Svetniki — ljubitelji in ljubljenci živalij.
(Po Fr. Lindenu priobčuje Jos. Volc.)
XXII.
jv. Magnus je oznanjeval v prvi polovici sedmega stoletja po Švabskem sveto krščansko vero. Na svojih potih je prišel nekoč s tovarišem Theodorom v bližino mesta Kemptena. 0 njem je naslednja pripoved: Kempten je bilo sicer lepo mesto, le prebivalcev ni imelo. Sezidano je bilo ob deroči reki Iller. Nek duhovnik, z imenom Tosso, nasvetoval je došlima potnikoma, naj preko rnesta naglo stopita in sosebno čez noč naj se v njem nikar ne mudita ; opustošeno mesto da je prenapolnjeno kač, zmajev in jednake golazni in mnogokdo, ki je prišel sem na lov, zgubil je tod svoje življenje. Duhovniku odgovori Magnus: »Zares, naš Gospod Jezus Kristus je dovolj mogoČen,  da  za  vedno  prežene  golazen  iz   tega kraja«.   Nato se obrne k
-« 172 &*-
tovarišu Theodoru rekoč: »Tvoja dolžnost je sedaj, da goreče moliš in kličeš na pomoč božje usmiljenje, da nama Bog pomaga pregnati to golazen in hudobne duhove, ki so skriti v teh stvareh. Po tebi namreč ima biti ta kraj očiščen in pozidan. Zato moliva združno, da nama Bog pomaga očistiti to mesto, ki vsled strupene golazni ni pripravno v bivališče.« — Jela sta moliti. H klečečima in molečima pa se priplazi iz mestnih zidov velikanska kača ter plane po njiju. Ko jo duhovnik Tosso opazi, prestrašen zavpije: »Gorje meni, ki sem vaju privel semlsaj!« ter spleza na drevo. Sveta popotnika pa zaupata na Boga. Theodor nadaljuje molitev, Magnus pa vzame palico sve-tega Kolumbana, katero je prejel od sv. učitelja sv. Galla, prime za križ, stopi pred kačo ter reče: »V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa ti zapovem, da miruješ! Hudobnega duha pa, ki biva v tebi, zarotim, da te raztrga.« Ob teh besedah udari svetnik kačo po glavi, le-ta se zgane in sredoma ppči.
XXIII.
Po tem dogodku nadaljuje Magnus s tovarišem in duhovnikom Tosso svojo pot ob levem bregu reke Lech v kraj, ki se zdaj naziva Rosshaupten. Tod je napadal v neki soteski velik zmaj Ijudi in živali in bil strah za vso okolico. »Tu ostanimo čez noč«, rede Magnus, »in molimo, da reši Bog okraj tudi te golazni.« Rečeno — storjeno. Sredi noči gre svetnik proti duplini, kjer je bival zmaj. Tosso svari moža, naj varuje svoje življenje. A MagnuB odvrne trdno zaupajoč na Boga: »če je Bog z nami, kdo je zoper nas ? Mari On, ki je rešil Danijela iz levnjaka, nima moči, da čuva tudi mene te golazni?« Nato vzame blagoslovljenega kruha in zamotek smole. Prišedši do brloga poklekne in moli: »Vsemogočni Bog! Ti si tne privel v ta kraj. Pošlji mi v obrambo svojega angelja, kot si ga poslal Tobiju! On naj me varuje žrela te zverjadi in reši okolico te nadloge!« Prekriža se in zavžije košček blagoslov-Ijenega kruha. V hipu plane razljuteni zmaj proti njemu. Magnus mu vrže goreči smolni zamotek v žrelo ter vsklikne: »Pomoč, moj Gospod in Bog!« Zmaj se vspne in poči.