LETNIK V. VOLUME V. Published monthly by Slovenian National Federation of Canada. For the Editorial Board and SNF President Vladimir Mauko Address: 61 McFarland Ave. Toronto 10, Ontario, Canada. Ortoprint, New Toronto Subscription rates: $3.- per year. 25 cents per copy 1 line lOcent, 1 column x 1" $1.40 sLovensKA O BRATJE, JAZ NE SPIM-, LE ČAKAM ČAS, IN ČAKAM VAS,- DA GREMO SKUPAJ ČEZ ŠENT VID, / MED BRATE NAŠO ŽILO PIT! (Napis na Malgajeven spomeniku na južnem Koroškem. FOR A FREE SLOVENIA TORONTO, 20. JANUARY 1955 ŠTEVILKA I. - NUMBER I. 11 JIM BOMO ENO ZAGODLI" Koroški pri SLOVENSKI KULTURNI PROGRAM Dr. Agneletto je prinesel s svojega obiska domovine nerazveseljiv vtis, da se duhovi doma zaposljuje-jo z vsemi možnostmi padca nasilnega komunističnega režima, da pa si ne belijo glav s prav tako važnim vprašanjem, kaj postaviti na mesto sedanjega reda, če bi se ta res zrušil. Ker dr. Agneletto ni govoril z vsemi ljudmi, podaje njegov vtis pač splošno sliko, ki ne izključuje da je doma tudi še kaj ljudi, ki kujejo v samoti načrte za jutri in stavljajo svoje življenje že sedaj v mejah možnosti v službo bodočnosti. Zaradi splošnega medsebojnega nezaupanja, ki ga je ustvaril režim s pomočjo fizičnega in moralnega nasilja, pa ostajajo take misli bolj last poedincev in ne predmet kavarniških pogovorov. Kljub temu ostane dejstvo, da odpade prvestvena skrb za pripravo bodočnosti Slovencem, ki živimo v svobodi, ker dom tako delo duhovna in družbena diktatura skoraj popolnoma onemogoča. Toda zdi se, da si tudi mi nismo povsem na jasnem, kaj naj za bodočnost pripravljamo. Nekateri povdarjajo predvsem, da bo treba maščevati krivice in dati zadoščenja vsem, ki so zaradi komunizma kaj pretrpeli, pri čemer ni zadnja misel na takojšnjo in popolno odškodnino za vako premoženjsko izgubo. Nekateri naglašajo izključno potrebo dela za zrušenje komunizma, vse drugo bo prišlo že samo po sebi. človek se skoraj ne more ubraniti vtisa, da tako govoreči ljudje že vedo, kaj bodo ukrenili. Z omalovaževanjem bodočnosti hočejo uspavati druge, da jim ne bi prekrižali načrtov. Kako se taka nejasnost kruto maščuje, je do-voljni dokaz životarenje in končni polom Jugoslavije. Kolikor pa so programi poedinih skupi in edinic pozitivnega značaja, se mi zdi, da premalo upoštevajo čas, v katerem živimo in probleme, ki nam jih sodobnost zastavlja. Komunizem predstavlja zadnjo skrajnost, do katere se je mogla zapadna kultura razviti oz. bolje izroditi. Zato pot v bodočnost ne kaže v obnavljanje starih oblik, marveč v nekaj novega, kar bolj slutimo, kot pa spoznavamo. Gotovo je, da bodo temeljne stvari o-stale iste, ker sta pač Bog in človek še vedno ista, toda naše gledanje na svet se je že in se še bo v marsičem spremenilo. Poleg naravne krize doživljamo danes tudi umsko krizo. Vse kaže, da so razne razstrelitve atomskih in vodikovih bomb le medla spremljava duhovne revolucije, ki jo doživljalo, a se je še premalo zavedamo. Pred nami se javlja naloga, da svojo kulturo v teh novih dimenzijah premislimo, odkrijemo v svojem narodnem bistvu poteze, ki se bodo v tej miselnosti najlažje u-stvarjalno razvile in jim pripravimo ugodne pogoje za krepek razvoj. Ta ustvarjalna dejavnost bo iz nas napravila res trden