Leto XXII., St. 1 Poštnina platana v gotovini V Ljubljani, 10. januarja 1935 V organizaciji Je mot, kolikor moti — toliko pravico tcfcaja 10. la 25. d»* T m f>*pl«i morajo biti franki rami Im podpisa«! tar opramljami ■ ftampiljko dot. organizacij*. člani »trokomlk organizacij, priključeni Strokom! koal« «ifi za Slovenijo, dobivajo list brezplačno. Sokoplsl so me vračaj*. STROKOVNI ČASOPIS Uredmiltvo In mpravmi LJnblJama, poitni predal 290, Čekovni račun Itev. 13.562, Teleion Internrban It. 3478. \x stare — v novo... Stopili smo iz težkega, mučnega starega, 1934. leta, v novo, 1935. leto, perspektiv katerega pač še sicer ne vidimo. Ali sodeč po vseh znakih, ne bo mnogo boljše od svojega predhodnika. Bilanca 1934. leta je ogedalo kapitalističnega sistema produkcije in raz-menjavanja dobrin. In ni nič čudnega, četudi, vkljub naporom buržuaskih ekonomov, ta ni izpadla bolje. Kajti gospodarska kriza, ki je ostro izražena v polnem zastoju pridobivanja in v ogromni nezaposlenosti, jasno kaže, da je kriza struktuelna, da se je stari sistem izživel in da je na pomolu novi, ki prinaša narodom mir, a pridobitni krogotok bo zopet premaknil v dejanja ter tako zaposlil milijone čvrstih mišic, ki tako težko in željno pričakujejo dela in kruha. Leto 1934., kakor tudi ostala leta, je bilo doba popolne neizvestnosti in in doba stalnega kolebanja. Trg delovne moči je bil prenapolnjen. Milijone delavstva je ponujalo svojo delovno moč tovarnam, rudnikom in delavnicam — ali zaman. Kriza je neusmiljeno bičala tudi v preteklem letu veliko armado nezaposlenih. A v kolikor je bilo tu ali tam zaposlitva, so delodajalci, poslužujoč se zakona, ponudbe in iskanja po veliki večini temu primemo brezobzirno določali delovne in plačilne pogoje. Periodično zmanjšanje nezaposlenosti v posameznih državah, skromne drobtinice desettisočih izmed ogromnih milijonov brezposelnih, je tako neznatno, da je problem nezaposlenosti še vedno najbolj aktualno vprašanje, ker je nezaposlenost postala normalen pojav in ni vidikov, da bi bila današnja družba sposobna, da to reši, niti toliko sposobna, da to ublaži. V časih, ko se sežiga stotisoče zavojev volne, ko se meče v tnorje velika količina žita in riža, in to samo za to, da bi se obdržala cena in da bi peščica kapitalistov izvlekla čim večjo korist, na škodo vsega človeštva, v takih časih ni več rešitve kapitalizmu. Vse to dokazujejo protislovja v iskanju oseb za saniranje težkega gospodarskega položaja, kajti s tem se položaj razrednega nasprotstva samo poostruje, a ne ublažuje. In vendar, poleg negativov v letu 1934., je imelo leto 1934. tudi pozitivne rezultate. Razredno delavsko gibanje, vkljub depresiji, je vidno napredovalo, in to številčno in tudi na gospodarskem in političnem polju. Ogromne stavke, ki so bile v Angliji, Ameriki, Franciji in Španiji, so bile ofenzivnega značaja. To je radosten pojav, kajti zahteva za dvig živ-ljenskega standarda v dobi težke gospodarske depresije, so dokaz budnosti delavskega razreda. Poleg tega so velikega pomena zmage delavske stranke v Angliji. Z ozirom na rezultate občinskih volitev, bodo prve volitve za poslanec postavile na politični mejdan delavsko stranko,^ kar bo vsekakor vplivalo na politični kurz po ostalem svetu. Ne smemo pozabiti februarske revolucije v Avstriji, ki jo je sicer reakcija v krvi zadušila, a vendar pokazala orjaško moč proletariata, ko se je uprl reakciji in branil svoje pridobitve. Tudi pri nas so bili posebni znaki in živahnost gibanja. Strokovno in kulturno gibanje se je okrepilo, naraščalo in kongres vseh svobodnih strokovnih organizacij v Sarajevu je glasno dokazal resničnosti teh pojavov. Mezdna gibanja so bila pomembna. Se poglejmo Jesenice, Celje, Drvar, Trboveljske Kongres URtfJ predlaga Središče dela kongresa strokovnih organizacij Jugoslavije v Sarajevu so bila ta-le vprašanja: NEZAPOSLENOST Kongres zahteva, da kraljevska vlada podvzame vse nujne mere in to: a) da se nezaposlenost čimbolj omeji in b) da bodo podpore nezaposlenih čim izdatnejše. 1. ZMANJŠANJE NEZAPOSLENOSTI se doseže, če se vestno in popolnoma sprovedejo odredbe zakona o zaščiti delavcev, se strogo prepove vsako podaljševanje delovnega časa preko z zakonom določenih mej. NORMIRANJE DELOVNEGA ČASA v zakonite meje bi zaposlilo najmanje 100.000 delavcev in delavk, ki so danes brez dela. 2. JAVNA DELA, državna, banovinska in občinska bi zmanjšali nezaposlenost in dali celo podkrepitev za razvoj del v splošnem, če bi sc vršila, kakor je to potrebno. 3. POMOČ NEZAPOSLENIM se naj preskrbi: a) s povečanjem dnevnih podpor za nezaposlene delavce in nameščence; b) s podaljšanjem roka za prejemanje podpor za najmanje dvajset tednov; c) da se za to uporabijo vse rezerve, ki so pri Javnih borzah dela; d) z dotacijami iz državnega budžeta in iz banovinskih in občinskih bud-žetov. MINIMALNE MEZDE Kongres URSSJ konštatira, da so mezde delavcev in delavk ter plače nameščencev in nameščenk padle tako globoko, da niso samo narodna sramota, temveč tudi resna politična nevarnost. Zato želimo od kraljevske vlade: 1. POPOLNO SVOBODO ORGANIZIRANJA SVOBODNIH DELAVSKIH IN NAMEŠČENSKIH STROKOVNIH ORGANIZACIJ, da se delavstvo lahko tako postavi v bran proti tendencam znižavanja delavskih mezd. In to je mogoče samo z dobrimi, močnimi delavskimi in nameščenskimi organizacijami. 2. UZAKONITEV ZAKONA O MINIMALNIH MEZDAH, ki mora določati, da mezde ne smejo pasti pod določeni fizični minimum. 3. RAZBREMENITEV DELAVSKIH MEZD IN NAMEŠČENSKIH PLAČ od davkov v kt » t»et*«<*.tu \*d«iit tuai še te majhne mezde in plače zmanjšujejo, se mora izvršiti čimpreje. revirje itd. Res je, da je bilo še mnogo nerazumevanja med delavstvom samim, da se je še na mnogih krajih samo pričakovalo rešitve in akcije od nekoga tretjega, da so ponekod bombastične besede in nepremišljene metode boja in preziranje borbene strategije povzročale poraze, rodile potem malodušnost, neglede na vse to, je delavsko gibanje dvigalo svojo glavo čvrsto in z uspehi. Res da se je v zadnjih letih pojm razredne borbe in borbe z organizirano armado mešal s pojmom borbe potom meščanskih sodišč, da je pojm organizacije med organiziranimi bil ob enem pojm, da so organizirani zato tu, da vrinjejo neorganizirane, da je organizacija dolžna boriti se tudi tam in za tiste, ki odklanjajo organizacijo, so vendar organizacije rastle v številu, v moči, v discipliniranosti in solidarnosti, da so celo na brezposelnih podporah dale svojim brezposelnim članom pro-centualno več, kakor Borza dela, ali kakšna druga ustanova. Kaj nam prinaša leto 1935? Pozitivno ne moramo ničesar povedati. Ali to vemo, po vseh znakih, ki so vidni, da sicer ne bo boljše od lanskega, ah kar se tiče delavskega gibanja, bo v njem življenje kipelo še bolje, da bo to delavsko gibanje sklepa velikega kongresa, ki je bil v Sarajevu, uveljavljalo z vso odločnostjo. In zahteva svobode tiska, zborovanja in organiziranja je temelj vseh zahtev in to se mora v ltu 1935. uresničiti. Vendar, borba ne bo lahka. Delati bo treba s škripajočimi zobmi in s stisnjenimi pestmi in če se tam pojavi zmaj s sedmimi glavami, da nas preplaši, preteč nas zlomiti, ne smemo kloniti