Poštnina plačana v gotovini
Cena Din 1.50
Zaupajmo v Boga, vsak samemu sebi in drug drugemu, pa bo šlo vse dobro.
GOETHE.
Rokopisi se ne vračajo
.•.•ir»
''iv -Ä

Uredništvo in uprava:
Maribor, Aleksandrova c. št. 11/1.
Naročnina:
letno Din 80.—, polletno 40.—, četrtletno 20.— Oglasi po ceniku
čekovni račun št. 16.536 / Teleion št. 2366
Leto IT. Št. 9
Maribor, 3. marca 1934
Izhaja vsako soboto
Dr. Fero Miler (Maribor):
Potrebe in sredstva — pota in cilji
11.
Kakor je bil cilj češke valutne reforme, da s povečanjem kreditov oživi gospodarski razvoj, da dobijo češki denarni zavodi več razpoložljivih sredstev, ker trpijo radi dviganja vlog, tako se tudi pri nas zboljšanje gospodarskih razmer in povišanje prometa suče poglavitno okoli vprašanja novih denarnih sredstev'.
Zagrebški trgovec Ivan Penič je v »Obrtniškem vestniku« napisal članek, v katerem1 predlaga naj bi se dobilo kritje za kmečke dolgove na ta način, da bi se naložila, na deželne pridelke neka posebna trošarina. Člankar ugotavlja	da	so cene kmečkih	pridelkov padle brez	krivde
kmeta tako nizko	da	se niti delo več ne	izplača. Ker kmet ne more	plačati svojih dolgov	so	vsted tega tirjatve	proti njemu zmrznile,	in	mu
tudi ni pomagano ’s še	tako dolgimi plačilnimi roki in moratoriji.
S posebno trošarino na kmečke, oziroma deželne pridelke naj bi se po mnenju: g. Peniča ustanovil fond, ki bi krili te dolgove do neke gotove vsote, in bi potem na primer priv. Agrarna banka sama ali potom Narodne banke izdala neke vrste pomožnega denarja za kritje kmečkih dolgov.
Ko bi bila potrebna vsota dovolj visoka, bi se ti Pomožni bankovci, ki pa bi smeli cirkulirati samo doma, v naši državi, izmenjali za nove novce.
tllede vprašanja, do katere višine naj se posamezni dolgovi izplačajo, je gospod Penič izdelal paseben načrt, ki ga pa v tej zvezi ne omenjam, ker navajam ta primer samo v zvezi z raznimi predlogi, kako bi se dobila nova plačilna sredstva.
G. Penič seveda tudi ne pove, kdo bi zmogel plačevanje take nove trošarine, ko se plače vedno bolj znižavajo javne dajatve pa stalno rastejo.
Drug poizkus, ki ga jc treba omeniti, je zamisel socialističnega vodje dr. Tcpaloviča v Beogradu, ki predlaga prisilno notranje posojilo, na običajni način, namreč, da se posameznim denarnim zavodom, industrijam, veletrgovcem, zadrugam itd. predpiše, koliko naj eno ali drugo Podjetje posodi in izplača državi oziroma Narodni banki.
Vrhutega se je v zadnjem času porodila misel, ustanoviti posebno industrijsko banko, in sicer na ta način, da bi se pritisnilo na naša industrijska podjetja’ da zberejo primeren kapital v svrho ustanovitve industrijske banke za pomoč industrijam, ki bodo po mnenju bodočega osrednjega odbora te industrijske banke podpore potrebne!
Ako si predstavljamo posledice take gonje za denarjem, ki jemlje nekaj, kar je zdaj v prometu, iz prometa in to zbira v ta namen, da pride od vsega tega pozneje nekaj zopet v promet, moramo po dosedanjih izkušnjah priti do prepričanja, da bi ta način prelivanja denarja iz enega žepa v drugi žep našemu gospodarstvu nič ne koristil, tudi če verjamemo, da pride tako odvzeti denar pozneje enkrat v celoti v prave žepe.
Pred vsem dvomimo da bi notranje posojilo imelo pri nas bistveni uspeh. Večina bank je likvidna, starih vlog skoro sploh ne vrača in je zadovoljna, če lahko vrača nove vloge.
Pri tistih ljudeh, ki imajo denar in ga skrivajo, se je nezaupanje tako ukoreninilo, da ga niti za plačilo dolgov niti za nakup potrebnih stvari
nočejo uporabiti, pa ga bo radi tega še težje izvleči za notranje posojilo. Trgovina in obrt je postala jetična uprav radi tega, ker nima nobenih sredstev. Pri industriji j>a deluje samo še nekaj branš, ki pa bodo tudi samo toliko časa delovale, dokler plačilna zmožnost posameznih slojev popolnoma ne izhira.
Ostala bi torej samo možnost, da bi ljudje dajali državi svoje bančne in zadružne knjižice namesto posojila v denarju.
Vprašanje pa je, če bi država mogla sprejemati take knjižice in za katero ceno bi jih sprejela in kako bi potem postopala država kot glavna upnica bank napram ostalim upnikom.
Pri zamisli industrijske banke pa se spominjamo na težkoče pri Obrtni banki in pri Agrarni banki in na izgube tistih, ki so svojčas pri teh poizkusili nalagati svoj dobri denar. Ves ta denar je šel ali iz prometa ali pa iz denarnih zavodov, ter so bile na ta način oslabljene žile gospodarstva. Če so se iz tega denarja tudi dajala kaka posojila, je jasno, da
splošnost od tega ni imela koristi, tem manj. ker so očividno tudi ta posojila zmrznila.
Glavno vprašanje je torej tudi tu, komu naj prinaša nameravana industrijska banka kako korist; če gre samo za to, da se pomaga nekaterim oslabelim, a protežiranim industrijam, je iz vidika splošnega gospodarstva ta način enostranskega nabiranja denarnih sredstev brez splošne koristi.
Iskanje za domačimi zakladi bi koristilo našemu gospodarstvu samo pod dvema pogojema.
Pred vsem bi se moral zajeti in izvabiti iz skrivališč tesavrirani, to je skriti in neproduktivni denar. V to svrho naj bi država uporabila vsa sredstva, ki so ji na razpolago, in sicer tako va-lutarno tehnična, kakor tudi kazenska. Istotako bi državna uprava morala najti sredstev, da zajame vsaj en del tistega kapitala, ki je furtima-ško zbežal čez mejo.
V zvezi s tako, dobro premišljeno, vsestransko in energično akcijo bi bilo mogoče apelirati in če treba, pritisniti tudi na podjetja, ki svoje znatne rezerve in dobičke ne uporabljajo in nalagajo v našem gospodarstvu.
Pri tej priliki se bo treba spomniti posebno sladkorne industrije, ki donaša še vedno približno 30%no dividendo, ni raznih drugih podjetij tudi na jugu, ki delajo posebno velike dobičke pri državnih dobavah. Omenjam; v tej zvezi samo to, kar je iznesel v našem parlamentu bivši minister in poslanec Stanič z ozirom na razna železniška in druga, inozem-cem podeljena dela, pri katerih so inozemci napravili ogromen dobiček.
Drugi pogoj pa bi bil, da se ves ta skupni, na ta način za gospodarstvo nanovo pridobljeni denar porabi res za najnujnejše potrebe gospodarstva, za javna dela v korist brezposelnih, za dela in namestitev brezposelnih intelektualcev itd.
To bi bil en del prepotrebnega denarnega dotoka, drugi del bi se moral ustvariti v svrho likvidacije kmečkih dolgov in rešitve z d r a-v i h kreditnih in zadružnih zavodov’.
Kakor je potrebno pravo varčevanje na pravem mestu, podprto, če treba, tudi z najostrejšim zakonom proti korupciji, pa je na drugi strani
Zdravilišče Rogaška Slatina
Ljubljansko pismo
Riskiram; zopet, da bom glas vpijočega v puščavi. I oda ne morem molčati, ker čas je danes tak, da če bodo ljudje molčali, bo pa kamenje
vpHo.	, . ,
Čas je danes tak, da me je strah in sram. Večkrat takole premišljujem k<ti bodo porekli naši zanamci o nas. ki nalogam svoje dobe nismo dorasli, in zelo se bojnu, ^da bodo naše kosti v grobu kleli naši sinovi, ker smo jim zapravili njihovo imetje.