narod, ki ga še tako besni in premeteni napadi sosedov ne bodo mogli omajati. Ta nova kulturna rast bo vsebina našega narodnostnega življenja, ki mu bo za ugodne zunanje pogoje skrbela slovenska država. Tako delo vključuje seveda naporno duhovno delo, ki bo moralo imeta sprva povdarek na filozofiji. Šele po izdelanih filozofskih temeljih bo možno podrobneje graditi načrte za ostala področja kulture. Toda mnogokrat v življenju pokažejo močne ideje svoje sadove zlasti v umetnosti že takrat, ko jih je filozofija šele bolj zaslutila iwl*n lll^iut Spominjate se še, kako smo v domovini skupno opravljali pobož-nost prvih petkov in prvih sobot. Zadnjo skupno pobožnos-t petih prvih sobot smo končali 5. maja 1954 - in nato odšli. V maju 1955 bo nam minilo deset let v tujni! V vseh težkih skrbeh, nevarnosti in razočaranjih je bila Marija naše upanje. Nismo se zmotili, ko smo se njenemu brezmadežnemu Srcu posvetili. — Istočasno bo desetletnica enega najžalostnejših dogodkov v slovenski zgodovini: množičnega umora blizu deset tisoč fantov in mladih mož, ki so bili koncem maja 1954 pod prevaro vrnjeni v roke krvnikov, ki so jih po groznem mučenju na domačih tleh pobili, žalost in bolest nad njih strašno smrtjo je bilo morda najtežja, kar smo doslej doživeli, mi v tujni, ki smo jih videli odhajati, in oni doma, ki so zaman na nje čakali. Spomin na nje nam je svet in nam mora biti svet do konca; življenja. Za to do vojno destletnico prihajam pred vas s predlogom: Zopet se duhovno združimo in skupno, kot nekdaj doma, opravimo pobož-nost petih prvih sobot, kakor jo želi brezmadežno Srce Marijino. Začnimo s prvo soboto v februarju (5. februarja 1955) ,da končamo s prvo soboto v juniju (4. junija) če kateri zaradi službe ne bi mogel prejeti obhajilo v soboto, naj ne neha pobožnostr, ampak naj se nam naslednjo nedeljo pridruži s svetim obhajilom. Radi in v velikem številu ste se odzvali, ko sem vas v času težke okupacije povabil k pobožnostim prvih in petkov in prvih sobot in k posvetitvi brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Prepričan sem, da se vam ljubezen do Marije ni ohladila, še bolj se je razvnela v pravkar zaključenem Marijinem letu, zato ne dvomim, da boste vsi, ki živite sicer v tujini pa vendar v svobodi, radi sprejeli moj predlog. Daljave nas ločijo, a za ljubezen ni daljav! Iz ljubezni do padlih žrtev, iz ljubezni do rodne zemlje kot dojela. Življenje predstavlja pač celoto, ki ne pozna samo analitike, marveč tudi in predvsem celotnost, integriteto. Zato se ne smemo čuditi, če naravna rast umsko analitično dojemanje mnogokrat prehiteva. Vsakdo se tega dela gotovo ne bo lotil. Toda za slovenski narod more postati usodno, če se tega dela ne bi lotile vsaj manjše skupine, ki bi mu posvečale kljub neugodnim življenjskim pogojem ves razpoložljivi čas in vse razpoložljive duhovne slie. Treba je najti kakršne koli možnosti, da se kljub naši raztepenosti po celem svetu to delo začne in poedine duhovne sile povežejo v delovno celoto, ki bo to delo zmogla. Na dobljenih temeljih bo potem možno graditi medsebojno naravnane programe poedinih kulturnih področij, ki bodo le tako dobili svoj smisel, se varovali enostano-sti in tako koristili novi rasti v krvi in trpljenju očiščenega