V Ljubljani. — Založila Katoliška Bukvama.

Marijina otroka.

Povest

iz kaVkaških g

V nemškem spisal

^Josip^§pilltnann,^§).

Q_ G)

ITT. zvezek — S štirimi podobami.

<5 fsfajgfsrs e)

V L j ubljani.

Založila Katoliška Bukvama. — Tiskala Katol. Tiskarna.

1900.


OBSEG.

Stran

I. Slovo.  I

II. V ruskem taboru. 9

III. Mladi poljak.12

IV. Vraže Abhazov.17

V. Darovanje.22

VI. Pogovor na drandskih razvalinah . . 2g

VII. Prvi pouk ..34

VIII. Starec na Elbrusu.40

IX. Razni načiti.46

X. Poskušnje.5 1

XI. Rusi so tu.56

XII. Rešitev.62

i. Slovo.

iVTed Črnim in Kaspiškim morjem kipi
proti nebu strmo gorovje —■ Kavkaz — in tvori
naravno mejo med Evropo in Azijo. Elbrus
po naše »Svetlikavec", in Kasbek „Bela gora"
naj višja vrhunca pokrita sta z večnim snegom,
ter presegata celo Montblank po višini. Popot¬
niki ju radi primerjajo divje romantičnim oko-
| licam v Švici in Tirolah. Tudi ondotni prebi¬
valci so podobni planincem po srčnosti in
iskreni ljubezni do svobode in domovine. Skoro
sto let so se bojevali kavkaški rodovi z Rusi
za svobodo in skalnato svojo domovino. Pre-
obladali so jih Rusi, a niso jih zmagali v po¬
štenem boji, temuč zadušili so jih s svojimi
neštetimi trumami. Podjarmljenje kavkaških
plemen je stalo carja polmilijona vojakov.

Iz zadnjih teh bojev hočemo podati malim
čitateljčkom mično povest, ki je večinoma res¬
nična.

Na obali Črnega morja je gorovje posebno
strmo in skalovito, ter se divje spenja v višavo.
Tu raste kostanj, divje smokve in širokovejnate
plantane, vmes pa bodeče akacije, kaktus, raz-

i

1

lični praprot in drugo neprodirljivo grmičevje.
Težko je tujcu zasledovati ozke stezice, ki se
vijejo po tej goščavi. Nato se dospe na gorske
planote, za katerimi se vrstč tem divnejši gorski
vrhunci. Tu pa se ne obnese več listnato drevje.
Nadomeščajo ga stoletne smreke in jelke. Gorski
potoki se penijo po bregovih in pečinah, sem
in tje pa se še nahajajo zelene dolinice, ob¬
robljene z visokimi vršaci in porastene s soč-
nato travo in zeliščem.

Po teh gorskih planotah pasejo ondotni
prebivalci Abhazi svoje mnogoštevilne črede.
V zatišji pod goro si postavijo obširno selo,
mi bi rekli pristavo, tako, da so zavarovani
ostrih vetrov z Elbrusa in viharjev od Črnega
morja sem. Daleč okoli se razteza trdna kame-
nita ograja, pri vrhu opletena s trnjem v bran
gozdnim zverem. Na jedni strani so postavljene
koče za družino in pastirje; srednja je najob-
širnejša, „june“, t. j. velika hiša imenovana. V
tej stanuje „starosta“, gospodar z ženo in
otroci, kar jih še ni 12 let starih. Starejši otroci
prebivajo v sosednih kočah, isto tako pastirji.
Druga polovica pristave pa služi kot staja. Tu
stojč hlevi, kašče, in gospodarska poslopja,
tako da je pristava z daljave dostikrat podobna
majhni vasici, ter šteje pogosto nad sto oseb.

V takej pristavi gospodoval je Usbanok
„Afokol“ „prostorojen“, kavkaškega plemena
Keble. Tudi njegovo selo štelo je nad sto pre¬
bivalcev, kateri so visoko čislali svojega gospo¬
darja. Kočice so se vrstile pod strmo skalo,

ki je bila porastena z bršljanom, okoli ograje
pa se je razprostirala lepa planinica, po njej pa
je podil srebrni potočec svoje valčke po belem
pesku.

Lepega pomladnega večera 1860. leta gnal
je deček kacih dvanajst let čredo k potoku
napajat. Veselo je žvižgal in prepeval. Kar na¬
enkrat utihne, ker zagleda tri jezdece v urnem
diru po stezi prihajati. To niso navadni „Afo-
koli“, misli si deček, ampak najbrž „vorki“
(vitezi) ali celo „peši“ (knezi). Oj kako se
leskečejo sablje zlata in .drazih kamenov 1 Tako
lepega orožja še moj oče nima!

„Hej dečko, ali je „Afokol“ Usbanok v
poslopji?" vpraša prvi jezdec, ki je prihitel po
stezici.

„Moj oče je doma, o knez“, odgovori
deček z na prsih prekrižanima rokama, ter se
globoko prikloni. »Hočeš li sam k njemu, ali
naj ga sem pokličem?"

„Vrl dečko si. Kako ti je ime, in odkod
veš, da sem jaz knez?" vpraša jezdec pastirčka,
ter si gladi svojo lepo rujavo brado.

»Marjub je ime tvojega ponižnega sluge,
spoznam te pa za kneza, ker imaš tako drago¬
ceno orožje."

»Moder si, Marjub; ako se bodeš v bo¬
doče čvrsto boril z Rusi, dobil bodeš ravno
tako krasno orožje. Pojdi toraj in pokliči očeta."

Marjub se prikloni ter pravi: „0 knez, žal,
da nisem tako velik, kakor moj brat Malek,
žal, da se ne smem še boriti z zlobnimi Rusi!“

4

Potem pristavi: »Jaz grem očeta klicat, pa
prosim, bodi tako dober ter reci svojima tova¬
rišema, naj malo pazita na moje krave. Sivka
je muhasta, večkrat mi je že pobegnila v gozd."

Jezdeci se dobrovoljno nasmejejo nedolžni
prošnji, in knez zagotovi dečka, da ne bo spustil
sivke spred oči, naj le teče V malo minutah
se ta povrne s svojim očetom.

„Odpusti, Usbanok, de knez, „da danes ne
morern kot gost ostati v tvojej hiši. Mudi se
nam. Se danes moramo čez gorski prelaz, da
se združimo s četami Mokošev.*) Ožeti so nam
sporočili, da se bližajo Rusi z močnimi četami,
mnogimi topovi in strelivom od reke Tiflisa
proti kasbeškem sedlu. Najbolje bo, da jih zgra¬
bimo v globeli med soteskama. Požuriti pa se
moramo, kar nas neso konji, da dospemo o
pravem času. Vsaj se nam pridružiš, junaški
Usbanok? Koliko mož pripelješ?"

„Pet in trideset dobro oboroženih in iz-
vežbanih vojnikov", odgovori ponosno Usbanok.
„Nobeden ne bo zaostal, razun kovača Mah-
muda, ki nam popravlja orožje, katero smo
dobili v zadnjem boji z Rusi. A smodnika nam
manjka. “

„Tega gremo ravno k Rusom iskat“, od¬
govori knez. »Kar ukaži sedlati. V Iba-potoku
pri smreki »hudourniku 14  se snidemo. Pri teh
besedah se knezi priklonijo ter odjezdijo v
skok ob pogorju.

*) Mokoši in Ožeti Kavkaška plemena.

5

Usbanok potegne samokres izza pasa ter
ustreli v zrak, nato zategneno zabrlizga — in
po kočah in po gričih vedo vsi njegovi ljudje,
da se je treba urno zbrati nad sovražnika. Ni
minilo pol ure, in na dvorišču je bilo vse živo,
vsi orožja vajeni možje stali so v bojni opravi
okrog svojega vodnika. Usbanok je stal pri
svojem krasno okinčanem žrebcu, čez ramo
mu je visela puška z dolgo cevjo in lepo okin-
čanim kopitom, ob boku pa kriva sablja s
pozlačenim ročem; v pasu mu je tičalo bodalo
in dvoje samokresov, prsi pa mu je krasila
dvojna vrsta slonokoščenih dobro napolnjenih
patron in k sedlu je pritrdil težko bojno sekiro.
Ko vidi vse svoje sinove in hlapce zbrane,
vzravna se ponosno, potegne bliščečo sabljo iz
nožnic, ter prične s krepkim glasom:

»Dragi sinovi in domačini! Zopet odmeva
bojni rog po naši domovini. Ruski medved
razteza svoje tace po naših divnih gorah, lepih
čredah in sladkem satovju naših bučel. Mnogo¬
krat so ga že opikale, da se je rujovč pobiral
po prelazih in soteskah in tudi danes ga ho¬
čemo dostojno sprejeti in ž njegovo krvjo
oprati madeže, katere je utisnil našim bratom
na vshodu, šejku Samilu in njegovim pleme¬
nitim drugovom. Raje umreti, ko upogniti
glavo in tilnik pod ruski jarem. Odkod ima
Rus pravico prilastovati si naše gore? Odkar
stojč, so bile naše in naših pradedov! Mi ne
zahtevamo njegovih dežel, naj ne grabi on
naših. In vendar se že bojuje z nami nad 70 let,

6

mori nam očete in sinove, ropa nam žene in
otroke ; sedaj nam hoče ugrabiti še zadnjo ped
zemlje, na kateri stojimo. A osvetiti hočemo
solze in kri naših dragih, ter roparju pokazati,
kedo smo mi! Ubranili smo se turškega jarma
in njihove vere. Turška vera — fej — zlobna
je, a ruska vera — fej — je še zlobnejša.
Kako bi sicer Rusi zamogli pričeti tako kri
vično vojsko z nami, kako jo nadaljevati ?
Stanovitni toraj ostanemo veri naših očetov.
Naš Bog je. „Ta“ (Bog) in „Jesa“ (Jezus) sin
velkega „Ta". Verujemo v sv. križ, katerega
je nosil za nas „Jesa“ in v njegovo mater
»Maro" (Mater Božjo). Mi častimo cerkvice —
žal da nam jih je toliko razrušil ljuti Turek

— Bog ga kazni zato — obhajamo praznike

— imamo post, — to je naša vera, druge
nečemo, ne turške, ne ruske! In za prostost,
za vero in domovino hočemo zmago ali smrt!"

„Zmago ali smrt!" zavpijejo navdušeno
vojniki, h krati se zabliskajo sablje, kot čisto
zlato v žarkih zahajajočega solnca.

„Zdravstvujte, ljubi otroci in družina! Iz¬
ročam vas varstvu zvestega Murka, on naj
mesto mene zapoveduje, dokler se ne vrnem.
Ne jokaj Mara! Tvoja mati ni točila solz kadar
sem odhajal v boj. Saj tudi Marjub, moj čvrsti
sinko, ne joče!“

„Ne oče, rajši bi šel s teboj, ter bi ti v
boji nabijal puško 1“

„Vprihodnje sinek, ko bodeš večji!" S
temi besedami stisne oče sinka k sebi, poboža

„So že tu“, kličeta otroka in mahata z ruticami po zraku.

(Str. 7.)

7

Maro, ter ji pogladi rumene kodre s čela, ter se
z mladeniško čilostjo dvigne na sedlo. „Zdravi!“
oglasi se še jedenkrat in z veselim vriskom
oddirja mala, a hrabra četa.

„SreČno !“ odzdravijo zaostali, ter gledajo
za njimi, dokler jih gozd ne zakrije njihovim
očem.

„Veš kaj, Marjub“, reče Mara bratcu, „z
onele skale jih pa lehko še enkrat vidiva." To
rekši ga prime za roko in z urnimi koraki hi¬
tita na bližnjo višino. Na vrhuncu se jima je
odprl krasen razgled proti vshodu in zahodu.
V valovih Črnega morja žarili so zadnji žarki
zahajajočega solnca, na vshodu pa so bliščali
čarobni vrhovi Elbrusa, kakor čisto zlato

Otroka se danes nista zmenila za naravno
lepoto, nemo sta sedela na skali, kar zavpijeta
oba hkrati: „So že tu, so že tul" ter mahata
z ruticama po zraku.

Oče se dobrovoljno ozre na nju, in Malek,
starejši brat, jima prijazno odzdravlja.

Ko so beli jezdeci zginili za goro, utihnila
sta zopet naša znanca, ter molče zrla pred se.
Kar prične desetletna Mara:

„Marjub, ako nama zlobni Rusi očeta
umore, potem sva dvakrat siroti; mati najina
že zdavnej v grobu počiva/

„Ne bodo ga umorili ne", odreže se Marjub,
„temuč on jih bode pomoril. Njegov strel je
gotov, meri zanesljivo, in z bojno sekiro jim
bode glave posekal. Tudi Malek ga bode va¬
roval."

8

»Oj Marjub, tudi bratranec Gori je bil
hraber in močan in vendar so ga Rusi umorili
v zadnji bitki. Se li še spominjaš, Marjub, kaj
naji je učila rajna mati o sveti Mari ? Mati
Božja stanuje v nebesih, kamor je šla na svetlih
oblakih, vendar še pride mnogokrat na zemljo
ljudi opazovat. Potuje pa nevidljiva in kadar
dobi dobre, pridne otroke jih blagoslavlja in
varuje nesreče. Slišiš Marjub, kako Šumija
drevje in grmovje? Morebiti je Mara ravno
sedajle pri nama. Moliva!

Otroka poklekneta, dvigneta ročici proti
nebesom in Mara glasno moli: „0 ,Mara‘, mati
velkega „Ta-Nan“, ako si pri nama, ali na
svetlih oblakih in poslušaš najine prošnje: o,
varuj nama očeta in brata in vso družino, in
pripelji jih srečno iz boja!"

»Pomagaj jim k slavni zmagi, in ščiti jih
v boji!" pristavi deček.

,,Varuj tudi naju!" sklene deklica, »in ker
nimava več matere, bodi nama mati, ter naju
sprejmi za svoja otroka!"

Tako sta molila Mara in Marjub. In Mati
Božja je uslišala nedolžno molitev, sprejela ju
je v svoje varstvo, akoravno jo nista še prav
poznala.

9

2. Y ruskem taboru.

Spomladi leta 1860. pričeli so Rusi odlo¬
čilni napad na kavkaške prebivalce. Knez Barja-
tinski na čelu 270.000 mož je podvrgel vshodna
plemena. Septembra 1859 bil je premagan in
vjet šejk Samil, kateri se je s svojo malo ju¬
naško četico 30 let vstavljal vsem ruskim na¬
padom Obkolili so ga na gori Gunib, odkoder
ni imel nikakega izhoda, in sedaj so Rusi vse
svoje trume poslali nad zapadite rodove. Tudi
tu so obkolili vse gorovje ter pošiljali vojake
z vseh pokrajin. Osobito so pridfvili več polkov
Poljakov, da naj tu na tuji zemlji prelivajo
kri za svoje zatiralce.

Komaj je odlezel sneg, zamrgolelo je  po
vseh gorskih stezah in soteskah. Temne vrste
ruskih vojakov pomikale so se po zelenih do¬
linicah in bližnjih gričih; vmes so vlekli konji
težke topove, vozove s prtljago, živežem in
strelivom. Donski kozaki, poveljniki teh čet, so
brzo tekali na svojih malih konjih sem ter tja.