Res, doba, v kateri živimo, j'e težka, zelo težka, zato je pa tudi velika doba, a mi smo v tej veliki dobi, ki zahteva velikih, pogumnih in požrtvovalnih mož, sami majhni, bojazljivi in sebični ljudje. Koliko smo pa vredni, vas vprašam, če dopuščamo, da razmere gospodujejo nad nami, namesto da bi mi gospodovali nad njimi. Kriza nas je zasužnjila, — ali bi se kaj takega sploh moglo pripetiti narodu, ki se zaveda svojih sil in jih zna uveljaviti? Za vse, kar je slabo in kar nas tare, valimo krivdo na krizo in pustimo, pustimo, da nas tare, — ali ni to pravzaprav strašno ubožno spričevalo za nas?
Zadnjič so si v upravnem svetu nekega podjetja, ki zelo trpi pod krizo, gospodje belili glave, kako bi se dalo podjetje sanirati; jasno je bilo vsem, da treba tukaj predvsem za voditelja kvalificiranega strokovnjaka, ta bi že nekaj dosegel. No, konferenca je končala s tem, da so na čelo podjetja postavili protežeja nestrokovnjaka, češ, saj itak ne bo miogel nič napraviti, ko je kriza. Circulus vitiosus,
.laz bi bil danes prav rad poslanec ali kaj podobnega. Imel bi lahko nalogo. Svoje volilce bi enostavno tolažil, da sc ne da nič napraviti, ker je kriza.
Kriza je sploh postala nekaka univerzalna opiravičba za vse, kar se ne napravi, in je zelo interesantno, kako sc pri nas krize rešujemo. Rešujemo se je na ta način, da čakamo, kdaj bo sama blagpvolila pobrati šila in kopita in izginiti, odkoi-der se je vzela. To pa seveda botri Krizi niti v glavo ne pade. Nasprotno: čedalje bolj se udomačuje med nami.
Živimo v zelo resnih časih, pri tem smo pa smešni. Prvo, kar bi človek pričakoval od naroda, ki je v tako težkem položaju, kakor je da-
nes naš, da bo ta narod vsaj složen. Da bo koncentriral vse svoje tvorne sile, duhovne kakor materijalne, v reševanje vitalnih vprašanj, zadevajočih celokupnost. A kako je z nami? Razcepljeni smo na vse strani, drug drugemu nasprotujoči in povrh smo še strašno lahkomiselni in brezbrižni. Čas tratimo tako, da je smrten greh. In čakamo, kdaj, kje in kako nam bo kdo pomagal, sami si pa ne znamo in tudi nočemo nič pomagati.
Ne rečem: jih je med nami mož, pametnih in podjetnih, ki bi radi zgrabili za delo, pokrenili to in ono akcijo, potrebno in obče koristno, — a kako naj se uveljavijo? Dvignejo svoj glas, kdo jih posluša? Daj prijatelj, poizkusi iu sproži v javnost kako dobro misel, kaj boš dosegel? Recimo, da najdeš odziva na desnem bregu Ljubljanice, tedaj pa ostanejo gluha ušesa na levem bregu Ljubljanice, in narobe. Nobena zamisel, nobena inicijativa ne prodre, sproti ti jo zatre ena ali druga stran.
Tako je v Ljubljani. Hodim po tej Ljubljani in opazujem njeno duhovno in družabno življenje in Vsak večer legam' spat z vzdihom: Bog
se nas usmili in nami odpusti! Ampak. da se nam tako slabo godi, to zaslužimo od začetka pa do konca.
Prihajajo ljudje z dežele in tožijo, dežela j c tako apatična, tako otopela, tako mrtva. Kaj ne bo, ljudje božji, kaj ne bo okolica topa, če je središče topo! Mrzla je soba, če notri ni peči, ki bi grela.
Da pa morda kdo ne poreče, da zabavljam na Ljubljano ali pa celo da jo opravljam, — evo našega dnevnega časopisja, ki je vendar verno ogledalo javnosti, pa izvolite na podlagi tega našega časopisja sami ugotoviti, kaj nudi prestolnica deželi, s čim jo ogreva in poživlja. No, morda pride kmalu spet na vrsto kakšen velik kriminalni proces, pa bo spet tekmovanje med našimi dnevniki, kdo bo več prinesel podrobnosti, grozovitosti in pikantnosti, da bo bolje nasitil take hrane lačno publiko v mestu in na vasi...
Vprašam vas pa, gospoda moja: kdaj vidite kako konstruktivno akcijo, nacionalno, kulturno, socialno, gospodarsko, ki bi našla vsestranske opore in podpore v naši javnosti in njenih glasilih, kdaj vidite, da bi te opore bil deležen kakšen mož, pa naj bo še tako poštenega znača-
tudi jasno, da varčevanje z zmanjšanjem plač tudi v navadnemi poslovnem' življenju ni vedno pravilno zdravilo.
Ko narn je znano, da je kupna moč kmeta že popolnoma ubita in se z zmanjšanjem plač in mezd odvzema kupna moč tudi uradnikom in delavcem, tako da imajo zase in za svojo družino komaj za najnujnejše dnevne potrebe, je težko najti dovolj drugih kupcev, ki bi vzdrževali trgovino, obrt in koncem koncev tudi industrijo.
Nadaljnja posledica je odpuščanje delavcev, pomočnikov, odjavljanje obrti in — razumljivo poslabšanje davčnih dohodkov, katerih pri praznem žepu ni mogoče povečati, pa naj se uvede še toliko novih trošarin.
V	tem oziru tudi Narodna banka ne daje tistega zgleda, ki bi ga morala dati, če je na primer v zadnjem letu v velikem mariborskem okrožju, ki obsega celo Štajersko, Koroško in Prekmnrje, znižala lom-bard od 2.7 milijona na 1.85 milijona ali menična posojila od 43.7 milijona na 36.6 milijona, in so še ti krediti kratkoročni, ne pa dolgoročni, kakor jih potrebuje naše gospodarstvo.
V	globoko izsušeni zemlji je težko iskati vode in je zaradi tega jasno, da mera priti impuls za povzdi-go in v interesu države večja donosnost našega gospodarstva na drug način.
Hora ruit čas beži — je klical v takih prilikah znani državnik Grotius.
Dr. Franjo Lipold:
Najdragocenejši spomenik mesta Maribora
Zakaj je mestna občina
V tej zadevi, ki zanima ne samo mariborsko, ampak tudi širšo slovensko javnost, smo naprosili g. mestnega župana dr. Lipolda za avtentične podatke. G. župan nam je ljubeznivo ustregel s pričujočim člankom. — Uredništvo.
Prav rad se odzovem povabilu »Razgleda«. da obrazložim zgodovino nakupa mariborskega gradu, razloge za ta nakup in finančno stran te transakcije. Drago mi je, da se taki podatki objavijo, ker se v naši javnosti še vedno, največ pač radi neinformiranosti, nakup gradu kritizira.
Lastnik gradu, g. Vilko Berdajs, je ponudil mariborski mestni občini grad v nakup 11. januarja 1933 in je zahteval kupnino 5,200.000 Din. Zadevo je od prvega početka obravnal upravni odbor mestne občine, ki je vodil tudi vsa pogajanja. Predvsem je bilo treba ugotoviti, da-li je nakup gradu za mestno občino umesten, da-li je grad za občino uporabljiv in kolika je Vrednost gradu. Ker je grad starina umetniške vrednosti, smo naprosili za mnenje tudi širom naše domovine in izven nje slovečega arhitekta prof. ljubljanske univerze g. Plečnika, konservatorja g. dr. Steleta in šefa ljubljartskega mestnega gradbenega urada g. inž. Prelovška.
Gospodje so se našemu povabilu odzvali in si grad in njegovo okolico ogledali. Vsi trije so bili enodušnega mnenja, da je nakup gradu že iz splošnih razlogov idealnega značaja, kakor je ohranitev takega odličnega spomenika arhitekture in njegovo primerno uporabljanje in dostojno vzdrževanje, najodločneje priporočati. Izjavili. so, da bi se dalo poslopje za reprezentančne urade mestne uprave ne samo primerno, ampak eelo za mariborske razmere naravnost razkošno preurediti. Pripomnili so, da bi se moralo to izvršiti po enotnem, za vso bodočo ureditev poslopja izdelanem načrtu, ki bi.se izvrševal v etapah, kakor bi to zahtevale razmere. Končno so še izjavili, da rešuje z nakupom gradu Maribor svoj najdragocenejši spomenik, ki bo kot sedež meščanske reprezentance tudi neprimerno dvignil ugled tega mesta. Tako se glasi tudi pismena izjava z dne 26. junija 1933, ki sta jo podpisala gg. prof. Plečnik in konservator dr. Stele. G. prof. Plečnik je še posebej naglasil, da je kapelica tako točen posnetek loretske cerkvice, da predstavlja že sama
kupila mariborski grad
po sebi neprecenljiv umetniški in zgodovinski spomenik.
