Harold Pinter, r. 1930 v Londonu. Začet je kot igralec in se kmalu povsem posvetil pisanju gledaliških in radijskih iger, TV dramam in filmskim scenarijem. Drame (izbor): Soba, Zabava za rojstni dan, Hišnik, Vrnitev, Tišina, Njega dni, Prevara Neka dama je poslala Haroldu Rmterju takšno pismo: »Dragi gospod, zelo bi vam bila hvaležga^če bi bili tako prijazni, da bi mi razložili pomen vaše igre Zabava za rojstni dan. Nerazumljivo mi je: 1. Kdo sta tista dva moška? 2. Od kje prihaja Stanley? 3. Ali naj bi bili vsi normalni? Upam, da boste razumeli, da brez odgovorov na ta vprašanja ne morem docela razumeti vaše igre.« Menda ji te Pinter odgovoril takole: »Draga madame, zelo bi vam bil hvaležen, če bi bili tako prijazni, da bi mi razložili pomen vašega pisma. Nerazumljivo mi je: 1. Kdo ste vi? 2. Od kje prihajate?3. Ati naj bi bili normalni? Upam, da boste razumeti, da brez odgovorov na ia vprašanja ne morem docela razumeti vašega pisma.« (B. F. Dukore, »Harold Pinter«, 1982) 5S4 m** Harold Pinter HIŠNIK (Caretaker) PreirodJanko Moder Mick Matjaž Višnar AstonTmt Oman Davies Polde Bibič Režija Jaša Jamnik Dramaturgija Martina Bremec Scenografija in kostumografija Tomaž Štrucl Inspicient Marko Koren Šepetalka Milada Varacha Scenska tehnika Simon Markelj Janez Plevnik Robert Rajgelj Razsvetljava Drago Cerkovnik Garderoba Nataša Sajovic .©> E Pokrovitelj predstave MERKUR KRANJ »SKRIVNOST SVETA JE VIDNO« Po ogledu predstave »Hišnik« je Terence Rattigan srečal Haroida Pinterja in mu razkril svoje alegorično razumevanje igre. Govorila naj bi o Bogu stare in o Bogu nove zaveze ter o hišniku kot simbolu človeštva. Pinter pa mu je rekel: »To je igra o dveh bratih in hišniku.« (S. Watts, »Rattigan’s Image«, The New York Times, 1963) Na prvi pogled preprosta igra iz življenja treh majčkeno čudaških tipov z dna družbene lestvice skriva v sebi plasti, vznemirljive daleč preko meja trikotnika dveh bratov in tujca, ki se vplete v njun navidez kaotični vendar v bistvu stabilni svet. Njihove tipične vsakdanjosti — drobne pripovedi, raztrgani pogovori, banalna dejanja postopoma pridobijo močno izraznost, odprejo tajne vhode skrivnostim in osvetlijo prostor z dvoumnostjo. Drobci resničnosti se sestavljajo v zastrašujočo atmosfero, prostor in čas se začneta izmikati trdnim temeljem. Paradoksalna psihična stanja se nevarno približajo slehernikovi izkušnji in do še nedavnega otipljivi predmeti (čevlji, vedro . . .) začnejo živeti svoje življenje. Vsakdanjost postane okultna in nič manj grozljiva kot zli duhovi iz davnih časov. »Kar se dogaja v mojih igrah, je realistično, toda kar počnem, ni realizem . . .« (H. Pinter, »VVriting for Myself«, The Tvventieth Century, 1961) Alogična povezava naturalističnih elementov ustvari nadrealistično sliko. e e e Nedorečenosti v Pinterjevih igrah prinašajo številne možnosti interpretacije in onemogočajo natančno opredeljevanje vsebine. Če poskušamo poenostaviti potek dejanja in izluščiti »zgodbo«, se nam izriše značilna dramatična struktura: Aston in Mick živita v »bratskem« sožitju. Nekega dne Aston pripelje v svoje domovanje potepuha Daviesa. Mick najprej nastopi proti tujcu z nasiljem, nato pa spremeni taktiko. Z lažno prijaznostjo ga pridobi na svojo stran in zaneti (spodbudi) Daviesov spor z Astonom. Ko Aston odslovi Daviesa, se tudi Mick spet obrne proti