788
IRENA ŽERJAL, TRAGEDIJICA NA GROBLJAH
Prozni prvenec pesnice in pisateljice Irene Žerjal — Tragedijica na grob-ljah* nosi ime po prvi izmed sedemindvajsetih, v mozaično zgradbo povezanih črtic, ki se opazno vključujejo v idejno-izpovedni profil celote. Posamezni naslovi npr. Tragedijica na grob-ljah, Labirint, Človek preteklosti, Šola izsiljevanja, Razpadajoči dom, Revolucij bo še mnogo, Stvarnost proti du-ševnosti, Izdajalske črke, Pogovor o kaosu, Pogovor o kozmosu... aktualizirajo meditativno-refleksivni način ubeseditve ontoloških, ideoloških, gno-seoloških položajev človeka v določeni geografsko-politični, sinhroni in dia-hroni določenosti. Fragmentarna eps-kost teksta, iz katere bi lahko odpisali
* Irena Zerjal, Tragedijica na grobljah (Založba Obzorja, Maribor 1973, opremil Rudi Španžel, str. 152)
789
Irena Žerjal, Tragedija na grobljah
izrazitejši fabulativni vzorec, zgodbo, vsebino, daje prednost sporočilni vrednosti teze, ideje. Drobni scenski opisi, v katerih prepoznava bralec določen geografski dogajalni okvir pripovedi, prehajajo na posameznih mestih v groteskno demontažo, v razkroj realno predstavljivih pojavov predmetnega in miselnega sveta.
Hitro prepoznan dogajalni prostor — Trst in njegova okolica je po načelu diahronega slikanja aktualiziran kot mesto določene zgodovinsko-poli-tične skušnje, determinante. Trst neposredno po vojni, Trst z džipi avanturističnih ameriških vojakov, Trst z življenjem v mirnem času, Trst z razlaščenimi kmeti, Trst z mejo... ostajajo v strukturi celote predvsem retrospektivne scenske skice, posamezni elementi diahronega prereza določenega mesta in spreminjanja življenja v njem. Iz scenskega orisa dogajalnega prostora, antropomorfnega sveta, prehaja v središče pisateljičinega zanimanja človek. Antropocentrična refleksija, meditacija o sedanji možnosti človekovega samoodločanja o svojem lastnem življenju, o pristajanju na normativni malomeščanski življenjski kalup ali o drugem tipu, nekonvencionalnem, »mula-stem / obupno neprevidnem« (str. 8/9), samotnem, norem ... polarizira in tipo-logizira celotno antropološko strukturo mesta, pokrajine. Princip polarizacije človeka in njegovega življenja postane središčni motiv Tragedijice: iz določene zgodovinske, ideološke, politične skušnje je samoodločitveno načelo nujno, vrednostno tipizirano in s tem seveda tudi determinirano in uvrščeno v strukturo celotnega bivanjskega mehanizma aktualiziranega sveta. Biti kon-vencionalni malomeščan, prepuščati skrb za svoje lastno življenje reducira-jočemu življenjskemu mehanizmu, v katerem izgine sleherno individualno in avtentično, sprejemati dnevni normativni projekt manipulativnih, družbenih konvencij ali izstopiti iz enotnega on-
tološko-gnoseološkega risa, je najmočnejša meditativna dilema Žerjalinega teksta.
Antropocentrični svet, humanistični človek, ki mu je humanistična vizija sveta še normativna, v spopadu s preračunljivim, sebičnim izkoriščevalcem norm, negatorjem norm, pridobitniškim deziluzionistom, prehaja iz geografske, zgodovinske konkretizacije v planetarno splošnost. Trst sam daje inspiracijo planetarne vizije sveta, zato so posamezni elementi refleksije, npr. Luther King, Vietnam, taborišča, srednjeveška mučenja, fašizem, Jean d'Arc hkrati elementi groteske, vizionarne podobe ontološke ogroženosti nekonvencional-nega posameznika, zaradi svoje spoznavne moči in doslednosti izločenega iz kakršne koli filistrske oblike življenja in s tem avtomatično obsojenega na individualen revolt in vztrajanje v njem. Šele sedaj, ko je vzpostavljen scenski prostor, ko je aktualizirana polarizirana struktura sveta, prihaja v tekstu do konkretizacije — iz fragmentarnih likov izstopi vidneje ženski lik, predstavnica revoltirane, dosledne nekonvencional-nosti.
