List SO. Radecki. Kjer je um vodja trum Zmaga se dobi — Kjer serce sod^ verste Zmaga ne %behi. — T, -¦- amno se obnebje vlači vkup, V sercih vnema se sovražtva strup; Cernc množice možakov Zveste trume se rojakov Zbirajo, se vlačijo, Skrivajo, napadajo. — Oj Milano! te spomlad ne zveseljuje, Kaj serce se tebi strastno napihuje? Saj je Beč*) verige vsi m razdjal, Svit svobode vsim bo zasijal; Kaj hropenje, kaj groženje Ko se bliža odrešenje? — Nič ne čuje zmote rod, Ne boji se strašnih škod; Piam se vzdigne, poči top ^koči ^kupej trop in trop Smert za njim na desni, levi — Bog se vsmili zdani revi! -— — In junak mogočne slave Vojskovodja sive glave Od zarotenih izdan Vun beži na prosti plan. Krog obdaja ga prezvesta truma, Ki za boj se vnema od poguma; Mesto hoče v prah razdjati, Neče več sramot prestati. Hrabri vodja govori : Da še čas mašvanja ni; Enkrat še na mesto se ozre Preden s silno vojsko proč odgre, — In solzica iz očes mu vdari: Na nebesih se večerna vžari . , . V gojzdu krog germad Vseda rajda se armad; Vse v ležišču se nocoj V zjutrajni pripravlja boj; V noči mirni vse prepeva, Da ne straši vojsk se dneva. V šotoru naj večim Pri junaku tam slovečim Zbrana truma je soveta Za mašvanje silno vneta. Izdnjanstvo kazniti na moč Zdaj svetuje sleherni nazoč. Kar naenkrat šum postane, Vse v ležišču kviško plane, Krog se zlega zlo vpitje Vse k predstraži hitro vre; In v objemu bleskajočih puš Pelje trop se izdajavnih duš. »V sodbo z vohuni!« vse kriči, »K smerti s paziini!« vse gromi, »Vodja nam dal bo veselje, »Vodja nam dal bo povelje, »Da rudijo tla se izdavne kervi.« — *) Dunaj ¦" Alj sirovost se zmotila, Vodja duša je premila; On ne dade lit' kervi — Iz zakaljenih oči Solza se mu milostljiva vterne: Na nebesih luna se razgerne . . Oj Milano! kje je tvoj napuh, Raj si ojstriš tak napet posluh? Cuješ vojsko , ki se k tebi miče V tvojim sercu maševat' merliče? — Ne protivaj, vdaj se, vdaj! Urno gre naprej tečaj; Malo časa ti je dano — Mesto, mesto bo razdjano.-------- Nič ne čuje zmote rod, Ne boji se strašnih škod, Noče, noče se podati Dokler more še obstati. Boj se vname — in streljanje — In morenje — in vžiganje Kiti se krog vsih zidov, Vleče v svetotvo se hramov. — Vojska silna in serdita Vse zmagavna vodja pita:*) Alj prišel še ni ji čas, Vzeti bune čaran pas, In razdjati celo mesto Tak neverno, tak nezvesto? — Alj sirovost se zmotila, Vodja duša je premila, On aavpije—jih zaprosi, Da naj zmagajo v ponosi Svoje strasti Zle oblasti — In v očesih se mu solza vname: Zora. pucati na nebu jame . . . Tam na meji ob vodeh Osvetit' izdaje greh Vojskovodja z vojsko celo Gleda v tujčevo deželo — Le stopina še — in bramba bo napad. In rešenje negotovo spred in zad Vodja v zrake tje zamišljen zre, Duša njega se čez mejo spne. Vse podobe vojskne sile V globočini duše mile, Vse nesreče se zbudijo — Dalj hoditi mu branijo. Tukaj vidi vas gorečo, Tamkaj polje vse pobito, Tu vmorjenih celo kito; Tam ležišče Ko mertvišče, Zmago, slavo odbežečo; Zdih vojaški, Duh mertvaški Krog in krog se razširuje Vojske sled se raznašuje. — Kaj postajaš ti kaznitelj , Domovine oprostitelj? Kačo moraš zdaj zatreti V njenim gnjezdnim griči, *) P rasa. - 126 - Ako češ, da več ne piči; Pasti mora nezvestoba. Pasti mora tujca zloba, To zakoni vsim so sveti. — Tromba zapoje — boben doni Vojska ponosna dalje gromi. »Vera prelomljena, Meja prestopljena Zmaga je naša — in vaš je pobeg — Tako kaznuje pregrešen se tveg.« In vodja kardela Tje jaha na čelu — Ozira po vojski se krog. Ki zdi se kot zmage ji bog — In solzica se mu mila vlije: Iz mračine sonce vun posije . . . Sama še Venecja bleda Na sovražnika tje gleda, Ce vtoniti raji v vodi V svoji zdivjani svobodi Kakor orlu se vkloniti, Njemu dalje še služiti. — Preošabna morja si nevesta! — Voda zmagi tud je cesta. Iz valov in iz zrakov Pada na-Djo plam žarov. Vdaj se zdaj Njemu saj, Ki je v sodbi le milost, Ki mu ptuja je ojstrost Ki spozna od kod pregreha pride, Ki če verne serca ne le zide, Glej pogodbo že podaja ti, Vdal jo njemu duh je milosti, In Venecja vzdigne se, izdiše — Prime pogodbo — in celo podpiše. Vodju solza iz oči se vtrinja. Mav i*ic#$t na nebu se spreminja, Mira lok čez Laško se razpenja — Boj sovražen krog in krog pojenja, L. Kamnogorski.