___    60   ___
Moji tički.
V tej samoti Me nihče ne moti. Lb moji tički ao, ki mi velikokrat čaa krajšajo, soaebno če ima kdo tako privajene, kakor jaz. Ti tički so se niče; tudi atrnadom in Šinkovcem potre -aam, al tem le po tleh, za aenice imam napravljeno polico pred oknom, kamor ae shajajo na kosilo in južino
al kaj govorim od kosila in južine, celi dan neprenehoma hočejo jesti. Tu vidim, koliko leto in dan pokončajo ti tički gosenic in dragih škodljivih mrčesov. Lepo jih je gledati na bližnjem drevesu , kedar čakajo, da odprem okno in jim posujem. Kakor lepo rumene hruške , da se vejice šibijo po njimi, po 20, po 30 in še več, čakajo in se usujejo na polico, kedar jim dajem jesti, pomolim roko, in kar iz roke mi jemljejo; pa ne samo na oknu , ampak tudi pred vežo. Kakor se pokažem iz veže , že frčijo okoli mene , okoli glave , in moram se odkupiti, moram vedno kaj pri sebi imeti; ko grem v cerkev, me spremijo do vrat, tam jim še enkrat dam, in hitro, ko se vrata odpro, so že spet pred cerkvijo, pomolim jim roko in hitro vsak syoj del odnese. ,,Star sem že , pa nisem se nikdar kaj tacega videl** — mi je rekel neki berač, ko ja videl tičke mi na roko sedati in iz rok jemati. Tudi v hosti, daleč od doma, sem pomolil roko, in priletela mi je seničica na roko.
Pa tudi tički postanejo zbirljivi, kakor kaki kujevi otroci. Včasi je dober oves, rajši imajo bučno seme, najrajši orehova jedrca. In tako se je večkrat zgodilo, ko sem pomolil roko, in ponudil bučoo seme, je ena tička vzela bučao seme, a ga proč vrgla, ter me gledala, češ, daj mi kaj boljega. To se pozimi godi. Na spomlad se razkropjo , ter grejo gojezdit po daljnem gaju, le kaka dva ali tri pari gnjezdijo v obližji. Ti mi zvesti ostanejo, kamor koli grem po vrtu, so že za menoj. Sosebno lansko leto je bila ena babica prav silna, dan za dnevom sem ji moral dajati jedrca, ko je pitala — ni mi odlegla, tako da sem bil včasi že hud nad njo. Al koliko je bilo moje veselje, ko jih spe-Ijeta, in na drevo pred okno pripeljeta — cel šop — kako cvrčanje, ko bi bil vsak raji pred drugim kaj dobil v lačni želodček ; dal sem jim na polico drobno zrezanih jedrc, hitro sta jih stara pospravila in pometala mladim v odprte kljunčke.
Tako mi delajo moji tički veselje, in mi čas kratijo pozimi in po leti. Zraven tega mi drevje tako osnažijo gosenic, žužkov in drugih mrčesov, da bi najbolj marljivi vrtnar bolje ne opravil. In zdaj tudi otroci in od-rašeni v svojih hišah nastavljajo jim na okna, ne kletke za vlovit, kakor poprej, ampak kakor pri meni vidijo, devajo jim na okna peške*) ali kaj druzega, kar taki tički ljubijo.
Niso pa vedno nad oknom, odletijo za kaj časa, ter se zopet povrnejo, in zdaj kako kljuvanje in tolčenje nad okni, da je kaj. Io Če bi jim ne hotel dati, ker so moji prljatli, moram jim dati zarad nadležnosti. Ko jih za prvo silo potolažim, potem prijazno po drevji skakljajo, čivkajo in pojo — vse je živo. — Al na ea-krat postane velika tihora, ni ga nobenega ne slišati ne videti. Kam ste šli moji ljubi tički? kam ste se poskrili? zakaj ste tako hitro utihnili? kaj ste videli? Vem, kaj je vzrok. Lačni kregulj se je kakor blisk med tropo zakadil, niso ga o pravem času zapazili, bilo je megleno, drugokrat ga že od daleč zagledajo, eden začivkne, razumijo ga vsi, kaj pomeni in vsi se še o pravem času poskrijejo ter vtihnejo. Al zdaj so bili vsi ,,pri malci", vsak je imel kaj, ali bučno seme, ali orehovo jedrce ali samo oves, vsi so bili zamišljeni; toraj niso nevarnega sovražnika zapazili o pravem času, in oh! prijetnega pevčka, ljubega privajenega tička, ki se mi je toiikrat na roke vsedel, ki mi je tolikrat potrkal na okno, tega ljubega tička je stisnil lačni kregulj v ostre kremplje, začivkal je še enkrat, al tisti trenutek vje ropar ž njim odletel v bližnji gaj — večerjat.    Žalujem, jezim se nad divjim roparjem,   ne bi
*) Hvale vreden zgled!                                        Vred.
-—    61    ___
ga bil dal mojega tička za pet kron — ali kaj mi pomaga moja jeza? Rečem sam pri sebi: Bog je vstvaril tudi roparja, io mu ni odločil za večerjo repe ali korenja, kakor zajcu, ampak meso, in to si poišče, kjer more, kaj on mara zato, da jaz tičke tako rad imam !
P.