Na cesti, ki pelje iz Tiflisa proti kasbeškem
sedlu, vtaboril se je mlad ruski častnik s svojim
oddelkom. Imel je pod svojim vodstvom tudi
četo Poljakov, katere so Rusi v kazen potaknili
v vojaške suknje. Vojaki so ravno zakurili
ognje, ter obesili kotle, da bi pripravili večerjo,
kar pridirja donski kozak, ter poda častniku
listek. Mladenič preleti vrstice, ter se jezno

I o

obrne proti deročemu potoku, na onej, in
strmem skalovju na tej strani. Izhoda res ni
drugam, kakor naprej ali nazaj po cesti. Hitro
pokliče podčastnika starega skušenega vojaka,
in mu v malo besedah pove, kar mu polkovnik
sporoča: da so Abhazi v gozdu.

»Mogoče, milost!" odreže se starec, »more¬
biti jih je tudi dosti na levi in desni, lahko
tudi že za hrbtom. Ko smo lani marširali ob
reki Terek, zajeli so nas v ravno takej luknji
kakor je ta-le, in —

»Ja, ja, že vem in so vas posekali skoro
do zadnjega moža", seže mu častnik v besedo.
In da se nam danes tako ne pripeti, postavimo
dvojno stražo na vse strani, ter dobro utrdimo
prenočišče."

»Vse prav, milost, toda kje bomo pa v
tej luknji taborili, od kod trdno stališče? In
kam dvojno stražo?" pristavi podčastnik bolj
tiho, »vsaj imamo v našem oddelku skoro po¬
lovico Poljakov, ki so carju — Bog ga ohrani
•—- ravno tako malo udani, kakor pogani, s
katerimi se bojujemo."

Častnik pomolči, potem pravi: ,,Strijček,
pa vendar se ne bojiš, da bi pobegnili.' 44

»Da, v Kubanu sem videl z lastnimi očmi
cele trume prestopati k Abhazom, in še sedaj
jih je na stotine v vrstah teh gorskih vragov.
Seve v Petrogradu ste brali malo drugače.
Kolikrat smo bežali, kakor zajci, v vaših časo¬
pisih pa so bile naznanjene sijajne zmage."

„Kako pa sedaj misliš? Kaj je  storiti t“

„Po mojem mnenji smo zgubljeni, ako
je v soteski le 200 Abhazov. Zaprli nam bodo
pot za hrbtom, in pred nami. V reko ne mo¬
remo, čez skalne stene na desno tudi ne; tako
nas imajo v pasti. In streljati znajo, kakor
gotovo sem Ivan Ivanovič ! Iz-za skal in dreves
nas lahko postrele do zadnjega moža."

Častnik je malo obledel. Nikoli še ni bil
v bitki. Ravnokar iz vojaške šole, je sanjal o
slavnih zmagah in ni mu hotelo v glavo, da
bi ga v prvej bitki zamogla podreti sovražna
kroglja. Bil je v zadregi, a tega ni hotel po¬
kazati, zato reče: „Prečrno se ti vidi Ivanovič!
Pa vendar, kaj bi bilo sedaj najbolje storiti,
da se ne spolni tvoje prerokovanje?"

„Nazaj, milostni častnik, vuniz pasti, dokler
je še čas, dokler nam niso za hrbtom. Pred
sotesko smo videli griček, na katerem bi brez¬
skrbno prenočili. Tam —“

„Ta pa ni bila modra, strijček!" seže mu
zopet častnik v besedo. „Nazaj, predno smo
sovražnika videli in sotesko prepustiti, ki smo
se je še-le polastili — to mi še v misel ne
pride! Rajši naprej, da še bližnjo globelo pre¬
koračimo."

»Sobice je že zašlo, milostni častnik, in
mi se še bolj oddaljimo od glavne vojske, da
nimamo več zveze ž njo in pomoči od zadaj",
drzne se dostaviti stari Ivan.

I 2

„ Z vezo naj nam preskrbe donski kozaki.
Naprej! Predno nastopi noč, moramo imeti tudi
pred nami ležečo sotesko za hrbtom !“

3. Mladi Poljak.

Podčastnik, stari Ivan Ivanovič, ni upal
več ugovarjati, toraj je brž dal povelje za
odhod. Godrnjanje so vstali utrujeni vojaki od
ognjev, izlili vodo iz kotlov, ki se je komaj
ogrela, ter urno pobirali posodo ter stopali v
vrsto. Častnik je opazil nezadovoljne obraze
poljskih vojakov, ter njihovo četo nalašč po¬
stavil na čelo celej vrsti. V svojej mladeniški
razburjenosti jel jih je neprevidno psovati rekoč:
„Od kod ta upornost, ki jo vam berem na
obličji? Zakaj so vas poslali sem, ako ne v
kazen zaradi veleizdajskega početja v domovini?
Želite še malo dalje — v Sibirijo — obljub¬
ljeno deželo Poljakov? Kaj tako grdo gledaš,
Perečinski? Jutri ti jih ukažem našteti pet in
dvajset s korobačem. Ivanovič, zapomni si!
Naprej!“

Hitro so stopale združene čete po grapi
dalje. Oddelek kozakov je odjezdil v skok, da
bi se prepričal, je li prelaz prost ali ne. Solnce
je zatonilo in v ozki soteski se je prav hitro
mračilo. Niso še dosegli prelaza, ko se je po¬
polno stemnilo. Vse je  bilo tiho, le gorski

i3

potok je šumel in se penil čez skale. .Teden
izmed kozakov je prijezdil nazaj ter pripomnil,
da je prelaz prost. „Vsaj sem mislil, da bo
tako“, pravi častnik; „bilo je toraj le prazno
bobnanje.“ Brž da povelje ustaviti, ker se mu
kraj pripraven zdi za prenočišče. Le Poljaki in
nekaj ruskih Gruzev in Georgijevičev so morali
pod vodstvom starega Ivanoviča do prelaza, da
odbijejo sovražnika, ako se približa po noči.

„Dobro mi pazite, fantje!" pravi častnik
Gruzom. Ni prav varno v teh-le gorah. In ako
se kak Poljak gane, da bi ušel, porinite mu
bajonet v prša."

„Brez skrbi bodi, strijček“, odvrne mu
širokopleč Georgijevič. „Ako se le gane kak
poljski pes, ki moli papeža, mesto da bi se
pokoril našemu svetlemu carju, takoj ga pre¬
bodem!"

Straže se postavijo. Mladi Poljak, kateremu
je častnik zažugal pet in dvajset palic, bil je
postavljen prav konec gozda, zraven njega stal
je njegov rojak in prav blizo oni kozak, ki je
ravnokar pretil Poljakom. Kakih sto korakov
proč slonel je Ivanovič pri ognju s trdnim skle¬
pom, Poljakov ne spustiti iz oči. Četrt ure je
bilo vse tiho. Sirokopleči kozak se vsede, na¬
sloni se s hrbtom na drevo ter krepko smrči.

„Izvrsten stražnik“, zašepeče mladi Pere-
činski svojemu tovarišu. Sicer me pa veseli, da
spi. Rad bi malo s tabo govoril.“

»Tiho", odgovori mu tovariš. „Mogoče, da
ne spi, da se le hlini. Premisli tudi, da pazi

14

stari lisjak Ivanovič posebno na te! Ne smeš
se geniti!“

„Oni je zadostno oddaljen, da naju ne
sliši, tale pa ne razume poljskega jezika. Tudi
šumenje potoka je nama v prid. —■ Povem ti,
da ne mislim čakati jutršnih 25 udarcev; še
to noč jo potegnem k Abhazom."

„Kaj, k sovražnikom hočeš pobegniti ?“

„Reci raje k prijateljem. Kaj neki so nam
storili žalega ti ubogi in hrabri gorjanci, da
jih imenujemo sovražnike? Onega smatram so¬
vražnikom, ki jih hoče v jednake spone ukle-
niti, kakor žulijo naš narod uže toliko let.“

„Ali želiš na vislice, ali v Sibirijo s svojim
govorjenjem? Ako ti je življenje drago, molči!"
odvrne mu starejši tovariš. „Sedaj si zaprisežen
carju. Ni pomoči!“

„Toda vest mi ne pripušča tako krivično
se bojevati za carja. Nobenkrat ne bodem
ustrelil na Abhaze in pri prvi priliki jo po¬
begnem k njim."

„Kaj si popolno ob pamet? Kaj nisi čul,
da car hoče podvreči Abhaze in vsa kavkaška
plemena, ker so pogani in svoje otroke pro¬
dajajo v turško sužnost?“

„Ko bi mu bilo res kaj na tem, bi tem dobrim
ljudem poslal misijonarjev. A videl sem s svo¬
jimi očmi, da je general Gurko v Tiflisu pre¬
gnal v carjevem imenu častite očete kapucine,
kateri so hoteli ubogim ljudem oznanovati
pravo vero. In še prej je Rus pregnal jezuite,
kateri so uže mnogo let in z obilnim uspe-

'5

hom spreobračali kavkaške prebivalce. Kar pa
turško sužnost zadene, pa mislim, da je mi¬
lejša nego osoda naših bratov v Sibiriji."

„M61či, pravim zadnjikrat, sicer bodeš v
treh mesecih ječal v sibirskih rudokopih v naj¬
težjih verigah. Predno pa pobegneš k Abhazom,
pa premisli, da ni več rešitve za nje, in ako
te Rusi dobč zopet v roko, te po pravici
potem obesijo na bližnje drevo — in spomni
se tudi svoje stare mamice, katera v nizki baj¬
tici ob Visli šteje dneve, kedaj bodeš doslužil
vojake in se vrnil. Potrpi!"

„Moja mamica!* zdihne mladenič. „Hvala
ti, Ladislav, da me svariš, vendar ne morem
zadušiti svoje vesti, naj pride, kar hoče. Upam,
da me bode ščitila ljuba Mati Božja in me
moji stari mamici zopet privedla v naročje!
Lansko leto romala sva z materjo na Njej po¬
svečeno božjo pot v Cehostav, in vsaki večer
moli mati za me pred Njeno podobo. In veš,
kaj se jej je sanjalo zadnjo noč, predno sem
odrinil v Moskov ? Videla me je v plamenu
goreče hiše, sredi otrok, katere sem učil mo¬
liti „češčena Marijo"! Zdelo se ji je, da ni no¬
bene pomoči več, a jaz z otroci nevarnosti še
zapazil nisem. Kar se prikaže nad požarom
mila podoba čehostavske Marije in rosi hladen
dež v plamen. Ko so otroci izgovorili „in ob naši
smrtni uri. Amen." pogasnil je ogenj popolno.
Moja mamica si je razlagala sanje tako, da sem
pod posebnim varstvom Marije Device, ter bode
mene in one otroke rešila iz smrtne nevarnosti."

i6

„Čudne sanje, res"; odvrne starejši Poljak.
„Bog daj, da bi se spolnile! Cuj, kaj je to?

— Ravnokar se mi je zdelo, da je nekaj za-
hrščalo prav pred nama v gozdu."

Oba zadržujeta sapo ter prisluškujeta —
naenkrat začujeta oba, da je vejica počila pod
nogo nekoga. Brž zgrabita puško, ter napneta
petelina. Starejši hoče glasno zaklicati „Kdo
si?" ko ju neki glas v poljskem jeziku nago¬
vori: »Rojaka, jaz sem vaju ves čas poslušal.
Brž prestopita k meni v goščo, sicer sta zgub¬
ljena, ker vaša četa je krog in krog obkoljena."

„Z menoj, tovariš", zašepeta Perečinski,
»to je prst Božji", ter skuša prijatelja seboj
zvabiti. Komaj pa stori prvi korak, ko poči
strel, mladi Poljak bolestno zaječi ter se zgrudi
na tla. Kroglja je žvižgala mimo glave starej¬
šega Poljaka, kateri se urno obrne in zagleda
Ivanoviča z napeto puško od ognja sem hiteti.
Z zobmi škripajoč se vrže proti njemu, da bi
maščeval ljubega prijatelja, kar ga od zadaj
zgrabi Georgijevič, katerega je prebudil puškin
strel. Prične se obupna borba na življenje in
smrt. Oba močna, nobeden noče odjenjati, v
tem je prihitel Ivanovič tako blizo, da je hotel
Poljaka prebosti, a v hipu se zablisne — pok

— Ivanovič se zvrne smrtno zadet. Temu strelu
sledi sto drugih iz skalovja doli na Ruse, ob
jednem vsplameni ogenj na vseh straneh, da
se je videlo, kakor po dnevu. Častnik skuša
svoje vojake postaviti v red, a zaman. Brez
zaslombe, napadeni od vseh strani, niso mogli

■7

njegovi vojaki ne jedenkrat zanesljivo ustreliti,
med tem, ko so njihove trume kar cepale po
tleh. Nihče se ni zmenil za povelja in prošnje
častnika; bežali so, kar so jih noge nesle nazaj
proti izhodu soteske. Tudi tu so jih Abhazi
sprejeli s puškami. Rusi pomečejo orožje od
sebe ter zakličejo, da se udajo. Z veselim kri¬
kom pridrvč zmagovalci iz gozdnih skrivališč,
povežejo jetnike ter pobero obilni plen.

Zmagonosno se ozre Usbanok po svojih
ter vpraša, je li kedo ranjen ali mrtev, a dobi
povoljni odgovor, da nihče.

„Ta Nan 44  (Mati božja) bodi zahvaljena!
Darovali jej bodemo bogato žrtev. Malek, spravi
ves plen domov. Ujetniki bodo oproščeni, ako
se bodo z nami zoper Ruse vojskovali, druge
odpeljemo v gore, in jih prisilimo k delu.“

»Tu leži ranjen mlad Poljak, ki je ravno
pred bojem hotel k nam prestopiti 44 , reče neki
vojnik.

»Malek, vzemi ga seboj v naše selo, če
more jezditi, ter ravnaj ž njim, ko z bratom.
Mi pa moramo po cesti navzdol, da zapremo
pot glavne) ruskej četi, katero bode knez na¬
padel v sprednjej soteski. Živela sloboda! Smrt
Rusom 1“

4. Vraže Abhazov.

Marjub in Mara sta dan za dnem sede-
vala na visokej skali ter se nestrpljivo ozirala
na gorski prelaz, po katerem bi se moral vr-

2

i8

niti oče z bratom. In res, čez nekaj dni zapa¬
zita Maleka, kateri se na čelu precejšne čete
pomika proti domu. Z veselim krikom spu¬
stita se po strmej stezi bratu naproti.

»Kje pa je oče?" zakliče Marjub.

»V vojski, zdrav je in tudi tebe pozdravlja.
S knezom se bližata glavne) ruskej vojski, ko
smo sprednje čete mi pokončali."

In ti puščaš očeta samega v vojski, sam
pa se vračaš domov? Tega bi Marjub ne bil
storil!" reče očitaje mlajši bratec.