slovenskega naroda, ki bo s kulturno u-stvarjalnostjo dozorel v pozitivno opredelitev svojega bistva. dreš PREVZVIŠENI GOVORI V TO-RONTSKI CERKVI. in na njej trpečih rojakov se bomo v hvaležni ljubezni do Marije, Matere in Kraljice naše, vsako teh petih prvih sobot v duhu in milosti svetetga obhajilya povezali med seboj, da zadoščujemo njenemu brezmadežnemu Srcu in jo prosimo njenega posebnega varstva za za se in za ves .naš narod. Majhni smo mi Slovenci, ogroženi in zatirani ,zato smo skrbne roke materine in njene tople ljubezni še bolj potrebni. In mati, ali ne posveča največ skrbi otroku, kt je najbolj slaboten? Ob koncu te skupne pobožnosti bomo obnovili - vse družine in vsak posameznik - posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu; kateri pa se niso, se bodo ob tej priliki prvič posvetili. Ves mesec junij naj bo posvečen toplemu spominu na naše v letu 1945 padle in pobite brate. Upam, da so večina, morda že vsi, v nebesih za ceno mučenja in strašne smrti; veselilo jih bo, če v njih spomin izpolnimo željo naše in jni-hove Kraljice. Ako pa bi kateri v večnosti potrebovali naše pomoči, je jim v obilni meri moremo nuditi ravno s pobožnostjo prvih sobot. Zdi se mi, da bi ne mogli na lepši, svetejši in boljši način obhajati - poleg drugih spominskih prireditev - te desetletnice. Pozdrav in blagoslov! IZDANA LJUBEZEN „Ljubim svojo domovino in ljubim Tita", je znana izjava Vla-mira Dedijera, Titovega tesnega sodelavca in pisca Titovega živ-vljenjepisa. Toda ko je hotel De-dijer oddati brzojavko maršalu Tito, ki je pravkar odpotoval v Indijo, je poštni uradnik odklonil sprejem brzojavke. Brzojavka je namreč vsebovala ogorčeni protest Dedijera proti zahtevi nadzornega odbora Centralnega komiteja, naj se zagovarja obenem s prejšnjo Djilasovo ženo Mit-ro Mitrovič, ki sta se edina upala zagovarjati Djilasa, ko je zapadel v nemilost. Dedijer je moral spoznati, da je bilo vse dogovorjeno s Titom, ki je pa želel, da se „žaganje" opravi v njegovi odsotnosti. Djilas je medtem izjavil tujim časnikarjem namero, da bi ustanovil „demokratično socialistično stranko", ki bi se spustila v tekmo s Titovo stranko. Za njegovo namero so zvedeli seveda samo komunistični mogotci, ki berejo Ko je 1. 1918 Avstro-Ogrska razpadla, so si narodi razpadle monarhije začeli ustanavljati narodne države v smislu gesla: Prost mora biti, prost naš rod, na svoji zemlji svoj go-podl In dopolnilo k temu se glasi: Na naši zemlji tuji rod naj gost nam bo, a ne gospod! In završalo je med narodi: Svoboda in združenje! Da, združenje, kajti tudi za narode velja: Kar je Bog združil (po krvi in jeziku), naj človek ne loči! Usodepoln je bil november 1918. V Ljubljani smo tedaj imeli slabotno vlado, ki ni razumela položaja. Dr. Brejca niso poslušali. On je neprestano silil: Koroško je treba takoj zasesti. Pa so rekli: Kako je siten. A on je bil edini v tej vladi, ki je razumel položaj. Pozneje so rekli Amerikanci, ko smo prišli k njim moledovat za Koroško: „Zakaj pa Koroške niste zasedli, če ste smatrali, da je vaša!" Vlada v Ljubljani Koroške ni hotela zasesti in je tudi ni pustila zasesti. Novembra 1918 bi se bilo to lahko zgodilo brez boja in brez žrtev, Povejmo resnico. Dejstev si ne smemo