Urednica: Gaja Jezernik Ovca Mentor: dr. Tomo Virk Oblikovanje: Gaja Jezernik Ovca Naklada: M Ljubljana, avgust 2013 'i«*"®» iSH Kazalo Intervju: Gregor Brdnik Tomaž Kozamernik: Praznik črnih oblačil in zalih duš Gregor Brdnik: haiku nr.1; povezava; poljub Gregor Brdnik: škoda, ki si jo naredil Majda Arnhauer Subašič: Roka Majda Arnhauer Subašič: Bele tovarne smrti Majda Arnhauer Subašič: Uvela dojka Majda Arnhauer Subašič: Neoproščeno Sara Remžgar: Brez besed Sara Remžgar: Odsev Sara Remžgar: Obsojena Sara Remžgar: Prvorojeni, mrtvorojeni Sara Remžgar: Vsiljivci Sara Remžgar: Iz pepela Gaja Jezernik Ovca: 1. 5. 2013 Gaja Jezernik Ovca: 8. 5. 2013 Gaja Jezernik Ovca: 9. 5. 2013 Gaja Jezernik Ovca: 9. 5. 2013 (II) 3 5 7 8 9 10 11 12 13 14 18 19 21 22 23 iSH Gregor Brdnik Poezija je čudovit način, kako v ljudeh prebuditi čustva - tudi če je to gnus 1. Začniva kar pri tebi, povej' mi recimo, kaj' te zanima, kaj' bereš, kaj' študiraš, kje si že objavljal, imaš kakšne nagrade, sodeluješ pri projektih? Pravkar sem zaključil srednješolsko izobraževanje in čakam na sprejem na faks. Že od malega sem prava drama queen. Ne maram dolgočasnih in nezgovornih ljudi. Rad se smejem in spravljam druge v smeh. Zanima me ogromno stvari, včasih me je strah, da ne bom dovolj dolgo živel, da bi se vseh naučil. Drugače se ukvarjam tudi s svojim blogom Mavrični škrat, ki bo konec meseca praznoval 1 leto. Blog je namenjen LGBT populaciji, predvsem mladim gejem in vsem ljudem, ki so odprte glave in duha. Berem... berem zadnje čase bolj malo, saj mi ob vseh projektih zmanjka časa. Ko pa vzamem knjigo v roko, pa imam najraje kakšne babje počitniške romane, npr. Gierova ima super lahkotne knjige - tega sicer ne oznanjam javno, ker vsi mislijo da poet prebira neke strašne knjige. Je pa res, da si sposojam knjige o strokovnih tematikah, ki me zanimajo. Nagrade, projekti? Prepričan sem, da bom lepega dne dobil Prešernovo in kasneje umrl na Metelkovi zaradi jetike ali česa podobnega. 2. Omenil si, da pišeš blog. O čem rad pišeš, zakaj se ti zdi blog primerna oblika medija za tvoje izražanje? Blogam že... odkar sem bil mulo. Začetek adolescence, hormoni in prepolna glava. Čisto slučajno sem naletel na enega od blogerskih portalov in začel prebirati bloge. Kmalu se mi je utrnila zamisel, da bi pa morda tudi jaz imel kaj pametnega in zanimivega za povedati. V moji "blogerski karieri" sem menjal preko 20 blogov. Z različnimi imeni in temami. Šele sedaj vidim, kako me moje bloganje pooseblja. Nestalen, nemiren - vagabund. Mavričnega škrata sem začel pisati pred slabim letom, pravzaprav bo 31. julija praznoval svoj prvi rojstni dan. Mavrični škrat je moj osebni izpovedni blog, hkrati pa je aktivistični blog, namenjen LGBT populaciji in vsem, ki s tem nimajo težav. Pišem o družbi, o stvareh, ki me razpizdijo, pa o tistih, ki me fascinirajo. O odnosih v LGBT skupnosti, o odnosu do življenja, pa tudi o mojih osebnih pripetljajih. Blog se mi zdi super medij, ker lahko stresam neumnosti in se delam pametnega in vsi nasedejo. Pa tudi cenzurira me ne nihče. © iSH 3. Torej si naklonjen svobodnem izražanju mnenja. Misliš, da je v literaturi (pa tudi na blogu) pomembno, da ima avtor neko