216
On ni več tisti
okrivnostno so se blesketale pri božjem grobu lučce plave: v poletni noči se kresnice tako žare iz rosne trave. Na steni tam je žalovala Marija Sedemžalosti, in mislila je misli težke z napol zaprtimi očmi.
Pred božjim grobom pa je žena
klečala zgodaj osivela,
in tožba grenka kakor pelin
iz tesnih prs ji je kipela:
— Prebridka Mati! Sedem mečev!
Oj, mnogo to je, mnogo res!
A meni, glej, so z enim mečem
srce prebodli čezinčez!
Presrečna Mati! Skoraj . . . skoraj tvoj Sin iz groba slavno vstane, in strti bodo meči tvoji, ozdravljene vse tvoje rane. Moj sin, moj sin pa se je vrnil iz daljnih kotov v rodni kraj, zaplakala bi od veselja — a ni več tisti kot nekdaj!
Nekdaj mu je na polnih licih cvetela radost rožnoživa, in vsaka stvar se mu je zdela na božjem svetu ljubezniva. In mislil je, da zvezde v noči le njemu ljubko sevajo, in mislil je, da drobne ptice le njemu pesmi pevajo.
kot nekdaj!
In mislil je, da vsi so griči zelenožametasti stoli, ki duša se na njih spočije od težkih trudov tamkaj doli. In gorsko drevje mu je bilo kipeča hvala do višin, in vrelci bili so molitve iz tajnih gorskih globočin.
A danes na vsem božjem svetu ni draga stvarca mu nobena: Ne veseli ga mlado solnce, in žali trata ga zelena — in nekaj trene mu v očesu, ko vidi beli cvet rosan . . . ko mora včasih mimo križa pogleda hladno daleč vstran . . .
A jutri praznik je vstajenja!
Veselje vstaja po vsi vasi —
O, da bi še nad mojim sinom
hoteli vstati lepši časi!
O Mati! jaz bi vse zabila
in ranosive bi lase
nosila kot srebrne žarke,
ki v trudno glavo mi bleste ... -
Skrivnostno so zatrepetali pri božjem grobu žarki plavi: tako trepečejo kresnice v poletni noči v rosni travi. Ženici pa se je zazdelo, da jo je z milimi očmi pogledala in tolažila Marija Sedemžalosti.
Silvin Sardenko.