prikrivati. Naš narod ni znal rešiti svoje zemlje. Pozneje, po dobljeni nemški zmagi na Koroškem je rekel nemški profesor Lutz v Celovcu slovenskemu profesorju Hutterju: „Wir haben nur durch Eure Dummheit gesiegt" (zmagali smo samo po vaši, to je: celokupni slovenski neumnosti)! Nemci na Koroškem so se hitro znašli. Ko so videli neodločnost ljubljanske vlade, so se veselo oddahnili. In so rekli, kakor pripoveduje dr. Steinarher v svoji knjigi „Feuerbrand in Kaernten" (Požar na Koroškem): „Wir werden ihnen eins aufspielen" (mi jim bomo eno zagodli). In so začeli boj. Ti boji so rodili plebiscit. Zakaj smo izgubili plebiscit? Saj je celo po nemškem uradnem štetju iz 1. 1910 živelo v glasovalnem ozemlju A 50.000 slovensko govorečih in samo 23.000 nemško govorečih. Treba je poznati razmere. Kdor razmer ne pozna, ne more pravilno soditi. Na Koroškem v slovenskem o-zemlju na deželi pred sto leti sko-ro nihče ni znal nemško. Ljudstvo je bilo trdo slovensko. Potem pa so malo pred letom 1870 vpeljali na Koroškem v slovenskem ozemlju nemško šolo. Ljudstvo je viharno protestiralo. Protestirale so celo občine, ki so zdaj že čisto po-nemčene. A vsi slovenci protesti proti nemški šoli so našli pri Nemcih gluha ušesa. S pomočjo šole so nam pojani-čarili narod. Čim dalje je ta šola ponemčevalnica zastrupljala naš narod na Koroškem, tem manj slovensko govorečih so našteli pri ljudskih štetjih; tem manj narodne zavednosti je bilo med našim narodom na Koroškem. Saj ni moglo drugače biti. Saj so vendar v šolah ponemčevalnicah vzgajali naše slovenske otroke za Nemce. Saj so v teh šolah slovenske otroke učili: „Du bist ein deutsches Kind, so denke daran"( nemški otrok si, misli na to). L. 1910 so torej našteli po nemškem uradnem štetju na glasoval- tuje časopisje kot New York Times, ki je vseboval tudi Djilasovo izjavo, da je postopek proti Dedi-jeru „poskus prestrašiti demokratične elemente v stranki". Taki elementi obstojajo, toda so organizirani, med tem ko je stranka sama v rokah nedemokratičnih sil". Do ljudstva pa njegova namera ni prišla, ker Djilas nima na razpolago tiska. Verjetno se bo v domovini tudi malo ohladilo upanje, da je stal za Djilasom Tito, ko ni „čistka" prizanesla niti Titovemu življenjepiscu. nem A, kjer se je vršil plebiscit 10. oktobra 1920, 50.000 slov. govorečih in 23.000 nemško govorečih. V resnici je bilo med temi 73.000 ljudmi 70.000 Slovencev in ne več 3.000 Nemcev, pravih Nemcev. A zakaj smo izgubili plebiscit? Prvi in glavni vzrok je Nemška šola. Ta je odločila plebiscit. Že 50 let je vzgajala slovenske otroke v nemškem duhu. Ljudje, ki so glasovali 10. okt. 1920, so skoro vsi, ali vsaj po pretežni večini hodili v nemško šolo. Stari dobri Slovenci so pomrli in novi rod so nam pojaničarili. Samo na ta način so zmagali pri plebiscitu. Brez šole ponemčevalnice bi avstrijska država pri plebiscitu 10. okt. 1920 nikdar ne bila dobila večine. Za časa narodnih taborov je bilo še vse za zedinjeno Slovenijo. Nemška šola, Slovencem vsiljena kljub vsem protestom, je spremenila mišljenje ljudstva. Nemškenu in nemškutarskemu učitelju se imajo Nemci zahvaliti za zmago 10. okt. 1920. Kako je izpadel plebiscit? Za Jugoslavijo je bilo oddanih 15.279 glasov, to je 40.96%, za Avstrijo pa 22.025 glasov, to je 59.04%. Južno od Drave je bilo nekaj nad 300 glasov več oddanih za Jugoslavijo nego za Avstrijo. V osemnajstih občinah je dobila Jugoslavija večino, to so občine: I. Sele nad Borovljami; 511 glasov za Jugoslavijo ali - 97% 2. Blato pri Pliberku; 650 za Jug. -80%. 