»Marjub bi bil to prav gotovo storil, ko
bi mu bil oče zapovedal, vsaj je poslušen de¬
ček", odvrne mu Malek. »Dvomim pa, da bi
mu oče zaupal tako važno opravilo: bogat
plen, •— več sto pušk, sabelj, patron, petdeset
sodcev smodnika in skoro sto jetnikov."

»Ne prepirajta se vendar koj pri prvem
svidenji", pokara ju Mara. »Raji nama povej,
je li kedo izmed naših ranjen, ali ubit."

„Ne, sestrica, nobeden; ne prostak, ne hla¬
pec. Naša ljuba „Ta-Nan“ nas je varovala. A
lej, tu je mlad Poljak, katerega je sovražna
kroglja v ramo zadela, ravno, ko je hotel k
nam prestopiti. Tudi njegovo domovino so
podvrgli hudobni Rusi. Sedaj mu moraš pa
ti s Fatimo prav skrbno streči, da bode prej
mogel z nami v boj. Jaz ga imam prav rad."

»Najboljša zelišča mu bodem polagala na
rano. Je li ta bledi mladenič, tam na belci?
Malek, pomagaj nam ga vzdigniti s sedla in
domov nesti v naše selo. Marjub, ti pomagaj,

,Marjub, pomagaj ti, da jaz domu tečem in mu pripravim mehko
posteljo." (Str. 18.)

'9

da jaz domu tečem, ter mu pripravim mehko
posteljo."

Perečinskega so prinesli v jedno izmed
družinskih koč. Stara Fatima je bila vajena
tacih bolnikov; izlečila je uže marsikatero rano.
Hitro je okreval. Marjub in Mara sta pogosto¬
krat sedela pri njegovi postelji. V kratkem se
je navadil mladi Poljak toliko njunega jezika,
da ju je razumel in se ž njima zabaval. Ne¬
kega popoludne so sedeli pred kočo ter opa¬
zovali krasoto zahajajočega solnca. Perečinski
ju vpraša, ali vesta, kedo je tako lepo solnce
in prirodo vstvaril?

„Ta (Bog) ju je ustvaril/ odgovorita otroka
Jednoglasno. „In jaz mislim", pristavi Marjub,
„da mu je pomagala Ta-Nan (Mati božja)."

„Ne, ljuba moja. Matere božje še ni bilo,
ko je Bog svet vstvarjal.“

„Tega pa ne vrjamem," odvrne Mara,
„vsaj je Ta-Nan njegova mati."

„Res je, ona je  mati Sina božjega, ne pa
Boga Očeta. Ali nista še slišala o Jezusu, ka¬
terega je Mati božja v betlehemskem hlevčku
rodila?"

„O Jesu sva slišala, da je nosil težki križ,
ki ga mi molimo. A o hlevčku in jaslicah
nisva nič slišala. Tudi je oče rekel, da ni go¬
tovo, ali je Ta-Nan mati Boga Sina ali Boga
Očeta. Povej nama, ako bolje veš."

Perečinski se je čudil, da sta tako dobra
otroka tako nevedna. Spomnil se je sanj svoje
matere, ter sklenil porabiti priliko ter ju po-

2

20

učavati v veri. „Koga pa molita, kadar povzdi¬
gujeta roke proti nebu, kakor sem vaju videl
včeraj na skali ?“

„Mater božjo sva molila, ki je tudi naša
mati", odgovori Mara.

„Matere božje pa ne smeta moliti. Moliti
smemo edino le Boga. Mater božjo smemo le
častiti in jo pomoči prositi. Moliti smemo le
Boga Očeta, Boga Sina in sv. Duha, to je pre¬
sveto Trojico, v katere imenu smo krščeni.
Ali sta vidva uže krščena?"

Otroka ga začudeno pogledata ter pravita :
„Ne razumeva te, kaj praviš. Kaj pa je krst?"

„Toraj še kristjana nista. Ali nimate nič
duhovnikov."

„Fej, kristjana nisva! Rusi so kristjanin 11 ,
zakliče nevoljno Marjub. ,,Otroka sva velikega
,,Ta“ (Boga) in Matere božje. Duhovnike pa
imamo. Stari Marjom vDobji je duhovnik našega
sela. Prihodnji mesec ga bodeš videl, ko bode
žrtvoval darove Ta-Nan, o njenem prazniku."

,,To je največji praznik Matere božje“,
pristavi Mara in veselja ploskne z rokama.
,,Takrat pride Ona iz nebes na zemljo, obišče
pridne otroke, blagoslovi jih in se vdeleži praz¬
nika; a mi je ne vidimo.“

Perečinski se je vedno bolj čudil. Izprevidel
je, da so morali biti Abhazi uže kristjani. V
teku časa pa so jih Turki obkolili, da niso
mogli več občevati z zapadnimi kristijani, du¬
hovniki so izumrli in tako so v stoletjih po¬
mešali pravo vero z raznimi poganskimi obredi.

2 I

Res je bilo tako. Ob vznožji južnih kav-
kaških gor so bile krščanske občine uže v
apostolskih časih. Severnim in zahodnim ro¬
dovom je sv. vera mnogo pozneje došla. Ker
so se pa Turki kmalo polastili Georgije, so
tudi krščanstvo zadušili. Abhazi so skoro go¬
tovo imeli laške misijonarje, ker so trgovci
iz Genue kupčevali notri do kaspiškega morja,
po Kubani in poluotoku Krimu. Od tod pride,
da imajo Abhazi latinski križ (j-), čegar na¬
vpični konec je daljši, ne pa jednakoramnega
grškega (-j-). Ko so Turki 1. 1453. vzeli Kon-
štantinopel in se stalno naselili v Evropi, pre¬
trgali so rodovom na Kavkazu vso zvezo z
zapadom. Ubogo ljudstvo se je komaj spre¬
obrnilo in ni imelo več učiteljev. Vraže in prazna
vera so zopet pognale kal in se pomešale s
krščanskimi resnicami. — Posebno skrbno so
ohranili nekatere katoliške obrede, češčenje
sv. križa in Matere božje. Žali Bog se je spre¬
menilo to Častenje sčasom v malikovanje. Ne¬
kateri rodovi so častili celo več bogov, katere
so razločevali v gozdnegorske in povodne, ker so
mislili, da po teh krajih prebivajo.

Kmalo je imel mladi Poljak priliko, to
zmes krščanstva s poganstvom še bolj natanko
spoznati, kakor sta mu povedala Mara in Mar-
jub. Usbanok se je vrnil koncem julija z bo¬
jišča s sinom in vsemi vojniki. Posrečilo se
mu je večkrat premagati Ruse v malih praskah
in drznih napadih. Pripeljal je mnogo plena
in napravil sovražniku znatno škodo. A to se

22

ni dosti poznalo Rusom, ki so dobivali vedno
nove pomoči. Od severa so prodirali počasi,
a dosledno ob reki Kubani, zato je hotel po¬
slej Usbanok tje udariti. Poprej pa se je vrnil
še jedenkrat na dom, da obhaja največji praznik
v čast Ta Nan (Veliki Šmaren) in uredi do¬
mača opravila.

5. Darovanje.

Določeni dan pride. Z vso družino napotil
se je Usbanok k bližnji pristavi starega Mar-
joma. Ondi so se zbirali. Okoli sto rodbin je
bilo uže navzočih, ko dospe na kraj, kjer se
je imela vršiti njih služba božja. Bil je  velik
travnik sredi stoletnih hrastov, ki so delali pri¬
jetno senco. Pod najvišjim hrastom stal je  da¬
rilnih izklesan iz kamenja, nad njim pa se je
dvigal zelo star, velik lesen križ.

Tudi Perečinski je prišel gledat to prazno¬
vanje, a iz gole radovednosti. Ko je dospel
bila je uže taka gnječa, da je  komaj dobil pro¬
storček, odkoder bi zamogel opazovati daro¬
vanje, ne da bi se ga udeležil. Malikovati
nikakor ni hotel, akoravno mu je Malek pri¬
govarjal, naj ž njimi moli in daruje. Pri oltarji
zapazi štiri mlade junce, osem ovnov in ravno-
toliko kozlov. Mladi gorjanci so držali živali
za roge, da bi ne ušle. Na oltarji je bilo polno
skled, v katerih so imeli kruh, pšenico, kolače,

2 3

med in surovo maslo, mleko in neko pijačo,
katero imenujejo Abhazi svet. Delajo ga iz
prosa in medu, je zelo upijanljiv in ima odu¬
ren okus. Vse je pripravljeno, vse tiho ko v
grobu. Kar vstopi stari Marjom v dolgi beli
obleki pred oltar. Bil je visok mož častitljive
postave, srebrobela brada mu je padala na
prsi. Odkrije se. Skrivnostne tihote ni motilo
druzega, ko plapolanje in prasketanje bakelj,
katerih je najmanj trideset gorelo okoli oltarja.

Starček povzdigne svoje oči na križ ter
začne glasno moliti, ljudstvo mrmra in poje
za njim. Perečinski je razumel te posamezne
besede: »Lepi Bog (Ta dac)! Velki Bog (Ta
suaj! Uboščeki (tamički) Te molimo! Jezus
Sin Božji (Jesa tha-ok)! Marija Mati Božja
(Mar atanan)! Bog! Bog! — Druge molitve
ni slišal Poljak, a sam je goreče zdihoval k
Bogu, da se usmili ubozega nevednega, a tako
dobrega ljudstva, ter mu pošlje pravo luč
sv. vere.

Skoro četrt ure so molili in peli, ako se
sme tako imenovati to godrnjanje. Sedaj pokrije
starček kosmato kapo, za njim vsi moški. Dva
dečka sta mu stopila ne desno in levo. Deček
na desni imel je na lesenem plošČeku tri nože
različne velikosti, na levi pa tri lesene lonce,
jednega vrh druzega. Perečinski spozna Mar-
juba, ki je nosil nože; žal mu je, da ni dečka
poučil, da se ne sme udeleževati malikovalskih
daritev. Potolaži se s tem, da ga v tako krat¬
kem času ni mogel popolno poučiti, in da je

24

morebiti bolje za sedaj, da ne zapazijo starejši
Abhazi prezgodaj dečkove spreobrnitve.

Duhovnik vzame Marjubu največji nož,
migne najimenitnejšemu starešini, da pristopi.
Usban-ok prime nož, ter ga ročno odda njemu
najbližjemu po dostojanstvu, ta zopet dalje,
nato si ga podajejo tudi vsi neoženjeni moški,
od desne na levo. Naposled dospe nož zopet
v roke duhovnika.

Med zadnjimi dobil je nož v roke Malek.
Hitro pokliče Perečinskega, naj še on stopi v
vrsto, ter se na ta način vdeleži daritve. „To ti bo
prineslo srečo in blagoslov božji“, ga zagotavlja.

Perečinski, kot katoliški kristjan, ni smel
in ni hotel tega storiti, ker s tem bi se vde-
ležil malikovalske daritve. Odrekel je Maleku,
a ta je bil razsrjen. »Krščanski pes, ti nočeš
z nami darovati?" kričal je nad njim. „In jaz
sem ti bil prijatelj, hotel sem se na tvoji strani
bojevati zoper Ruse, a kdor noče z menoj
moliti, mi tudi v boji ne more biti tovariš. £C

Vkljub vsem grožnjam in prigovarjanju
ostane Poljak stanoviten. Nikakor ni hotel ma¬
likovati. „Ako ne daruješ z nami, prosil bodem
očeta, da te bo imel za sužnja, ne za prijatelja
in jaz te smatram za izdajico!"

„In ko bi mi hotel življenje vzeti, ne
smem se vdeležiti vaše daritve", odvrnil je
odločno Poljak.

Ta kratki prenehljaj opozoril je vso mno¬
žico na mlada moža. „Kaj ti je, Malek?" kliče
Usban-ok, „oddaj nož!"

25

»Kristjan iz naše pristave se ga noče do¬
takniti", odvrne mladenič. Velika nevolja na¬
stane med ljudstvom. Več mož zahteva, naj se
darilni nož kristjanu kar v prsi porine.

Starček Marjom zapove mir. „Kaj motite
sveto daritev z divjim krikom? Bojim se, da jo
velki Ta (Bog) ne bo sprejel z dopadajenjem.
Malek, zakaj pa vabiš kristjana k daritvi? Fej,
kristjan se svetega noža še dotakniti ne sme.
Tudi on ni sposobna žrtev naši „Ta-Nan.“ A,
da nas ta človek več ne bo dalje motil, pri¬
vežite ga tje-le k hrastu ! Po daritvi določimo
njegovo osodo.“

Brž se zgodi. S krepkimi rokami primejo
Abhazi Perečinskega ter ga privežejo k mogoč¬
nemu hrastu. Ko dobi Marjom zopet nož v
roke, migne možem, da pripeljejo prvo darilno
žival. Sest čvrstih mladenčev potisne junca na
tla pred žrtvenik, Marjom mu prereže vrat ter
napolni prvo posodo s krvjo. Mladenči privle¬
čejo še ostale tri junce, Marjom kolje in mrmra
v jedno mer: „Ta, Ta-Jesa, Ta-Nan!“ Nato
odvedejo živali h kotlom, da se pripravijo za
obed, duhovnik pa povzdigne krvavi nož proti
nebu ter z ljudstvom ponavlja vse molitve,
petje in mrmranje, kakor v začetku.

Sedaj prime Marjom drugi nož in ta zopet
roma iz roke v roko vseh sto starešin in vseh
navzočih možkih. Ovni se pokoljejo, in ž njih
krvjo se napolni druga posoda. S krvavim nožem
proti križu obrnjen zopet mrmra starček, zopet
kroži nož in sledi klanje kozlov in molitev,

26

kakor poprej. Posode, napolnjene s krvjo, po¬
stavijo na desno stran oltarja in vsak hoče ali
sulico, ali vsaj prst vanjo pomočiti. Tudi orožje
poškropč možje s krvjo, misleči, da tako po¬
stane smrtonosno.

Med tem, ko so se mladi ljudje urno su¬
kali okrog kotlov, začela se je druga pobož¬
nost. Vsi oženjeni možje so se jeli bližati Marjomu,
posamezni ali v gručah, ter mu priporočali
svoje zadeve. Starček je vsacemu spolnil željo,
vzel njegovo kučmo pod pazduho, ter opravil
zanj molitev pred križem. Za srečo, zdravje,
blagoslov pri deci in čredi, za zmago in obilni
plen, za maščevanje nad Rusi prosili so veli¬
kega „Ta“ in njegovo Mater. Ko so možje
vstopili, sledil je nov prizor, ki je najbolj po¬
doben krščanskim obredom. Starček je vzel
velik plošnat hleb v roke, obrnil se k množici
in pričel;

„Kruh, katerega ste prinesli v dar velikemu
Ta, je posvečen, ker je ležal na njegovem
oltarji. Jejte ga, in srečni bodete." Hleb zlomi,
ter ga razdeli med oženjene, nato jim poda
lesen vrč šveta in vsi po vrsti pijejo.

PereČinski je to natanko opazoval ter se
živo spominjal zadnje večerje. V srce ga je
bolelo, da je sveta skrivnost primešana mali¬
kovalskim šegam po nevednosti in zmoti ubo¬
gega ljudstva.