Po taki avtoritativni izjavi smo se odločili za pogajanja. Po prvotnih cenitvah, ki so se upravnemu odboru predložile, je bila vrednost gradu ocenjena z okroglo 5,000.000 Din. Komisija, obstoječa iz inženirjev gradbenega urada, je ugotovila vrednost z zneskom 4,400.000 Din. Končno smo po dolgotrajnih razgovorih akceptirali znesek 3,850.(100 Din. Celotna ploskev meri 4326 m2, od te ploskve je zazidanega 313610?. Če se računa vrednost zemljišča brez ozira na stavbo in brez ozira na umetniško vrednost, se pač mora kalkulirati kvadratni meter najmanj z 800 Din, ker je prostor, kjer stoji grad, brezdvomno najdragocenejše stavbišče v Mariboru, in vem, da so bile stavljene že mnogo višje zahteve za stavbišča na manj ugodnih krajih. Pri navedeni površini 4326 m2 bi tedaj znašala vrednost samega zemljišča, računana kvadratni meter po 800 Din — 3,460.800 Din. Nakupa gradu tedaj tudi iz povsem hladnega trgovskega računa za znesek 3,850.000 Din ni bilo odkloniti.
Pogoji za plačilo kupnine so bili ugodni, in sicer se je imelo plačati ob podpisu pogodbe 600.000 Din, prevzeti je bilo vknji-žene dolgove, ostanek kupnine pa odplačati v mesečnih obrokih po 35.000 Din. Zahtevano gotovino je imela mestna občina na razpolago, ker je imela iz drugega naslova večji depo, katerega uporaba je bila predvidena šele za poznejši čas. Na hipotekah je mestna občina prevzela 1,775.396 Din pod povoljnimi pogoji. Za odplačilo v mesečnih obrokih po 35.000 Din je preostal znesek 1,474.604 Din. Znesek 600.000 Din je občinski svet pri razpravi o proračunu za leto 1934 kril s prebitkom iz leta 1933.
Vsled varčnega gospodarstva v letu 1933 in deloma tudi vsled višjih prejemkov, kakor so pa bili iz previdnosti prell-minirani v proračunu za leto 19.33, izkazuje računski zaključek za leto 1933 prebitek, ki more kriti teh 600.000 Din in prenosne stroške. Anuitete za zgoraj navedena posojila v skupnem, znesku 1,775.396 Din so v proračunu za leto 1934 predvidene. Isto-tako je v tem proračunu predvideno kritje za dogovorjena mesečna odplačila po 35.000 Din. Razen tega je v proračun stavljena tudi vsota 200.000 Din za vzdrževanje gradu in za prva adapcijska delh' v gradu. Na strani dohodkov so pa v proračun stavljene tudi najemnine v doseda-
nji visokosti, upoštevaje delno izpraznitev gradu še med letom z zneskom, 287.000 Din. Za kritje ostale diference ni bilo treba uvajati nobenih novih davščin in tudi nobenih že obstoječih povišavati.
Koliko bo adaptacija gradu končno stala, je težko reči. Zadevno sta se gg. prof. Plečnik in konservator dr. Stele izjavila takole: »Glede stroškov take preureditve ni mogoče ničesar določenega reči v naprej, ker je preureditev lahko bolj skromna ali pa lahko tudi razkošna.« — Finančni odbor občinskega sveta je o nakupu gradu obširno razpravljal na dveh sejah. Tudi občinski svet sam je zadevo točno proučil na dveh sejah in je ponudbo g. Berdajsa sprejel. Sklep občinskega sve-
ta je še v podrobnem proučila banska uprava, ki je nakup gradu ministrstvu financ priporočila. Ministrtsvo financ je nakup gradu odobrilo.
Grad je namenjen za mestni magistrat, in sicer za one oddelke, ki spadajo pod delokrog mestnega načelstva, dočim bodo mestna podjetja, ki se sedaj skupno vodijo, imela svoje posebne lokale. Predvsem je treba napraviti enoten načrt za renoviranje gradu In ureditev njegove okolice, in to je zdaj naloga, s katero se po pooblastitvi občinskega sveta bavi upravni odbor. Od strokovnjakov izdelan elaborat bo upravni odbor predložil v končno odločanje občinskemu svetu.
Dr. Ivan Jančič
V sredo je dosedanji starešina državnega pravdništva v Mariboru, prvi državni pravdnih dr. Ivan Jančič stopil v pokoj. Z njim izgubi naše državno pravdnlštvo odličnega uradnika, s cenzurnega mesta pa odhaja mož, ki je imel za interese časopisja vedno polno razumevanje in ki je radi svoje koncilijantnosti in ustrežljivosti užival nedeljene simpatije nas časnikarjev.
Vsej mariborski nacionalni javnosti, kjer se je dr. Jančič kljub svoji veliki službeni zaposlenosti mnogostransko udejstvoval, pa bo v zadoščenje, da ji ostane ohranjen ta požrtvovalni narodni in kulturni delavec, saj bo posihmal še bolj mogel posvetiti svoje moči temu delu.
Zborovanje borcev Jugoslavije v Mariboru
Združenje borcev Jugoslavije (vojni dobrovoljci, bojevniki, vojni invalidi, četniki, rezervni oficirji) priredi v nedeljo, dne 11. marca ob 10.3(1 uri dopoldne v veliki unionski dvorani v Mariboru zbor vojakov iz vojne in povojne dobe.
Na zboru bodo govorili predstavniki Osrednjega izvršnega odbora o programu »Boja«, o enotni državljanski zavesti v smislu 6. januarskega manifesta našega kralja, o našem gospodarstvu, o kmečkem in delavskem vprašanju ter o narodno-obrambnih zadevah v našem podravskem obmejnem predelu.
Zbora se bo udeležilo tudi številno odposlanstvo tovarišev Iz Ljubljane iu drugih mest. Železniška vozovnica skupno z legitimacijo. ki se bo izdala na zboru, bo veljala tudi za povratek. Vabljeni so vsi vojaki iz svetovne vojne in njihovi tovariši iz povojne dobe ter vsi prijatelji našega pokreta.
Pripravljalni odbor »Boja«.
Denar, ti oče laskačev, ti sin bolečin in skrbi, kdor te nima, — trpi, in kdor te ima, — tudi trpi.
*
Telesna lenoba povzroča telesno debelino, duševna lenoba pa duševno praznino.
•
V težkem času se pokaži hrabrega z ne-omrjljivim pogumom, v dobrem času pa pazi, da se ne prevzameš.
*
Ni je večje bolečine kot v nesreči spomin na srečne čase.
♦
Nič ni človeku bolj potrebno kakor resnica.
S prihodnjo številko »Razgleda« se zaključuje prvo četrtletje za naročnino.
Prosimo vse p. n. naslovljence, ki redno prejemajo naš list, a doslej še niso poravnali naročnine, da to nemudoma storijo, da jim hotno mogli list še nadalje redno pošiljati.
Obenem prosimo, da nam nakažejo naročnino že za drugo četrtletje.
Naročnina na »Razgled«, ki je plačljiva vnaprej, znaša četrtletno Din 20.—. polletno Din 40.—.
Prijatelji, pridobivajte nam naročnikov!
UPRAVA »RAZGLEDA«.
Med Londonom in Singapoiirom so otvorili novo zračno linijo, za 8 dni krajšo. Slika nam kaže startanje prvega letala.
Če v težavah, ki te obdajajo, izgubiš pogum, s tem težave samo pomnožuješ.
Odvisnost lahko vsebuje največjo srečo in največjo nesrečo. Vse je odvisno od tega, od koga smo odvisni.
ja in naj ima še tako dobre namene. Poznamo v naši sredini takega moža, ki bi zaslužil, da imi pri njegovem težavnem delu vsi pomagamio, namesto tega pa vidimo, kako rovarijo proti njemu razne klike.
Glejte, bratje, tega je kriv tisti partizanski strup, s katerim smo še vedno prepojeni tako, da se niti v tako težkih časih ne moremo po-dvigniti do skupnega, vzajemnega, energičnega dela, niti tam, kjer gre za naše elementarne, moralne in materijalne dobrine. In da se ne zavedamo, koliko iz dneva v dan iz- j gubl'jamo na teh dobrinah.