duhovi, temveč neustrašeno pomeriti na najbolj občutljivo glavo izmed sedmerih zmajevih glav. Kajti bodočnost je proletariata in vsi napori kapitalističnega zmaja so zaman, zakriti to zgodovinsko resnico. Proletarska misel je mogočen tank, mogočen, ki brazda preko kapitalističnih prepadov, razvalin in gorovja, noseč s seboj bolje pravično človeško družbo, v kateri ne bo izkoriščanih in ne bo izkoriščevalcev, temveč vsi ljudje zares ljudje — človeki. Zato, kvišku glave! Smelo naprej v novem letu 1935.! Repoštev. Tudi Državni svet je odložil, da je 1 % izredni davek nezakonit Pred nekako dvema mesecema (v št. 22 od 25. nov. 1934) smo priobčili razsodbo Upravnega sodišča, da se ta davek nezakonito pobira. Zoper to razsodbo se je pritožila finančna direkcija na Državni svet, ki pa je pritožbo zavrnil in razsodbo Upravnega sodišča v Celju v polnem obsegu potrdil. Baš te dni je bila izrečena razsodba Državnega sodišča. Kaj pa sedaj? Človek bi pričakoval, da bo sedaj finančna direkcija podala v svojem lastnem delokrogu navodila, da se ta 1 % izredni davek ne sme več od delavcev izterjavati. Ker, da je pojm delavec pojm za vse delavstvo, kakor je to razložilo Upravno sodišče v Celju (glej »Delavec« od 25. nov. 1934) ni več nobenega dvoma. M> < Kfinjtt ItlV^ l-v« lie lad Ifptmti plfn kan l«ki. a Za tak slučaj, da finančna direkcija ne bo izdala podjetjam potrebnih navodil, da naj več ne izterjava jo davka od delavcev, bo pač delavstvo to že znalo drugim potom urediti in bomo to, če ne drugače, na protestnih shodih vsepovsod zahtevali. Za sedaj naj bi se približno tako-le naredilo: Delavski zaupniki v zvezi s strokovno organizacijo, ki je v dotičnem podjetju, naj svojega delodajalca obvestijo in ga prosijo, naj več tega 1 % izrednega davka — ako tega že ni sam ukrenil — ne odteguje več. Podjetnik naj bi potem sporočil lokalni davčni oblasti imena vseh delavcev, ki so pri njem zaposleni, da od teh ne bo več pobiral 1% izrednega davka. In davčna oblast mu mora sporočiti, da je to vzela v vednost. Če bi pa davčna oblast to odklonila, potem naj podjetnik vloži zoper to pritožbo na finančno direkcijo. Če bi tudi finančna direkcija to pritožbo odklonila, potem treba vložiti tožbo na Upravno sodišče v Celju, ki bo zopet razsodilo v prid delavstva. Ob enem, seve, treba vse to sporočiti svoji strokovni organizaciji in Strokovni komisiji m i|*viio \ ft( hl< u* fctiigt, rt)! iHljiijo tmtirhlfrt *7i!iKC . uM)evini Ko bo podjetnik imel tudi v tej zadevi za svoj obrat razsodbo Upravnega sodišča in potrditev Državnega sveta, bo brez skrbi odklonil odtegovanje tega davka. To, seve, se priporoča le v slučaju, če bi finančna direkcija v Ljubljani sama ne preklicala pobiranje 1 % izrednega davka. Ostane pa še vedno odprto vprašanje vrnitve že vplačanega davka. Priporočamo, da se tu porazgovo-rite s svojo organizacijo in da potem to organizacija potrebno ukrene. Organizacija bo potem povzela mere, da se ta, nezakonito pobrani zneski, izterjajo. Finančno ministrstvo pa naj z ozirom na sklep in razsodbo Državnega sveta 1. odredi, da se ustavi pobiranje 1% izrednega davka od delavcev; 2. odredi vrnitev od delavcev odtegnjenih zneskov, ali pa vplačane zneske zaračuna a conto uslužbenskega davka, katerega za tisto dobo od delavca ne terja. Vse to je zopet dokaz, da če bi ne bilo strokovnih organizacij, bi ta izsiljeni razredni boj bil bojevan brez uspehu >" i < •> • 1«• ti•« .i.i« (»v,,,. I Hllt M it*«« , • > J m $ i • j i ij« i Zato, kdor še ni, v organizacijo! Volitve delavskih zaupnikov Volitve delavskih zaupnikov so važno delo našega delavskega gibanja. Vsako leto so v mesecu januarju volitve delavskih ali kakor pravijo, obratnih zaupnikov. Te volitve se vrše na podlagi § lil. zakona o zaščiti delavcev. V letošnjem delavskem koledarju Strokovne komisije je na strani 135 kratko, a jasno povedano, kdo so delavski zaupniki in kakšne pravice imajo. Delavski zaupniki se volijo v obratih, industrijah, trgovinah in rudniških podjetjih ne glede, ali so to javna, to so državna, občinska ali privatna podjetja. Vsem delavcem in delavkam, pa naj so organizirani ali neorganizirani, jim je dano na svobodno voljo in omogočeno, da v podjetjiu, v katerem so zaposleni, so zaposleni, izvolijo delavske zaupnike kakor predpisuje to zakon preje imenovani. Naše strokovne organizacije bodo, razumljivo, v tem pravcu posvetile vso svojo aktivnost, da bodo povsod, v prvi vrsti pa v vseh delavnicah, tovarnah, obrtih etc., kjer obstojajo organizacije Strokovne komisije za Slovenijo, t. j. organizacije URSSJ, izvoljeni delavski zaupniki(ce) iz vrst naših strokovnih organizacij. Tam pa, kjer še ni naših svobodnih strokovnih organizacij, to je, tam, kjer še delavstvo ni spoznalo kam spada in kdo je, treba skrbeti in poskušati izvoliti takšne delavske zaupnike, ki bodo potem kader bodoči strokovni organizaciji. Na delu so moči — v* * ■» * • > • * «t * 1.1r j'*' r'";*' — ki delajo, da bi bili izvoljeni potuhnjenci, katerim je lasten, trenoten zaslužek ljubši od interesa vseh sotrpinov, in ki se dajo, kakor Judež, podkupiti za interese kapitalizma. To treba vedeti preprečiti. Dolžnost vseh članov našega delavskega gibanja je, da -vse store, da se ta velika socialna pridobitev, ki je zapo-padena v ustanovi delavskih zaupnikov čim bolje uveljavi in da se nikjer in z ničem ne izkorišča. Delavski razred se mora s polno pravico in odločnostjo poslužiti pravic in koristi, ki mu jih nudi delavska zaščitna zakonodaja. Kajti za te pravice in koristi so se že borili, samo in edino le delavci in delavski pokret. Povsod tam, kjer ni organizacije, moramo dati inicijativo, da se izvolijo delavski zaupniki in kakor že rečeno, skrbeti, da bodo izvoljeni simpatizerji delavskega gibanja. Te volitve delavskih zaupnikov pa treba tudi izkoristiti organizirano in agitacijsko ter krepiti naše organizacije, da bodo povsod 100%. A tam kjer jih še ni, da se ustanove. —uk. Referat o stanju pokojninske blagajne bratovske skladnicc za Dravsko banovino do dne 30. septembra 1934, podan od Zveze rudarjev Jugoslavije in Strokovne komisije na anketi županske zveze v Ljubljani, dne 7. decembra 1934. Pokojninska blagajna rudarskega in plavžarskega delavstva je imela ob pričetku svetovne vojne 12 milijonov zlatih kron. To bi značilo pri nespremenjenem stanju z obrestmi vred že iepo premoženje. V času svetovne vojne, povzročeni padec članstva, vojno posojilo, inflacija, in končno še zamenjava 4 kron za 1 dinar pri enaki plačilni vrednosti, je pa to premoženje popolnoma upropa-stile. Tako, da je znašalo čisto premoženje pokojninske blagajne koncem leta 1924 komaj Din 4,081.045. V letu 1925 je stopil s 1. januarjem novi pravilnik v veljavo, kateri je sicer predvideval primerne pokojnine, a ni pa nudil nobenega jamstva za te pokojnine. Prispevek je tyl določen na 5% zavarovane kategorijske mezde, a pokojnina na 80% po 30 letni službi in 55 let starosti. Kako velika razlika je bila med dejanskim premoženjem pokojninske blagajne in potrebo kapitalnega kritja nadej zavarovancev, je bilo razvidno iz izjave zavarovalnega tehnika dr. Matjašiča v Zagrebu, ki je preračunal, da bi bilo zato