Izhaja
vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej.
Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat.
&
V olj a :
za celo leto 4 krone (2 gld.)
Denar naj se pošilja pod napisom:
Upraviiištv« „Miras<i v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje n a p r e j.
&
Leto XXI.
V Celovcu, 3. julija 1902.
Štev. 27.
J£aš starosta
milostljivi gospod prošt in nadžupnik tinjski itd.
Lovro Serajnik f.
»Hvalimo sloveče može . . . Njih trupla so pokopana v miru, in ime jim živi od roda do roda. Njihovo modrost pripovedujejo ljudstva in njihovo slavo oznanja srenja.”
Sir. 44, 1. 14. 15.
Sicer ne nepričakovana, a vendar pretresujoča je novica: častitljivi starosta koroških Slovencev je umrl!
V	soboto dné 28. rožnika t. 1., ob 2. uri popoludne, je v staro-slavnih Tinjah po šesttedenskem bolehanju v 94. letu svoje starosti v Gospodu preminul milostljivi gospod Lovro Serajnik, infuli-rani prošt kolegijatnega kapiteljna velikovškega, nadžupnik tinjski, bivši dekan, starosta koroških Slovencev in koroških duhovnikov, biserni mašnik, vitez reda železne krone III. vrste, nositelj častne svetinje za 40 letno zvesto službovanje, častni občan šent-jakobske občine v Rožu itd.
S proštom Serajnik-om je umrl preblag rodoljub, vzgleden duhovnik, ki je slovel po vsej Sloveniji, ki so ga visoko čislali vsi, ki so ga poznali, ljubil vsakdor, kdor se mu je smel približati. Umrl je mož kot kristal čistega značaja, vnet za svoj poklic, ljubeč svoj nàrod, visoko izobražen, nenavadno krepak do zadnjega.
Besede, ki jih je slavni škof Ant. M. Slomšek v predgovoru svojim nedoseženim življenjepisom posvetil spominu Serajnikovega ožjega rojaka, Matije Ahacelja, smemo pač obrniti tudi na prošta L. Serajnik-a: »Bil je mož v Korotanu toliko priprost in ravnega srca, pa tudi veliko prebrisan in v vseh vednostih znajden, da ga niso imeli prednamci, in ga zanamci bodo težko imeli. Izvrsten učitelj, poln jasnega nauka na leči, .... bil je rajni draga igla Slovencev, dika koroške duhovščine, ponos Slovencev koroških.“
Mladost.
Rožan žlahtnega srca je bil rajni prošt Serajnik. Pod kmetsko slamnato streho mu je tekla zibelka. Slomšek opisuje v Ahacel-jevem življenjepisu župnijo sv. Jakoba v Rožu tako-le: »V lepi rožni dolini, blizu kranjskih gor, je poštena stara fara sv. Jakoba. Parna cerkev na veselem holmcu stoji in prijazno po fari gleda, toliko lepega polja, senožetij in sadunosnikov, ki domače vasi lepo veselo venčajo ... v kateri je toliko slavnih mož, duhovnikov in posvetnih gospodov rojenih, da ni blizu hiše, ki bi svojih gospodov ne štela, katerih nekoliko še zdaj živi. In po pravici bi rekel, da je taka soseska pravi božji vrt, v katerem se izredi toliko služabnikov božjih, da skoro leto ne mine, da bi eden rojakov nove maše ne pel.“
V	te fare podružnici, pri sv. Petru, se je dné 6. velikega srpana 1808. 1. spoštovanemu kmetu Jakobu Serajniku p. d. Žofranu in njegovi ženi Mariji, rojeni Trupe, porodil sin Lovro. Krstil gaje takratni št.-jakobski kaplan g. Anton Furlan, botra sta mu bila Katarina S ti kar in Šimen Dobernik p. d. Afer-nik. — Lovro je imel dva brata in tri sestre. Starejši brat Jakob je za očetom prevzel dom in je tam dolgo in pridno gospodaril. Bil je zelo dovtipen in pri sosedih jako priljubljen. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi št.-jakobske posojilnice ter je bil več let njen odbornik. Tri sestre so pokojniku dolga leta gospodinjile. — Iz Serajnikove rodbine je izšlo tudi lepo število vrlih mož-učiteljev, ki pa delujejo vsi na Spodnjem Štajerskem.
Rad je prošt Serajnik še zadnji čas pripovedoval o svoji mladosti. Mnogokrat je poudarjal, da se je imel le posebnemu božjemu varstvu zahvaliti, da je dočakal toliko starost. Že otrok v zibelki je bil v smrtni nevarnosti. Nekega dné ga namreč domači pusté samega, spečega v zibelki, in se podajo na polje. V izbo pa prilomastijo prasci, izvlečejo otroka iz zibelke in ga suvajo po tleh. Otrok se prične jokati, ob pravem času pa še prihiti mati in ga reši. — Ko je naš Lovro še bival pod domačo streho, so bili za našo deželo hudi časi. Francozje prišli so večkrat in pokojnik je pripovedoval, kako so pred ljutim sovražnikom v temnih gozdih skrivali sebe in svoje imetje.
Rožani so bili od nekdaj ukaželjni. Slomšek n. pr. piše: „V tistem kraju, kjer so bili naš Ahacelj doma, so bile posebno prebrisane glave. Ko so prišli dijaki ob praznikih domov, so hoteli domači bratje vse pozvedeti, česar se v šoli učijo. Dobili so stare bukve in se jeli učiti, eden latinskega, drugi grškega, tretji se je
zemljepisov lotil. Neki sosed Ahaceljev, Izop po imenu, je latinski besednik na oralo privezal,	in se	po ogonih gori	in	doli	latinskih
besed učil ter je prav gladko latinski govoril. Ko	je	to njegov sosed zvedel, se je grškega	jezika	podstopil, si kupil	sv.	pismo, v
grškem jeziku pisano, ter	ga je	bral, in kedar	so	naš	Matija k
domu prišli, jih je grški pozdravil. Take učenosti niso po navadi za kmete; pa potreba je vendar kmetiškim ljudem, da vejo, kako je kaj po svetu. Pa tudi boljše je, da kaj pametnega beró, kakor bi po tabernah kupice žganja ali pa bokale piva izpraznovali.“
Gotovo se je imel L. Serajnik zahvaliti Ahaceljevemu vplivu, da je prišel v nauke. V Št. Jakobu so imeli že takrat takoimeno-vano »trivijalno", t. j. začetno šolo, ki je bila nastanjena v župnišču. To je z lepim uspehom obiskoval tudi naš Lovro in potem prišel v latinske šole celovške. — Najboljši mladinski prijatelj in sošolec Serajnikov je bil J. Am broš, ki je bil v istih letih ter se je porodil na bližnji Tešinji pri p. d. Lipeju. Že mlada fanta je vezala srčna ljubezen in tudi v šolah sta se trdno družila tako v veselih, kakor v težkih dneh. Ambroš se je pozneje podal na Hr-vatsko in je tam dosegel odlično mesto, bil je namreč c. kr. nad-štabni zdravnik in zdravstveni načelnik pri generalnem poveljništvu v Zagrebu. Njegov sin je bil tam dolga leta župan.
