10
133
Politični pregled
Ob letu
Skoraj natanko eno leto potem, ko je nemška vlada 16. marca 1935 odpovedala tiste določbe versajskega miru, ki so ji prepovedovale oboroževanje in redno vojsko, je 7. marca letos kancelar Hitler na posebni seji nemškega državnega zbora slavnostno razglasil, da Nemčija odpoveduje člene 42, 43 in 44 versajskega   miru,   ki   določajo   demilitarizacijo  Porenja, in  lokarnsko pogodbo  iz
leta 1925, s katero je Nemčija potrdila nasproti Franciji in Belgiji z versajsko mirovno pogodbo določene meje in demilitarizacijo porenskega pasu in katero sta podpisali kot garanta tako ustanovljenega stanja tudi Velika Britanija in Italija. Povod odpovedi teh mednarodnih pogodb je bila ratifikacija francosko-sovjetskega pakta v francoskem parlamentu in senatu in v svoji utemeljitvi je Hitler z vsem poudarkom izjavil, da vidi v francosko-sovjetskem paktu dogovor, ki po svojem duhu z določbami lokarnske pogodbe ni združljiv. S to najnovejšo odločitvijo nemške vlade je postavljena Evropa pred nov problem, ki bo v prihodnjih tednih prvi predmet evropske politike in ki utegne imeti zelo težke posledice.
Po izstopu Nemčije iz Zveze narodov in po uvedbi vojaške obveznosti ter ustanovitve redne vojske je bilo vsekakor pričakovati še nadaljnjih dejanj, s katerimi se bo Nemčija sprostila spon „versajskega diktata". Saj so že lani takoj po sklepu francosko-sovjetske pogodbe Nemci izjavili, da ta pogodba ni v skladu z lokarnsko pogodbo, in v svojem velikem govoru o nemški zunanji politiki pred državnim zborom dne 21. maja 1935 je kancelar Hitler izjavil, da „bo Nemčija lokarnsko pogodbo tako izpolnjevala, kakor bodo druge države to pogodbo spoštovale. Nemška vlada izjavlja, da je zanjo demilitarizacija porenjske cone silno breme in da določila o tej coni tudi izključujejo zbiranje čet na drugi strani." Spričo prejšnjih debat v nemških listih in oficialnih izjav je bila ta izjava jasna in nedvoumna napoved nadaljnjih ukrepov. Ko je bil letos februarja predložen francoskemu parlamentu francosko-sovjetski pakt v ratifikacijo, so na nemški strani spet začeli ugotavljati nasprotstvo med lokarnsko pogodbo in tem paktom. Dasi je bila evropska javnost pripravljena na to zadnjo odločitev, s katero si zagotavlja Nemčija polno enakopravnost, kakor je dejal Hitler, vendar je ni pričakovala v tem trenotku, saj se je nekaj dni prej Hitler v razgovoru z nekim francoskim poročevalcem ponovno izjavil pripravljenega, da se končno sporazume s Francijo. Vsi, ki jih je nenadna odpoved omenjenih členov versajske pogodbe in lokarn-skega pakta presenetila, pač niso računali s tem, da je Nemčiji sedanji politični položaj toliko ugoden, da je spet lahko postavila Evropo pred gotovo dejstvo.
Zanimivo je primerjati današnjo situacijo z lansko. Spomladi leta 1935 je stala Nemčiji nasproti razmeroma strnjena zveza ostalih treh evropskih velikih sil, ki se je polagoma ustvarjala od umora Dolfusa v poletju 1934 in se končno posebno glasno predstavila v Stresi. Po sklenitvi francosko-italijanskega sporazuma se je pripravljal glede sodelovanja v Podonavju sporazum med dotlej ostro si nasprotujočima Malo zvezo in zvezo držav rimskega sporazuma (Italijo, Avstrijo in Mad-jarsko), tako da so naletela nemška stremljenja po zavojevanju Avstrije na soglasen odpor. Pri tem pa se je Velika Britanija na skrivnem že spogledovala z Nemčijo in rezultat tega je bil britansko-nemški pomorski sporazum junija 1955, s katerim je Velika Britanija nezakonitost in samovoljnost nemških ukrepov dejanski potrdila, dasi ji je bilo stališče Nemčije glede Porenja iz Hitlerjevega govora 21. maja 1935 znano (prim. zgornji citat).
