KOORDINACIJA NABAV V ZNANSTVENIH KNJIŽNICAH
MIRKO RUPEL
Problem koordinacije nabav je zelo delikater!, predvsem zaradi predsodka, da se s tem jemlje knjižnicam njihova svobodna volja pri odločitvi, kaj naj kupujejo in kakšno nabavno politiko naj vodijo. Ce pa pomislimo na velike koristi, ki jih prinaša pravilno izvajana koordinacija, potem mora vsak bibliotekar, ki vidi tudi preko praga svoje knjižnice, pozdraviti pobudo, da se taka koordinacija začne.
V svetu so se tudi v velikih in bogatili državah resno lotili tega problema in ga ponekod vsaj deloma že rešili. Tu naj navedem samo nekaj zgledov.
V Nemčiji se je 32 znanstvenih knjižnic dogovorilo, da sc bo vsaka specializirala na 2 do 3 znanstvene panoge. Koordinacijski center je Deutsche Forschungsgemeinschaft. Dcdo izbiranja je deljeno: specialisti v bibliotekah izbirajo monografije, periodika pa izbira centralni odbor strokovnjakov. Biblioteke si prizadevajo, da z lastnim budžetom kupujejo zaželena dela svoje specialnosti. Deutsche Forschungsgemeinschaft pa jim po potrebi pomaga s podporo.
V Italiji je izvedena koordinacija med osmimi poglavitnimi bibliotekami v Rimu. Direktor bibliotek daje tem bibliotekam od časa do časa nasvete glede nakupov. Vsaka dva meseca se sestaja svet bibliotekarjev in proučuje sezname del, ki naj bi se nabavila, ter razdeli nakupe.
Švicarske biblioteke, ki niso pod enotno federalno oblastjo, sodelujejo preko Društva bibliotekarjev. Koordinacija je izvedena glede tez. Lotili so se tudi koordinacije glede nabav periodik.
V Franciji deluje od leta 1939 Commission d’aehat des biblio-theques de Paris. Sestaja se za proučevanje nakupov dragih knjig (od 15.000 frankov dalje) in periodik.
Tn kaj lahko storimo pri nas?
Pri nas moramo vsaj začeti. Nikakor še ne moremo mislita na kakšno koordinacijo v državnem merilu, ko še nimamo take koordinacije ne v republiškem merilu ne v merilu večjih mest, da, ponekod niti v merilu ene same ustanove, kakor je 11. pr. univerza. Predvsem bi bilo dobro slišati o izkušnjah tistih, ki so se s tako koordinacijo, pa čeprav le na ozkem področju, že ukvarjali. Potem pa bi bilo treba dati pobude, da se tam, kjer je mogoče, najdejo uspešne oblike, da se taka koordinacija začne.
Upoštevati bi bilo treba po mojem mnenju naslednje:
1. Koordinacija naj bi se tikala predvsem nabave tujih revij in dražjih tujih del.
2. Koordinacija ne sme biti samo negativna (t. j. da sc kakšni knjižnici odsvetuje nabava določene revije ali dela, ker je že na razpolago drugod), temveč tudi pozitivna (t. j. da se kakšni knjižnici nasvetuje, da določeno revijo ali delo naroči, ker ga drugod ni).
3. Koordinacije ne smemo jemati preveč togo, temveč naj bo rezultat prijateljskega sporazuma med prizadetimi knjižnicami.
4. Skušajmo izvesti koordinacijo nabav najprej v okviru univerz, nato v okviru glavnih mest in šele nato v okviru republik.
5. Skušajmo najti primerne oblike za posamezne vrste koordinacije.
6. Pri izdelavi republiških zakonov o bibliotekah vnesimo v te zakone vsaj splošno tudi obvezo, da posamezne znanstvene knjižnice sodelujejo pri nabavi bibliotečnega materiala.
Ce se bomo potrudili v zgoraj očrtanem smislu, bomo marsikatero drago devizo prihranili, a naš knjižni fond bo bogatejši in bo nudil našim znanstvenikom večje možnosti za njih raziskovalno delo.