potrebno 326 milijonov Din, a blagajna je imela koncem leta 1925 samo Din 10,526.533. Ta pravilnik je imel tudi to hibo, da so se po čk 48, 49, lahko izgubile vse pridobljene pravice. Ob začetku leta 1925 je bilo pri pokojninski blagajni 16.721 zavarovanih članov, z 3.748 staroupokojenci. Ker je deloma že v letu 1925 in v glavnem v letu 1926 izvedla racionalizacija v rudarski industriji, kar je imelo za posledico odpusta 3.200 rudarjev, je naravno, da so vsi starejši odpuščeni rudarji iskali svojo rešitev v upokojitvi. Na drugi strani so pa v gotovih slučajih rudarski podjetniki sami predlagali starejše delavce v pokoj, z namenom, da jih nadomestijo z mlajšimi delovnimi silami. Vse to je povzročilo v tem in v vseh naslednjih letih, silen padec zavarovanih članov in nasprotno silen dvig števila novoupokojencev, kar dokazuje dejstvo, da je bilo koncem leta 1933 zavarovanih samo 9.746 članov, kateri so imeli za vzdrževati (in še to s primanjkljajem 1,113.000 Din) 3.414 (2.252) novoupokojencev z udo-vami in sirotami in 2.167 (893) staro-upokojencev z vdovami in sirotami. To stanje se je pa v letu 1934 do 30. septembra poslabšalo v toliko, da je znašalo število novoupokojencev, vdov in sirot 3.565 in 2.089 staroupokojen-cev, vdov in sirot, z 1,013.240.— Din primanjkljajem. Dosedanji sanacijski ukrepi: Takoj po proučitvi novega pravilnika o bratovskih skladnicah je bilo razvidno, da nima finančne podlage za kritje nadej. Tozadevno je delavska delegacija že na prvi skupščini leta 1925 zahtevala, da naj država vrne bratovskim skladnicam njih premoženje v valorizirani valuti nazaj. To bi bilo znašalo po takratnem valutarnem razmerju okrog 127 milijonov Din. Ker se to ni zgodilo, se je že v leta 1925 odpravila starostna meja 55 let in uvedla možnost upokojitve le na podlagi dvetretjinske delanezmožnosti, neglede na starost. Ker tudi to ni zadoščalo za uravno-vešenje izdatkov z dohodki, se je v letu 1927 povišal prispevek od 5 na 7% in delovna doba se je zvišala od 30 na 40 let. V letu 1931 se je pri posameznih najbolj pasivnih krajevnih bratovskih skadnicah povišal prispevek od 7 na 12%. V letu 1932 se je uvedel 12% ni prispevek na vse krajevne skladnice. V letu 1933 aprila meseca je stopil v veljavo novi pravilnik. S tem pravilnikom se je najbolj zmanjšalo zavarovano kategorijsko mezdo od Din 40 na 34 za II. kategorijo. (Kopači in to-pilničarji). Uvedla se je 75% (prej 80%) najvišja pokojnina od zavarovane kategorijske mezde pri 35 letih zavarovanja. Poleg tega se je uvedla 10 letnja karenčna doba napratn prejšnji 5 letni. Edino kar je v tem pravilniku v dobro delavstva, je bilo to, da se je v njem omogočilo čuvanje že pridobljenih pravic in tudi obnovitev že izgubljenih. Vendar bo ta pridobitev stanje blagajne še obtežila. V tem letu so se tudi prispevki povišali od prejšnjih 12 na najvišjo dopustno mejo 14%. Kako malo so vplivali vsi ti sanacijski ukrepi na finančno stanje pokojninske blagajne, je najbolj razvidno iz sledeče primerjave: V letu 1925 je znašal obojestranski prispevek (delavca in podjetnika) Din 463.— na zavarovanega člana, v letu 1933 pa že Din 1.150.—. Izdatki so pa v tem letu znašali Din 1.418.— na zavarovanega člana. To stanje se bo pa v letu 1934 še poslabšalo, kar je razvidno iz tega, da ima pokojninska blagajna že v prvih 9 mesecih 1,013.210 Din primanjkljaja. Prispevek 14% od sedanje zavarovane kategorijske mezde II. kategorije znaša Din 59 ali obojestransko Din 118 mesečno. Čisto premoženje pokojninske blagajne je znašalo dne 30. sept. 1934 Din 14,242.678. Iz vsega tega je razvidno, da je kljub temu, da so se od strani zavarovancev in podjetnikov na eni strani in na drugi strani pa zopet od strani upokojencev doprinesle maksimalne žrtve za uravnovešenje pokojninske blagajne, od daleč niso zadostovale in je pasiva od leta do leta večja. S te strani je vsaka sanacija nemogoča. Kaj sedaj storiti? Rekli smo že, da je tako upravni odbor Glavne bratovske skladnice, strokovne organizacije in Delavska zbornica vedno opozarjala merodajne kroge na katastrofalni položaj rudarskega in plavžarskega pokojninskega zavarovanja. Predlagali so kakor že omenjeno, povračilo valoriziranega imetja, ker v tem niso uspeli, so predlagali dotacije iz letnega državnega in banovinskega proračuna. Banovina je sicer vnesla v proračune zadnjih let gotove zneske, a izplačala jih ni potem. Ko se tudi v tem ni uspelo, se je predlagalo obdavčitev premogovne produkcije na 1 tono Din 5.— za celo državo, kakor je to že izvedeno v dravski banovini za pokrajinski pokojninski sklad rudarjev in ustanovitev osrednjega fonda za sanacijo pokojninskih blagajn bratovskih skladnic v Beogradu. Ko se tudi to ni izvedlo, je izdelal glavni odbor bratovske skladnice v Ljubljani načrt zakona, po katerem bi naj se obdavčila rudarska in topolni-čarska industrija v državi po gotovem ključu (glej prilogo). Ta predlog je bil sprejet na glavni skupščini bratovske skladnice v Ljubljani dne 9. junija 1934 in poslan s primerno utemeljitvijo predsedniku Kr. vlade, ministru za rude in šume, ministru za socialno politiko, vsem poslancem, vsem senatorjem in gosp. banu Dravske banovine. Sedaj je na teh gospodih, ki nosijo soodgovornost za usodo deset in deset tisočev v prid države in skupnosti, da zastavijo ves svoj vpliv, da predloženi predlogi, sprejeti na skupščini dne 9. junija m. 1. soglasno, v čimkrajšem času uzakonijo in s tem reši pokojninsko zavarovanje rudarskega in plavžarskega delavstva propada. STROKOVNI VESTNIK KOVINARJI PREKLIC. Podlpisani Janez Vidic, ta v. ,preddelavec, Koinoška Bela, cb/alu:;eni im preklicujem vse nečastne tmdStivle .in žalitve o g. Mohoriču, ki ®eim ijlih izrekel dtaie 16. deciemlbra 1934 na Jesenicah imied taim zbranimi vojnimi obvezniki, teir se mu zahvaljluljieim, id'a ijie odstopil od sioidineigia prelamljanja. Jesenice, dime 24. decembra1 1934. Vidic Janez. SPLOŠNA DEL.STROKOVNA ZVEZA JUGOSLAVIJE Ptuj Kaikior rvisako teto, je tudi letošnja sezona prinesla neikaj življenja iptu,iškemu .proletariatu. Iimiaimio ifflaimreč predavanlja, ikia-tera isio v teh zimskih večerih blagodejna Sola, posebno iza tiste, ki so izopet v tein najsilabšieim času brezposelni. Imeli simo v tej iseiziomi že precej predavanj, ki so bila doib.ro obiskana in tuidi zelo pouičljiva. Od vseh teh tptiedavtanij1 ijie ipa bilo najbolje obiskan© ipretcjavianje o socialni zakonodaji. Predavan/j« o socialnih zakonih, v katerih se pojasnjuje idiellavcem, kaij jim vse nudli zalkon, če iga vedo iizvaijiaiti, je ipač zato najbol .prirvilaičino, ker so pač delavca, ki niso strokovno organizirani ali pa šele ikrat-kio dobo m .Jim fe znam razredni boj le z besedio, še vieidlnlo piričaiklu|jiejo, da 'jim bo ne!kdlo drugi, me oni sanmi skupaj trdtao organizirani, priboril pravice. In sedaiji se zanašajo na zakon, da ga bo soidbik izrekel v njih ikiorist. Delavci pa, ki so stari borci v organizacijah, pa vedlo, da ije ipraiva in uspešna borba le v vrstah dobre, disciplinirane ■strokovne organizacije. In iče ije taka organizacija res močna im solidiarlna, če je vsak delaviec član, tedaj se pa izivnSuije ne samo zialkon, nego tudli violjai