Vso drugo polovico leta je bila pozornost in delavnost evropske politike posvečena italijansko-abesinskemu sporu. Trgale so se dolgoletne britansko-italijan-ske vezi, v Zvezi narodov, katere sestanki in odbori so bili neprestano zaposleni z razpravljanjem o Abesiniji, je rastlo britansko-italijansko nasprotstvo, dokler niso bile na iniciativo in prizadevanje Velike Britanije sklenjene sankcije proti Italiji. S tem je bila fronta iz Strese proti Nemčiji dejansko razbita, kolikor ne štejemo že britansko-nemškega sporazuma kot veliko oslabitev učinkovitosti streške
134
fronte. Urejevanje Podonavja in sklepanje podonavskega pakta se ni niti malo pomaknilo naprej. Le na Bledu so se zunanji ministri Male zveze izrekli za sodelovanje pri urejevanju Podonavja pod že znanimi pogoji: da ne pride do priključitve in prav tako ne do vrnitve Habsburžanov. Vendar je ostala ta izjava s sestanka Male zveze glede Podonavja brez odmeva. Vodstvo političnega snovanja je prevzela Velika Britanija, se pri tem popolnoma naslonila na zvezo narodov in postala v njej prvi akter, dasi je bila prejšnja leta znana njena rezerviranost proti tej mednarodni ustanovi. Francija pa se je pod Lavalom skušala vzdržati nekako v sredi med Veliko Britanijo oziroma Zvezo narodov ter Italijo, pri tem pa je v resnici pomagala Italiji.
Namesto razpravljanja o Podonavju so prišli na dnevni red razgovori in dogovori o Sredozemlju. Velika Britanija je pridobivala države okoli Sredozemskega morja — sem spada tudi vzpostavitev kraljestva na Grškem, pri kateri je Velika Britanija odločno sodelovala — za pomoč pri eventualnem britansko-italijanskem oboroženem spopadu, ki je grozil, in govorilo se je celo o tajnih paktih, s katerimi je Velika Britanija novim zaveznikom obljubila ozemlja, ki pripadajo Italiji. Spet je bila predmet pogajanj tudi naša zemlja, za katero je bil sklenjen nekak „londonski pakt", samo to pot z izpremenjenimi vlogami, kakor bo o prihodnji priliki lahko ta zemlja obljubljena in prodana komu drugemu. Medtem pa se je vnela vojna v Abesiniji in se navzlic sankcijam nadaljevala; vršili so se razgovori za poostritev sankcij s prepovedjo uvoza petroleja v Italijo in pri tem so zlasti računali na Zedinjene države, ki pa se niso pridružile. Italijani so sprva utrpeli nekaj znatnih porazov, dokler niso v začetku letošnjega leta odločilno napredovali in si ustvarili položaj v svojo korist.
Po uspehih v abesinski vojni je Italija spet lahko posvetila nekaj pozornosti Evropi, zlasti Podonavju. Začeli so se razgovori med njo in Avstrijo ter Madjarsko, ki ne želita, kakor je videti, sodelovanja z Malo zvezo. Ker Francija pod Lavalom vendarle ni bila odločno na strani Italije, se je francosko-italijansko zavezništvo nekoliko zrahljalo, še bolj potem, ko je dobila Francija Italiji manj naklonjeno vlado. Nekako v istem času, ko se je začelo gibanje med državami rimskega sporazum, sta začeli z novimi razgovori glede Podonavja tudi Francija in Češkoslovaška z ostalima dvema državama Male zveze. V Parizu, kjer se je po pogrebu angleškega kralja vršila vrsta diplomatskih pomenkov, se je pojavil načrt, da bi se ustvaril v Srednji Evropi tak varnostni sistem, pri katerem bi sodelovala poleg prizadetih srednjeevropskih držav in velikih sil tudi Sovjetska zveza.
