurilci pri Tržaški mestni plinovi tovarni ustavili so svoje delo, ker jim nečejo zvekšati mezde. Nezadovoljneže nadomestujejo Lloy-dovi kurilci.
— (Razpisana) je služba davčnega izterjevalca pri davkarijah na Kranjskem. Prošnje v 14 dneh na c. kr. finančno ravnateljstvo v Ljubljani.
— (Razpisano) je mesto c. kr. okrajnega sodnika v Radovljici. Prošnje do 25. t. m.
Telegrami „Slovenskomu Narodu":
Berolin 11, avgusta. „Nationalzeitung":
V dobro poučenih krogih se govori, da ni nemogoče, da bode po sestanku ruskega carja s carjem avstrijskim sestanek ruskega z nemškim cesarjem. Kje bode sestanek, se še nič ne ve, a misli se, da je knez Dolgoruki v tej zadevi prišel v Gastein na pohod.
Marseille 10. avgusta. O včeraj popoludne do danes 1. ure popoludne 17 ljudij za kolero umrlo.
London 10. avgusta. Gladstone odpotoval je včeraj zvečer na jahtu „Simbeam" za tri tedne v Nemško morje in na Norveško.
Cardiff 10. avgusta. Nek mornar, ki je do-šel iz Marseille-a, umrl je včeraj v Bristolu za kolero.
iiazue vesti.
* (Sneg v juliji.) V marmaroškem komi-tatu na Ogerskem bilo je koncem julija tako mraz, kakor po zimi. Pri Lolinu Bnežilo je jedonkrat vso noč.
* (Toča.) Iz Szegedina se brzojavlja 8. t. m.
V tukajšnji okolici razsajala je preteklo noč silna nevihta, mej katero je gosta in debela toča skoro popolnem uničila vse koruzne in tobačne nasade.
* (Kako Rusi s v oje kneze pokopavajo.) Te dni pokopali so truplo v Firenci umršega in v mestece Tagil ob Uralu prepeljanega ruskega bogataša, kneza Demidova San-Donato, v tamošnji mestni cerkvi. Troški za vožnjo mrtveca iz Laške pa do Urala znašajo več nego 70.000 rubljev. Krsta sama velja 35.000 rubljev, mej pogrebom razdelili so miloščin okolu 25.000 rubljev in sedmine, katera je trajala tri cele dni in tri cele noči, udeležilo se je nad 20.000 delavcev in kmetov ranjkega kneza.
* (Težka nagrada) V Ameriki nemajo redov in zato so po slavno končanej vojni poklonili generalu Grantu svetinjo 2000 cekinov težko, visečo na verižici, ki je bila tudi 2000 cekinov težka Ko so je v glavnem stanu dali Grantu na vrat, jo je ta hitro z vrata snel rekoč: „Tako težo moro nositi le bivolov vrat."
* (Prvi sestanek Schvveninger j a z Bismarckoin) je toli originalen, da zasluži, da ga priobčimo. Kako je železnemu kancelarju prišlo na misel, poklicati dr. Sehvveningerja, ni znano, a poklical ga je. Dr. Schvveninger želel je najprej, da mu Bismarck pove zgodovino svoje bolezni. Ko je bil knez gotov, začel je Sclnveninger izpraševati ga. Bismarck je s početka radovoljno odgovarjal, a ko izpraševanju le ni bilo konca, naraščala je nevolja od minute do minute in naposled dal si je duška odurno rekoč: „Ne vprašajte toliko!" Dr. Sclnvo-ninger odvrnil je krepkim nikakor ne pohlevnim glasom: „Kakor Vam drago, svetlost, a će hočete biti ozdravljeni, ne da bi se Vas izpraševalo, pokličite živinozdravnika, živinozdravnik zdravi in ne vpraša." Knez je kar osupnil na tej predrznosti in pisano je pogledoval zdravnika, kateri se pa tega pogleda, kukor je bilo videti, ni prav nič ustrašil. Po dolgem presledku izpregovoril je knez z mirnim glasom: „Č0 že mora biti, vprašajte v Božje irne še dalje, a jaz pričakujem, da se bodeta kot zdravnik isto tako skazali, kakor ste se kot surovež4 ... Po soglasnem mnenji Bismarckove obitelji se je dr. Schweninger tudi ki.t zdravnik tako obnesel, kakor je knez pričakoval.
