Sto let slovenske psihiatrije
Leta 1979 je minilo sto let prvih čvrstejših temeljev pahia-trične dejavnosti v Sloveniji. Vendar segajo njeni začetki že v leto 1786, ko je cesar Jožef II. ukazal v Ljubljani ustanoviti d-vilno bolnišnico. Od samega začetka so v njej varovali tudi po-samezne duševne bolnike. Leta 1827 pa so v njenem okviru do-gradili poseben oddelek, ki so mu nadeti naziv Blaznica. Kakor hudo zveni našemn ušesu ta beseda, je hkrati potrebno prisluh-niti ugotovitvam zgodovinopisja, Id poroča o naravnost never-jetni ravni takratnega dušezdravstva v Ljubljani. Zdravniki v blaznici so meniii, da je treba uporabiti višjo, psihično raven zdravljenja. Pri tem so zlasti poudarjali zaupanje bolnika v zdravnika (H. Požarnik).
Ko se je okoli Ieta 1870 zdravilo na tem oddelku že prek 50 bolnikov, so zaradi pretesnih prostorov leta 1873 ustanoviM nekakšno podružnico v stavbi na sedanjem Poljanskem nasipu, prav tam, kjer je danes center za mentalno zdravje.
Vendar ta letnica ne spodbu ja tako močno našega zaniman ja kot začetek razprav v takratnem kranjskem deželnem zboru o gradnji nove bolnišnice za duševne bolezni.
Za prelomno štejemo 1878. leto, ko je dr. Karl Bleivveiss na-pisal na dvajsetih straneh napomembnejša takratna spoznanja o duševnih boleznih in knjižico naslovil: BLAZNICE (norišni-ce), kakršne morajo biti in kaj je njihov namen. Z njo smo Slo-venci pred dobrimi sto Ieti dobili odličen priročnik, pravzaprav zbirko takratnega psihiatričnega znanja v skrajšanem obsegu, in to takrat, ko so se s samostojnimi deli iz psihiatrije ponašali le najpomembnejši narodi Evrope.
Zato je to leto tudi resnični začetek celotne slovenske psihia-trije. Praktična posledica teh razprav in teoretičnih priprav pa je bila otvoritev »Kranjske deželne blaznice na Studencu pri Ljubljani« 3. januarja 1881. leta.
Ničesar še nistno rekli o psihiatriji v severni Sloveniji. Od tam so du-ševne bolnike pošiljali v Feldhof pri Gradcu. Ko pa smo se Slovenci končno združili v Jugoslaviji, so psihiatriji zaradi povratnikov iz Fe-dhofa dodelili leta 1920 stavbo »prisililne delavnice na Poljanskem na-sipu, ki je tako postala del Bolnišnice za duševne in živčne bolezni na Studencu.
Šlajerska je bila med obema vojnama psihiatrično slabo razvita, saj je imela edino ustanovo te vrste v Novem Celju, ki je začela sprejemati bolnike leta 1932. Sieer pa Slovencem tega našega predela ne bi mnogo pomagalo, četudi bi v psihiatriji bolj napredovali. Prišla so namreč trda leta po tujčevem vdoru. Kar po vrsti je psihiatrija zgubljala svoja opo-rišča. Najprej so nacisti v okviru evtanazijskega programa izpraznili Novo Celje. Pozneje so uničili slovensko psihiatrično središče v Ljub-ljani. Stavbo na Poljanah so spremenili v zapor, Polje pa v SS lazaret Pri tem ni odveč omeniti, da so dobili polno podporo v opričnikih, ki so celo nosili slovcnska imena.
Slovenci smo v svojo svobodo stopili tudi s psihiatrijo, ko je bila praktično na tleh. Ne bom govoril o tem, kaj vse se je moralo do danes vzdigniti iz ponovno pozidanih temeljev. Psihiatrična oddelka v Or-možu (del ptujske bolnišnice) in v Mariboru pomenita zadnji veliki ak-ciji za povečanje in dopolnitev psihiatričnega posteljnega sklada. Danes smo te potrebe že v marsičem prerasli.
Ko slavimo velike obletnice slovenske pishiatrije v povezavi z dru-gimi pomebnimi dogodki v zdravstvu in v življenju naroda, želimo predvsem poudariti povezanost psihiatrije z rastjo in ravnijo naše kul-ture. Psihiatrični bolnik doživlja večjo strpnost zdravega občana. Ven-dar pa je ob stoletnici v psihatriji še toliko nerešenega da zaslužimo vsi poleg pozitivnih ocen tudi nekaj popravnih izpitov iz kulture in huma-nosti.
Zato je prav, da vse do 1982. leta opozaijamo na prehojeno pot in bodoče naloge. Medicinska fakulteta v Ljubljani, njena katedra za psi-hatrijo in psihiatrična klinika so se vključile v slavje na poseben. izje-men, prav simboličen način z izdajo učbenika, ki nosi letnico 1978. Točno sto let po Bleivvessovi knjižici poklanjamo narodu knjigo, ki je bogatejša po zasnovi, obsegu in opremljenosti. Tej manifestaciji se bodo pridružile druge.
V prizadevanjih za novo bodocnost v psihiatriji pa naj bo tudi skrb za resnični kulturni in humani preporod slovenskega človeka. Novega človeka, osvobojenega vezi v njera samem in zunaj njega, pa si ni mo-goče predstavljati dragače kot zdravega, zdravega tudi v duševnem in socialnem pogledu.                                   prof & MILOŠ KOBAL