Iz tega premišljevanja ga zmoti veseli krik.
Pričel se je slovesni obed. Posamezne družine
so posedle v senco, dečki in deklice so stregli

27

in prinašali meso vkuhano v pšenu. Velikanski
vrči sveta so krožili na okoli. Dan se je uže
nagibal h koncu, mrak je nastajal, a ljudem
se ni še nič mudilo domov. Krik in petje po¬
stajalo je vedno bolj divje, svet jim je jel sto¬
pati v lase.

Krog ognjev so plesali možje, ter odurno
mahali s sabljami po zraku. Perečinskemu jelo
je tesno prihajati. Pijani, napol divji možje so
pač zmožni vsake grozovitosti. Posebno jedna
skupina se je ozirala uže dalj časa nanj, ki je
motil daritev. Dobro je videl, da so s prstom in
sabljami kazali nanj, a radi splošnega hrupa
ni mogel natanko razumeti pogovora. Toliko
je spoznal, da nekateri zahtevajo njegovo smrt
v zadoščenje. Revež je mislil, da se mu bliža
zadnja ura, ter se jel pripravljati na smrt. Prav
iskreno je obudil kes in prosil Boga, naj sprejme
njegovo kri v dar, ker ne more sprejeti zakra¬
menta sv. pokore in sv. R. Telesa. Nato se
spomni svoje stare mamice, ki v mali kočici
daleč tam na bregovih reke Visle moli zanj k
Materi božji, da bi se srečno vrnil. Tudi sam
je  začel klicati na pomoč Mater usmiljenja, da
bi ga rešila iz te nevarnosti.

Ko tako ves prestrašen moli in zdihuje
pride mu naenkrat na misel: „Kaj Če bi zaob
ljubil Materi božji, da jej hočem pripeljati t
dva nedolžna otroka v naročje in ju pripraviti
na sv. krst? Vsaj sta uže sedaj tako iskrena
častilca, in tako ljubita Mater božjo, ki jo še
prav ne poznata." — Ta misel se mu zdi

2.8

prava, brž naredi obljubo, da hoče otroka pri
praviti na sv. krst, ako mu bode le mogoče.

Med tem pa so se tudi Abhazi pri bliž¬
njih ognjih jeli o njem posvetovati. »Smrt krist¬
janu", donelo mu je na ušesi. Usban-ok in
Marjom sta ga zagovarjala, a ne prav iskreno,
krvoželjnost pa je hitro vnemala pijano mno¬
žico. Brak-ok, Usban-okov zet, je prav posebno
zahteval smrt Poljaka. Perečinski zapre oči, da
bi laglje molil. Vsak trenutek je pričakoval, da
ga napadejo z golimi sabljami.

„Beži, tujec, možje te hočejo umoriti !“
zašepeče mu naenkrat za hrbtom Mara.

»Vsaj ne morem, Mara! Ali ne vidiš, da
sem trdo privezan?"

»Prinesla sem nož seboj in Ta-Nan mi
bode pomagala prerezati debelo vrv. Kako je
vendar trda! — Vendar upam, — glej, prost
si! Spusti se sem na to stran drevesa in beži
po senci do skale pri potoku; ondi te čaka
Marjub, da te odvede dalje. Meni je naročil,
naj može zmedem, da te bodo drugod iskali.
Brž, ne obotavljaj se!“ —

„Dobra deklica! Mati božja naj mi pomaga,
da povrnem tebi in bratcu vajino ljubezen.“

»Da, nocoj pride z nebes, da nas blago¬
slovi. Upam, da bode tudi tebe blagoslovila,
dasi se nisi hotel dotakniti darilnega noža,
Sedaj pa beži!“

„Beži, tujec, možje te hočejo umoriti!* zašepeče mu Mara.

(Str. 28.)

2 9

6. Pogovor na drandskih razvalinah.

Na jugozahodnem pobočji kavkaških gor
je mnogo razvalin, nekdanjih cerkvic Abhazov.
Sezidane so bile v onih časih, ko je tu cvelo
krščanstvo. Ko so Turki vzeli te pokrajine,
zbežali so Abhazi na kavkaške planine ter ohra¬
nili neodvisnost, a propali so spet v paganstvo,
kakor je bilo uže povedano.

Cerkvice ob morskem obrežji so postale
turške mošeje, pozneje ruske cerkve, deloma
pa so razpadle in so dandanes preraščene z
mahom in grmovjem. Najlepša izmed teh je
razvalina v Drandi. Slog kaže, da je bila brž¬
kone sezidana ob času križarskih vojsk. Le malo
koč je v obližji pa še tem se vidi, da kmalo
razpadejo.

V jedni teh koč stanoval je neki hadži
Keranduk, zvit in potuhnjen človek, ki je služil
zdaj Turkom, zdaj Rusom za vohuna. Za denar
je rad storil katero koli zlodejstvo. Za štiristo
srebrnih rubljev prodal je Rusom glavo polj¬
skega častnika, kateri je pribežal k Abhazom.
Nekega dne po osodepolni daritvi v gozdu
sedel je ta junak ob plotu svoje kočica ter
malomarno pušil tobak. Kar pristopi od na¬
sprotne strani jeden izmed Abhazov, nasloni
se na plot, ter ga nagovori:

„Pozdravljam te, brat hadži Keranduk."

»Kaj, ti si Brak-ok?“ odvrne ta nekoliko
iznenaden. „Kako se imate na pristavi ? Kaj pa

3°

Usban-ok, tvoj tast? Si li prišel po smodnika
in svinca, ali ste se menda pobotali z Rusi,
predno vam zapalijo koče nad glavami ?“

,,Usban-ok je v kasbeški soteski vplenil
Rusom več streliva, kakor ga ti shraniš pod vsemi
oboki cerkvice. Ni me poslal zato, temveč da
pozvem, ali kmalo pošljejo Turki obljubljene
čete."

»V kratkem pridejo, Brak-ok, in oddelek
Poljakov ž njimi.“

„Poljaki — pa pravijo, da si ti glave
Poljakov Rusom prodajal. Jaz bi ti bil kmalo
jedno prinesel/ 4

,,Ali res tako govorč?" reče hadži. ter se
grdo zareži. »Vendar kaže, da imaš še nekaj
na srcu. Stopiva tje-le v razvaline. Tam naji
ne bode nihče Čul. 44

Starec vstane ter gre po travi in mahu
v samoten kotiček razvaline. Vsede se v senco
pod zid, ter migne Brak-oku, da prisede na
kamen.

„Kaj je z glavo Poljaka, le brez strahu
povej", reče natihoma.

Brak-ok mu pove dogodke pri zadnji da¬
ritvi, o Poljaku, kako čudno ga je odmaknila
Ta-Nan. Glej hadži", sklenil je svojo povest
ter se razkoračil pred starcem ; „tako-le sem
stal pred zvezanim Poljakom in ko sem s sabljo
švignil po njem, da bi mu črepinjo preklal —
hu — izginil je."

„Kedo? sabljar"

»Poljak."


»Kaj, izpred oči Vam je izginilsmeje
se starec.

»Zginil je, kakor kafra ; kakor gotovo sem
Brak-ok, zet Usban-oka.“

»In Ta-Nan da bi ga rešila, ko še njej v
čast darilnega noža ni hotel prijeti i“

„Kdo neki bi ga bil ?" odvrne Brak-ok.
Stari hadži pa pomenljivo puha valčke dima v
zrak; naposled reče:

.»Niste ga dobro privezali."

„Se bik bi se ne bil odtrgal. Jaz sam sem
pritrdil vrv krog drevesa in zavezal vozel."

n Gotovo ste izpili mnogo sveta, predno
vam je izginil v zrak."

„To je res; a švet ni odvezal vozla, ka¬
terega sem jaz sam pritrdil."

„Meni je vsekako ljubše, da vam ga je
odnesla Ta-Nan, kakor da bi ga bili posekali.
Mislim pa, da ga ni predaleč nesla. Povej mi,
Brak-ok, ali ni imel Poljak nobenega posebnega
prijatelja v pristavi

»Za nobenega ne vem. Malek ga je imel
prej prav rad; a pri daritvi mu je postal naj¬
hujši sovražnik, ker ni hotel ž njim darovati.
No, Mara in Marjub sta ga tudi rada imela in
sta bila tudi navzoča pri daritvi."

»Dosti" — pravi hadži, ter si pogladi
razmršeno brado. „Hrabri Brak-ok, pazi odslej
na otroka in kmalo bodeš vedel, kam vam je
odnesla ,Ta-Nan‘ Poljaka.“

»Kaj meni mar?" odvrne Brak-ok. ,,Oni
večer bi ga bil posekal, ker švet me vselej

32

vpijani in razjari. Danes bi ga pustil v miru,
vsaj je prostovoljno prišel k nam, da se z nami
vojuje zoper Ruse."

„Posekaj ga ali pusti, kakor hočeš«, po¬
vzame zopet hadži. „Ako ga usmrtiš, pa ne po¬
zabi meni glave prinesti; sto srebrnih rubljev
ti koj odštejem za njo.“

»Sto srebrnih rubljev!" začudi se Brak-ok
ter ga debelo pogleda. „Toraj je res, da pro¬
dajaš glave ubeglih Poljakov Rusom."

»Tako se moramo sukati, da izvabimo
Rusom peneze", smeje se odurno hadži. »Niso
li naši sovražniki, in ali ni vreča rubljev več
vredna, ko mrtvaška glava, s katero si Rusi ne
morejo ničesa pomagati? Mi pa si lahko naku¬
pimo streliva z njihovimi rublji."

»Sto rubljev", ponavlja Brak-ok. »Vendar
bi bilo to zoper vse postave gostoljubja. Moj
tast Usban-ok, bi tega nikdar ne storil."

„Je-li Poljak še v pristavi ? Ne, zapustil
jo je; toraj ne more več terjati gostoljubja.
Tastu pa ni treba trohice črhniti. Njemu je
Ta-Nan odnesla Poljaka v zračne višave. Tudi
ti jaz ne prigovarjam, da ga umori, temuč le
pravim: ako ga boš, ne pozabi mi prinesti
njegove glave. Dobiš sto rubljev!"

»Lepa svota je res, kakor gotovo sem
pošten človek! In smrt je tudi zaslužil, ker se
ni hotel dotakniti noža. Ni li tako, hadži?"

»Tako namreč ste sodili, ko ste se napili
svete pijače pri daritvi.“

33

„To smo mi storili, a stari Marjom je dru¬
gače sodil. In trezen moram reči, da mi Poljak
nikoli ni storil nič žalega. A sto srebrnih rubljev!“

„Napij se zopet sveta! Ko ga bodeš imel
v glavi, boš zopet tako sodil, kakor si oni
večer. Zapomni si pa, ako nočeš sam zaslužiti
teh sto rubljev, jih bo pa kedo drugi iz vaše
pristave, dobil jo bom !“

„Stoj, prijatelj ! Ako že mora biti in ti
glavo na vsak način hočeš imeti, prinesel ti jo
bom. Udari — stari hadži Keranduk! A veš
kaj, bi mi li ne mogel dati polovico naprej
na račun ?“

„Se kopejke ne, predno ne vidim glave!"

„Ti meni ne zaupaš, ker misliš, da ti
bom kaj unesel; kako naj pa jaz tebi ? A
pomni, hadži Keranduk: ako mi le jeden rubel
odtegneš, prekoljem ti glavo! Si me razumel ? £C

„Pri moji veri, nevaren tovariš si mi,
hrabri Brak-ok“, se po sili posmeje stari izda¬
jalec. „Pri taki kupčiji, kakor je najina, mora
dobiček medsebojno zaupanje vzbujati. Tvo¬
jemu tastu sporoči, da Sefer paša vsak dan
pričakuje novih čet, ki so odločene vam v
pomoč. Kadar dojdejo, pošljem svojega sina
na vaše selo, da bodete vedeli, kdaj je treba
vdariti proti Kubanu. Zgoditi se mora isto¬
časno od obeh strani, drugače ni pričakovati
povoljnega vspeha. Le poskrbi, da prej zaslužiš
teh sto rubljev. Zdrav, hrabri Brak-ok! Otrok
ne spusti izpred oči. In predno bode solnce
trikrat zatonilo v morje, boš našel sled."

3

34

Ko sta sklenila kupčijo za Perečinskijevo
glavo, se ločita. Brak-ok je odšel v gore, starec
pa je temno zrl za njim. „Glavo mi bode pri¬
nesel" mrmra sam s seboj, „in da mi moje ne
bode preklal, bom že skrbel." Nehote se prime
za svojo debelo bučo, ter godrnja: „Ti ne¬
otesani gorjanci! Res bode treba previdnosti!"

7. Prvi pouk.

Vrnimo se k našemu mlademu prijatelju
Perečinskemu, kje je in kako se mu godi po
onem osodepolnem dnevu.

Pri luninem svitu pripeljal ga je  Marjub
ob potoku v malo kočico, kake pol ure od
pristave. Kočica je služila pastirjem v zavetje
ob hudem vremenu, a sedaj je  stala prazna.

Se le proti jutru sta dosegla ta brlog in
Marjub pravi: „Tu se lahko skriješ. Skozi
zadnjo steno prideš v precej dolgo jamo, tje
hiti, ako zapaziš v bližini kako nevarnost. Tu
te moj brat ne bode našel in tudi drugi možje
ne, ki so te hoteli darovati Ta-Nan. Mara in
jaz ti bodeva prinašala sira, kruha in jajec,
dokler ne mine vojska. Potem pa se lahko
povrneš k svojej mamici, o kateri si nama
zadnjič pripovedoval."

„Dragi deček“, pravi Poljak Marjubu; „ti
in sestrica sta mi rešila življenje. Z božjo po-

35

močjo pridobil bom tudi jaz vaji za boljše
življenje. Sedaj pa hiti domov, da te oče ne
pogreši.“

„Ne bode me pogrešil", odvrne Marjub. „0
prazniku pijejo odraščeni Abhazi toliko posve¬
čenega sveta, in imajo drugi dan tako težke
glave, da vsi spe po svojih kočah. Pri tebi
ostanem, dokler ne pride Mara, in nama pove,
so li sklenili te zasledovati. Sedaj pa pojdi v
jamo ter zaspi!"

Perečinski se uda modri Marjubovi uredbi.
Previdno tiplje ob steni in dospe v jamo. Tu
najde ležišče iz mehkega mahu in praprota. Po
kratki molitvici se uleže, brž mu zaspanec za¬
tisne oči. Dogodki pretečenega dne so ga zelo
utrudili in razburili.

Tudi Marjub se vleže, zaspati pa ne more,
temuč premišljuje o boljšem življenji, o ka¬
terem je govoril Poljak. „Morda me bode na¬
redil kneza in mi preskrbel tako krasno orožje,
kakor je je  imel oni knez, ki je bil spomladi
pri nas na pristavi? In Mari zlato obleko, kakor
jo nosijo kraljeve hčere, o katerih nama pri¬
poveduje stara Nana? a  V teh mislih zaspi ter
sanja še dolgo, dolgo o boljšem življenji.