Poslano.
Gosp. Mutijl .Jonlco, županu in deželnemu poslancu
v Bolel.
Kor prido vsa naslednja zadeva kot peticij« v prihodnjem zasedanji deželnega zbora na dnevni red, tedaj prosim, da bi tole moje „Poslano" vsi p. D gg. poslanci đeželliega zbora goriSkega pazljivo prebrali, ker jim bode o tej zadevi soditi.
Naselil sem se v Bolet leta 1H7H. z namenom, da bodem v Bolci nadaljeval tem vspcSnejSe svoj Obrt -- čevljarstvo, ker vsak JJolčau dobro ve, da je vozilo v Boleč na prodaj mnogo čevljarjev iz Kobarida svoje čevlje in čevljarsko blago, kakor: usnje, podplate, dreto itd. Zraven čevljarstva namenil sem bil tudi, da odprem prodiialnico blaga, kojega vsak cev l.jar potrebuje. C župan .louko pa je imel sam tako prodiijubiico---In mi ni hotel nikakor podpisati dovoljenja. Vedel je doltro, da ga popustč V8J kupitvalei, Oe bodem prodajal jaz lak., blago. Mučil ino je že takrat na vse načine. Jeden pot nesem nnol domovnega spričala, drugič družbinsko pole itd. Nagovarjal me je, da naj si vzamem dovoljenje sanjo za čevljarstvo, čcS: saj bom ostalo čevljarsko blago vse jedno lahko prodajal. Jaz pa sem dobro vedel, da je treba imeti za prodajanje čevljarskega blaga Ae posebno dovoljenje, in g. župan tudi; a mishl Hi je najbrže: „Ga pa bom!" Delal mi je, da taeega dovoljenja ne dobim itd. Ko je pa videl, da imam v6l]o, poiskati hi kje drugje županov podpis podpisal so mi je, da-si |ako nejevoljen. In res! Župan jo inoral prodajanje čevljarskega blaga opustiti, ker so vsi kupovali blago pri meni, kur pa je g. župana neizrečeno jezilo. In njegova soproga se je celo Izrazila: Tisti fardamani doline nam je ves rkSeft-prevzel." Vender mi tedaj ni prizadjal druzih sitnosti), ker mu uaesi menda So nista tako visoko vzrastli m m postal So mogočni in častivredni — deželni poslanec.
Leta 1HH2. pa sem bil |*Z kot jedna glavnih prič v nekej „kriminalnej zadevi-, in to proti g. župauu Matiji Jonko. Ker je pa ta jako kočna z.deva zaspala, zato je tudi jaz ne omenjam. S tem pa sem bi nakopal vccho sovraštvu vsemogočnega g. župana.  Od tedaj minam ve«
miru pred njim, od tedaj žnpanuje g. Matiia menda jedino le za to, da mi dela sitnosti in stroške. Nalaga mi vedno le kazen na kazen, a jaz sem prisiljen vedno protestovati tak m aepostavnostim, takim samopašnim županovim ukazom. Sledimo jim po vrati, „kako. so hiše v Trsti".
I.
