List 46.
Gospodarske stvari.
Ne potratiti, kar se v denar spraviti
daje. *)
Pogosto ljudje tožijo, kako jim zmiraj denarjev pomanjkuje. Vkljub temu pa pri nas delajo potrato z rečmi, katerih nam podaja naše gospodarstvo.
Zdrava pamet ukazuje našemu pogorskemu kmetu: pečaj se s živinorejstvom, skrbi za krmo, sej krmin-ske rastline, pazi na travo, popravljaj travnike in pašnike ; pusti drugim žito sejati, kajti ne izplača se več, ker tuji pridelki ceno gubijo; če imaš gozde, oskrbuj jih dobro; živinorejstvo in gozdarstvo tebi pred vsem kaže.
Tako veleva zdrava pamet. Čeravno pa ljudje to priznavajo, da je i)rav, vendar ne storijo, vsaj večina gospodarjev ne mara za tate pametne nauke. Nečejo ravnati se po zahtevah časovih, ki so popolnem druge postale, nego so bile nekdaj. Zatorej pa tudi potra-tijo proizvode, ki drugod dajejo mnogo dobička in storijo glavni del dohodkov.
Največji vzrok temu je, ker se ljudje prejedno-stranski držijo starih navad, starega kopita. Nekdaj je to veljalo, sedaj ne kaže več, ko so drugi časi nastopili in se vozi po železnicah, rabijo  parne  mašine.
Lepo sicer je, da naše ljudstvo še zmiraj spoštuje nekdanje navade ter se sklicava v svojem dejanji in nehanji na to, kako sta oča in mati ravnala. Toda pomniti je treba, da so oča, mati, ded in babica živeli v ze!6 drugačnih razmerah, kakor mi živimo. Ko bi oni med nami bili, bi gotovo drugače ravnali, kakor nekdaj.
Začeli bi se ravnati po novih razmerah. Če torej hočemo prav v njihovem smislu ravnati, tedaj nimamo tega storiti, kar je nekdaj prav bilo, ampak tisto, kar sedaj kaže. da je prav, kajti tako so tudi naši pred-stariši delali v svojem času.
Nekdaj je kmotovalec potreboval malo denarjev. Ni bilo gospodarskih mašin,  kakoršnih je treba sedaj
*) Ta članek iz „ Gospod, glasnika" za Štajersko priobčimo zato, ker ima tudi za naše razmere rrednost, od kar se snuje  v  Ljubljani  mlekarska zadruga.
Vredništvo.
kupovati. Obrtniki stanovali so zvečinoma v mestih, davke so pobotali z desetino in raboto. Hlapcem in deklam je dajal kmetovalec vso hrano, jih oblačil od glave do pet z domačimi pridelki ter ob koncu leta par grošev odštel kot plačilo. V takošnih razmerah, se ve ni potreboval kmet Bog vedi koliko denarja. Lanu, konopelj, volne pridelal je doma in dal po svojih poslih spresti in na enostavnem tkalu v platno pretkati; to pa v zimskem času. Vjet in ubit volk, medved, in, če tega ni bilo, doma izrejeni oven dal mu je kožuh za zimo in kapo. Iz kože jelenove izdeloval je brez usnjarja in rokovičarja sam svoje jirhaste hlače in telovnik, ali jih je dobil po zameni pri obrtniku v mestu. Prodal je par volov, nekaj oglja ali na spodnjem Štajerskem nekoliko sodov vina in dobil je denar za potrebo. Takrat ni trebalo kmetu prodati masla, jajca ali kokoši. To je doma povžil s svojimi domačimi. Kar je tako pridelal, to je doma porabilo se. Dandanašnji zvečinoma je še tudi tako, vendar ne več tako neposredno, kakor nekdaj.
Sedanji čas ima premnogo pridelkov, ki v prvi vrsti niso namenjeni domači porabi, ampak za prodajo, da denar pride k hiši. Časi so se izpremenili. Kamorkoli se obrne kmetovalec, povsod potrebuje denarjev. Davke ima plačevati v gotovini, posli hočejo plačani biti v denarjih; prežgana juha, žganci, kislo mleko jim ne dišijo več. Zahtevajo kavo z dragim sladkorjem; na praznik želijo svežega mesa, katero je treba pri mesarji plačati; cmokov in domačega kruha dostikrat ne marajo, treba je po zemlje k peku poslati. Kedar nastopi tema, treba svetilnico s petrolejem prižgati, nekdaj so trešice žgali ali domače laneno olje. Vrhačne obleke ali iz domačega platna ženske ne marajo, predpasnik mora pisano barvan biti, in v štacuni kupljen, na glavi pa svilnat robec. Za vsako proščenje treba je več denarjev sedaj, kakor je poprej šlo iz hiše celo leto.
Tako je in še obžalovati tega treba ni! Evo dokaz! Nekdaj ni bilo železnic, tudi ne toliko lepih in varnih cest, kakor sedaj, ko blago hitro vozijo naprej in še brez strahu pred tolovaji in tatovi. Zato pa je nekdaj kmalu po nekod nastala lakota, če je potegnila slaba letina; za lakoto je prišla kuga in druge bolezni med ljudi in živino. Marsikateri je dal dober travnik, lepo njivo za nekoliko kolačev kruha iz zmlete skorje, da je glad vtolažil in življenje otel.
Skoraj gotovo je, da princ Waldemar ne sprejme prestola in ako se to zgodi, potem pričnejo se bridkosti in zadrege za Bolgarsko iz novega. — Začasno vladar-stvo še ostane dalje, ž njim negotova prihodnost in vse to spremljajoče nevarnosti in zadrege. — Med tem iskala bo Ruska vsakojakih povodov, Bolgarsko zasesti, kar je njen očividen namen in druge evropejske vlasti sedaj niso videti voljne, Bolgarski drugače pomagati kakor tihoma z dobrimi sveti, in tako ostane Bolgarska sama — zapuščena.
Poleg Ruske najmogočnejše dve državi, Nemška in Francoska, prežita druga na drugo in čakate ugodnega trenutka, kedaj se zopet sprimete. Pri taki razmeri jima ni mar in ne more biti mar, ako Ruska na izhodu hoče dalje segati, kakor bi smela po be-rolinski pogodbi.
Prizadeti ste pri teh poskušnjah v prvi vrsti Avstrijska in v drugi Angleška.
Kako malo pa ti dve državi mika poskušati se z močno Rusko, kažete najbolj najnovejši merodajni izjavi obeh držav, po katerih naj bo „Evropa" določila doko-nečno vrejenje bolgarskega vprašanja. — Pa vse te težave in zapreke Bolgarov bodo minule, tudi njim do-iuejo boljše dobe in nadejamo se, srečna prihodnost, če jim sedanje „ vplivanje", izrekoma v vojaških krogih, ne zapusti strupa brezznačajnosti in spridenosti, za katerim mora poginiti tudi najboljši in najbolj junaški narod.
362