3. Sloveniji Plajberk nad Borovljami; 276 za Jug. 80% 4. Bilčovs nad Rožom; 331 - 79%. 5. Bela pri Železni Kapli; 1.029 -78,5% 6. Žvabek pri Pliberku; 183 - 75% 7. Zgornja ali Zvrhna Vesca pri Bilčovsu; 139 - 69%. 8. Svetna ves v Rožu; 321 - 66% 9. Bistrica v Podjuni; 653 - 65%. 10. Loče pri Baškem jezeru; 410 - 64%. II. Ledenice nad St. Jakobom; 327 - 58%. 12. Libeliče pri Labudu; 387 - 57% 13. Logaves pri Vrbskem jezeru; 344 - 57 %. 14. Libuče pri Pliberku; 348 - 55%. 15. Bistrica v Rožu 500 - 55%. 16. Čt. Jakob v Rožu 968 - 54%. 17. Glosbasnica v Podjuni; 366 - 54%. 18. Radiše nad Grabštanjem; 188 - 51% za Jugoslavijo. V Zg. Šleziji je bilo določeno, da se ozemlje razdeli v razmerju po številu oddanih glasov. Na Koroškem je bilo določeno, da dobi vse ozemlje tisti, ki dobi večino pri glasovanju. Tako smo vse zgubili. Koroški Slovenec • Vsled tehničnih zaprek je moralo tokrat ispasti nadaljevanje članka „Dve demokraciji". Bo pa v naslednji številki! This is Slovenia ; GOSPA SVETA „Slovenia and Montenegro are the smallest of the six Yugoslav republics. But that's about all they have in common. Montenegro, in the far south, is a land of bare black mountains in which life has always been grim and the standard of living as low as anywhere in the Balkans. Slovenia, in the far north, ist a land of green hills and rich, fertile valleys. Slovenia and Montenegro each has a distinctive culture. But they are poles apart. Slovenia was bathed by the culture of Austro-Hungarian Empire of which she was so long a part. In a sentence, Slovenia is different from the rest of Yugoslavia. „In Slovenia they have always read books by British, French, and American authors. They know about Picasso, Gertrude Stein, Gershwin, Margaret Sanger, Bing Crosby, T.V.A., and the theory of relativity. They have their own theatres, music academies, and art galleries. They fill their teeth with porcelain instead of silver and gold. The peasant think the native customs their grandmothers handed down to them are nice, but they wear them only on national holidays and dress most of the time like Kansas farm people. They have their own songs and dances, but they are quiet, studied and rhytmic in the Western manner. The homes of Slovenia are clean and neat. „Lidice? They have found hundred Lidices in Slovenia alone. Four hundred villages wiped off the map. Slovenia is beauty and poverty dwelling side by side without realizing what strange bedfellows they make . . . „Every year thousands of people try to climb to Triglav's snow-crowned peak. They come back exhausted but with star-shaped edelweiss flowers under their hatbands to prove that they made it. To prove that they got to the very top of this 9.373 foot peak. They come back with tales they tell in whispers of how, just before you reach the summit, you go through fields so covered with delicate spring flowers in July that even a man who never realized he had a soul gets a