organizacije Ibrez sodnika na sodišču. Vemdar, ker sedai ni drugega in je borba s socialnimi zakoini mendla lažja, so taka ipredavamjia dobro obiskana' In to pre-daivialraje je bilo ravno dobro vpeljano za ta čas tukaij v Ptuljlu, ker se večina delavstva •nahaja v miajhujlSi ibedi — brezposelnosti in j pa v času, iko se pripravljamo za volitve ohratnih zaupnikov. Delavci, delavke, siedaj odprimo oči in poglejmo miaizaj v preteklo leto. Premislimo dobrio, kaj se je za n,as Janez Samo jo v: List iz knjige delavskih bojev (Ob 70-letnici M. Čobala.) Zgodilo se je, kakor se dogaja od časa do časa, ko se lista po knjigi delavskih bojev. Odprla se je neka stran v knjigi. In na tisti strani je stalo zapisano: Melhior Čobal. In zapisana io bila leta in zgodbe od 1874. naprej s trdimi potezami, da mi je nehote obstalo oko in strmelo v tiste črke življenja. In čital sem. In bolj ko sem čital, večja pazljivost je vstajala v meni, kajti vstajale so zgodbe, ki niso bile vsakdanje. Zgodbe človeka, ki je stopil v življenje, tako kakor stopajo v življenje nešteti, prepuščajoči se ohupno valovom vsakdanjosti in volji zakonov Zlatega teleta, temveč začuden, odporen, s stisnjenimi pestmi in kljubujoči, zavedajoči se, da je človek in da se treba volji Zlatega teleta zoperstaviti, če bo hotel dostojno živeti. Čital sem strani te knjige. Ne morem zapisati vseh zgodb, kajti preveč jih je. Vendar nekatere zapišem. Ne, čital vam jih bom, Čujte, naj pripoveduje knjiga »ama. »10 let sem bil.star, pa sem moral hoditi delat v tovarno. Obupni časi so bili za tiste, ki so lahko jedli črni kruh le, če so imeli delo in če so delali od zgodnjega jutra do pozne noči. Zaslužil sem 25 krajcarjev na dan. Ni bilo za živeti, ne za umreti. In s temi 25 krajcarji smo morali doma živeti, Zjutraj ob 6, uri sem šel v tovarno. Ves dan sem moral stati na nogah in kot 10 leten iantek sem bil zvečer tako izmučen, noge so me tako bolele, da mi ni niti večerja, krompir v oblicah, dišala. In poleg tega smo bili pobožni. Vsako nedeljo sem moral iti dvakrat v cerkev. In tam sem slišal in sam molil: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh,..« Nikdo ne ve, kakšno hrepenenje se vzbudi v lačnem želodcu, ko slišiš in sam šepetaš, ne, glasno govoriš, tako-rekoč jokajoče-proseče prosiš: »Daj nam kruh...«, a obenem že tudi veš, da tega kruha ne boš dobil, da boš moral ostati lačen ali si sam kakorkoli poiskati ta kruh. Ko sem šel iz cerkve, se me je lotevalo vprašanje- »Kaj je prav za prav to, da tako molimo? Vsi, kar nas je. A nekateri iz nas mnogih imajo potem res kruh. Zakaj ga nimamo vsi?« Vprašal sem mater. Mati me je pogledala, težko ji je bilo, čutil sem v njenem pogledu in rekla: »Ne izprašuj. Ne razumeš tega, otrok.« Nekaj časa res nisem razumel. Pa sem začel razumevati. In ko sem razumel, sem rekel materi: »V svet pojdem.« »Kam?« »Kamorkoli, Videti hočem, če je povsod zaslužek samo 25 krajcarjev in če je tisti vsakdanji kruh povsod tenak in pičel.« Molčala je, ker jo ije bolelo, kakor zna molčati v bolečinah le kmečka mati. Jaz pa sem šel. Takrat je v naših krajih bilo delavsko gibanje, zavednost, da je delavec tudi človek, nepoiznano. Z besedo s prižnic se mu je pripovedovalo, da je vse v volji božji in tudi izkoriščanje delovne moči človeka in vdano, poirpežljivo je trpel. Človek je garal od jutra do večera, gladoval, trpel in hodil iskat tolažbe v cerkve. Postaviti se temu v bran, je pomenilo grešiti zoper voljo božjo, socialnih zakonov, ki bi vsaj nekoliko ščitili, ni bilo. Samo eden jz naglavnih grehov je bil v katekizmu, ki je govoril: »Delavcem in najemnikom zaslužek^ jemati ali jim ga pritrgavati, je vnebovpijoči greh.« Ali ta greh je sicer vpil v katekizmu, iz ust človeka pa ni prišel krik in zato ga nebo ni slišalo. Le malo nas je bilo, ki smo upali zakričati in nastopiti zoper to strašno, brezmejno moč Zlatega teleta. Da so nas zapirali, da so nas po odgonu odpravljali v domovinske občine, nismo porajtali. Ušel sem jim, če pa se ni dalo, a sem bil oddan v občino, sem od tam ušel zopet v svet, na delo. Nisem iskal samo kruha, ampak povsod, kjer sem bil, sem klical sodelavce na mejdan proti kapitalizmu. In povsod, kjer sem bil, je po 14 dneh že vznikla strokovna organizacija ali sploh delavsko društvo s ciljem, upreti se brezmejnemu izkoriščanju Zlatega teleta. _ , Ko sem bil zaprt, ali so me preganjali, me niso zlomili, ali kakor so si domišljevali, da me bodo poboljšali. Ne. Razjezili so me do skrajnosti. Nisem bil takrat tako popustljiv, kakor sedaj, ko mi je sedemdeset let, temveč uporen, pa naj bi se zgodilo kar bi hotelo. Pravico, da sem človek, sem^ hotel uveljaviti. Majhna družba, ki smo bili, smo pisali letake, sami jih razmnoževali in jih delili med delavstvo. Govorili smo mu, da naj se organizira, da naj brani samega sebe, da ne bo vedno gladovalo. Sklicevali smo shode. Prepovedali so nam jih, mi smo pa jih vseeno imeli. V Leobnu sem stavkal z drugimi rudarji 13. julija 1889. Delal sem namreč tam kot rudar. Zjutraj, ko bi bilo trebalo iti v rov in so nas v čakalnici klicali, če smo vsi in da grrnmo ▼ Jamo, se ni nikdo oglasil. A bili smo vsi tam. Nikdo si pa ni upal povedati, da ne gremo v rov, da stavkamo. Dva rudarja sta pa med tem z deskami zabila vhod v rov. Izvolili smo že prej tri zaupnike, med njimi tudi mene. Ko je zaklical moje ime in sem samo nekaj zamrmral, da ne grem, me je pogledal in potem vse druge in vprašal začudeno: »Kaj ne mislite v rove?« »Ne,« smo odgovorili vsi kakor eden. »Če nam primaknete k mezdi, pa gremo.« Tisti, ki je klical, je samo pljunil na tla in odšel. Mi pa, ki smo bili izvoljeni kot zaupniki za stavko, smo pozvali vse rudarje in vsi smo šli k drugim rudnikom — trije so bili v tistem kraju — »n vsi trije rudniki so za-stavkali z nami. Da, takrat je solidarnost, četudi nismo bili še tako dobro organizirani, mnogo pomenila. Tri dni je trajala stavka. Potem so nas pa začeli loviti z žandarji. Večina rudarjev je zbežala v_ hribovje. Če so katerega vlovili, vseeno ga niso mogli spraviti v rov. Da, solidarnost se ni kršila. Pri tej priliki, ko so ujeli tudi mene in me pripeljali pred pisarno, me »šilitenmaj-ster« vpraša: »Čobal, ali boš šel) popoldan delat?« Pa sem rekel: »Te sramote pa ne bom delal.« Drugo jutro so me poklicali v pisarno. Bil je tam komisar politične oblasti in dva žandaija ter gospodar rudnika. Zopet so me vprašali: »Čobal, greš delat?« »Ne,« sem bil kratek. Žandarja pa sta rekla: No, potem pa boste šli z nama.« — Zaprli so m® v takozvani »cajghaus«. Tam sem našel že dva druga rudarja. »Kaj pa vidva tukaj delata,« sem vprašal« »Ne veva,« sta rekla. »Ali po kaj si prišel ti?« »Hm, saj vidite. Zaprli so me.