Zdelo se mu je, da sedi na bogato osed¬
lanem konji. Solnčni žarki so se lomili v
krasnih demantih, ki so se svetili na držaju
njegove sablje. „Glej Mara“, dejal je proti se¬
strici, ki je sedela poleg njega na lepem belcu,
„glej krasno orožje, katero mi je dal Poljak!"
A Mara mu odgovori: „0 zlati obroček, ki

3*

mi zapenja tančico, je vendar še lepši." —
Prizor se spremeni. Od vseh strani pritiskajo
sovražniki, in jih hočejo zajeti. Priganjajo konje
na vso moč, a ne morejo z mesta. Že slišijo
kopita in hrkanje sovražnih konj, ter čutijo
vročo sapo na tilniku. Marjub potegne krasno
sabljo, ter se ozre. Roka mu omahne samega
strahu, a v hipu mu izvije njegov svak Brak-ok
dragoceno orožje z besedami: »Ne, ne bodeta
imela boljšega življenja, kakor mi in naši
očetje."

Marjub glasno zakriči ter se zbudi. Bilo
je že pozno popoludne. Mara stoji pred njim
ter ga vpraša: »Kaj pa se ti je sanjalo? Ho¬
tela sem te že zbuditi, tako si stokal."

„Si ti, Mara?" zdihne deček še ves zaspan.
»Oj vzeli so nama dragocene stvari. Meni lepo
sabljo z zlatim ročem in bliskeČimi demanti,
tebi pa krasni nakit!“ Pove ji svoje sanje in
vse, kar mu je pravil Poljak o boljšem živ¬
ljenji.

Govorjenje otrok je zbudilo tudi mlade¬
niča v jami, kateri se jima kmalo pridruži.
Vsedejo se pred kolibo pod jelko, katera je
široko razprostirala svoje veje ter zakrivala
vhod. Pred njimi je žuborel gorski potočec, po
skalah z mahom poraščenih. Na nasprotnem
bregu‘pa so štrleli skalnati vrhovi navpik, isto-
tako zadaj za kolibo. Le sem ter tje životarila
je kaka majhna smrečica po sivem skalovji.
Solnce je ravno zahajalo, ter s svojimi žarki
zlatilo skalnate vrhe. Nikdar še ni videl naš

31

znanec bolj divjega kraja, otroka pa sta se
čutila prav domača v tej skalnati globeli.

„Tukaj si brez skrbi", ponavlja Marjub,
ko zapazi, kako žalosten utis dela okolica na
tujca. „Tu te ne bodo iskali. —• Mara, sedaj nama
pa vendar povej, kako se je sinoči izteklo, in
kaj počno danes na pristavi."

„Ta-Nan te je očividno varovala", prične
deklica. „Komaj sem prerezala vrv, in si se
umaknil v grmovje, priskočili so že možje k
drevesu z golimi sabljami. Ko bi bil še pri¬
vezan, razsekali bi te bili na kosce. Jaz sem
se z vrvjo komaj umaknila za bližnje drevo.
Ker te ni bilo, začeli so grozno vpiti. „Kam
je prešel? Ravnokar je bil še z vrvjo vred pri
drevesu, in sedaj še vrvi ni! —' V zrak se je
spremenil, ravnokar sem ga še videl", tako so
hiteli jeden za drugim, ter se jeli umikati. „Tu
ni vse prav", dejal je Murko, »vrag ga je vzel."
— „Ali pa ga je Ta-Nan oprostila iz naših
rok", dostavi starček Marjom, ki je opravljal
daritev. Mislim, da ta je prav govoril. Mati
božja te je res rešila, ker nama je navdihnila
to misel. Pripovedoval si nama toliko lepega
o nji, da sva sklenila te rešiti."

„Vsi so vrjeli Marjomu in nobenemu še
na misel ni prišlo te preganjati in iskati", do¬
stavi še deklica in seže po canjico, katero je
seboj prinesla. Poda mu lonček gosto kuhane
kaše (Abhazi jo imenujejo šva-pasla), nekoliko
sira in kruha. V skledico pa zajame vode in mu
reče: „jej in pij, pa ne boj se, da bi bile te

3«

stvari ukradene. Prosila sem Nano, naj mi jih
da za ubozega moža. Vmes nama pa lahko
kaj poveš o boljšem življenji, katero si omenil
Marjubu.“

»Bog vama povrni, Mara in Marjub, da
sta mi včeraj življenje rešila in me danes z jedjo
preskrbela. Zdita se mi kakor oni krokarji, ki
so Eliji donašali kruha, ali še bolj sta podobna
onemu angelju, ki je preroku Danielu prinesel
jed v levnjak. Vama je li znana ta povest ?“

Nikoli je še nista slišala. Pove jima torej
zgodbo o proroku Eliju, potem o Habakuku,
katerega je angelj za lase v Babilon nesel. „O,
to ga je moralo boleti“, vsklikne Mara in se
prime za glavo, »grem pa že raji k nogam na
pristavo in nazaj." Marjub se smeje in pristavi,
da ga je angelj gotovo bolj rahlo prijel, kakor
naju Nana, kadar je huda.

Perečinski opravi kratko molitvico in se
vsede k jedi. Povabi tudi otroka; Marjub sprejme
povabilo, Mare pa ne more pregovoriti. Pri
Abhazih ne smejo jesti ženske vpričo moških.
Po jedi prične se zopet pouk o boljšem živ¬
ljenju. Perečinski jima pripoveduje o vstvar-
jenji, o Adamu in Evi, da sta živela v lepem
raju, dokler sta bila otroka božja. Raj je bil
vrt poln najlepših cvetic in dreves. Na drevju
je bilo sladko sadje, živali so bile krotke in
človeku pokorne na migljaj. Zajčki in srnice
so okrog njih skakali, še celo medved in volk
mu nista storila nič žalega. O vojski in prepiru
ni bilo sluha ne duha, dokler sta ostala otroka

39

božja. Najlepše veselje pa sta uživala, kadar
se je Bog, kot dobri oče sam ž njima pogo¬
varjal. Smrt še ni bila poznana, ljudje bi bili
dospeli v nebesa, ne da bi umrli. Ali ni bilo
to življenje boljše, nego je sedanje ?"

„0  kako dobro se je takrat godilo ljudem!"
zdihne Mara. „A to je menda le pravljica,
kakor nama jih pripoveduje stara Nana o
pritlikovcih, ki prebivajo v gorah v zlatih gra¬
dovih."

„Ni pravljica, ne, temuč gola resnica. Se
mnogo bolje se je godilo prvima človekoma,
kakor vama jaz povedati zamorem."

„Zakaj pa nista ostala otroka božja?"
vpraša Marjub.

,,Ker sta postala nepokorna, ter nista spol-
novala postave nebeškega Očeta, ju je Bog
pahnil iz lepega vrta, ter ju prepustil revi in
nadlogi ter odločil, da sta morala umreti.

,,Pa si obljubil, da hočeš nama preskr¬
beti to lepo življenje. Ako zamoreš v ta lepi
vrt, zakaj si pa tu, zakaj ne greš tje in ne
vzameš naju s sabo ?“ poizveduje Marjub v hipu.

,,Jaz upam posesti to življenje, ker sem
otrok božji. Vsak človek, kateri je otrok božji,
ima ključ do tega lepega vrta nebeškega Očeta.
A sedaj še ne smem vanj, dokler me On sam
ne pokliče. Ako do tistih mal ne zgubim ključa,
smel bom vstopititi vanj.“

„Pokaži nama ta ključ!‘‘ vsklikne Mara.

,,Ključ imam v svojem srcu, in ga ne
morem prej rabiti, da umrjem.“

40

,,Ali zamoreš tudi nama preskrbeti take
ključe ?“ prosi Marjub.

,,Da, ker vaju hočem narediti otroka
božja.**

„0 stori naju otroka božja!“ prosita oba z
jednim glasom. „Otroka Matere božje sva užej!“
„Hvala Bogu, to je najboljši pripomoček,
da postaneta otroka božja. Predno se pa to
zgodi, morata se še mnogo naučiti. Sedaj se
vrnita domov, ker je uže pozno. Jutri pridita
zopet. Ker sta meni rešila časno življenje, ho¬
čem vama jaz razodeti večno, ter vama pri¬
pomoči, da ga dosežeta. Molita pa posebno k
Materi božji in pojdita v božjem imenu. Glejta,
solnce poljublja le še z zadnjimi žarki najvišje
vrhove smrek po skalnatih robovih.“

8. Starec na Elbrusu.

Brak-ok je dospel srečno domov. Zvečer
je sedel sredi mož, ki so bili zbrani pred vrati
.velike hiše 1 , v katerej je stanoval Usban-ok, kot
glavar cele pristave. ,Velko hišo* pa si ne
smemo predstavljati kot kako palačo. Lesena
hiša, sezidana (če se sme tako reči) iz otesa-
nih hlodov in desk, bila je ubogim gorjancem
uže veliko poslopje ; druge kočice so bile mnogo
slabše: iz desk in bičevja in ilovice. Brak-ok
je moral mnogokrat ponoviti novice, katere je
prinesel. O svojem namerjenem zlodejstvu pa

4t

je previdno molčal, kakor mu je svetoval stari
hadži. Toliko več pa je govoril o Sefer-paši,
kateri ima vsak Čas priti iz Carigrada z mno¬
gimi četami. Tudi je omenil, da pride ž njim
oddelek Poljakov s kanoni, ki se bodo vrlo
bojevali z Abhazi zoper Ruse.

Med poslušalci se prične prepir. Murko
ni zaupal Poljakom, češ, da imajo skoro isti
jezik kakor Rusi, ter da bodo le na videz na
Ruse streljali. Kdo ve, če ne pridejo le zato,
da spoznajo vsa gorska pota in prelaze, da jih
potem Rusom izdajo.

Usban-ok ugovarja temu mnenju: ,,Poljake
so Rusi oropali svobode, ter jim vzeli domo¬
vino, zato se ti sedaj združijo z vsakim na¬
rodom, ki gre nad Ruse. Poljakov se jaz ne
bojim, pač pa Turkov. Pomagali nam bodo,
da Ruse preženemo iz naših gor, a potem jih
bodo sami zasedli, in čez nas gospodovali. Mi
pa hočemo biti prosti, ne vklenjeni, kakor
starec na Elbrusu!“

r Starec na Elbrusu 1 Povej nam kaj o
njem, častiti Marjom“, prosi Malek.

,,Sivolasi Marjom, katerega smo spoznali
v prazniku Ta-Nan, prijezdil je nocoj v goste,
da poizve o vojski. Starec si pogladi sivo brado
ter začne pripovedovati prastaro pravljico, ka¬
tero so zanesli Grki ali Rimljani pred več ko
dve tisoč leti v te skalnate gore. Mogoče, da
je došla iz Azije, da je toraj še starejša in spo¬
minja nekoliko na kazen Luciferja, nekoliko
pa na grškega Prometeja".

42

,,Vidite li, kako se blišči najvišji vrhunec
Elbrusa tam za gorami ? Pokrit je po zimi in
po letu z večnim snegom. Vetrovi tulijo tam
noč in dan, na vrhu pa sedi starček na ogromni
kameniti plošči. Snegobeli lasje mu padajo na til¬
nik, bela brada prirasla mu je uže do tal in ves
je pokrit z belo dlako, kakor kunec. Nohti na
rokah in nogah so uže kakor orlovi kremplji,
krvave oči pa se mu svetijo, kakor žareče
oglje. Kadar se nam zdi, da se gora sveti, ko
je uže solnce zašlo, vidimo le žar njegovih
oči. Okoli vrata in pasu ima težke železne ve¬
rige, ki so prtirjene na skalo. Istotako je vkle¬
njen za roke in noge. V tihi noči se čuje
rožljanje verig, sem in tja tudi zdihovanje in
stokanje njegovo. Vselej pomeni to veliko ne¬
srečo za našo deželo. Predno je bil zmagan
hrabri šejk Samil, slišal sem jaz starca tri noči
grozno tuliti in stokati.”

,,Uže na tisoče let je starec priklenjen
tam gori. Pred davnim, davnim časom bil je
služabnik in prijatelj velikega ,,Ta“, kateri ga
je tako ljubil, da je prav zaupljivo ž njim
občeval. Toda prevzel se je. Hotel je postati
tako mogočen, kakor veliki ,,Ta‘‘ (Bog) sam,
in ker je znal mnogo njegovih skrivnosti, uprl
se je ter hotel velikega ,,Ta“ s prestola pah¬
niti. Norec! Kedo se more meriti z velikim
,,Ta”? — Prevzetnež je bil premagan in v kazen
priklenjen vrh Elbrusa. ,Imaš li dosti visok pre¬
stol rekel je velki Ta. — Le malo ljudi ga je
videlo, ker pot na goro je težavna in strašna.”

43

Tri starčke pa vendar poznam, ki so bili
pri njem, a stanujejo daleč od tu, na vshodu
gorovja. Vsega ne sme nobeden povedati, kar
je videl, sicer zgubi življenje. Dvakrat tudi no¬
beden ne sme k njemu. Moj oče je poskusil
v drugič, da bi zvedel izid naše vojske z Rusi,
pa ga ni bilo več nazaj, kakor veste."

Tako je končal Marjom. Molčč so možje
gledali sneženi vrh in groza jih je spreletavala,
ko so mislili na grozno trpljenje, ki je priso¬
jeno predrznemu uporniku. Marjub in Mara
čepela sta za vrati, ter pazljivo poslušala vso
povest. Sedaj šepne Mara bratcu : „Marjub, jaz
mislim, da ta zlobni mož ni nihče drugi, kakor
satan, o katerem nama je včeraj pripovedal
dobri Poljak. £C

Brak-ok je bil tako blizo vrat, da je čul
in razumel, da sta včeraj s Poljakom govorila.
Oči se mu zlobno zasvetijo, zamrmra sam pri
sebi: „Hadži, imaš prav! Otroka vesta, kam
je Ta-Nan odvedla tujca.“

Primaknil se je še bolj proti vratom ter
vlekel na uho. Slišal je Marjuba svariti sestrico,
zakaj imenuje Poljaka, ker bi lahko kteri izmed
mož slišal. Potem je tujec gotovo zgubljen in
kedo naji bo poučil, da doseževa boljše živ¬
ljenje, katero je užival tudi starec iz Elbrusa,
predno je postal hudoben. A deklice ste vedno
neprevidne in ne znate molčati.

Brak-ok je zvedel dosti. Sklenil je otroka
skrbno opazovati, in če ne bo vse nič poma¬
galo, rabiti zvijačo in silo. Sedaj ni mogel dalje

44

prisluškovati, ker je Usban-ok zastavil vpra¬
šanje, bi li ne bilo dobro poslati koga na Elbrus
povprašat za izid vojske, Marjom je koj pri¬
pravljen z vedeževanjem vprašati velikega „Ta“,
ali to dopušča

Glavar pristave prinese v usnjatem mehu
vse kosti in koščice celega ovna od zadnje
daritve. Marjom je bil tudi vedeževalec, kar mu
je donašalo mnogo dobička. Brž je pripravljen
izvrševati ta posel. Na dvorišču naredi ris (krog)
in skrivnostno godrnjaje položi v sredo koz¬
lovo črepinjo. Potem prime meh, gre trikrat
okoli kroga, mrmra in dviga meh sem in tja.
Vsi okoli stoječi ga gledajo tako, da še z očmi
ne upajo treniti. Kar obstoji starček, obrne meh
hipoma, ter razsuje vse kosti na kozlovo čre¬
pinjo ter glasno govori: „Ta! Ta-Nan! Jesa-
ta-ok!‘‘ Družina jednoglasno zakriči: .,Ta do¬
voljuje Ovnova črepinja je namreč obvisela med
kozlovimi rogovi, kar so smatrali za potrdilo.