L. 1830. in 1831. se je učil naš mladi dijak na c. kr. vseučilišču v Gradcu humanistike in modroslovja, potem pa je vstopil v duhovno semenišče celovško. Svoje nauke je tu dovršil s prav dobrim uspehom. Učitelj mu je bil med drugimi tudi njegov ožji rojak in očetovski prijatelj, Matija Ahacelj, ki je bogoslovce učil kmetijstva.
Takrat je bi! celovškim bogoslovcem špirituval ali duhovni voditelj že večkrat imenovani A. M. Slomšek. Močno je ta izvrstni mož vplival na svoje bogoslovce, jim netel ljubezen do katoliške cerkve, Slovencem pa budil in vnemal še posebej tudi ljubezen do slovenskega rodu in drage materinščine. Od svojega duhovnega očeta si je naš pokojnik navzel pravega Slomšekovega mišljenja: tiste nežne in iskrene ljubezni do svete vere in mile slovenščine, ki ga je dičila vse njegove dni. Slomšeka je vedno visoko čislal, imenoval gaje naravnost svetnika. — Sošolec Serajnikov v bogoslovju je bil med drugimi naš slavni Matija Majar-Ziljski.
Kaplan — provizor — župnik — dekan.
Dné 1. velikega srpana 1835 je tedanji škof Jurij Mayr posvetil g. Serajnika v mašnika, dné 20. kimovca istega leta pa je nastopil svojo prvo službo kot kaplan v nemški Sirnici, kjer je tudi mnogo protestantov; tudi med temi si je pridobil mladi duhovnik mnogo ugleda. Leto pozneje, dné 17. avg. 1836, se je preselil v Sveče, kamor ga je kn.-šk. ordinarijat prestavil z željo, da se v slovenščini dalje izobrazi, in kjer je ostal do 6. sušca 1838. Od tu je šel v Št. Lenart pri 7 studencih, dné 13. sušca 1840 v Blatograd, od koder pa se je že dné 22. vinotoka 1840 zopet preselil v Glinje, kjer je ostal do 22. grudna 1847. — V tem času, namreč dné 22. in 23. malega travna 1845 je napravil z zelo dobrim uspehom tudi župnijski izpit. Od dné 23. grudna 1847 do 24. vel. travna 1848 je oskrboval župnijo Borovlje. Preselil se je potem k Dev. Mariji na Žili, kjer je bil že dné 25. vel. travna istega leta imenovan za župnika. Dné 29. vel. srpana 1869 je prišel za dekana v Pliberk in tam je deloval do konca mal. srpana 1877.
Dekan Jan. Rabič v Kapli ob Dravi je dné 30. rožnika 1818 dal tedanjemu provizorju prelepo spričevalo, v katerem med drugim pravi, da je g. Serajnik deloval v največjo zadovoljnost vseh občin. „V Glinjah, kjer ni šole, se je mnogo trudil, da mladini poda dosti veronauka in zboljša njeno obnašanje. Za sveto stvar sam vnet, je marljivo deloval v spovednici, pri bolnikih, povsodi. Sam milosrčen in jako blagodušen, v slovenščini zelo izurjen, srčen, počasen in razločen v govoru, je bil priljubljeni ljudski govornik vse doline. Sam zelo trezen, je tudi druge vnemal za treznost. V vsem svojem obnašanju pravi duhovnik, nedolžno vesel, zelo uljuden in
izobražen, prijatelj veseli šali v družbi, je bil priljubljen tako kmetom kakor gospodi.u
*
Kot vnet govornik je pokojni Serajnik slovel daleč na okrog in radi so ga hodili ljudje poslušat. Govoril je vedno kratko, premišljeno, jedrnato; v oblasti je imel jezik, da je segla beseda vedno do srca. — Posebno vnet je bil za mladino in njo dobro učiti, jo skrbno vzgajati, mu je bila velika skrb. Mnogim njegovim učencem po naši deželi je zato še v lepem spominu ljubeznivi katehet, ki je s svojim trudom dosegel lepih vspehov. Dobil je za svojo vnemo in skrb zlasti pri šolski mladini tudi mnogo priznanja. — Posebno nadarjen je bil pokojnik za učenje jezikov. Priučil se je bil več jezikov, temeljito je znal tudi laško, kar je mogel porabiti kot župnik pri Dev. Mariji ob Žili, ko je spovedoval laške vojake, nastanjene v Beljaku.
Prošt.
Leta 1877. je prosil dekan Serajnik za po smrti preč. g. Jak. Westermeier-ja izpraznjeno prošt-nijo tinjsko. Bil je predlagan na prvem mestu in priporočali so ga, da je rzelo vnet duhovnik, ki si je s svojim obnašanjem v dušnem pastirstvu, z neumornim trudom in delom na vseh krajih, koder je deloval, pridobil v visoki meri zaupanje in po-štovanje. Njegovo obnašanje je vzorno. “
Z odlokom od dné 17. svečana 1877, št. 11.087, mu je bila tinjska proštnija od presvitlega cesarja podeljena in dné 1. velikega travna istega leta jo je nastopil. Letos je torej minulo celo četrtsto-letje, kar je nosil prošt Serajnik proštovsko palico in kapo, dasi je bil novo mesto nastopil že kot sedemdesetleten starček, ko se drugi podajajo v počitek! Pač izvanredna prikazen! Dogodki so pokazali, da jo je nosil vredno, krepko, vstrajno do zadnjega, — ostal je na svojem mestu čvrst in krepak, neutrujen do zadnjega, dočim je med tem časom padlo v grob toliko mlajših delavcev v vinogradu Gospodovem.
I na tem mestu je pokojnik ostal, kar je bil v vseh prejšnih službah : vnet delavec, zvest dušni pastir ! I na odličnem mestu je ostal, kar se je z navdušenjem kazalo vse svoje življenje :	vnet
Slovenec.
Dokler mu niso opešale moči popolnoma, je opravljal službo božjo, prepričevalno in z vedno še mladeniškim ognjem govoril vernemu ljudstvu. Skrbel je za lepoto hiše božje, bil svojim ovčicam zvest pastir in vodnik. Znan je bil kot prijazen in po-strežljiv gospod po vsej deželi po romarjih, ki tako radi prihajajo v Tinje. Ganljivo je bilo videti, kako so v njegovi zadnji bolezni romarji iz oddaljenih krajev popraševali po njem in njegovem zdravju.
*
Kako živo se je zanimal blagi pokojnik za našo nàrodno stvar, nam je pač vsem v hvaležnem spominu. Ni ga bilo dogodka v našem narodnem gibanju, katerega bi se nepozabni prošt ne bil spominjal. Bolelo ga je v rahločutno srce, videti toliko krivic, toliko nasilstva, ki se od strani krutih nasprotnikov dela našemu nàrodu ; srčno ga je razveselil vsak napredek nàrodnega gibanja. Spominjamo samo iz zadnjega časa, kako se je častitljivi starček udeležil otvoritve naše „Narodne šole“ v Št. Rupertu, pozneje skl adišča v Siuči-

P0BLISTII.