mej'o, neko "samocenzuro", ali pa je bolj odkrito in neposredno tudi boljše? Včasih se med pisanjem člankov ali pesmi zalotim, da se cenzuriram kar sam. Napišem besedo kurac in že se zalotim, kako pritiskam na backspace. Potem se pošteno nahrulim, se potegnem za uho in besedo ponovno natipkam. Cenzura je dobra samo v primeru, ko gre za popravljanje pravopisnih napak. Vse ostalo je uničevanje mojstrskega dela. Spreminjanje vsebine. Do take vrste cenzure sem zelo sovražen. Že kot mulo sem v peskovniku popenil, če je kdo želel dodatno dekorirati mojo potičko iz peska. Seveda pa poznamo dve vrsti piscev - tiste z možgani in... tiste brez. Zadnje čase velikokrat naletim na kakšnega idiota, ki brezmejno piše stvari, ki so brez repa in glave. Takšni ljudje se vsekakor morajo omejiti. Svojih pesmi nikoli ne "rekonstrukcioniram". Ko pišem - napišem pesem na dušek, kar izlije se iz mene. In takšna je potem najbolj iskrena in najboljša. Veliko ljudi je mnenja, da mora biti poezija tista čista, nedolžna veja umetnosti, ki človeka poboža po duši. Tudi nekatere Prešernove pesmi so bile prepovedane zaradi "nizkega izrazoslovja". Poezija je čudovit način, kako v ljudeh prebuditi čustva - tudi če je to gnus. 4. Tvoje pesmi so zelo čutne, izpovedne, meni se zdijo tudi zelo umirjene. Kaj želiš z njimi doseči pri bralcih, morda poistovetenje ali pa jih pišeš bolj zase, za vzpostavitev notranje harmonije? Velikokrat me kdo vpraša, zakaj pesmi ne objavljam bolj agresivno, zakaj se ne promoviram kot pesnik. Navsezadnje živimo v dobi, v kateri se vsak človek prodaja, da bi uspel. Resnica je, da so moje pesmi primarno namenjene meni. Pišem, da se mi ne zmeša. Včasih imam pač prepolno glavo. In če znaš to izliti na papir, te ne zaprejo na psihiatrijo. Še vedno pa trdijo, da si nor. V zadnjem času sem svoje pesmi posvetil homoerotični ljubezni - resnični skriti ljubezni, ki me je razžirala. Lahko bi se reklo, da sem s pisanjem pesmi kompenziral objeme in poljube, ki jih nikoli ne bom dobil od te osebe. Pesmi so moja utopija, svet, v katerem lahko preživim. Seveda pa so s tem, ko jih objavim, namenjene tudi bralcem. Želim si, da ob branju podoživijo moje čutenje, da se vživijo v bolečino. Morda jim bo pomagalo ceniti vsakdanje stvari. Je pa resnica - da danes redko koga presune poezija. Ljudje se zapirajo že v vsakdanjih odnosih, kaj šele pri poeziji. Za branje poezije pa je potreben odprt duh in iskrenost do samega sebe. Intervjuvala: Veronika Šoster iSH Praznik črnih oblačil in zalih duš Sonce je še svetilo, ko podpisal je listino klišejev, tudi veter je še vedno požvižgoval, ko sta se dva naposled s prstani smehljala in po trati črnemu objektu pozirala, oblaki pa so vse skupaj zatemnili, dežne kaplje so ohladile kanček igrivosti, in priča je odšla. V stroju štirikolesja so skupaj potovali, prišli v območje industrijske puščobe, tako blizu nenavadno poraščene meje, da sredinec bi možnost imel potovanja, skozi okno v bloku sosednjega brega. Čakali so pred vhodom v nepoznan objekt, srkali srečo in razglabljali dovršeno napetost, mnogi stali in nemalokateri sedeli, obkroženi s cvetom človeštva, nazdravljali pričetku praznika črnega ljudstva. Ura je odbila in glasba je