Kakor rečeno: veliki časi zahtevajo velikih mož a mi danes? Zelo je dvomljivo, da bo naša doba v zgodovini častno zapisana in da bodo zanamci spoštovali naš spomin, — zelo je to dvomiljivo. Vsekakor pa pada težka odgovornost na slehernika, ki mu' je dana moč in prilika, da izpolni zapoved Časa, a je ne izpolni. Dajati bo moral za to odgovor pred! svojim narodom, pa naj bo minister ali škof.
Aemonus.
»Zakaj pa imate vedno vato v ušesih, gospod profesor?«
»Veste, imam to slabo navado, da zmeraj bobnam s prsti po mizi. Tega pa ne morem poslušati.«
Jos. Fr. Knaflič:
Pod pisanim zmajem
Roman skrivnostnih razodetij.
(3. nadaljevanje)
2, poglavje.
Tajnik njegove ekscelence.
Lekcija, ki sem jo bil prejel od mandarina, je zalegla. Posihmal sem se znal varovati in skrbno skrivati svoja prava čustva pod masko potuhnjenosti in hinavstva. Pred mogočniki bodi zvit! sem si postavil za geslo in se po tem ravnal.
Po prestani eksekuciji me je (vzgojenega po starinskih nazorih) bilo malo sram prikazati se v javnosti. Toda čakalo me je prijetno iznenađenje: vsi ljudje so me pozdravljali z največjo spoštljivostjo, in zvedel semv da sem postal narodni mučenik. Moja slava je bila toliko večja, ker sem bil v deželi prvi, ki je pod panazijskim režimom dobil batine.
Ampak, ker sem vedel iz davnih izkušeni, da narodni mučeniki od svoje slave nimajo nič in tudi pesniki ne, dokler so živi, zato tudi jaz na svojo slavo, ki me je tako nenadoma doletela po mandarinov! zaslugi, nisemi nič dal in sem se kot praktičen človek rajši pobrigal, da pridem brž do kakega koritca. In sem sklenil kratkomalo pasti pred mandarinom na trebuh.
Toda priti do ekscelence mandarina, ki ie rezidiral v gradu, kjer so nekdaj stolovali naši župani, to ni bila tako lahka reč. Pred njegovimi vrati je stal orjaški zamorec, Papua z avstralskih otokov, ki je imel na golih prsih pripeto celo vrsto kolajn. Zamorec me ie najprej temeljito pretipal, če nimam morda pri sebi kaj orožja, nato me je pa še za noge vzdignil, obrnil na-
vzdol in me stresal kakor vrečo. Samo par novcev je padlo z mene. Te je zamorec pobral in spravil v veliko mošnjo, ki mu J e visela na vratu. Meni pa je dejal, da ekscelenca danes ne sprejema, in naj se cez leto dni spet oglasim.
Potrt sem odšel in sem1 vse dopoldne blodil po mestu, premišljevaje, kako bi se prismukal do ekscelence. Po kosilu pa ko ponavadi zavijem v kavarno Bristol. koga zagledam tam'? Mandarinovega zamorca! Sredi kavarne je s prekrižanimi nogami sedel na okrogli mizi, divje sukal ou m z debelimi ustnicami venomer delal: papa-papa...
Natakarica mu je prinesla zdaj na velikem tabletu cel kup krasno ocvrtih krofov, on pa ie odmahnil z roko, še bolj sukal oči in še bolj tleskal z ustmi: papapa-papa...
»Oh, tak križ imam z njim,« se je ubo-žica potožila meni. »Ne ven\ kaj hoče imeti. Vse sem mu že ponudila, pa vse odklanja.«
»Kaj hoče?« sem dejal. »Vas hoče pojesti, gospodična Marica, to je vendar jasno ko beli dan! Saj je ljudožerec. A da vas še ni pojedel, iz tega lahko razvidite, kako je neumen!«
Marica je užaljena odšla v kot in se tam razjokala.
.laz pa sem stopil k zamorcu in ga tlesnil po rami: »All right, mister Bimbo!« sem mu pošepetal. »Roka roko umije: vi me pustite k ekscelenci, jaz vam pa sko-mandiram to punčko, na katero imate tako blazen apetit. Well?«
Mister Bimbo mi je slepo verjel (iz česar je razvidno, kako je bil neumen), Je °d veselja zaplesal, pri temi na mah pogoltni! vse krofe in jo nato odkuril. (Krofe sem seveda moral plačati jaz.)
Ostal sem v kavarni in sem tolažil Ma-
rico. Sirotica ni slutila, za kako sramotno ceno sem jo prodal.
Naslednjega dne mi je prijatelj Bimbo odprl vrata k mandarinu.
Debela ekscelenca je sedela na svilnatih blazinah, okoli sebe tri tipkarice. To sem takoj videl, da si je pobral najlepše tipkarice iz mariborskih pisarn.
Tri tipkarice, ko bi zadostovala ena... To je potrata... se je takoj vzganil v meni opozicionalni duh, a sem' ta vzgib vpričo udušil in se namenil napisati članek, v katerem bom pohvalil štedljivost javne upra-ve.
Mandarin je stoprav diktiral tipkaricam naredbo, ki je prepovedovala brezposelnost: § L Kdor hoče živeti, mora delati. § 2. Kdor ne dela, naj tudi ne je. § 3. Kdor noče živeti, naj se obesi! Punctum.
Kako enostavna rešitev! sem pomislil. Naši državniki Pa so si svoje dni tako belili glave, kako odpraviti brezposelnost. Jo kratkomalo prepovedati, to ni nikomur prišlo na um. Da, nesposobne državnike smo imeli, zato je Evropa propadla.
Pipkarice so s strojčki in naredbico odžvrgolele, da, kakor lastavičke, tako veselo so odžvrgolele, jaz pa sem se pred mandarinom vrgel na trebuh. Trikrat sem butnil s čelom ob tla in zastokal:
»O nebotičnik pravičnosti, sprejmi mojo najvdanejšo zahvalo za kazen, ki sem jo jaz ničvredni črv tako zaslužil!«
Podložnik, ki se pride zahvalit za prejete batine, — taka disciplina je ganila celo tega trinoga. Milostno je kimal dol na mene, jaz pa sem še huje stokal:
»Ali, s pravico se mi je zgodila tudi krivica, o sedež poštene uprave! Profos se je uštel in sem' namesto zaukazanih 50 dobil samo 49 palic! — Pritožujem se!«
REVIJA MARIBORSKIH PODJETIJ
Karl Jančič — moda, manufaktura, konfekcija
na Aleksandrovi cesti 11.
Gospod Jančič je naš sosed, zato se često vidimo in bliže poznamo. In opazujemo, da je njegova trgovina pridno obiskana tudi od podeželja.
To je dobro spričevalo. Kmet ima dober kriterij za trgovca in njegovo robo; je dokaj nezaupljiv, a kadar je pridobljeno njegovo zaupanje, — potem to drži trdno in trajno. Kmet odpusti marsikaj, tega pa nikoli, če je slabo kupil.
Torej, da v Jančičevi trgovini rad kupuje tudi kmečki človek, to jej mi, ki kmeta poznamo, štejemo zelo v dobro. V pogledu solidnosti namreč.
I„ sploh zelo simpatična, priljubljena, domača slovenska trgovina je to. G. Jančič, rodom iz Št. Jurija ob j. ž., torej pristen Štajerc, pa nam je iSe posebej simpatičen, ker smo nekoč od njega profitirali prav srečen zamislek za kreacijo toalete junakinje nekega našega feljtončka, in nam je to prineslo priznanje iz lepih ust. Kar pa je seveda naša poslovna tajna, tudi plavolasa gospodična tam na blagajni o tem ničesar ne ve.
Zdaj ima g. Jančič zopet nekaj takega tam v desni izložbi, kar vzbuja fantazijo. Tisti jagodjerdeči Groppe Mongole ... kaj pravite, mada-me, kako bi to kaj učinkovalo takole v prvem nežnem pomladanskem zelenju našega parka? Dražesten velikonočni motiv, kajne?
Da, Velika noč, še štirje tedni, in tu bo in z njo pomlad. Pa se je za pomlad tudi Jančičeva trgovina že bogato založila: blagovi za plašče, kostumi v modrem, rjavem, sivem, to je dominantne. Eno nam upade v oči v tej trgovini; tisto v izberi bla-«ov, ki označuje takozvani dobri meščanski okus. Z vihravimi eno-
dnevnimi pojavi g. Jančič ne eksperimentira, ampak se drži tiste dobre srednje linije, ki uči, da je harmonija efektnejša od kontrastov. Dama. ki ima okus, bo v tej trgovini gotovo našla tisto, kar .išče.