« To je bilo zjutraj. Ob 11, uri dopoldne pa so žandarji odprli vrata »cajghausa«. Ko smo stopili na cesto, nas je bilo 18. Vse te 10. januaija 1935 »DELAVEC« Stran 3 stciriOo dobrega im kaj slabega in ka; smo mi :saiini za vse skupaj storili. Če poimisli-mo, imiaimo za seboj skromine .organizacije, nismo še ivsS 'prgainizirani, a mnogo go.ja, posebno delavstvo Petovije je moralo pretrpeti. Stalo 'jc sdoeifl celo leto v nepresta-nem Iboijlu za svoje pravice in tudi delavstvo •druidih manjših obratov ijie pomagalo in. se boriliot. Dosegli simo sicer urapeihe, a če bi bili vsi kompaktni, kakor so kapitalisti, bi dosegli vse. Pokažimo sedaj pri teih volit-va.h obratnih izauipnikov, da ije naša želia in tudi dolžnost, >dia Ibomo odločno, kompaktno in gilasnio ;zaibtevali, da se nam dajo pravice, ki jih določa zakon. Proč z mlačnostjo, cakamjeim na odrešenika z niesolidiamiastjo'. Bodimo visi člani »Splošne delavislke strokovne ’zveze« in zakon se bo izvrševal. Rdeča! tidnjava v Ptuiju naj stoji trdno, da se bodlo zrušile trdnjave naših nasprotnikov. V slllogi in organiziranosti’ fle moč. In kolikor moči, tolika pravice! Litija V četrtek, dne 24. t. m. se bodo vršile volitve obratnih zaupnikov naše predilnice. Naža organizacija ima že postavljeno svojo kandidatno listo in so na njej samo organizirani delavci s sodr. Podlipnikom na čelu. Dolžnost nas organiziranih delavcev je, da se volitev vsi udeležimo in zainteresiramo tudi vso ostalo delavstvo. Kakor čujemo, bodo vložene tri kandidatne liste. Izbira,^ za katero bodo delavci glasovali, ne bo težka. Zavedati pa se moramo, da bodo sedaj pred veli Ivami prišli na dan z raznimi obljubami in ležmi, mogoče tudi s pritiskom, z raznimi grožniami dopusti i. t. d. Dolžnost nas pa bo, da delavcem dokažemo, da edino naša lista bo lahko neustrašeno zastopala interese delavcev, ker so na njej možje, ki so to že velikokrat pokazali. Volitve so strogo tajne ter ne bo nikdo vedel kogar bo kdo volji.- Varali pa bi se, da če pri teh volitvah zmagamo, da bi se zanašali samo na zaupnike. Ne! Zaupniki brez močne razredno zavedne strokovne organizacije so samo slamnati možje in ne morejo uspešno braniti pravice delavstva. Ako pa imajo zaupniki zadaj močno organizacijo, pa lahko uspešno in neustrašeno brr.nijo pravice delavstva. Zato nsj bo naša dolžnost, da podvojimo našo strokovno organizacijo, poiem pa se bodo naši zaupniki lahko uspešno borili proti krivicam, ki jih je v naši tovarni več kot preveč. Torej 24. t. m. vsi na volišče in tam vjo-limo listo »Splošne delavske strokovne zveze Jugoslavije«. RUDEčO PUSTIMO CELO, ostcle glasovnice pa raztrgamo, nakar damo vse nazaj v kuverto, katero potem izročimo predsedniku volilnega odbora. V boj za zmago rudeče liste! LESNI DELAVCI CELJE. Dne 23. decembra 1934 se .je virišil občni zbor našie podružnice, kii! 'je bil zolo 'dobro obiskan. V poidiruižnici ijie skoro soimo nov® članstvo, le ipar veteranov je od ipreje, to je sama mladina, ki jio življenje in pa obupne razmere silijo v organizacijo. Nekoč ie bilo lesno oledaivstvo avant-garda sindikalnega .pokreta v naših kraijih. Današnja Igosipoidlai.-sfca kriza ije pa najbolj občutno prizadela lesno limidkistriljio 'ter s tem tudi delavstvo. Plače so 'tako mize.rne, da ima cestni pometač- boljšo kot ipa kvalificiran mizarski pomočnik, ki ima težko odgovornost, da zadovolji' mojstra in konzumenta s preciznim izdelkom. Občini zbor je vodil s. Vodopivec Jiaika, orisal Ijie stanje lesnega delavstva iv Celijiui, apeliral ije na navzoče, da le potom miočnie strokovne organizacije se more položaj izboljšati. Blagajniško in tarin&ško poročilo je ipiodlal s. Rebov, ki je novemu članstvu’ piredolčil .finančno stanje. Nato jie poročal centralni tajnik s. Bricelj rudarje so polovili in pozaprli, kjer je ie bil kakšen prazen prostor. _ »Sedaj pa naprej,« so rekli žandarji. In peljali so nas pred vrata pisarne. Tam nas je sprejela cela stotnija brambovcev (Land-wehr), Odvedli so nas v Leoben in zaprli v šolo. Tja so pripeljavali tudi druge rudarje iz drugih rudnikov, da se nas je vseh nabralo kakšnih 100. Pa si ne smete misliti, da smo bili potlačeni. Bili smo kakor gadje in je vsak žandar le od daleč kaj ukazoval in stal. Popoldan so nas pa odvedli na južni kolodvor in nas porazdelili na tri skupine. Eno v smer proti Dunaju, drugo proti Solnogra-du in tretjo proti Gradcu. Tako smo se peljali. To je bil odgon. Do Celja sem imel še dva tovariša. Tam so me pa kar tako na lepem vzeli iz vagona, da me odvedejo v Savinjsko dolino, v pristojno občino. Takrat Je po Savinjski dolini ni bilo železnice. Zato so me gnali po odgonu peš. Odgonska spremna oblast je bil stari mo-žiček, dobrodušen vsakdanješ, ki bi rad vedel, zakaj so me prav za prav prignali. »Stavkali smo,« sem rekel, »pa so nas kar z žandarji.« »Stavkali?« je ponovil, »Kakšno je pa to delo?« Kje pa bo vedel tak starček s kmetov, kaj je stavka. Pa sem mu rekel: »Stavka, to je tako delo, da mi kot rudarji — jaz sem rudar — nismo hoteli več kopati premoga za tiste bore krajcarje, temveč smo rekli, da bomo kopali, če doložijo rjekaj več k plači.« »Pa niso hoteli?« »Kakor vidite, očka, niso hoteli. Polovili so nas puntarje z žandarji in zdaj sem tu.« Starček je zmajal z glavo in rekel: »To se pravi, da niste hoteli delati.« »Tako nekako je to razumeti, da. Namreč, za tiste krajcarje nismo hoteli.« »Pa to je punt.« »To še ni punt, očka. To je samo zahteva, da da od tistega velikega dobička, ki iz Ljubljane, ki :je orisal poiložaij lesnega delavstva. Poročal -jz, da se je mršila 14. in 15. -diecemibra v Siara'jeviu konfanenca vseh saveizov v državi radi skupnosti. Sklep je bil, ida se vsi združijo v Unijo dnvtcdelijskih raidnikia Jugoslavije. Začasni sedež je Salajevo. Prihodnji kongres teih savezov pa bo loidlloičiiil madlallijni sedež. Naitlo je iprečital •pravila, katera so ibila >enogllasno sprejeta ter so ji.'ih sicidlrugi podpisali, dla' so se odposlala na pristojna mieista v potrditev. Nato se je izviolili podnužični odbor, Iki si je nadel nalogo, da vse lesno .delavstvo privede v organizacijo. Izvotljeni so bili sledeči sodr.: presednik Čoki Henrik, nadalje Ribezi Anton, P o dpeča n Jože, Rebov Kani, Cafu la Andrej, Luter Štefan, Cokan Vinko, Tomšič Anton, Ciclkan Ivan, Eigner Franc, Lončar Jože, Veber iMakis, Mave Franc. Občni zbor je bil manifestacija za strokovno organizacijo lesnega delavstva v Celju, niakar je s. Vodopivec s pozi vami na delo zaključil lepo zborovanje. BRIVCI ZDRUŽENJE BRIVCEV, FRIZERJEV IN LASLJARJEV V LJUBLJANI obvešča svoje člane, da je kr. banska uprava v toliko uveljavila novo nared-bo o odpiranju in zapiranju obratovalnic glede brivske in frizerske stroke, da morajo biti brivnice v okolišu mesta Ljubljane ob nedeljah ves dan zaprte. Glede praznikov in glede dnevnega odpiranja in zapiranja lokalov pa velja do nadaljnjega še stara naredba, na kar združenje svoje članstvo posebno opozarja. O uveljavljenju nove naredbe zaradi odpiranja in zapiranja bo članstvo pravočasno obveščeno. OBLAČILNI DELAVCI Občni zbor centrale, V nedeljo, dne 16. 'decembra m. L, ob 2. uri pop., se je vršil občini izlbor Osrednjega 'društva oblačillniih delavcev v Ljubljani. Iz poročil je razvidno, da se je preteklo leto zopet razširila podružnica v Celju. Zvišalo ise je tudi število članov. Bla-Igaljruik je poročal, da je število plačanih prispevkov precej 'padita, na drugi strani se je pa število znamk za brezposelne podvojilo. Iz tega se pač sklepa, da oblačilne delavce tare še vedlno večja brezposelnost. Fonočila so bila 'Sjpreijieta na znanje ter je •bilki oclboiru podana odiveza. Po podatkih delegatov podružnic ije raiz.vidino, dla se ima članstvo po vseh krajih boriti z enakimi tež kočami za sviojo eksistenco. Nadalje z nezavednostjo krojaških pomočnikov, ..