S kupno pogodbo od 4. maja 1. 1883. sera bil kupil hišo št. 106 od g. Ivana Štrausgitla, ki se je preselil z vso svojo družino v Alzacijo-Loreno. Poija pa sem si nakupil že prej, da redim lahko dve kravi in tudi jedno junico, a tudi p<> dve „ščetinasti živali". Ker jo pa bila hiša jako slaba, hotel sem jo popraviti in polepšati — in tu sem čutil prvič mogočnost županovo Iz hleva sem hotel napraviti Čevljarsko delavnico, a v delavnico vrata, ki bi imela izhod na javni občinski prostor. Opomniti pa moram, da je bilo v istej steni že prej reč oken in tudi ubod v hlev bil jo na istem prostoru. Na podlagi ot stoječega zid. reda pa »o v takem slučaji ne potrebuje niti planu, niti dovoljenja političnih oblastni j. Ker sem bil in sem še vedno odločen in očiten nasprotn k županovemu terorizmu in spioh župa-novanju, napravil sem cel plan in prosil občino, da m> dovoli popravo moje hiše v zmislu priloženega planu. Prišla je komisija, da bi to stvar natančneje pregledala, in g. župan se je pri tej priliki izrazil: „Kdo bi mogel tukaj kaj braniti, saj je to le polepšanje trga*. Dobro! Komisija je odšla. Cei nekoliko časa pa mi občinski sluga prinese prepoved, da ue smem zidati po planu, da vrat ne smem napraviti, sploh prepovedal mi je vse, kar mi je župan pred jedno uro pred celo k oni isi j o prignal. I.i ne osvetljuje to žalostni županov značaj? Na to prepoved sem protestoval na c. kr. okrajno glavarstvo v dan 16. avgusta 1. 1883, katero jo ono županovo prepoved ovrglo. In meni bi ne bilo trebalo niti planu, niti dovoljenja! Popravljanje hiše pa sem moral tako odložiti za naslednje leto, kar jo našemu županu blažilo škodoželjno „preblago* srce.
To je pa bil šo le začetek. O čemer pa bode sodil deželni zbor goriški — to pojasnim sedaj.
II.
V dan 24. kimovca 1. 1884. sklical je g. župan občinski svet. Kako se pa delajo v našem občinskem svotu sklepi, o tem sta „Slovenski Narod" in „Edinost* že dovolj govorila. Ravno tako se je zgodilo dne 24. kimovca pr. 1. G. župan Jonko je dejal v seji gori omenjenega dne: „Da-nes moramo skleniti, da plačajo nekateri priseljenci prikupnino", — a povedal in svetoval ni niti kdo so ti priseljenci, niti koliko naj bi uplačali pri kupnine. Občinski svetovalci so si mislili, da meni g. župan posestnike uekih popolnem novih hiš, in vprašali so ga: Koga in katere neki meni? G. župan pa jih zavrne: »,To ie pozneje tajnik pove!'* Toraj tako! Občinski svčt naj obsodi, a ne ve: uiti koga, niti koliko.' G. župan pa i i pustil, da bi se o tej zadevi še nadalje pogovarjalo, ampak pravi: rKdor je zadovoljen z mojim predlogom, naj sede!" In župan se je vsedol, a njegovi vazali so se po vzgledu svojega gospoda tudi vsedli — in predlog je bil vsprejet! Kaj? Kateri? Kmalu bomo videli!
V dan 7, oktobra leta 1884. so mi uroči naslednji
dopis: Ššt 840
Na Gospoda Jožo Muznik h: št 106
v Bovcu
Ker je občinsko starašinstvo v seji dne 24ga Kimovca t. 1. sklep napravla, da usaki nedomačin, in usaki taj isti kateri ni zadobil servetutne prabice, ino da se je u tukaišni občini udeležil iuo uživa te pravice, bodi si drva za kurjavo ali druge stvari bodi si voda pri vodnjakah, kateri so rabili mnogo stroškov za napravo, potem zidanje cerkvi it. d. jo obsojen plačati v občinsko denarnico 100. gl
— kateri tneiek more biti u plačen v dobi eiimu letu na premir čotertneh termin h, ampak prvi v dobi 14 dnevan, Ako bi se ktemu ne udeležil, more se od držati rabo vseh toh servitutnih pravic.
