296
          List iz Dunaja
o gospodarskem učilu ljudskih učiteljev.
Poslal J. Levičnik.
9. septembra 1869. Odkar sem Vam, iz Dunaja, zadnjikrat pisal, nakupičilo se mi je zopet mnogo gradiva za pisanje. Kakor sem bil že zadnjič omenil, bili smo šli 29. dne u. m. s slo večini čbelarjem gosp. dr. Meliher-jem v Vagram, kjer ima na ondotnih prostranih poljanah mnogo čbelnjakov. So pa ti čbelnjaki, kar se le da priprosto narejeni in tako slabotno postavljeni, da bi kakov veči piš lahko vse na kup pometal. Stoje tudi kar notri po sredi neizmernega ajdovega polja, in le ozke stezice peljejo od kolovozov tje v srede njiv do njih. Da čbelnjaki ne morejo biti tako trdno in lično narejeni, kakor naši kranjski, to se že po tem lahko razume, ker so čbele tu menda le za Čas ajdove paše; — kako veliki pa bi morali ti čbelnjaki tudi biti, ker v enem samem smo našteli blizo 100 slamnatih peharjev, in en sam pehar vzame na višavo skoraj toliko prostora, ko dva naša kranjska panja. Na okrogu kake pol ure pa smo bili našteli, če se prav spominjam, 10 takih čbelnjakov. Kolikor se je dalo zavolj tesnega prostora v sredi ajdonosnih njiv, nam je g. dr. Meliher razkazeval čbelne peharje v njihovih znotranjih delih, in pri tem ogledovanju smo se prepričali, da so naši kranjski panjovi v mnogem oziru vendar le zelo praktični. Zlasti kjer je treba čbele mnogokrat preva-ževati s paše na pašo, kakor se to godi po Slovenskem, zato ga ne bo z lepo bolj pripravnega panju najdel, kakor je ravno naš domači. Znan pa je naš kranjski panj tudi g. dr. Meliher-ju, in v razstavi raznih panjev, ktere nam je omenjeni gospod razkazeval 3. dne t. m. na svojem domu, videli smo tudi tega. Sploh bi mogel o vsi ti razstavi mnogo govoriti; al za to mi pa danes primanjkuje časa.
Kar zadeva kemijo, imeli smo razun navadnih skušenj dve veči demonstraciji 2. in 3. septembra v kem. laboratoriju tukajšnje politehnike, v kteri dvorani se nam tudi navadno kemija razklada; gospodar-s t vene demonstracije smo imeli, odkar sem zadnjič pisal, tudi zopet dve, in sicer 1. in 2. dan t. m. Raz-kazevala so se nam zopet raznovrstna gospodarstvena mašinska orodja, pa tudi razna semena, mnogo škodljivih plevelskih izrastkov itd. Videli smo pri ti priliki tudi pravi Peruanski Guano (kterega je pa žalibog! vedno manj dobiti) ,,Baker-Guanou in mnogo druzih tvarin, iz kterih se napravlja dober umeten gnoj. Ne smem tu zamolčati, s kako skrbljivostjo nas naš pro- • fesor dr. Vilhelm pri raznih prilikah opominja, kako naj se varujemo verjeti tistim širokoustnim hlastačem, ki po časnikih tako radi hvalijo ta in una dobra semena, umetni gnoj itd.; največkrat je to le sleparija. Z veliko hvalevredno skrbjo nam priporočuje omenjeni g. doktor tudi pri marsikteri priliki, obračati se zlasti v zadevi nakupovanja raznih semen na naša gospodarska (kmetijska) društva, ktera so povsod z veliko uljudnostjo pripravljena, dobiti take reči na pravem mestu, in o kterih smemo biti brez strahu, da bi nas kdo opeharil. Mnogokrat se pri tacih opombah spominjam naše vrle kranjske kmetijske družbe , ki je za našo deželo in sploh za Slovence že toliko koristnega dognala; — hvalo jej   morejo  naši  kmetje  vedeti tudi
za toliko koristnih knjig, ki jih je že na svitlo dala. Tako na priliko v „Umnem kmetovanju" najde naš narod v svojem domačem jeziku skoraj do malega vse, kar se nam o kmetijstvu tukaj na visi učilnici razklada. Rečem pa odločno: do malega vse! kajti, kakor dandanašnji marsikaj, napreduje tudi gospodarstvena olika od dne do dne.                                           (Kon. prih.)
List 38.
List iz Dunaja
o gospodarskem učilu ljudskih učiteljev.
Poslal J. Levičnik.
•
Dne 7. t. m. smo se peljali pod vodstvom posebno prijaznega in umnega sadjerejca g. kapitularja P. Gr. Schirnhofer-ja v Azgersdorf, kjer nam je hvalevredni lastnik ondotne fabrike, g. Janez Fichtner, sam osebno razkladal naj poprej  v svoji   dvorani teore-
tično svoje postopanje v sadjereji, v reji solnčnic, trt in murb; — od tod nas je peljal najprednavrt in nam razkazeval ondi, kako izreja in goji na umetni način postrvi; od tukaj pa peljal nas je dalje v svojo drevesnico in sadunosnik. Kar smo slišali v njegovi dvorani teoretično, to in še mnogo več druzega in koristnega smo videli tukaj praktičnega v živi resnici. Vnema za sadjerejo, za ktero g. Fichtner res gori, pa tudi uljudna postrežljivost, s ktero se je omenjeni gospod kake 3 ure med nami mudil ter vodil nas od gredice do gredice po vrtu, vredna je javne zahvale. Predno smo se od gosp. Fichtner-ja ločili, pokazal nam je še eno od njega iznajdeno sejavno mašino, ki je prav priprosto, pa dobro sestavljena. Dal je tudi konja v njo vpreči in posejati pred našimi očmi eno leho koj na vrtu ž njo. Hvaležnega srca smo se od tod ločili.