— ,V.V...UI. brezposelnostjo itd. Izvolil se je stari odlbor z malimi izpre-memlbami. Pri točki »razno« se ije sistiral sklep enega bivših obč. zborov gjlede ne-'pliaičeivanjia starih članov. Bedkiostni fond, kateciegia pl)alčlui;le'jo ntaSi čliamii1, se ne uporablja v namene, za katere ije 'bil upostav-ljen. Občni zbor zahteva, idla se ibednostni fond razdeli po Ikrajih, katerih ijie bil plačan. Posebno pa v imdluistrijskilh krajih, drugače naij se ukine. Plačevanje l%nega uslužiben-4k.ega davka, po razsodbi Uip. sodišča v Celju in ipotrdiitvi sodbe Državnega so‘dišča, ■delaivstvio ni dolžno ipllačevati, zato naj za-ujpniki organizialcije po idlelavnicah zahtevajo, da jim dieloidlajalec tega nie odteguje več. Začetkom decembra 'jle bila na ljub-i anskem magistratu anketa o zopetni vpe-ljaivi prispevka za pomožno talkcijo, v katerega naj bi plačeval 'vsak delave 50 para tedensko. Ker pri zaidmlji tozadevni akciji niso ljubljanski krojaški pomočniki prejeli prav nobene podpore, lletois teih prispevkov ne bodo plačevali. Ureditev izdlajanja .bre? - ga ima lastnik premogokopov nekaj več kakor v resnici potrebuje, tistim, ld kopljejo.« »To je pa prav,« je rekel moj spremljevalec. »Samo če bi kmečki težak tako rekel kmetu, ki tudi sakramensko malo plača, kaj bi pa potem bilo?« »Kaj bi bilo? Kmet bi morda za drobtinico manje imel v žepu, pač pa bi težaki lažje živeli.« Starec je kimal, premišljal in sam ni vedel, kako bi to spravil v red z božjo zapovedjo, da je smrten greh puntati se zoper predpostavljene, pa če tudi samo radi plače. Prišla sva v prvo vas od Celja in tam sem se starčku izmuznil in mu ušel. Ker nisem hotel priti po dnevi domov, sem se v Savinji kopal in zobal češnje, kajti bilo je to junija meseca. Zvečer sem prišl k občinskemu predstojniku. »Kje si bil tako dolgo,« me je vprašal predstojnik. »Tisti, ki te je imel pripeljati, je bil že davno prej tu in sporočil, da so te pegnali domov.« Molčal sem. Malo me je pogledal, se počesal za tilnikom in rekel: »No, si kaj lačen?« »Da«, sem rekel. Dal mi je krompir v oblicah in me gnal na kozolec spat. Nisem hotel iti. Pa so me djali zato v klet. Drugo jutro mi reče: »Da ne boš zastonj jedel in delal stroškov, boš šel kosit. Kajti kosce imamo.« Nikoli v življenju še do tedaj nisem kosil, Ali vseeno sem Sel. Nekaj časa sem kosil, kako, sam bog vedi, pa se mi je zlomila kosa. Predstojnik se je razjezil in me nagnal domov. Jaz pa sem to porabil in odšel kar nazaj v Leoben. Tam sem pa izvedel, da sem izgnan kot državi nevaren element in nikjer več nisem mogel dobiti dela.« ♦ »Fest ljudje so bili takrat. Iz Nemčije sem prišel v Zagorje. Tu je bilo vse še v deviškem stanju. Delavci-rudarji so delali, niso se zavedali svojega človečanstva, temveč je bilo v njih, kakor je še sedaj v mno- poselnih znamk je občni zbor prepustil v re&tev iodbo:|u. Ob 6. uri je predsednik zaključil dobro obiskan občni zbor. MONOPOLCI 12. januarja 1935 cb pol 11. uri dopoldne se vrše volitve delavskih zaupnikov v 'lobačni tovarni. Ker si boste de'.aivci izbraii za celo le • to svic(je zaupnike, kateri vas bodlo zastopali v mimagih pere&lh vprašanjih pri vodstvu torvial.ine, je želeti, da si izberete Ijtudi, katerim (boste popolnoma zaupali. Savez mcnopolskih delavcev ima prvo listo in rudeče glasovnice. Voli se zanj na ta način; rudečo glasovnico daste v kuverto, ostali viržete prcič! Obljub ne dajemo nobenih — če ni držala oM.iuba a t - 'da bomo ’dobili v 20 dneh (t. j. do 20. novembra 1934) vse tri izboiUjišanie’ »Pravilnike« na vpogled jn da se jih 'bo v najkrajšem času uveljavilo, potem tudi odbor noče imeti sam sebe za norca z obljubami, ker smo iravaio tako delavci istega podjetja. Zakaj sc še ni izboljšal položaj mono-polskega delavstva? Zavedajmo se, dla dokler se skoro dvem tretjinam delaivcev tako dobro godi, ida se ne brigajo niti iza organOzinaino moč, niti za sviolj boljši pioiložaj' ter bodoi samo zahrbtno kritizirali, toliko oaisa 'W. *»t, •■-*»»» A« i« H) Zato vsi v boj! OirKlainizirajimo se in z organiziramo molčijo1 na dan — pri volitvah oddlajmio pa fluldleče igllasioivlnioe, da bomo dokazali, da vsi zahtevamo svoje pravice. Sodrugi(ice)! Kdor želi letos, nabaviti in naročiti pri organizaciji la. 'trboveljski premog 'kiockovec za jieuen — naj se zglasi pri iss. Frece Francu ai!i Bu&čiu Tinetiu. Ker jie bilo lansko jeaem mnenje mnogih, da Ibii se začelo s predpllačili po obrokih, se je sklenilo, da se letos ilahkoi na.oči premog že takoj sedialj, potem, pa od 1. februarja 1935 dalje vpilačiul/e ipoi Din 40.— mesečno. 'Po devietih obrokih se dostavi premog na dom. Cena premaga bo okroglo Din 360.— s stroški vred in preskrbljeni bodete z.a ziimo s kiuiriivoml Poslužite se prilike! IV. prispevek »Prostovoljnega dinarja« je bil izplačan soidlr. Pogačar Mariji v znesku Din 224.—, ker ipe imela vse pogoje izpolnjene. Ista1 se zahivalljiujle vsem soidrugom in soidnužicam. Nadaljnje prispevke ise bode pobiralo dne 4. februarja 'in 2. marca 1935 na kar se opozarja ičlane-ioe in zaupnike. »Nihče ne ve ne we ne dneva ...«, ker je »Prostoivoljlni dinar« naj ga 'da oni, kdor ga da prostovoljno — ne pa z godrnjanjem! Raje ničesar! — Odbor podr. Ljubljana. Zahvaljujem se tam potom g. šefu, gg. inžonverjeim ter vsem sodrugom tehniškega oddelijenja tobačne tovarne, za proslavo 4Qleitin:ega mojega službovanja v tovarni ter za day-lito, katerega se mi je 'poklonilo v spomin! Dnužnost! — Baggia Anton, strojni ključavničar, Kultura Koncert chicaškega mešanega zbora »Sava« Chicago, dne 10. dec. 1934. V Chicagu imamo delavski mešani pevski zbor »Sava«, ki je odsek kluba št. 1 Jugoslovenske socialistične zveze. 25. novembra 1934 je ta zbor imel svoj koncert. Udeležba je bila ena izmed največjih, kar jih je bilo v zadnjih letih. Zato je bil ma-terielen uspeh velik, a tudi moralni uspeh je bil odličen. »Savini« koncerti namreč že nekaj let sem nadkriljujejo drug drugega. gih, tisto čustvo, da so manjvredna bitja in da je že bog tako določil, da morajo samo delati, stradati, trpeti in molčati. Jaz pa sem bil mlad. In če danes gledam mladino, ki razgraja in išče drugih cest, ji dam prav. Jaz sem bil takrat še hujši. Začel sem pisati o krivicah rudarjev, ki se jim gode. Imel sem majhne sestanke, kjer sem jim govoril, kako delajo v Nemčiji in kaj je strokovna organizacija in socializem. če so radi tega rudarje prijemali in jim grozili, pa so govorili: »Čobal je tako napisal! Čobal je tako rekel.« »Tega ne smete več poslušati. On vas zapeljuje v nesrečo.« Rudarji pa so prikimali, pa so me vseeno poslušali in smo postavili svojo skupino. Bili smo socialisti. »Naj nam groze,« so djali. »Kaj bi jim oporekali. Naši gospodarji so. Ali socialisti pa bomo vseeno.