Občinski urad v Bovcu dne 2 Oktobra 1884
Župan
L. S. Jonko m. p.
Koliko je budalosti v tem županovem dekretu, nečem pretresovati, a pri moji veri, da bi se celo Marko Pohlin tej k.asieni slovenščini na vso moč kihal.
Sedaj po poglejmo malo natančneje ta odlok. — Z omenjenim dekretom si jo miš mogočni gospod župan prisvojil pravico, da obsoja celo za preteklost, ali: njegovi sklepi so celo ,»rikekwlrkeiul*S kakor bi dejal Nemec. §. 63. obe. r. govori o nekej „nespudbijanej navadi", t. j. kakor je bilo vselej in za vse, tako naj bode tudi za posameznika. Če seje naselil v Bolci kak tujec in jo kupil tukaj hišo, tedaj je zadobil tudi pravico do uživanja občinskega premoženja, kakor prvotni Holčan. Od 1. 1857. do danes so tujei pokupili naslednje hiše s kmetijami: št. 325, 118, 120, 45, 33, 126, 295, 32, 262, 369, 194, 368, 79, 192, 107, 78, 17, 16, 112, 123, 113, a isti g. župan — tujec Jonko je kupil hiše ll, 115, 114, 170, 380, »22, — in vendar uživa g. Jonko in vsi gori navedeui tujci tbčnsko premoženje, ne <lu bi uplii-rali kaj prikiipnine. Jaz pa in še par druzih, ki so nam ne ljubi, da bi lizali njeg./ve samosilniške pete, jaz tnrej naj plačam 100 gld., če hočem uživati ono, kar župan sam in ž njim vred cela dolga vrsta tujcev brez vsakega uplačila?! Li ni to največja krivica, ki vpije v nebo za maščevanje?! — H. št. 118 in 325 pa sti dobili tujce za gospodarje ne zu menoj, in vendar uživati vse pravico brez prikupnino — in jaz naj plačam i00 gld.!? — Vrhu tega bo Bolškl občin.rji skladali denar (od I. 1871. —1875.) po hišnih številkah, da so nakupili gozde in pašnike od vis. erarja; - odkupila jih je tedaj tudi moja hiša, in pravica do uživanja občinskega premo ž o u j a j e bila i u je lil-na pruvicu in nikakor no OBebna, kakor je župan menda polagal deželnemu odboru. L. 1871. pa je občinski svet prav odlopčno sklenil: tla imajo »crvituto hise in ne osebe. Će je moja hiša izgubila gospodarja, tedaj ni izgubila pravice do uživanja občinskega imetka — ni mi toraj treba plačati 100 gld., kakor neste plačali Vi, g. župan, kakor ni plačala cela dolga vrsta tukaj nasolje-uih tujcev.
A to še ni dovelj! Gori sem naveT lepo Številco starih hiš, ki so dobilo nove gospodarje, in to ptujce — toraj ravno tako, kakor jaz — a uživajo vse jedno vso pravice, mej katerimi jo tudi moj najv či sovražnik gosp. Jonko sam. Hišne štev. 409 do 4IN pa so čisto nove, z novimi gospodarji, ki niso uplačali niti vinarja v odkupnino gozdov in pašuikov od vis. erarja, a uživajo vendor le vse pravice, a moja Mtara hiša naj bi iste izgubila?! In županstveni dekret govori, da: UNaki nedomačin, in usaki taj isti,--itd. — uplača 100 gld.
prikupnine! A mej tistim usaki jo g. župan pozabil na samega sebe, pozabil na vse gori navedene — in obsodil samo mene in par druzih V! Ce pozabimo na tO, da sklepi obč. sveta nemajo nikakor velja v o za preteklost in bi občinsko starešinstvo raje sklenilo tako le: od danes naprej u p luč a 100 gl. prikupninu vsak ptujec, ki bi hotel imeti pravico do uživanja obč. imetka
— vprašam: kako jo to, da je izbral g. župan mej vsemi
ptnjri urno mene in Še par druzih, a ni hotel obogatiti obč. denarnice sč svojim sto takom in se stotaki VBeh gori navedenih ?!