Tudi profesor naravoslovja  g.  Haje k  nam je že trikrat napravil  prav podučne  demonstracije.    30. dan u. m. nam je  v politehnični mineralni zbirki razkazeval mnogovrstna kamenja, rude, okamnine itd. Tudi mnogo  kranjskih  rud   smo  videli tukaj.    4. dan  t. m, peljal   nas je   omenjeni  gospod   na   cesarski   vrt v Schonbrun.    Bil je  prav  prijazen  popoldan;    zveradi in tiče so bile vse na prostem;   šli  smo  s profesorjem od oddelka do  oddelka,  ki  nam je  razkladal mnogovrstne  lastnosti  tu zbranih živali.    Od zverinjaka smo šli v botaniški vrt,   kjer nam je priljudni gospod profesor nadaljeval  v struki^ rastlinstva svoje poduke. — Včeraj,  na dan Malega Šmarna,  pa nas je povabil na malo popotvanje.   Peljali smo   se z južno železnico do Azgersdorf-a,   od   tam  šli  peš  v dva kamnjolćma, kjer  se   nahaja  veliko  okamnin;   vse  smo  na drobno ogledali.   Naprej smo se podali po neskončni lepi okolici memo Kalksburg-a čez mali griček v Kal te n-leutgeben,   to je vas,  od  kodar ves Dunaj dobiva apno; od^tod smo šli zopet naprej čez lepo planino v Bruhl.   človek skoraj začudenja strmi o dobrotljivosti majke narave,   ktera je  v obširne planjave dunajske okolice položila ko mili darek tako skrito, divje-roman-tično-idilično dolinico. Kar pa jej ni dala narava sama, dodala je še umetna roka človeška, toraj tudi ni čuda, da le-tod o poletji Dunajčanov vse mrgoli.  Med popot-vanjem je gosp. profesor skor ves  čas  botaniziral,   in marsikak učenik je nesel na večer lepo zbirko okamnin, cvetek in zelišč seboj nazaj na Dunaj.
30. dne u. m. dopoldan nas je bil počastil tudi zopet gospod minister grof Potočki med ukom s svojo nazočnostjo, in s tem dovolj očitno pokazal svojo pozornost našemu poduku.
17. septembra 1869.
Čas našega bivanja na Dunaji nagnil se je h kraji;
en teden še,  in razkropili se bomo zopet na vse strani
sedanje Cislajtanije, ter poslovili se z večino naših do-
sedanjih znancev in prijatlov menda za vselej. Dokončali smo dozdaj že dva predmeta; tudi sviloreje smo se danes učili; al čas, ki je bil odločen temu v sedanjih časih tako važnemu predmetu, bil je tako kratek, da si ga skoraj imenovati ne upam: v poldrugi uri bili bi morali zapomniti si ves ta nauk! — Sploh se imamo, ker gre Čas bolj h kraji, vedno več učiti; gradiva je res toliko, da se profesorji sami čudijo ter pravijo, da tako obilno nakupičene dušne hrane prebaviti je želodcu skoraj nemogoče; „fur geistige Speisen gibt es aber keine Speisepulver", nam je šaljivo nedavno nek profesor djal. Vendar pa moremo z resnično hvaležnostjo navdani biti do vseh, ki so nam pripomogli, da smo tukaj; kajti kdor hoče pazljivo poslušati, nabral si bo zlatih naukov na kupe za-se in za sebi v poduk izročeno mladost, in to zlasti za take kraje, kjer se prebivalci pečajo s poljodelstvom in živinorejo. Tudi glede gozdov bi marsikomu, ki ima svojo sekiro preostro nabrušeno, privoščili, da bi bil poslušal nauke o tem, zlasti za naše gorjanske kraje tako važnem predmetu. Po dunajskih ulicah bi zamogli taki „gozdni stro-jevci" tudi videti, kako naj se skrbi za gozdni z&rod in njegovo ohranjenje. S toliko skrbljivostjo se gojijo mlada drevesca novih drevoredov in perivojev, da noben vrtnar za svoje nježne cvetke bolje skrbeti ne more. Zato se pa tudi ni čuditi, da smo vkljub ne ravno ugodnemu jesenskemu vremenu že pred tednom tu divje kostanje vdrugič cvesti videli. — Včeraj se je peljal ves naš razred v Klosterneuburg. Imeli bi bili ogledati on-dotno velikansko drevesnico in vinograde: velikansko drevesnico rečem, in to po pravici, kajti nič manj ne obsega ko 20 oralov zemlje. Drevesnico smo obhodili po večem vso; al na poti v vinograde nažgal nas je bil dež tako, da jih je le nekoliko na dotično mesto prišlo. Skoda, da se nismo mogli ozreti bolj na tanko po nogradih; nič manj jih namreč ni skupaj na eni lastnini ko 100 oralov. To bo več kapljice! da jej bi le še vreme bolj ugodno bilo! — Na prihodnjo nedeljo je napovedana še ena veča demonstracija v Az-gersdorf in Modling; s tem mislim, da bodo naše demonstracije skončane.
304