Poštnina plačana v gotovini. LETO XLI. ŠTEV. 3.-4. Slovenski Pravnik Izdaja društvo ..Pravnik" v Ljubljani VSEBINA: 1. PROF. DR. LAPAJNE: Reparacije civilnega prava 2. PROF. ŽIV03IN PERIC: Državljanstvo i brak 3. DR. FRAN30 OGRIN: Pravna analiza pravilnika o gostilnah in kavarnah 4. Književna poročila 5. Razne vesti PRILOGA: Odločbe stola sedmorice v kazenskih stvareh V LJUBLJANI NATISNILA ..NARODNA TISKARNA" 1927 Za uredništvo In izdajatelja odgovarja: Dr. Rudolf Saiovic Za Narodno tiskarno: Franc Jezersek 49 70 SO 86 91 SLOVENSKI PRAVNIK Leto XLI. Ljubljana, 1927. Št. 3.-4. Reparacije civilnega prava. Prof. dr. Lapajne. Drugi del: Karakterizacija. VIII. K predpostavkam abstraktne reparacije spadajo: 1. K vara (poškodba), ki jo trpi pravni subjekt v svoji pravni sferi. To kvaro imenujemo tudi »prikrajšanje«, da jo razlikujemo od škode, ki jo prizadene žrtvi dehnkvent. A po svojem pojmu je prikrajšanje identično s Škodo (§ 1293: »Vsaka kvara, prizadeta komu na imovini, pravici ali njegovi osebi«). Razlikovanje med damnum emergens in lucrum cessans odpade, ker ima § 1324 za pogoj krivdo delinkventa in je torej uporaben samo za odškodninsko pravo. Prikrajšanje je največkrat gmotno, utegne pa biti tudi negmorno (železnice in druga podjetja plačujejo n. pr. iz quasideliktov bolestnine). Včasih zadostuje za prikrajšanje poslabšanje določne pravne pozicije (n. pr. kadar plačani posojevalec ne vrne zadolžnice: dolžnik ga toži za vrnitev s kondikcijo ob causam finitam, da mu izbi je iz ,rok dokazno sredstvo za nadaljnji obstoj posojilnega razmerja). Od najmilejših gmotnih prikrajšanj je tisto, ki obstoji le subjektivno za osebo prikrajšanega, ne tudi objektivno (gestor, ki ne ravna v sili n. pr. ne dobi povrnjenih potroškov, dasi je dominusova stvar pridobila na vrednosti objektivno, ako je postala nerabna za namen, za katerega jo je uporabljal dominus doslej.) 2. Dejanje ali vsaj dogodek, ki povzroči prikrajšanje ad 1. Kadar gre za dejanje, govorimo nazorneje o »poseganju« v pravno sfero drugega. To dejanje utegne biti d v o stransko ali eno stransko. Dvostransko (pogodba) je zlasti pri kondikdjah in izpodbojnih zahtevkih (pa ne vedno, ker je moči izpodbijati tudi enostransko 4 50 Reparacije civilnega prava. dejanje, n. pr. odklonitev dedščine). Enostransko je dejanje pri tpjasideliktih, gestijah in verzijah. Dejanje utegne izvirati od raznih oseb: od poznejšega toženca, n. pr. quasidelinkventa, ali od prodajalca moje premičnine, na kateri je pridobil kupec izvirno lastnino (§ 367), ali od inkasanta tožniku cedirane terjatve, ikri jo je cessus pravnoveljavno plačal cedentu, ker o odstopu ni bil obveščen; od poznejšega tožnika, n. pr. gerenta, vertenta, kon-dicenta pri zmotni ali prisiljeni izpolnitvi; od druge osebe, n. pr.: falsus prokurator-a; ali iz sodelovanja v e č oseb, n. pr. tožnlkovega dolžnika in njegovega pogodnika pri izpodbojnem dejanju. Take druge osebe postajajo v modernem pravnem razvoju čim češče oblastveni organi, n. pr. izvršilna sodišča, ki so za-rubila in prodala na dražbi stvari, ki niso bile zavezančeve; zapuščinska sodišča, ki so izročila dedščine napačnemu dediču: stečajna sodišča, ki so prezrla prijavljeno terjatev in izplačala drugim upnikom previsoke kvote. Dejanje utegne izvirati od imenovanih oseb neposredno ali posredno. Dogodek zadostuje za nastanek reparacije zlasti v slučajih verzije, n. pr. živina popase tuj pašnik. 3. Vzročn-a vez med dejanjem (dogodkom) ad 2. in prikrajšanjem ad 1. Kadar dejanje (dogodek) ni bilo kavzalno za prikrajšanje, ni vzročne vezi in ni moči, da nastane reparacija. Vzročne vezi je treba enako nujno, kakor pri deliktih. Tat, ki je ukradel srečko in dvignil nanjo pripadajoči dobitek, mora restituirati dobitek; tat pa, ki je ukradel denar in ž njim kupil srečko ter zadel dobitek odgovarja le za denar, ne za dobitek. Enako odgovarja kondicentov protivnik, ki je pomotoma prejel srečko n. nanjo zadel dobitek (za dobitek), oz. če je prejel denar in za ta denar kupil srečko in zadel (za denar). 4. Pomanjkanje privolitve (tožnika) v kvarno dejanje (dogodek). Čim bi bil prikrajšani tožnik (upravičenec) privolil sam v kvarno dejanje, n. pr. da tuja živina popase travnik, ne nastane nobena reparacija, kakor ne pri privolitvi v delikt. Seveda mora biti, kakor pri deliktu, privolitev pravno- Reparacije civilnega prava. 51 veljavna, kar n. pr. ni pri upravičencih, ki ne razpolagajo svobodno s svojo imovino. Pomanjkanje privolitve v lastno kvaro poudarja naša judikatura posebno energično tam, kjer je na prvi videz ta privolitev podana, ker izvira kvarno dejanje od poznejšega tožnika samega. Judikatura terja z vso doslednostjo, da mora imeti n. pr. poslovodja brez naloga animum negotia alieni gerendi. vertent (ex § 1042) animum obligandi. S tem terja judikatura dokaz, da sta zalagala gerent in vertent potroške, katerih reparacijo naknadno zahtevata, za dominusa le začasno in da n i s t a p ir i v o 1 i 1 a v svojo dokončno obremenitev s temi potroški. Za nastanek vsake reparacije je torej potrebno, če sešte-jem vse štiri pogoje: za pravni subjekt kvarno dejanje (a Hi dogodek), ki se je zgodilo brez njegove veljavne privolitve. To pa so le vsem reparacijam skupni pogoji, in daleko ne še vse, kar se zahteva za nastanek posamezne reparacije. Za nastanek quasideliktne obligacije je n. pr. potrebna še objektivna protipravnost (protinravnost) dejanja in »konkretna primernost«, vsled katere dovoljuje zakonodavec izjemo 'krivdnega načela. Za nastanek izpodbojnega zahtevka je treba najmanj še enega tzv. izpodbojnih razlogov (škodovalni namen, brezplačno razpolaganje, favoriziranje upnika ali poznanje in-solvence ob izpodbojnem dejanju). Za mnogo reparacij je dalje treba protivnikovega okoriščenja: v splošnem za gestije, verzije in kondikcije. Vendar ne vselej. Ni ga n. pr. treba za gestije v sili; ravnotako ne za kondikcije napram slabovemim prejemalcem, ki so odgovorni tudi za zanemarjene plodove in za naključno propast kondiciranega predmeta po njih posesti. Pogoj okoriščenja (obogatbe) je bil modernim zakono-davcem merodaven. da so konstruirali obogatbene zahtevke. Ker i>a je obogatba pogoj le za nekatere reparacije, ne za vse, so morali iz svojega Bereicherungsanspruch — druge reparacije izločiti in jih posebej urediti. Tudi pri kondikcijah. dasi jih proglašajo pavšalno za obogatbene zahtevke, so bili siljeni, normirati izjemo kadar tožeece sicer ni več obogaten, a je bil ob prejemu slabe vere. Skupna predpostavka vsem reparacijam je le tožnikov o prikrajšanje, ne 4* 52 Reparacije civilnega prava. toženčeva obogatba. Imamo reparacije s pri-krajšanjemitožniikain brez obogatbe toženca, nimamo pa reparacije brez p ir i krajšanja t o ž -nikovegain z obogatbo tožence vo (V teh slučajih ostane toženec definitivno obogaten). Najprimitivnejše so one reparacije, pri katerih izvira iz istega neprivoljenega dejanja tako tožnikovo prikrajšanje kakor toženčeva obogatba. Že črnogorski imovinski zakonik pozna re-čenico, naj se nihče ne okoristi s tujo škodo (čl. 1023). Če se izpremeni imovinsko stanje na tak način, da ni ne prikrajšanja, ne obogatbe, se goli neprivoljeni premembi na ljubo, brez prikrajšanja, reparacija tudi ne daje.. Nobenega ugovora ni proti temu, da se tisti reparacijski zahtevki, ki imajo tožen-čevo obogatbo za predpostavko, nazivajo »obogatbene«. Pravno osnovo zahtevka pa radi tega ne tvori njegova obogatba, marveč tožnikovo prikrajšanje. Razlika v pogojih za nastanek reparacij se je smatrala v preteklosti za toli pomembno, da se notranja vez med reparacijami sploh ni iskala. Dasi ostaja ta razlika važna prej ko slej, vendar zadostujejo ugotovljeni, vsem reparacijam skupni pogoji, da nadaljujem na njih podlagi z iskanjem njim skupnih norm in tako dopolnim karakterizacijo abstraktne reparacije. IX. Pojem reparacijskega zahtevka kot korektiva zoper kvarne dejanske, ne hkrati pravne izpremembe, že zadostuje* da določimo njegovo vsebino, obseg, aktivno legitimacijo upravičenca in razdelitev dokaznega bremena v pravdi. 1. Vsebina reparacijskega zahtevka je logično v postavitvi prizadete pravne sfere v ono stanje, v katerem je bila pred nepravno izpremembo. Zgolj dejanska izprememba za pravni red ne eksistira, je nična. Vendar jo more smatrati za nično samo prizadeti pravni subjekt, ne tudi neprizadeti ostali svet. Kršena je ž njo le zasebnopravna sfera določnega subjekta, ne občna dobrina. Lep zgled nudi izpodbojno pravo: Izpremembe, reprobirane po tem pravu, izvirajo cesto povsem korektnim pogodbam; oba pogodbenika sta na pogodbo vezana in jo morata respektirati in izpolniti v vsakem' pogledu. Nično je izpodbojno dejanje samo za ffisto drugo osebo (izpodbijalca), čegar pravno sfero je okvarilo, in še za tega pod pogojem, da se Reparacije civilnega prava. 53 izpodbojnc pravice posluži. Zato se nekateri zakoni in pisci radi ogibajo, nazivati sankcijo za te vrste dejanj »ničnost« in jo raje imenujejo »neučinkovitost«, n. pr. naš zakon. Naziv ne Izpremeni nič na dejstvu, da tudi »neučinkovita« dejanja za izpodbijalca ne obstoje, če jih izpodbija. Mavr pravi dobesedno: »Učinek izpodbijanja je ničnost.« Izpodbijalec sme poseči po dolžnikovi imovini, kakor da ni alterirana po izpodbojnem dejanju. Nekaj zgledov za restitudijsko vsebino koindikcijskih zahtevkov: Iz pomote transferirana premičnina se mora vrniti v detencijo transferenta; nezakonito izsiljena ustanovitev stvarnega bremena (služnosti, hipoteke) se mora ukiniti; po pomoti aUi po nezakoniti sili cedirana terjatev se mora prenesti nazaj na cedenta. Juristična postavitev dolžnikove imovine v prejšnje stanje dela včasih težave, zlasti takrat, kadar toženec s kvarno iz-premembo ni pridobil nič pozitivnega, marveč samo prihranil izdatek, n. pr. če se napase njegova živina na tujem. Vendar se priznavajo danes taki prihranki, kolikor so bih gospodarsko upravičeni, splošno za obogatbo (ne tudi izdatki, ki jih je toženec napravil le zato, ker je bil obogaten). Logično je dalje, da gre reparadijski zahtevek v prvi vrsti za naturalno restitucijo; za civilno šele takrat, kadar na-turama ni več možna ali ni lahko izvedljiva (izvedljiva tehnično, ne ekonomično). Za pretium, ki sukcedira pri civilni restituciji in locum rei, rabi naš pravni sistem brez doslednosti najrazličnejše izraze (»vrednost« § 1041, »cenilna vrednost« § 132.3. »naknada« v izpodbojnem pravu, »pribavljeni koristi primerna mezda« § 1431). Druge zakonodaje so za to surogacijo razvile že podrobne norme. Ponovno dopuščajo zakonodaje pri reparacijskih zahtevkih, da se toženci iznebe vtožene irestitucijske obveznosti s tem, da ponudijo mesto restitucije drugačno repariranje, ki je za tožnika enako ugodno, za toženca pa manj nadležno. Primer take facultas alternatfva nudi zlasti izpodbojno pravo, p o k a -teirem odvrne toženec izpodbojni zahtevek s tem, da plača tožnikovo terjatev. V svrhi reparacijskega zahtevka je taka facultas alternativa povsem opra- 54 Reparacije civilnega prava. vičena, ker nima drugega namena, kakor da vzpostavi tožni-kovo okrnjeno pravno sfero, kar je s plačilom doseženo. 