'SSF' -\ i V % IZDAJA: /KOFIJ/KA 01 ' KAZALO KAZALO...........................1 UVODNIK..........................2 KDOR NE SKA ČE NI SLO VEN C......3 DOSP 2001 VIPAVA...............3 NAŠA POMLAD.................... GOGOLJEVA ŽENITEV.............. EKSPLOZIVNO...................... KREMNE REZINE IN DUNAJSKI ZREZKI... ŠKOFIJCI PLEŠEJO KOLO.........13 AVTOCESTA ALI MLAKE?..........16 ŠTAFETA ZNANJA................18 (NE)UPORABNI POČITNIŠKI NASVETI NA RADIJSKIH VALOVIH.............24 SVEŽE NA ŠOLI...................29 RAZPIS ZA SEMINARSKE..........29 ŠE ZADNJE LETO NA ŠOLI........31 La fète za maturantski planet.35 KO NOČ SPREGOVORI.................39 ANTICIKLONALNA PROGNOZA.........39 VENEC POLJSKEGA CVETJA..........42 KLIC VSILI......................48 SLADKOR.........................50 ANGELSKA ČETRT..................51 TIHA MELODIJA VIOLINE...........53 AKTUALNO..........................65 ISKROSKOP.......................65 SMEH NI GREH....................72 «n vo o\ Q\ UVODNIK Nekateri sanjajo čudne sanje, drugi razglabljajo o referendumu in tako dalje. In mi? Mi smo polni delovnega zanosa pripravili Iskre, katerih izvod leži na mizi (ali na kolenih med šolsko malico, na klopi med poukom biologije ...) pred vami. Pravijo, da so stvari, narejene v naglici, nedokončane, nepopolne ali celo slabo izdelane, kar pa za to številko, izdano skorajda v rekordnem času, nikakor ne velja. Jasno, uredniški odbor Isker si je v tem šolskem letu nabral kar precej novinarskih izkušenj (in tudi sivih las že pri sedemnajstih) in presenetljivo dobrih člankov dijakov naše šole Uredništvo 37.014.77 ISKRE Iskre inv.št:K / 17213 Sni sieri al asilo DOSP 2001 VIPAVA Letošnji DOSP je bil že kar 29. zapovrstjo, organizirala pa ga je Škofijska gimnazija Vipava. Vsekakor mislimo, da je bil trud organizatorjev poplačan, saj je prireditev lepo potekla. Pri realizaciji smo pomagali vsi dijaki, saj nas ni ravno veliko. Sprejeli smo precej gostov iz dvanajstih srednjih šol, ki so sodelovali na športnih tekmovanjih, na likovnem ali literarnem natečaju ali na tribunah kot navijači. Ker nismo organizirali toliko športnih tekmovanj, kot je bilo prejšnja leta v navadi, je bil letošnji DOSP nekaj novega. Bil je pohvaljen za domiselnost iger brez meja, ki so bile letošnja novost. Ker je bilo o samem DOSP-u povedanega že veliko (tudi v biltenu, ki je izšel ob tej priložnosti), smo se odločili, da objavimo le končno skupno razvrstitev šol. KONČNA RAZVRSTITEV 1. mesto: TRST 1 2. mesto: Škofijskagimnazija Vipava 3. mesto: Srednja Šola Postojna 4. mesto: TRST 2 5. mesto: Gimnazija Gian Rinaldo Carli Koper 6. mesto: Srednja šola Veno Pilon Ajdovščina 7. mesto: Gimnazija Jurija Vege Idrija 8. mesto: Gimnazija Tolmin 9. mesto: Srednja šola Nova Gorica 10. mesto: Gimnazija Koper 11. mesto: združene šole GORICA 12. mesto: Srednja šola Srečko Kosovel Sežana NAŠA POMLAD (revija otroških in mladinskih pevskih zborov) Kot vsako leto se je naš pevski zbor tudi letos udeležil revije otroških in mladinskih pevskih zborov. Prireditev je potekala 22. 5. 2001 v Domu kulture Ajdovščina. Kot zadnji smo se predstavili s pesmimi Večerni ave^ Nocoj se mi je sanjalo, Odi et amo in Kolo. Čeprav nas je na odru dušilo od slabega zraka, smo se vseeno smehljali in izpeljali nastop do konca. Očitno smo se dobro odrezali, saj so nas nato povabili še na istoimensko revijo v Idrijo, ki je potekala 31. 5. 2001 na tamkajšnji osnovni šoli. Tudi tam smo se izkazali - menda še bolje kot v Ajdovščini. Pod vodstvom naše zborovodkinje Loredane Sajovic bomo sodelovali tudi na letošnji zaključni prireditvi in tako s pesmijo zaključili tudi to šolsko leto. GOGOLJEVA ŽENITEV Opečnata stavba Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici nas je v sredo, 18.4.2001, ovita v megleni mrak pričakala s komedijo Ženitev, avtorja Nikolaja Vasilijeviča Gogolja. Glede na to, da je ta gledališka igra prišla izpod peresa ruskega pisca, moram priznati, da sem v njeno smešnost in zabavnost zelo močno dvomil. Skoraj vsako rusko delo, ki ga poznam, spremlja neka meglica morečnosti, pa čeprav gre za delo ali za položaj v določenem delu, ki bi sam po sebi moral vsebovati dobršno mero humorja. Ob priklanjanju sodelujočih ob koncu predstave in dokaj bučnem zaključnem aplavzu občinstva in pa sem bil, kar se tiče vsebine igre, nemalo (prijetno) presenečen. Po mojem mnenju je podajanje vsebine precej dolgočasno početje tako za pisca, kakor tudi za bralca, zato s tem ne bom umetno podaljševal svojega videnja dotične igre. Poleg tega je že naslov te veseloigre dovolj zgovoren, da razkrije dovolj velik del vsebine izjemno dobro izvedene uprizoritve. Ampak izvedbi bom pel hvalo kasneje. Zdaj bo še najbolje, če naravnost razkrijem tisto, kar mi je šinilo v oči v trenutku, ko sem poln skeptičnega nemira sedel na svoj sedež, oblečen v lično in trpežno blago. To je bila scena, ki je naravnost fantastično ponazarjala • A"" stran 6 kraj dogajanja - Rusijo v ??. stoletju. Po mojem mnenju je še najbolje izpadla ponazoritev padajočega snega, ki nas je predvsem na začetku pripravila do tega, da smo se z mislimi preselili v deželo, takrat še pod vladarskim žezlom carjev. Sneženje pa nikakor ni bila edina močna točka scene kot take. Omeniti moram še izvrstni prikaz salona neke meščanske družine, kjer se pravzaprav odvije velika večina komedije z velikim "K". In že smo pri vprašanju humorja, ki je tu vsekakor prisoten v veliki meri. Že izredno duhovito poigravanje z zvenečimi ruskimi priimki mi je bilo dokaz, da so bili moji predsodki o humornih sposobnostih Rusov povsem odveč. Glavni liki seveda nosijo krono številnih situacijskih in besednih odlomkov, polnih samosvoje šaljivosti, ki zvabijo iskren nasmeh, če ne celo sproščen smeh, še tako zagrenjenemu gledalcu. Zdaj pa k izvedbi. Že po tem, da sem temu pomembnemu elementu gledaliških iger namenil nov odstavek, si lahko mislite, da se je tu skrivala definitivno najmočnejša točka predstave. Čeprav je na izvedbo do neke mere vplivala odlična in prepričljiva kostumografija, je tu vseeno imela največjo zaslugo talentiranost in izvežbanost igralcev (Radoš Bolčina je spet pokazal svoje igralske nagone v zavidljivih razsežnostih). Ostri, pokončni, odločni, odsekani in zelo prizemljeni slog ruskega karakterja je bil v tako blesteči interpretaciji dela kot je bila ta predstavljen zelo jasno. Z vpadljivim ter izvrstno izvedenim odlomkom z monologom v ruščini je igra še pridobila na živosti ruskega temperamenta. Vsi igralci so karakter svojega lika obvladali do potankosti in za nobenega izmed njih ne bi mogli trditi, da je bil premalo prepričljiv ali da se je premalo vživel v igranje. Drznost, prepričljivost, humornost so besede, ki najbolje označijo tako dramsko delo Ženitev, kakor tudi izvedbo le-tega. Vsak človek, stoječ z obema nogama trdno na tleh, bi se sedaj pritožil nad pomanjkanjem graj in slabih strani predstave. Pritožbe glede tega bi bile nepotrebne, kajti po mojem skromnem mnenju slabih strani ni. Zakaj bi nergali, če je smetana na trinadstropni poročni torti ravno prav sladka? Zakaj ne bi za en sam večer raje smuknili v poškrobljeno srajco in črn frak ter kot svat uživali v bogati in čarobni Ženitvi? Simon Černe, 2.b EKSPLOZIVNO KREMNE REZINE IN DUNAJSKI ZREZKI Kaj je na Dunaju tako posebnega, da vedno znova privlači nepopisno število množic? So mar to čudovite cvetlične gredice? Da Dunaj je res raj za botanike. Nad videnim pa smo lahko navdušeni tudi navadni smrtniki. Na Dunaju je poskrbljeno za vse: kulturo, rekreacijo, izobraževanje, jedačo in pijačo ... Lahko počnete (skoraj) vse, kar vam srce poželi. Ce želite lahko tudi zaplešete in to kar na ulici ob spremljavi pouličnih lajnarjev. Sledi informacija za »zgodovinske manjake« : edini Habsburžanski vladar, ki je nosil hlače je bila ženska. Govora je seveda o Mariji Tereziji, ki velja za eno najvplivnejših žena v svetovni zgodovini (Girl power!!!). Zgleden kristjan (sploh pa dijak škofijske gimnazije) in vsak ki kaj da na kulturo, si mora na Dunaju definitivno ogledati Stephansdom (katedralo Sv. Štefana), ki ni le gotska mojstrovina, ampak tudi eden izmed najlepših poklonov v čast Bogu. Schònbrunn je skozi oči nepoboljšljivih romantikov najlepša^ točka na Dunaju (prav zares je »schon«). Če se ta dvorec ponaša z zavidljivo izdelanim vodnjakom, pa za njim prav nič ne zaostaja palača Belveder s svojo fontano. Na začetku smo postavili vprašanje kaj je najlepše na Dunaju? Seveda smo to mi. Sedaj, ko smo se v vsej veličini vrnili domov je Dunaj izgubil svoj sijaj. Zato ne obiskujte Dunaja. Pridite raje v Vipavo na Goriško 29. Ne bo vam žal! ŠKOFIJ Cl PLEŠEJO KOLO "Ura je pet in trideset minut. Na vrsti so jutranja poročila ..." To so bile besede, ki so zdramile moj spanec. Novogoričani so v tem času svoje prekinjeno dremanje že sladko nadaljevali na avtobusu, Postojnčani pa smo se jim pridružili nekoliko kasneje. Avtobus je (kot ponavadi) imel zamudo, vendar nam čakanje ni pokvarilo dobrega razpoloženja. Polni pričakovanj nad novim dnevom smo se zagrebli za prosta mesta na avtobusu in potovanje se je začelo. Da bi nam bilo vreme naklonjeno, ter da bi srečno prispeli v Belo krajino, smo zjutraj opravili molitev. Profesorji so se na svoje sedeže tako trdno pripeli, da je moral vsak izmed dijakov sam priti do njih in se predstaviti; šele potem so^ na seznamu s kljukico potrdili prisotnost. Že smo prevozili ljubljansko obvoznico in na postajališču Barje napravili svoj prvi postanek. Profesor Grahor je medtem bodočim arhitektom dal nekaj nasvetov o lokacijah veleblagovnic, v nadaljevanju poti pa nas je zasul z geografskimi podatki o Suhi krajini, Beli krajini, reki Kolpi, reki Krki ... Peljali smo se skozi rojstna kraja Josipa Jurčiča ter Otona Župančiča. Krajinski park Lahinja je najbolj lačnim dal možnost potešitve svojih potreb. Prijazna domačinka nam je predstavila najznačilnejše rastline, zgodovino ter anekdote o bližnji cerkvici. Več časa smo namenili ogledu mlina, kjer smo bili prisotni pri mletju koruze. Čakal nas je še težji del - pohod čez polje. Tistim, ki so imeli primerno obutev, to ni predstavljalo težav, modernejši vijolični čevlji pa so po prehojenih prvih metrih nekoliko spremenili svojo podobo. Izmučeni smo se napotili k dragatuški osnovni šoli, kjer nam je folklorna skupina zaplesala belokranjsko kolo. Gledalci smo s ploskanjem svoje zadovoljstvo pokazali tudi plesni skupini. Navdušeni smo bili nad že nekoliko staro, a znano pesmijo, Marina. Ta je profesorici italijanskega jezika podarila širok nasmešek na ustih. Za priboljšek so nas postregli s pogačo, sladokuscem pa so se sanje izpolnile v Adlešičih, kjer nam je čebelar na mizo postavil skledo medu ter slastne piškote. Profesor matematike nam je, ko smo zapustili Lahinjo, zagotovil, da smo prehodili že 90 odstotkov poti. A tudi najboljši matematiki se kdaj zmotijo. V Adlešičih nas je namreč izmučil še hrib, po katerem je vodila pot do domačije Cvitkovič. Toda naša hoja je bila nagrajena, saj smo spoznali izdelavo domačega platna in videli tipične belokranjske pisanice (ki so črne, rdeče ter bele barve). Zaradi utrujenosti je marsikdo izrekel kakšno kletvico, zato smo se brž odpeljali v Metliko do Rosalnic, kjer smo obiskali Tri fare. Nato smo se odpravili še do svetega hrama, kjer smo se seznanili s katolištvom vzhodnega obreda. In dočakali smo tako imenovani prosti čas. Nekateri so se udeležili svete maše, drugi pa pohajanja po Metliki. Začutili smo domotožje in se odpravili nazaj na Primorsko. Ljubljanski kolegi so nas na avtocestnem postajališču zapustili, nas pa je čakala še precejšna kilometrina. Na poti smo pridobljeno znanje dokazovali v igri »Lepo je biti Belokranjec«, domov pa smo prinesli cel Žakelj dinarskih pozdravčkov. Alma Suzana Luskovec 2. b, ŠGV AVTOCESTA ALI MLAKE? Nekaj časa nazaj se je gospa Breščakova odločila, da bo dijakom in profesorjem na ŠGV prikazala nekaj »zanimivosti«, ki nam jih je podarila mati narava. Vsi dijaki smo se zbrali v avditoriju, kjer je potekla predstavitev ene izmed mlak v Vipavski c4°^n'/ ki «o kmalu izgubila svojo identiteto. Z njo bo bkrati odšlo vse rastlinstvo in živalstvbA kf| se fje na tem alilo. Imeli smojmóznost spoznati ih rož in trav,\ tfer /nekaj/,dreves ab, ki so odložile v mlakah svoje se bodo baje pez nekaj časa *1« * vsemu sodelàv toces koristi, sedaj. i bil pričakovan, ampak kljub ospe biologinje in njenega večina strinja z izgradnjo limo, da botjio imeli tili mlake take ,kot so Pl Že dalj časa poteka projekt grpjnje avtoceste in zdi se, da ga ne botó^umaknili, dokler gradnja ne bo kooj^ia. Zato so vsa prizadevanja fcyfÉRjov in drugih okoljevarstvenitoi^dveč, saj je v Sloveniji za okolje dobroi^krbljeno in bo uničenje mlak ena "izmjpr^stvari, ki nam bodo kvečjemu koristìéFPomembna je pripomba, da imajo (e samo dve možnosti - ali za vedno izginejo ali pa se še bolj razširijo. Odločitev je y stran 16 # J? a*m / dijakov, ki niso iz doline in njene okolice zato se morajo voziti po cesti, ki pa je polna tovorniàkjpy, ki oskrbujejo dolino ali obratno. Zato bi najbrž vsi iz doline včasih radi prišli do ' drugih clelov Slovenije v miru in ne prej izgubili živcev z naporno vožnjo po magistralni cesti na »rebrnicab«.' Dijaki bi bili radi nevtralni toda naše mišljenje nam tega me dopuščate upamo, da bo ,, avtocesta cimprej^grajena in se bomo po njej nemoteno voajpTv vožnji v prelepo Vipavsko dolino uži^flEr stran 17 ŠTAFETA ZNANJA (Tekmovanja v šolskem letu 200/2001) LITERARNA TEKMOVANJA: Marko Rijavec (4. letnik) je dosege! 1. mesto na literarnem natečaju, na regijskem tekmovanju Evropa v šoli 2001. Mojca Mihelj (4. letnik) je osvojila 1. mesto na literarnem natečaju DOSP-a 2001. Mateja Doles (3. letnik) je osvojila posebno nagrado na literarnem natečaju Glas ženske. Na kvizu o Prešernu v Kopru so dijakinje Vanja Kovač (2. letnik), Andreja Drešček (2. letnik), Mateja Doles (3. letnik) in Jana Komel (3. letnik) zmagale. ŠPORTNA TEKMOVANJA: 1. LETNIK: Jan Koren je dosegel 3. mesto na ekipnem področnem tekmovanju v atletiki. Jani Paškvan je osvojil prvo mesto na štafeti 4x100 metrov na področnem posamičnem in ekipnem prvenstvu. Jernej Kranjc je osvojil 1. mesto na področnem posamičnem in ekipnem prvenstvu štafete 4x100 metrov, prišel je na 3. mesto na posamičnem posamičnem in ekipnem prvenstvu v teku na 400 metrov, na državnem prvenstvu v štafeti 4x100 metrov je svoj nastop zaključil na 5. mestu in dosegel 15. mesto na državnem posamičnem prvenstvu v teku 400 metrov. Jernej Malik je na področnem posamičnem prvenstvu v štafeti 4x100 metrov pristal na 3. mestu. 2. LETNIK: Blaž Petrič je v skoku v višino na posamičnem področnem tekmovanju doskočil na tretjo zmagovalno stopničko. Jurij Gregorc je na posamičnem področnem tekmovanju premagal vse tekmece in osvojil 1. mesto, na državnem prvenstvu v isti disciplini je dosegel 10. mesto. Tomaž Velikonja se lahko pohvali s 3. mestom na področnem posamičnem prvenstvu v štafeti 4x100 metrov. Tadeja Birsa je na področnem posamičnem prvenstvu štafete 4 x 100 metrov dosegla 3. mesto ter v isti disciplini na državnem tekmovanju pristala na 16. mestu. Borut Žgavc je stal na najvišji zmagovalni stopnički na področnem tekmovanju v štafeti 4x100 metrov, dosegel 3. mesto na področnem posamičnem tekmovanju v teku na 100 metrov ter 5. mesto na državnem tekmovanju iz štafete 4x100 metrov Matjaž Tratnik se je uvrstil na 3. mesto na ekipnem področnem prvenstvu v atletiki. Marko Trošt si je na ekipnem področnem prvenstvu v atletiki prislužil 3. mesto. Nina Vrabec je zasedla 16. mesto na državnem tekmovanju v štafeti 4x100 metrov. Nejc Puc je na področnem posamičnem tekmovanju v skoku v daljino odrinil z vso silo in pristal na 2. mestu. 