Gospod pa znajo, gospodi
(Povest iz naših gor. — Napisal Gorjančev Franc.)
(Dalje.)
„Urok bi pregnal Jerneju,“ mu je tiho šepnil na uho.
„Ha, ha, ha; ali vi še tudi verujete take babje čenče; kaj? Ali res mislite, da se je Jerneja prijel urok?“
„Kaj pa drugega? Mladi hočete biti zmiraj modrejši od nas.“
,Nič modrejši, nič, pa tako —---------.*
„No, no, Vrbnik, kaj pa se vam Vidmar zopet laže,0 oglasi se leški gospod. Popil je po sveti maši hitro svojo kavo in prišel med župljane, da se zmeni ž njimi o tem in onem; saj so ljudje vedeli zmiraj kaj novega povedati. Gospod pa se je zanimal za skrbi in težave svojih ovčic. Pomagal je, kjer je mogel. Namežiknil je skrivaj Vidmarju, ki ga je hitro razumel. Ljudje so pravili, da ke-dar se snideta Vidmar pa „gospod°, je gotovo kaj smeha.
„No, saj pravim, da Vrbnik gospoda nič ne uboga; vse besede so bob ob steno. Kolikokrat je že rekel pri nauku, da tiste babje čenče, vraže verovati, je greh, pa nič ne pomaga. Gospodove besede se v tem oziru čisto nič ne primejo očeta."
BMenda pa ne bo res/ se odreže župnik.
„Da bi ne bilo!0
vasi. Samo že s svojo navzočnostjo je neupogljivi starosta navdušil mlajši rod. L. 1897. se ni ustrašil niti dolge poti v belo Ljubljano, da se tam udeleži vseslovenskega shoda. Dobro je takrat pisala tržaška „Edinost“ : „Koga ne bi bilo ganilo do solz, ko so dovedli v dvorano blizu 90-letnega starčka, prošta Serajnika iz Tinj na Koroškem?! To je domoljubje! Cvetje v zimi!"
Kakor večkrat omenjeni škof Slomšek o Ahaclju, lahko rečemo mi o proštu Serajniku: „Bili so prav po domače mož in učen gospod, moder in dobrotljiv, ki niso živeli samo za-se, ampak za vse skrbeli, kar je bilo Bogu v čast in k pridu nàrodu. — Kdo je našega Lovreta poznal, in ne bo rekel, da so bili žlahten kamen Koroške dežele? — Naš Lovro bili so iskren Slovenec, ki so ljubili svoj materni jezik, in po svoji moči skrbeli za olikanje svojega ljudstva ... Ni bilo slovenskih bukev natisnjenih, da bi jih ne bili kupili . . . Znali so mnogo jezikov, pa materin jezik jim je najljubši bil, v katerem jih je mati Boga spoznavati učila."
Dokaz temu je, da je blagi pokojnik ves čas skrbel za razširjenje naše družbe sv. Mohorja, da je že od početka rad podpiral naš „Mir“.
Omeniti nam je še prisrčne gostoljubnosti pokojnikove. S kako odkritosrčnim veseljem je sprejel vsakogar; kako so mu mladeniško žarela lica, se mu iskrile oči, ko se je razgovarjal s prijatelji, se pomenkoval o minulih časih, govoril o lepoti slovenščine, njenem pomenu in razvitku. Kako ljubeznivo je nazdravljal gostom v prisrčnih napitnicah, kako rad se je spominjal tudi nenav-zočih znancev. Vsak Slovenec mu je bil drag brat, za vsakega je imel prijazno, sočutno besedo ! Vsakdor, kdor je imel čast, sedeti pri njegovi mizi, pač hrani v blagem spominu ure, ki jih je preživel ob strani ljubeznivega gospoda.
*
Mnoge zasluge pokojnikove je priznal tudi sam presvitli cesar Franc Jožef L s tem, da mu je ob svoji petdesetletnici podelil vitežki križec železne krone III. vrste. Visoko odlikovanje se je proštu Serajniku slovesno izročilo dné 4. svečana 1899.1. Zbralo se je takrat v tiujski proštiji lepo število odličnih gostov. Takratni veli-kovški okrajni glavarje v svojem nagovoru proslavljal mnoge zasluge odlikovanca in ob enem izročil tudi jubilejno častno svetinjo za 40-letno službovanje. — V svojem govoru se je prošt Serajnik zahvalil za izvanredno odlikovanje in se spominjal, da ima zahvaliti samo božjo previdnost, da je doživel ta slavnostni dan, ker je bil v svojem življenju večkrat v smrtni nevarnosti. Med drugim je omenjal, da je, ko je 1. 1837. in 1855. po Koroškem razsajala kolera, brez strahu stregel okuženim bolnikom, h katerim se niti lastni sorodniki niso upali pristopiti in so mu le skozi okna dajali jedila za bolnike. — Vedno je bil zvesto udan presvitlemu cesarju, zanj je molil in tudi vernike vedno opominjal, naj bodo zvesti cesarju. Tako je vedno deloval in hoče tudi do zadnjega izdiha tako delovati.
Te besede so se res izpolnile v vsem življenju pokojnega g. prošta.
*
Letos na Kristov vnebohod je pokojnik obhajal petindvajsetletnico svojega prošto-
,Kaj pa sta imela prav za prav?0
„Pravil sem Vidmarju, da bi rad videl Medveda, da bi prišel in pregnal Jerneju drok.“
Gospod se nasmehne, Vidmar pa tudi.
„No, če res mislite, da ima Jernej ùrok, pa le pošljite po Medveda, če pa ne bo nič opravil, bom pa jaz poskusil, kar morem in znam. Pa še ni tako, da bi Jerneju ne pregnali droka. Pa to mi morate obljubiti, da boste vse tako storili, če bo vam le količkaj mogoče, kakor bom vam svetoval. Ali boste?0
„Bom, bom!°
Ljudje so se polagoma razšli, vsak na svoj dom.
* *
*
Župnik je zapazil Vrbnikovega Jerneja, ki se je pogovarjal s sosedovim sinom in ga poklical k sebi v župnišče. Dobra duša je bil leški gospod. Vsakemu je rad pomagal. Vrbnikovega Jerneja pa je že tedaj, ko je hodil še v šolo, imel rad. Imel je bistro glavico. Na vsako vprašanje je vedel primeren odgovor. A župnik je poznal tudi Vidmarjevo Vido. Dobro je vedel, da je pošteno, nepopačeno dekle. In zatorej se je razveselil, ko je zvedel, da se Jernej pa Vida rada vidita. Bila sta si v značaju jednaka, v svojih nazorih sta se popolnoma strinjala, kaj hočeš še več? Kar zvezal bi ju bil rad, ker je vedel, da bi bil to srečen, vzoren zakon.
„Ti, Jernej, oče mi je pravil, da imaš drok. Ali je res?" Jernej se je nasmejal.
„No, no, le ne smejaj se prezgodaj. Ali se te je res prijel?