2. Obseg reparacijskega zahtevka se logično ravna p o obsegu tožnikove kvare. Sicer bi ta korektiv ne dosegel svojega namena. Restituira se torej e x tunc. Tožniku gre, če je bil okrnjen za res corporalis, poleg glavnice vsa prirast in ves priplodek izza okrnitve.. Seveda le ona prirast in le oni priplodek, ki bi jih imel od stvari, če bi se naprej nahajala v njegovi (tožnikovi) posesti. Od načela restituiranja ex tunc delajo zakonodaje izjemo pri onih reparacijskih zahtevkih, za katere zahtevajo poleg skupnih predpostavk toženčevo obogatbo in katerim smo zato pustili naziv »obogatbeni«. Ta izjema je zgolj navidezna. Kajti tudi pri obogatbenih zahtevkih se terja načeloma restituiranje v prvotnem obsegu, a kadar je prejemalec pošten, se mora obseg restringirati za tzv. commoda ]>oštene poselsti. Pri nepoštenem prejemniku ostane prvotni obseg nerestringiran. Izjemo od restituiranja ex tunc povzroča torej nova okolnost, ki pride zraven k dejanskemu stanu abstraktne reparacije: dobra vera prejemnika ob prejemu. One pozitivne zakonodaje, ki so zadevne zahtevke oprle na toženčevo obogatbo, postopajo ravno nasprotno in smatrajo obsežnejšo odgovornost slabovernega prejemnika za izjemo obogatbene načelne norme. (Pripominjam, da vplivajo na skrčenje reparacijssega zahtevka razen dobre vere še druge okolnosti, n. pr. impenze.) 3. Aktivno legitimiran za reparacijski zahtevek je, kdor je bil brez lastne privolitve prizadet v svoji pravni sferi. Da ga razlikujemo od poškodovanca, ga imenujemo »pnkrajšan-ca« ali še splošneje »prizadetega«. Prikrajšani in aktivno legitimirani so: pri quasideliktih poškodovanec; pri gestijah v sili in v korist gestor; pri prepovedanih in nekoristnih gestijah dominus; prt koristnih verzijah lastnik uporabljene stvari (ki ni vedno vertent); pri nekoristnih verzijah dominus; pri kon-dikcijah tisti, ki je izpolnil pogodbo (dajatelj ali storitelj), končno pri izpodbojnih zahtevkih prikrajšani upnik ali prikrajšano stečajno upništvo. Te pravne subjekte je smatrati za prikrajšane brez lastne privolitve, dasi so na prvi pogled prikrajšani po lastnih poslih. Posli na primer, ki dajo povod kon- Reparacije civilnega prava. 55 dikcijskim zahtevkom, so lastni posli kondicentovi, ker je vanje privolil, ali ta privolitev je bila vicijozna: po-motna, izsiljena, nemožna, nedopustna ali je izvirala od poslovno nesposobne osebe. Ta vicij ravno daje povod za zakonodavčev kondikcijs'ki zahtevek. Tudi gestorji in vertenti pri nujnih in 'koristnih gestijah in verzijah so (na prvi pogled) privolili sami v svojo kvaro; v resnici pa so privolili le v svojo začasno, ne dokončno kvaro. Aiko bi bili privolili v zadnjo, bi jim ireparaoijski zahtevki ne nastali. Aktivna legitimacija preide po splošnih načelih na dediče prvotno upravičenih. Izjemo tvori bolestnina, n. pr. iz quasi-delikta, ki je do uveljavljanja zgolj oseben zahtevek, kakor po deliktnem pravu. 4. V pogledu na razdelitev dokaznega bremena v pravdi velja tudi prti reparacijah pravilo, da mora tožnik dokazati vso dejansko osnovo svojega zahtevka. K tej osnovi spadajo skupni pogoji ad VIII. in posebni pogoji in concreto uveljavljane posamezne reparacije. Zato mora vsak repara-cijski tožnik dokazati najmanj: dejstvo in obseg svojega prikrajšanja, dejanje ali dogodek, ki je to prikrajšanje povzročil, vzročno vez med njima in to, da ni privolil v kvarno dejanje ali dogodek. Kondicentova dolžnost je zato, da dokaže eden gori navedenih vicijev pri svoji dajatvi ali storitvi (zmota, sila, nemožnost, nedopustnost ali lastna poslovna nesposobnost). Gestorji in vertenti morajo dokazati svoj »animus negotia alieni gerendi oz. animus obligandi«, in s tem dokazom sodišče prepričati, da niso nameravali trpeti vtoženih potroškov definitivno. To so norme, ki jih posnemamo neposredno iz bistva reparacijskih zahtevkov. Nadaljnje norme, zlasti tista, po kateri se določa pasivno legitimirana oseba, ne slede že iz tega bistva. 5. Oseba, ki je za reparacijski zahtevek pasivno legitimirana, se ne da določiti enotno, marveč je različna pri različnih reparacijah. O tej osebi odločajo posebne predpostavke posameznih reparacij. Pri quasideliktih je pasivno legitimiran najčešče nekirivni povzročitelj kvarne izpremembe, n. pr. železnica pri železniških nezgodah. A ne vselej, ker imamo quasidelikte, iz katerih postane toženec odgovoren za krivdo drugih oseb. Tukaj 56 Reparacije civilnega prava. je za določitev pasivno legitimirane osebe merodajno njeno razmerje do krivca, n. pr. hotelirja do »njegovih ljudi« in slič-no. Pri quasideliktih se torej pasivna legitimacija ne da fiksirati enotno. Prti nujnih in koristnih gestijah in pri koristnih verzijah je pasivno legitimiram dominus, pri prepovedanih in nekoristnih gestijah gestor, pri nekoristnih verzijah vertent, pri kondikci-jah prejemnik izpolniinega čina, pri izpodbojnih zahtevkih vobče tisti, na čegar korist je bila z izpodbojnim dejanjem okrnjena dolžnikova imovina. Tudi pasivna legitimacija preide na dediče. Prehod na singularne naslednike je načeloma izključen, saj gre za obligacijsko, ne za stvarno pravico. Vendar poznamo izjemo v § 11 izpodbojnega reda oz. § 38 steč. r. Nadaljno zanimivo izjemo je uzakonil § 822. nem. dz. za svoj obogatbeni zahtevek: pasivno legitimirane dela vse druge osebe, ki jim je prejemnik naklonil prejeto stvar zastonj. 6. Nobene enotnosti ni dalje za norme, ki se tičejo dobe za uveljavljanje reparacijskih zahtevkov; zlasti ne po našem pravnem redu. Vobče velja, kolikor ni specialnih določb (v o. d. z. ali specialnih zakonih) 30- oz. 401etna zastaralna doba, zlasti za kondikcijske, gestijske. verzijske in regresne zahtevke, o čemer nas prepričuje vsakdanja judikatura. Je pa polno specialnih določb, s katerimi se odrejajo krajši roki. Omenjam zlasti kratke, dosti komplicirane roke izpodbojnega prava; enako kratke in komplicirane roke za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov v splošnem in v posebnih obligacijskih pravih; roke za uveljavljanje zahtevkov iz avtomobilskega zakona in odškodninskih zahtevkov iz kršenja uradne dolžnosti: triletni zastaralni rok po § 1487 (za izpodbijanje daritev radi nehvaležnosti obdarjenca ali radi prikrajšanja dolžnega dela. za izpodbijanje pogodb radi laesio enormis, radi strahu ali zmote ob sklepu pogodbe, če ni bilo zvijače), končno triletno zastaranje vseh odškodninskih zahtevkov (deliktnih in quasideliktnih) po § 1489 o. d. z. Splošna zastaralna doba 30 oz. 40 let je danes, ko zastarajo vsakdanje pogodbene terjatve že v treh letih, na vsak način predolga. Zastaranje reparacij ne bi smelo biti dolgo- Reparacije civilnega prava. 57 dobnejše od zastaranja odškodninskih zahtevkov. Pri nas pa so odgovorni toženci iz reparacij, če ni specialne odredbe, tako dolgo, kakor hudodelci za škodo iz hudodelstva. Pomembno je, da so Švicarji uzakonili za svoj obogatbeni zahtevek en sam enoleten rok (čl. 67). Druga neenotnost je v pravni naravi roka za uveljavljanje posameznih reparacij. Zvečine so zastaralni roki, so pa tudi prekluzivni. Prekluzivni roki so predvideni (pri nas) n. pr. za jamčevalne zahtevke po S 933 o. d. z. in za izpodbojne. Za pobijanje pogodbe »radi laesio enormis pa imamo v § 1487 zastaralen rok. Tudi sicer pogrešamo v pogledu na pravno naravo roka doslednosti, dasi je razlika važna za prakso. Vendar mora opraviti potrebno delo tukaj najprej teorija. Nadaljna razlika je glede na č a s o v n i trenutek, od katerega počno teči posamezni zastaralni in prekluzivni roki. Najrazvitejši reparacijski zahtevki poznajo dva taka trenutka: odškodninski zahtevki se morajo po § 1489 novel. o. d. z. uveljavljati v treh letih a tempore scientiae damni et personae, najkasneje pa v tridesetih letih izza škodujočega dogodka (dasi bi damnum in persona ostala neznana). Podobna dvojna trenutka predvideva avtomobilski zakon (samo da sta znatno krajša). Mislim, da bo po zgledu teh dveh Odškodninskih zahtevkov sčasoma razviti norme še za ostale reparacije. V nekaterih slučajih je uveljavljanje reparacijskega zahtevka odvisno, da je izpolnjena posebna dolžno s tnazna-n i 1 a. Po § 970 b) o. d. z. mora gost (hotelirja) takoj, po § 6 avtomobilskega zakona poškodovanec (po tem zakonu odgovorne osebe) najkasneje v 4 tednih obvestiti, da jih misli tožiti po teh specialnih normah. Pestrost določb o rokih, predpisanih za uveljavljanje re-paracijskih zahtevkov, bi utegnila biti podlaga -za Iposebne študije. Razlike med njimi ne bodo nikoli povsem izginile, ker so reparacije vsled svojih posebnih pogojev prerazlične. Vendar bo delati na to, da se odpravijo današnje prevelike in preveč nedosledne neskladnosti, ki imajo za posledico tudi nebroj sporov. Od časovnega trenutka, ko počne teči rok za uveljavljanje reparacije, je pri obogatbenih zahtevkih razločevati oni tre- 58 Reparacije civilnega prava. nutek, v katerem postane prvotno dobroverni prejemnik slabo-veren. Od tega trenutka dalje prestanejo namreč zanj commoda b. f. posessionis in odslej je odgovoren za prejeto korist v tistem obsegu, v katerem jo je posedoval ob poteku dobro-veniosti. Slaboveren postane po našem pravu z vročitvijo tožbe. Pravilneje pa bi bilo, da se pomakne ta trenutek naprej na čas izvensodnega uveljavljenja reparacije. To je v čl. 64 švicarskega civ. zak. za obogatbene zahtevke izrecno uzakonjeno. Analogno določbo pozna naš § 949 o. d. z.: Nehvaležni obdar-jenec mora resrituirati darilo v istem obsegu, v katerem ga poseduje, ko