3. LETNIK: Andrej Černigoj se je pretolkel do 3. mesta na ekipnem področnem tekmovanju v atletiki Aleš Krečič je dosegel 3. mesto na ekipnem področnem tekmovanju iz atletike. Minka Gortnar je zasedla 1. mesto na področnem posamičnem tekmovanju v teku na 400 m , v isti disciplini pa je v državnem merilu dosegla 5. mesto. V štafeti 4x100 metrov je na področnem posamičnem tekmovanju osvojila 3. mesto, na državnem prvenstvu v isti disciplini pa je dosegla 16. mesto. Aleš Košir je na področnem tekmovanju iz štafete 4 x 100 metrov dosegel 1. mesto, 1. mesto mu je pripadlo še na področno posamičnem tekmovanju v teku na 100 metrov, 2. mesto je zasedel v na področnem ekipnem prvenstvu v teku na 100 metrov, 5. mesto na državnem prvenstvu v štafeti 4 x 100 metrov ter 7. mesto na državnem prvenstvu v teku na 100 metrov. Na državnem tekmovanju mu je v štafeti na 4x100 metrov pripadlo 5. mesto. Janez Praček je tekmoval v štafeti na 4 x 100 metrov - na področnem posamičnem ...ti. stran 20 ■41 ' it tekmovanju je zasedel 3.mesto, na državnem pa 5. mesto. Urška Birsa je zavzela 3. mesto na področnem tekmovanju v štafeti na 4 x 100 metrov. Kristina Ferjančič je pristala na 20. mestu na državnem posamičnem tekmovanju v skoku v višino. 4. LETNIK: Luka Boltar je čast najstarejših (in najbolj izkušenih) dijakov naše šole ubranil s tretjim mestom na ekipnem področnem tekmovanju v atletiki, Boštjan Lukančič pa se je ravno tako izkazal: bil je na 3. mestu na ekipnem področnem prvenstvu v skoku v višino. Pozabiti pa ne gre še enega dosežka na področju športa. Na prireditvi DOSPje na igrah brez meja ekipa ŠGV, ki so jo sestavljali Tomaž Velikonja, Minka Gortnar, Tadeja Birsa, Borut Žgavc ter Marko Trošt, v skupnem točkovanju dosegla drugo mesto. Bravo naši! MISLIM, TOREJ SEM! KEMIJA: Marina Vidmar (2. letnik) je na državnem tekmovanju iz kemije osvojila zlato plaketo, Jasna Rodman (2. letnik) srebrno, Benjamin Tomažič (1. letnik) pa bronasto plaketo. FIZIKA: Na regijskem tekmovanju v Novi Gorici so bronasto priznanje osvojili naslednji dijaki: Vanja Kovač (2. letnik), Andreja Vendramin (2. letnik), Anka Ilc (3. letnik), Bor Harej (3. letnik), David Koren [4. letnik) in Marko Ušaj (4. letnik). Matevž Cesnik (3. letnik) pa je osvojil srebrno priznanje in se tudi uvrstil na državno tekmovanje. Tam je dosegel 15. mesto, kar je pomenilo srebrno priznanje in pohvalo. LOGIKA: Vanja Kovač (2. letnik) je osvojila 6. mesto, Anka Ilc (3. letnik) pa 5. mesto. MATEMATIKA: Anka Ilc (3. letnik) je osvojila 5. mesto, Bor Harej (3. letnik) 10. metso, JAsna Rodman (2. letnik) pa 12. mesto. CANKARJEVO PRIZNANJE: Srebrno Cankarjevo priznanje so osvojile: Andreja Drešček (2. letnik), Vanja Kovač (2. letnik) in Katarina Fatur (1. letnik). Bronasta priznanja pa so osvojili Tamara Bandelj (1. letnik), Jasmina Kraighel (1. letnik), Dolores Lipušček (1. letnik), Helena Rebek (1. letnik) in Urška Čuk (1. letnik). ANGLEŠKI JEZIK: Na regijskem tekmovanju je Luka Kuštrin (3. letnik) dosegel 3. mesto, Minka Gortnar (3. letnik) in Anka Ilc (3. letnik) 8. mesto, Marjeta Babič (3. letnik) pa 14. mesto. Na državno tekmovanje se je uvrstil Luka Kuštrin in dosegel 9. mesto. ANGLEŠKA BRALNA ZNAČKA: Priznanje s knjižno nagrado so osvojile: Katarina Fatur (1. letnik), Marina Vidmar (2. letnik), Jasna Rodman (2. letnik) in Vanja Kovač (2. letnik). Priznanje so dobili: iz 1. letnika: Domen Ožbot, Tadej Možina, Maša Babič, Urška Čuk, Tamara Bandelj, Jakoba Šraml in Denis Pavliha, iz 2. letnika pa: Andreja Drešček, Tanja Vovk, Kristjan Cizara, Urška Ilc, Brigita Habjan, Veronika Rupnik, Meta Novak, Andreja Vendramin in Tanja Troha. ITALIJANSKI JEZIK: Na državnem tekmovanju so tekmovali dijaki 3. letnika. Zlata priznanja so osvojili: Luka Kuštrin (1. mesto), Urša Kralj (3. mesto), Marko Premrl (8. mesto) in Andrej Vončina (10. mesto). SREČANJE RAZISKOVALCEV NOVEJŠE SLOVENSKE ZGODOVINE: Dijakinje 2. letnika: Andreja Vendramin, Tadeja Birsa in Urška Ilc so prejele priznanje za sodelovanje, dijakinji Mateja Marinič (2. letnik) in Brigita Habjan (2. letnik) pa sta osvojili posebno nagrado. V Nemčijo na seminar Eurostory potuje Mateja Marinič. (NE)UPORABNI POČITNIŠKI NASVETI NA RADIJSKIH VALOVIH Zadnja oddaja, ki smo jo v tem šolskem letu pripravili, je govorila o počitnicah. Ta rajska beseda je dodobra ogrela tri goste: "nadpovprečno inteligentno" brucko Marino, izkušenega svetovnega popotnika Maksimilijana in gostobesedno Mariuccio -agentko iz turistične agencije Iter tacere d.o.o. Še dobro, da je bil v studiju spiker, ki je tri vesele prišleke vsake toliko časa ohladil. Kdor v lepem, sončnem majskem popoldnevu ni uspel prisluhniti tej res fantastični oddaji, je sedaj lahko upravičeno potrt. Ne le, da je bila oddaja duhovita, izvirna in popestrena z odlično glasbo, izjemoma je bila tudi poučna. Naj bo dovolj hvaljenja. Zamujenega vam žal ne KAJ VZETI V POPOTNO MALHO? Ko se odpravljamo na pot, imamo najbrž vsi težave s pripravljanjem stvari. Kaj vzeti in česa ne? Vse, kar se nam zdi uporabno, Je preprosto nemogoče vzeti s sabo. Količina prtljage, ki jo nameravamo vzeti s sabo, je odvisna od prevoznega sredstva, ki ga na potovanju nameravamo uporabiti, kraja, kamor se odpravljamo, podnebnih razmer, letnega časa, načrtovanih dejavnosti, načina potovanja, osebnih potreb in od tega ali potujemo kot turisti ali kot samostojni popotniki. Stvari moramo izbrati z razmislekom; bolje je, da se ob vrnitvi v nahrbtniku znajde kak poseben spominček, , , ,, % „ -- , „ , : ,,, ,,, , ~ stran 24 moremo v celoti nadomestiti, lahko pa vseeno poskusimo. Že vnaprej vas opozarjamo, da bo vse napisano le medla senca prave oddaje. Po uvodnih govoričenjih je gospod Maksimilijan začel s svojimi prigodami. Veliko je imel povedati o Afriki. Sredi Tunizije se je pri približno 50 °C spopadel z obupno trmasto kamelo ... »Z druščino smo se podali na safari in ker nismo imeli denarja za džipe smo pri spretnih arabskih trgovcih zbarantali vsak svojo kamelico. Ampak za malo denarja je malo muzike in tako tudi moja kamelica ni naredila več kot za liter bencina poti. Koje bila ostala skupina že kilometer pred mano, se je moja kamela odločila, da ne gre več naprej, ampak da si zasluži počitek. Skupina je že izginjala izpred kot pa odvečen pulover, kavbojke, večerna obleka ali ? plesni čevlji. Najprej je treba seveda : izbrati primerno torbo ali bolje nahrbtnik, če bomo veliko pešačili. Za krajša potepanja je dobro imeti še manjši nahrbtnik ali torbo, ki pride prav tudi za ; kabinsko prtljago, če : potujemo z letalom. : Kaj torej vzeti? : Ne pozabimo kape - za zimske razmere take, ki ščiti pred mrazom, : če se nam obeta močno sonce, pa take, ki ščiti pred njim. Za zimske razmere so : topla oblačila nujna, : poleg nepremočljive vetrovke nam prideta prav pelerina in manjši zložljiv dežnik, med osnovno izbiro ; sodijo sandali in lahko popotni čevlji, dokumenti: osebna izkaznica, potni list, vozovnica, zavarovalna polica, zdravstvena stran 25 .......... obzorja, moja kamela pa je mirno sedela in prežvekovala šope trave in se sploh ni zmenila zame. Ostal sem sam sredi peska in bližajoče noči. Postajal sem živčen in nemiren. Kamelo sem začel sprva nagovarjati, spodbujati, trepljati, ko pa so bili moji živci že pri koncu sem jo začel kar pahati, brcati, vleči ... a vse zaman. Kar pa je bilo še najhuje, ostala skupina sploh ni opazila, da me ni. V nesreči človek res spozna pravega prijatelja.