„Urok? Kakšen iirok? Saj jih ni urokov."
vanja v Tinjah. Takrat se je zbralo okrog njega lepo število njegovih čestilcev, da mu sporočč svoje čestitke, mu pokažejo svojo ljubezen in udanost. Nenavadno čil je bival takrat še g. prošt med nami v živahnem razgovoru, zahvaljujoč se vsakemu za obisk. Pardnij pozneje pa je obležal in od dné 15. vel. travnika ni več vstal.
Pokojnik je ves čas živel jako trezno in zmerno in izjavljal je mnogokrat, da ima baš temu zahvaliti svojo nenavadno starost in krepke moči. Bil je velik čestilec pokojnega monsignora Kneippa in voda mu je bila od nekdaj velika prijateljica.
V svoji bolezni je sprejel sv. zakramente za umirajoče in dné 28. rožnika je mirno v Gospodu vzdihnil. Izročil je svojo dušo Stvarniku svojemu, da od njega sprejme plačila za vsa svoja dobra dela.
*
Mislimo, da svojega skromnega sestavka ne moremo zaključiti bolje nego z besedami Slomše-kovimi, ki jih je posvetil pokojnim rodoljubom : „Zaupam, da se svetijo njih častita imena v bukvah večne slave, ter jih bomo nekdaj veselo čitali, ako jih bomo zvesto posnemali v pravi krščanski ljubezni in v rodoljubju. Kakor mile zvezde na milem nebu migljajo, tako nas vabijo, nas milo zovejo in mogočno vlečejo rajni naši rodoljubi, rekoč: Vrli Slovenci, ne pozabite, da ste sini matere Slave ! Naj vam bo drago materno blago: sveta vera in pa beseda materna! Prava vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do zveličanske nàrodne omike! Naj vam sveti, mladi rojaki, rodo-Ijubnost iz naših grobov kakor večerno solnce, ki se po hribih in dolinah ozira, katere je na svoji poti lepo osevalo in ogrevalo ter jim dalo novo življenje. — Kakor nam, bo minula vsa posvetna čast tudi vam; za večno slavo torej skrbite! — To je rajnih rodoljubov glas, tako na delo vabijo nas. — Prijatelji, Slovenci! Rajnih Slovencev posnema bodi naša slava, bodi naše prisrčno veselje ! In kakor sem rekel, tako bodi !°
Nepozabnemu pokojniku — večni mir!
Pogreb.
Pogreb se je vršil v ponedeljek dné 30. junija ob veliki udeležbi. Prihiteli so domači farani, da spremljajo svojega dolgoletnega dušnega pastirja k zadnjemu počitku, pa tudi precej ljudstva iz sosednih far. Duhovnikov se je zbralo 50, in se je za pokojnika bralo 18 sv. maš. Na čelu duhovščine je bil mil. g. stolni prošt L. Einspieler; dalje so bili navzoči preč. gg.: stolna kanonika dr. J. Somer in J. Vidovič (kot zastopnik mil. g. škofa), prošta Trobeš in Izop, dekani: And. Wieser, H. Angerer, S. Bauer; velikovški kol. kapitelj je prišel polnoštevilno z g. dekanom Jan. Wieserjem na čelu. Zastopani so bili tudi celovški kapucini in jezuvitje, usmiljeni bratje iz Št. Vida, šolske sestre iz „Narodne šole".
Izmed odličnih posvetnjakov omenjamo p. n. gg.: okrajni glavar pl. Mayrhofer in dr. Kulterer iz Velikovca, dr. V. Janežič, prof. Schrey, V. Legat, dr. Kušej in vpok. učitelj Germič iz Celovca, notar Svetina iz Pliberka itd. Zastopane so bile občine: Šmihel nad Pliberkom po g. županu in dveh svetovalcih, Rikarjavas po g. županu Boštijančiču, Dev. Marija ob Žili po gg. županu Mortlu, nadučitelju
„Seveda jih ni, a ljudje tako pravijo, da se mladih ljudij večkrat primejo, da tega sami še zapazijo ne.° — Jernej je lahno zardel.
„Ali ne? Že vem, kaj imaš na srcu; ženil se bi rad. Ne?" — Jernej je povesil oči.
„No, no, ni se ti treba sramovati, kar povej! Ali ni res?0
„Je res, je!°
„No, dobro! Ali z očetom nisi še nič govoril o tej zadevi?"
„Sem že, a so mi odbili/
„Koga so odbili?0
«Vidmarjevo Vido. Druge pa ne maram/
Nekaj časa je župnik pomislil, potem pa je dejal: „Prav si imel, da si si izbral tako nevesto. Skušal bom očeta za ženitev pridobiti, če pojde."
«Lepo prosim, recite, recite kako modro, da bode oče uvidel, da sem na pravem potu/
«No, le brez skrbi bodi, že bo, že. V sredo pa zopet pridi. Veš? Pa za gotovo!0
IV.
Popoldne je prišel Medvedov očka k Vrbniku. Privlekel je s seboj raznovrstnih zelišč in posušenih cvetic. Nataknil je tiste vegaste očali in preiskoval in gledal, da ga je moral vsakdo spoštovati, kdor ga je videl.
«Kako dolgo pa je že od tega, odkar je bolan?« vpraša Vrhnika.
«Minulo bo skoraj osem dnij. Skusite, skusite, da mu ne bo treba h gospodu hoditi!0
(Dalje sledi.)
Ellerju in župniku Strojniku. Navzoča je bila tudi domača požarna bramba s svojim načelnikom, g. županom Lavre-tom in šolska mladina z gg. učitelji. — Mnogo odličnih oseb od raznih stranij je brzojavno ali pismeno izreklo svoje sožalje ob smrti g. prošta.
Mrtvaške obrede je vodil mil. g. prošt L. Einspieler, kateremu so azistirali gg. Kindlman, Hribar in dr. Quitt, ter je daroval tudi slovesno črno mašo. Po tisti je g. tajnik Rozman v nagrobnem govoru slikal bogoljubno življenje pokojnikovo, ki je bil vzor blagega moža, častivrednega duhovnika, iskrenega Slovenca.
Na to smo v pokopališki kapelici položili k zadnjemu počitku nepozabnega nam prošta L. Serajnika zemeljske ostanke, kjer čakajo ob strani njegovih prednikov vstajenja.
Pozor!
„Bliža se železna cesta !“
ra.
Kako naj se zavarujemo proti premočnemu vplivu tujega kapitala?
1.	Ne odstopajmo tujcem svoje zemlje? Vsak posestnik naj dà moško besedo, da ne prodà tujcu za nobeno ceno niti koščka zemlje. Če bi imel tudi kak trenotni dobiček pri prodaji,
je vendar veliko večja škoda za skupni blagor našega nàroda, ako se vgnezdijo med nami tujci. Dokler ima tujec med nami le premakljivo premoženje, ostane tudi on še premakljiv; ko si pridobi pa na naših tleh lastno zemljišče, zapiči se v naše nàrodno telo kot klop, in se ne dà z lepa več odtrgati.