je zagrešil nehvaležnost (po pravilni judikaturi še prej: ko sklene pri sebi čin nehvaležnosti). X. Razen iz bistva reparacije moremo črpati splošne norme zanjo iz sorodnega deliktnega prava. Deliktni zahtevki imajo z reparacijskimi skupne vise pod VIII. navedene pogoje: kvara (škoda), dejanje, vzročna vez med dejanjem in škodo ter manjkajoča privolitev odškodovanca (volenti non fit injuria). Razlikujejo se pa od njih po posebnih pogojih: protipravnost (protinravnost) dejanja in krivda toženca, pri quasideliktih le zadnja. Sorodstvo med reparacijskimi zahtevki in delikti je bilo za zakonodavca tako zapeljivo, da navaja n. pr. prepovedano in nekoristno gestijo, ki sta delikta, med gestijami, a normira zanje deliktne posledice. Enake norme veljajo za delikte in reparacije le, kolikor imajo skupne pogoje. Kolikor so določni pogoji za delikte specifični, so norme, ki izvirajo iz teh posebnih pogojev, za reparacije neporabne. O tem smo se deloma že prepričali. Vsebina deliktnih in reparacijskih zahtevkov je v re-stituciji in integrum, naturalni, podredno v civilni. Obseg restituoije ustreza pri obeh obsegu napravljene kvare (škode). Toda določba § 1324 za reparacije (niti za quasidelikte) ne velja, ker se opira na storilčevo krivdo, ki ni pogoj za reparacije. Nasprotno se obseg deliktnega zahtevka ne skrči nikdar za tako zv. commoda dobroverne posesti, ker delinkventi niso dobroverni. Ni pa izključeno, da se odškodninski zahtevek, enako kakor reparacijski, skrčita za druge protizahtevke n. pr. za impenze. Reparacije civilnega prava. 59 Ker so norme deliktnega prava neprimerno bolj razvite od onih reparacijskega, se poslužujemo za slednje še marsikatere druge deliktnopravne norme (toda vedno z omejitvijo, da niso prenosne tiste norme, ki so konsenkvenca posebnih pogojev pri deliktih). Kakor pri deliktih, moramo pri reparacijah presojati vzročnovez med dejanjem (dogodkom) in tožnikovo kvaro po t. zv. adekvatni teoriji kavzalnostli. To pa le (zopet kakor pri deliktih) podredno, ako ni uzakonil zakonodavec sam drugačnih kavzalnosti. Kakor pri deliktih. je pri reparacijah za tožbo aktivno legitimirana ne le tista oseba, !kt je bila vsled dejanja (dogodka) neposredno okvarjena, temveč tudi posredno prikrajšana, seveda pod pogojem, da je ta posredna kvara še vedno v vzročni vezi z dejanjem (dogodkom). Ako je bila oseba do smrti poškodovana n. pr. po obratu z železnico ali samogibalom (quasidelikt), dobijo njeni ostalci enako obsežno odškodnino, kakor če bi bila umorjena (§ 1327). Omenjam, da se utegne uveljavljati temu nasiMutl škoda iz obveznostnih kršitev vedno le od sokontrahenta. nikoli od druge, dasi posredno oškodovane strani. Tudi to nam priča, kako blizu si stoje reparacije in delikti in kako daleč so vsak sebi reparacije in kontrakti. Da za aktivno legitimacijo ni treba poslovne sposobnosti dolžnikove, da marveč zadostuje (kakor pri deliktih) njegova pravna sposobnost, tako da smejo kondicirati, izpodbijati itd. tudi otroci, je takorekoč ob sebi umevno in bodi omenjeno le zato, ker je osamel glas proglašal nemško obogatbo za pravni posel, ki zahteva vse elemente takega posla, med njimi poslovno sposobnost strank. Tudi tu imamo dokaz, kako tuje so reparacije kontraktom in kako neumestno jih je nazivati quasi-kontrakte. Za slučaj, da je iz reparacijskega zahtevka pasivno legitimiranih več oseb, se utegnemo okoristiti z nastopnimi določbami deliktnega prava: 1. s § 1301. glasom katerega je odgovoren za škodo poleg neposrednega krivca tudi njegov nastiovatelj, pomočnik, prikrivec n. pr. pomotoma transferi-ranega predmeta. Če bi za quasikontrakte veljale pogod- 60 Reparacije civilnega prava. bene norme, ne bi bilo moči rabiti norme § 1301; 2. s § 1302, ki predvideva slučaje solidarne obvezanosti več tožencev — delinkventov, med drugim takrat, če je vsak izmed njih povzročil sam zase vso škodo tako, da bi bila vsa škoda nastopila tudi brez sodelovanja drugega. V zmislu te norme je bilo izdanih k § 1042 o. d. z. že več sodb, po katerih so dolžniki, ki so bili s tožnikovim potroškom liberirani od obveznosti, za katero so odgovarjali solidarno, dolžni, tudi potrošek vrniti solidarno. V takih slučajih je bil namreč tožnik prikrajšan za celokupni potrošek že z liberiranjem enega samega reparacijskih dolžtilkov. Ob sebi umevno je uporabna in v reparacijskem pravu celo praktična določba zadnjega stavka § 1302, po kateri gre plačniku vsega dolga regres proti sodolžnikom. Za odgovornost iz delikta je treba t. zv. deliktne zrelosti (sedaj dovršenega 14. starostnega leta, prej 7., po jBsL načrtu zopet 7.). Ta določba je specifična za deliktno pravo. Za re-paracijsko ne sme veljati, ker tu ne gre za vprašanje krivne zrelosti. Za pasivno legitimacijo iz reparacij ni treba nikakršne »reparacijske« zrelosti ali sposobnosti; iz gestij, verzij, kon-dikcij itd. utegnejo biti toženi tudi otroci. Zopet pa je skupen deliktnemu in reparacijskemu zahtevku institut kompenzacije lucri cum damno, ter je prav značilno, da je zašla norma § 1312 (pripadajoča gestijskemu pravu) v deliktno. To bi bile nekatere, ne vse norme, ki jih je moči prenesti iz deliktnega prava v reparacijsko. Druge bi se še dale prenesti, a jih opustim, ker še za deliktno pravo niso dosti razvite n. pr. norme za škodo, povzročeno v stiski (stanju nujne sile). Kljub temu ne bo nihče tajil, da povzroči delinkvent škodo v stiski v podobnih okolnosdih, kakor gerent v sili (samo da delinkvent škoduje drugemu in koristi sebi, gerent v sili pa oškoduje sebe in koristi drugemu). Norme za posamezne reparacije pozitivnih prav smemo končno črpati iz analogije, ako jih zakonodavec pri nekaterih predvideva, pri drugih ne. Za naš pravni sistem pripušča n. pr. Ehrenzweig izrecno, da se dopolnijo norme verzijskega prava z onimi kdndikcijskega in nasprotno. Reparacije civilnega prava. 61 Tretji del: Reparacije našega (slov.-dalm.) civilnega prava. Število reparacij je dosti večje, nego smo jih vajeni šteti k obligacijam ex v. c. figuris. XI. Pričnem z iz p odbojnimi zahtevki, ker so najbolj razviti. Zanje imamo izza zadnjih desetletij, pričenši z zakonom od 16. marca 1884 št. 36 drž. zak. (derogiranem po danes veljavnem izpodb. redu in steč. r.) specialno zakonodajo, oddvo-jeno od o. d. z. Vendar je tekla zibelka našemu izpodbojnemu pravu že v o. d. z. (§§ 953 in 1286). Izpodbojna pravica je pravica upnikov proti insol-ventnemu ali v stečaj zapalemu dolžniku, da odvrnejo od sebe kvarne posledice izvestnih pravnih dejanj, ki se tičejo dolžnikove imovine. Najčešče potekajo taka dejanja od dolžnika samega (v sporazumu z drugimi osebami ali brez njega), a to ni bistveno. Po določbah § 3 izpd. r. oziroma § 29 steč. r. so izpodbojne tudi pridobitve dolžnikovih stvari na dražbi, čim je bila odmena zanje dana iz dolžnikovih sredstev; tukaj je torej dopustno celo izpodbijanje oblastvenih poslov. Dalje ni merodajno, ali oškoduje izpodbojno dejanje upnike neposredno ali posredno; zadostuje, da je izdal dolžnik za svoj dolg menico, priznalno listino, izvršilni notarski zapis in slično. Končno ni treba, da je izpodbojno dejanje komisivno; ob izvestnih pogojih (§ 7, 36 cit.) so izpodbojne tudi omisije. Vedno mora biti vzročna vez med izpodbojnim dejanjem in izpodbi-jalčevo kvaro. Po zgledu, navedenem od Ehrenzweiga, se ne more izpodbijati svojedobni, izpodbojni nakup ure, ki je bila dolžniku ukradena. Evo vse štiri, reparacijam skupne predpostavke: kvaro, dejanje, ki jo je povzročilo (vzročno vez med obema) ter manjkajoče privoljenje izpodbijalčevo. Poleg njih ima izpodbojni zahtevek svoje posebne predpostavke, po katerih se baš razlikuje od ostalih reparacij. Pred vsem gre ta zahtevek le upnikom denarnih terjatev in še tem le tedaj, kadar so njih dolžriki postali insolventni ali prišli v stečaj (§ 8, 27 cit.). Izpodbojnega zahtevka zato ni moči uveljavljati upniku, ki ima terjati od dolžnika species, enako ne upniku, čigar izvršba proti dolžniku še ni končala brez uspeha (razen če dokaže, da ne more imeti uspeha) oz. čigar 62 Reparacije civilnega prava. dolžnik še ni zabredel v stečaj. Izpodbojni zahtevek je dopusten dalje le iz določnih i z p o d b o j n i h razlogov, ki jih izpodbojni in stečajni red izčrpno naštevata. Končno je moči izpodbijati samo v svrho, da se krije ogrožena upnikova terjatev, in le kratko zakonito dobo. Vidimo torej, da je izpodbojni zahtevek omejen na vse strani. Preko teh mej se izpodbijanje ne dovoljuje, torej ne preko upnikove potrebe (višine njegove terjatve), ne izza izpodbojnega roka in ne za šikaniranje dolžnikovih pogodnikov. Vsled določb izpodbojnega prava pa je imeti za pravno zaščiten v mejah dovoljenja oni imovinski interes, ki ga ima vsak upnik na tem, da se ohrani dolžnikova imovina, tako da posegajo vsa izpod-bojna dejanja v upnikovo pravno sfero. V polnem soglasju z reparacijsko naravo izpodbojnega zahtevka sta tudi določbi 17, 18 izpod, r., po katerih prestane izpodbojni zahtevek, čim je izpodbojni protivnik sam plačal upniku terjatev (facultas alternativa) ali čim je restiituiral iz izpodbojnega dejanja prejeto korist (enemu izmed izpodbijateljev, dasi bi bili ostali še nekriti). Še eno posebno, ne ob sebi umevno predpostavko poznajo izpodbojni zahtevki (vsaj moderni). Dopustno je izpodbijati pravna dejanja tudi po takih upnikih, katerih terjatve so mlajše, nego izpodbojna dejanja (§ 8 izpd. r.). V takih primerih sega izpodbojno dejanje ne v že eksistentno pravno sfero upnikov, marveč v bodočo. Naš stari § 953 o. d. z. takega pravnega dejanja še ni smatral za »poseg v tujo pravno sfero« (razen kadar je upnik »obdarovancu dokazal zvijačni sporazum« z dolžnikom, torej delikt). Novi izpodbojni redi ščitijo pred takimi nepoštenimi posli tudi bodoče upnike, n. pr. pred neodmenskim razpolaganjem, kar na reparacijski naravi izpodbojnega zahtevka nič ne izpremeni. Kakor predpostavke, soglašajo tudi norme izpodbojnega prava z onimi, ki smo jih spoznali za abstraktno reparacijo. Cilj izpodbojnih zahtevkov je vedno restitucija dolžnikove imovine v isto stanje, v katerem je bila pred izpodbojnim dejanjem. Restitucijsko vsebino zahtevka izraža najbolj jedrovito zakon sam, ko pravi, da more upnik zahtevati vse, »kar je z izpodbojnim dejanjem iz dolžnikove imovine izgub- Reparacije civilnega prava. 