,,Da, veliki Ta dovoljuje ', ponovi Marjom,
„pa ne samo to, ampak želi celo, da se mlad in
krepek mož te pristave odpravi na pot in sicer
sam. Le poglejte, da stoji gladka koščica sprednje
ovnove noge navpično na kozlovi črepinji 1“

Novo začudenje vseh navzočih. ,,Kedo bi
bil ?“ vpraša Usban-ok, „pa vendar ne moj sin
Malek ?“

,,Srečkati moramo 11 , razlaga Marjom. ,,Pri¬
nesite mošnjo barvanega graha, z zavezanimi
očmi naj potegne vsak po jeden grah. Kdor po¬
tegne najsvetlejšega, tega kliče starec na Elbrus l’ 1

45

Vsi so bili zadovoljni s to določbo. Usban-ok
postavi vse mlajše može v vrsto, vedeževalec
pa jim zaveže oči. Nato seže vsak v osode-
polni mošnjiček ter prinese iž njega grah. Prvi
so prinašali temno-modre in temno-rujave ja¬
gode, Malek pa svetlo rumeno. Skrb je zmra¬
čila lice Usban-oku, samo še jeden ima seči v
žep, ako še ta izleče temno, potem mora njegov
sin na nevarno pot, iz katere se je malokedo vrnil.
Z največjo pozornostjo gledali so zadnjega, ki je
stegnil svojo roko v mošnjiček. Bil je Brak-ok. Po¬
časi seže po grah ter ga bojazljivo prinese ven.
Med tem, ko mu vzamejo obvezo od oči, odpre
pest — ■ snegobeli grah se mu zablišči na dlani.
Z drobno kletvico ga vrže od sebe, a bilo je
prepozno. Okolistoječi so ga videli, ter zaklicali:
„Hrabrega Brak-oka kliče starec na Elbrus!“

Usban-ok je bil neizrečeno vesel. Povabil
je prihodnji večer na veliko pojedino, ki bode
Brak-oku za odhodnico. Zbrali so se vsi. Pred
vsacega je bila postavljena mizica, po vsaki
jedi pa so prinesli drugo. Vse slaščice Abhazov
so prišle na vrsto, kakor o svatbah: puran v
poprovi juhi, meseni in sirovi rezanci, drobno
narezana bravina v omaki, v surovem maslu
praženi sirovi izrezki s kruhom, naposled pšeno
s kislo smetano. Sveta so imeli toliko, da bi
skoro rekli, tekel je od vseh štirih voglov. Vsi so
bili Židane volje, le Brak-ok je bil kakor obso¬
jenec, kteremu so ure štete.

Slednjič mu šine nova misel v glavo, in
tudi njegovo obličje se zjasni. ,,Bedak!" pravi

46

sam sebi. ,,Kedo me pa more siliti na goro?
Delal se bom, kakor da bi res šel, v resnici
pa bom zvršil svojo kupčijo z hadžijem ter
zaslužil sto srebrnih rubljev. Da mi ni to koj
na misel prišlo! Ko se vrnem, si bom uže kaj
zmislil. Imel bodem Usban-oka in Marjoma za
medveda, ki me s tako radostjo pošiljata na
Elbrus.

9. Razni načrti.

Drugo jutro stalo je solnce uže precej vi¬
soko, ko stopi Brak-ok na dvorišče pristave,
da se poslovi od domačih. Bil je ves  priprav¬
ljen, da nastopi pot na visoki lednik, kakor so
mislili njegovi prijatelji. Vsi možje, prvi Us-
ban-ok, so mu podali roke, in mu voščili dober
vspeh. Na to pristopijo še žene in deklice, da
se poslove.

„Kje pa sta Marjub in Mara?“ vpraša
Brak-ok.

,,Da, kje sta otroka? Zadnji čas ju skoro
nikoli ne vidim doma pristavi Usban-ok.

,,Po gorah se klatita 11 , odgovori stara Nana.
,,Tudi danes sta si izprosila na vse zgodaj kos
mesa in kruha, in tekla v gozd."

,,Nič več ne bodeta pasla lenobe po gorah 11 ,
reče zopet Usban-ok. ,,Zadnji čas je, da naučiš
Maro presti in tkati, da bo znala kedaj izde¬
lovati tako lepe tkanine, kakor njena mati.
Marjuba bom pa jaz vzel v roke. 11

47

Brak-ok zapusti ograjo pristave. Možje ga
spremljajo do gozda, potem pa se vrnejo ter
se na tihem smejejo v pest, da jih ni srečka
zadela. Moško stopa Brak ok dalje. Ko pa dospe
čez prvi prelaz, da ga niso več videli od sela
sem, vleže se pod smreko ter se porogljivo
smeje: „Norci! Mislite, da grem res na Elbrus
da se zvrtoglavim v kak prepad? Samo kako
zavetje si moram poiskati za nekaj dni, od koder
bom lahko opazoval pristavo in otroka. Dolgo
mi res ne bo čakati, da si zaslužim sto srebrnih
rubljev!"

Po kratkem počitku spleza Brak-ok na
strmo skalo. Med grmičevjem napravi si pro¬
storček, od koder je lahko opazoval selo in
vsa pota, ki so vodila tje. Marjub in Mara pa
sta med tem sedela v kolibici pri Poljaku ter
ga verno poslušala. Perečinski je  dobro porabil
teh štirinajst dni ter poučeval otroka o boljšem,
večnem življenji. Otroka sta uže vedela, da je
le en Bog, a v treh osebah; da Mati božja ni
boginja, temuč stvar božja, najčistejša in naj¬
svetejša Devica izvoljena v Mater božjo. Vedela
sta, da je rodila Sina božjega v betlehemskem
hlevčku in ga položila v jaslice; da je Jezus
Kristus za nas na svetem križu umrl in nas
odrešil s svojo drago krvjo.

Gorke solze je pretakala Mara, ko je opi¬
soval Perečinski strašne bolečine Jezusove in
Njegovo še večjo ljubezen. Marjub pa se je
jezil nad judi, ki so Gospoda tako neusmiljeno
trpinčili in zasramovali. Perečinski pa ga je

48

poučil, da je Zveličar tudi za naše grehe moral
zadostiti in da smo prav za prav mi uzrok
Njegovega trpljenja in smrti.

Tu ga Marjub debelo pogleda ter vpraša:
,, Ali je tudi radi mene trpel zveličar, ako sem
bil prevzeten, nepokoren in len? Ali je vedel,
če sem se jezil in maščeval? 1 '

,,Da, Marjub, vse to je vedel na križu;
vsaj je pravi, vsegavedni Bog. Žalilo ga je, da
smo mi grešili, vzel je naše grehe na-se in
trpel za-nje.“

,,Odslej pa ne bom nikdar več grešil!"
zakliče Marjub.

,,Jaz tudi ne", pristavi Mara.

,,Prav tako", pravi Perečinski, „ta sklep
je dober, ako je storjen na podlagi ponižnosti
t. j. da ne zaupata v sama sebe, temveč v
pomoč Jezusa Kristusa. V ta namen morata
vsak dan Boga pomoči prositi, in Mariji se
priporočiti, da bi vajino molitev podpirala-. 11

,,To hočeva gotovo storiti. Vsaj sva častila
Mater Božjo, ko je še poznala nisva. Sedaj
nama pa vendar še povej, kako bova postala
otroka božja in očistila svoje srce grehov";
prosi Mara.

,,Mara, kaj pa storiš, kadar obleko umažeš ?'“

„1, operem jo —■ pa srca vendar ne morem
oprati!"

,,Tudi duša in srce se lahko opere in
očisti." Naš nebeški Zveličar pripravil nam je
kopelj, v katerej se duša očisti vseh grešnih
madežev in se prerodi v otroka božjega."

49

,,Pokaži nama to kopelj ! Očisti naji!'' pro¬
sita otroka h krati. ,,Oj  gotovo je daleč od
nas oddaljena' 1 , pristavi otožno Marjub.

,,Ne, kar v temle potoku lahko očistim
vajini duši vsacega madeža. Vidva verujeta v
Jezusa Kristusa. Ako oblijem vajino čelo z vodo
in vmes govorim besede: ,,Jaz te krstim v
imenu Očeta in Sina in svetega Duha“, zadobi
voda skrivnostno moč krvi Jezusa Kristusa, ter
očisti vajini duši vsacega greha. Po krstni vodi
zadobita nadnaravno življenje otrok božjih/'

Nadalje jima razlaga, kako je Jezus Kri¬
stus postavil sv. krst in katere milosti zado-
bimo, kadar ga sprejmemo. Nestrpno zakliče
Marjub: ,,Ako naji tako lahko narediš otroka
božja, zakaj pa še odlašaš? Lej, tu je potok!
Brž naju krsti!"

Perečinski se dobrovoljno nasmeje in pravi:
,,Da, ljuba otroka! Moja edina želja je  vaju
krstiti, vendar imam važne pomislike. Sv. krst
nalaga dolžnosti. Ali jih bodeta spolnovala v
teh gorah, brez pomoči ? Odreči se morata sa¬
tanu in vsem njegovim delom. Vaji bodo pa
silili k malikovalskim daritvam in obredom,
kateri so gnjusoba v božjih očeh. Marjub, ti tako
hrepeniš iti na vojsko proti sovražniku: še s
seboj te ne bodo vzeli, ako si ne obesiš raznih
vražarskih zaveskov na vrat. Oče tvoj te bodo
silili k krvnemu maščevanju in vendar je Jezus
rekel: ,,Ljubite svoje sovražnike!" Vidita toraj,
da vaju ne smem krstiti zaradi nevarnosti, da
bi pozneje zatajila svojo vero."

4

5°

Solze so zalile oči obema pri tem pripo¬
vedovanju. ,,Toraj naju nočeš storiti otroka
božja?" toži žalostno Marjub.

Po kratkem premolku pravi Mara : ,,Zad¬
njič si nama pravil o Abrahamu, katerega je
Bog iz domovine poklical v tujo deželo. Morda
pa Bog tudi naji kliče v tujo deželo. Ali bi
naji smel krstiti, ako s teboj pobegneva v daljno
deželo k tvojej materi ?“

Solze veselja zaigrajo Perečinskemu pri
teh besedah. ,,Angelj varuh ti je navdihnil te
besede, Mara. Kdor očeta in mater bolj ljubi,
ko mene, ta mene ni vreden! rekel je Kristus.
Kdor pa zavoljo mene zapusti očeta, mater,
ali brata, ali sestro in domovino, temu pa obeta
večno življenje. Da, Mara, oni dan, ko bodeta
pripravljena bežati z menoj, krstil vaji bom v
otroka božja. Kaj pravi pa Marjub k tem be¬
sedam svoje sestrice."?

Marjub je žalostno zrl pred se in vprašal:
,,Ali morava potem očeta zapustiti? Ali bi ne
bilo bolje, da ti še očetu in vsem prebivalcem
našega sela oznaniš lepi nauk o Jezusu Kri¬
stusu? — Nak — umorili bi te. Jaz sam jim
bom povedal, kaj si naučil Maro in mene, in
potem te pokličemo, da nas vse krstiš."

Perečinski malo pomisli, potem odvrne:
„Lepo bi pač bilo, a menim, da ne bo šlo.
Misliš li res, da bi se oče in drugi možje od¬
rekli svojim vražam, ki še imena ,,kristjan" ne
izgovorč drugače, kakor, da pristavijo ,,fej?“
Mara ima prav ! Vsi trije pobegnimo."

5‘

,,Dovoli mi vsaj, da poskusim Maleka in
očeta spreobrniti". prosi deček. .,Brak-ok in drugi
mi seveda ne bodo verjeli, oče in brat pa go¬
tovo. Ako ne, voljan sem z vama pobegniti."

Poljak je dobro spoznal plemeniti nagib,
ki osrčuje dečka k temu podjetju. Vendar je
previdel, da je malo upanja, nasprotno pa ve¬
lika opasnost za vse tri. Beg bode potem skoro
nemogoč. Vendar ni hotel odsvetovati nevar¬
nega poskusa. Za svojo osebo mu ni bilo;
žrtvoval bi rad življenje. A otrokoma bode
Usban-ok gotovo prepovedal, ga še kedaj obi¬
skati in kaj bo ž njima? Najraji bi ju koj kr¬
stil, vendar opusti to misel. Pouči pa ju, kako
naj krstita jeden druzega, ako prideta v smrtno
nevarnost. Razlaga jima še nadalje nauk Je¬
zusov, nauči ju obuditi kesanje čez storjene
grehe in moli ž njima. Se-le, ko se je mrak
jel vlegati, odslovil ju je. Kar ločiti se ni mogel
od ljubeznivih otrok, tako tesno mu je bilo
pri srcu. Ko ju prekriža na čelu, ustih in na
prsih, jima še priporoči, da naj prav iskreno
molita k Mariji.

,,Seveda", mu pritrdi Mara; ,,vsaj sva njena
otroka!‘‘ ____

10. Poskušnje.

Mara in Marjub sta molčč stopala jeden
poleg druzega proti selu. — Premišljevala sta
vzvišene skrivnosti, katere sta danes slišala.
Slednjič pravi Mara :

4

5 2

,,Kako rada bi vendar postala otrok božji!
Bojim se, da nama oče ne bode več dovolil
obiskovati dobrega tujca.“

,,Potem krstim jaz tebe in ti mene“, od¬
vrne Marjub. ,,Vsaj naji je naučil, kako se mo¬
rava krstiti. Upam pa še vedno pregovoriti
očeta in Maleka, da še ona postaneta otroka
božja. Le srčnost, Mara, k grehu naju ne bo
nihče prisilil.“

,,Tega pa ne, ker bi žalilo Gospoda, ki
je bil zaradi nas križan. Ako nama pa oče
sv. krst prepove, ali ne bova grešila, ako ga
ne vbogava?“

,,Gotovo ne. Kar je greh, tega oče ne sme
terjati, in Poljak je tudi rekel, da moramo Boga
bolj slušati, kakor ljudi."

Med tem pogovorom sta dospela do skale,
na katerej je Brak-ok cel dan ležal in stražil.

Že od daleč ju je zapazil in nobena be¬
sedica mu ni ušla. Sklenil je ju prestrašiti, da
bi iznenadena izdala skrivališče Poljakovo. Pri
zadnjih Marjubovih besedah spusti se s skale
pred otroka, kakor bi padel iz neba. Mara
strahu zakriči; tudi Marjub se prestraši, vendar
se ojunači in pravi: „Jojmine, Brak-ok! Mislil
sem, da si že na Elbrusu."