Zaradi teh novih načrtov je prišel v Jugoslavijo predsednik češkoslovaške vlade in se sestal s predstavniki Jugoslavije. Iz uradnega komunikeja kakor običajno ne moremo mnogo izvedeti, ker ugotavlja samo soglasnost v pogledih obeh držav glede Podonavja in željo, da se vprašanje Podonavja reši. Vendar moremo iz razgovorov in predlogov na blejskem sestanku Male zveze in po nedavnih sestankih dr. Hodže v Parizu sklepati, da se je Hodža trudil pridobiti Jugoslavijo, da pristane na sodelovanje in udeležbo Sovjetske zveze pri urejevanju Srednje Evrope in da nekoliko popusti od svojega nasprotovanja do Habsburžanov za skrajni primer, če bi drugače v Srednji Evropi ne šlo. Temu stališču sta naklonjeni poleg Češkoslovaške tudi Francija in Rumunija, ki se že nekaj časa pripravlja na sklenitev pogodbe s Sovjetsko zvezo po zgledu Francije in Češkoslovaške. Toda zdi se, da je moral dr. Hodža odnehati in se zadovoljiti z že znanim stališčem Male zveze   na   prejšnjih   sestankih.   Tako   razlago  dovoljuje  tudi  »Slovenec"  z  dne
10"
135
1. marca. Če se spomnimo, kako razlaga smernice jugoslovanske zunanje politike dr. Lazar Markovič, nam je tako stališče Jugoslavije razumljivo.
V senci teh dogodkov je na tihem snovala svoje načrte Nemčija, ki je bila ves čas italijansko-abesinskega spora čisto v ozadju. Brez dvoma čuti, da danes nima proti sebi tako strnjenega odpora kakor lani. Saj se zdi, da je podonavski problem spričo obnovljene tekme dveh blokov v podobnih okoliščinah kakor pred 1. 1935. Seveda na drugi strani Nemčija zdaj ne bi mogla tvegati novih podjetij v Avstriji, ker bi se brž utegnila vzpostaviti vsaj do neke mere fronta nasprotujočih držav. Znano je tudi, da sta se v zadnjih mesecih Nemčija in Italija nekoliko zbližali, saj se obe zavedata vrednosti medsebojnega premirja. Nemčija, ki je izven Zveze narodov, ni sodelovala pri sankcijah, Italija pa je prav zaradi sankcij že nekajkrat zagrozila z odstopom od lokarnske pogodbe. Nemčija se je tako začasno odpovedala tudi Avstriji, saj je Hitler v svojih govorih 21. maja 1935 in 7. marca 1936 poudaril, da Nemčija nima nobenih teritorijalnih zahtev. Tako bi bilo med Nemčijo in Italijo podobno razmerje kot je med Nemčijo in Poljsko, ki imata glede medsebojnih teritorijalnih nesoglasij sklenjeno desetletno premirje, ker ju pač vežejo ta čas važnejši smotri na drugih področjih, zlasti proti Sovjetski Zvezi in Zvezi narodov, v kateri hočeta biti obe polnopravni veliki sili. Značilno je, da prvi odmev nemške odločitve v Italiji ni bil sovražen Nemčiji in se kaže neka nevtralna rezerviranost. Prav v teh dneh je Ženeva pričakovala od Italije odgovora na poziv, naj sklene v Abesiniji premirje in pristane na mirovna pogajanja. Italija je odgovorila, da se odzove pozivu. Gotovo je bila za ta odgovor nekoliko odločilna tudi vojaška zasedba Porenja, toda Italija se v prvi vrsti zaveda, da Francija in Velika Britanija, zlasti tudi slednja, načelno nikdar nista nasprotovali Italiji zaradi njenih stremljenj v Abesiniji in da bo po vojaškem uspehu v Abesiniji njeno stališče v mirovnih pogajanjih neprimerno lažje kot pri preteklih neuspelih poskusih, ki so hoteli preprečiti vojno.