njemu. Davies ostane brez zaveznika in ne preostane mu drugega, kot da odide. Ključnega pomena je najbrž razmerje med Astonom in Mickom, ki ne ostaja samo nedorečeno, ampak je o njem v igri sami sploh zelo malo izrečenega. Na odru ju vidimo skupaj le dvakrat — prvič izmenjata par besed, drugič se drug drugemu samo nasmehneta, slutimo pa, da je med njima spletena močna vez. Aston in Mick drug drugega ščitita — vsak na svoj način. Mick skrbi za Astona, ki se je zdravil v umobolnici, tako da ga zaposljuje z mislimi, kako naj bi preuredil prostore v hiši (— ta najbrž ni niti Mickova niti Astonova last...). Aston, ne da bi se zavedal, skrbi za Micka že zgolj s tem, da mu omogoča skrb za nekoga. Tako daje njegovemu življenju, kot vse kaže, edini smisel — vse ostalo (Mick: »Pa imam še polno drugih reči, ki mi delajo skrbi. Imam še druge reči. Zanimam se za vse mogoče.«) so zgolj besede. To, kar Micka privlači k Astonu, ostaja uganka. Zgodnje Pinterjeve igre (do Hišnika in vključno z njim) so enovite v stilu, temi in dogajalnem prostoru. V njih zavzema posebno mesto soba (— Soba, The Room, je tudi naslov prvega Pinterjevega dramskega teksta), ki simbolizira prostor posameznika v svetu, zavetje, toplino, majhno varno območje, obkroženo s širnim neznanim. Prihod tujca vanjo predstavlja vdor neznanega — ogrožujočega v mirno eksistenco. Ko Davies vstopi v sobo, vstopi dejansko v odnos med Astonom in Mickom. Uravnoteženost razmerja je ogrožena. Mick se začne bati, da bo izgubil mesto v Astonovem svetu. Tipično pinterjevski boj za sobo razpade na dva nivoja. V Astonovi sobi se namreč odražata dva svetova: ponotranjen zunanji svet (»VVeltinnenraum« — R. M. Rilke) in pozunanjen notranji svet. Davies, ki je izgubil svojo identiteto, poskuša preko Astonove sobe vzpostaviti svoje mesto v svetu — zunanjem svetu. Mick, ki je usodno navezan na Astona, želi obdržati dominantno pozicijo v Astonovem svetu — notranjem svetu. Zrcalno podobo Mickove namere — potisniti Daviesa v spor z Astonom, zato da bi Aston Daviesa napodil — najdemo na Daviesovi strani. Ko Davies začuti, da je Mick (navzven) močnejši od Astona, poskuša doseči, da bi Mick napodil Astona. Iz tega se razvije prav hecna situacija: 1, Aston prinaša Daviesu čevlje in mu s tem na miren način dopoveduje, naj odide; 2. Davies čaka, da se bo Mick znebil Astona; 3. Mick čaka, da se bo Aston znebil Daviesa. »Sama ideja čakanj je burleskna.« (J. L. Styan, »The Dark Comedy«, 1968) — toda burleska se kmalu sprevrže v tragedijo. Davies je padel v past v trenutku, ko je sprejel Mickovo igro prijateljstva, toda tega se zave šele, ko je že prepozno. e e • »Kar se mene tiče, je Hišnik smešen do določene točke. Potem pa preneha biti smešen in zaradi tega vidika sem ga tudi napisal.«(H. Pinter, pismo v »The Sunday Times«, 1960) Davies je figura širokega spektra. Iz situacije v situacijo razkriva nove črte svojega karakterja — od dobrodušno komičnih do preračunljivih, zoprno zajedljivih, podlih. »Daviesovo laganje, oblastnost, nesposobnost zavreči kakršnokoli možnost vzpostavitve sebe kot superiornega, to so konec koncev človeški izvorni grehi — aroganten ponos, pomanjkanje ponižnosti in skromnosti, slepota do lastnih napak.