63 ljeno, odsvojeno ali opuščeno« (§§ 13, 39 cit.). Restituira sc v prvi vrsti in natura, »če to ni mogoče, je treba odškodovati« (Ersatzleistung). Restitucija mora biti popolna, upnik (stečajni sklad) morata biti odškodovana celo za tista bremena, ki jih nt moči odpraviti, s katerimi pa je bil predmet izpodbojnega dejanja deterioriran izza dejanja (§§ 14, 40 cit). Obseg izpodbojnega zahtevka se ravna po obsegu izpodbijateljeve kvare, jo utegne dosegati, ne sme je presegati. Restituira se ex tunc (Mavr: »Posledica učinkuje nazaj, izpodbijani posel je imeti za ničen od vsega početka«). Naš zakon razodeva isto normo posredno z besedami, »da je imeti toženca za nepoštenega posestnika« (§§ 13. 39 al. 2 cit). Nepošteni posestnik je odgovoren po znanih določbah 335, 336, 338 o. d. z. ex tunc, zlasti za vse pobrane in zanemarjene, obstoječe in zaužite plodove, celo za naključno propast predmeta vsled njegove posesti. Samo prejemnik izpodbijalne neodmenske storitve je milejše odgovoren: za obogatbo po določbah §§ 13, 39 al. 3 cit. A ta obogatba ni nič drugega, nego razlika med prvotnim prejemom in med »commoda« njegove dobroverne posesti. Če bi bil v slabi veri ali če bi bila njegova pridobitev izpodbojna celo kot odmenska. bi bil odgovoren polno t. j. za prvotni obseg storitve. Kakor prvotni pridobitelj (auktor), odgovarjata polno: 1. njegov univerzalni naslednik: a) če je bil izpodbojni zahtevek uveljavljen že proti auktorju, b) če se uveljavlja sicer proti nasledniku, a so temu bile znane ali morale biti znane tiste okolnosti, ki utemeljujejo izpodbojno pravico proti zapustniku (§§ 13, 39 al. 2. cit.). V drugih primerih, torej zlasti če je univerzalni naslednik dobroveren in dokler je dobroveren, je odgovoren (po gorenji obrazložitvi) zgolj za obogatbo. Zgolj z obogatbo odgovarja tudi univerzalni naslednik tistega, ki je pridobil neodmenskoT~"ker je odgovarjal omejeno že njegov auktor. 2. Njegov singularni naslednik, če so mu bile ali morale biti znane ob času pridobitve okolnosti. ki utemeljujejo izpodbojno pravico proti njegovemu auktorju (§§ 11, 38, al. 1 št. 1 cit.). Kadar je odgovoren singularni naslednik zato, ker je pri- 64 Reparacije civilnega prava. dobil na neodmenski način (§§ 11, 38, al. 1 št. 2) in ga ne zadene nepoštenost, odgovarja le za obogatbo. V vseh primerih vidimo, kakor že pri reparacijah, da utegne omiliti načelno polno restitucijsko dolžnost le nadaljnja okol-nost, da je bil protivnik pošten, ko je posedoval prejeto korist in je zato užival commoda poštene posesti. Seveda pa izpodbijalčev protivnik ni nikdar pošten, čim se mu dokaže udeležba na izpodbojnem dejanju t. j. izpodbojni razlog; tedaj restituira vedno v polnem obsegu (razen kadar se izpodbija neodmensko razpolaganje). Auktorjeva naslednika pa (univerzalni in singularmi) utegneta biti i poštena i nepoštena. Aktivna legitimacija iz izpodbojnega zahtevka gre izven stečaja posameznemu prikrajšanemu upniku (§ 8 izpd. r.), v stečaju v'semu upništvu ozir. upravitelju stečajnega sklada (§ 37 steč. reda). Izjema § 37 odst. 5 steč. reda na korist ločitvenim upnikom (v pogledu na izpodbojne zahtevke, ki imajo za cilj varovanje pravic na ločeno kritje ali pobijanje zahtev drugih ločitvenih upnikov na isto stvar) je utemeljena v pravni naravi ločitvene terjatve. Vselej je za izpodbojni zahtevek legitimiran tudi posredno prikrajšani upnik, tako da se krijeta izpodbojni in reparacijski zahtevek tudi v tem pogledu. Aktivna legitimacija prehaja seveda na univ. naslednika posameznega, za izpodbijanje upravičenega upnika. O pasivni legitimaciji nima ne izpodbojni ne stečajni red izrecne določbe. Oseba toženca se namreč ne da določiti enotno za vse izpodbojne zahtevke, pokaže se marveč iz posameznih izpodbojnlh razlogov. Vobče je treba tožiti tisto osebo, ki ji je v korist, da se je z izpodbojnim dejanjem okrnila dolžnikova imovina, zlasti tistega, ki je iz dolžnikove imovine na izpodbojen način pridobil, dasi bi mu bil odpuščen le dolg iz nje in si. Pasivna legitimacija prehaja po občnih načelih imovinskega prava na univerzalnega naslednika. Prehod pasivne legitimacije na singularnega nasledtnika bi moral biti izključen, kakor že omenjeno, radi obligacijske pravne narave reparacije. Vendar sta dve izjemi, po katerih pozivljemo na odgovor tudi singulartne naslednike in sicer: a) tistega, ki so mu ob času njegove pridobitve bile ali morale biti znane okol-nosti, ki utemeljujejo izpodbojno pravico proti njegovemu auk- Reparacije civilnega prava. 65 torju (§§ 11, 38 št. 1 cit.), b) tistega, čegar pridobitev temelji na neodmenskem razpolaganju njegovega auktorja (§§ 11, 38 št. 2 cit.). Prvo izjemo si razlagamo iz pravne ekonomije, pri drugi pa vzporeja zakonodavec neodmensko pridobitev sumljivi. Singularnega naslednika imenuje naš zakon »pravnega naslednika« ali »pravnega jemavca«; razlika med obema je le v načinu pridobitve, ki je pri pravnem nasledniku translativna, pri pravnem jemavcu konstitutivna, pri obeh pa derivativna. Ob sebi umevno je, da je odgovoren tisti, ki je univerzalni naslednik singularnega enako, kakor vsak drug univerzalni naslednik (zato zakon ne ponavlja). Izpodbijalčev dolžnik utegne biti pasivno legitimiran le, če je pravni naslednik ali jemavec prvotnega pridobitelja. Tudi za dokazno breme velja isto pravilo, kakor pri reparacijah. Izpodbijalec mora namreč dokazati vso dejansko osnovo svojega zahtevka, zlasti izpodbojni razlog. Vendar je v pogledu na dokazno breme polno specialnih in izjemnih določb, ki prenašajo dokazno breme na ramena tožencev, zlasti ako so sorodniki ali svaki dolžnikovi. Singularen, ali zelo zanimiv je predpis § 12 izpd. r.. po katerem je treba ob izpodbijanju izven stečaja združiti d v a petita: ugotovitveni in storitveni. Ne zadostuje, da se toži na ugotovitev neučinkovitosti (ničnosti) izpodbijanega dejanja, upnik mora marveč v nadaljnem petitu še izraziti, kaj zahteva od toženca na podlagi (prvega) ugotovitvenega petita. Ta predpis spominja na instituta »judicium rescindens« in »ju-dicium rescissorium« v rimskem pravnem postopanju za restitutio in integrum. Iz vsega vidimo, da so tudi n o r me izpodbojnega zahtevka v bistvu iste. kakor reparacijskega, le dokaj razvitejše so. Ta razvoj utegne zakonodajalec nadaljevati oziroma razširiti na skromneje razvite reparacije. Nemški državljanski zakonik n. pr. že izreka, da je pasivno odgovoren singularni naslednik pridobitelja kondicirane stvari, ki jo je prejel od auktorja brez odmene. XII. Najbolj sorodni izpodbojnim zahtevkom so revo-k a c i j s k i po določbah §§ 947 in si. o. d. z. Saj je bil prvi izpodbojni zahtevek § 953 prvotno primer za revokacijo darila. 5 6H Reparacije civilnega prava. Seveda imajo tudi revokacije svoje posebne predpostavke (daritve) in svoje posebne norme, s katerimi se razlikujejo po eni strani od izpodbojnih, po drugi od ostalih reparacijskih zahtevkov, pa tudi med seboj, ker je več primerov za revokaeijo daril. Ali vse one predpostavke in norme. M smo jih ugotovili za abstraktno reparacijo, moremo ugotoviti tudi za vse primere revokacije. Pri vseh nastopa kot preklicatelj (aktivno legitimirani) oseba, ki je bila radi darila prikrajšana v svoji pravni sferi. Najčešče stoji ta oseba, slično kakor v izpodbojnem pravu, 'izven darilne pogodbe: alimentni upravičenec, naknadno rojeni otrok, nujni dedič darovalcev. Prikrajšan utegne biti tudi darovalec sam, če se je ob darovanju motil glede relevantne bodoče okoliščine, n. pr. ni pričakoval, da bo sam osiromašil, je dobil še otroka in si., oziroma če se je motil v pogledu na obdarjenčevo hvaležnost. Zadnji primer revokadije se povsem približuje kondikciji ob c. datam non secutam, kamor so ga Rimljani tudi šteli. Primer § 954 (prekli-canje radi pozneje rojenega otroka) pozna singularno normo, da sta za preklic daritve legitimirana tako darovalec kakor pozneje rojeni otrok. Pasivno legitimirana sta v vseh primerih revokacije obdarjenec in njegov univerzalni naslednik, nikdar druga oseba, dasi bi bila v posesti darila. Tudi rev^. kacije so obligacijskopravnega, ne stvarnopravnega značaja. Tako daleč niso razvite, da bi postal pasivno legitimiran tudi singularni naslednik, kateremu je prvotni obdarjenec odstopil darilo brez odmerief utegnejo se pa še razviti v tej smeri, dasi so dosti manj praktične, nego izpodbojni zahtevki (kar razvoj ovira). Vsebina revokacijskega zahtevka je v restituciji darila, celotni ali delni n. pr. po §§ 947. 954 (le obresti). Kadar je bil z darilom okrnjen dolžni del, se more darilo oporekati do višine primanjkljaja na dolžnem delu t. j. le do zneska zadob-ljene kvare, ker preko tega zneska ne more biti okrnjena pravno zaščitena tožnikova sfera. Obdarjenec more po § 951 revokaeijo odvrniti s tem, da plača primanjkljaj na dolžnem delu; tudi to facultas alternativa je treba razlagati iz bistva reparacije. Posebnost § 950 je, da sme prikrajšani ali upravičenec terjati neposredno od obdarjenca, naj ga alimentira mesto darovalca. (Gre le za primer pravne ekonomije.) Obseg Reparacije civilnega prava. 67 restitucijske obveznosti pri revokacijah ustreza obsegu, v katerem restituira pošteni posesnik vindikantu. Obdarjenec je torej odgovoren le, kolikor ima še darilo ali njegov nadomestek ob uveljavljanju revokacije, nli pa več odgovoren za užiia commoda dobroverne posesti. Zanimiva in pravilna je, že omenjena, določba § 949, po kateri postane nehvaležni obdarjenec slaboveren že s storjeno nehvaležnostjo (oziroma po judika-turi celo s sklenitvijo čina), ne šele z uveljavljanjem revoka-cijskega zahtevka. Od tega trenutka dalje je odgovoren v strožjem obsegu, tako kakor nepošteni posestnik. Posebnost revokacijskega prava je določba §§ 947, 951, da je več hkratu obdarjenih oseb odgovornih sorazmerno, pri sukcesivnih daritvah pa je odgovoren mlajši obdarjenec pred starejšim. Tudi ta norma sledi iz bistva reparacije povsem logično, ker se pravna sfera prikrajšanega začne okrnjevati z mlajšimi daritvami. Vendar pri drugih pravnih reparacijah analogne norme nimamo, dasi bi se dala za nekatere na pr. izpodbojne zahtevke zamisliti. Revokacijski zahtevki zastarajo vobče v 30 letih, v dveh primerih (radi nehvaležnosti in prikrajšanja dolžnega dela) že v treh letih (§ 1487). XIII. Prehajam h k o n d i k c i j a m. O njih pravni osnovi sem obširneje razpravljal v Zborniku V. juridione fakultete za 1. 