ALEKSANDER  BLOK:  PESMI Prevedel  Dušan  Ludvik
1
Le dejanja smela, dragi — pa boš moj.
Češnja snežnobela niham nad teboj.
Zvezda, vsa zelena, z vzhoda se bleščim,
voda, vsa studena, v valu zašumim,
vodna sem svobodna vila na valeh. —
Slast, prostost, bol blodna z nama — v srcih dveh!
Nama v temni noči bo lahko umreti,
mrtvo oko bo moči v mrtvo oko upreti.
2
Jaz in svet — sneg, reke moje, sonce, pesmi, zvezde, ptice, misli žalostnih družice — vse podložno, vse je tvoje!
Sužna sva — a brez gorja, tesen sten se ne pozna, od te meje do te meje ne drhtiva nič šibkeje, je premen dovolj za oba!
621
Ah, vzljubiti, začrteti
v dnu vesoljstva skriti smisel,
sodo, liho' mrtvili čisel,
a na vrhu — tebe uzreti!
3
Sprejel sem svet kot zvonki dar, kot pest zlata — in sem bogat. Poglej, raste, buhti požar — pogled tvoj plamenat.
Kak svetlo, grozno je tu krog! Snop ognja — mesto tak žari, prozorno steklo — rečni tok, le mene — mene ni...
Tu v kotu sem. Tu sem razpet. Poglej — na zid z žeblji pribit! Od ognja je pogled tvoj vnet, je dvojni črni svit.
Ostal bom tu. Zgorimo vsi: to moje mesto, reka, jaz... Z ognjenim krstom, draga ti, s tem krstom krsti nas!
4
Le čigav obraz neznani zre iz čudnih sanj molče, gleda iz meglic kristalnih . . . (Tam v gostilniški dvorani vino pijem, sam sede.)
Vzklik ciganskega napeva je iz sob priplul kot val — krik megleni gosli daljnih ... Stopi veter, stopi deva v globočino ogledal.
622
Iz oči v oči — in sinje je ves prostor zažarel. Magdalena! Magdalena! Veter veje iz pustinje in požar je vzplamenel.
Tvoje kupice vijuga, vzad za oknom — burja, sneg. Pol življenja, pol bremena! Vzad za burjo — v soncu juga se žarita kraj in breg!
Reši se vseh muk in boli, vseh pohval in graj brez dna, vseh smehljajev, zlih i žalnih, vseh prošnja in česar koli — kot bokal — življenje ob tla!
Naj me sred noči prečrne ne zajame vzgon strasti! Naj ob kriku gosli daljnih smrtni somrak mi utrne sij preplašenih oči . . .
5
V zaton se nagnilo< je tiho sonce in veter je odpihal dim iz dimnikov. Lepo je, če se na podboj nasloniš, ko prej popival si vso noč.
Že marsikaj minilo je,
še mnogO' se zgodilo bo,
vendar srce se radovati nikdar ne preneha
v radosti tihi
nad tem, da pridete do mene vi
in sedete na stari blazinjak,
besedujoč v preprosti govorici
pri tihem podvečernem soncu,
ko prej popival sem vso noč.
623
Ali, ljubim vaše milo ime, te vaše roke, rame in ruto črno.
6
NEZNANKA
Ob povečerih je nad restorani zatohel vzduh razgret in suh in širijo1 se kriki, vsi pijani, in kužen in pomladen duh.
Iz dalj, nad prahom ulic, nad predmestno puščobo dvorcev in dvorišč, zlati se meseca rogljič prelestno, odmeva dečji jok in vrišč.
In vsak večer so onkraj mitnic zbrani: vzdolž jarkov sredi panoram, klobuk v rokah, izkušeni galani sprehajajo se v družbi dam.
Nad jezerom pa škriplje j o vesline, povsod se čuje ženski vik, in mesec — vsega vajen — vrh sinjine nesmiselno krivi svoj lik.
In vsak večer edini drug tišine iz moje čase zre sproščen, od trpke in skrivnostne tekočine — kot jaz — pomirjen, opojen.
A pri sosednjih mizah — tam zaspani točaji bulijo stoje, tam pivci z rdečimi očmi, pijani, »in vino veritas!« kriče.