« A to še zdaleč ni bilo vse ... »Naslednji dan, ne bodi ga treba, še vedno ves izmučen od tiste vražje kamele, sem doživel še peščeni vihar. Stiskali smo se pod šotori Beduinov, pokriti z umazanimi rjuhami, ki pa niso kaj dosti pomagale, saj smo se zjutraj zbudili polni peska. Imeli smo izkaznica, knjižica o obveznem cepljenju, popustniška izkaznica, mednarodno vozniško dovoljenje ..., Popotna lekarna: zdravila proti bolečinam, sredstva proti driski, sredstva proti potovalni bolezni, zaščita pred komarji, mazilo za blaženje pikov žuželk, mazilo za zaščito pred sončnimi opeklinami, sredstva proti glivicam, multivitaminske tablete, sterilna gaza, povoji, obliži, škarjice, termometer, rezervna očala ali leče in zdravila, ki jih že sicer uporabljamo, oprema za kampiranje in prenočevanje: spalna vreča, ležalna podlaga, lahek šotor, stran 26 ga povsod: v ustih, laseh, ušesih, med prsti, v nogavicah ... celo v spodnjicah. Ker smo bili že tako ali tako polni peska, smo se odločili, da se še malo pozabavamo. Stekli smo v toplo puščavsko jutro in se začeli brezskrbno obsipavati s peskom. Ko v tretje zagrabim polno dlan peska, nenadoma začutim, da se v njej nekaj premika. Prestrašen jo spustim, nakar ogorčeno zagledam, da iz peska prileze smrtonosen škorpijon.« Tako neodgovorno ravnanje je zbudilo nekaj zasmehovanja pri Mariucci, ki je takoj pričela ubogim poslušalcem zasipati ušesa s kopico popotnih informacij. A ženska ne bi bila ženska, če ne bi nasprotnega dela populacije zbadala in izzivala (ni sicer prišlo do viteških bojev, bilo pa je kar precej besednih dvobojev). Najpresenetljivejši pa je bil konec; Marina je zrecitirala Pavčkovo pesem Popotnik, oddajo pa je zaokrožil spiker z nekaj presunljivimi mislimi. In tako se je oddaja zaključila dokaj poduhovljeno. kuhalni pribor. Ne pozabite še na naslednje stvari: pripomočke za osebno higieno, popotniške vodnike, zemljevide, po potrebi manjši slovar, sončna očala z UV filtrom, svetilko, zapestno uro, večnamenski švicarski nož, mini šivalni pribor, polivinil vrečke za zumazano perilo in mokra oblačila, vrvice, ker pridejo povsod prav, mobilni telefon in seznam telefonskih številk, naslovov, !!!,,,, ' " ligi :,3i!i stran 27 Sedaj vidite, kaj vse ste zamudili. Vzemite na znanje za drugič, naše oddaje so sijajne. No morda pa vas obtožujemo po krivici. Morda ste našo oddajo poslušali in ste seveda še zdaj fascinirani nad slišanim. RAZPIS ZA SEMINARSKE Na naš lov za najboljšo seminarsko nalogo ni bilo ravno najboljšega odziva. Do prvega datuma smo prejeli eno samo seminarsko nalogo - Jane Puc: DROGE (letnik 2. b). Tudi po ponovnem pozivu niste odreagirali nič bolj zagreto. Dobili smo še eno seminarsko nalogo treh avtorjev: Rijavec, Trošt, Vodopivec: GOVORICA TELESA (letnik 2. a). Obe seminarski nalogi sta bili odlično zasnovani in tudi strokovno izjemno dodelani. Odločili smo sec da OBE SEMINARSKI NALOGI ZASLUZITA častno PRVO MESTO, še posebej pa bi pohvalili Jano Puc, ki je prva postavila na ogled svoje delo. Vaš trud bo seveda poplačan (NAGRADO PREJMETE PO DOGOVORU). Čestitamo! A naj nadaljujem s kritiko! Ne moremo se potolažiti in zelo smo razočarani. Vaša ignoranca najverjetneje izvira iz apatičnosti. Zelo žalostni, a kar preveč resnični so namigi, da je večina današnje mladine (vključno z dijaki naše šole) apatična. To je bilo le še eno izmed dejanj, ki potrjujejo to (že skoraj) dejstvo. Prosimo Vas, da to trditev ovržete z dejanji, ki bodo v prid nam mladim, ki smo bodočnost človeštva! Dokažite da se motimo in z veseljem bomo vzeli nazaj vse besede. stran 30 Hi ŠE ZADNJE LETO NA ŠOLI (intervju z nekaj maturanti) BRIGITA: Kaj je najlepšega pri tem, da si maturant? LEON: Najlepše pri tem je to, da ti profesorji ne »težijo« - svoboden kot ptica. BRIGITA: Kako je bilo na maturantskem plesu? Kako so se na povabilo odzvali profesorji? Je bilo težko dobiti sponzorje? BOŠTJAN: Na maturantskem je bilo zelo doživeto, veselo. Na začetku živčno, ob koncu pa utrujeno. Profesorji so se še kar v redu odzvali, razen nekaterih izjem. Sponzorjev pa tudi ni težko dobiti, če so v razredu aktivni ljudje. LEON: Na »maturancu« je bilo »zakon«. Jaz nisem zbiral sponzorjev, zato ne vem, kako je šlo. Profesorji pa so se udeležili v še kar velikem številu. Tisti, ki niso prišli, pa so poslali opravičilo. BRIGITA: AH razmišljate o maturantskem izletu? LEON: Ne. BOŠTJAN. Da, mogoče teden na morju. _____ BRIGITA: AH matura še vedno pomeni nek zrelostni izpit? LEON: Zame osebno ne. BOŠTJAN: Da, »itak«. stran 32 - S ' m . ^1 Vu BRIGITA: So strašen ja pred maturo upravičena? Je matura res tako težka? BOŠTJAN: Odvisno, kako maturo jemlješ. Odvisno od testov. LEON: Kar lahko povem, je to, kar smo pisali. Odvisno je, kakšen test dobiš - nekateri so težki, spet drugi lahki. Odvisno. BRIGITA: Kako si zadovoljen z delom profesorjev - so te dobro pripravili na maturo? Kolikšno vlogo sploh ima profesor pri končnem uspehu na maturi - kaj je pomembneje: odličen profesor aii zainteresiran vedoželjen dijaK? BOŠTJAN: Profesorji, ki pripravijo dijaka do tega, da je zainteresiran in vedoželjen. LEON: Da, zelo sem zadovoljen. Mislim, da sta oba pomembna - profesor, kako dobro in na kakšen način ti poda snov in seveda dijak, če ga ta snov zanima. BRIGITA: Kaj ti bo po opravljeni maturi najbolj ostalo v spominu? LEON: Najbolj mi bo ostala v spominu družba in šola kot ustanova - udeleženci in tisto, kar ponuja. BOŠTJAN: Utrip življenja v ŠGV in dijaškem domu. BRIGITA: Si še vedno prepričan, da si za maturo izbral prave predmete? LEON: Da, vsekakor. BOŠTJAN: Da. Z Boštjanom Štolfo in Leonom Staretom se je pogovarjala Brigita Habjan. La féte za maturantski planet V nebu nad vrhovi je mir in med lesovi že nikjer diha več ni; žgolenje ptic je zaspalo. Čakaj le, kmalo spal boš še ti. {J. l/l/. Goethe) Dragi moj Goethe, vsaka ti čast! Ej, kaj takega že dolgo nisem bral, pa sem prebrodil ves svet trivialne literature, poslušal francoske eksemple in se dušil v dekadenci. A nihče ni popoln, tudi ti ne. Če bi bil z nami, maturanti SGV, 27. aprila A.D. 2001, bi se tvoja prelepa pesmica končala prav drugače (če bi se sploh). Recimo, da improviziram in rečem ... takole: Čakaj le, kmalo zaplesal boš ti, vrtel boš četvorko, da sonce se zbudi. Alea iacta est. Že na začetku leta. Ah ... predolgi so dnevi, prekratke noči, da bi se vam ta zgodba razpletla pred očmi ... zato kar na kratko. Jeseni smo MATURANTJE rekali, da se pač moramo naučiti par korakov sem pa tja, če hočemo pred maturo pridelati svoj corpus delieti za poznejše rodove. "Dej ga no lom't," so vpili profesorji, pa vendar smo se izkazali za kar dobre organizatorje in še boljše "sukalce" na vročem vogrskem parketu. Uboga podlaga je komaj vzdržala, kajti na njej je potekal "ne boj, mesarsko klanjé' za vsak nanometer plesnega prostora. In ker je bila matura že blizu (a ne še tako zelo) smo upoštevali starega Vodnika (po načelu: leniga čaka sterga n rokav, palca beraška, prazen boka!) in se spustili v boj za prodajo srečk, s katerimi se splača kaj izgubljenega priigrati nazaj (beri: denar). No, gospod Vinko in kompanija so poskrbeli, da torte nismo vrgli stran - da je končala v zadovoljnih želodcih, ki so se hoteli že skoraj odpoditi po avtocesti. Opa ... pustimo zdaj sintetično in skočimo še malo na analitično zgodbo našega preljubega feljtonskega pripetljaja. stran 36 Popoldne, ko se je še vsa Vipavska dolina cvrla v soncu, smo že koprneli po bolečih prstih na nogah (oh, oprosti, tega koraka ne poznam ...) in se dokaj solidno odrezali na lokalnem izboru za miss in mistra živčnosti. Na srečo nas je hladila vogrska klima in prijazni zvoki skupine Trubadur, ki je s svojim ubranim igranjem skozi ves večer prepričala celo skeptično prof. Suzano Kugonič - glavno na sploh (za morebitne pripombe ali naročila za skupino se obrnite name osebno ali pa pustite svoj telefon v režiji). Potem se je začelo. Blesteli smo! (haha) Yes ... Meine dammen und herren: najprej predstavitev, nato kronološko sledijo gaudeamus, četvorka, angleški in dunajski valček, fokstrot, cha-cha-cha in swing. Večerja, da ne govorimo. Vse smo začinili z multimedijsko predstavitvijo dijakov in profesorjev, ki nas je vse spravila v smeh, za pripravo katerega pa sta imela levji delež Leon in Aljaž, ki sta tudi urejala vso kibernetično šaro. Profesorje smo domov pospremili s pesmico - za vsakega eno - da nas ne bi še tako hitro pozabili. Starši so bili v glavnem zadovoljni, drugi, upam, tudi. Sledi še malo romantike ... Med zasanjanim plesom v ritmih čarobne glasbe smo se potopili v neskončno ekstazo -ekstazo veselja. Jadrali smo med zlatimi stolpovi Evrope in nismo bili več v dvajsetih, ampak v 500 milijonih milijardah not, ki so gomazele po ušesnih mečicah vse do petih zjutraj, ko smo pogledali resnici v oči ... in odšli spat. V resnici dobre volje, nekateri celo izjemno dobre volje, spet drugi z uničenimi nogami, s šamrolami za vratom in jogurtom za popotnico. Zahvalo dolgujemo tudi - nam. Brez nas tega plesa ne bi bilo, pa tudi brez prof. Suzane Kugonič, ki jo priporočamo tudi poznejšim rodovom, in še brez milijona ljudi, tako da ne bi izgubljal besed o tem. Hvala vsem za vse ... Mislim (cogito ergo suni), da je najtežje na svetu ustaviti t.i. "stream of consciousnesš', kot ste mu bili priča - se strinjam, dragi Joyce. A staro je prešlo, zdaj je tu novo. Vendar prvega ne pozabiš nikoli - in zadnjega, kajti to je bil naš prvi in zadnji maturantski ples. Hvala vam za pozornost, z vami sem bil Marko Rijavec (by the way maturant 2001) ;r'> stran 38 Ik ANTICIKLONALNA PROGNOZA Težko slutiti je, kdaj se plaz bo utrgal, bo sneg prekril te ali zemlja črna. Težko je videti, kako se v prah pogreza vse, kar storile človeške so roke in njegov bleščeči um. Težko je vedeti, zakaj se vse zgodi, kar se, zakaj se vse besede prave zgube po svetu, kjer jih pomečkajo - krave. Težko je biti tu, če misliš, da vse skale so majave in čakajo, da padle bi in te zasule - do smrti. Težko, ampak lepo je čakati iz dneva v dan v trpljenju, če veš, da čaka te na koncu lep in sončen dan! Kjer lomi se življenja pot, tam sem jaz doma. Kjer prekolje trava se počez, tam gradim svoj most. Kjer sliši se nevidni glas, tam hranim svoj zaklad. Kjer noč topi se v dan, tja peljem svojo dlan. Kjer bistra voda kleše skale, tam besede moje bodo kal pognale. Kjer v temi nebo dotika se zemlje, tja nesem svoje veke na počitnice. Kjer luč posveti v temi, tja postavim svoje oči. Kjer prvi cvet v snegu vzbrsti, tja poleg posadim srce, moči. Kjer zvezd in zemlje varen je pristan, tja dušo svojo jaz predam. Dvomiti - izbrati Dvomiti, ah, ljubiti? Obstati al' izbrati? Zorati ali pleti, saditi al' zoreti? Pobirati sadove, sejati za rodove, podirati ograje, čistiti plamena saje, ki použiva vse okoli, kar preklinja in kar moli? Smer: Mlečna cesta Noč prekratka je za vse, ki bi hoteli piti sen. Noč prekratka je za vse, ki bi hoteli biti več. Prehitro se vam zdi, ljudje, da mahate za vlakom, ki poje svoj poslednji song. Prehitro režete velike torte kos, da le je ne bi zmanjkalo za vas, četudi slab, površen, majhen bo. Prehitro hočete, ljudje, da zraste bukev, ki za novo mizico bi šla, da daste nanjo robček bel. Zato ne mislite, ljudje, da Mlečna cesta vaša je vsa. Stopite raje iz teme na luč, da si v lase pripnete, kar je res. VENEC POLJSKEGA CVETJA I. MOČVIRJE Skozi močvirja stebrišč in steblik prezira premikam se počasi in bronasto so zapečena vesla, ki lomijo se na postriženem zaupanja strnišču. In že se vrv je z dlanjo spojila, ki več ne more vleči po zavesi mrzle vode čolna hrastovega, ki v mesečini sveti se na vekah mi kot križ granitni. A ustaviti se želja ne obstaja več, z upanjem prebijam se kljub megli na očeh. II. HREPENENJE Z upanjem prebijam se kljub megli na očeh, agonije vendar mora biti enkrat konec za smisel te vrvi, krvi, poti nesrečne, da se srce spočije v senci svojih potnih kapelj. Saj ko zagleda senco to, spomina sel prinesel misel bo na čase, ko pod njo studenec pil veselja sem, poslušal pesem ptic svobode, vohal sladki nektar sreče. Hrepenenje še ostane mi, ugasne ne, da našel bi nekje rešitve luč. III. MAK Da našel bi nekje rešitve luč, zazdi se v trenutku mi, ko vidim s pregorelimi očmi na črti blata pomladne rdečice madež svež. Žametni cvetovi maka spogledujejo se z mano in pred nos molijo mi nebeške rose skledice, ki so nabrali skupaj jih, da darujejo življenjski eliksir pomladi. Zaceli rane in zašije mi obleko žamet ta, rdečo, kot rdeča kri je, ki cedi se iz srca. IV. VRTNICA Rdečo, kot rdeča kri je, ki cedi se iz srca, bom vrtnico utrgal tam ob poti, da bom v močvirju jo naslednjem položil si na usta in bo vsem svetila. Škrlat naj svoj ljubezen izžareva, vsem z nasmehom boža duše, kot poletni veter ^ T Url 11# stran 43 trave spravi v radost s plesom svita, da pozabijo na točo, ki jim diha za ovratnik. Uiti izpred dejstva gnusi se in te besede smisel je dokazati, da cilj ni moj. V. KRUH Smisel je dokazati, da cilj ni moj sedeti kot predpražnik na obodu sanj in čakati preproge iz brokata, ki jih v resničnosti požrejo molji. Kaj pomaga ti, če v dar dobiš cel koš izpraznjenih lupin srebrnega oreha, če kruha nimaš, ki ti ga je mati kot svojo lastno kri zamesila s solzami. Srebrni sij prevelik je za dva in želja sili: znebiti se življenja dveh strani, nasmeha, joka. VI. BOLEČINA Znebiti se življenja dveh strani, nasmeha, joka in neskončnega pogledovanja proti nebu za usmiljenosti koš, prijaznosti, je želja pretrganih dlani, stopal, prebodenih z osatom greha, ki kot cvetni prah se zdi, ko posipa stran 44 ■H ■ • > ■ Wi i mi lase in jim stori, da prehitro osivijo. Trizob zabada se v prsi, išče mesto, ki še bolj bi me skelelo, kot boli te brata laž. Smrti dah grozi, a vendarle preprosto vem, da iskanje Njega moja je naloga. VIL SENCE Da iskanje Njega moja je naloga, me vsakokrat ponovno zjutraj strezni, ko sen mi z roso vzame Bog in te odpre oči, da vidim sence v močvirju strašnem, temnem, da postane svetlo spet na nebu z modrimi oblački. Brez teh, ki skupaj z mano so v močvirju istem, bil bi le kot slap brez vode; tako pa v Njegovih rokah škarje sem, ko trnov grm režem, da osvobodim. VIII. SVOBODA Ko trnov grm režem, da osvobodim vse tiste, ki na mrtvem polju so zaspali brez moči in volje, vere, trgam hkrati še vezi, ki me drže na zemlji. stran 45 liill In bolj kot trgam svoje oblačilo, da obvežem smrtne rane njim, ki se pote v boju, sam postajam bel kot sneg, ko bližam se vinogradu na sončnem griču, da poiščem plod močvirja, sončnih žarkov; ko najdem ga, resnično, večno zaživim. IX. SRCE Ko najdem ga, resnično, večno zaživim, ne bom kot prej le taval, omedleval. In vonjal večni vonj bom lipe, srkal vode večnega vodnjaka, pel življenja