feeling deep inside him that he can't explain in words . ... " (From „The Silent People Speak", by Robert St. John, Garden City N.Y., 1948 - povzeto iz Akademika, 15. septembra 1953). • / /fsTy DARUJTE V TISKOVNI SKLAD „Slovenske Države" ZVESTI NARODNEMU IZROČILU... Avstrija in njeni Slovenci NOVE KNJIGE Slovenci se le preveč radi vdajamo tuji miselnosti in obožujemo tujo učenost; domače šege in običaje, zdravo demokratično politično miselnost naših prednikov, ki je bila prav posebno živa v začetkih našega narodnega življenja, (Volitve slovenskih vladarjev v dobi slovenske državne samostojnosti!), preradi pozabljamo in jo odklanjamo kot nekaj manjvrednega. To ne-moško, rekel bi, proti-na-rodno ravnanje, je že tako rekoč prešlo v družabni „moraš" in se ga skoraj nisi mogel ubraniti, če si hotel veljati za sodobnega slovenskega izobraženca. Posledično je takemu ravnanju sledil vedno večji prepad med preprostim ljudstvom, ki je v svoji zdravi miselnosti še ostal zvest neomajni veri svojih prednikov, njiho vim bogatim izročilom in velikim delom slovenskih izobražencev, ki se je popolnoma vdinjal tuji, slovenskemu narodu škodljivi učeno sti. Da je ta trditev resnična, nam zgovorno govore predvojni, zlasti pa začetni dnevni krvave komunistične revolucije v domovini in ka sneje, ko so izkoreninjenci slovenskega naroda začeli v vsakdanjem življenju v celoti uresničevati svojo, v tujini prevzeto učenosti, ki nima z našo narodno tradicijo in miselnostjo prav nič skupnega. Slovenski narod sam je brez predhodnega opozorila in brez po mišljanja odločno odklonil vsilje no mu tujo komunistično zlaganost in se ji z vso močjo zoperstavil Žal, je vsled preračunano nenaklo njenega takratnega svetovnega po litičnega položaja nepremagan začasno podlegel v mrzko, danes že skoraj deset let trajajočo duhovno in snovno komunistično sužnost. Če hoče slovenski izobraženec resnično biti učitelj, vzgojitel in vodnik biti resničen kvas prepro stemu ljudstvu, se mora najprej sam vestno držati bogate zapuščine svojih prednikov, ostali zvest svo jemu narodu in njegovemu izroči lu in kar je najvažnejše: živeti iz njega in delati za njegovo poživi, te v in rast! O jezikovnem vprašanju Južne Koroške DOCENT DR. E. MENNINGER - LERCHENTHAL, DUNAJ „Die Oesterreichische Furche" priobčuje na tem mestu članek, ki zasluži pozornost prav zato, ker pogumno iz globokega osebnega prepričanja obravnava eno najbolj kočljivih in najbol zamolčanih notranjih problemov današnje Avstrije. Dopisnik sam se je nekoč boril na Koroškem proti jugoslovanskemu vdoru in bil odlikovan s Koroškim Križem za pogumnost. Danes pa ima „korajžo", ki jo ¡e tudi pri nas težko najti, namreč: izpovedati stvari, o katerih se včasih tudi pogumni možje rajši ne opredele. Z izvrstnim filmom „Zadnji most" (Die letzte Brücke), predvajan pred kratkim v Cannes-u in Berlinu, ki, kot znano, obravnava motiv iz boja med jugoslovanskimi partiza ni in Nemci v zadnji vojni, si je Avstrija pridobila resničen med naroden uspeh. Ali res še nismo spoznali, da je prava bodočnost Avstrije v posredovanju miru - ravno v onih krajih, ki so doslej tako dolgo trpeli zaradi razdvojenosti? Ob naslednjem sestavku se naj Avstrijci zamislimo - ne glede na to, kakšno stališče