Splošno mnenje je, da je francosko sovjetski pakt Nemčiji le pretveza. Kajti tudi v nemških krogih priznavajo, da ta pakt juridično ni v nasprotju z lokarnsko pogodbo, da ji pa nasprotuje po duhu. Nemška vlada je enostavno prešla tolmačenje obeh garantov lokarnske pogodbe, Velike Britanije in Italije, da ne vidita v francosko-sovjetskem paktu nič, kar bi nasprotovalo Nemčiji in pogodbam, pri katerih je Nemčija udeležena. Nemška vlada se tudi ni zmenila za izjavo francoskega zunanjega ministra Flandina v parlamentu, da je Francija pripravljena predložiti francosko-sovjetski pakt v presojo Mednarodnemu razsodišču, ki naj ugotovi, ali res obstoji nasprotje, ki ga zatrjuje Nemčija. V resnici pa je danes Nemčiji nesprejemljivo in „po duhu" nasprotno vse, v čemer se le malo izraža stremljenje po miru. Kajti le s trganjem mednarodnih pogodb in obveznosti, pri tem dosledno ogražajoč mir in mirovna prizadevanja, se hoče Nemčija razviti v veliko silo. Pri tem zadeva na odpor drugih velikih sil, na drugi strani pa velja ves njen napor boju proti Sovjetski zvezi in njeni udeležbi pri utrjevanju miru v svetu. Saj je bil še bolj kot v lanskem majskem govoru ves ogenj Hitlerjevega letošnjega govora naperjen proti Sovjetski zvezi. V tako agresivno politiko sili Hitlerja notranje politični in gospodarski položaj, spričo katerega mora biti neprestano na dnevnem redu kakšen nov uspeh. Spomnimo se odhoda Nemčije z razorožitvene konference in iz Zveze narodov, potem dogodkov v Avstriji, posar-skega plebiscita, uvedbe vojaške službe in redne vojske, čemur je zdaj sledila vojaška zasedba Porenja.
136
Razumljivo je, da je ta sklep nemške vlade bolj kot kateri drugi vzbudil v Franciji silen nemir. Francija upravičeno čuti napad proti sebi in v francoskih krogih ugotavljajo, da je Nemčija s prelomitvijo versajske in lokarnske pogodbe po samem besedilu člena 44. versajske mirovne pogodbe zagrešila sovražno dejanje in skuša motiti svetovni mir. Zato Francija zahteva, da zapusti nemška vojska ozemlje, ki mora biti po mirovnih pogodbah demilitarizirano, v nasprotnem primeru pa zahteva proti Nemčiji sankcije v smislu pakta Zveze narodov. Dotlej odklanja vsako pogajanje o pogojih, ki jih je stavil Hitler v svojem govoru za novo ureditev demilitariziranega mejnega ozemlja in za sklenitev nenapadalne pogodbe s Francijo in Belgijo kakor z Nizozemsko in Litvo. Kakšen pomen ima ta Hitlerjeva ponudba? Očitno hoče biti Nemčija glavni akter proti Sovjetski zvezi in bi hotela organizirati proti njej skupen nastop Evrope, odtrgati Francijo od francosko-sovjetskega pakta ter tako razbiti varnostni sistem, ki se ustvarja v Evropi. Seveda ostajajo spričo takega ravnanja Nemčije njene ponudbe nesprejemljive, ker Francija njeno napadalnost preveč neposredno čuti.
Zanimiva je reakcija v Veliki Britaniji, ki je seveda mnogo manj odločna kot v Franciji, saj v britanskih krogih pravijo, da se je treba pomeniti o nemških ponudbah. To je razumljivo, ker Velika Britanija čuti vojaško zasedbo Porenja manj neposredno kot Francija in Belgija, ki imata nemško oboroženo silo na svojih mejah. Toda zdi se, da gre pri vsem za nekaj več. Velika Britanija bo tudi ta incident skušala izrabiti, da v svojo korist uravna evropsko ravnotežje s tem, da spet nekoliko podpre Nemčijo proti Franciji, kakor dela že vsa leta po vojni in se je zlasti pokazalo lansko leto pri britansko-nemškem pomorskem sporazumu. Kakor zdaj kaže, je pričakovati v prihodnjih tednih podobne igre kakor se je vršila zaradi Abesinije, samo z izpremenjenimi vlogami: kakor v abesinskem sporu Velika Britanija se bo zdaj Francija na vso moč sklicevala na mirovne pogodbe in zahtevala najostrejša sredstva proti Nemčiji, Velika Britanija bo zagotavljala svojo zvestbo Zvezi narodov in podpirala Francijo, na drugi strani pa se bo tudi trudila, obvarovati Nemčijo pred strogimi sankcijami. Značilno je, da Francija že vnaprej ni čisto gotova pomoči Velike Britanije v akciji, ki jo pripravlja proti Nemčiji, in v francoskih krogih ugotavljajo, da je nadaljnji razvoj odvisen od Velike Britanije.