dni. Vse dam za to: življenje svoje in srce. Če treba je, raztrgam ga na kose tisočere, ga razdelim v prsi, kjer so izumrla, da spet živijo in delijo še naprej, naprej. Jaz košček obdržim, samo da ljubim in tja vrnem se, kjer je začetek srca korenin. X. ALFA IN OMEGA Tja vrnem se, kjer je začetek srca korenin, ko zemlji tempelj prepustim, v katerem duša je zorela, da lahko na Tvoj oltar prinese sad, ki ga požela je edinkrat - zate. lilllllliiilll: stran 46 v- m *. »fr In ko ga sprejmeš, salva bo topov nebeških oznanila, da si me vesel, če izgubljen se vrnem na nebesnih ptic peruti, potopljen v modrino svilnate modrosti. Le še spomin bo bled ostal na kruto pot skozi močvirja stebrišč in steblik prezira. MAGISTRALE Skozi močvirja stebrišč in steblik prezira z upanjem prebijam se kljub megli na očeh, da našel bi nekje rešitve luč, rdečo, kot rdeča kri je, ki cedi se iz srca. Smisel je dokazati, da cilj ni moj znebiti se življenja dveh strani, nasmeha, joka, da iskanje Njega moja je naloga, ko trnov grm režem, da osvobodim. Ko najdem ga, resnično, večno zaživim, tja vrnem se, kjer je začetek srca korenin. KLIC VSILI Pojemajo valovi nežno živi, plahi so njih zdihi, trudne veke, nastopa čas umiranja oseke. Srce mrakobno spi, pusti, da ti utripi mu pojo in ponesò mu v uho jeseni spanca rime. In koža se upogiblje. Pod zlovešče zalim glasom pevca, ki v brenč sanjavi jo zaziblje. Še zadnji brizg krvi nepotešitve, poslednji žvižg brezupa, ki v večera zoro splava brez vrnitve. Šepetavost trepetava, smeh izkrivljeni, pozabljena Goščava. In predirljivi sen. Pojoči dan praznine, ki ponuja biserno dolino, ki zbira stvarnosti zlatnino, ki otipno daje dragotin mrzlino. Krvave prsi, tresavica laži in sanj. 911!! 911!! Gemello unico stran 49 ... SLADKOR Soj Ledenih sanj, Le mrk vtopljeni vanj, Angelov črnikav pot, Drget norčavih orhidej povsod Kres rešeniških svečenikov Ovit z dimeno haljo krikov Barv se močvara blodna zliva vame A mojega duha ne prevzame. Radost varljiva na jasah poželjenja Apatičnost postanega stremljenja Zatrte ode za besede večne Korale spačene, a srečne Razdrti most iz kamnov otipljivih In železni svet Nerazumljivih Treba bo stran, v sinjino plamenečo, Jasnino senc vidim pretečo, A vseeno ... Gemello unico ANGELSKA ČETRT V noči, polni radostno hromečih vznikov, otopelo srečnih kapelj mraka, zatohlih vonjev spanca čutov, poslal sem angela, da bi ti naproti stopil, tja, v Angelsko četrt in segel ti v roko. Prikimal je, raztegnil srebrni ustni v nasmeh in mi bil poslušen. Ždel sem sam v sobici, kjer sladkal sem se s samoto, čakajoč na angelska krila, da zasvetijo se na okenski polici. Čakal sem na krilatca, da te pripelje pred goloto mojo, goloto neznanca, ki v nočeh razburkan zajemal je prgišča zvezdnega tobaka, da krotil je kobro strastno v sebi, kradel panove piščali orkestru Rimske ceste, da igral je kači melodije potešitve. stran 51 ■ ...............«..... ■ Angel zabliskal se je, položil mi je dlan na ramo, dlan, s katere se je usipal prah tvojih dotikov. Molčal je, a iz oči njegovih sem razbral: "Angeli bratom svojim ne burkamo srca z nemiri, da vodili bi jih s sabo na popotovanja dolga." TIHA MELODIJA VIOLINE Bila je nedelja, 25. december, leta 1983. Prvič po mnogih letih je bilo za božič res lepo vreme, zimsko, a ne premrzlo. Sonce je sijalo, ko je množica ljudi drla v cerkev k božični maši. Sara je z zanimanjem opazovala ljudi, ki so vstopali v cerkev. Od doma so se odpravili že okrog devetih, saj so morali čez mejo, sploh pa je bila cerkev ob takih praznikih polna skoraj eno uro pred mašo. Tako so potem eno uro čakali v cerkvi, toda vsaj sedeli so. Sara je sedela v tatovem naročju in se igrala z njegovimi prsti. Ni se mogla načuditi, kako ima tata lahko tako velike roke in spraševala se je, ali se bo to kdaj zgodilo tudi njej ali pa bodo njeni prsti ostali tanki in nežni, kot prsti njene mame. Pogledala jo je in se vsa ponosna nasmejala, ko je pomislila, kako lepo izgleda, kadar se »uštima«. V maminem naročju je sedela Liza, Sarina enoletna sestrica, poleg njiju pa še Simon, njun starejši bratec. Vedno, ko je bila tako obkrožena z vso svojo družino, se je Sara počutila varno in srečno. Potem jo je iz njenega razmišljanja zbudil jok dojenčka v naročju gospe, ki je sedela pred njimi. Nadenj se je sklanjala svetlolasa deklica njenih let. Imeia je najlepše lase, kar jih je Sara kdaj videla. Bili so tako dolgi in svetleči in na njenem hrbtu so se bleščali ravno tako kot med, ki ga je nono prelival v kozarce. Dojenček se je potolažil in deklica je obsedela na svojem mestu. Sara jo je skrbno opazovala. Bila je oblečena v rdeče krilce in svetlo moder plašček in neprestano se je obračala naokoli. Nenadoma se je popolnoma obrnila in se zagledala Sari v oči. Nekaj časa sta se molče opazovali, potem pa se je svetlolas deklič prvi nasmehnil. Sara ji je vrnila nasmeh in jo plaho pobožala po njenih dolgih, gladkih laseh. Celo mašo se je potem igrala z njimi, tata jo je nekajkrat opozoril, vendar ni nič pomagalo, bila je popolnoma očarana. Deklica pred njo pa se je le nasmihala, ko ji je neprestano spletala kitke in jih spet podirala. * * * »Ura je natanko dve minuti več kot takrat, ko si me zadnjič vprašala - osem minut čez devet.« »Ampak mama, Sara bi morala biti že tu!« je razburjeno zavpila svetlolasa deklica. »Saj vem, Anja, ne bodi tako tečna, no. Mogoče je bila daljša vrsta na meji ali pa so se morali še kje ustaviti, saj bo prišla.« Anja se je razočarano obrnila stran. Kako to, da mama ne more razumeti, kako pomembno je, da pride Sara k njej? Odkar sta se spoznali, to je bilo kakšna štiri leta nazaj, njuni starši pravijo, da za božič, ampak ona se tega ne spomni, sta bili najboljši prijateljici. Res je, da v šolo nista hodili skupaj, ker je bila Sara doma v Gorici, to je onstran meje, kljub temu pa sta skupaj preživeli skoraj vsako popoldne, da o vikendih in počitnicah niti ne govorimo. Sarina mama je biia Italijanka, njen oče pa Slovenec, živeli so v Gorici, tako da so bili Sara ter njena sestra in brat lahko v stiku z obema kulturama. V šolo so hodili v Italiji, in to v slovensko, redno pa so tudi prihajali na obisk k starim staršem v Novo Gorico. Pravkar sta skupaj sestavljali hišico za barbike. Sara je sicer imela svojo, tako iz trgovine, vendar sta kmalu ugotovili, da je premajhna in veliko preveč krhka za njune igre. Zato sta pri Sarini noni izprosili staro omarico za čevlje in nonota prepričali, da ji je snel vratca in hrbtišče. Imeli sta srečo, da je Anja stanovala čisto blizu Sarinih starih staršev, zato sta se lahko s hišico ukvarjali vsakokrat, ko je Sara prišla v Novo Gorico. Tako se je zanju začela nova igra; omarici sta začeli dodajati stene, ki jih je nono pridno in čisto po naročilu rezal iz odstranjenih vratc. Počasi je tako nastajala hišica, za katero sta sami izdelovali opremo. Prav danes naj bi iz lesenih kock, ki jih je sicer imel nono za kurjenje, Anja izdolbla stole, Sara pa bi iz noninih starih zaves sešila blazine zanje. Zdaj pa je ni bilo od nikoder! Nenadoma je Anja zaslišala telefon in mamine korake, ko je odšla dvignit slušalko. Tačas se je izmuznila mimo nje ven iz stanovanja in se usedla na stopnice, da bi tam počakala Saro. Bila je zelo jezna nanjo, saj sta se zmenili, da bosta ves dan preživeli skupaj, ker je Sara naslednjega dne odhajala na počitnice k teti v Milan za teden dni. Čez nekaj minut je mama prišla na hodnik in Anja je že čakala pridigo o tem, da spet sedi na betonu in da si bo prehladila zadnjico. Toda tokrat se je mama usedla poleg nje in ji tiho rekla, da se je zgodilo nekaj groznega. Anja jo je začudeno pogledala, mama pa je nadaljevala. »Sara je danes zjutraj pripravljala prtljago, da bodo jutri odpotovali v Milan.