Kdor ima le količkaj oči, ta bi videl prav jasno, da da se mi od župana godi v nebo upijoča kriviea. Deželni odbor pa J« moj rekurs odbil, češ: da je J u s comunalis" le osebna pravica, «1» nisem užival nikoli obćiuakega imetku (to naj se dobro zapomni, ker bodem pozneje o tem šo govori), da sem se naselil v Bolci 8o le pred dvema letoma, da toraj za me ne velja „nespodbij ana navada", o kateri govori prej a s no § 63. ob r. Ta zavrnitev deželnega odbora je popolnem neutemeljena in neresnična, o tem spričuje moje gornje izpovedanje — in o tem bodo govora še v prihodnjem zasedanji deželnega zbora. In deželni odbor je potieboval za to rešitev 10 mesecev! Dokazal sem jasno dovolj, da je ,Jus comunalis" hi»ua in ne osebna pravica, dokazal sem, da velja tudi za mene „nespodbijana navada", če velja celo za novozidano hiše. Pa v občinskem uradu mi je dejal tajuik (In mimogrede naj omenim, da bi tajn k imel držati jezik za zobmi — in ostati vodno le občinski tajnik): „0! župan obsodi, kogar hoče". Upam, da bode visoki deželni zbor drugačne misli, da g. županu pove, da obstoj eči zakon ni smola in kvas ter vsaj mene i v tem slučaji reši županovega paševstva.
III.
V 3. dan t. m. bila jo seja občinskega starešinstva, — a največ radi mene. Občinsko starešinstvo pa se je izrazilo, da naj ostane vso še pri starem, ker je cela zadeva še v pravdi. Prav! Drugi dan pa mi pošlje g. župan dekret v katerem se mi pove, da me je občinski svet k; val: 2 gld., ker sera dal nekemu občanu moji dve junici na pašo; 5 gld., ker sem prejemal drva iu listje iz občinskega sveta. Visokemu deželnemu odboru pa je poročal, da nisem u/i-val nikoli obciuskega imetka. Kako se strinja to? Za vsaki daljnji prestopek pa bodem kaznovan z 10 gld. globe. Sedaj pa vprašam: kedaj Je občinsko sveto-valstvo kaj taeega sklenilo? zakaj se mi da za vsako kazen obrok le 8 dnij? in: li misli g. župan oklic a ti „pod lipo" ta sklep občinskega starešinstva? Kako moreto biti tako predrzni in nesramni ter pravite, da je gori omenjene kazni sklenil obč. svet, ko pri seji 3. t m. ni bilo čisto nič o tem govora. Da pri seji ni bilo o tem govora, dokazujejo občinski svetovalci: Ostan Cezaro, Matija Pire, Anton Sulin, Ferdinand Kaus, Ivan Šolar in tudi gosp. notar Itosmann. Li ne osvetljuje to dovolj, da se župan ne briga ta občinski svet in kar samovoljno narekuje kazni v občinskega sveta imenu, da si hladi tako svoje hudobno srce?! Kaznuje mo, ker sem užival občinski imetek, a visokemu deželnemu odboru je poročal, da nisem užival nikoli občinskega imetka!! Vis. deželni odbor opozarjam na to, ker bodem v tej zadevi zahteval morda celo disciplinarno preiskavo. Prosim ga, da stvar vender dobro preišče in ne pusti, da župan izpije občinarju krv, če mu isti ne liže lažnjivih peta. Če si pa bode vis. deželni odbor iskal sporočil na moj prihodnji rekurs v tej zadevi pri našem gosp. županu, tako bodo skušal isti visoki deželni odbor zopet debelo nalngati, kakor je njegova navada. „Kjcr resnice in pravice zvon no zvoni, tam tudi sodniku po pravici soditi ni" — de naš narodni pregovor.