« (M. Esslin, »The Theatre of the Absurd«, 1962. — V nadaljevanju Esslin primerja Daviesov izgon iz sobe z Adamovim iz raja.) Kljub naštetemu je na koncu igre Daviesova stiska pretresljiva, zbuja grozo in sočutje. Igra se konča v temnih tonih, turobnih. Tragičnih? Mar lahko rečemo, da potepuh zrase do veličine tragedijskega junaka? Je njegova bolečina ob izgubi varnega zavetja primerljiva z bolečino brezdomnega kralja Leara? Vsekakor Davies zrase preko komedijskega tipa in skozi protislovne detajle prevzame kvalitete, značilne za tragedijski karakter. »Hišnik« ni komedija, niti tragedija; je igra, v kateri se komično in tragično prepletata. Črna komedija. Njena posebna moč je v tem, da zmore iz klovna, ki trpi čisto zemeljske tegobe, narediti heroja univerzalnih razsežnosti. • e • »Dejstvo, ki meji na neznano, nas vodi k naslednji stopnji — ta naj bi se pojavljala v mojih igrah. Gre za neke vrste grozo in mislim, da se ta groza ujema z absurdnostjo.« (H. Pinter v intervjuju s Tennysonom; M. Esslin, ibid.) Dan za dnem ponavljajoče se bivanje prekriva povrhnjica smeha, pod njo pa ždi strah, ki se poraja iz neprestanega srečevanja z neznanim, negotovim, neobvladljivim. V ta vseprežemajoči mrak potiska Pinter tudi motivacijo in izvor svojih dramskih oseb. Na ta način se v bistvu približuje visoki stopnji realizma, saj nas tudi v vsakdanjem življenju dejansko obdajajo ljudje, katerih »zgodovina« in psihološka motivacija za posamezna dejanja sta nam velikokrat popolnoma neznani. Poleg tega pa se nam ob vsaki izjavi, ki naj bi potešila našo radovednost in nam omogočila »boljše razumevanje«, lahko postavi vprašanje verifikacije. »Ni strogih razlik med tem, kar je resnično in kar je neresnično, niti med tem, kar je pravo in kar lažno.« (H. Pinter, Programski list za predstavi Soba in Strežni jašek, Royal Court Theater, 1960) V svetu absolutne odprtosti vladata samota in tišina, z njunih ramen pa se stegujejo iluzije. Kot babilonski stolpi: Daviesova pot v pristanišče (Sidcup), Astonova gradnja lope, Mickovi načrti o preureditvi stanovanja. ». . . vsi imamo svoje Sidcupe; in čeprav ti Sidcupi niso kozmični in nimajo eshatoloških implikacij, niso zaradi tega nič manj zastrašujoči ali odločilni« (A. Hinchliffe, »Harold Pinter«, 1976). Iluzije so trdno zasidrane v realizmu, ki ga Pinter vzpostavlja skozi karakteristični jezik. Ta niha med pretirano gostobesednostjo, preko ponovitev, do tipično pinterjevskih tišin, pavz in premolkov ( — J R. Hollis je svojo knjigo »Harold Pinter«, 1970 podnaslovil Poetika tišine), ki so dosledno psihološko utemeljeni. Nastopijo v situacijah tesnobe, strahu, neodločenosti ... in šele potem, ko je tišina že tu, se v njej razpre nedoumljivo — »Samo površni ljudje ne sodijo po zunanji podobi. Skrivnost sveta je vidno, ne nevidno.«(O. Wilde) Martina Bremec Prvič v PG JASA JAMNIK MARTINA BREMEC tomaž Štrucl Jaša Jamnik, r. 1964 v Ljubljani, absolvent AGRFT, režiser. Dosedanje delo: Heiner Muller »Kvartet« (SNG Drama Maribor sezona 1989/90). Martina Bremec, r. 1967 v Novi Gorici, absolventka AGRFT, dramaturginja. [ Tomaž Štrucl, r. 1965 v Ljubljani, oblikovalec, scenograf in režiser. Dosedanje delo: Gledališče Abaddon, Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, EG Glej, predstava Lancome. Dokumenti »Sezona 75/76 je bila tako bolj ali manj uspešno zaključena. Poudaril bi rad, da je bil v uprizoritvenem načrtu tudi »Rosmersholm« Henrika Ibsna. Umetniškemu vodji je besedilo, na novo ga je