V moških! blagovih je Jančičeva trgovina istotako založena s prav apartnimi vzorci, — ponajveč angleška in češka sukna, — kakor jih vidimo nekaj v izložbi. Kar pa zadeva konfekcijo perila, pa je firma Jančič sploh znana zlasti zunaj na deželi, kjer ima veliko odjemalcev.
In da ne pozabimo klobukov. Klobuke ima ta trgovina na zalogi šele v novejšem času in to prav dobrih znamk. Nam je na moderni klobu-čarski industriji pa zlasti to všeč, da se izdelujejo lahki klobuki; če pomislimo, kaka težka pokrivala smo morali nekdaj prenašati! A tu nam prihaja v spomin zgodbica o nekem klobuku, ne o klobuku tistega prevzetnega generala Montecudcolija. ki se pri papeževem blagoslovu ni hotel odkriti, češ »ist der Segen gut, geht er durch den Hut!« (če je blagoslov dober, gre tudi skozi klobuk), ampak o nekem drugem interesantnem klobuku, ki je bil kupljen na občinske stroške. No, to zgodbico bomo povedali pri drugi priliki.
Za danes zaključimo naš kratki obisk v trgovini g. Jančiča s to ugotovitvijo, ki jo beležimo sploh pri naših obiskih po trgovinah in razgovorih s trgovci: Da je dandanes vse poceni. In da je res: Ce danes kaj kupiš, s tem pravzaprav prihraniš, varčuješ. In kdor ima denarja, danes najpametneje stori, če nakupuje. Toda — kdo pa ima danes kaj denarja? In to je tista tragika: kadar imajo ljudje dlenar, takrat je vse drago. Kadar je pa vse poceni, pa ljudje nimajo denarja. Vrag se tu spoznaj!
Pritisk na dolžnike v Nemčiji
Dasi je novodobna Hitlerjeva Nemčija mnogo izgubila na izvozu, se vendar z vso silo trudi v notranjosti ustvarjati delo in zaslužek Četudi znaša zlato kritje marke samo 12 odstotkov, vzdržuje vrednost marke na prejšnjem višku in žrtvuje v notranjem poslovanju ogromne vsote za javna dela, za zaposlitev brezposelmli in optimistično razpoloženje.	... .,
Kjer je ustvarila s tem veliko likvidnost, pa zahteva tudi strogo izpolnjevanje dolžnosti tako v poslovnem! svetu, kakor tudi napram državi.	, ,
Hitlerjevo glasilo »Völkischer Beobachter« je pred kratkim ostro posvaril dolžnike, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti. -Očita jim.
da skušajo s tujim denarjem delati posle in dobičke,
da ovirajo poslovanje upnika, povzro-čujoč mu skrbi in stroške opominov,
da prisilijo podjetnika na iskanje kreditov, ker mu manjka izdani demr
da povečavajo poslovne stroške podjetnika,
da s tem navijajo cene, ker mora podjetnik vse te stroške vkalkulirati, če noče propasti,
da mu otežujejo nadaljnje poslovanje in
da zmanjšujejo možnost zaposlenja novih moči ter tako v celoti škodujejo gospodarstvu, svojemu narodu in državi.
List pa se iz istih vidikov obrača tudi proti tistim, ki za vsako plačilo v gotovini zahtevajo posebno visoke skorite pri obrtniku, češ, da obrtnik itak kalkulira delo svojih rok najnižje, — in to škoduje posredno tudi uslužbencem.
V drugih primerih pa otežujejo taki ljudje kalkulacijo o uporabljivih sredstvih ter zahtevajo nekako nagrado za to, ko so storili samo svojo dolžnost.
Končni poziv se glasi: »Plačajte pravočasno, plačajte brez odbitka in pomagajte s tem svojemu narodu in državi.«
Mariborske prireditve
Narodno gledališče: V soboto 3. marca ob 20. uri »Gospodična«. Poslednjič. Globoko znižane cene. V nedeljo 4. marca ob 15. uri »Okence«. Zadnjič. Globoko znižane cene. Ob 20. uri opereta »Štambulska roža«. Znižane cene. — Premijera drame »Natalija« ruskega književnika Turgenjeva bo v torek.
Grajski kino: Vojaška humoreska »Dva vesela tovariša«.
Kino Union: veleopereta »Beneška noč« s Tinom Patierom.
Porabljajmo svojo pamet rajši za prenašanje sedanjih nezgod kot pa za premišljevanje o bodočih.
Kdor hoče služiti, mora začeti z najtežjim delom — često že zato, ker more zadostiti samo najnižji službi.
Zahtevajte „RAZGLED“ po vseh javnih lokalih, kavarnah in gostilnah.
Ti-ie velikonočni ptički Velike noči najbrže ne bodo preživeli, ker so iz čokolade.
Grajski kino v Mariboru predvaja od sobote 3. III. do srede briljantno vojaško humoresko
„Dva vesela tovariša“	„ Fr„, „.«.p.,.
Kdor se hoče od srca nasmejati, naj si ogleda ta film I
»Ali bi mi dali dva kovača predujma?« vpraša vajenec.
»Dva kovača?« sklene šef roki. »Kaj se hočete osamosvojit?«
Stric pride z dežele na obisk. Doma je samo mali Peterček. »Daj mi no eno šivanko, gumb se mi je odtrgal.«
»Šivanko? Teli pa nimamo pri nas.«
»Nimate šivank? Saj zna tvoja mamica šivati.«
»Potem bi pa iglo radi, ljubi striček?«
»Da. In malo cvirna.«
»Cvirna pa tudi nimamo nič.«
»Kaj bi ga ne uneli, če injate igle. imate tudi kaj za v igle.«
»Sukanec, mislite, tega imamo pa v vseh barvah dovolj.«
#
Zastopnik neke tovarne pisalnih strojev vstopi v sobo, kjer je šef pravkar objel svojo tipkarico.
»Smola!« mrmra zastopnik. Temu sem hotel ponuditi pisalni stroj take izdelave, da je tipkarica nepotrebna.«
*
»Gospoda moja,« je končal svoj govor zagovornik, »obtoženec je res kriv — toda mislite pri tem na njegovo dete, edino dete in na njegovo staro mater, edino mater ...«
Vetrinjska ulica s Trpinovim bazarjem
Zdaj je bil mandarin docela omehčan. Prijazno me je dvignil in mi položil roko „a ramo: »Bravo, sinko moj, vidim, da si poštenjak od glave do kopita. Zato ti želim, naj ti bodo bogovi naklonjeni in ti skoro dajo, da bos na temle mestu sedel ti. Tedaj mi boš pa lahko vrnil palice s tisto eno navrli, ki sem ti jo ostal dolžan!«
Recite, ljudje božji: ali ni bil sijajen dečko ta rnoj mandarin. 1 a kako me je šele iznenadi!, kn me je hkratu imenoval za svojega tajnika.
Roke so se mi tresle od veselja, ko sem prejel dekret. Vendar bi ga bil kmalu spet polomil. V dekretu namreč ni stalo nič o plači. Pa sem si zadevno dovolil pohlevno vprašanje.
Tedaj se je mandarin vznevoljil. »Plačo?« je zavpil. »Kaj vam Pnde v glavo. Veseli bodite, da vam dam to krasno sluz-bico zastonj. To storim! samo iz ozirov na najino staro šanghajsko prijateljstvo, i oda <*- državni uradnik s plačo, kdaj m kje ste to videli? To bi država kmalu skrahirala. Plačo vleči, to bi znal vsak tepec, toda zaslužiti, tu je treba prebrisane glavice, prijatelj! Zaslužili boste toliko, kolikor boste pač znali zaslužiti. Ker pa ste začetnik, Kakor vidim, vam dam tale migljaj: glejte, da boste vsako zadevo čimbolj komplicirah. Ali zdaj razumete?«
Seveda sem zdaj razumel. Globoko sem se zahvalil ekscelenci in nato hitel oznanit to vest svojim prijateljem, predvsem pa svojim^ protivnikorm Osebni tajnik njegove ekscelence gospoda mandarina. Ha, to bodo popokali od zavisti!
