Prečastiti gospod! Značaj našega veka je na eni strani splošna brezvernost (ne le zametovanje kake resnice) na drugi strani pa ravno tako splošna malomarnost; oboji pa je glavni steber in naj veča podpora judovsko-liberalno tiskarstvo in žalibog da mnogo tudi malomarno katoliško, ker se ne podpira, kakor bi se moglo. Če pa poznamo glavno zlo in tudi tega vzroke, se nam pomoček sam po sebi ponuja, ki je kon- servativno-katoliško tiskarstvo. »S čemur sovražnik zmaguj e, s tem mora biti premagan.« Da je temu res tako. spričujejo vedni opomini cerkvenih vladikov, škofov, zlasti opomin sv. Očeta Leona XIII. dne 28. decembra 1879. Zato tudi vidimo, da po vseh glavnih mestih se zraven brezvernih snu¬ jejo v novejših časih tudi katoliške tiskarne, n. pr. v Gorici (Hilariana), v Gradcu, Inomostu, Linču, Pragi. Zagrebu i. t. d. Kar pa je povsod dobi'o delo in potrebno, je gotovo dobro delo in potrebno tudi pri nas. Zato smo si prizadevali in poslednjič tudi dobili od višoke c. kr. deželne vlade dovoljenje za vstanovo katoliške tiskarne v Ljubljani. Ali reč stane mnogo denarja, ki se v naših okoljšinah da le vkup spraviti viribns unitis. Zato se obračamo do Vas. prečastiti gospod, da bi nam po s > o j i vnemi in svoji moči pomagali vstauoviti potrebno tiskarno. Prosimo tudi, da v svojem krogu še druge blago- misleče gospode duhovne in svetne zato dobro reč vnemate, ker nam ni mogoče vsakemu posebej dopiso¬ vati. Kes je, da uaša plača je v primeri z drugimi slaba; res je, da imamo mnogo več stroškov, kakor nekdaj; res tudi, da se od duhovščine če dalje več zahteva; ali ravno to nas poteguje, da meriva roka, brez ktere darežljivosti se skoraj nič velikega ne doseže, bode v svoji lastni reči še obilnejše pomagal a. Brez daljnega prigovarjanja in vedne skušnje, le rečemo: V se ža¬ rno r e m o, Če le hočemo, ničesa pa ne moremo brez truda in požertvovaljnosti. Ker smo prepričani, da nikomur med nami ne manjka niti spoznanja potrebe lastne tiskarne niti darežljive požertvovaljnosti za dobro reč, objavimo le še načert osnove in izpeljave našega namena. Mislili smo od začetka na dandanes navadno pot, na delnice. Ker pa te pri nas niso posebno pri¬ ljubljene ; dalje, ker ne mislimo tako velikansko začeti, da bi takoj 50 in več tisoč potrebovali in zadnji še naj bolj zato, ker, napi je ^nogno prijateljev prigovarjalo, rajše se oberniti na znano darežljivost kato¬ liških »Slovencev« ter so sami prostovoljno obetali po moči za dobro reč darovati (kar so marsikteri že tudi storili), smo svojo perv^fffisel popustili ter prosimo Yas, prečastiti gospod nam pomagati k dosegi tega namena : 1. Z darom. Do zdaj nam je za vstanovo tiskarne nekaj dobrotnikov podelilo po 50 gld, nekaj tudi po 100 gld ; več drugih pa nam je enak dar obetalo, trije gospodje tudi še več. Da pa ta svota ni ravno zapovedana, se ume samo po sebi. Naj vsak stori, kolikor more, in svesti smo si, da bode tiskarne, kmalo v delovanji. 2. S posojilom. Ker bi darovi znabiti vendar ne zadostovali, je nam pri tem podvzetji porna- gano tudi s posojilom. Tu pač želimo bolj okrogle zneske, saj po 50 ali 100 gld; če kdo premore, tudi še veče. ker je za.rad vpisovanja, letnih računov ali obresti veliko laglje. Ker bi o novem letu radi že z lastno tiskarno zaceli, lepo prosimo, da nam svoto, s klero nam pomagati se je kdo odločil, pred ko mogoče pošlje ter tudi določno dostavlja, če in koliko hoče za tiskarno darovati ali posoditi in sicer ali brez obresti ali z navadnimi obrestmi. Obetamo, da bode vse natanjčno vpisano in da se bomo zvesto ravnali po volji in naročilu vsakega dobrotnika. Naj bi se pa primerilo — česar se vendar ne nadejamo — da bi se tako malo daril in posojila nabralo, da bi ne mogl kaj začeti, obetamo poslani denar lastnikom takoj nazaj verniti, ali ga sicer po njih narorocilu oberniti. — Ume se, da kato¬ liška tiskarna bila bi potem za vselej pokopana. Konečno še: S čem pa hočemo mi dobrotnikom poverniti ? 1. S prav priserčnim, slovenskim izrekom: Bog plati! Bog poverni vsem dobrotnikom s du¬ hovnimi in telesnimi darovi! 2. Opravljati vedno nekoliko letnih sv. maš za vse žive in mrtve dobrotnike. Način, po kterem se bodo opravljale ali vsaki mesec, ali vsaki teden, bode pozneje po dogovoru določen. Koliko dandanes zadnja volja velja, n. pr. dobrodelne vstanove za vbcge, za večne maše i. t. d. imamo izgledov dovolj. Skerbimo toraj za-se po drugi poti, s ktero še mnogo druzega dobrega storimo, ki zna še dolgo po naši smerti dobrodejno vplivati na našo ljubo domovino, 3. Tiskarna nima ostati osebna lastnina, ampak bode izročena kakemu katoliškemu društvu; menda naj boljše, če našemu duhovnemu podpornemu društvu. Tako zna, če Bog delo blagoslovi, s časoma mnogo dobička imeti in svoje potrebne brate tudi obilnejše podpirati. In potem ni prezreti, da potem takem ostane tiskarna vedno v duhovskih, tedaj zanesljivih rokah. Znabiti jo bodo potomci še bolj potre¬ bovali, kakor mi. »Časi so hudi« in nič dobrega ne obetajo. 4. In zadnjič bo imel časnik, naj se že imenuje »Slovenec« ali kakor hoče, terdno podlago, ne pa, le omahljivo t. j. naročnino nestanovitnih naročnikov. Brez konservativnega, političnega lista menda duhovščina In katoliški »Slovenci« vendar ne morejo biti; ravno zdaj pa je prilika kaj stalnega za tako potreben časnik storiti. Se nam mar li bode še mnogokrat ponujala, kdo ve? Tedaj, prečastiti gospod, če Vam je načert všeč, pomagajte po svoji moči ga izverševati v blagor naše katoliške domovine in njenih potomcev, v blagor Cerkve in deržave. Bog pomozi! in opravništvo ^Slovenca.