vse prepričala, da odhiteli so prizorišču naproti, in prispeli v dragulj ob robu države, geto tonca kot festivalski prizor, iSH množica številnih tako nepričakovana. Lebdela je meglica, se gradila atmosfera, vse manj je bilo besed, vedno več petja, in melodija je postala zanos transpoti, in bliskanje utripanje utrujenih oči, gibanje pa valovanje nepoznanih občutij, čez odhod so po koncu polzele zale duše, preobražene v pirueto črnih silhuet. iSH haiku nr. 1 Vihar, nek mrzel jeben večer. Impulzi in jeza. Mogoče strah In naju ni. povezava Jaz nikoli nisem bil tvoj, in ti nikoli ne boš moj-in to je edina povezava med nama. Pošiljam ti poljube ko te vidim za zaveso. Pri tebi doma. poljub hočem te z vsakim vlaknom mojega, obupanega telesa. ki kriči po tebi. hlepi. hočem te s vsakim vdihom. in če bi me poljubil. bi nehal dihati. popelji me v smrt. iSH škoda, ki si jo naredil Moje misli ti narekujejo tvoj hvalisavi govor, in medtem, ko govoričiš pljuvaš encime po spoštovanih prisotnih. Če bi imel moč teh ljudi. revolucionarjev, bi spreminjal svet. Kaj bi spreminjal? Stvari, ki mi gredo na živce? To zveni tako egoistično... In celo mojo pot prepreda vprašanje če je hudobno biti egoist?! Torej čas je dragocen, to je objasnitev kakšno škodo si naredil. iSH Roka Roka. Roka, ki piše. Mehka, elegantna, negovana. Tekoče izrisuje krivulje, ki se oblikujejo v črke. Črke v besede. Besede s pomenom. Nedvoumnim. In tisoče rok bo sprva ploskalo, stotine njih prijelo za orožje, mnoge med njimi se bodo mrtvo povesile, zgnile v blatnih močvirjih ali zoglenele v ognjenem peklu strelskih jarkov. Vse zaradi roke. Roke, ki jo vodi misel. iSH Bele tovarne smrti Belina. Sterilna belina. Ljudje v belem z belimi maskami med množico aparatur. Šifre in kode. Kamere povsod. Pogled v zenico omogoči dostop. Tako malo je treba, le nekaj črk in številk, da se odpre komora, kjer globoko zamrznjeni čakajo, da krenejo na uničevalni pohod. Najnižje razvita bitja, ki imajo moč, da uničijo najvišje razvita bitja. Moč, ki jim jo je dodelil človek, da bi jo uporabil proti samemu sebi. Razumi, kdor moreš. iSH Uvela dojka Nima mu dati ničesar razen uvele dojke, katere vodeno mleko je že davno presahnilo. Nagonsko hlastne po njej, pričakujoč vsaj nekaj kapelj, ki bi potešile lakoto in žejo, a zopet ostaja nepotešen. Oprijem popusti, glava omahne. Osušene ustnice se razpotegnejo v jok. Šibak, vse šibkejši. Slednič utihne. Za vselej. iSH Neoproščeno Žge z močjo afriškega sonca. Buta v skalovje irskih pečin. Se utaplja v globinah pacifiškega jarka. Drgeta v mrazu sibirskih noči. Se stresa v vročih latinoameriških ritmih. Zariše v dimu kubanskih cigar. Odzvanja v zvokih Marseljeze. Prši v meglicah Niagarskih slapov. Nepozabljeno in neoproščeno. V vsakem kotičku sveta vsak trenutek vedno prisotno. iSH Brez besed Prvi dan se mi je duša ujela v razbrazdano vejevje počivališča sredi gozda in naletela na žlico, ki si jo pustil Ti, da bi jo zemlja prerasla in spojila vase. Ponudil si mi raje prtiček, drobec ognja in besede. Moj notranji svet, ki so ga do tedaj sestavljali krmilci živali, golobi v jatah, si je izboril izhod iz kroga začaranosti. Drugi dan prisedeš k meni in me posadiš na svoja