„Predno grem tje, moram še s Poljakom
govoriti. Vidva sta bila ravno pri njem. Po¬
vejta mi, kje je.“

Marjub je koj spoznal, da svak ne name¬
rava nič dobrega, zato mu mirno odgovori:
„Tega ti ne poveva „Brak-ok.“

5?

„Toraj vesta", zavpije Abhaz z žarečim po¬
gledom. »Morata mi povedati! Le ne obotavljajta
se, sicer" — in prime dečka krepko za ramo.

„Ne povem ti pa ne, in če me tudi tepeš",
odgovori klubovaje Marjub.

„Ti mi bodeš povedala Mara, kaj ne?
Prinesem ti krasno tančico iz srebrnih niti in
zlat obroček za na glavo. Jaz moram zvedeti,
kje je Poljak. Nocoj se mi je sanjalo, da mi
bode pokazal pot na Elbrus."

„Ne verjemi mu, Mara! Umoriti ga hoče!"
zakliče deček.

„Brez skrbi bodi, bratec, jaz mu že ne
povem !“

»Kaj, — nočeta? Jaz vama bodem izbil
svojeglavnost!" Pri teh besedah izdere sabljo,
ter jo po bliskovo zavihti, deklici nad glavo.

»Marjub, ubil me bo!" zakriči Mara. „Oj,
da bi bila vsaj krščena!"

»Ne bode te ne!" odgovori deček, obesi se
hitro Brak-oku na roko, da ni mogel sablje rabiti.
„Teci Mara, in povej očetu, če me umori,"

Z zobmi škripajoč otresal je Brak-ok dečka.
Z levico ga je tepel in suval, a zaman. Ni se
ga mogel znebiti. Mara pa je hitela proti domu
in glasno klicala na pomoč. Ko Abhaz previdi,
da tako ne bo dospel do svojega cilja, za¬
kliče deklico, naj obstane, in reče Marjubu :
.Spusti me; pri bradi mojega očeta ti obljubim,
da vama ne bom storil nič žalega."

Marjub ga koj spusti, ter stopi korak
nazaj. »Svojeglavnež", nadaljuje temnega obraza,

54

»meniš da ga ne bom našel t  Da le vem, da tiči
v onileh skalah, ga bom že dobil v kaki soteski.
Le pojdita domu in povejta očetu, da sta se
predrznila pri daritvi odtegniti Poljaka zaslužene)
kazni. Dobro vesta, da vaju čaka brezovka."

Še jedenkrat ju zlobno pogleda, potem
ju pusti ter gre po stezici, po kateri sta ona
dva prišla, proti skalnati soteski. Nemo zre
Marjub za njim, Mara joče samega strahu.

»Ko bi le mogla dobrega moža opozoriti na
nevarnost", zdihne Marjub. „Brak-ok ne na¬
merava nič dobrega. A nocoj ne bo našel ko¬
libe, vsaj je v soteski že popolna tema. Ne
jokaj, Mara!"

Deklica si otere solze in odgovori: „Da
bi ga vendar Mati božja ovarovala hudobnega
človeka! Marjub, škoda da nisva kar ž njim
bežala. Oče naji bo zaprl in tepel. Bi li ne
bilo bolje, da bi kar zdajle zbežala?"

„Sama? Kam pa hočeva bežati? Ne, Mara,
srčno hočeva .stopiti pred očeta in mu vse po¬
vedati. Ako se noče pokristjaniti, potem uideva
pri prvi priliki. Kar bova pa ta čas trpela, pa
hočeva srčno prestati in na ljubega Zveličarja
misliti, ki je toliko za nas trpel."

„Da, Marjub, in na one otroke o katerih
nama je Poljak pravil, ki so tudi za Jezusa v
trpljenje in smrt šli."

„Pri tem ostane 1 *, reče deček. Sprimeta se
za roke in odločno koračita v selo.

Usban ok je večkrat čez dan vprašal Nano
in Murkota po otrocih in ju gorko ošteval,

55

zakaj tako slabo pazita na otroka. Ko mu
slednjič Murko naznani, da sta se vrnila, ukaže
jih takoj pred se pripeljati. „Kje se klatita cel
dan brez delat 1 ' nagovori ju osorno.

»Bila sva pri Poljaku, katerega so hoteli
možje z Brak-okom o prazniku umoriti 11 , od¬
govori Marjub.

»Kaj, pri Poljakuvsklikne začudeni
Usban-ok. „Kaj še živi in se tu okrog klati?
— prej ko ne kot ogleduh."

„Da, oče, še živi. Mara in jaz sva ga oni
večer otela, ko so ga hoteli pijani možje in
Brak-ok umoriti. Vsaj ti in Marjon nista za¬
htevala njegove smrti. Vsak dan sva mu nesla
kruha, sira in malo posušene bravine v gozd.
To bi ti bil jaz moral že naznaniti, a bal sem
se, da bi mu naši možje kaj žalega ne storili.
Ako sem se pregrešil, kaznuj me oče, Mara
pa je nedolžna, vsaj je le mene ubogala. 1 '

Odkritosrčnost sinova je dobro uplivala
na očeta. Njegova odločnost mu je  bila všeč.
Seveda ga je tudi jezilo, da sta otroka njega
in vse moštvo tako za nos vodila. Zato pravi:
„ Kazen si zaslužil, a odpuščena ti bo, ako mi
obljubiš, da ne greš nikdar več k Poljaku, ki
naše žrtve zaničuje. Česa sploh ta Človek išče
todi? ali nas opazuje in naposled izda so¬
vražnikom. 11

»Krivico mu delaš, oče. Blag mož je to
in je  nama skazal veliko dobrot. Pokazal nama
je pravo pot v nebesa, in hoče isto tudi tebi
storiti." Sedaj pripoveduje deček s prostimi

besedami poglavitne nauke krščanstva. Usban-ok
težko kroti svojo jezo, naposled vpraša: »In
kaj pa so naše žrtve, katere darujemo veliki
Ta-Nan ?“

»Vraže in malikovalstvo", odvrne deček

»In kaj pa mi in naši očetje?"

V zmoti ste.“

»In kaj boš ti, ako te Poljak s svojo ča¬
rovniško vodo oblije?"

»Kristjan."

Tu pa se Usban-ok ne more več prema¬
gati. »Fej, sram vaji bodi! Sramota in gorje
vajinemu zapeljivcu! Izplačal ga bom, ker se
je predrzni! iztrgati vama vero očetov iz srca !
Ali vaju je že krstil? Sta kristjana?"

»Ne še, a hočeva postati."

»Raji vaju vidim mrtva pred nogami!
Murko, vzemi ta izdajalca naše vere, priveži ju
v hlevu k stebru, bičaj ju vsako jutro in vsak
večer, dokler jima ne iztepeš želje, postati
kristjana. Glavo pa izgubiš, ako ti uideta Jutri
ujamemo Poljaka, in sama nam morata po¬

li. Rusi so tu!

Iz nepričakovanih uzrokov izostal je lov
na Poljaka, kateri je tako hudo razsrdil Us-
ban-oka.

Okoli polnoči prijezdi brzi sel poveljnika
Najb-a, onega kneza, o katerem smo Čuli v

57

začetku povesti. Rusi so pritegnili od severa
močne čete, zato prosi knez nujne pomoči.
Usban-ok ukaže koj sedlati konje. Vse je po
konci. Na sredi dvorišča zapalijo velikanski
ogenj, ki je razsvitljeval marljive može, ki so
v največji hitrici prinašali brešno in živali to¬
vorili, poskušali ostrino sabelj, puške basali,
jermena in ujzde pritrjevali.

„Rusi so že pri grobišču v ibski soteski",
pripoveduje sel.

„Ako dospejo do onih treh velikanskih
skal, pod katerimi je pokopan šejk Cam-ok,
potem je naša domovina zgubljena“, pravi
Malek Murku.

„Da, to je staro prorokovanje, katero sem
že čul kot otrok“, odvrne Murko. „Zato hitite!
Kje pa Usban-ok še tiči r“

»Ravno pri otrocih je v hlevu. Sinoči ju
je pustil do krvi bičati, pa ni nič pomagalo.
Sedaj ležita zvezana na slami. Vedel sem, da
je Marjub svojeglaven, a da se Mara pusti raji
do krvi tepsti, nego da bi odjenjala, to mi pa
ne gre v glavo. Poljak je otroka začaral in to
mu plačam, koder ga dobim!"

Usban-ok je šel res v hlev, k otrokoma,
ki sta zvezana ležala na trdi stelji. Vsi udje
so ju boleli od groznega tepenja. Ko očeta
zagledata, predstrašita se, misleča, da ju je
prišel spet kaznovat. Proseče dvigneta ročici
proti njem.

»Ali sta se spametovala?" vpraša oče.
»Ne? No —- tem hujše za vaju — jaz bom

58

uže vpognil vajino trmo. Sedaj moram z vsemi
možmi naše pristave proti Rusom. Marjub,
skazal si se, da si vkljub svoji mladosti srčan
in pogumen. Seboj te vzamem, ako ubogaš."

„Oj oče, vse te bodem vbogal, kar je
prav. Oj vzemi me s seboj nad Ruse! ££  prosi
deček in ves plamti po boji z Rusi.

„Toraj se odpoveš krščanski budalosti in
ostaneš zvest veri svojih očetov ?“

To je bila najbritkejša poskušnja. Kako
se je Marjub veselil trenotka, da bi s puško
in sabljo obrožen z očetom šel nad Ruse!
Umolknil je, Mara se je uže jela tresti za
bratca, da bo podlegel skušnjavi. Kar pravi
Marjub s tresočim glasom: „Ne smem, oče!“

Usban-ok zakolne ter mahne dečka z
bičem po hrbtu. Potem pokliče Nano in reče:
„Pri vodi in kruhu ostaneta oba, dokler se ne
vrnem. Poljak ju je začaral, a po bitki ga po¬
iščem, privežem konju na rep, ter ga privlečem
sem, da ju odčara".

Čez nekoliko minut slišita otroka, da odha¬
jajo bojniki z glasnim krikom in pokanjem.
Na sneženih vrhovih Elbrusa jelo se je svi¬
tati, po dolinah in soteskah pa je bila še temna
noč. Ko so jezdeci dospeli do prvega prelaza,
vspne se naenkrat možka podoba, ter se pri¬
bliža Usban-oku.

„Brak-ok“, zavpije ta iznenaden ter ustavi
konja. „Mislil sem, da si daleč od tod, na poti
proti gori."

59

„Bil sem na potu“, laže Brak-ok. Ko sem
pa včeraj v zajčji dolini počival, sem trdo za¬
spal. V spanji se mi prikaže starec z Elbrusa,
strese svojo belo glavo, da mu je vihrala bela
brada kakor konjska griva sem ter tje. Ukaže
mi, naj ubijem Poljaka, ki čara Usbanokove
otroke, in le ž njegovo glavo smem priti na
Elbrus. Pomagajte mi čarovnika vjeti. Gotovo
je kje doli v skalnatih soteskah.“

Usban-ok in spremljevalci so vrjeli te laži
do pičice. Abhazi so zelo praznoverni, posebno
na sanje mnogo drže. Vsi so pripravljeni Po¬
ljaka loviti in Usban-ok je uže dal razna po¬
velja, kar se prikaže čez klanec drugi sel. Konj
mu je bil ves penast, tako ga je podil. Od
daleč uže kliče: „Hitite, blagi Usban-ok. Rusi
so komaj še uro oddaljeni od grobišča šejka
Cam-oka, in ako hrabri Najib ne dobi brž po¬
moči, se ne more več ustavljati. V dveh dneh
dobimo pomoč od paše, toraj je treba vsaj ta čas
sovražnika zadrževati v globeli. Paša je uže
na kopnem in v dveh dneh dospejo ž njim
tudi Poljaki s topovi.“

»Naprej!“ zapove Usban-ok. Poljak ti ne
bo ušel“ reče Brak-oku. „Lakota ga bo kmalo
prignala iz skrivališča. Pazi nanj, ter nesi nje¬
govo glavo starcu na Elbrus."

Elbrus pa se je ravno žaril pozlačen od
prvih solnčnih žarkov. To je bilo Abhazom
dobro znamenje. Urno poženo konje. Brak-ok
spleza zopet v globelo nazaj, koder je blodil
uže sinoči v mraku. Kakor hitro se dan zazna,

6o

začne ves kraj natančno preiskovati. Ob desnem
bregu potoka navzgor ne najde nobenega sledu.
Perečinski ga zapazi in takoj spozna zeta Usban-
okovega, kateri je pri daritvi tako sovražno
vihtil sabljo proti njemu. Koj je izprevidel, da
ga išče iz sovražnega namena ter mislil, da ga
je gotovo tast poslal, na podlagi tega, kar sta
mu povedala otroka. Ker na onem bregu ne
bo našel ničesar, bo nazaj grede na tem vse
pretaknil in kolibo našel.

Naglo uniči vsak sled, ki bi ga vtegnil
izdati, da je tu bival, potem pa spleza na
smreko, ki je stezala svoje veje čez kolibo.
Komaj se je skril visoko gori med vejami,
uže sliši Abhaza stikati v bližini. Koj na to
ga vgleda pred kolibico ter sliši vsklik začu¬
denja. Abhaz nabaše puško s smodnikom, po¬
tegne sabljo ter se previdno bliža kolibici. Go¬
reče hvali Boga Poljak, da ga je prej vgledal,
sedaj bi bilo po njem. Brak-ok se plazi z na¬
peto puško v kočico, a kmalo se vrne ter se
vleže ne daleč od vhoda v grmovje. Gotovo
se je prepričal, da ga je zasledil, ter hotel po¬
čakati, da se vrne.

Perečinski premišljuje, kaj bo, ako sovraž¬
nik ostane na straži, in Če njega prisilita la¬
kota in žeja, da zapusti svoje nevarno skriva¬
lišče. Ko bi bil vendar raje pobegnil! Počasi
se pomika ura za uro. Solnce vstaja vedno
višje na nebu. Uže stoji navpično nad smreko
v skalnati globeli in še bolj počasi se pomika
proti zatonu. Brak-ok pa sedi ves čas z na-

6i

peto puško pred kočico. Otroka danes prvikrat
nista prišla. „Kaj se jima je pripetilo? Koliko
časa bom še tako prebil?“ povprašuje sam sebe.
Truden m žeje trpinčen oklene se še bolj
debla. Solnce je zašlo. Mrak se je vlegel na
globelo in dokler se je  videlo do dna, razlo¬
čeval je dobro svojega sovražnika, ki je mirno
sedel na straži.

Med tem je Usban-ok s svojo četo v diru
jezdil naprej in proti večeru dospel do gro¬
bišča v ibski soteski. Tu so okrog ognjev ta¬
borili gorjanci, ki so na klic kneza Najiba pri¬
hiteli od vseh strani, da zaprejo sovražniku
tako važno sotesko. Nevarnost je bila velika.
Rusov je bilo najmanj desetkrat več, kakor
Abhazov. Vrh tega ti niso imeli skoro nič
smodnika. Usban-ok je brž razdelil svojo za¬
logo, bilo bi vsega še za en dan. Ako dalje
ne bo pomoči, bo osoda gorjancev določena.