prevedel Janko Moder, predlagal dr. Mirko Zupančič . .. Delo je bilo v repertoar PG sprejeto predvsem z mislijo na tako uprizoritev, ki bi gledališču prinesla drugačno pozornost, kot jo je bilo recimo deležno pri »Ukani« ... Dr. Mirko Zupančič, ki se je sam pripravljal za režijo »Rosmersholma«, kljub dobri volji ter potrpežljivosti ni povsem zaupal v amaterske igralce PG. Predlagal je (menda se je z njimi tudi dogovoril) Poldeta Bibiča za naslovno vlogo, pa tudi za Rebeko je želel poklicno igralko mlajšega rodu (razmišljal je o Olgi Grad). Bibiča bi morda ansambel še sprejel, toda ko se je začelo razmišljati o igralki, se je nemudoma z vso silovitostjo vsul plaz primitivnosti ...« (odlomek iz rokopisa za knjigo »Moje gledališče« M, Logarja). ».. . V torek se je sicer sestala znova dramska družina, vendar so se le še okrepila stališča s prejšnjega sestanka. So ti ljudje zaprti za vsakršne argumente in jim pač najbolj prija sedanja avtarkija, branijo se pa takole: če Rosmersholmu naš ansambel ni dorasel, pa igrajmo kaj drugega, saj Rosmersholm pri publiki tako ali tako ne bi imel uspeha . .. sicer pa delo ni tako težko, da bi bilo treba vključevati tuje igralce ... pa da je za amaterskega igralca največja in edina satisfakcija, da igra, in da bi jih alternaciia za to prikrajšala . . . tudi za Bibiča ni bilo nobenega navdušenja . . . Priznati moram, da sem čedalje bolj zaskrbljen, saj kakšnih novih možnosti ne vidim, edino kar je, je, da prisilimo Zupančiča, da pač dela z zasedbo, ki mu jo diktira ansambel ... S tem pa seveda projekt razvrednotimo ...)« (odlomek iz pisma Alberta Kosa Matiji Logarju, 9.11.1975) I eta 1980 PG povabi Poldeta Bibiča k predstavi »Svatba« R. Šelige. Zaradi službenih obveznosti v ljubljanski Drami Polde Bibič ne sodeluje pri predstavi PG. Na pobudo igralca Dareta Ulage leta 1982 Polde Bibič posebej za PG »obudi« monodramo Pavla Lužana »Živelo življenje Luka De«. Skupaj z Daretom Ulago, ki je uprizarjal »Nekoč in danes« T Partljiča, odigrala niz abonmajskih predstav. Letos spomladi se s Poldetom Bibičem dogovorimo za sodelovanje pri naši uprizoritvi »Hišnika« H. Pinterja. V tekmovalnem programu letošnjega Borštnikovega srečanja bo Prešernovo gledališče sodelovalo z uprizoritvijo Milana Jesiha »En sam dotik«. Koncem pretekle sezone smo predpremiersko uprizorili »Mojco Pokrajculjo« v režiji Lojzeta Domanjka. V režiji Barbare Hieng Samobor pripravljamo uprizoritev »Kdo se boji Virginije Woolf« Edvvarda Albeeja. Premiero predvidevamo v oktobru. Z novo gledališko sezono je igralec Ivan Godnič odšel v ljubljansko Slovensko mladinsko gledališče. Julija letos se je 21. Poletne mednarodne univerze v Marly-le-roi udeležil naš igralec Matjaž Višnar, ki je že pred desetimi leti dobil štipendijo francoske vlade za dveletni študij v šoli Jacgues Lecog. Letos sta bila poškodovana stebra Plečnikove fasade našega gledališča. Po zatrditvah kranjskega Spomeniškega varstva bosta še v letošnjem letu restavrirana, predvidevajo pa tudi kompletno obnovitev fasade. Komite za kulturo R Slovenije nam je v poletnih mesecih sporočil, da letošnjega Srečanja slovenskih pesnikov ne bo financiral Srečanje, za katerega je bilo v preteklosti vloženega mnogo truda, tako do nadaljnjega odpade. IGRALSKI NASTOPI V SEZONI 1989/90 1. DANILO BENEDIČIČ k. g.: Orgon (Tartuffe) - 20, 20 nastopov; 