Sicer... v sebi sem začutil malo mo-raličnega mačka, zakaj, hm, povzpel sem se na imenitno mesto ne po zaslugi, marveč po zvijači, z eno utajeno batino. Torej Pravzaprav s sleparijo... No, pa kaj zato? Znati se mora!	(Dalje)
Dve usodi
Nedavno se je pojavil v ruskem mestu Harkovu beden, razcapan mož in je spraševal mimoidoče po neki ulici, ki je pa nihče ni poznal, ker je že zdavnaj ni bilo več. Po dolgem iskanju je mož obstal pred neko hišo. Zdela se mu je znana, vendar je dvomil, ker je bila ta hiša zdaj sedež oblasti.
Ljudem, ki so ga poslušali, je pripovedoval svojo zgodbo: Ta hiša je bila nekdaj stanovanjska hiša, v kateri je zra-stel on, Ivan Nasedkin. Pred 25 leti je zapustil to hišo, ne da bi slutil, da še kdaj prestopi nje prag. Takrat je sedel s svojimi tovariši dijaki okrog mize v razgovoru: ker pa so jim; bile pošle cigarete, je -šel kupit drugih. Ko pa se je vrnil, je opa-z-il, da je policija med temi obkolila hišo.
Ker se je Nasedkin, kakor v tistih časih vsak dijak, vneto bavil s politiko in pripadal neki, četudi zmerni stranki, je imel dosti^ vzroka, bati se policije. Zato je hitro zbežal na kolodvor, kupil vozovnico za tisto malo denarja, kar ga je imel pri sebi, in se tako peljal v bližnje mesto. A tam ga je nekdo ovadil, pa so ga prijeli in ko je izkušal pobegniti, so ga poslali v Sibirijo. I am se mu je posrečilo pobegniti. Mesece se je klatil po tajgi, se pridružil tolpi postopačev in tako dospel v Vladivostok.
Tam se je ukreal na neko ribiško barko in se popeljal na Japonsko, se vtihotapil na neko ladjo, ki je bila namenjena na Kitajsko. Tako je prišel v Šanghai. Od tam se mu je posrečilo priti v Avstralijo. Tam je imel srečo: odkril je zlato žilo. Tako je postal imovit mož in je ustanovil časopis za ruske naseljence.
Nekega dne pa je izgubil vse premoženje pri neki spekulaciji. Zdaj je bil spet
brezdomec, spal je pod milim nebom, se Podal na pot in prispel v Melbourne, kjer bi se bil kmalu oženil, — bil je zelo čeden človek, — a ga je neki rojak pregovoril, naj poizkusi svojo srečo v Južni Ameriki. Toda ladja, na kateri se je peljal Nasedkin v Južno Ameriko, je blizu obale nasedla, Nasedkin se je z nekaj potniki komaj rešil na suho in jo potem mahnil proti Santiagu.
Tam je otvoril tovarno za rusko umetnostno obrt. Nekega dne pa je spet izgubil vse imetje. Spet je šel po svetu, prehodil pragozdove, visoko gorovje And, doživel na tem potu nešteto pustolovščin in končno dospel v Botago. Toda tudi tukaj mu ni bilo obstanka. Postal je mornar na nekem parniku, ki je vozil po reki Magdaleni. Nekoč je šel v nekem pristanišču na suho in se naenkrat znašel v koloniji gobavcev. Groza ga je obšla in je pobegnil. Nato se je ukreal na neko angleško ladjo in se pripeljal spet v Evropo, vstopil na Francoskem’ v tujsko legijo, odkoder pa je kmalu pobegnil in dospel v Carigrad, od tam pa romal skozi Malo Azijo, preko Kavkaza in preko stepe, dokler ni slednjič dospel v svoje rodno mesto — berač. *
Življenjska zgodba avstralskega kapitana Clarenca Williama Bodyja je istotako zelo pisana:
Ko mu je bilo 18 let, ga je pri nekem uporu nekdo zabodel z bajonetom. Leta 1915 je stopil v vojsko, ki je branila Gal-lipoli, kjer je bil smrtnonevarno ranjen, da so zdravniki že obupali nad njim.
Toda ozdravel je in poslali so ga na francosko fronto, kjer se je zastrupil s plinom in zadobil živčni šok, ko se je v njegovi bližini nenadoma razletela granata.
Potem se je vrnil v Avstralijo. Po končani vojni se je vozil z avtomobilom, ki pa se je po nesreči prevrnil in ga pokopal pod seboj. Pri neki avtomobilski nesreči pa se mu je voz popolnoma razbil. Obakrat so ga potegnili izpod ruševin težko ranjenega.
ženo ob avstralski obali, ko je nenadon pljusknil ogromen val na obalo in oba spl vil v morje. Po polurnem naporu se ti je posrečilo rešiti ženo, ki ni znala plava On sam pa je ves potolčen in razpraski zlezel na suho.
V maju minulega leta pa je pac nanj kos rude. ko je delal v nekem zlat kopu. Prinesli so ga napol mrtvega v b( nico.
Koncem minulega leta pa je kapitai Bodyja resnično pokosila smrt. Padel z neke skale na Mount Veronyju v bliži Oberona v Avstraliji v globok prepad se ubil.
HRANILNICA DRAVSKE
BANOVINE MARIBOR
CENTRALA: MARIBOR v lastni novi palači na oglu Gosposke-Siovenske ulice
PODRUŽNICA: CELJE nasproti pošte, prej južnoštajerska hranilnica
Sprejema vloge na knjižice in tekoči račun proti najugodnejšemu obrestovanju. Najbolj varna naložba denarja, ker Jamči za vloge pri tej hranilnici Dravska banovina s celim svojim premoženjem in z vso davčno močjo.
Hranilnica izvršuje vse v denarno stroko spadajoče posle točno in kulantno.
RAZGLED
Stran_4
S. S. Van Dine:
V	oblasti demonov
Kriminalni roman
(3. nadaljevanje)
Torek, 9. novembra, 2.30 pop.
Hiša üreenove družine — »gosposka hiša«, kakor so jo imenovali Newyorcani
—	je bila ostanek stare city. Že skozi tri generacije je stala na svojem mestu na vzhodnem koncu 53. ceste. Vsenaokrog se je velemesto razvijalo, ona pa je ostala nedotaknjena na svojem mestu. Sredi šumne soseščine je bila kot nekaka oaza miru
—	široka in mogočna. Stari 'Fobija Greene je v svoji oporoki določil, da mora hiša ostati taka kot je, najmanj še petindvajset let po njegovi smrti, kot spomenik njega samega in njegovih prednikov. Tik pred svojo smrtjo je dal okrog svojega posestva zgraditi visok kamenit zid z ogromnim železnimi portalomi na 53. cesto in majhnim stranskim vhodom na 52. cesti, ki je bil namenjen za dobavitelje in služinčad.
Hiša sama je bila dve in pol nadstropji visoka, iz strehe je molelo več šilastih stolpičkov in arhitektonsko okrašene skupine dimnikov. Ozračje dostojanstva in fevdalne tradicije je obdajalo njeno kamenito zidovje.
V	vrtu pred hišo so bili zasajeni široki javori in skrbno obrezano zeleno grmičevje, pomešano z grmički hortenzij in španskega bezga: na zadnji strani hiše pa so sklanjale vrbe žalujke svoje vejevje v mimo tekočo reko. Pota po vrtu so bila obrobljena z mejami belega trna, na notranji strani obzidja pa je raslo špalirno sadje. Na zapadni strani je vodila široka asfaltirana vozna pot do garaže, katero je bila sezidala sedanja generacija Greenovih. Toda tudi tu je živa meja branila očesu, da bi videl kaj modernega.
Ko smo tistega sivega novemberskega popoldne prišli do hiše, je ležalo nad hišo in vrtom nekako ozračje brezupnosti. Golo drevje in grmovje ie štrlelo v zrak kakor mrliška okostja, travo in pota pa so pokrivali umazani kupi snega. Samo glavno pot so bili površno odkidali. Sivo zidovje hiše je v medli luči mrkega dne učinkovalo grozeče. Spreletela me je temna slutnja, ko smo stopali po stopnicah k visoko vzboče-nemu glavnemu vhodu.
Sproot, sluga, star, krmežljav možiček, kozlovskega obraza nam je s svečanim dostojanstvom odprl in nas povedel v velik, temačen salon, kjer so s težkimi zagrinjali zagrnjena okna gledala na reko. Nekaj trenutkov nato je vstopil Chester in pozdra-
vil Markhama na najprisrčnejši način. Fila, Heatha in mene je odpravil s površnim: po-kimom.