Istega večera ležala sta Marjub in Mara
še vedno zvezana v hlevu ter iskreno molila
k Mariji za pomoč in rešitev „0 sveta Mati,
glej, kako se godi tvojim otrokom ! Stari Murko
naji je ravnokar pretepel, ubogega Poljaka pa
Brak-ok zalezuje. Oče in brat sta v vojski. Ko
se vrneta, pognala naju bodeta beračit. In ako
se ne vrneta; če Rusi zmagajo, kaj potem?
O sveta Marija, spomni se, da si naša Mati 1“

62

12. Rešitev.

Trije dnevi so minuli po teh dogodkih.

Stari Murko čepel je v mraku pred plotom
pristave, kadil in se pogovarjal s hlapcem, ki
je ž njim ostal doma za varha domačije.

Čudno se mi zdi, da še noben sel ni prišel
sporočat o vspehu boja, Od danes zjutra nisem
čul nobenega strela več, med tem, ko se je včeraj
cel dan čulo grmenje čez gorske prelaze", pravi
svojemu tovarišu.

„Rusi so gotovo bežali in naši jih prega-
njajo“, odgovori hlapec. „Rad bi bil zraven, a
ježa me stane mnogo truda, odkar mi je jeden
teh rabljev nogo prestrelil. Da bi bila vendar
krogla raji njemu trikrat skozi glavo švignila ! £C

„Le to mi ni všeč, da ni še do sedaj no¬
benega sela“, pravi Murko. Molče puši dalje,
ter spušča oblačke dima v zrak in neprestano
zre na bližnji prelaz, odkodar bi moral priti
pričakovani sel. Kar zažari čudni svit nad vrhovi,
ki obdajajo sosedno dolino, in postajajo vedno
svetleji. Moža se čudita in zapustita dvorišče,
da bi zunaj opazovala, kaj je to.

„Solnčni svit to ni“, meni Murko, „zdavnej
je uže zašlo. Vsaj je ves Elbrus zavit v nočno
temino."

„Jaz pa mislim, da gori selo starega Mar-
joma!“ odvrne tovariš, „Pripetila se je nesreča,
ali je  pa sovražnik tu“.

63

Nemo stojita moža pri plotu, in se pre¬
strašena ozirata na gorske vrhove, ki se vedno
bolj rudeče. Kar zapazita jezdeca, ki se v skok
drvi proti selu. „0 Bog, Malek je,“ zdihne
Murko. „In kako omahuje na sedlu ! Uzda se
mu vleče po tleh, le še za grivo se drži.“

Res se je Malek le s težavo obdržal na
konju in ko je dosegel selo, pal je  smrtno-
truden zvestemu Murku v naročje. »Kaj ti je?
Ranjen si!“ zavpije ta ves iz sebe.

„Vse je izgubljeno ! C£  zajeclja Malek. »Iz¬
daja, bežite!“

Moža naslonita ranjenca na plot, Murko
hiti k potoku, zajme vode, da pije in mu
umiva senci. »Izdaja ?“ vpraša sočutno. »So li
Poljaki izdajice ?“

Nekoliko poživljen mladenič zmaje z glavo
ter pravi: »Ne Poljaki. Ti so se krepko boje¬
vali za nas, tudi naš vrli Perečinski. Ne, hadži
iz Drande, ta pes, ki izda prijatelja in sovraž¬
nika, ta je pokazal Rusom pot, da so nam
prišli za hrbet. Sedaj ni pomagala nobena
hrabrost. Naši so skoro vsi mrtvi. Vpričo mene
je oče izdihnil svojo dušo. Le malo nas je
prodrlo sovražne Čete, in vsi se potikajo po
gorah. Črno mi postaja pred očmi — Murko
jaz umiram Položi me kraj potoka, za me ni
rešitve. Reši ljudi in zaklade mojega očeta.
Marjomove koče že gore. Hitro — beži —
reši— že gredo!" Murko previdi, da umira¬
jočemu res ni več pomoči, migne tovarišu in
glasno jokaje ga neseta v grmovje. Ranjenec

64

kmalo zgubi zavest. »Njegov duh je splaval k
očakom našega rodu“, reče Murko, in grenka
solza mu kane v sivo brado, »hiteti morava,
da z ženami uideva sovražniku."

Glasno ihte, se napotita moža v selo.
Žene so se ravno vsedle h kolovratom, kar je
bilo običajno vsak večer. Obupen krik odmeva
po selu, ko zvedo, da je  mrtev njih gospod,
in sovražnik tako blizo. Nekaj minut vladala
je globoka žalost, jok in ihtenje, potem pa vsi
hitč in delajo, kar ukazuje stari Murko. V
naglici znosijo skupaj obleko, dragocenosti,
zlatnino, bisere in lepo orožje, povežejo v cu¬
lice, in predno je preteklo pol ure, odkar je
dospel umirajoči Malek, že so stopali vsi za
Murkom iz dvorišča. Noč jih je zakrivala so¬
vražnikovim očem, strah pa jih je priganjal,
da so urno korakali v nepristopne gorske
višine.

V toliki naglici in zmešnjavi se ni nihče
spomnil na otroka v hlevu, kjer sta še vedno
zvezana ležala na stelji. Marjub in Mara sta
slišala vrišč in deček je rekel: „Gotovo so došla
slaba poročila o vojski." Tolikega gorja pa
otroka nista slutila. Ko je zopet vse potihnilo,
opravila sta kratko molitvico, ter zaspala.
Kmalu ju je zbudil nov krik. Surovi moški
glasovi so se slišali z dvorišča, a otroka nista
razumela ničesar; jezik jima je bil čisto tuj.

»Mara", prične zopet deček, „jaz mislim,
da so Rusi."

»Gorje, kaj bo z nama!" vzdihne deklica.

Q5

„Molči in v steljo se zarij; korake čujem.“

Komaj sta se otroka v steljo skrila, kar
odpahne nekdo vrata da glasno zaškripljejo.
V hlev vstopita dva bradata kozaka z gorečo
bakljo.

„Vse prazno", jezi se jeden proti svojemu
tovarišu. Tu ni nič, tje v koče stopiva, če so
tam pustili kaj plena ti abhaški psi.

»Tički so nam ušli 8 , odvrne uni, ter ro¬
bato zakolne. „Pa vsaj gnezdo jim bodeva za
palila." S temi besedami zapustita hlev.

Otroka nista razumela tega pogovora,
vendar se Marjuba loti huda slutnja.

„Mara 8 , reče sestrici. »zdi se mi, da so
naši ušli, in sovražniki se polastili sela. Slišal
sem večkrat, da Rusi vse hiše požgo, katerih
se polaste in črede odženo. Bojim se, da bodo
zažgali tudi naše selo. Poglej, kako se sveti
skozi špranje. 8

»Gorje! Očetovo hišo so že zažgali, druge
koče se bodo kmalo vnele, in potem še hlev.
Živa bodeva zgorela, bratec!" zdihne Mara.

Zopet začujeta krik. Sovražnik odhaja. Pa
tudi pokanje in prasketanje ognja jima bije
na uho. „Na pomoč kličiva", pravi Marjub.
„Rusi se naji bodo vendar usmili, da ne bodeva
živa zgorela. 8

»Oj Marjub, da bi bila le krščena! Zakaj
vendar nisva ušla z dobrim Poljakom!"

„Mara, jaz sem imel dober namen in vr-
jemi, da naji ljubi Bog ne bo zapustil. Sedaj
sva v smrtni nevarnosti, in jaz bi te koj krstil,

5

66

kakor naji je naučil Poljak, ko bi le mogel vrč
doseči. A kaj. ko ga je Murko za vrata po¬
stavil. Potrpi, poskusil bom roko iz jermena
sneti."

Z vsemi močmi se trudi deček, da bi
pretrgal jermen in rešil roke. Toda zaman.
Vendar je še z zobmi toliko opomogel, da je
potegnil vso krvavo rokico skozi zanjko. Sedaj
je z obema rokama skušal odvozlati vrv okrog
pasu, ki je bila privezana k 4 do 5 črevljev
oddaljenemu stebriču.

Zopet je preteklo nekaj minut, predno se
mu je to posrečilo. Veter pa je ogenj grozno
pospeševal. Kakor goreče baklje so gorele koče
proti nebu, ogenj se jih je neizrečeno hitro
prijemal, ker so bile le spletene. Tramovi so
pokali in padali na tla. Iskre so švigale visoko
v zrak, a zopet se spuščale iz višave po slam¬
natih strehah, katerih doslej ogenj še ni do¬
segel. Zdaj je zaplapolal tu, zdaj tam nov pla¬
menček, vil se kot ognjeni jezik nekoliko časa
sam v zrak, potem se združil z zdruzimi,
dokler ga ni dosegel požar. Vsa dolinica je
bila razsvetljena, kakor po dnevi. Veter je
gnal plamen vedno bolj proti hlevu, ki je k
sreči stal na najzadnjem koncu dvorišča.

Ravno se je Marjubu posrečilo odvozlati
vrv, ki ga je vklepala čez pas, ko padejo prve
iskre na hlev. Suha slama se koj vname. Skozi
špranje sprednje stene prihajala je huda vro¬
čina in zadušljiv sopar. Marjub brž priskoči,
da bi še sestrici odvezal vrv, a ta ga zaprosi:

1

I

,Jaz te krstim v imenu Očeta, in Sina in svetega Duha.'
(Str. 67.)

67

„Najprvo me krsti, bratec, potem bova bežala.
Ako me pa ne boš mogel rešiti, beži sam."

Mara je kleče govorila te besede in mo¬
lila, Marjub pa brž skoči po vrč ter vpraša
sestrico : „Ali veruješ v Boga Očeta, ki nas je
ustvaril, in v Jezusa Kristusa, ki nas je  odrešil
in v svetega Duha, kateri nas je  posvetil!“

»Verujem!"

Marjub dvigne vrč, oblije deklico z vodo
med tem ko počasi in razločno govori :

„Jaz te krstim v imenu Očeta, in Sina in
svetega Duha.“

„Sedaj pa rada umrjem, da sem le otrok
božji. Le beži Marjub, moje vrvi ne moreš
odvozlati in streha že gori!"

»Najprvo še ti mene krsti, potem bodeva
skrbela dalje. Tu, na, primi za vrč! Jaz ve¬
rujem v trojnoedinega Boga in vse kar nam
je razodel. Sedaj me oblij z vodo in izgovarjaj
besede sv. krsta.“ Pri teh besedah se Marjub
vleže sestrici k nogam, da bi ga ložje krstila,
ker je imela še vedno zvezane roke. Mara
jasno in razločno izgovarja besede sv. krsta,
med tem ko zveličavna voda moči dečkovo čelo.

Neizrečena milost, katero sta ravnokar
prejela in postala po sv. krstu otroka božja,
prevzela je nedolžna srčeca tako, da sta poza¬
bila smrtno nevarnost, ki je postajala vedno
večja. Streha je gorela s plamenom, vročina in
sopara je bila neznosna. Ves zbegan skuša
Marjub deklico oprostiti vrvi, a ta ga prosi,
naj sam beži. Vozel je bil tako zamotan, da

68

ga preplašeni deček nikakor ni mogel rešiti. S
solzami v očeh kliče Boga, Marijo in angelja
varha na pomoč. Tema se mu dela pred očmi,
dim mu jemlje zavest, še jedenkrat glasno za¬
vpije na pomoč — zdi se mu, da čuje v da¬
ljavi odgovor; je Ji to jek njegovega lastnega
glasu? Kar se zgrudi nezavesten poleg omedlele
sestrice na tla.

Ni se motil deček v smrtnih težavah. Pe-
rečinski je slišal njegov poslednji krik in srčno
skočil v goreči hlev ne meneč se za lastno
življenje. Hitro pograbi omedlela otroka ter
srečno dospe skozi ogenj in dim na prosto.
Pet minut pozneje bilo bi prepozno, ker se je
streha nad hlevom zrušila, predno ju je pri¬
nesel sto korakov od sela do potoka.

Z mrzlo vodo je Perečinski otroka kmalu
zopet spravil k zavesti, ter ju verno poslušal, ko
sta mu pripovedovala žalostne dogodke zadnjih
dni. —• Kako pa je dospel sera ? Kako se rešil
Brak-oka: V noči po onem hudem dnevu se
je tiho splazil s smreke in bežal iz globele.
Hitel je po gošči navzdol in cel dan becral sem
ter tje. Lakota ga je mučila. Dva dni uže ni ni¬
česar užil in jel je obupovati, da bi dospel do
morja. Kar zasliši v obližji nekaj besed v svojem
maternem jeziku. Bil je oddelek Poljakov, ki
je hitel Abhazom na pomoč. Brž se jim je
pridružil in se bojeval ž njimi pri grobišču v
ibski soteski. Ko jim je izdajalski hadži Ke-
randuk pripeljal Ruse za hrbet, prodrl je z
nekaterimi Abhazi ruske vrste ter zbežal v gore

6o

proti selu Usban-oka. Usban-ok je padel v boji
in umirajoč prosil Poljaka, naj reši njegova
otroka. Bal se je, da bode prepozno došel, ker
je videl kozake, kateri so dospeli v selo, predno
je on prišel vrh prelaza. Daši je ugledal veli¬
kanski požar, vendar ga je notranji glas pri¬
ganjal, naj se podviza. Res je prišel zadnji čas,
da je otroka otel iz plamena.

Izdajalec hadži in njegov malovredni po¬
magač Brak-ok pa sta kmalu prejela zasluženo
plačilo. Ker slednji ni dobil Poljaka, mislil si
je, da bode glava kacega druzega vojaka ravno
tako dobra, kakor Perečinski-jeva, katerega ne
hadži ne poveljnik posadke ni poznal. Odsekal
je mlademu imenitnemu Rusu glavo, ter jo
prinesel hadžiju. Ker pa drug druzemu nista
zaupala, se napotita oba v posadko, da bi pre¬
jela »judežev groš“. Na prvi hip pa spozna
ruski poveljnik, da je to glava njegovega pri¬
jatelja, ne pa kakega Poljaka, kakor sta trdila
ona dva. Brez daljnega preiskovanja ukaže oba
obesiti na bližnje drevo.

Perečinski je z  otrokoma srečno dospel na
morsko obrežje. Tam popiše poljskemu po¬
veljniku svoje dogodke, ter mu predstavi otroka
Dobri rojak mu dovoli, da se odpelje z otro¬
koma na prvi laciiji v Trapecunt. Marija in
Martin — tako sta se sedaj imenovala Mara
in Marjub — ostala sta v kapucinskem samo¬
stanu ter se z velikim veseljem in posebno
pobožnostjo pripravljala na prvo sv. obhajilo.
Perečinski je potoval dalje in bil prijazno sprejet

7°

v hiši bogatega rojaka v Carigradu. V domo¬
vino ni smel več, zato se je preselil v Ame¬
riko ter vzel k sebi svojo ljubo mamico. Ko
se je dobro vstanovil, pisal je v Trapecunt, ter
povabil ljubljena otroka k sebi, a dobil iz sa¬
mostana odgovor, da sta se uže preselila v
pravo domovino k ljubemu Bogu. —

..»ur rfl

0i