Ne daj Bog, da bi v sedanjih nevarnih razmerah gledal vsak le na to, da si opomore sam, če tudi bi pahnil s tem mnogo svojih sorojakov v gospodarski propad — v beraštvo. Zato bi bilo po moji misli dobro, ako bi premožnejši gospodarji v posameznih krajih ob železnični črti sestavili nekak odbor, ki bi imel najprej dolžnost, paziti, da ne bi tujci koga pregovorili, da bi jim prodal kaj sveta. V skrajni potrebi moral bi biti pa ta odbor tudi pripravljen, na skupne troške dotičnemu gospodarju odkupiti posestvo, po katerem bi segal tujec. — Učimo se od nasprotnikov, Nemcev. Kako postopajo oni z drugimi nàrodnostmi v tem oziru:
Na nekem shodu južno-tirolskih Nemcev sklenili so to velevažno resolucijo: »Bojkot Italijanom na vsej črti. Nobeden Nemec ne kupi od Italijana najmanjše stvari, a mu tudi ne prodaja ničesar. Zlasti ni prodati Italijanom niti pednji nemške zemlje in za nobeno eeno.“ — Vrhutega izganjajo Prusi z veliko brezobzirnostjo slovanske delavce, rudokope in premogarje iz svoje dežele. Sedaj nameravajo celo ustanoviti posebno agitacijsko društvo po vsej Nemčiji, ki bo povspeševalo izganjanje Slovanov od ondi. To bi bil hud udarec.
Če se pa Nemci ne sramujejo takih krivičnih in posilnih dejanj, ali se bomo mi sramovali braniti proti njim ono, kar po pravici in dolžnosti lahko branimo ; ali ne bomo čuvali svoje rodne gruda, svoje s krvjo naših dedov in z našim znojem napojene zemlje?
2.	Ne delajte dolgov pri tujcih! »Varuj te Bog dolga in slabega tovariša", pravi star pregovor, ker, kdor bo dolg imel, ne bo niti na Božič vesel. — Slovenci ob novi železnični progi, varujte se dolgà sploh, kolikor le mogoče; a še bolj slabega tovariša, — tujca. Ako ste dolžni domačinu, dolžni ste enkrat; ako se pa zadolžite pri tujcu, dolžni boste dvakrat.
Vemo, da dolgovi so bili in bodo; ne odpravijo jih vsi socijalni načrti. Toliko pa vendar lahko storimo dandanes Slovenci na svoji zemlji, da nas ne bodo imeli tujci zapisanih v svojih — črnih bukvah. Saj imamo lastne hranilnice in posojilnice. Dočim sovražnik dela, ne smemo mi spati. On je lačen naše lepe zemlje. Ako mu pridemo po dolgovih v kremplje, začel nam bo peti podoknice — z bobnom.
3.	Obdelujte umno in pridno svojo
zemljo! Kmetje, ne bodite prestarokopitni! Ne govorite več :	»Moj oče je delal tako, in je živel,
jaz bom tudi.“ — Družba sv. Mohorja izdala je več knjig o umnem kmetijstvu. Otresite sedaj ž njih prah, berite jih pazljivo in delajte, kakor vas učč. — Posvetujte se, preudarjajte, na kateri način bi vam več donašala kmetija, posebno sadjereja in živinoreja. Imejte na zemljiščih pridelke, ki so za domači živež in za kupčijo več vredni. Kar vas je trdnejših, premožnejših kmetov, pošljite katerega svojih sinov v kmetijske šole, da se naučč tam umnega kmetovanja ter da bodo potem doma še drugim v vzgled in posnemo. Kmetje, bodite v pravem pomenu — naprednjaki!
4.	Trgovci in krčmarji, bodite po-strežljivi in pošteni! Prijazno in uljudno stre-zite vsem brez razločka, in ne pozabite, da živite
od drugih. Jedino ta pot bo, osobito v sedanjih razmerah, za vas varna in prava. Delajte tako, da boste vi služili domačemu ljudstvu, začasno tukaj stanujočim tujcem in mimogredočim potnikom, — ne pa oni vam ; tako vam bo vsakdo privoščil obilnega dobička. — Neumno, grdo in krivično bi bilo, ako bi hotel ta ali oni trgovec kar čez noč obogateti in bi začel zato domačine in tujce dreti s previsokimi cenami. S takim ravnanjem kopal bi le sam sebi jamo. Tuji gostje bi se ga, kolikor bi mogli, ogibali; domačini bi pa sami klicali tuje trgovce in krčmarje v deželo samo, da bi se rešili domačih pijavk in oderuhov.
Slovenski trgovci in krčmarji! Izgine naj odslej za vedno izmed vas vsak sled nezdrave, pogubne konkurence, — vsak sled nevoščljivosti in škodoželjnosti. Bodite med seboj v ljubezni, proti tujcem pa — oprezni. Kedarkoli se Slovenci zavidamo, tujcem gradove zidamo. Naša nevoščljivost in nesloga sta najboljša krma za tujčevo mošnjo. — S združenimi močmi vsprejmimo združene nasprotnike!
5.	Gospodarji, ki imate kaj pod palcem, združite se za časa! V krajih, ki ležč ob progi, bilo bi želeti, da bi se sedaj ob času gradnje gospodarji združili ter naredili zunaj domače vasi lesene barake, kjer bi imeli delavci skupne spalnice. To bo prineslo dotičnim gospodarjem gotovo lepega dobička. Kako nevarno bi bilo v vsakem oziru, ako bi delavci spali v vaseh po tesnih bajtah, skednjih in šupah, kjer leži pri nas navadno tudi del domače družine. Varuj nas Bog ognja — nravnega in materijalnega ! — Saj bo kljubu vsej previdnosti in skrbnosti veliko, veliko žrtev — nedolžnosti.
Sicer bo pa delavcev toliko, da ne bodo imeli dovolj prostora v naših hišah, če bi jim ga tudi hoteli odstopiti. Ako ne bodo torej domači posestniki pripravili delavcem barak za prenočišče, pripravili jih jim bodo tuji podjetniki, ki bodo s tem pa tudi ves dobiček odnesli.
Vse, kar sem omenil do sedaj, imelo bi biti nekaka bran proti navalu tujega kapitala. Nikakor ne smem ne trditi, ne nadejati se, da bodo našteta sredstva moč tujega kapitala vničila; prepričan sem pa, da jo bodo vsaj znatno oslabila. In edino le iz tega prepričanja priporočam ta sredstva svojim rojakom.
Dopisi.
MT" Slovenci! Zakurite na večer 4. julija v čast slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodu po vseh slovenskih gorah in planinah prav mnogo kresov.