razbeljena kolena, še vedno trepetajoča, v nevednosti, v izigranosti (preteklih let?). Izgled pridobi na vrednosti in oči se ti razprejo v dve zasneženi ptici, slepi od rdeče svetlobe in utripajočih žarkov moje nepotrpežljivosti. Povem Ti, da korenine spremenijo barvo, če se spustiš vanje dovolj ostro. Tretji dan. Lesena trska je prepozno prišla v zavest padlega borca, ki se oklepa lupine, ne da bi vedel zanjo. Naslednji dan. Naslednje dni. Najine besede se krajšajo in izpodbijajo teorije zarote, mračne poglede izgubljenih ključev, gabrovega lesa, zelenega klicaja. Morda Ti prisluhnem, nekoč, v svoji človeški omejenosti in uvidim mehkobo zamazane, poteptane žlice, ki si mi jo pripravil v gozdu zarečenega kruha. Modra je in planetarna, več zvezdnih milj oddaljena in vendar, tako v meni. iSH Odsev Spet se vidim rdeče. Razumno in obsijano s cvetočim krikom vsote jezer in morja. Želim umreti na bregu kakega zvenečega imena in srda tistih moških, v katere sem poslala ogenj očiščenja. Drevesa, ki me spremljajo ob poti, in si sledijo navznoter, v sarkofag prividov, v čase, ki bodo prišli. Iz njih bom kakor v vinski trti spletla mladiče najine pomladi in dveh, treh let, pri čemer tretje izbruham, hvala lepa. Spet se vidim v luči planetarnosti in razuma njene bresti, ki je črna. Saj bi jo priklicala, a ne govori. Leseni črvički so se napojili s perlami rdečih, voljnih ustnic, ki imajo eno, dve, koliko življenj? Spet se sklanja nadme starka, ki je utopila sebe in se vrača zdaj ponjo. iSH Obsojena Na podbojih vaške osamljenosti sem jo videla nositi ključ, ne da bi vedela zanj, ko se je trdno pripeta, vžgana v njegove zastekljene čeveljce v naravni velikosti, neopazno izmikala poti, pospravljena za razvlečenimi oblaki in razcapanima kazalcema časa, ki jo ljubita. Z udarci njenih neslišnih korakov vidim, da nekomu trkajo. Po prsih. Po vratih. Nekdo umira v siju zadnje večerje, odprtih vrat in mraza, ki se je povabil navznoter. Iztrganje od prsi njenih otročkov, zvitih v dva cvetlična vzorca, na podstavku in v agoniji prihodnjih dni. V ženski sem krvav popotnik, v jutru mrtvec, ki ne spi. iSH Prvorojeni, mrtvorojeni Mamica, ko mi je kupila akvarij, še ni doumela pajčevin zatohlih nebes, limba, ki sem se ga naužila preko let, jeznih jezdecev poguma in vitja rok nad raztrganim, usmrčenim. Postajam hinavka in vas opazujem že dve (koliko?) peklenski leti. In zvečer hodim gledat igre slepih miši na rob gozdne paše in odkrivam pomen volčjih lovišč, predalov, ki se odpirajo navznoter in tiščijo pesmi v prepadu in neprodušnosti lanskega maja. Izgnala sem otroke, paglavčke z odebeljenimi, spolzkimi repki groteske in nezaupljivih pogledov v pročelju vere nas, ki smo nesprejemljivi. Soustvarjeni, a mati edina poda slovo ob izhodu iz prasketajočega lošča, ograje, o kateri nočem govoriti, vej, ki se spuščajo v medeno luno, njo, ki je vajena takih stvari. Ljudje to počnejo vsak dan. To je sedaj povsem naravno. iSH Vsilji ivci Ob uri tvojega vzpona in nedoločljive vzhičenosti jutra je prišel vlak zamude in potrate, vlak iz cirkuške predstave mojih zastarelih, izrisanih nasmeškov. In pozdrava, ki ga, hvala bogu, ni bilo. Videla sem starko prečkati ulico, v kateri se je