Irena Žerjal ne ostaja pri avtomatizirani tipologiji in polarizaciji človeka v konvencionalnega in nekonvencional-nega..., temveč išče vzročno jedro možnosti nastanka polarizacije same. Odločitvena nuja in s tem vzpostavljanje določene norme nastajata v dolgem gnoseološkem procesu kot rezultat posameznikove skušnje. V Tragediciji je rezultat spoznavno-odločitvenega procesa nedvoumen: »Katja je ugotovila, da v svojem stanovanju ni nič drugega kot osamljen gost. Po vseh svojih flir-tih in filistrskem življenju, po tavanju po obrežnih in staromestnih ulicah so ji ostali samo spomini. Drugi so nekam težko razumeli, kako da vzdrži sama po tistem viharniškem letanju in popivanju, ona pa je hranila svojo skrivnost, samo sebi je ni tajila. Vedela je, da bo lahko vzdržala za dolgo let, de-
790
M. Zlobec
setletij. Od tedaj, ko je prav v selitvenem dnevu na ulici srečala nosečo prijateljico svojih mladostnih dni. Iz srda ali iz ljubezni? Iz kljubovanja?« (str. 15).
Neodgovorne, preračunljivo izkori-ščevalske ljubezni ameriških vojakov in naivnih domačink se končujejo s porodi, nezakonskimi otroki, ljubimci odidejo v domovino-ZDA, ostanejo matere z otroki in medkontinentalnih ljubezni je konec. Izkustveni proces, v katerem prehaja naiva, sebična, ošabna ženska v zrelo, čustveno, senzibilno, socialno, postane hkrati nosilec ideološke zrelosti, v kateri ni prostora in dojemljivosti za politično frazeologijo, bleferska sprenevedanja, neavtentično-sti. V Tragediciji se ustali in izoblikuje v nekonvencionalno, imanentno normo, njen nosilec in izvrševalec postane osrednji literarni lik — Anita.
Trenutek odločitve po procesu kri-stalizacije avtentičnega človeka, človeka skladnih misli in dejanj izsili ontološko refleksijo sveta in novega položaja v njem. Elementi groteske, vizionarnega dialoga, prividi življenjskih nasvetov, idej, tez, vrednostnih futuroloških parol ne priznavajo takojšnje recepcije novih pojavnih oblik bivanja, zato je vmesna stopnja med narcistično-egoi-stično, nereflektirano podobo človeka v svetu in njenim drugim polom, stop-
nja negotovega labirinta, iskanje avtentičnih vrednot v brezvrednostnem, razvrednotenem svetu. Tu bralcu ni težko prepoznati prehoda iz tradicionalnih antropocentričnih humanističnih normativnih modelov sveta, ki opredeljujejo vso tradicionalno prozo 19. in začetka 20. stoletja, prek negotove labi-rintske, groteskno-vizionarne refleksije v novo humanistično normativnost.
Irena Žerjal ostaja v novi normi, ki jo oblikuje v bistvu skozi ves tekst. Polom antropocentričnega humanizma je aktualiziran samo zato, da bi se ob njem laže odločili za njegovo drugo podobo, tisto, ki je v številnih meditativnih izselkih, opisnih scenah najmočnejši sestavni element teksta.
Tragedicija na grobljah prehaja v posameznih črticah v planetarne vizije sveta, v katerem je posameznikova ne-konvencionalna usoda samo refleks za planetarno življenjsko normo sploh. Človekovo bivanje mora biti hkratno z bistvom, ker ga v to prisilita ontološka in gnoseološka nuja kot rezultat življenjskega procesa. Tragedicija zapušča tradicionalni fabulativni okvir, vsebino »zgodbe« podreja prepoznani inscena-ciji in meditacijam, s sproščenimi tezami, normativnimi sporočili gradi novo gnoseologijo skozi ves tekst.
M. Zlobec