To in ono.
515
Karlovcu in se tam šolal. Zato je rodno mesto, katero je njegov učeni rojak proslavil z zgodovinskimi spisi, poslavilo svojega sina s krasnim spomenikom. O književnem delovanju Lopašičevem imamo pripravljen že obširen spis. Zato podajemo tu le popis slavnosti, ki nam gaje poslal g. Janko Barle: Rodoljubni Karlovec je znal ceniti zasluge svojega sina. L. 1896. se je sestal odbor, kateri je zbiral doneske za njegov spomenik. Sad tega truda je lepi, dostojni spomenik, katerega so slovesno odkrili 14. malega srpana na najlepšem mestu karlovškega izprehaja-lišča. Spomenik je dobro delo slavnega Ivana R e n d i c a. Visok je štiri in pol metre Podnožje je iz tržaškega kamna, okrašeno v zgornjem delu na vseh štirih straneh z benečanskim mozaikom v narodnih motivih. Na tem podnožju je poprsje Lo-pašičevo v nadnaravni veličini iz belega kararskega marmorja. Ponosna glava je izdelana jako dobro; pokojnik gleda na svoje rodno mesto, kot da premišljuje njegovo slavno preteklost. Ograja je tudi prav ukusna, in za spomenikom je lepo zeleno ozadje. — Slovesnost se je začela z govorom karlovškega župana Jožefa Vrbanica. Sledila je Zajčeva himna „Slava Lopašicu", odkritje spomenika, prolog dr. A Harambašica, a nato so odpela pevska društva: „Liepo našo domovino". Spomenik so okrasili z lepimi venci: mesto Karlovec, „Jugoslovanska akademija", „Matica Hrvatska", „pisateljskodruštvo" in baron Vranyczany. Pri odkritju je bil navzoč ves Karlovec in mnogo gostov, a njih srca in glasovi so se združili v en odmev: „Slava Lopašicu!"
Štiristo letnic a Maruličeva. Letos slave Hrvatje štiristoletnico, odkar je spisal Marulic „Judito" ter jim ž njo postal „otac umjetnoga pjesništva". Dne 5. rožnika t. 1. je priredil jezikoslovno-zgodovinski oddelek „Jugoslavenske akademije znanosti i umjet-nosti" sejo, v kateri je predaval pravi član dr. Mi-livoj Šrepel o Marulicu. Tudi med Hrvati so bili prvi književniki bogoslovci. Marulicevi spisi so deloma latinski strokovno bogoslovni, deloma hrvaški. Bogoslovni spisi Marulicevi so večinoma moralni. Naslanjal se je na mistike in si za zgled izbral Tomaža Kempčana. Njegova latinska dela so mu pridobila glas kot odličnemu učenjaku. Izmed več hrvaških prozaiških del, ki se mu pripisujejo, je gotovo spisal prevod „0 naslidovanju Isukrstovu". Njegova pesniška dela so „Stlumačenje Kata", „Ju-dita" in „Susana". Predgovor k „Juditi" je Marulic napisal 22. mal. travna 1. 1501., in odtod se računa njegova štiristoletnica. Zadostuj za danes ta zgodovinski spomin, ker namerjamo priobčiti o Marulicu obširnejšo razpravo!
Zapuščina Dobnerjeva. O. Gelazij Dobner, rektor piaristovskega zavoda v Pragi, se imenuje „oče  češke zgodovine".  Ni imel  sicer mnogo pri-
pomočkov, saj je bil samouk v zgodovini, vendar je nabral s čudovito vztrajnostjo mnogo zgodovinskega gradiva. Trideset let po njegovi smrti — umrl je dne 24. vel. travna 1. 1790. — do Palackega niso imeli Čehi moža, ki bi nadaljeval njegovo delo. V piaristovskem samostanu se je doslej njegova zapuščina sicer skrbno hranila, a je bila neurejena in nedostopna. Zdaj pa je urejena, in dr. Šimak je v »Časopisu Musea kralovstvi českeho" izdal obširen seznamek vseh listin in spisov njegove književne in arhivalične ostaline. Iz nje vidimo, da je že pred več nego sto leti Dobner nameraval izdati podobno zbirko kritično urejenih listin, kakor jo je pozneje sestavil Palacky kot temelj zgodovinskim študijam: češki diplomatarij. Kopije listin so znamenite zlasti zato, ker jih je Dobner nabral, preden so bili raz-puščeni samostani za časa Jožefa II. V tej d6bi so se izvirniki zavrgli, a Dobnerjeve natančne in skrbne kopije nam nadomeščajo marsikatero znamenito listino.
LuBiški Srbi v Nemčiji se vkljub težavnim razmeram vendarle krepko gibljejo in razvijajo. Središče vsega njihovega slovstvenega delovanja je „Mačica Serbska". To društvo je bilo ustanovljeno že 1. 1847. Dolgo časa ga je vodil rajni kanonik Mihael Hornik, kateremu je ob njegovi smrti naš list posvetil spominsko besedo („Dom in Svet" 1894, str. 225). Sedanji predsednik je Jakop Skala, kanonik budešinskega kapitola in urednik „Katol-skeho Posla". „Mačica Serbska" si je postavila ravnokar svoj »Macični dom", kije bil L 1899. slovesno posvečen in bo kmalu dogotovljen. Društvo je izdalo lansko leto svoj „ Časopis" v dveh številkah, in „Protykuu (pratiko), kakor vsako leto, in bo izdalo še eno knjižico za ljudstvo. „Macica" ima svoj muzej, v katerem se shranjujejo vse lužiške znamenitosti, svojo knjižnico in razne odseke. Dolno-lužiški odsek, ki ga vodi učitelj Jordan, je izdal šest nabožnih knjig. Pri zadnjem občnem zboru dne 10. mal.^travna so sklenili zborovalci, da se naprosi dr. Pilk, kije zložil prvo lužiško-srbsko opero »Smjertnica", naj dovoli, da se igra v Budešinu v korist „Macičnemu domu". Čehu Adolfu Černemu se je izrekla hvala za ustanovitev lektorata lužiško-srbskega jezika na češki univerzi v Pragi.
F. Brunetišre o modernistih. Znani francoski kritik F. Brunetiere, ki si je s trezno sodbo in z velikimi idejami pridobil mogočen vpliv na francosko slovstvo, je v knjigi „Le Symbolisme contem-porain" razložil svoje misli o novih književnih strujah. Simboliste hvali, ker so se tako odločno odvrnili od Zolovega naturalizma in mu zadali tak udarec, da je končana njegova nadvlada v slovstvu. Z druge strani pa kara francoske simboliste, da so