zavzame posameznik napram posledicam, ki bodo vznik-le državnemu vodstvu iz njegovega prevdarka. „Die Furche" eCar ki—-je—-t—rrsfcj svoji krutosti zadela naš narod, domovini, upam, bo znatno pripo mogla, da bomo v marsičem temeljito spremenili vsa naša dosedanja gledanja in se z vso iskrenostjo brez razlike oklenili našega narodnega izročila, se učili iz njega in tako pripomogli, da bomo vkljub kruti realnosti v kateri živi naš slovenski narod v zasužnjeni domovini in naši raztepenosti po širnem svetu, kmalu doživeli dan naše resnične narodne svobode, miru in medsebojnega bratskega razumevanja v svobodni slovenski državi. Ta mis-el naj nas vse v bodoče druži in navdaja pri osvobodilnem delu naše zasužnjene domovine in pri našem skupnem prizadevanju za dokončno uresničitev slovenskega državnega gibanja! L. Jamnik • Venezuelska revija za orientacijo „SIC" je priobčila v novem berski številki (1. 17. št. 169, str. 414 — 417) članek bivšega urednika „Slovenca" Lojzeta Ilije" Lucha desesperada en la Europa Central", v katerem opisuje preganjanje vere v Sloveniji. • Kanadčani popijejo letno 13.1 galona piva na leto na osebo. ZILJSKA NARODNA NOŠA. ŽIHPOLJE NA KOROŠKEM, KARAVANKE V OZADJU. Ni težje naloge, kot govoriti problemu, pri katerem neizogibna trčimo na stališče, ki temelji na čustvu, proti katerem so razlage brez učinka. Tako nehvaležno nalogo je moči podvzeti samo v veri, da je z njo združena služba še višji vrednoti od one, ki je vključena v čustvovanju. K takim problemom spada jezikovno vprašanje narodnostno mešanih predelov. Nakažimo prav na kratko samo to-le: Vsak človek ima svoje na-ziranje ki ga mora varovati, da more v življenju obstati, uživati spoštovanje soljudi in si pridobiti pravico do častnega spomina, ko je njegova zemeljska pot končana. To naziranje sloni na ugledu družine, ljubezni do doma, zvestobi do domovine in veri v Boga. Vsak človek skuša te osnovne poteze svojega bistva obvarovati in utrditi. Glavni znak narodnosti pa je jezik, ki z duhovno vezjo objema posameznike in jih združuje v narod. Na narodnostno mešanem ozem lju - to je življenskem prostoru, na katerem skupaj živi dvoje ljudstev pod enim ali več državotvornim načelom - se govori dvoje različnih jezikov. Prebivalci, v svoji tesni poklicni, gospodarski in družabni povezanosti, morajo obvladati obe govorici. Doslej so bili na Južnem Koroškem Slovenci (Windischen) „dvo-jezič-ni" prebivalci. S tem, da prebivalstvo v območju svojega etničnega ozemlja sledi lastnim življenskim in kulturnim interesom, se ozemlje razdeli na dva jezikovna prostora: nemškega in slovenskega. Tako nastane jezikovna meja. Ta pa ne more biti kot Kitajski zid, kajti življenski prostor je narodnogospodarska, prometno tehnična in državno-upravna enota. V težnji po obrambi in utrditvi narodne zavednosti s pomočjo enojezičnega sistema, tiči vzrok odklonitve dru-gorodnega jezika in tako nastane jezikovni spor. Pred seboj imamo problem jezikovne večine in manjšine. Najenostavnejša rešitev tega osebnosti. Priznati je treba, da ima človek poleg pravice govoriti v svojem jeziku, tudi pravico do zagotovila, da se ga v njegovem jeziku tudi razume! Po domače rečeno: kako je to, da se mora nekdo učiti jezik drugega, drugemu pa