« »Ja, vem, in ravno zato bi morala priti danes bolj zgodaj k meni, pa je še zmeraj ni!« je užaljeno zastokala Anja. »Tudi njena mama je pripravljala prtljago in je odšla po kovček na podstrešje po nekakšni lestvi...« »Ja, oni za na kaščo sploh nimajo stopnic, tako kot teta Majda, oni imajo tako lestev, ki se jo da spraviti in je sploh ni videti, ko je spravljena. Ampak veš, kako strmo je! Sari sploh ne pustijo plezati gor, če ni nobenega zraven! In ...« »Poslušaj, ko je plezala dol, ji je na lestvi zdrsnilo in je padla.« »Ojej, to je pa nevarno! Veš kako visoko je in še stopnice za v garažo so spodaj!« »Ja, in ... Sarina mama ... khm ... je padla ... in ...« »In?« stran 56 X * »Zlomila si je vrat.« »Ojej, ali to pomeni, da bo morala imeti mavec okrog vratu? Simon si je lani zlomil roko in je moral tri tedne nositi mavec! In tako je bolelo, če je zamahnil z njim, ampak mu niso pustili. Kako bo pa govorila, če bo imela vrat v mavcu?! Saj...« »Ne, Anja, to pomeni, da je Sarina mama ... umrla.« »Umrla?« * * * Sara je položila violino v kovček in si slekla vrhnjo majico, saj ji je bilo že pošteno vroče. Že čez nekaj trenutkov je kot ponavadi pritekla v sobo Anja in jo vihravo objela. »Čudovito je bilo! Mozart zveni popolnoma drugače, ko ga ti igraš!« »Anja, to je bil Vivaldi,« se je nasmehnila Sara. Anja ji je pokazala jezik. Na glasbo se ni preveč spoznala, toda na Sarine nastope je hodila redno, ker ji je bilo všeč poslušati prijateljico, kako igra, in jo gledati, kako se v svoje igranje popolnoma vživi. Violino je začela igrati nekaj mesecev po tistem, ko ji je umrla mama in od vsega začetka so njeni učitelji govorili, da je naravni talent. Anja je na tihem sumila, da Sara s pomočjo violine pozablja na svojo žalost, toda čez nekaj časa ji je Sarin oče zaupal, da je njena mama nekoč igrala violino in da je bil to njen najljubši instrument. V kovčku za violino je Sara vedno imela pripeto mamino sliko in pred nastopom jo je obredno pobožala z očmi in šepnila nekaj besed. Vse to je Anja vedela, vendar je Saro dobro poznala in je ni hotela vznemirjati s tem, da bi drezala v njene rane. V nasprotju z Anjo, ki je vedno govorila in je svoja čustva spravila na plano isti hip, kot so se pojavila, je bila Sara bolj molčeče narave, stvari je dvakrat premislila preden jih je izrekla, kadar pa je šlo za njeno intimo, se je njena previdnost potrojila. Prav zato verjetno ni imela veliko prijateljev, bala se je preveč navezati se na druge, ker jo je bilo strah, da jo bodo pustili samo. Z Anjo pa sta neprestano tičali skupaj, njuno prijateljstvo je bilo tako globoko, da sta tudi, kadar nista govorili, vedeli, kaj si misli druga. Anja je bila vedno polna energije, pravi mali tornado, ki se nikoli ne ustavi. V šestem razredu jo je končno usmerila v eno samo stvar - košarko. Igrati je začela predvsem zato, da bi se znebila nekaj odvečnih kilogramov, ki so bili, kot je pravila njena mama, le »otroška rezerva«, vendar so jo neznansko motili. Predvsem takrat, ko je bila pri Sari doma in je bil poleg tudi njen brat Simon, ki je ravno takrat pričenjal srednjo šolo. Sara je seveda vedela za Anjino skrivnostno zaljubljenost in je po svoje razumela prijateljico, saj je bila tudi ona nora na svojega velikega brata, ki je vedno imel čas zanjo. Kakorkoli že, košarka je postala Anjina strast in tudi Sara, ki se na šport prav zares ni spoznala, je morala priznati, da je Anjina igra iz meseca v mesec boljša in zdaj, po dveh letih, je bila Anja najboljša igralka svojega moštva. Sara ni bila nikakršen športni navdušenec, vendar je rada opazovala Anjo, kako vlaga vsak delček sebe v igro, ki ji toliko pomeni. Zato ji ni bilo težko spremljati vsako njeno tekmo in se veseliti njenih uspehov. * * * Dve dekleti sta ležali na robu pomola in noge so jima bingljale nad morsko gladino. Bil je deseti avgust, noč, ko naj bi z neba padala toča kometov, in Anja je bila kot vsako leto na morju s Saro in njeno družino. »Rada bi delala nekaj, v čemer se lahko čutiš živega, nekaj, kar ti napolnjuje življenje. Rada bi delala z ljudmi, jim pomagala in se od njih učila. Rada bi delala nekaj dobrega in hkrati zanimivega. Rada bi ... Kakšna ideja?« Zagorelo dekle dolgih pšeničnih las in svetlih oči se je obrnilo k svoji prijateljici. »No ja, zdi se mi, da lahko fiziko črtava, kaj praviš?« se je zasmejala Sara. »Ti se kar šali,« se je namuznila Anja, »ampak jaz se bom morala marca vpisati na eno fakulteto, katerokoli že. Uf, blagor tebi, ki natančno veš, da boš postala uspešna glasbenica in se že vidiš na glasbeni akademiji in na koncertih Evrope in sveta!« »Ja, ja, in ko bom na vrhuncu slave, se bom v svoji limuzini, na poti v svojo marmornato vilo z bazenom in tremi igrišči za golf, spomnila nekdanje prijateljice, ki mi je grenila mladostna leta, in jo blagovolila poiskati. Našla jo bom v podrti stari hiši, kako kot kuharica v vaški šoli preživlja svojih dvanajst otrok in zapitega moža, in je ne bom spoznala zaradi njenih dodatnih sto kilogramov.« »Sara!!!« * * * »Ne morem verjeti, da gre Sara res v Moskvo,« je rekel Anjin brat pri kosilu. »Ti kar verjemi, res me zapušča,« je zagrenjeno odgovorila Anja. »Daj no, ne bodi sebična! Moskovska akademija je pojem glasbene umetnosti, zanjo je to izjemna priložnost.« Čez dve uri sta se Anja in Sara dobili v kavarni na Bevkovem trgu. Vedno sta se srečevali v Novi Gorici, ker je Sara rada hodila domov, kot je govorila. Oboževala je staro Gorico, njene mnoge male kotičke, ki jih večina ne pozna, duh italijanskega temperamenta, živega tudi v njej, toda zanjo je bila dom Nova Gorica, hiša njenih starih staršev, priseljencev s Trnovske planote. Zanjo je bil domač stari Panovec, razmajana klopca v njem, na kateri sta z Anjo presedeli toliko ur. Anja je že sedela, ko je vstopila Sara. Kako je drugačna od takrat, ko sva bili še majhni punčki, je pomislila. Toda potem se je popravila, v resnici se ni ne vem kako spremenila. Še vedno ima iste črne oči in iste svilnate kodrčke, še vedno ima na obrazu zasanjan izraz petletne deklice. Njen pogled še vedno skrbno opazuje dogajanje okrog nje, njena hoja spominja na hojo izgubljene deklice. Lepa je, ta naša Sara, je pomislila. Dolgo sta se pogovarjali o vseh mogočih rečeh, le o njenem odhodu ne. Ves čas sta mislili, da bosta jeseni šli skupaj v Ljubljano, Sara na akademijo, Anja pa se je končno odločila za novinarstvo, pogovarjali sta se o skupnem stanovanju, o skupnih potovanjih ..., a ... * * * »Ne vem več, kaj naj storim. Tega otroka ne morem imeti! Strah me je. Kaj bo potem z mojim študijem? Kaj bo potem z mojo kariero? Saj bi rada imela otroke, a ne zdaj! Povej mi, kaj naj storim?!« »Anja, ne nori! Ta otrok je del tebe. Ne moreš ga ubiti! Anja, če narediš splav boš ubila živega človeka ^svojega otroka, ne nori! Saj se boš pretolkla. Če se bo kdo, potem se boš ti. Daj no, jaz bom pa teta temu otroku, saj ne rabi očeta, če ima naju dve!« »Naredila sem to. Sara, ubila sem ga. Moj Bog, ubita sem ga!« »Sara, zakaj mi ne odpišeš? Prosim, Sara, ali nisi dobila mojega pisma?« »Kje si? Zakaj ne odgovarjaš na moja pisma? Sara, potrebujem te. Saj vem, da ni bilo prav in ne moreš si misliti, kako mi je žai! Ko bi vsaj mogia ... Veš, zadnje čase, ko hodim po ulici, vidim vedno več otrok. Moj bi bil zdaj star pol leta. Sara, kako sem mogla?« »Sara?