Beljak. (Kresovi. — „Sonn-wendfeuer“.) Nemci se, kakor vidimo pri njihovih kresovih, tako-imenovanih „Sonnwendfeuer“ zmirom bolj vsiljujejo v slovenske kraje. Tako smo opazovali v Beljaku več kresov na slovenskem, kakor na nemškem kraju beljaške okolice. S tem hočejo pokazati, da nas Slovence na Koroškem samo še trpijo. Večinoma so šli kurit kresove Beljačani sami, posebno na Kepi, Mali Kepi in obližju so se odlikovali. Seveda tudi ni manjkalo kresov slovenskih poturic, ko čutijo na sebi in v sebi vse prej, kakor potomstvo slovenske matere. Ako mi Slovenci že mirno gledamo te dogodke samooblastnih Nemcev, naj pa se vendar sami toliko zavedajmo, da ne gremo spat na predvečer godu sv. Cirila in Metoda, ampak damo tudi nestrpnim nasprotnikom videti s svetlimi kresovi, da bivajo na slovenski zemlji vendar še Slovenci. Tedaj nàrodnjaki, ne ustrašite se tega truda in vzdignite se na predvečer godu sv. Cirila in Metoda na višine, dramit speče sorojake. Lahko bi zakurili kresove tudi pastirji na planinah in kmetje-posestniki na višinah. Nemci imajo za napravo svojih kresov poseben odbor, mi pa pokažimo, da žene nas k temu lastni nagib in nà-rodni čut!
Lipa nad Vrbo. (Spreten kolesar.) Slavna zmaga nemškutarjev pri občinskih volitvah je popolno zmedla glave lipški „inteligenci“, tako da je lipši učitelj pri belem dnevu na široki državni cesti blizu postaje dné 15. junija povozil neko staro slabotno ženico, ki se je vračala od sv. maše domov. Pripeljal se je zanjo ter se s tako silo zagnal v njo, da jo je na tla podrl, kjer se je močno poškodovala na glavi. Opomniti je treba, da je za ta junaški čin od provzročitelja prejela velikodušni dar celih — 25 krajcarjev. „Heil!“
Rož. (Krvina in „pok“.) Velik lovec pred Gospodom in znan po vsem Rožu je naš ljubi Krvina. Oni dan je šel iskat lovske sreče za srnjakom in boginja lova mu je bila ta dan posebno naklonjena: Kakor bi zrastel iz zemlje, stoji pred njim lep „pok“. Krvina kot neustrašen lovec pomeri — ustreli — srnjak obleži! Krvina veselja kar iz sebe, da je po tolikih potih ustrelil tudi — „poka“, vrže puško v stran in hiti, da vzdigne
srnjaka. A ta, ne bodi len, začne migati in se postavi Krvini po koncu, ga tudi nekoliko obdela, da je mogočni lovec, že okrvavljen, prisiljen ga zopet izpustiti. Krvina je bil nabasal samo drobne krogljice in tako njegov strel, dasi je srnjaka zadel v čelo, ni bil smrtonosen. Srnjak se ni niti poslovil, marveč brez slovesa izginil v gošči. Pravijo, da bo sloveči čebelar iz spodnjega Roža ves dogodek ovekovečil v lepi podobi na svojem najnovejšem panju.
Št. Jakob v Rožu. (O predoru.) V ponedeljek 23. jun. so v Podrožčici pri predoru imeli posebno slovesnost : položili so prvi temeljni kamen v predor. Slovesnosti vdeležil se je tudi naš deželni predsednik g. pl. Freydenegg in naš okrajni glavar, g. vladni svetovalec J. Schuster; z Dunaja prišel je sekcijski načelnik Wurmb — in mnogo drugih gospodov iz Celovca. Pri gradu se je zbral zastop občine Št. Jakob, šolski svet št.-jakobski, g. župnik, gg. učitelji, da so pozdravili g. deželnega predsednika. K pozdravu je prišlo tudi rožeško veteransko društvo s svojim poveljnikom gosp. I. Arnejc-em. Popoludne sta prišla g. deželni predsednik in g. okrajni glavar v občinsko pisarno v Št. Jakob, kjer se je zbralo mnogo število mož, ki so se odločno pritožili proti temu, da je vožnjo za predor prevzel Žid, domačini pa so sedaj brez zaslužka. G. deželni predsednik je obljubil ukreniti vse, kar je le v njegovi moči, da domačini zopet dobijo zaslužek. Bomo videli, koliko bode g. deželni predsednik premogel proti Židu.
Škocijan. (Godo vanj e. — Razno.) Naš č. g. župnik Alojzij Ledvinka je obhajal dné 21. junija čvrst in zdrav svoje godovanje. Na predvečer so mogočno gromeli topiči, domači močni moški zbor pa mu je zapel prav lepo uekaj pesmij za podoknico. Ubrano se je v tihi noči razlegala ljubka pesem slovenska, ne samo č. g. župniku na čast, temveč tudi izurjenim pevcem v čast in ponos. — Velika nesreča je zadela pred kratkim dva naša posestnika p. d. Komarja v Malivasi in Stvara v Srejah. Poginuli sta jima kobili, in ima posebno Komar veliko škodo. — Za lepo svoto 800 kron pa je prodal naš župan, Janez Picej, lepega konja Leitgebu v Sinčivasi. — Furjan si je napravil letos tudi opekarno ; izdeluje izvrstno opeko, ki mu obeta donašati lepih dobičkov.
Šteben pod Juno. (Ogenj.) Dné 25. junija po polnoči je bila naša vas v veliki nevarnosti! Začelo je namreč goreti pri p. d. Gražar-ju in v kratkem se je vžgalo tudi Gomrnik-ovo pohištvo. Ogenj je uničil 6 poslopij; to je še bila sreča, da je pihal veter od vasi, sicer bi bila nesreča še večja. Na ognjišče je prišla takoj domača slovenska požarna bramba in požarni brambi iz Malevasi in Pliberka. Pri tej priložnosti se je pokazalo, da se slovenska komanda prav dobro obnese. Uzorno je bilo obnašanje pliberških gasilcev, h katerim bi naj šel načelnik malovaške požarne brambe nekoliko v šolo, da bi ne postopal tako robato.
