List 74.
Dober gospodar v hlevu.
Pod tem nadpisom bojo bravci naši, ki se pečajo s kmetijstvom, berž ko ne pričakovali, da jim bomo kaj povedali, kako naj živino gleštajo v hlevu in kako naj ji strežejo, ali kako naj bo hlev napravljen, da se živina zdrava v njem ohrani itd.
Al od tega ne bomo tukaj ničesa govorili.
Po takem bojo morebiti mislili, da bomo od gnoja kaj novega jim povedali, - al tudi od tega ne bomo govorili.    Kaj nek bo to, kar bomo danes slišali?
Nekaj bo, česar dosihmal v „Novicah" še nismo na drobno razložili, čeravno smo sploh že marsikaj o tem priporočevali — in to je od živinske scavnice. Ako pogledamo v naše hleve ali če se ozremo tudi po vaseh in vidimo, kako se razteka po ulicah, nas misel obhaja, da kaj tacega bi se vendar ne vidilo, ko bi naši kmetovavci od kraja vsi pravi zapopadek od živinske scavnice imeli. Bomo tedaj od te kaj bolj natanko govorili.
Za polje je živinska scavnica taka dobrota, da bi je pri pametnem gospodarji gotovo nič v zgubo ne šlo, ako bi to on vedil. Ona je toliko vredna, kot ves drug gnoj. Po preiskavah učenega dr. Stockhardt-a ima scavnica vse naše domače živine — le prešičja ne — veliko več rodovitnega gnjilca v sebi. 1 funt (ali 1 libra) ima dvakrat ali celo trikrat več rodovitne moči v sebi kakor 1 funt gnoja, zakaj v scavnici raztopljeni gnjilčni deli veliko hitreje in raje gnjijejo kakor enaki deli v gnoji, ki se le težko razkrojijo. Po tem se tedaj lahko zapopade, zakaj ona hitrejše svojo moč na njivi pokaže kakor gnoj.
Zraven gnjilca pa ima scavnica tudi lugastih soli v sebi, ktere pospešujejo rodovitno moč. V drugem gnoji pa je v primeri le malo teh lugastih stvari.
Še ena posebna lastnost živinske scavnice je, da scavnica konj, goveje živine, ovac in koz, sploh vse tiste živine, ktera se od rastlin živi, ima posebno veliko taci h stvari (gnjilca, kalija in na-trona) v sebi, po kterih posebno rade rastejo štibije in perje, manj pa tacih (rudninskih), iz kterih se delajo semena. Iz tega vsak kmetovavec lahko   spozna,  za   ktere   setve je   scavnica   posebno
tečna.
Memo druzega gnoja, ki le počasi razpada in se počasi sparstenuje, ima scavnica to prednost, da hitro hitro naganja rast, ker se gnjilični deli, kterih obilo v sebi ima, hitro spremenijo v amonjak.
Naj več gnjilca v sebi pa ima človeška scavnica. En funt človeške scavnice ima toliko gnjilca v sebi, da en funt pšenice po njem zraste. Ravno te skušnje so tudi učile, da 1 funt kravje scavnice ima šestkrat več gnjilca v sebi, kakor 1 funt kravjeka.
Ali ni tedaj škoda, da večidel kmetovavcov tako malo porajta veliki dobiček, ki ga jim scavnica ponuja? Al bi ne bilo v velik prid vsacemu gospodarju, če bi si prizadeval, da bi mu nobena kapljica te rodovitne vode ne ušla?   Gnoj večidel le en del scav-
nice v-se poserka, — če živina nima dovelj nastelje, da bi se je napila in če gospodar nima hleva tako napravljenega, da bi se stekala kam skupaj, teče iz hlevov in se pogublja po dvoriših in ulicah.
Res je, da scavnica škoduje rastlinju, če čista pride do njega, — al temu je lahko pomagati; zmeša in stanjša naj se z vodo, in vse te škode se ni bati. Tudi je treba, preden se scavnica s pridom rabi, da tako rekoč enmalo zavre in gnjiti začne, — taka je potem dobra. Spozna se pa, da je izvrela, če nima več p en j poverh. Taka zavrela scavnica tekne vsim sadežem, na njivah in senožetih in povsod, kjer je treba, rodovitnost hitro pospešiti.
100 funtov scavnice ima okoli 2 funta gnjilca v sebi; kdor hoče iz scavnice tečno gnojilo narediti, naj enemu delu scavnice primeša tri dele gipsa ali apna; 80 centov take mešanice je dovelj oral njive dobro pognojiti in toliko zaleže kakor 10 voz živinskega gnoja.