« * * * Sara je bolna. Hudo bolna, je rekel Simon. Pravijo, da bo živela ie še kak mesec. Rak... Anja je sedela na fotelju poleg telefona, kamor se je zgrudila, ko je izvedela to grozno novico. Njena najboljša prijateljica! No ja, zadnja leta nista imeli prav veliko stikov. Od takrat, ko ... od takrat Sara ni hotela več govoriti z njo. Anja je vedeta, kako zelo ji je zamerila to, da otroka ni obdržala, toda lahko bi razumela, da tega preprosto ni zmogla, lahko bi jo vsaj poskušala razumeti. Ja, takrat, ko bi ji morala stati ob strani, ji je obrnila hrbet. Zaradi svojih bedastih načel je zapustila svojo najboljšo prijateljico. In Anja je bila zaradi tega dolgo čisto na dnu. Živeti je morala z zavestjo, da je ubila svojega otroka, poleg tega pa je izgubila tudi svojo najboljšo prijateljico in to takrat, ko bi jo najbolj potrebovala. Čez čas se je sicer pobrala, vendar je v njej zamrla ljubezen do Sare. Kar je bilo še hujše, ni je mogia sovražiti, ker ji je pomenila preveč, njuno slovo je pustilo le globoko praznino, ki je niso mogle napolniti ure in ure študija, noči, polne zabave, potovanja po vsem svetu. Sprva je bilo vse tako čudno brez Sare. Toda človek se vsega privadi in čez nekaj časa je postalo to, da je sama, nekaj normalnega. In razraščala se je njena jeza na Saro; saj vendar ni imela pravice tako obsojati njenih dejanj. Toda ... zdaj ... umira...? Ne, ne to dekle bistrih oči, ne ... ta tiha voda, ki globoko dere. Ne ta močna osebnost, ki se skriva za tiho melodijo svoje violine, ne ta nežna punčka, ki jo boža po laseh,... ne... * * * Bilo je toplo pomladno jutro, sonce je sijalo na vso moč in v zrak je puhtelo veselje, ki ga je vzbudilo sonce, ko se je končno prikazalo izza temnih oblakov. Sara je utrujena od še ene neprespane noči ležala na postelji in opazovala otroke v parku pred bolnišnico. Bila je popolnoma izčrpana od bolečin, ki so razjedale njeno telo, in od skrbi, ki so ji trgale dušo. Njena violina je ležala v kotu, že dolgo tiha in osamljena, saj Sara ni zmogla igrati že kakšen mesec. Njene roke so bile prepočasne in pretežke, zabuhle od vseh zdravil in injekcij. Ležala je na postelji in zazrta v otroško veselje na trati razmišljala o vseh stvareh, ki bi jih spremenila, če bi imela možnost še enkrat zaživeti. Večkrat je tako sanjarila, iz sanj je črpala moč, da se je pretolkla skozi muke resničnega dneva. Nenadoma so se odprla vrata in v sobo je posijalo sonce. Bila je tista deklica svetlih las, ki jo je Sara redno videvala v svojih sanjah. Sedla je na stol poleg postelje in njene modre oči so se zastrmele v izmučen Sarin obraz. »Tu si,« je šepnila Sara. »Tu sem,« ji je odvrnila deklica in njen glas je zvenel milo, kot nežna melodija tihe violine. * * * Temni oblaki so zakrivali nebo nad Gorico. Dežne kaplje so se odbijale od marmornih plošč, drsele po cvetju v kamnitih vazah, cvrčale po pokrovih komaj še tlečih sveč, se vpijale v požrešno zemljo odprtega groba v desnem kotu pokopališča. Tiha pesem narave je spremljala drsenje hitrih korakov, spust krste in tiho, pojemajočo melodijo violine, ki je igrala v ozadju. Dve deklici sta sedeli na robu gomile in noge so jima bingljale nad praznino. Ena se je obrnila k drugi in jo začeta božati po dolgih gladkih laseh. Čez čas je prenehala in se ji nasmehnila. Pobožala jo je po iicu in nato skočila v praznino. Maia svetlolasa deklica je ostala sama in dolgo zria za izgubljeno prijateljico. stran 64 m Mateja Doles ISKROSKOP OVEN Vaša živčnost izhaja iz prezaposlenosti. Slednja je posledica slabe organizacije dneva, ki je zopet posledica prezaposlenosti. Začaran krog, iz katerega ni videti izhoda. Svojo jezo stresate nad drugimi. Vedite, da to ni rešitev Vaših problemov. Poskusite raje z meditacijo! denar: dobro ljubezen: bitka se začenja popravci: ne podcenjujte svojih sposobnosti Mars je v zmajevem položaju, kar pozitivno vpliva na vašo karmo in energijo. Izkoristite to! Opozorilo: ne pozabite, da niste sami na svetu! Naberite kaj rožic in bodite kreativni. denar: srednje ljubezen: ni še pravi čas; ostanite pri prijateljstvu popravci: če je volja je znanje; če je znanje, ni popravcev BIK m I|r?: DVOJČKA Pričarati boste znali prijetno in toplo ozračje. Pazite - v poletnih dnevih so pogosti požari! Ne lenarite preveč. Dobite si kakšno športno aktivnost ali pa se naučite kakšnega novega jezika. Če se__odpravljate na piknik, vzemite s seboj odejico in košarico polno dišečih darov narave. denar: ne bodite skopi ljubezen: včasih je preprosto najbolje sanjati popravci: zamislite se nad nastalo situacijo Sedaj je pravi čas, da spet pokažate svoje darove. Tudi Venera vam je naklonjena, tako da boste v tem časovnem obdobju nadpovprečno lepi in privlačni za nasprotni spol. A ne pozabite: kak mozolček je vseeno dobro prikriti. denar: začnite rentno varčevati ljubezen: ujemite iskrice popravci: trenutno so zvezde in planeti bolj naklonjeni ljubezni kot učenju RAK ffS stran 66 II f - LEV To je čas, ko boste levi pogosto spreminjali svoj obraz; v enem samem dnevu se boste večkrat spremenili iz rjoveče zveri v ukročeno mačko. Bodite nežni in prizanesljivi - takega Vas ima okolica najraje. Ce se pokaže priložnost, si prebarvajte sobo. Izberite barvo, ki se najbolj sklada z Vašo osebnostjo (poskusite s pastelnimi barvami). denar: bolj slabo kaže ljubezen: počakajte še malo; Vaš čas se začenja v začetku avgusta popravci: nikar ne skoparite z znanjem Ì C DEVICA Ne pustite soncu, da Vam uniči Vašo čudovito pričesko. Primerno zaščitite tudi kožo, i saj pretirano sončenje povzroča kožnega raka. S partnerjem bosta malo govorila. Poskrbite, da bo 1 komunikacija stekla. Najbolje bi bilo, če skupaj obiščeta solarij. denar: vodite evidenco prihodkov in izdatkov ?T* stran 67 ::. ljubezen: ne skrivajte svojih čustev popravci: bolj optimistično, prosim! C U' TEHTNICA Ne bodite tako zaletavi. t Prisluhnite starim strašem, ki Vam že kar nekaj časa poskušajo pomagati. Če pogledate na stvar iz čisto praktične strani - babice vedno pripravljajo odličen "štrudel". Pazite, da se Vam ne nakopiči delo - bližnji vam ga bodo namreč rade volje prepustili. Poskrbite za trebušne mišice. denar: nekaj časa še ne segajte pregloboko v denarnico ljubezen: tokrat boste glavni Vi popravci: poskrbite, da bodo počitnice tudi za Vas čimprej brezskrbne ŠKORPIJON Če imate priložnost, se najejte svežega sadja, ker bo to dobro delo Vaši prebavi in bo sprostilo energijske cone. Pazite, da ne poškodujete svojega duhovno-energetskega bitja. Poiščite harmonijo. Poslušajte veliko glasbe in slišano tudi ilustrirajte. denar: odlično ljubezen: partnerja bo privlačila Vaša nova podoba popravci: zdi se, da se še ne zavedate povsem, kako pametni ste Sonce že pripeka, Vi pa še kar naprej hodite po svetu v zimski kolekciji. Da, da, čas je za nakupe. Vživite se v položaj - naj Vas vodi Vaš instinkt in čut za barve. Ne bodite preveč predrzni, sicer boste izgubili vse prijatelje (ki ne znajo ceniti Vašega čuta za modo). denar: Vaša hranilna knjižica je dovolj polna ljubezen: sonce že vpliva na Vas popravci: če bi namesto poslušanja trave, kako raste, več truda vložili v sledenje pri pouku, bi morda še šlo STRELEC KOZOROG Zelo natančno znate opisati kaj Vam ni všeč, ne znate pa povedati kaj bi radi. Bodite no malo bolj radodarni s komplimenti! Na koncu smo vsi le zmotljivi ljudje in gotovo imate tudi Vi svoje napake. Ena izmed njih je gotovo Vaša zamazana avra. Očistitejo jo preden se madeži vpijejo. denar: ponudilo se Vam bo veliko možnosti za zaslužek - izkoristite jih s premislekom ljubezen: bodite bolj prizanesljivi popravci: ne zanašajte se preveč na to, da gre v tretje rado VODNAR Končno poletje, končno y :.