G. Jonko! Za vsako reo grozite le b: tožil ga bodem! A če ste poštenjak, odgovorite mi javnim potom kakor jo dejal Kobaridski dopisnik v „Slovenskom Narodu" od 30. p. m.
A da bi p. n. čitatelji vedeli, kaj je tisti užitek občanskega imetka, tedaj bi strmeli. Vidiš, dragi čitatelj, ta užitek jo tako silno velik, da smeš kupiti seženj drv za 8—9 gld., a rjuho listja za :tO-40 kr., a če nimaš servitute, tako bi se moral greti pri luni in kuhati pri sobici. Li misliš, da imamo gozde, da kar tam drva posekamo? Kupiti, drago jih moramo kupiti — to občinsko drva. A župan jih kupi lahko tudi 100 sežnjev, tujec, kakor jaz — m jih potem on drugim prodaja, da ima nekaj dobička ter bi tako njegovi otročički lakoto ne umirali!!
V Bolci, dno 7. avgusta 1885.
Jožef Jluznik.
Tujci i
10. avgusta.
Pri Nlotiu: Turba z Dunaja. — Urbas iz Gradca.
— Tirman z Dunaja. — Massopiest iz Trsta. — Lnkonjr iz Gorice. — Sehmidtbauer z Dunaja. — pl. Jilek iz Pulja.
— Fischer iz Karlovca.
Pri falii'1: Friedricb z Dunaja. —> Mnrt'nelli iz Trsta. — Hornstirker /. Dunaja.
Meteorologično poročilo.
Dan	Cas opazovanja	Stanje barometra v 11111).	Temperatura	Vetrovi	Nebo	Mo-krina v ram.
> 3 1	7. zjutraj 2. pop." 9. zvečor	738-27 bb. 736 28 bb, 736 37 bb.	15T°0 23 8" C 19 2-C	si. zab. i. svz. brozv.	megla jaB. jas.	000BB.
IDvLi^ajska, "borza.
dne 11. avgusta t. 1. (Izvirno telegraficno poročilo.)
Papirna renta.......... 82 gld. 70 kr.
Srebrna renta.......... 83 „ 35 „
Zlata renta........... 109 „ 05 „
5°/0 marčna renta......... 99 „ 60 „
Akcije narodne banke....... 877 „ — „
Kreditne akcije......... 283 „60 „
London............ 125 B 80 „
Srebro...........•   ■ — * — »
Napol............ 9 „ 93 „
C kr cekini.......... O W ,
Nemške marke......... 61 , 40 ,
4°/0 državno srečke iz I. 1854  250 gld. 127 „ —
Državne srečke iz 1 1861        100 gld. 167 „ 75
i°/0 avstr. zlata renta, davka prosta.   . 108 „ 95 „
Ogrska zlata renta 4°/,...... ?8 „ 65 ,
„    papirna renta 5°/0...... 92 „ 15 ,
5»/o štajerske zemljišč odvez oblig .   . 104 „ — „
Dunava reg srečke 50/„  .   .    100 gld. 116 „ 50 -
Zemlj. obč avstr. 4Vi°/0 zlati zast listi . 124 , 75 „
Prior, oblig Elizahetine zapad železnice 115 „10 „
Prior oblig Ferdinandove sev. železnice 106 „ 25 ,
Kreditne srečke.....100 gld. 178 „ — „
Budolfove srečke.....10   „ 18 „ £0 „
Akcije anglo-avstr. banke        120   „ 98 „ 25 „
Trammway-društ velj. 170 gld a. v. ,  . 189 „ 70 „
V „NARODNI TISKARNI" v LJUBLJANI
je izšel in se dobiva:
Knez Serebrjani.
Roman. Spisal grof A. K. Tolstoj, poslovenil J. P. — Ml. 8°, 609 stranij. Cena 70 kr., po pošti 80 kr.