rodilo zlo. Kazalec ob steni še kar naprej pompozno loputa s svojimi pomarančastimi krili, iz katerih se cedi sok jedke, lepljive cvetlice, modre kot patetični izraz njihovih sadežev, lomilcev dekličinih kril. Stojijo v kotu in glodajo rumenkavost arašidov. Preperele kosti so se jim začele zatikati v goltancu in perje prepeličje odličnosti jim puhti iz ust, ko naju stresajo izpod zobnih mostičkov. Nekateri izmed njih so mostički sami. In zlo vije svoje obsedeno skrčene roke nad nama. Sklanja se in prhuta nad tehtnico materinskega, nosečega trebuha, kaplje krvi, kaplje nerazločljive ribje specialitete, mleko v lončku, glava naprodaj. Pripravljeni bodiva, ljubica. Ko pridejo vsiljivci prebivat med zavese najinih juter, v prehod med nebom in nebesi, naj te zven njihovih naoljenih okostij ne prevara. Pod zasteklitvijo potepuških, umazanih psov leži punčka iz cunj. iSH Iz pepela Globok, gostobesedni sunek iznakaženosti preteklih dni je vstal ob osmih vsako jutro, s pticami, oznanjevalkami novih staršev. Niso je našli - ženske, o kateri je žal vsake besede, ki je sama smela potrkati ob vrata, odprta na stežaj, varovana od opoja moških ledij, moških mask, ne mask, pomežikov! Pobesnelo, raztreseno se pomika vzdolž množice izruvanih glav paralelnih, mutantskih svetov ob koncu mačističnega cesarstva - padlo je ob porodu prelomnic. Kar ostane je stud, srd (!) obubožane, posušene ženske sence in njih, ki bodo hodile po brvi preteklih žrtev, hiše lutk in njihovih prehranjevalnih obsesij. Sama bom stopila korak nazaj. Ven, na globoko, iz pepela. Ozaljšana iz bisernih ruševin zapoznele, pozabljene časti, nikdar prehojenega dostojanstva prsi in maternice, matere, ženske, brez opravičila, brez pajčolana! Padla bo tvoja maska, ostal bo tvoj strah. iSH 1. 5. 20I3 Prav zares gre za tisto praznino, ki jo lahko polniš z banalnostmi ali avtonomnostmi, a nobena izmed njih se ne bo prilegala. Odstopali bodo robovi in popuščalo bo lepilo, ki se trudi pridržati silikonske fragmente v celoti, ki je ni. Ki je ne bo. Ker ne more temeljiti na lažnih implantatih. iSH Do prave vsebine s e p o č a s i p o v z p e a j o klini. mi. n 8. 5. 20I3 Upam da sva se sinoči v parku miselnih konstruktov pod lučmi pregreto delujočih sinaps srečala skozi Strniševo transcendenco skozi povezanost ki ni racionalna in za katero upam da ni usmerjena zgolj v enosmerno doživljanje ampak v so-bivanje ki ga kreira nezavedno. iSH 9. 5- 20I3 Glasba nekje v ozadju ker je ne slišim ker jo presevajo vizije ker je tvoja ker sta eno ker je edino, kar še imam ker nosi vse atome esence ker ne moreš odvzeti nečesa, kar je obstajalo zunaj tebe ker diši po cigaretah ker ustvarja atmosfero ker je čas ker je umetnost ker traja ker je odsev tebe ker je odsev naju ker je zgoščeno doživljanje ker je ljubezen iSH 9. 5- 20I3 (II) »Moj tek skozi življenje je tek granate skozi temo.« In tvoje je kavalirstvo. Odpiraš vrata in zapiraš sebe. Pridržiš mi plašč in se sam odeneš v ovoj oddaljenosti, ki je prej visel tam pri vhodu, kjer si ga pustil za obdobje kratkega kosila, kjer je vladalo iskreno vino ali iskreni nasmeški ali samo ti brez oklepajev. *Vse štiri pesmi so bile objavljene v zbirki (Pre)dam se ... (2013) iSH