« Pri neki priliki je bil sklican klerikalen shod. Takrat je bila zagorska dolina tekoči med klerikalizma. Pa smo si dovolili, da gremo tudi mi, socialisti, na ta shod. 400 mož nas je prišlo. Vsedli smo se v dvorani tako, da smo bili povsod. Bilo je to leta 1897., ko je Krek v dunajskem parlamentu imel govor za razpust socialistične železniške organizacije. Gostinčar je govoril na tem shodu. Zraven fe bilo pa še 6 govornikov-kaplanov. Pa sem mislil: Kako priti do besede. In to prej, nego bodo govorili ostali govorniki. Ko je nehal, sem prosil za besedo. Obotavljal se je ali vsa dvorana je kričala: »Naj govori Čobal!« In so, kajpada, morali dovoliti in mi dati besedo. Bilo je to ob 5. uri popoldan. In sem govoril. Govoril sem in govoril. Mrak je nastajal. Jaz pa sem govoril. Zvonilo je »Zdravo Marijo«. Prenehal sem toliko, da smo molili. Nato pa sem nadaljeval in govoril. Bila je že ura 7. Jaz pa sem govoril. Pa mi zašepeče tovariš: I. (XXVIII.) delavski prosvetni večer „Syo" bode44 in ,,Zarje44 V soboto, dne 12. januarja 1935 se bo vršil v dvorani Delavske zbornice v Ljubljani ob 20. uri I. otvoritveni delavski prosvetni večer »Svobode« in »Zarje«. Prvi v tej sezoni, 28., odkar se vrše prosvetni večeri. Spored je lep in bogat in se vstopnice že sedaj prodajajo v Strokovni komisiji. Nastopilo bo delavsko pevsko društvo »Solidarnost« iz Kamnika. Igrala bo godba »Zarja« in sicer godba na pihala in orkester. Pisatelj Angelo Cerkvenik bo predaval o zanimivi temi. Delavski oder bo dal lep govorilni zbor Iv. Vukovo »Tam na voglu ...« Vmes bodo deklamacije, solo-spevi in solo z violino. Na svidenje v soboto, dne 12. t. m. ob 20. uri. Zadnji koncert 25. novembra 1934 pa je bil naravnost na zavidljivi umetniški višini. Prograili koncerta je vseboval 11 točk v dveh delih. Sedem teh so bile pesmi me-Jcnega zbora, sclospev, duet, kvartet. Na koncu pa še spevoigra s petimi solisti in solistkami ter zborom. Vsi sodelujoči so člani pevskega društva »Sava«. Na koncer'u je nastopil tudi mladinski odsek pevskega zbora »Save«. Skupina fantov in deklic — tudi moja Ilena je pevka pri mladinskem zboru — je odpela troje pesmi. Dve slovenski in eno angleško. Najboljša in iepa je bila pesem »Mi smo mlada garda«. Otroci so pri tej pesmi naravnost živeli, bili so zares mlada garda socialistov in mi m&tcre smo jih gledale vse srečne. Mešani zbor je krasno zapel »Vzbujenje duhov«, katero sem tolikokrat slišala pri Vas, ko sem bila v stari domovini. In nehote mi je bilo, da smo mi socialisti, kjerkoli smo, eno. Noviteta »Save« je bila pa pesem »Vrbsko jezero«. To je nekaka majhna opereta in pevci so želi obilo priznanja. S solospevom je prvič nastopil s. Tone Medved. Duete sta pa pela Lous Žele in Vinko Žagar, kvartet pa Žele, Žagar, Medved in Garden. Vsi so želi burno odobravanje. Sledila je spevoigra »Srce in denar«, ki je prav dobro uspela in občinstvu zelo ugajala. Tak je bil naš koncert. Pevovodja zbora »Save« je Jakob Muha. Po koncertu pa smo, kakor pač to mora biti, da je življenje bolje raznoliko, plesali. Družnost. Christina Turpin. Ali se niste razveselili, kadtar jc skozi mračno zimsko meglo pogledalo solmce v Vaš dom? Glejte, praiv tako se bo razveselila Vaša žena, če bo prišel k njej najboljši prijatelj družinski mesečnik »Zena in dom«. Starilte ji naijvečje vieselljie, davte ji nekaj, kar jo bo vse leto, vsak nmesec spominjalo na Vias in Vašo skribnotst. iZdaj imate naj-liepšo priložnost. Naročite ji »Ženo in dbtn«. Pmva številka novega letnika je izšla že te dni. Vsakdo jo bo lalhko bral oib prijetnih prazničnih večeriih. Po sivloji razgibani vsebini jc tako .zanimiv«, dla Iboste 'tudi Vi sami naišli v njej zabavo ,za nekaj un\ Poleg okusnih vzorcev olblek, plaščev, perila in ročnih deli v listu samieim in na bogati krojni poli prinaša vise najvažnejše rubrike, ki jih mora imeti dolber ženski list: »Ženo v sveitv«, »Vzgojo«, »Niave poklice«, ».Zdravje«, »Le-potičje«, »Gfoispodlarstvo in1 kuho«, »Rastline »Gostinčarja je zmanjkalo!« Jaz sem pa govoril. Bila je ura 8. Vsi govorniki, vseh 6 kaplanov je odšlo. Jaz sem pa govoril. Pa mi zakličejo: »Vsi so že odšli.« Tedaj sem nehal. Takrat namreč, ko sem govoril, sem imel rjavi havelok, ki so bili takrat v modi in brado. Tisti, ki me niso poznali, so me imeli za meniha, ker sem baje tako izgledal. To sem zvedel šele drugi dan, ko sem govoril z nekim kmetom izpod Svete gore. Vprašal sem ga, če je tudi on bil na shodu. Bil, seveda, biL« »Kako pa je bilo?« O, lest je bilo.« »Kdo pa je govoril?« »Najprej nek majhen človek, menda kaplan, ali kaj je bil. Za njim pa nek menih. Hudičevo, ta je govoril. Cele ure je govoril. In kako je govoril? Dajal jih je, sakrmensko jih je dajal. Tako jih je dajal, da so kar vsi pobegnili.« ♦ Ob neki priliki sem sklical v Trbovljah shod rudarjev in drugih. Takrat se je shod smel vršiti, če je bil navzoč komisar od okrajnega glavarstva. Zgodilo pa se je, da je komisar okrajnega glavarstva prišel prepozno. Zamudil je naznačeno uro. Nismo nič čakali. Shod je bil naznanjen, prepovedan ni bil, kaj nas briga, Otvoril sem shod. In tedaj se pojavijo v dvorani 3 orožniki z nasajenimi bajoneti in stopijo k meni. Pogledal sem jih. Gledali so me in videlo se je, da bi nekaj radi povedali. Pa sem kar vprašal: »Kaj bi pa vi radi tukaj, gospodje?« Debele so postale njih oči od zadrege. Pa sem rekel: »V imenu zakona § 9, nimate tukaj ničesar za iskati... Prosim, da se takoj odstranite. V imenu zakona ...« Odstopili so. Kaj pa naj drugega nare-de, kajti zakon je tako govoril. Ko je kmalu ■v Soli«, »Praktične nasvete«, »Vprašanja in odgovore« m drugo. Tudi Vaš otrok ima v listu svoj kotiček. Številnim izbranim novelam se pridružuje novi roman Ljube Prener-jeve »Življenje za hrbtom«, iki je nedvomno eno naijzaivimivejših del, kar so jih doslej dale naše pisateljice. Vso šteivilko pa poživlja še leipo število pnav okusnih slik. — Že danes opozarjamo, da bo ipribodnja številka posvečena našim malčkom. Ali mislite, da Vaša žena ne bi bila vesela takega darila? Dvomimo. Soc er se pa o tem lahko sama prepričate. Pišite nam, rpa Vam pošljemo eno številko brezplačno in ibrezobvezno na ogled. »Žena im dom« se naroča ipri upravi v Ljiuibljani, Dalknatinova all. 10-1. im istame za vse leto z desetimi ikiroifinimi ipiolami samo 68 dlinarjeiv, pet praktičnih gospodim/slkih kmjfH, ki Ijiih izda .zaloižlba vsako leto, pa stane še posebej 37 dinarjev. Torej za 105 di-narijeiv se pro- paganda širi z veliko naglico. Iz hanoverskega okrožja prihajajo pritožbe, da je bil življenski standard družin, ki so bile pred dvema letoma odvisne od podpor, višji nego je danes, ko družinski glavarji delajo. Vse to je dokaz, da je nacijska gospodarska politika skrahirala. Povsod žanje neuspehe, čeprav hoče v zunanjem svetu ustvariti drugačno mnenje. fploSna gospodarska in konzumna zadruga za Gorenjsko, r.z.z o. z. na Jesenicah želi vsem svojim članom in nameščencem oddajališč, restavracij in kina, ku-povakom v svojih zadružnih oddajališčih, obiskovalcem gostiln in kina, vsem sodelavcem, branilcem in iposlovnim pri'a tel;em mno^o SOLIDARNOSTI. ZAVEDNOSTI IN ZADRUŽNEGA DUHA tudi pri delu v NOVEM LETU 1935. Le na ta način bomo v ZDRUŽENJU imeli MOČ m dosegli USPEHE Za moč nam jamčijo naša zadsiužiua oddajališča, iki so: na Savi, Jesenicah, Bo-ronJjjiaih, Koroški Beli, Dobravi, v Sp- Gorjah in Mojstrani; restavraciji, obe-'dlovainice, tujsikie aoibe, zadr. dvorani na Jesenicah-Fiužinah (Savi) v Delavskem dloiimu (Carakianjeva 3) nasproiti tovarne An na Slov. Javorniku (pci Konjiču) nasproti tovarne, in KINO RADIO, edini kiiniematcvgiraf ,nia Jesenicah in okolici z najmodernejšo uvotno aparaturo. Najibialjši iin maVizlbranjejši filrrni. Nadzorstvo. Načelstvo. nato prišel komisar, me je takoj ustavil in rekel: »Kako smete odstranjati žandarje?