1925/26. Kondikcije so po utemeljevanju te razprave pravni lek proti vicioznim izpolnitvam obveznosti (pogodbenih, izjemoma tudi enostranskih). Izpolnitev vsake obveznosti je neke vrste pogodba, ki ima za cilj ukinitev obveznosti, ne pa ustanovitve. Zdrava je po občnih normah le tista izpolnitev, za katero so podani vsi pogodbeni elementi; čim manjka eden, je izpolnitev viciozna, to vicioznost pa odpravlja zakonodavec z restitucijo predmeta izpolnitve v roke izpolnjevavca. Najčešče se tiče vitium obstoja tiste terjatve, ki jo hoče izpolnjevavec s plačilom ali z drugačno izpolnitvijo ukiniti. Če terjatev sploh ne obstoji, manjka izpolnitveni pogodbi možnost vsebine in se terja izpolnjeno nazaj s kondikcijo indebiti (§ 1431). oziroma s kondikcijo sline causa (n. pr. § 1265). Kdor je izpolnitev prej učinil t. j. izpolnil, predno je nastala tista terjatev, katero hoče ukiniti, kasneje pa ne nastane, terja izpolnjeno nazaj s kondikcijo ob c. da tam non secutam (§§ 921. 1247. 1447). Kadar 5* 'iS Reparacije civilnega prava. obstoji izpolnjevanje pogodbe iz več izpolnitvenih činov (n. pr. plačevanje najemnine, mezde in si.), in izpolnuje zavezanec pogodbeno obveznost naprej, dasi je (brez njegove vednosti) prestala, postanejo viciozne vse izpolnitve izza prestanka in nudi zakonodavec kondikcijo ob causam finitam (§ 1435). Če končno -obstoji obveznost de facto, ne de jure, je slučaj povsem sličen onemu pri ikondikciji indebiti. Za pravni svet tudi taka obveznost ne obstoji; za razliko imenujemo kondikcijo v tem primeru ob causam turpem vel injustam (§§ 877-879, § 1174 al. 1. st. 3). Viciozne postanejo izpolnifvene pogodbe tudi iz drugih razlogov, ne le če manjka možnost vsebine, n. pr. tudi, če manjka strankama (zlasti izpolnjevavcu) izpolnitvene sposobnosti (§ 1421). Včasih manjka celo izpomhVeni sporazum. V vseh primerih postane izpolnitev radi pomanjkanja bistvenega elementa pogodbe nična, a remedij zoper ničnost je podan v kondikcijah raznega imena, a istega jedra. Pogodbe so navadno bilateralne, za oba pogodbenika obvezne. V takih primerih moreta biti izpolnitvi viciozni z obeh strani. Zadostuje pa za rescindiranje vsega izpolnitvenega posla, da je bila viciozna ena obeh izpolnitev. Kajti čim gre nazaj ta (iz kateregakoli razloga), postane ipso facto brez causae (sine causa) nasprotna izpolnitev (§§ 877, 921, 1447). Če primerjamo te predpostavke kondikcije s predpostavkami reparacije, vidimo, da se ponavljajo tudi pri njej vse štiri znanke: kvara (izpolnjevavca), dejanje (izpolnitvena pogodba), vzročna vez med kvaro in izpolnitveno pogodbo in pomanjkanje privoljenja za kvarno dejanje. Izpolnjevavec dobi kondikcije le, če se je zmotil pri izpolnjevanju, ali če je bil v to prisiljen ali če je prej izpolnil, prepričan, da bo obveznost, ki jo je hotel izpolniti, nastala kesneje, pa ni nastala, ali končno, če je privolil v izpolnitev take obveznosti, ki ji pravni red ne priznava eksistence. Posebna predpostavka kondikcij je, da nastajajo ob izpolnjevanju obveznosti radi tega, ker manjka izpolnitveni pogodbi eden ali več zakonitih elementov. Od drugih reparacij stoje kondikcijam blizu izpodbojni zahtevki. Vendar se kondikcije od njih razlikujejo: predvsem, ker so tam za odgovor na vprašanje, ali je pravna sfera izpod-bijalčeva prizadeta in v kateri meri. merodajni zakoniti izpod- [Reparacije civilnega prava. bojni razlogi in višina izpodbijalčeve terjatve, dočim je kon-dicent pri viciozni izpolnitvi prikrajšan vedno in vselej za ves obseg izpolnitve. Dalje je kondicent na kvarnem dejanju (kot pogodnik izpolnitvene pogodbe) udeležen, dočim stoji iz-podbijalec izven izpodbojnega dejanja. Ti razliki pa se ne tičeta skupne reparacijske narave obeh zahtevkov. Da ni med kondikcijami in onimi revokacijami. pri katerih prekliče darilo darilec sam, nobene načelne razlike, je bilo že omenjeno. Tudi norme kondikcijskega zahtevka se ujemajo z reparacijskimi. Aktivno je za tožbo legitimiran prikrajšani izpolnjevavec (dajatelj. ali storitelj). Pasivno je legitimiran prejemnik nične izpolnitve (dajatve ali storitve), in sicer zgolj on in njegov univerzalni naslednik. Primerov, da bi bil odgovoren za nično dajatev ali storitev singularni naslednik prvotnega prejemnika, nimamo. Vsebina kondikcijskega zahtevka je v povračilu predmeta nične izpolnitve iz rok prejemnika na roke izpolnjevavca. O. d. zakonik opisuje to vsebino pri posameznih kondikcijah z različnimi besedami (§§ 1431, 1435. 877, 921, 1174, 1447), vendar zahteva v bistvu povsod restitucijo in integrum. Restituira se v prvi vrsti naturalno, podredno civilno: kjer naturalna restitucija ni možna n. pr. pri storitvah, naj se po § 1431 plača pribavljeni koristi primerna mezda. Že Leopold Pfaff je (1. 1868 v »Gerichts-zeitung« št. 35) učil, da imajo vse kondikcije skupni namen, »da vzpostavijo po možnosti prejšnje stanje, kjer to ni možno, surogatno storitev«. Obseg restitucije se ravna po obsegu nične izpolnitve. Restituira se tudi tu ex tunc. Tega ne pove § 1437 neposredno, ampak posredno z določbo «da je prejemnika nedolgovanega plačila šteti za poštenega ali nepoštenega posestnika po okolnosti, ali je vedel za zmoto dajalčevo ali jo je moral domnevati iz okolnosti ali ne«. Nepošteni prejemnik restituira torej polno, pošteni si odtegne commoda dobroverne pusesti. Na drugih mestih (§ 921, 877, 1447) odreja o. d. zakonik restitucijo neposredno in jasno: »noben del ne sme imeti ne dobička, ne škode«, dobesedno v § 1265: »ženitne pogodbe razpadejo, imovina pa. kolikor jo je, se povrne v prejšnji stan«. — Kolikor zakon restitucijske obveznosti ne normira neposredno, marveč s sklicevanjem na dolžnosti posestnika 10 Državljanstvo i brak. proti vindikantu, ne pride včasih do polne restitucije, ker po našem pravu pošteni posestnik ne vrača fructus exstantes (ki jih vrača kondicentov nasprotnik po §§ 921, 877, 1265 in 1447 hkrati z glavnico). Zeiller opravičuje to nedoslednost (po mojem mnenju hibo) zakona z lažjim obračunom med lastnikom in posestnikom po uspešni vindikaciji (kar je opravičeno le takrat* kadar dosegajo potroški za plodove njih vrednost). Reparacijski značaj kondikcijskega zahtevka nam potrjuje še nekaj zanimivih določb novega stečajnega reda: po §44, odst. 2. oit. sme izločitveni upnik zahtevati mesto stvari po skladu sprejeto odmeno, če je bila njegova stvar odsvojena iz sklada po otvoritvi stečaja; če odmena še ni dana, pa odstopno pravico do nje. Po § 46, št. 4 tvorijo zahtevki iz neutemeljene obogatbe sklada skladovne terjatve (Poleg izpodb. r. primer novejše legislacije, ki nam vriva naziv »obogatbenega« zahtevka, neznan obč. drž. zakoniku). Zelo značilna za reparacijski značaj kondikcije je tudi določba § 54, odst. 2, ki velja po svojem splošnem besedilu zlasti za pravico poroka iz § 1358 in potrošnika iz § 1042: »Terjatve na povračilo dolga, plačanega za stečajnika, uživajo vrstni red plačane terjatve.« Kdor torej plača mesto stečajnika njegove uslužbence, njegovega zdravnika ali druge njegove privilegirane upnike, sme nastalo mu kondikcijo uveljaviti v privilegiranem vrstnem redu poravnane terjatve, tako da p r e i d e privileg stare terjatve z njenim pre-stakom na novo nastalo kondikcijo (dasi izvira iz lastnega pravnega temelja). Živojin Peric, prof. prava na Univerzitetu u Beogradu. Obično su buduči supruzi istoga državljanstva (podanstva, narodnosti), ali se cesto dešava da oni pripadaju kao podanici raznim državama. U ovom poslednjem slučaju, postavlja se pitanje: da li če supruzi zadržati svaki svoje državljanstvo i 1 i" če jedan od njih uzeti državljanstvo drugoga supruga, tako da oba bračna druga imaju isto državljanstvo, i, najzad. ako Državljanstvo i brak. Državljanstvo i brak. 71 se stvar reši u ovom poslednjem smislu, koji suprug če se, muž ili žena, ovde p r i r o d i t i (naturalizirati), to jest pri-stupiti podanstvu svoga druga? Postojalo je do skora malo te ne bezizuzetno pravilo, da su se supruzi izjednačavali brakom u pogledu državljanstva, ako to več nisu bili pre braka. Brak je, dakle, u opšte bio jedan slučaj promene državljanstva, to jest jedan slučaj p r i r o -d j en j a (naturalizacije), pored ona druga dva prirodjenja u užem smislu (v. n. pr., § 44. Srp. Gradj. Zak., Srpske Zakone od 2. Maja 1844. i 14. Avgusta 1851. god. st. k., §§ 28. a 30. Austr. Gradj. Zak.) i prisajedinjenja zemljišta jedne države drugoj državi (aneksije). I, izuzhnajuči izvesne države u Južnoj Americi gde je strani podanik, stupanjem u brak sa domorotkitijom, uzimao državljanstvo ove poslednje1, to je bila uvek žena koja je išla za državljanstvom svoga muza. Medjutim, ovo pravilo, koje neprestano još vredi kao pravilo, specialno u Evropi, načeto je, pre četiri godine, u znatnoj meri, jednim zakonom donesenim 22. Septembra, 1922. god., u Se-verno-Američkim Sjedinjenim Državama.2 Po ovome zakonu, Amerikanka ne gubi svoje podanstvo venčanjem za stranoga podanika (bez obzira na to da li, po zakonima ovoga, Amerikanka dobija ili ne njegovo podanstvo) i, obrnuto, strankinja udata za Amerikanca ne postaje amerikanskom podanicom, pa baš da je ona, po zakonima dotadašnje'svoje otadžbine, izgubila ovim stupanjem u brak podanstvo koje je dotle imala: ona bi tada bila bez podanstva (eine Heimatlose, une sans-patrie). o'sim ako je več, i pored toga, ne bi Amerika 1 To se objašnjava potrebom da se stranci privuku i tako umnoži dosta retko stanovniištvo u tim državama. V. ovde: Ernest Lehr, L a Nationalite d a n s le is princi p aux Etats du Globe, n. pr. p. 32. (Argentina). 48. (BrazMija), 158. (Peru), 2119. i(Urugvaj). Isto tako i u Japanu: E. 'Lehr: op. cit. p. 137.; F. Surville, C o u r s elemen-taire de Droit i n t e r n a it i o n a 1 prive, 7-ieme edition. Pariš, 1925., p. 104. * 'Na predlog poslanika Cable iz iDržave Oliio: v. študiju: Die S c h vv e i z u n d d a s a m e r i k a n i s c h e B ii r g e r r e c h t, od V. N. u »Neue Ziiricher Zeitung«, Ziiricli (Sclnveiz), M vom 20. Juli 1926. (Abendblatt). B. tekst ovoga zakona u časopisu: »Journal de iDroit intcr-national« (Clunet), Pariš. n° rnars-avrM 1923.. p. 446-447. 