Vabilo na naročbo
Jurčičevih zbranih spisov.
Jurčičevih „Zbranih spisov stoji:
I. zvezek, nevezan po.........gld. 1*—
elegantno vezan po
II. zvezek, nevezan po
elegantno vezan po
III. zvezek, nevezan po
elegantno vezan po
IV. zvezek, nevezan po
elegantno vezan po
Ako pa tudi oddajnim vsak poB.imi-čeu zvezek, vender se priporoča, pošiljati naročnino za več zvezkov skupaj. Naročnina znaša za I., H., III. in IV. nevezani zvezek 3 gld. Za vse štiri lepo vezane zvezke D gld.
1BO
..... i 070
......1-20
..... » 0-70
..... n 120
..... ■ 070
......1-20
Naročnina za zvezek I, II., III., IV. in V. stoji 3 gld. 50 kr., ".a elegantno vezanih prvih 5 zvezkov 6 gld.
Naročnina pošilja so najprikladncje s poštnimi nakaznicami pod naslovom: g. J o b. Starč v Lj ubijani, Marijo Terezije cesta 5. Naročniki dobivajo knjige franco. (22—28)
Dijaki dobivajo Jurčičeve ..Zbrane spise" po 60 kr. izvod, ako si nnročć skupno po 10 izvodov ter zanje pošljejo gosp. dru. Još. Klan-1 u v Ljubljano naročil no svoio
6 Odbor za Jurčičev spomenik.
i
i
t
!
i
t
!
j$L"vet zoper trganje!
/injSjfl je odločno najboljše zdravilo zoper protin j
ter revmatizem, trganje po udih, bolečine v križi ter živcih, oteklino, otrple ude in kite itd,, malo časa, če se rabi, pa mino popolnem trganje, kar dokazuje obilno zahval. Zahtova naj sesamo ,,cvctuzoper trganje po dr. Malici" z zraven stoječim Sdnitjmfttff.      znamenjem; 1 steklenica 50 kr. Prodaja in vsak dan razpošilja zdravila s pošto na deželo: (401-6)
%ievv ti€\i<«< zv
zraven rotovža v Ljubljani
J
Srodnja temperatura 19'4°, za 0 5" pod normalom.
Velika partija 1
ostankov sukna
(po 3—4 metre), v vseh barvah, za polno možko obleko, pošilja po poštnem povzetji, ostanek po 5 gl.
Ii. Storclt v Iti'iiii.
Ako bi se blago ne dopadalo, se more zamenjati. Uzorci proti poiiljatvi marke za 10 kr.
:«tf ItMtIHHHtNfSIC INHIM0I
<
o ►—i o
I 0q
p ti
3.
o o*
»—■ (-■■
E
•o
o
S.
«2. p
M«
o
O
< O
Z'
□O
i
5)
um
zavarovalno društvo
Filijala za Avstrijo:     j      Filijala za O gorsko:
Dunaj, Giselastrasse št. 1, l Pešta, Franz-Josefsplatz
v hiši društva. št. 5 in 6, v hiši društva.
JruStvena aktiva..................frank. 87,284.420'—
Letni dohodki na premijah in obrestih dnč 30. junija 1884 .   . .
Izplačitve zavarovalnin in rent in zakupnin itd. za obstanka društva (1848) več kot...............
V slednjej dvanajstmesečnej poslovalnej perijodi uložilo se je pri
društvu za ..................
ponudb, vsled česar znaša skupni znesek za obstanka društva na uloženih ponudbah več kot...........
Prospekte in druga razjasnila dajo
Glavna agentura v Ljubljani, na TržaSkej cesti št, 3, II. nadstropje pri "Val. Zesclikotii. (315—4>
17,134.22005 149,800.000-— 68,992.275-— 1.324,770.129-55
Izdatelj in odgovorni urednik: Ivan Žoleznikar.
Lastnina in tisk rNarodne Tiskarne".
1964