Globasnica. (Naša šola.) V zadnjem dopisu iz Globasnice je bilo brati, da se imajo gledé naše šole vršiti nekatere premembe; le Bog daj, da bi se to zgodilo v prid šolstva. Kakoršne so tu pri nas sedanje šolske razmere, je že prežalostno ; v obče je znano, da imamo dve šoli, katere nam je dala 1892. 1. šolska oblast, ki povsod Slovencem nasproti krivično postopa. Ce bi ji le količkaj bilo na tem, da se šolstvo pri nas zboljša, bi sama že davno posredovala, da se tolikokrat imenovani priziv iz leta 1892. reši. Letos je vsaj nekaj storila. Dné 17. in 18. sušca sta prišla pregledovat našo šolo deželni in okrajni šolski nadzornik ; čudno se nam je zdelo, da se g. deželnemu nadzorniku ni zdelo vredno nekoliko dalje časa pomuditi se v slovenskem razredu. O tem pregledovanju bodemo svoje-časno že še več poročali; za sedaj moramo iz gotovih vzrokov še molčati. Omeniti hočemo le to, da vkljub dvadnevnemu pregledovanju obadva gg. nadzornika nista videla, da se v 2. razredu dvojezične (utrakvistične) šole ne rabi niti ena slovenska učna knjiga, razun — katekizma. To bo pač vsak priprost kmet uvidel, da vsak, ki se hoče, recimo kakega rokodelstva priučiti, potrebuje k temu primernega; če smatra šolska oblast šolo za utra-kvistično (to je šolo, v kateri se učita obadva deželna jezika), mora ta imeti tudi potrebne knjige, da doseže svoj cilj. Stariši, kateri morate toliko žrtvovati za otroke, ali ne uvidite, kako se vam od nasprotne strani vedno trdi : saj se tudi v nemški šoli učijo slovenščine! Dné 18. sušca t. 1. je poklical na poziv c. kr. deželnega šolskega sveta gospod nadzornik Juvan krajni šolski svet pred se, da se dogovori ž njim o tukajšnji šoli. Da za-naprej razmere ne morejo ostati več takšne, kakoršne so do sedaj, vsak uvidi ; c. kr. ministerstvo našega priziva noče rešiti in šolstvo trpi radi tega že deset let. Kakor je g. državni poslanec dr. Žitnik v svojem govoru dné 15. aprila prav povedal, od c. kr. deželnega šolskega sveta koroškega izdane naredbe, da se obstoječe šole v enem in istem šolskem okraju (občini) razdelijo v slovensko
in utrakvistično šolo pod enim voditeljem, po dosedanjih skušnjah tudi v didaktično-pedagogičnem oziru (gledé na pouk in vzgojo) in gledé na soci-jalne razmere v dotičnih občinah niso primerne ter so škodljive za skupno bivanje občanov. Dokaz zato so skušnje v šolskih obkrožjih, oziroma občinah Globasnica in Šmihel (Bistrica) pri Pliberku. Od c. kr. deželnega šolskega sveta 1. 1892. ukazana ločitev tamošnjih šol v slovensko in utrakvistično v eni in isti občini povzročuje zdaj vsako leto vedne razprtije in neslož-nost med učitelji in stariši, kakor prepire in nasprotstva med šolo obiskujočimi otroci, dà, mnogokrat v eni in isti družini. Posebno se to nasprotovanje ponavlja ob vsakoletnem šolskem zapisovanju. — Kje pa je še-le uspeh šole ! Z žalostjo moramo pribiti, da ravno v slovenski šoli niso uspehi takšni, kakor bi jih pričakovali, a temu ni kriva šola, temveč kdo drug; če se učitelj celo pred otroci sramuje govoriti slovenski, se že vidi, kakšno mržnjo ima do slovenščine. Ako se otrokom ubijajo v glavo čisto krivi pojmi, n. pr. ženske nosijo „pečo“ tudi okrog vrata (gotovo mu je neznano, da je „peča“ del ndrodne noše kranjske), če otroci pišejo n. p. namesto farovž (bi li ne bilo boljši, ako bi se seznanili z besedo »župnišče" ?) faroš, tedaj pač vsak uvidi, kakšno slovensko šolo imamo. Z ozirom na tako žalostne razmere je krajni šolski svet v svojem pogovoru z g. nadzornikom Juvanom, kateri se je pri celem poldrugo uro trajajočem razgovarjanju pokazal prav uljudnega in prijaznega ter je govoril z vsemi člani krajnega šolskega sveta izključno slovenski, sklenil, da se šoli združita, kateremu koraku se je pridružil tudi občinski odbor, a z izrecno opombo, da se to le zgodi do časa, dokler se priziv ne reši. Pogoji, pod katerimi sta ta dva zastopa za začasno združenje, so ti-le: v I. razredu mora biti učni jezik slovenski in učna knjiga „Začetnica“ ; v II. in III. razredu se začne učiti tudi nemščina, a na podlagi slovenskega materinega jezika, kateri se pa mora tudi učiti kot obligaten (obvezen) učni predmet, torej morajo ti razredi imeti tudi slovensko berilo in slovnico. Ge nam c. kr. deželni šolski svet to, potem pa tudi slovenskega jezika zmožnih učiteljev dà, kateri nas Slovencev ne bodo sovražili, bo se naše šolstvo gotovo zboljšalo.
Šmihel nad Pliberkom. (Nemške razglednice. — Šola.) V zadnjem dopisu (iz Šmihela) ste, g. urednik, pristavili, da je potrebno neusmiljeno postaviti na „pranger“ vse one, ki v slovenskem kraju ljudem vsiljujejo ali ponujajo nemške, dà, protiavstrijske razglednice. Kes bi bilo prav tako, a na deželi smo malo bolj usmiljeni, kakor vi tam zgoraj pri hudobnem „lintvernu“ in zato za sedaj še molčimo, upajoč, da bo naš opomin itak dosegel svoj namen in da se omenjene oglednice ne bodo več prodajale. Kavno tako pričakujemo, da si bodo vsi naši trgovci naročili mesto tako izzivajočih pruskih razglednic, razglednico družbe sv. Cirila in Metoda, ter vžigalice in tudi sveče ravno iste družbe. Slišali smo, da je nekdo, zahtevajoč slovenske vžigalice, opetovano dobil odgovor : da so med potjo. Sedaj so menda že došle, saj iz Ljubljane do nas ni tako daleč. Na vas, slovenski rodoljubi je, da zahtevate nàrodno blago in tako prisilite one, ki živijo od vas, da podpirajo tudi našo slovensko stvar. Zahtevajmo tedaj slovenske razglednice, vžigalice in sveče, saj so ravno tako dobre, kakor druge. — Naša šola je sedaj iz trirazredne postala dvorazredna. dokler se vrne g. učitelj Her-zele, ki obiskuje za šest tednov gospodarski tečaj.
Novičar.
Na Koroškem.
Pokojnemu proštu L. Serajnik-u smo že
v tej številki posvetili daljšo spominsko črtico, kar storiti je bila tem bolj naša dolžnost, ker je bil pokojnik vedno zvest prijatelj in podpornik našemu listu. Radi tega pa smo morali izpustiti mnogo drugih stvarij, dopisov in novic. Vemo, da nam gg. dopisniki in bralci tega ne bodo zamerili.
Koroški deželni zbor je imel zadnji teden samo par sej. Bil je razgovor tudi o novem volilnem redu. Naš posl. Grafenauer je ob tej priliki krepko prijemal nemške nacijonalce. Da jih je prijel res dobro, kaže javkanje po vsem liberalnem časopisju. Več prihodnjič.
Za „Uditeljski dom“ so darovali; G. W. Serajnik 10 K ; g. Schmied, župnik v Solčavi 10 K ; g. Mart Mečko, župnik v Kapeli 5 K ; g. Vid Janžekovič, kaplan v Ljutomeru, 3 K ; g. Jož. Cerjak, župnik v Rajhenburgu, 10 K ; sv. Antona kruh 12 K ; g. Jern. Pšeničnik se je zavezal plačati 100 K, kadar društvo začne zidati svoj dom. C. g. J. Wieser, dekan v Velikovcu 100 K, g. Val. Weis, kanonik
10 K; g. Fr. Treiber 10 K; g. Fr. Reš 5 K; g. J. Volavčnik, župnik na Rudi, je daroval že dné 26. aprila 20 K; Fr. Ks. Meško, župnik v Št. Danijelu, 5 K; Vesela družba, zbrana dné 29. junija t. 1. pri nàrodnem krčmarju gosp. Šlajharju v Logi-vasi 9 K.