72 Državljanstvo i brak. smatrala podaivicom njene ranije otadžbine (što bi, najzad, Amerika, po svom pravu suverenosti, mogla činiti).3 Amerikanci polaze, i ovde, od načela lične s 1 o -bode i neče da se to načelo okrnji ni u pitanju promene državljanstva. Svaki ima pravo da izbere sebi otadžbinu od-nosno državu kojoj če pripadati kao podanik, što znači da i promena narodnosti može i mora biti samo resultat naše s 1 o -b o d n e volje. Zaključiti brak sa licem druge narodnosti ne znači želeti, u isto vreme, raskinuti i dotadašnju podaničku vezu i primiti državljanstvo svoga supružnika: venčanje ostaje, dakle, u ovom pogledu, bez dejstva, i kao god što muž zadr-žava svoju narodnost, zadržava svoju narodnost i žena: i ona ima prava na ličnu slobodu kao i njen suprug. Po Amerikan-cima, na taj način, sve pravne i društvene ustanove, svi zakoni pa i sama najviša ljudska institucija, država, imaju za glavni ako ne za jedini zadatak da obezbede pojedincima ličnu slobodu. Postupiti drukčije i zakonima ovu krnjiti i okrnjiti. bila bi jedna očigledna contradictio in adiecto. Evropska Zakonodavstva (uzimamo za primer njih kao, mislimo, najvažnija) stoje na stanovištu da ono što se ima najpre da osigura kod braka to je njegovo j e d i n s t v o (harmonija): brak (porodica) je osnova društva i države, i što je ta osnova solidnija, solidnije je i samo društvo, država. Brač-noga jedinstva ni sloge ne bi, svakako, bilo, ili ih ne bi bilo u dovoljnoj meri, ako bi muž bio jednoga a žena drugoga podanstva, što bi povlačilo tu posledicu da bi oni, u pogledu onih privatno-pravnih odnosa koji ne ulaze u kategoriju odnosa apsolutnoga (medjunarodnoga) poretka (ordre public interna-tional). potpadali pod razne zakone Ipoimence ako bi se tičalo njihove pravne sposobnosti (Pechtsfahigkeit, jouissance des droits) ili njihove sposobnosti za pravne poslove resp. za pravne akte (Geschafts- i Handlungsfahigkeit, exercice des droits), i u opšte ako bi se tičalo njihovoga ličnoga statusa (statut personnel)]. Iz istoga razloga, razloga bračne harmonije. 3 Ali je strankinjama udatima za Amerikaciee olakšana naturalizacija, specialno od njih se, mesto ipet godina (obična naturalizacija), traži satno jedna ^odina stanovanja na teritoriji Sjedinjenih S. Američkih Država, odnosno Havajskih Ostrva, Alaske ili Porto-Rico. Državljanstvo i brak. 73 ili tačnije i iz toga razloga, ona zakonodavstva koja dopuštaju samo crkveni (religiozni) brak zabranjuju brak izmedju hrišeana i nehriščana (v. n. pr. §§ 69. al. 1°, 79., 93. al. 8°., 94 al. 4°. Srp. Gradj. z., takvo je. n. pr.. još i Hrvatsko i Črnogorsko Bračno Pravo): činjenica da supruzi ne ispovedaju istu religiju nije, sigurno, povoljna po bračno jedinstvo. Otuda, nehriščanska strana imala bi, ovde, da predje u Hriščansku Veru pa da može biti braka, ili da Hriščanska strana napusti svoju veru, što je več mnogo redji slučaj.4 Po ovome shvatanju, dakle, što na prvom mestu valja zagarantovati pojedincima, to je pošto-janje države, toga izvora s v i h prava pa, prema tome, i prava na slobodu: bez države i u njenom odsustvu, ne bi bilo ni prava ni slobode,5 i zato se kod ustanove braka mora imati najpre u vidu država a ne lična s 1 o b o d a , ako bi preterana lična sloboda slabila brak i porodicu, taj temelj društva, a to bi, specialno, bilo onda kada bi supruzi bili raznih narodnosti i raznih religija.6 Kao što se več gore moglo primetiti, Amerikanci nalaze da pojedinci imaju izvesna prava — a tu, po njima, dolazi, i na prvom mestu, lična sloboda — koja stoje iznad države i u koja ova ne sme dirati: to su tako zvana prirodnaprava pojedinaca o kojima govori Objava Prava Čoveka i Gra- J Da ovde ipak primetimo da je, posle Velikoga Rata (1914.—1918.). bilo. medju Srbima Istočno-Hriščanske Vere, malo više slučajeva (nego ranije) prelaska u Muslimanski! Veru iz bračnih uzroka. Razume se da Srbi Jstočno-iHriščanske Vere ne bi tu mogli praviti nikakav prigovor, pošto su oni odavna istakli 'bili ¦devizu: »Brat je mio koje vere bio.« Koliko se, pak. ova deviza koja narodnost stavlja iznad svake vere. pa čak i iznad same Vere 'H ni š č a n s k e. slaže sa učenjem i i:ačelima ove poslednje Religije, učenje i načela koja stoje iiznad naroda i država, u to razmatranje ne možemo ulaziti u ovome članku. 5 Teorija o apsolutnoj suverenosti države: po njoj je dnžava ne samo pravno nego i etički suverena, t. j. iznad države nema ne samo prava nego ni morala, ili. država je najviše pravo i naj visi morala to je jiedno savršeno, bdžansko. ibiče ovde na zemlji. " Sama ustanova braka u kojoj je več sloboda supruga ograničena govorila bi pre u prilog evropske nego amerikanske koncepcije: po ovoj poslednjoj koncepciji, ne bi, upravo, trebalo da brak u opšte postoji. najviše bi. po njoj. magao biti s I oboda n brak. inion libre. ono što predlaže komunistička filosofija čiji su. medjutim. Amerikanci sa Englezima najizrazitiji protivnici. 74 Državljanstvo i brak. djanina (Declaration des droits de 1 Homme et du Citoyen) iz doba Velike Francuske Revolucije (1789.) a koja Objava ima svoga izvora u školi Prirodnoga Prava (čiji najistaknutiji predstavnik je Jean - Jacques Rosseau: v. njegov le Contrat social, Društveni Ugovor).7 Po ovoj koncepciji, ta prava su prethodila državi, i država je došla da i'h samo k o n -statuje i za jamči. Zato, po istom shvatanju, ima da se, kod braka kao i inače, vodi najpre računa oličnoj slobodi a ne o državi koja i nije izvor lične slobode več samo njen z a š t i t n i1 k.8 7 Da primetimo ovde da je O. Jelinek tvrdio da Objava Prava Co-veka i Gradjanina nije proizvod Društven o ga Ugovora .1. I. Rousseau-a več da je ona bila uzeta iz »Bills of Rights« kaj i prethode Ustavinta Severno-Ameničkih Dtlžava od 1776.—1789. Mišljenje ovo pri-hvatio je i prof. Pariskoga Univerziteta F. Larnaude. Contra E. Boutmy, u svojoj študiji: L a declaration des droits de 1' h o rn m e et du c i t o y e n et M. Jellinek (u »Seances et tiravaux de 1' Academie des Sciences iMorales et Politiques«, mai, 1903., p. 610.). V. ovde naš rad: Jedan pogled na e v o 1 u c i o n i s t i o k u p r a v n u školu, u »Glasu Srp. Kralj. Akademije«, LXXIV., Beograd, 1908., Str. 126. V. takodje: Dt. Leonid Pitamic, Pomen človeških in državljanskih pravic, Slavnostno predavanje na ljubljanski univerzi ob svetosavski proslavi 27. januarja 1926 (Zbornik znanstvenih razprav, V. letnik 1905—06) i Dr. Gjordje Tasič, Prava i d u ž n o s t i giradjana 1925 (Popularno predavanje u dzdanju Matice Srpske u Novom Sadu). 8 Teorija ograničene državne suverenosti: drlžava je samo pravno suverena ali ne i etički: iznad nje 'stoji prirodni moral koji drlžava ne sme pogaziti (taj moral zabranjuje ioj da pojedincima odreče njihova pri rodna prava), i zato, po istoi teoriji, pojedinci imaju, u ovom pogledu, protiv države, eventualno, pravo pobu ne. (V. ovde: De Vareilles-Sommieres. Les Principe s fondamentaux du Droit, Pariš, 1889., p. 244. a 266. (»Droit de revolte«). U našoj književnosti v. o državnoj suverenosti naročito: S. Jovanovič, O (Držav i.O snovi j e-dne pravne teorije, treče izdanje, Beograd, 1932., S. 127. a 140.; S. Jovanovič, O Suverenosti (pristupno predavanje na Velikoj Školi). »iBranič«, 1897.; Dr. iDjordje Tasič, 0 teoriji narodne suverenosti, naročito u Francusikoj, i o jednom skorašnjem po-kušaju tam o. Etude cri'tique de la theorie de la sou-verainete nationale, surtout francaise, et d' un essai rečen t f r a n c a i s. (Poseibni odtisek iz Zbornika znanstvenih razprav IV.). Ljubljana, 1925., kao i Dr. Leonidas Pitamic, Les deforma-lions du raisonnement. sources d' erreurs dan s les Državljanstvo i brak. Dve razne koncepcije, dakle, o karakteru države i prava, pitanje kojim se ovde ne možemo više Daviti. Samo čemo pri-metiti da, s pogledom na to da evropski Ustavi (raniji kao i oni pozniji od Velikoga Rata) sadrže, po pravilu, najpre odredbe o ličnim (individualnim) pravima pojedinaca pa tek onda pro-pise o ustrojstvu i odnosima državnih vlasti, moglo bi se izvesti da, i po trm Ustavima, lična prava prethode postanku države i državnih vlasti. Takav je raspored i u našem Ustavu od 28. Juna, 1921. god.9 Medjutim, Nemački Ustav od 11. Avgusta, 1919. govori najpre o ustrojstvu vlasti pa onda tek o ličnim pravima, iz čega bi izlazilo da je nemačka pravna ideologija ovde odstupila od shvatanja škole Prirodnoga Prava.10 Razume se, da iz ove theories de V Etat, tirase a part de la »Revue internationale de la theorie du droit«. Brno. 1926. * V. taj raspored i u komeaitaru Dr-a G. Kreka, prof. Univerziteta u Ljubljani: Orundzuge des V e r if a s s u n g s r e ch t e s des Ko-nigreiichesder Serfoen, Kroaten und Slove n en, posebno oštamipano iz »Zeitsehrift f ur oster.ropaiscfoes Recht«, herausgegeben vom Osteuropa-Institut in Breslau, 19.25.—1926. Dok. Q. Krek, iduči za redom u Ustavu usvojenim, govori prvo o ustavnim pravima pojedinaca (§ 3, itfflichten und Reohte der Staatsbiirger) pa zatim o ustrojstvu državnih vlasti (§ 4. iDie staatliohen Qewalten), O. S. Jovanovič, u svom delu: Ustavno Pravo Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, Beograd, 1934., drži se obrnutoga reda. (Razume se, iz te razlike u ras-poredu njihovih komentara, ne treba izvoditi zaključak da se oni moraju deliti i u pogledu gornjega pitanja o postanku ličnih prava pojedinaca). 