tega ni treba? Popolna izvedba te človeške pravice ni možna kar čez noč, toda prišel bo čas, ko bo vsak prebivalec narodnomeša-nih predelov razumel oba jezika. Vsedotlej pa jezikovno vprašanje portebuje ureditve in sicer od strani pristojnih oblasti in ljudi samih, ki v obmejnih krajih prebivajo. Jezik, kot bistveni znak nardo-ve pripadnosti, in tako del človekove samobitnosti, mora ostati neokrnjen. Materinskega jezika se mora človek nemoteno naučiti in ga kot nekaj lepega spoznati. Ne manjka primerov, kjer se otroci razvijajo v dvojezičnem vzdušju, kakor n.pr. v narodno jneáanih zakonih, ali v premožnih družinah s francosko domačo vzgojiteljico, ne da bi utrpeli kakršno koli škodo. V osnovni šoli postane jezikovno vprašanje pereče. Za njegovo ureditev gre tudi na Južnem Koroškem. Na podlagi odredbe začasne koroške deželne vlade z dne 3. oktobra 1945 so bili nemško govoreči otroci na dvojezičnih o-novnih šolah Južne Koroške, obvezani k triurnem pouku slovenščine vsak teden. Proti temu so starši protestirali, in nekega dne je bil partizanski spomenik na St. Ruperškem pokopališču pri Veli-kovcu raztreljen. K temu je pristaviti, da je to zlo dejanje, kajti na pokopališču počiva veliko umrlih, ne samo 84 partizanov, ki hočejo svoj večni mir. Pa še to: spomeniki padlim vojakom naj ne simbolizirajo - kot ta, ki je bil porušen - napada ali maščevanja, temveč naj predočujejo zmago, mir, zvestobo in ljubezen do domovine, kajti sicer zgrešijo svoj smisel, ki je; vzbuditi spoštovanje v potomcih. Razstrelitev spomeni- memo trojezično Kanalsko dolino - po, visokih grebenih Karniš-kih alp in se oba naroda tu sploh ne dotikata. Nasprotne pa obstoja zelo tesen stik s Slovenci, ki so naseljeni do Drave in v spodnji dolini Gline. Zato so bila v teh predelih za časa stare Avstrije imena železniških postaj in drugi važni prometni napisi v nemškem in spodaj v slovenskem (nikar italijanskem) jeziku. Nemški otroci naj se torej, po želji širokih plasti prebivalstva ne uče jezika drugega naroda, ki živi na Koroškem. Da so se pa slovenski otroci že desetletja učili nemščine, se zdi koroškim Nem cem kar v redu; da se namreč o-troci narodne manjšine priuče tudi jezika narodne večine. Ali se ni od onega nesrečnega novembra 1918 nekaj spremenilo? Mogoče v smeri, da tudi večinski narod ne sme več odklanjati jezika manjši ne? Ali ni nujno, da pride na sta-roavstrijskih tleh - to velja tudi za vse države naslednice -do tega da jezikovno sicer tuji narodi na skupnem geografsko-gospodarskem prostoru drug s drugim govore ne da bi si morali medsebojno kaj odpuščati? Ali danes še kdo resno mesli, da bo v bodoče častnik koroškega pešpolka govoril samo nemško njegov vojak pa slovensko in nemško? Za časa vojne prav go tovo ne. Vedno mi je bilo žal, da ne znam niti besede slovensko eno samo besedo pohvale, sočutja ali spodbude v materinem jeziku bi bil mogel dati slovenskemu vojaku mnogo več, kot z isto besedo v nemščini. Kajti priučeno govorico dojame samo razum, materinska beseda pa gre do srca. Kako pametno je bilo, da so se morali poklicni častniki sta-roavstrijske „skupne armade", poleg nemščine naučiti tudi jezika CERKEV „KRNSKI GRAD" NA GOSPOSVETSKEM POLJU. spora bi bila ta, da se jezik manj- sfodeluj