Iz slovanskega sveta.
Židje na Ruskem. Ruska vlada ni dovolila Židom naseljevati se v Sibiriji. Vse prošnje v tem oziru so bile odbite. Zakladi Sibirije bodo torej ostali Židom nepristopni. Najnovejša in najvišja postavodajalna oblast Rusije, senat, je izdal odlok, po katerem so tudi tisti Židje, ki imajo vsled svoje višje omike pravico in dovoljenje, naseljevati se v celi Rusiji, iz Sibirije izobčeni. Število Židov na Ruskem znaša bojda samo 5,189.000. Židje smejo prebivati samo v določenih okrajih, toda tudi tam le v mestih, na deželi pa nikoli. Največ Židov je v zahodnih okrajih. V 59 okrajih severne in vzhodne Rusije Židov ni, v 38 okrajih samo 0'01 °/o Pre_ bivalcev. Srečna Rusija!
Izumirajoče slovansko pleme. Na obrežju baltiškega morja izumira slovansko pleme, ki se je samo imenovalo „S lo vinci" in je spadalo k polabskim Slovanom. Po poročilu, katero je o po-
labskih Slovincih objavil v „S1. Pol." g. M. Me-klowski, bilo je tam še pred 12 leti 721 oseb, ki so govorile v slovinskem jeziku. To število je se-véda vsako leto manjše. Zadnji Slovinci na smrtni postelji zahtevajo od sorodnikov, da bi jim položili v trugo molitvenik v materinskem jeziku. Ta giuliva šega priča, kako so ljubili svoj materinski jezik.
Slovenci, spominjajte se Velikovške šole!
Vabilo.
Podružnica sr. Cirila in Metoda za Globasnico in okolico priredi v nedeljo dné 6. julija 1902 svoj prvi shod kot jubilejno slavnost v proslavo svetega Očeta Leona XIII. Vspored: 1. Ob 8. uri zjutraj slovesna sv. maša s „Tedeum“. — 2. Popoludne ob 3. uri slavnostni shod v gostilni g. Ferdinanda Krajger-ja p. d. Žlokar-ja v Štebnu z zanimivim vsporedom. — Pri shodu bode sodelovalo med drugimi tudi I. koroško tamburaško društvo »Bisernica' iz Celovca. — K obilni udeležbi vabi
odbor.
Loterijske številke od 28. junija 1902. Line	18	73	86	16	58
Trst	34	42	2	51	45
Potrtega srca naznanjam v svojem in vseh sorodnikov imenu, da so predragi nam stric in stari stric, prečastiti gospod
Lovro Serajnik,
inful. prošt kolegijatnega kapiteljna velikovškega, nadžupnik tinjski, bivši dekan, starosta koroških duhovnikov in biserni mašnik, vitez reda železne krone III. vrste, nositelj častne svetinje, častni občan št.-jakobski v Rožni dolini itd.
dné 28. t. m., ob 2. uri popoludne, v 94. letu svoje starosti, prejemši sv. zakramente, mirno v Gospodu zaspali.
Njih truplo se je dné 30. t. m. ob 10. uri predpoldnem v tinjski proštniji slovesno blagoslovilo in po končanem cerkvenem opravilu in sv. mašah v pokopališki kapeli v Tinjah k zadnjemu počitku položilo.
Nepozabnega rajnika priporočamo v pobožno molitev in blag spomin !
Slikarskega učenca,
kateri je že dovršil šolo, takoj sprejme
Ivan Orafoer
v Štebnu, pošta Malošče (Mallestig) na Koroškem.
V najem se dà
pričenši z novembrom 1902 kmetija (polje in poslopje) gradò Tollerberg (Šmarjeta) pri Velikovcu. Obsega 130 birnov posetve, 25 oralov travnikov, sadje za mošt. Več pové Lovro IVoštar v Tollerbergu, p. Velikovec. Koroško.
Salame
ogerske 1 gld. 70 kr., domače iz šunke 1 gld. 20 kr., domače 1 gld., dunajske 80 kr., šunko brez kosti (Roll-schinken) 90 kr. in 1 gld. 10 kr, suho meso 70 kr., suho slanino 70 kr , glavino brez kosti 40 kr. kilo, velike kranjske klobase po 18 kr. in drugo pošilja od 5 kil naprej po povzetju, in sicer le dobro blago,
Janko Ev. Sire v Kranju.
Kdor
remiojaameravajkupiti^posestvo^a^oroškem^ .. naj se zaupljivo obme do vsestransko znane [p
Vaj
€
I
€
i
I
I
I
I
I
i
pisarne
in dobre
za prodajo posestev |
Jurija Dòrer-ja,
hišnega posestnika in gostilničarja
v Št. Vidu ob Glini na Koroškem.
Tam so zabeležene : za mesto ali deželo, za letovišča, blizu jezer, v krasnem kraju: male kmetije, kmetije s pašniki, mala in velika posestva, vile, mestne hiše z ali brez trgovin, za gostilne, kupčijo in razne obrti.
Ustmena pojasnila, oziroma ogledovanja brezplačno.
Ponudbe za nakup ali prodajo vsake vrste se sprejemajo vsak čas in brezplačno.
!9
i
i
%
i
i
m
enea
za špecerijsko trgovino iz poštene hiše in s potrebnim znanjem sprejme
A. Prosen,
trgovec v Celovcu.
Zajamčeno pristno mašno vino.
Kmetijsko društvo v Vipavi priporočal je knezo-škofijski ordinarijat ljubljanski v svojem listu leta 1898. za nakup zajamčeno pristnega mašnega vina vč. duhovščini zato, ker je omenjeno društvo gledé razpošiljanja mašnih vin pod strogim nadzorstvom župnika-dekana v Vipavi. — Razpošilja se od 56 litrov naprej po 34 kron in više po stopinjah kvalitete za 100 litrov loco kolodvor Postojna. Rdeče namizno vino — kakor tudi večje množine — ceneje. — Na zahtevanje pošiljajo se vzorci. Posoda se zaračuni po dobavni ceni ali se ista vrne franko v šestih tednih.
Kmetijska zadruga v Vipavi (Kranjsko). I>voje posestev
s stanovanji in gospodarskimi poslopji se prodà v Rutu, občina Hodiše, dve uri od Celovca. Posestvi ste na solnčni strani eno ob drugem, imata 19 hektarov, 88 arov in 64 k v. metrov polja, travnikov, paše in gozda in sta popolnoma uravnana. Prodasta se posamič z vso opravo ali brez nje za ugodno ceno. Franc Brinskelle, poštar, Hodiše.
no,
100 litrov belega po 12 do 20 gold., 100 litrov črnega po 12 do 17 gold.,
prodaja
Franc Kraut, trgovec v Pliberku.
Tudi vsprejme enega učenca, ki je zmožen slovenskega in nemškega jezika v govoru in pisavi.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Ivan Koželj. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.