10 Mi smo na ovu osobenost Nemačkoga Ustava obratih pažnju i u svome članku: K a r a k t e r ti e črte Ustava Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca od 38. Juna 1931. god. (objavljenom u »Mje-sečniiku«, Zagreib, Ibr. 9., 10. i lil., '1922., kao i u »Sborniku ved pravnih a statnich« v Praze, 1923., pod naslovom: Charakteristicke rysy ustavy Kralovstvi Srbu, C -h o r v a t u a Slovincu ze28. čer-vna 1921., odakle je i posebno oštampan). V. o ovoj tehnici istoga Ustava, i objašnjenje Rene-a Brunet-a, u njegovoj knjiži: L a Con s t i-tu ti on aliemande du lil aout 1919., Pariš, 1921, p. 227. et 228., kao i delo E. (Vermeil-a, prof. Univ. u Strasbourg-u, L a C o n s t i t u t i o n de Weimar et le Principe de la Democratie a 11 e m a n d e, Essai dliistoire et de psychologie politiques, compte rendu de Mr. L. Cavare, charge de cours a la Faculte de Droit de Strasbourg (u »Bulletin Mensuel de ia Societe de Legislation comparee« de France, Pariš, no 76 Državljanstvo i brak. osnovne razlike izmedju te dve koncepcije potiču i razlike izmedju pojedinih tendencija u drugim pravnim oblastima, specialno u oblasti Medjunarodnoga Javnoga Prava: dok indivi-dualistička koncepcija Anglo-Amerikanaca vodi ka načelu slo-bode i samoopredeljivanja naroda (Selbstbestimmungsrecht der Volker) to jest nezavisnim i suverenim državama, što opet vodi nemiru i ratovima, dotle evropska koncepcija, u kojoj je glavna ideja o miru i redu, više naginje načelu solidarnosti naroda i država to jest načelu federativnoga uredjenja medju njima u opšte a posebno jednom takvom uredjenju evropskih država (Savezna Evropska Država, Bundesstaat ne: Staatenbund).11 Zakon amerikanski od 1922. god. o kome je ovde reč dače, naravno, povoda pravnim sukobima u medjunarodnim odno-sima, pošto svaka država po svom pravu suverenosti (za sada još vlada ovo načelo)12 propisuje slobodno za svoju teritoriju julliet-septemibre 1926., p. 471 a 464). (Nemačka književnost o VVajmarskom Ustavil več je, razume se. znatna, i mi čemo ovde ukazati samo na neke važnije radove, navedene u delu P. !Brunet-a, kao: Stier Somlo (R e i c h s-(V e r f a s s u n g), Apel t (D a s W e r d e n La Revue Men-suelle«. Cieneve. 1925. (pod naslovom: U n p ni n c i p e d e d i s s o 1 u t i o n). 12 izvesni drastični primeri pravnih sukoba u medjimarodnim odntisi ma povodom ovoga Amerikanskoga zakona navedeni su u članku: Loi .du '22 septembre 19212. relative a la naturalisation et a la nationalite de la le m •me mariee (E t a t s - U n i s) objavljenom u »Revue de 'Droit international prive«. Pariš. Ai 2., 1932.—1921 (gde se nalazi i tekst toga zakona). Oodine 1920.. veli se u ovom članku, le Conseil international des f e m m e s , na svom kongresu u Kopeuhagen-u. izjasnio se za nezavisnost 'žena u pitanju narodnosti. Sličnu Državljanstvo i brak. 77 norme Medjunaroduoga Privatnoga Prava, a te norme nisu, kod pitanja koje čini predmet ovoga članka, iste u drugim državama kao u Sev. Amer. Saveznoj Pepublici.13 Konflikta neče još biti, ako se tiče takvoga evropskoga zakonodavstva dejane avtorjeve pripombe in pojasnila. V teh pripombah razlaga pisatelj pregledno, jasno in več ali manj obširno zakonski tekst, uporabljajoč pri tem vse dbtlejšnje •odločbe državnega sveta in glavne kontrole. Knjiga je narastla tako do precejšnjega obsega, zlasti ker so ji pridejane tudi pozneje izdane izvršilne naredbe. Tudi ta doslej najobširnejša knjiga o činovniškem zakonu kljub obsežnosti vendar še ni popolna, ker je v vsaki pokrajini še dokaj partikularnih dbločb o poedinih granah činovniškega stanu, katerih pisatelj v tolmaču ni omenil, vendar nadkriljuje to delo daleko druga izdanja činovniškega zakona. Zato knjigo toplo priporo* čamo, razjasnila bo marsikatere nejasnosti in pokazala pravi pot pravilni interpretaciji. Dr. R. S. Spomenica na drugi Kongres pravnika Kraljevine Srba\, Hrvata i Slo* venacs u Ljubljani od 9. do 11. septembra 1926 godine. Str. 275. Izdalo društvo »Pravnika u Ljubljani. Cena 32 Din. Knjiga je dokument dela, izvršenega na lanskem pravniškem kon» gresu v Ljubljani. Popisuje podrobno vsa pripravljalna dela in potek zbo* rovanja v skupščini, nato pa prinaša v celoti vse referate, debate v sek» cijah pa v velikih potezah. Knjigo bi si moral omisliti vsak pravnik, kdor zasleduje razvoj institucije pravniških kongresov, ki morajo postati prej ali slej važen faktor pri zakonodajnem delu v naši Kraljevini. Anton Mrkun: Alkoholno vprašanje. Ljubljana. 1927. Str. 160. Cena 28 Din. Osebne vesti. Imenovani so: dr. Vladimir Gol i a za svetnika pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani, dr. Rudolf Saj o v i c za svetnika pri deželnem sodišču v Ljubljani, za sodnega svetnika in predstojnika okraj« nega sodišča dr. Aleksander P o z n i k v Ptuju in dr. Slavko Šumenjak v Murski Soboti: za sodnike: dr. Fran Suhadolnik v Ptuju, Zvonko Dokler v Kočevju, Janko Miiller v Konjicah, Fran Stefanciosa v Ptuju in Metod Komotar v Murski Soboti. Premeščena sta okrajni stari rek: justitia fundamentum regnorum. Dr. Metod Dolenc. Razne vesti. V Ljubljani, meseca aprila 1927. M2 Razne vesti. sodnik dr. Vladimir Travner v Maribor in sodnik dr. Ivan M a k v Gornji grad. Za sodnike v območju viš. dež. sod. ljublj. so imenovani: Fran Slab e, Peter M a 1 a v a š i č, Karel Potrato, dr. Ivan Bizjak, Stanko Se h we iger in Ferdinand Kvas. Za pravne praktikante so po* stavljeni: Vinko Rautner, Slavko Pele, Alojzij R a n t, Fran Logar, Karel P 1 e i w e i s s, Miroslav D e v, Andrej M i š e k, dr. Stojan B a j i č, Vladimir P u n č u h, Vladimir K r a u t, Anton Š p o r n, dr. Hinko L u * čovnik, Jernej S t a n t e. Za vladna tajnika sta imenovana dr. Josip Tomšič v Krškem in Ivan Legat v Ljubljani; premeščena sta vladna tajnika dr. Tina Č u š v Kočevje in dr. Janko Šiška v Krško. Za višj. admin. svetnika pri direkciji šum v Ljubljani je imenovan dr. Anton Mrak. — Notar Števo Šink je premeščen v Škof jo Loko, dr. Mile Jenko v Kozje; za notarje so imenovani Jakob Kogej v Šmarju pri Jelšah, Franc Ran t v Velikih Laščah in Jožef Vimpolšek v Ko« stanjevici. — Odvetniško pisarno so otvorili: dr. Alojzij Remec v Ptuju, dr. Franc Ž en k o v Kranju, dr. Karel Ki e ser v Ma* riboru, dr. Viktor Vovk v Ljubljani; preselil se je v Maribor dr. Ivan Sket. — V pokoj so stopili: načelnik Janko Kremen« š e k, dvorni svetnik Ivan Tekavčič, višji ravnatelj Matija Zamida, ravnatelj dr. Fran Zbašnik, vladni svetnik Fran L a s i č, okrajni sodnik Karel B e n i č, finančni svetnik dr. Brih M u h 1 e i s e n. Izvrševanju odvets ništva se je odpovedal dr. Viljem Nemethv v Dolnji Lendavi. — Umrli so: odvetniški kandidat Edvard H o r a k, podpredsednik okrožn. sodišča Josip F on, sodni svetnik Jože Tekavčič in upok. višji finančni svetnik Pavel J e r o v e c. Kronika društva »Pravnika«. Na glavni skupščini dne 28. januarja 1927 izvoljeni društveni odbor se je konstituiral takode: načelnik: dr. Danilo Majaron, njega namestnik: dv. sv. Božidar Bežek, tajnik: dr. Rudolf Sajovic, blagajnik: dr. Ignac R u t a r, knjižničar: dr. Josip K r e v 1, odborniki: dr. Metod Dolenc, dr. Leonid P i t a m i c, dr. Hu* bert Souvan, dr. Juro Hrašovec, dr. Mirko Grasselli, ds. sv. Anton K u d e r. Nadzorstvo društvenega glasila: dr. D. Majaron, dr. M. Dolenc in dr. L. Pitamic. — Društvo je priredilo o osnutku novega avtor« skega zakona 4 predavanja. Predavala sta gd. univ. profesor dr. Stanko Lapa j ne trikrat, in sicer: 1. dne 11. februarja o »Uvodnih določbah in občih predpisih«:, 2. dne 23. februarja o »Vsebini avtorskih pravic«, 3. dne 17. marca o »Trajanju avtorskih pravic, civilni zaščiti in prehodnih ter sklepnih določbah«, enkrat je predaval gd. univ. profesor dr. Metod Do> lene, in sicer dne 4. marca o »Kazenskopravni zaščiti avtorskih pravic«. Kronika juridične fakultete v Ljubljani za šolsko teto 7925—7926. I. S sklepom ministrskega sveta z dne 12. aprila 1926, št. 44.193/1, je bil postavljen dosedanji profesor ruske pravne fakultete v Pragi Aleksan« der Maklecov za kontraktualnega izrednega profesorja na jirridičii fakulteti v Ljubljani. Radi skrčenja kreditov za honorarne učne moči ter z ozirom na navedeno imenovanje je bil dosedanji honorarni profesor dr. Anton Kremžar koncem poletnega semestra razrešen učnega naloga: Razne vesti. 93 ob tej priliki mu je rektorat izrekel za njegovo delovanje priznalno zahvalo. II. Za šolsko leto 1925—1926 sta poslovala kot dekan redni profesor dr. Metod Dolenc, kot prodekan pa redni profesor dr. Milan Š k e r i j. III. V zakonodajnih odborih ministrstva pravde za pripravljanje načrtov za poedine zakone so tekom leta sodelovali redni profesorji dr. Metod Dolenc, dr. Gregor Krek, dr. Rado Kušej, dr. Anton Sku» m o v i č in dr. Milan Š k e r 1 j. IV. V zimskem semestru (od 1. oktobra 1925 do 27. januarja 1926) so predavali: red. prof. dr. Anton Skumovič: institucije rimskega prava (3 ure); posest in stvarno pravo (rimsko pravo, 1 ura); civilno pravdno postopanje (3 ure); osnovni ustroj izvršilnega postopanja (1 ura); o sodbi (1 ura); red. prof. dr. Rado Kušej: cerkveno pravo: zakonsko in kazensko pravo (4 ure); pravoslavno cerkveno pravo (2 uri); red. prof. dr. Janko Polec: zgodovinski razvoj sedanjega javnega in zasebnega prava: javno pravo (4 ure); zgodovinski razvoj kazenskega prava in sodnega postopka (2 uri); kontr. red. prof. Mihajlo J a sin s k i: pravna zgodovina južnih Slovanov (4 ure); interpretacija kastavskega in veprinaškega statuta (2 uri); staro rusko kazensko pravo, primerjalno s kazenskim pravom južnih Slovanov (1 ura); red. prof. dr. Gregor Krek: splošni nauki občega državljanskega prava (4 ure); zemljiškoknjižno pravo (1 ura); red. prof. dr. Stanko L a pa j ne: dedno pravo (4 ure); obveznosti ex delicto (1 ura); stečajno pravo (1 ura); mednarodno in medpokrajinsko ženitno pravo (1 ura); red. prof. dr. Milan Škerlj: trgovinsko in menično pravo (5 ur); red. prof. dr. Metod Dolenc: kazensko pravdno postopanje (2 uri); temeljni problemi kriminalistike (1 ura); »Gorske bukve« kot podlaga slos venskega običajnega prava (1 ura); red. prof. med. fakultete dr. Alfred Šerko: izbrana poglavja iz forenzične psihopatologije (1 ura); hon. na* slavnik ing. Igo Peha ni: rudarsko pravo (2 uri); red. prof. dr. Leonid Pitamic: meddržavno pravo (2 uri); ustavopravna veda (4 ure); red. prof. dr. Gjorgje Tasič: ustavopravna veda (socijološki del: država in društvo, 2 uri); upravno pravo (3 ure); filozofija prava (metoda tolma* čenja zakona), (1 ura); red. prof. dr. Fran E11 e r: finančna veda (5 ur); kontr. red. prof. dr. Aleksander Bilimovič: narodno gospodarstvo (4 ure); problemi socijaltie politike (1 ura); hon. prof. dr. Karel Savni k: budžetnopravna narava davčnih zakonov (2 uri); hon. prof. dr. Alojzij Ran t: državno računoslovje (2 uri); hon. prof. dr. Anton K r e m ž a r: izbrane partije iz posebnega dela avstrijskega materijalnega kazenskega prava (2 uri); hon. prof. dr. Rudolf An dre j k a: upravno postopanje (2 uri); hon. nast. dr. Fran Vodopivec: občinsko pravo v naši kraljevini s posebnim ozirom na Slovenijo (2 uri). — Seminarje oziroma vaje so imeli profesorji: dr Krek, dr. Škerlj, dr. Dolenc, dr. Pitamic, dr. Tasič, dr. Bili* movič, dr. Eller. V. V poletnem semestru 1926, ki