Sodobna slovenska poezija
Bernarda Jelen
Pod lubjem ukrivljenim kanalom stegna umeščajo uspavanko
vztrajno čakava
ne nehava razumeva odmikanje je dovzetno za vzhajanje spogledovanje hlipaje se polbela štruca kruha gnete kosa z zapečeno povrhnjico
prošnja nestrpnosti je sredi navadnega tedna v peti izgubljenega desnega čevlja začela za spoznanje hitreje dihati ten kože močneje čutiti vzpenjanje po lestvi
od napiljenih rdečih nohtov se ne boš uspel odlepiti od sestradanega mirovanja v pekočih objemih od ulovljive pristnosti dušnih zubljev gorijo gorijo
Sodobnost 2010
1347
Bernarda Jelen: Pod lubjem ukrivljenim kanalom stegna umeščajo uspavanko
pusti iz rok smetje izteka
južni povratnik naj postavlja diagonale
pograbi mehko perje gruljenja
bo odmevalo v Veliki Viktorijini puščavi
sipine pojenjajo
solze telesijo nazaj v pore
jagode širijo vonj po smetani malenkosti polivajo čokolado dotike iščeva med zvenom kozarcev se cedijo v potoku šampanjca dolgi poljubi poljubi
zaman tvegajo prisege sveta izgubljajo gotovost med usihanjem prihodnosti Modrega sibirskega očesa se spušča dviguje med vsemi jezeri najstarejša sladka temina začarana v kupeju železniške proge
strašim potnike z bledim licem mesečine se vozim pritrkavanje koles me uspava kako boš obarval najino stoletje v tvojih sanjah sem nemočna punčka skozi lunine pege me pošiljaš
tisočkrat preverjeni nasmehi bodo zaplavali s plombami pečatili gladino rose bo vzhajajoča krogla ustavila pet sekund pred izzivanjem grozljivo odštevanje utripajočih koščkov mori
1376
Sodobnost 2010
Bernarda Jelen: Pod lubjem ukrivljenim kanalom stegna umeščajo uspavanko
9
prepojena s srečanji trhlost vleče strahove bleščave svetlobe obrise nočnih sprehodov razraščajo se kot trnovo razpotje zabadajo konice vame daj usmiljeno zareži
10
brodiva po nevidni tišini rdeče črte nadmorska višina se klanja diamantni ogrlici na mojem vratu si uhan iz belega zlata v mečici s toploto prekrivaš šopek dveh otožnih milin
11
kresnice obletavajo žareča ramena se stikajo ljubkujejo modro prosojnost nad nama potopiva izmijva sedanjost v Borebukti osušiva osončiva hrepenenje na Galešnjaku moj Bog kako noro te ljubim
12
pelji naravnost mimo datumov letnih menjav tipkovnice prestopništva brez razloga se upiram zaradi imena šepetam zadržani dih v poletnem krilu iz krp sešita opojna šibkost me izdaja
13
radijski valovi motijo med centimetri bližine sevajo iskre ujetih obkladkov enoprostornega ozračja drug ob drugem pripeta na vetrobransko steklo
Sodobnost 2010
1377
Bernarda Jelen: Pod lubjem ukrivljenim kanalom stegna umeščajo uspavanko
14
si prepričan želiš
zajemati nikoli končano iskanje
koprnenje likanje upiranje
po tuljavah daljav poješ
razlegaš pesem o ustavljeni predanosti
stegna bi umeščala uspavanko
stegna bi umeščala uspavanko
na vetrobransko steklo kjer hitrost se vleče kot iz krp sešita opojna šibkost me izdaja
moj Bog kako noro te ljubim šopek dveh otožnih milin vame daj usmiljeno zareži
utripajoči koščki morijo skozi lunine pege pošiljaš začaranost kupeja železniške proge
dolgi poljubi poljubi solze telesijo nazaj v pore dušnih zubljev gorijo gorijo
se gnetejo kosajo na zapečeni povrhnjici čutiva vzpenjanje po lestvi vztrajnega čakanja
1376
Sodobnost 2010