« »Ali poznate zakon, gospod komisar, S 9?« »Gotovo poznam.« »Kaj govori? Žandarji ne smejo priti v dvorano z nasajenimi bajoneti, ko je zborovanje.« »A če jih jaz pošljem?« »Tedaj pa, gospod komisar.« »No, in ...?« »Gospod komisar, jaz pa kot sklicatelj moram biti o tem prej uradno obveščen.« Komisar se je jezil, a tiho, ni pokazal. Le rekel je: »A če shod razpustim?« »Razpustite. Bcm pa sklical drugega.« Razpustil ga ;e. Razšli smo sc z vriskanjem, a čez 5 dni sem že imel sklican drugi shod. Dvorana je bila že polna, ura, kedaj se naj shod začne, tudi tu. Komisarja pa še zopet ni bilo. Kaj bom čakal. Kar otvoril sem shod in govoril in poročal in bili smo baš že gotovi, kar je prišel komisar. Tokrat tudi kot nalašč, 15 minut pozneje, kakor je bilo določeno. »Oprostite, zamudil sem se nekoliko,« se je opravičil. »O, prosim, nič hudega,« sem rekel. »Zbrani smo.« »Lahko začnete,« je rekel. Pa bomo začeli,« sem dejal in pogledal po dvorani. In sem otvoril in smo imeli še enkrat shod, da smo se še bolje temeljito pogovorili, kako bomo povsod razširili socialistično stranko, takrat imenovano socialnodemokratsko stranko ter organizirali rudarje in tudi drugo delavstvo v strokovnih organizacijah. Ko je bil konec, i« bil komisar z mirnim, d asi nekoliko preglasnim zadržanjem zborovalcev zadovoljen, mi pa tudi.« »Delavec sem bil dober in s te strani mi ni mogel nikdo do živega. Majhno epizodo pa pomnim iz tistih časov. Razžalil me je delorodja. Tožil sem ga. Sodnijsko, kaj pa dragega. Tri dni je dobil za to. Ali na- gajal mi je, kjer je le mogel. Pa kaj, do živega mi ni mogel. Držali smo skupaj vsi rudarji kakor klop. Nekoč mi je ravnateljeva gospa prigovarjala: »Zakaj, gospod Čobal, ste proti našemu delovodji?« »Saj moram biti,« sem rekel. »On vedno nekaj iz rudarjev hoče in jih šikanira. Pa tudi mene se loteva.« ' »Vi preveč zahtevate. Saj vidite, da ima rudnik mnogo stroškov.« »Mnogo že, pa tudi mnogo zasluži. Kaj pa rudarji? Komaj za kruh.« »Pa bi vseeno malo potrpeli.« »Saj potrpimo. Ali delavci smo. Slabo se nam godi. Rudnik pa jc bogat in ne vc kam z bogastvom.« »Pa če se vas za to odpusti?« »Pa naj! Saj nisem z rudnikom oženjen.« Pripoveduje in čita se kakor vidite sedaj po 50, 60 letih vse to dokaj prijetno. Ali vživeti se v tiste čase, v tisto dobo dela, oranja ledine, zatajevanja, skrbi, trpljenja, ciganskega življenja, ne za sebe, — sebi bi lahko drugače koristil in pomagal, — ampak za idejo socializma, za osvoboditev delavstva ni enostavna reč. Takrat je to še le vstajalo, bili smo revolucionarji na celi črti in vse kar smo žrtvovali, trpeli, prestali, smo z veseljem in ponosom, da je vse to za idejo, ki je naša. Liste iz knjige delavskih bojev, z za-glavjem: Melhior Čobal, sem zganil in knjigo zaprl. Naj jo odpre še kdo drugi, kajti mudi se mi v dvorano Delavskega doma v Lokah, kjer »Svoboda« in »Zveza rudarjev Jugoslavije« nocoj, 30. decembra 1934, priredita jubilantu, sedemdesetletniku, v priznanje prosvetni večer. Dvorana Delavskega doma na Lokah. Velika, prijazna. Pri mizah sede sodružice in sodrugi, »Svobodaši«, »Svobodašice«, člani »Zveze rudarjev Jugoslavije«, mladina, vsa živahna, borbena. Zastor na odru se dvigne. Moški zbor v polukro^u, »Svobodaši«, mladi ianije, pevovodja »Svobodaš«, po poklicu mizar, in-ton ra. Iz pevskih grl zadoni pozdrav jubilantu: »Zadoni nam, zadoni iz srca spev krepak! O slavljenec današnji — pozdravljen tisočkrat! Pesem je donela prisrčno, v lepi harmoniji pozdravljala jubilanta in vse navzoče, da je zabučalo burno ploskanje. Rdeči pasovi in široki trak na odru pa so valovali kakor mak na polju in vzdušje v priiazni dvorani je bilo kakor pomladansko, sveže ia svetlo. K mizi jubilanta je pristopila »Svobo-daiica« btelka s šopkom rdečih nageljnev. L'ubki obrazek je žarel in zagovorita je s toplim, zvočnim in polnim glasom: »Ko v jeseni narava porumeni in spravlja svoje žive klice v zimski sen, da spet spomladi jih zbudi v življenje, tako, sodrug Čobal, je tudi s tisto idejo, kateri si služil ves čas. Mnogokrat so ostri viharji besneli, jo uničiti hoteli, klice Tvoje za pravico vseh ljudi oglušiti poskušali. A bilo je zaman. Ideja Tvoja in milijonov tistih, katerih pot je Tvoja, je silnejša kot so skale trde reakcije. Zato Ti kličem v imenu vseh, da živiš še mnogo let, da dočakaš, da se dvigne trpeči človeški rod k vstajenju! Naj živi socializem! Naj živi bratstvo vseh ljudi! Naj živi naš jubilant!« Ginjen je sprejel jubilant lep šopek rdečih nagljnev. Oglasil se je sodrug Uratnik. S toplim povd&rkom je pripovedoval epizode iz borbe sodruga Cobala. Oglasil se je tudi tajnik Strokovne komisije in izročil onemu borcu socializma in strokovnega gibanja v Zagorski kotlini delavske pozdrave, sodrug Šober pa je orisal njegovo delovanje v poznejši dobi. Sodrug Arh ga jc pozdravil v imenu Zveze rudarjev Jugoslavije, kot prvoustano- vitclja, na kar se je oglasil jubilant sodrug Čobal in med drugimi rekel s povdarkom: »Najbolje me bo veselilo in razveselilo, če mi za jubilej pokažete, da boste vedno zvesti načelom borbe za proletariat, če dvignete vsepovsod zavednost proletariata, če dvignete strokovne, kulturne in zadružne organizacije v trdno, jekleno ironto proletariata.« Ploskanje, živio-kriki, na odru pa je za-igiai orkester »Svobode«. Za orkestrom je zaigral tamburaški zbor »Svobode«. Za tem je ve zapel pevski zbor »Svobode«, spremljan z orkestrom: »Dušo veselo, vstvarja nam delo ...« ki je zvenela v mogočne akorde pevskih grl in strun instrumentov, ter končala poživljajoča: »Delu čast...« Še je pel pevski zbor, še so igrali tamburaši, še je igral orkestar, da je Židana volja vela po dvorani, da so se mlade noge »SvcbodaSev« in »Svobodašic«, pa tudi nas drugih, vrtele v ritmu akordov orkestra, da fe bilo vse tako domače, svoje, kakor človek pač malokdaj doživi. In sem vprašal: »Kaj so to sami organizirani, naši?« In mi je odgovoril sodrug s ponosom in v njegovem glasu sem čutil radost: »Sami naši. »Svobodaši«, člani Zveze rudat jev Jugoslavije«. »In pevci? Godbeniki? ... Pevovodja? Kapelnik?« »Svobodaši«, je bil odgovor. Drug nima pristopa in tako smo ena velika družina.« In ko sem gledal te zdrave obraze fantov :n mož, odločne, a vendar prikupne kretnje, govor, ko sem gledal lepe obraze dekle’, poslušal njih smeh, mi je bilo veselo, pr-srčne, da sem se komaj odtrgal, ko me je klicala ura odhoda. »Družncst »Svobodašice in »Svobodaši« in Vi, rudarji, borci in junaki v Vaši »Zvezi rudarjev Jugoslavije«! Družnost sodrug Čobal, jubilant, sedemdesetletnik! —« Izdaja konzorcij »Delavca«. PnManf Ira« Vok, LM>Ha*a. — Ur«H« Ur n tiskarn* odgovarja Jorip Otiak r Maribor«. « Tbk L)od«k« tiakame d. d. t Maribor«.