In vsak večer in vprav ob istem času (morda so to le sni lepi)? život dekliški v svili, ozek v pasu, v meglenem oknu postoji.
624
Redi pijancev prečka, se ustavi — brez spremstva, sama vsako pot, in po megli dišeč in po vonjavi, tja k oknu sede v miren kot.
Dehti po starih pravljicah s čudesi nje prožne svile vzgib voljan, dehti klobuček z žalnimi peresi in v prstanih vsa ozka dlan.
Prevzet od nenavadne te bližine, z očmi prebadam pajčolan in vidim vzad — začarane brežine, začarano brezdanjo plan.
Zaupno hranim tajne neizrekljive, sem sonca tujega čuvar, prav sleherni kotiček biti žive prešinja vina trpek žar.
Pa nojeva peresa valovita v možganih mojih valove, brezdanja sinja očesa čudovita na daljnem bregu mi cvete.
Tu v srcu so1 zakladi zakopani, ključar — jih varovati smem! Resnico de ješ, grdež ti pijani! Resnica v vinu je — to vem!
Ozerki, aprila 1906
7
PESEM FAINE
Ko v oči gledam od strani, kot kača z ozkimi očmi, ljubeč ti stiskam dlan —
se čuvaj me! Sem gad strupen! Bila sem tvoja le za tren in spet te vrgla stran!
40   Naša sodobnost
625
Sem sita te — tak pojdi že! To noč bom z drugim, pusti me! Le k ženi, ti slabič!
K nji pojdi, žalostna je zdaj, ljubkuje naj, poljublja naj, tak pojdi — le j moj bič!
Moj vrt je odprt, poizkusi ti, poglej mi v črne, ozke oči, zgoriš, kdor koli že!
Sem vesna — vsa! Sem ogenj — vs Naj te ne vodi k meni sla, ki ljubim, čakam te!
Kdor v cvetu let, kdor sivoglav, kdor več v denarju bo veljal, ta ubogaj zvonki znak!
Nad sivostjo, lepoto bo, nad vašo abotno glavo bo švistal — bič tenak!
8 PESMICA
Odmeva v dimniku glasna. Njen glas vesel prav tenko poje. A nate legla je megla, za vrati joče dete tvoje.
Pomlad! Pomlad! Puščoben vzduh, večer — tako brezmejno prazen! Tam — grm vrbe, gol in suh, kot dolgočasnih dni prikazen.
Lej, okna je večer zavil že v goste belkaste meglice. O, tvoje strašne oči, njih živ požar mi je ožaril lice.
626
Prenesem tvoj pogled strašan, tu v duši — varnost in molčečnost! Tam — v vihri ogenj razmetan, a iskre so odletele v večnost.
Pogled ko dvoje sveč gori. Nad čim to zvonka žal globoka? Zdaj vem: Z brezumnimi očmi prebadaš svojega otroka.
9 NEMIR
Srce, slišiš tih korak za seboj?
Srce, vidiš:
Kdo mi dal je znak,
skrivni znak nocoj?
Tvoja roka bela? Burja je hrumela, lunin srp poledenel...
Kaj si tu obstala? Me boš odpeljala — ti, ki sem jo rad imel?
Nad snegovi za obzorjem poleti va!
Onkraj — za meglenim morjem izgori va!
Ptič viharja
temnokrili,
dvoje kril pripni mi,
da ob tebi srcu mili, v srebrnini kolobarja lune — srce omedli mi!
627
40*
Da bo zime žar plamteči mi sežgal preteči daljni križ zločest!
Da kot zvonka strela boš letela z mano v brezno črnili zvezd!
10 NI TREBA
Ni treba jadrnic iz dalje, nad rtom že počiva mrak, saj na sinjini tvoje halje dogovorjeni berem znak.
Tvoj glas zveni iz burje močne in z zvezd se usiplje snežni prah. Zdrvele so že ladje nočne tod mimo v lednatih vodah.
Ni več usode darežljive — sneg pozabljenja jo zatre in sred obrežne snežne njive pod glasno burjo mi umre.
Ne skušaj razgrniti mraka, ki z njim je ves tvoj dom obdan, ne pojmi zemeljskega znaka, da ne bi motil snežnih sanj.
628