Gotovo je danes položaj v Evropi nekoliko bolj izčiščen kot lani. Med tem ko je v streški fronti, ki je pomenila obrambo miru in mirovnih pogodb, sodelovala tudi Italija, ki se je sama z vso vnemo pripravljala na vojno in je bila tudi Velika Britanija dejansko bliže Nemčiji kot pa državam, ki so delale za ostvaritev miru, na primer Sovjetski zvezi, so se v teku zadnjih mesecev evropske države precej določno opredelile: na eni strani je revizionistični vojni tabor pod vodstvom Nemčije s sodelovanjem Poljske in Japonske in v isti vrsti je druga skupina fašističnih držav Italije, Avstrije in Madjarske, dasi utegne do tesnejšega sodelovanja med obema skupinama šele priti, kolikor bo to mogoče zaradi nasprotujočih si interesov (na primer v Avstriji in Podonavju sploh); na drugi strani je protirevizijonistični mirovni tabor pod vodstvom Francije in Sovjetske zveze, opirajoč se na Malo in Balkansko zvezo (kolikor ni pri posameznih državah, na primer Jugoslaviji, za tesnejše sodelovanje v tej skupini spričo udeležbe Sovjetske zveze nekoliko rezerviranosti). Temu drugemu bloku se čedalje bolj približuje tudi Velika Britanija, dasi bo najbrže varovala, kakor smo zgoraj omenili, svoje tiho razmerje do Nemčije. Toda razmere na Daljnjem vzhodu, kjer vedno bolj grozi Japonska, je približalo Veliko Britanijo Sovjetski zvezi. Zastopniki britan-
137
ske in sovjetske vlade so bili po pogrebu angleškega kralja v Londonu v zelo tesnih zvezah.
Evropski narodi se zavedajo, da se je zgodila 7. marca 1936 velika stvar. Dasi je treba priznati, da je stremela frncoska politika ves čas po vojni za tem, da Nemčijo čisto potlači in je s tem v znatni meri vzpodbudila in pospešila Hitlerjevo gibanje, ki mu je bilo prvo geslo osvoboditev Nemčije verig Versaja, vendar ne moremo videti v ravnanju nemške vlade upravičene reakcije zoper položaj, v katerega je postavil Nemčijo Versaj, temveč odkrito izzivanje oboroženega spopada. Kajti politika nemške vlade ne pomeni v resnici nobene osvoboditve, temveč skuša le zakriti še hujše suženjstvo, v katerem se pod nacionalno socialistično vlado zvija nemški narod, in na drugi strani povzročiti imperialistično vojno. Toda nemško ljudstvo si ne želi vojne kakor tudi francosko ljudstvo ni bilo nič udeleženo ne pri vzpostavitvi ne pri vzdrževanju versajskega sistema. Interesi nemškega in francoskega naroda so torej skupni v ohranitvi miru in ljudske množice v obeh deželah enodušno odklanjajo vojno. Zato je pri tem, ko je mir po kratkem razdobju nekaj mesecev spet v odločilni preskušnji in bo delo diplomatov v prihodnjih tednih, da preprečijo spopad, potrebna za pravi uspeh tega prizadevanja zavestna volja in odločno gibanje širokih množic po vseh deželah. Za polom načrta Hora in Lavala o razkosanju Abesinije ni bilo neodločilno silno nerazpoloženje javnega mnenja v Franciji in Veliki Britaniji. Če bi bil ta vpliv močnejši, bi bili abesinski dogodki morda drugače potekali. In ko je Velika Britanija prodajala naše Primorje, je bila Italija bolj vznemirjena zaradi gibanja slovenskih in hrvatskih ter nemških manjšin, ki so se upirale udeležbi v abesinski vojni in o katerih je evropski tisk pisal, da povzročajo Italiji silne preglavice.
V narodih polagoma zori spoznanje in zavest, da mednarodna politika ne sme biti od njihovega življenja odmaknjena dejavnost „velikih" ljudi in za ljudske množice, ki se danes trudijo in pehajo za košček bednega in medlega življenja, neka nedoumljiva in nedosegljiva usodnost, temveč da mora biti izraz skupne zavestne volje vseh, ki hočejo živeti ter si sami določati in uravnavati pot v svobodno prihodnjost. Zato so danes ljudem neprimerno bližji dogodki, ki si slede po vrsti zdaj v tej zdaj v drugi deželi. In tako se polagoma preko krvi in smrti, po težkih bojih in porazih z brezštevilnimi žrtvami vendarle ustvarja in utrjuje v ljudeh — misel miru.                                                    Albert  Kos.
138