2. IVAN GODNIČ: Damis (Tartuffe) — 20, Vojko (En sam dotik) — 19, Protoplazma (Božanska tragedija) — 8, Kužek Postružek, Stražnik, Zmajček (Žogica Marogica) — 44, Jež (Mojca Pokrajculja) — 3, 94 nastopov; 3. VESNA JEVNIKAR k. g.: Dorina (Tartuffe) — 20, Babica (Žogica Marogica) — 44, 64 nastopov; 4. BERNARDA OMAN: Marijana (Tartuffe) — 20, Cveta (En sam dotik) — 19, Agatha (Božanska tragedija) — 8, Žogica (Žogica Marogica) — 44, Lisica (Mojca Pokrajculja) — 3, 94 nastopov; 5. TINE OMAN: Gospod Loyal (Tartuffe) — 20, Oton (En sam dotik) — 19, Direktor (Božanska tragedija) — 8, Dedek (Žogica Marogica) — 44, XX (Emigranta) — 28, Medved (Mojca Pokrajculja) — 3, 122 nastopov; 6. PAVEL RAKOVEC: Kleant (Tartuffe) - 20, Rado (En sam dotik) — 19, Karlo (Božanska tragedija) — 8, Strašilo Motovilo, Črpalkar, Zmaj Tolovaj (Žogica Marogica) — 44, AA (Emigranta) — 28, Volk (Mojca Pokrajculja) — 3, 122 nastopov; 7. MIRA SARDOČ k.g.: Gospa Pernellova (Tartuffe) — 20, 20 nastopov; 8. ALEŠ VALIČ k.g.: Tartuffe (Tartuffe) — 20, 20 nastopov; 9. MATJAŽ VIŠNAR: Valer (Tartuffe) — 20, Gregor (En sam dotik) — 19, Adam (Božanska Tragedija) — 8, Vojak, Ptiček Kraljiček, Zmajček (Žogica Marogica) — 44, Zajček (Mojca Pokrajculja) — 3, 94 nastopov; 10. JUDITA ZIDAR: Elmira (Tartuffe) — 20, Tatjana (En sam dotik) — 19, Eva (Božanska tragedija) — 8, Mojca (Mojca Pokrajculja) — 3, 50 nastopov; 11. EMIL FILIPČIČ k. g,: Adolf (Božanska tragedija) - 8, 8 nastopov; STATISTIČNI PREGLED PREDSTAV PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA Predstava sezona 89/90 v preteklih sezonah vseh predstav doma na gost. od premiere J. B. Moliere TARTUFFE (premiera: 4. X. 1989) 16 4 / 20 J. Malik: ŽOGICA MAROGICA (premiera: 17. XI. 1989) 28 16 / 44 S Mrožek: EMIGRANTA (premiera: 11. XII. 1989) 20 8 / 28 M. Jesih: EN SAM DOTIK (premiera: 22. II. 1990) 18 1 / 19 E. Filipčič. BOŽANSKA TRAGEDIJA (premiera: 16. II. 1989) 8 / 35 43 MOJCA POKRAJCUUA (po ljudski pravljici priredil Janko Moder) (predpremiera: 7. VI. 1990) 3 / / 3 SKUPAJ 93 29 V organizaciji PG je bilo v sezoni 1989/90 odigranih 49 ponovitev 12 različnih gostovalnih predstav. Poleg tega je bilo v PG 53 drugih prireditev (proslave, gledališke ure, literarni večeri, koncerti, okrogle mize...). V sezoni 1989/90 smo izvedli 224 predstav in prireditev. Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj, številka 2, sezona 1990—1991, predstavnik Milan Marinič, direktor, urednik Matija Logar, umetniški vodja, oblikovanje gledališkega lista Jože Logar, tisk Jagodic. Za gledališki list smo oproščeni plačila temeljnega davka od prometa proizvodov z odločbo Republiškega komiteja za kulturo, štev 4210-238/84 trgovina in storitve, p. o. Kranj, Koroška c. 1 tel.: (064) 26-461 telex: 34574 yu merkur telefax: (064) 22-974 PRODAJNI PROGRAM: — proizvodi črne in barvne metalurgije, — varilna tehnika in dodajni materiali, — strojno in ročno orodje, — stroji in oprema, — okovje in vijaki, — bela tehnika, akustika, mali gospodinjski aparati, — proizvodi za široko potrošnjo, — gradbeni materiali, — vodovodne in plinske instalacije, — ogrevalna tehnika, — elektromaterial in telefonija, — elektronaprave in kabli, — barve in laki. PRODAJALNE: v Kranju, Ljubljani, Litiji, Pivki, Petelinjah, Škofji Loki, Gorenji vasi, Naklem, na Bledu in Jesenicah. Radovljici, Lescah, M : S maki (m