je trajal od 3. februarja do 28. junija 1926, so predavali: red. prof. dT. Gregor Krek: rimsko pravo: glavni nauki o poedinih obligacijah s posebnim ozirom na današnje pravo 94 Razne vesti. (1 ura); uvod v pandektno pravo (2 uri); obče državljansko pravo: splošni del obveznega prava (3 ure); zemljiškoknjižno pTavo (1 ura); red. prof. dr. Anton Skumovič: institucije rimskega prava (3 ure); civilno pravdno postopanje (2 uri); osnovni ustroj izvršilnega postopanja (1 ura); red. prof. dr. Rado Kušej: cerkveno pravo: uvod, viri in ustava (4 ure); zgodovina cerkvenega prava (2 uri); kontr. red. prof. Mihajlo J a s i n* s k i: pravna zgodovina južnih Slovanov (3 ure); staro rusko kazensko piavo, primerjalno s kazenskim pravom južnih Slovanov (1 ura); interpre* tacija kastavskega in veprinaškega statuta (1 ura); interpretacija zakonika Štefana Dušana (2 uri); red. prof. dr. Janko Polec: zgodovinski razvoj sedanjega javnega in zasebnega prava: zasebno pravo (4 ure); zgodovinski razvoj javnega prava v obnovljeni Srbiji (2 uri); red1, prof. dr. Stanko Lapa j ne; obveznosti (posebni del, 2 uri); posamezni delikti in quasi* delikti (1 ura); pravo volila in dolžnega dela (1 ura); pravne grane=pose* strime mednarodnega zasebnega prava (1 ura); red. prof. dr. Milan Škerlj: menično in čekovno pravo (3 ure); trgovinsko stvarno in obli* gacijsko pravo (2 uri); red. prof. dr. Metod Dolenc: kazensko pravdno postopanje (4 ure); «Gorske bukve» kot podlaga slovenskega običajnega prava (2 uri); hon. prof. dr. Anton Krem ž ar: izbrane partije iz mate* rijalnega kazenskega prava (2 uri); red. prof. dr. Alfred Še t ko: forenzična psihopatologija (2 uri); hon. nast. ing. Igo Peha ni: rudarsko pravo (2 uri); red. prof. dr. Leonid Pitamic: ustavno pravo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (4 ure); meddržavno pravo (1 ura); ustavnopravna veda (1 ura); red. prof. dr. Gjorgje Tasič: ustavnopravna veda (2 uri) in sicer: pravna teorija o državi (1 ura); zgodovina srbskega ustavnega prava (1 ura); upravno pravo (3 ure); filozofija prava (rezultati francoske pozitivistične socijologije v kazenskem in državljanskem pravu (1 ura); kontr. red. prof. dr. Aleksander B i 1 i m o v i č: narodno gospodarstvo (5 ur) statistika (2 uri); red. prof. dr. Fran Eller: finančna veda (5 ur); hon. prof. dr. Karel Šavnik: cilji in možnosti naše davčne reforme (2 uri); hon. prof. dr. Alojzij Ran t: državno raounoslovje (2 uri); hon. nast. dr. Rudolf An dre j k a: upravno postopanje (2 uri); hon. nast. dr. Fran Vodopivec: občinsko pravo: organizacija policijske oblasti in njen delokrog (2 uri). —. Seminarje, oziroma vaje so imeli redni profesorji: dr. Polec. dr. I.apajne, dr. Škerlj, dr Dolenc, dr. Eller, dr. Pitamic in dr. Tasič VI. Fakulteta je izdala V. jetnik Zbornika znanstvenih razprav, ki prinaša na 26 polah razprave 9 profesorjev. Zbornik je posvetila spominu svojega pokojnega odličnega člana profesorja dr. Ivana Žolgerja, kojemu je tudi univerza postavila spomenik v avli (delo Toneta Kralja). VII. V zimskem semestru 1925/26 je bilo na juridični fakulteti 322 rednih in 16 izrednih slušateljev, med njimi 15, oziroma 9 ženskih. V poletnem semestru 1926 pa je imela fakulteta 297 rednih in 4 izredne slušatelje, od teh 15, oziroma 4 ženske. VIII. Pravnozgodovinski državni izpiti so se vTšili v predpisanih treh terminih. Izprašanih je bilo 105 kandiditov, pri 14 (13.3%) je bil uspeh Razne vesti. 95 odličen, pri 24 (22.9%) dober, pri 4« (38.1%) zadosten, pri 27 (25.7 %) nezadosten. Pravosodni in državoslovni državni izpiti so se vršili vse leto. Pravosodnih izpitov je bilo 54, med njimi 6 (11.1 %) z odličnim, 14 (25.9%) z dobrim, 17 (31.5%) z zadostnim in 17 (31.6%) z nezadost* nim uspehom. Državoslovnih državnih izpitov je bilo 38, med njimi 15 (39.5%) z odličnim uspehom, 10 (26.3%) z dobrim, 11 (28.9%) z zadostnim in 2 (5.3 %) z nezadostnim uspehom. — Rigoroze je polagalo skupno 38 kandidatov. Pravnozgodovinski rigoroz je delalo 11 kandidatov; pri 3 (27.3%) je bil uspeh odličen, pri 7 (63.6%) zadosten, pri enem (9.1 %) nezadosten. Pravosodni rigoroz je delalo 16 kandidatov; pri 1 (6.3 %) je bil uspeh odličen, pri 12 (75 %) zadosten, pri 3 (18.7 %) nezadosten. Državoslovni rigoroz je delalo 11 kandidatov. Pri 4 (36.1 %) je bil uspeh odličen, pri 7 (63.7%) pa zadosten. IX. Za doktorja prava so bili promovirani: dne 29. oktobra 1925: Martin G ros iz Stražišča pri Kranju; dne 16. januarja 1926: Alojzij Čampa iz Velikih poljan pri Ribnici; dne 30. januarja 1926: Aleš Stanovnik iz Horjula; dne 30. marca 1926 Viktor Korošec iz Ljub* ljane; dne 15. maja 1926: Anton M o j z e r iz Sv. Lovrenca na Dravskem polju, Aleksander Grobelnik iz Ljubljane, Mirko Brolih iz Gradca; dne 6. julija 1926: AdOjf Obran iz Doline pri Ptuju: Miroslav De v iz Postojne, Janez L a v r i č iz Sodražice, Ivan Tomšič iz Tacna, Karel Miku š iz Mokronoga. Dr. V. Korošec. /. Kongres mednarodnega udruženja za kazensko pravo v Bruslju. Od 26. do 29. julija 1926 se je vršil v Bruslju pod pokroviteljstvom belgijskega kralja I. Kongres mednarodnega udruženja za kazensko pravo. Pripravljalno delo za kongres se je začelo že 1. 1925 s tem, da so dobile vse nacijonalne grupe udruženja (med njimi tudi jugoslovanska) poziv na kongres, obenem s temati. ki so bila na dnevnem redu kongresa, in sicer; 1. Ali naj očuvalno sredstvo nadomesti kazen ali naj jo S a m o dopolni? 2. Ali naj se ustanovi za k a z n e n c e delo na prostem brez na d z o r s t v a (a I' aperto) in v slučaju pritrdilnega odgovora, k a k o n a j se t o d e 1 o organizira? 3. Ali naj se ustanovi mednarodno kazensko pravo* sodstvo in v slučaju pozitivnega odgovora, kako naj se to pravo sodstvo organizira? O teh vprašanjih so bili refe* rati najodličnejših kriminalistov iz različnih držav tiskani v «Revue inter* nationale de droit penal» št. 2 in 3, 1. 1926, med njimi tudi od naših kriminalistov referat prof. dr. Toma 2ivanoviča (Beograd) o prvem vprašanju. Referent je prišel do zaključka, da v sedanjem kazenskem pravu očuvalno sredstvo ne more nadomestiti kazni, ampak naj jo samo dopolni. Med drugimi poročevalci o tem načelnem vprašanju par excellence naj imenujemo Ferrija, a med Slovani Mifičko (Praha), Miloto (Brati* slava) in še prav posebno Makovskega (Varšava), ki je postavil vprašanje na novo čisto socijološko osnovo. Glede drugega vprašanja je priobčen referat načelnika dr. Milana Kostiča (Beograd), ki se zavzema za delo 9.; Razne vesti. kazneneev na prostem brez nadzorstva (a V aperto), posebno v pogledu poljedelstva. Kongres je uspel sijajno. Na njem je bilo zastopanih po oficijalnih delegatih več kot 22 držav iz Evrope, Amerike in Azije, ostalih udele* žencev je bilo skoro 300, pripadnikov več kot 30 narodnosti. Polovica kongresnih dni je bila določena za teoretične diskusije, polovica pa za znanstvene ekskurzije v kaznilnice itd. Glede 1. vprašanja, t. j. glede očuvalnih sredstev, je kongres sprejel resolucijo, ki je zadovoljila tako zastopnike klasične, kakor tudi poziti* vistične šole in sicer, da kazen kot edina sankcija delikta ne zadostuje praktičnim potrebam socijalne zaščite proti duševno abnormalnim nevar= nim zločincem in proti mladostnikom in naj kazenski zakon vsebuje tudi očuvalna sredstva, določena z ozirorn na osebnost storilca in da naj ima sodnik možnost, da uporabi kazen a 1 i očuvalno sredstvo, ali pa eno i n drugo sredstvo, po okolnosti dejanja in z ozirom na osebnost storilca. Druga resolucija (t. j. glede dela kaznencev izven kazenskih zave« dov) smatra, da je delo izven kazenskih zavodov — v polsvobodi — najs uspešnejše sredstvo za poboljšanje in moralno povzdigo obsojencev in progresivno spravi kaznence v stik s socijalnim življenjem; zato naj zadobi ta institucija v skladu s prilikami in ekonomskimi pogoji v različ« nih državah širok razmah. — Zelo na široko se je bavil kongres s tretjim vprašanjem (t. j. z vprašanjem mednarodnega kazenskega pravosodstva) in vsebuje zadevna resolucija 12 točk. Predlaga se ustanovitev mednarod« nega kazenskega sodišča, ki naj bi sodilo o deliktih tako posameznih držav, kakor tudi individuov; mednarodne konvencije naj natančno dolo= čijo delikte, ki bodo spadali v kompetenoo tega sodišča in kazenske sankcije ter očuvalna sredstva, ki jih bo sodišče uporabljalo proti krivcem. Podrobne smernice prinaša resolucija glede zasedbe tega mednarodnega sodišča, glede mednarodne javne obtožbe (ki jo bo dvignil in zastopal Svet Društva narodov), glede postopanja, pravnih lekov in izvršljivosti obsodb. — Razen teh resolucij je kongres v prid unifikacije kazenskega prava sklenil, da naj se komisije, ki so jim v posameznih državah poverjene redakcije načrtov kazenskih zakonov, sestanejo na posebni mednarodni konferenci; na tej konferenci se bodo razmotrivala in unificirala načela, ustanovljena v načrtih kazenskih zakonov posameznih držav in se bodo na ta način po možnosti določila skupna načela. (Po »Revue internationale de droit penal», št. 4, 1. 1926.) Dr. H. Lučovnik. Nova knjiga. Izšlo je v drugi izdaji Cerkveno pravo prof. Kušeja pod naslovom: Cerkveno pravo katoliške cerkve s posebniu ozirom na razmere v kraljevini SMS z dodatkom: Pregled virov, ustavnih in upravnih načel cerkvenega prava pravoslavne cerkve. Strani XVI in 695. Založila juridična fakulteta v Ljubljani. Cena za broš. izvod 135 Din, za lično v polplatno vezan 150 Din. Dobi se od 2\. marca dalje na dekanatu juridične fakultete in v vseli knjigarnah. Avtor ne podaja samo avtonomnega cerkvenega prava, ampak razpravlja tudi vse aktualne probleme, ki čakajo na končno ureditev ined cerkvijo in državo. Zato bo knjiga teoriji in praksi dobro došla. Naročnina za „Siovenski Pravnik" znaša 60 \dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čim prej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Po-služijo naj se v to priloženih položnic, ali naj jo pošljejo blagajniku g. dr. Ignacu Rutarju, direktorju poštnega čekovnega urada v Ljubljani. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Ravnotam se dobe Štefan Lapajne: »Državni osnovni zakoni" in letniki „Siov. Pravnika" od I. 1909 naprej. Cena s poštnino vred za »Državne osnovne zakone" — 12 Din, za »Slovenski Pravnik" letniki 1926 do 1923 60 Din, ostali letniki po 30 Din.