»Zelo ljubeznivo od vas, da ste prišli, Markiram,« je dejal in z nervozno živahnostjo prožil sodniku roko. »Najbrže boste takoj pričeli z zasliševanjem. Koga naj prvega pokličem?«
»Za to je zaenkrat še čas,« je odgovoril Markham. »Najprej bi vas prosil za kolikor mogoče natančne podatke o vašem osobju. Povejte mi vse, kar veste.«
Greene je nemirno drsel po stolu. »Imamo v hiši samo štiri ljudi. Kljub temu, da je hiša velika, ne potrebujemo mnogo služabnikov. Julija je od nekdaj nadome-stovala gospodinjo, in Ada se je zavzela za nrater. — Pričeti hočem s starimi Sproo-tom. Že trideset let je pri nas lakaj, točaj in hišnik v eni osebi, družinski faktotum take vrste, kot so priljubljeni v angleških romanih: vdan, zvest, nekoliko tiranski, — za moje pojmovanje prava nadloga. Potem imamo dve služabnici, eno za sobe, drugo za splošno postrežbo. Hemming, starejša od obeh je že deset let pri hiši. Druga — Barton — je mlada in prenapeta: misli, da je neodoljiva in spada k tistim, ki neprestano čakajo, da jih bodo zdaj, zdaj moški prijeli za grivo in poljubili. Sibyla jo je nekje staknila. Taka bedasta izbira ji je čisto podobna. Že dve leti krasi ta »biser« s svojo navzočnostjo našo hišo. Njen delokrog je s tem izpolnjen, delo ji ne prija. Naša kuharica je iz Danskega. Vedno trdi, da so tla v kuhinji tako čista, da bi še tako natančen človek lahko z njih jedel — no, nisem še poizkusil. Stari jo je eno leto pred svojo smrtjo sprejel v službo in je v oporoki določil, da lahko ostane v hiši. dokler hoče. — 'Tako, to bi bila služinčad te hiše. Poleti se potika po zemljišču tudi vrtnar, ki pa 'prezimuje vedno daleč nekje od tu.«
»Šoferja nimate?«
»Pri nas bi bil nepotreben. Julija je sovražila avtomobile, Rex pa se trese od strahu, kadar sedi v avtomobilu. Kot kaka stara prismuknjena devica. Jaz šofiram sam, - imam svoj lastni dirkalni voz, in Sibyla vozi kot vrag. Ada zna tudi šofirati, včasih se posluži Sibylinega avtomobila, če ji naša stara gospa ob kaki priliki da prosto.«
Markham si je nekaj beležil. Zdaj je vzel cigaro iz ust in vstal. »Ce nimate nič proti temu, Mr. Greene, bi si sedaj ogledal hišo.«
Chester Greene je napravil važen obraz. »Prostor, iz katerega smo pravkar j prišli, je seveda bil salon,« je bahato tol-I mačil. »Tam« — pokazal je z roko v ozad-
je dvorane, na ono stran širokih mramor-natih stopnic, vodečih v zgornje nadstropje, — »je biblioteka, .očetova celica; imenoval jo je najsvetejše. Že dvanajst let ni stopila vanjo človeška noga. Mati jo je po smrti starega zaklenila — nekako iz pietete — in kljub temu, da sem vporabil vse možnosti svoje zgovornosti, da bi jo pripravil do tega, napraviti iz knjižnice biljardno sobo — mi ni hotela izročiti ključa. Mati ima železno glavo. Nobena sila na svetu ji ne more izvabiti nečesa, česar ona noče.«
Odgrnil je zavese pred visokimi vrati, ki so vodila v neki prostor nasproti salona. »Tu je sprejemnica. Skoraj nikdar je ne uporabljamo, je preveč neprijetna. Razen tega kamin ni v redu; vselej, kadar hočemo zakuriti, moramo klicati dimnikarja. Zadaj,« — z ustnikom je pokazal na dvojna vrata v steni — »je jedilnica, ki je v zvezi s kuhinjo in shrambami. Ali si hočete ogledati kraljestvo danske vile?«
Markham je odkimal. »Zaenkrat ne, Mr. Greene. Ali bi bili tako prijazni in nas povedli v gornje prostore?«
Šli smo po mramornatih, s krasnimi orientalskimi preprogami pokritih stopnicah in prišli na širok, dvorani podoben hodnik prvega nadstropja.
Sobe so bile tu zelo enostavno narejene. Šest spalnic je imelo izhod na hodnik. Na vsaki strani so bile tri. Gledano od glavnega stopnišča je bila levo spredaj soba mlajšega brata Rexa, potem Adina spalnica, ki je bila po prostorni oblačilnici v zvezi s spalnico stare Mrs. Greenove. Ti dve sobi str 'meh tudi izhod na skupen balkon, od kooer se je lahko po širokih stopnicah prišlo v vrt.
Na drugi strani hodnika pa so bile po vrsti Julijina, Chesterjeva in Sibilyna soba. Te sobe so bile vsaka zase, druga z drugo v nobeni zvezi. Opozarjami na to, da so bila vrata v sobo Mrs. Greene in Sibyle takoj za glavnim stopniščem, medtemi ko sta bila vhoda v Adino in Chesterjevo sobo tik pri glavnem stopnišču. Vrata v Julijino in Re-xovo sobo pa so bila nekaj metrov oddaljena od stopnišča. Med Adino in Mrs. Gree-novo sobo je bila majhna umivalnica, katera pa je bila dostopna samo iz hodnika. V ozadju pa je bil hodnik zaprt z nihalnimi vrati, skozi katera se je prišlb na stopnišče za služinčad.'1')
Chester nam je na kratko razložil to razvrstitev posameznih prostorov in šel po
*) Cenjeni čitatelj si lahko po tem opisu napravi skico, na podlagi katere bo lažje zasledoval dogodke.
Štev. 9
hodniku k Julijini sobi. »Mislim, da hočete tu notri najpreje pogledati,« je dejal in odprl vrata. »Ničesar se nismo dotaknili — policija je tako želela. Jaz seveda ne morem uvideti, kakšen smisel naj ima to, da leži krvavo posteljno perilo še naprej tu. Pogled nanj je strašen.«
Soba je bila velika in bogato opremt-Ijena, srčkana, s svetlozeleno svilo preoblečena oprava je bila zelo prikupno razporejena po sobi. Nasproti vrat je stala postelja. Temile lise na bogato vezenem platnu so bile tiha priča tragedije, ki se je bila prejšnjo noč tu odigrala.
Filovi pogledi so šli po sobi in se končno ustavili na staromodnemi kristalnem: lestencu. »Ali je tu gorela luč, Mr. Greene, ko ste včeraj ponoči prišli v sobo Vaše sestre?« je malomarno vprašal.
Chester je mračno prikimal.
»Kje pa je stikalo, če smem vprašati?«
»Tu, poleg omare.« Chester Greene je z ravnodušno kretnjo pokazal na krasno izrezljano omaro, ki je stala v niši blizu vrat.
»Torej ni stikalo vidno kar tako?« Filo je šel do omare in si ogledal stikalo, ki 'je bilo na stranski steni niše — skoraj v kotu — pritrjeno. »Neverjeten ta tat!« je pripomnil. Potem je pristopil k Markhamu pri oknu in mu tiho nekaj govoril.
Markham je prikimaval. »Mister Greene,« je vljudno dejal, »imami eno prošnjo:
I ojdite v Vašo sobo in vlezite se natančno tako v posteljo, kot ste včeraj ponoči ležali, ko ste zaslišali strel. In ko potrkam na zid, vstanite in storite natančno isto, kar ste včeraj ponoči storili. Hočem samo ugotoviti, koliko časa boste za to potrebovali.«
Mož je postal ves rdeč v glavo in besno pogledal sodnika. »Moram reči, mister Markham...« je pričel. 'Toda skoraj v istem trenutku je napravil pritrdilno kretnjo in odjadral iz sobe.
Filo je potegnil uro iz žepa in čez nekaj časa je Markham potrkal na zid. Čakali smo — neskončno dolgo, se mi je zdelo. Končno so se vrata tiho odprla in Chester Greene je previdno pogledal skozi odprtino. Počasi je šel njegov pogled_ po sobi. Potem je oklevajoče vstopil in šel proti postelji.
»Tri minute in dvajset sekund,« je naznanil Filo. »Zelo vznemirljivo • • • Kaj menite, seržant, je počel vlomilec v času med obema streloma?«
»Kako naj jaz to vem?« je zarenčal Heath. »Najbrže je v temi taval in iskal stopnice.«
(Dalje prihodnjič.)
Elastična zadeva
Prizorišče: neka policija.
Obdolženec: »Gospod komisar, saj jaz nisem prvi, s katerim ta grobijan tako postopa. Saj je v naših krogih že dobro znan.
Komisar: Kakšni krogi pa so to?
Obdolženec: No, no, gospod komisar, saj nas poznate, kar nas je takih brezposelnih...
Komisar: Torej točaj v zajutrkovalnici trdi, da ste prišli v lokal z očitnimi namenom igrati Mico Kovačevo.
Obdolženec: Jaz, pa kaj takega? Prosim, gospod komisar, poglejte v akte, če sem kdaj že kaj takega naredil!
Komisar: Jaz vidim tu kar štiri take kazni.
Obdolženec: To je vendar že zdavnaj zastarano, gospod komisar! Časi so minili, ko si je nas eden mogel privoščiti gostilno.
Komisar: No, če nič ne plačate, greste lahko tudi k »Orlu«.
Obdolženec: Tako? Prosim, se bom pa skliceval na vas, gospod komisar!
Komisar: Na mene se ne boste nič sklicevali. Ne delajte se tu tepčka. Torej vi tajite?
Obdolženec: Saj bi nič ne tajil, ampak sem moral protestirati, ko mi je takoj eno prisolil, ko tega vendar nima v svoji koncesiji.
Komisar:	Dobro, pa pokličimo pričo.
Gospod Hrošč!
Hrošč: Klanjam se, gospod komisar, klanjam se.
Obdolženec (mrmra): Kako je pa tukaj sladek!
Komisar: Torej, gospod Hrošč, kako je bila ta zadeva?
Hrošč: Gospod komisar, odprem rano zjutraj lokal, pa kdo pride noter...
Obdolženec (se vmeša): Gospod komisar, prosim protokolirati!
Komisar: Kaj hočete? Kaj naj protoko-liram?
Obdolženec: To, da sem bil prvi gost.
Komisar: Nekdo mora vendar biti prvi.
Obdolženec: Je že res, ampak ta prvi prinese srečo. 'Temu se spodobi Šilce slivovke gratis, ne pa ena po gobcu.
Komisar: Hm, da bi ravno Mica Kovačeva prinesla srečo? ...
Obdolženec: Mica Kovačeva! 2e spet ta beseda. (Hrošču.) No, ti grobijan, pa povej, kako moreš reči, da nisem imel nič denarja?
Hrošč: Gospod komisar, če je dovoljeno reči kako besedo... Njegove prve besede so bile: Hitro vroč rum- s čajem, preden se začne kraval!
Obdolženec: No, ne rečem, da tega nisem rekel, ampak, kaj ima to opraviti z denarjem?
Hrošč: Poglejte, gospod komisar, to so take stare šale. To vsi poznamo. Ce vprašate takega človeka, kakšen kraval, pa bo odgovoril: »Ki ga boš ti napravil, če ti povem1, da nimam niti solda!«
Obdolženec: Jaz sem pa to čisto drugače mislil.
Hrošč: Ga vprašam: Ali imate kaj denarja, gospod? Kriči on: Kaj? Ce imam denarja? Slučajno ga imami. Lahko prinesem dokaze. Potlej je pa zahteval še svežo žemljo. Mu pravim: »Jih še nisem dobil od peka.« Pa je kar začel pretipavati žerji’-Ije v košari s svojimi umazanimi parklji.
Obdolženec: Ti imaš pa lepe! Saj tudi ti pretipavaš žemlje!
Hrošč:	Prosim, samo enkrat, zaradi
kontrole!... Pa ko sem ga zaradi tega pokaral, mi je pa žemljo, ki jo je imel ravno v roki, vrgel v obraz.
Največje okostje na svetu.
V londonskem muzeju imajo to okostje predpotopnega nestvora, ki je tako veliko, da zavzema celo dvorano.
»Jaz se zdravim sami po knjigah.« »Pazi, da ne umrješ na kaki tiskovni pomoti.«
■apetniško In torkarsko delavnico
sem otvorit
I in se cenj. občinstvu vljudno priporočam
Martin Šterbal, tapetnik in torbar
Maribor. Aleksandrova cesta St. 61
Obdolženec: Ne, iaz sem jo samo z jeze vrgel v košaro nazaj, vi ste me pa takoj klofutnili.
Hrošč: Lahko prisežem, da sem z roko samo zamahnil nazaj, da bi mi žemlja ne razbila očal. Saj je imela žemlja tako moč, da je zletela tja v kot...
Obdolženec: Jaz sem jo samo vrgel v košaro.
Komisar: No, pa vzemimo, da je bila to elastična žemlja, ki je sama skočila iz košare. Glavna stvar je, ali je obdolženec poizkušal opehariti vas za zapitek in ali je iz jeze, ker se mu je to ponesrečilo, v lokalu napravil izgred. Bomo to elastično zadevo odstopili rajši sodišču. * *
HUMOR
Križaljka
	[Ti f	M	K
FSWTnWr			
	3b, PT	s	r
Katehet razlaga v šoli: Grehi očetov se maščujejo na otrokih. Kdo ve za kak primer? — Lojzek: Ce mi moj oče pomiaga pri nalogah.
•
»Kaj pa je mamici, da leži,« vpraša mali Rajko očeta.
»Le pomisli, ta smola,« razlaga oče. »Ko je štorklja prinesla tvojega bratca, je vščipnila mamico v nogo.«
»Uboga mamica,« pravi Rajko. »Najprej ima tako težek porod, potem ji pa pretisnejo še nogo.«
*
»Koliko si stara?« vpraša gospod Milico.
»Dvanajst let.«
»Že? Imel sem te za mlajšo.«
»O, vi laskač!«
*
On: Prepovedujem ti, da si brez mojega dovoljenja daš odstriči lase.
Ona: Mar si ti mene vprašal za dovoljenje, ko si si nabavil svojo plešo.
*
V telovadni uri uči učitelj učence veslanja. »Predstavljajte si. da sedite v čolnu in veslate. Ena-dve, ena-dve, ena-dve ...«
Vsi otroci vadijo, le mali Franček sedi nepremično.
»Zakaj ne vadiš?«
»Jaz vozim1 z motornim čolnom.«
*
»Oprostite, prosim,« pravi potnik, »ste vi gospodar te hiše?«
»Seveda: moja žena je že tri tedne v toplicah.«
Ni treba gotovine!
S hranilnimi knjižicami domačih denarnih zavodov morete najbolj ugodno kupiti pohištvo, divane, otomane, matrace, stole ter vse druge za stanovanje potrebne predmete v trgovini pohištva
ERNEST ZELENKA. MARIBOR
Ulica 10. oktobra štev. 5
Vodoravno: L glavno mesto male kneževine v Evropi. 5. blazen. 7. osebni zaimek. 9. vrsta papige. 11. vodna ž.ival. 14. vrh v Karavankah. 17. nakopičen. 19. vrsta kače. 20. struja. 21. patriot (mm.). 26. reka v Jugoslaviji. 27. osamljena. 28. število. 30. zabavišče. 31. število. 32. denarni zavod.
Navpično: 2. žensko krstno ime. 3. merilec časa. 4. del stanovanja. 6. dvoživka (mn.). 8. gol. 10. pokolenje. 12. indijski bog. 13. drevesni izcedek. 15. zaupno (tujka). 16. turški poveljnik. 18. reka v Rusiji. 22. vrsta žita. 23. del meseca. 24. okrajšava za Zed. države Severne Amerike. 25. luka v Italiji. 29. oče (p. d.). 30. domača žival.
Rešitev križaljke v štev. 8.
Vodoravno: 4. on. 7. Rivera. 8. pribor. 9. kolomaz. 11. nem. 12. lek. 14- ocet. 18. kava. 20. žar. 21. elita. 23. srd. 24. Portugalska. 25. trd. 26. agava. 27. Ana. 29. Linz. 31. oder. 32. Abo. .35. ura. 36 ovaduhi. 37. Andrej. 38. Laotse. 39. in 40. N. N.
Navpično: L Primož. 2. peket. 3. Brom. 4. oral. 5. nizek. 6. prepad. 10. Ob. 11. nerodna. 13. kaskada. 15. Capri. 16. sluga. 17. otava. 19. vrane. 21. eta. 22. Ala. 25. tlačan. 28. Arabec. 30. /bori. 31. Orion. 33. oven. 34. od. 35. uhan.
Trnovski dom, Hnrlbor, Aleksandrovo 25
Izdaja konzorcij »Razgleda«, predstavnik in urednik Josip Fr. Knaflič v Mariboru: tiska Ljudska tiskarna d. d., predstavnik Josip Ošlak v Mariboru.
ilek«, kako: