življenje in svet Tedenska priloga „jutra" Štev. 40. V Ljubljani, dne 15. oktobra 1927. Leto I. —s. Stoletnica M Lansko leto je minilo 100 let obstoja najstarejše in ene najvažnejših srbskih kulturnih organizacij, »Matice Srpske« v Novem Sadu. L. 1926 se proslava tega izredlnega jubileja iz raznih razlogov ni vršila in mu je posvečeno letošnje leto. V ta namen je priredila »Srpska Matica« letos od 1. junija do 15. julija jugoslovensko umetnostno razstavo v Novem Sadu. Pripravlja veliko jubilejno Spomenico in reprezentativno delo o srbski umetnosti v Vojvodini, vrhu tega sklicuje kongres jugoslovenskih kulturnih in prosvetnih društev. »Srpska Matica« je starejša od »Slovenske Matice« in »Matice Hrvatske«; bila je tedaj začetek našega matičarstva. Nastala pa je pod češkim vplivom v dneh, ko so bili kulturni stiki med slovanskim severom in jugom zelo živahni, saj je bil ravnatelj srbske gimnaizije v Novem Sadlu sloveči češki jezikoslovec P. P. Šafarik. Jubilej te najstarejše jugoslo-venske kulturne organizacije, ki deluje nepretrgoma od 1. 1826, nam nudi priliko, da seznanimo slovenske čitatelje z njenim delovanjem, zlasti še z razmerami, v katerih je nastala. Vojvodina ima v srbski kulturni zgodovini odlično mesto. Po pravici imenujejo nekateri Novi Sad »srbske Atene«. V Srbiji, ki se je bila jedva osvobodila turške oblasti, se kulturno življenje več desetletij ni moglo razmahniti. Politični boji so prinašali reakcijo in v razvnetem strankarskem ozračju se ni čutila potreba kulturnega, zlasti še književnega tekmovanja v duhu svo-bodle in napredka. Tako so bile n. pr. pesmi Branka Radičeviča nekaj časa v Srbiji prepovedane, takisto spisi Vuka Karadžiča. Srbija je najpozneje sprejela Vukov jezik in pravopis. Vojvodina, ki je imela v Ogrski nekako avtonomijo —• vsaj v cerkvenem pogledu — je bila okrog 1. 1848 in zlasti v šestdesetih letih ognjišče in žarišče srbske narodne prosvete. Preden pa se je srbsko kulturno drevo v Vojvodini razkošatilo, so poganjale bolj skromne zeli v Pešti. Ondi se je 1. 1826 sporazumelo šest peštanskih Srbov — trgovcev s pravnikom Jovanom Hadži-čem, da osnujejo dlruštvo, ki bo izdajalo časopis »Serbski Letopis«, katerega je bil začel leto dini preje izdajati profesor Margareševič. Slo je tedaj za tiče Srpske izdajateljsko društvo, a že kmalu se je bila pojavila misel, da postani »Matica Srpska« občekulturoa organizacija, ki naj se posveča blaginji in napredku Srbov, bivajočih na ogrskih tleh. Začetek je bil težak, ker so oblasti ovirale razvoj novega društva, boječ se »pansla-vizma«, starega strašila Metternichove politike, ki je tudi Madžare navdajalo s strahom. »Srpska Matica« je vse do 1. 1864. životarila v Budimpešti. V tem času je izdala več knjig »Letopisa«, ki nudijo bolj skromno, vendar pa docela zanimivo sliko takratnih kulturnih razmer in stremljenj. Kaj je bilo gibalo srbske kulture pred 1. 1848? Kakor se je pri nas takrat mnogo premišljevalo, ali naj sprejmemo hrvatski jezik oziroma so se vršili boji med raznimi pravopisi, dokler nismo sprejeli gajice, kakor so Hrvatje odpravili pisanje v narečjih in sprejeli hercegovinsko narečje kot pismeni jezik, tako so se tudi redki srbski izobraženci • ukvarjali s premišljevanjem, kam bi usmerili narodbo kulturo. V knjigah se je pisal jezik, ki je bil izumetničen. Imel je veliko sta-roslovenske in ruske navlake, ker so srbski pismouki izpovedovali nekako vseslovansko vero. Misleč, da je staro-slovenski jezik stari srbski jezik, niso opazili neprimernosti take pisave za razvoj srbske književnosti. »Matica Srpska« je prebila s svojim »Letopisom« vse krize tega prehoda, ki se je zavlekel tja do šestdesetih let. »Letopis« je imel važno vlogo pri oblikovanju srbskega pismenega jezika, zlasti v letih, ko se je vedno bolj uveljavljal glas znamenitega zbiratelja srbskih narodnih pesmi in besednega zaklada Vuka Stef. Karadžiča. Karadžič je deloval skupno s Slovencem Kopitarjem, ki ima velike zasluge tudi za slovenski pismeni jezik. Vuk in Kopitar staproma-trala kulturne probleme slovanskega juga 'bolj hladno in stvarno. Karadžič je spoznal, da slavenosrbstvo nima prave osnove in da je »slavenstvovanje« v knjigah nevzdržno. Treba je upeljati jezik, ki ga govori ljudstvo in v katerem so zložene narodne pesmi, največji zaklad, ki ga je imelo srbsko ljudstvo in ki je vzbujal pozornost celo pri velikih omikanih narodih (srbske narodne pesmi je zelo čislal in po italijanskem prevodu prevajal v nemščino znameniti pesnik Goethe). Slovenosrbi so bili iz-prva ostri nasprotniki teh preosnov; trdili so, da je Vuk dlunajski plačanec, ki hoče Srbe poavstrijčiti. Ta argument je bil posebno priljubljen v Srbiji. O jeziku so pravili — docela v duhu starega, takrat že preživelega klasicizma — da mora biti »vzvišen«. Vukov jezik pa je baje prostaški, ker ga govori vsak pastir, zato ni primeren za svete knjige in za lepo slovstvo; vrhu tega oddaljuje srbstvo slovanskemu izvoru, zlasti še 'Rusiji. Čas pa je bil na strani Vuka Karadžiča in njegovih pristašev. Mladi študent iz Sremskih Karlovcev Branko Radičevič je izidal 1847 zbirko pesmi, natisnjeno v novem pismenem jeziku in v Vukovem pravopisu. Takih pesmi dotlej Srbi še niso imeli. Celo zagrizene nasprotnike novega črkopisa so presenetile. Karadlžič itn njegov prijatelj Gjuro Daničič sta se lotila prevajanja svetega pisma in ustvarila pravo jezikovno umetnino, ki je še danes dobra šola srbohrvatskega pismenega jezika. Čedalje bolj je čas razoroževal starokopitneže. Ko je stopila na plan Oimladina, pakret mladih, narodno prebujenih in evropsko mislečih vojvodinskih in sremskih izobražencev (Sveto-zar Miletič itd.), so bili jezikovni in čr-karski boji v glavnem že v ozadju. Takrat so se tudi med Hrvati in Slovenci ustalili pojmi o narod,ni kulturi; prodrlo je spoznanje, da je kulturni razvoj mogoč le v najožjem stiku z ljudstvom. Tako je bilo vprašanje jezika samo ob sebi rešeno in kulturno zgodovino Ju-goslovenov so jele oblikovati tri kulturne individualitete (srbska, hrvatska in slovenska); četrta (bolgarska) je bila stoprav v povojih. Ves srbski preporod se je izvršil v glavnem v Vojvodini. »Srpska Matica« mu je bila zvesto zrcalo. Mimogrede bodi omenjeno še to-le: Eden izmed sodobnih jezikoslovcev Jovan Subotič je v »Letopisu« nastopali zoper ilirsko ime, branil pa je idlejo tega gibanja in predlagal jugoslovensko ime, preverjen, da so Srbi ;in Hrvati en narod. (»Letopis« 1847). L. 1864 se je »Srpska Matica« preselila v Novi Sad, ki je postal med tem pravo središče srbskega1 kulturnega gibanja;. S to selitvijo se je začela za njo nova doba, čeprav je bila slej ko prej torišče bojev in neumornega iskanja novih poti. Predsednik je postal vla-dika Platon. Medtem je njeno premoženje s prispevki in volili raznih mece- nov že precej naraslo. Pod vplivom Omladine, ki je zastopala nazor, dla je treba srbskemu narodu predlvsem znanosti, je postal »Letopis« resno znanstveno glasilo. Za širše sloje je jela »S. M.« izdajati zabavni časopis »Matico«. Začelo se je razpravljati (1. 1869) o potrebi izdajanja knjig za ljudstvo, o izročitvi »Matičine« knjižnice javnosti, o prirejanju predavanj itd. Že takrat so se zarodih predlogi, ki je o njih »Srpska Matica« kasneje češče razpravljala, da bodi Matica centralno srbsko društvo za pospeševanje občega napredka; mimo izdajanja knjig naj vodi tudi človekoljubne in napredno - gospodarske akcije. L. 1885 je začela »Srpska Matica« izdajati »Knjige za narod«, ki so se tiskale v glavnem na račun volila, ki ga je zapustil Matici trgovec Konje vi č iz Slav. Požege. Teh poljudnih knjig je izšlo dosihmal 160 zvezkov. Vsebujejo najrazličnejše spise iz vseh panog, ki utegnejo zanimati preprostega človeka in mu koristiti s poukom in praktičnimi nasveti. Med njimi so posebno številni spisi gospodarskega značaja, pa tudi zdravstveni, higijenski in podobno. Te dlrobne knjižice so se širile po vseh srbskih krajih; s pridom so jih prebirali celo Srbi, ki so v mejah turške države hrepeneli po ujedinjenju z brati. »Letopise je poslednjih 26 let resno urejevan znanstveni zbornik, ki je objavil obilo dragocenega gradiva zlasti iz vojvodinske zgodovine, ki pa je z vnemo in širokim obzorjem zasledoval tudi splošno kulturno življenje na slovanskem jugu. Izhaja že nekaj let kot mesečnik. Od 1. 1901 izdaja Matica tudii leposlovne in znanstvene knjige, podobno kot jih izdajata »Slovenska Matica« in »Matica Hrvatska«. Teh knljig je izšlo doslej 48. V novejšem času so si pridobili velikih zaslug za razvoj »Matice Srpske« Milan Savič, Vasa Stajic in pokojni Tihomir Ostojič. Samo ob sebi se ume, da delovanja »Srpske Matice« niso motili samo notranji, večinoma osebni ali strankarski boji. marveč tudi »ljubezmivai« čuječnost budimpeštamske vlade, ki je delala Matici neštete preglavice. Tako je 1. 1875 zahtevala od nie, da se mora preseliti v Budimpešto. Le trdovratnemu odporu gre hvala, da se to ni zgodilo. Tudi v poznejših desetletjih je bila madžarskim ministrom trn v peti, vendlar pa je niso mogli ugonobiti. Med' svetovno vojno je bila seveda tudi »Srpska Matica« preganjana. Zgodilo se ji je podobno kot »Slovenski Matici«. Tajnik Tihomir Ostojič je bil zaprt in interniran, uprava pa je morala več kot milijon kron matičnega premoženja vtakniti v vojno posojilo. Po osvobojenju in ujedi-njenju se je začela za »Srpsko Matico« nova, tretja doba, ki ji omogoča živahen razmah. Podali smo zgodovino »Srpske Matice« v najširših potezah, ker nudi čitar telju sliko srbskega kulturnega razvoja od slovenskosrbske dobe preko Vuka in OmladJine do naših dni. Za samo Vojvodino, je bila »Srpska Matica«, ki ima svoj dom v Novem Sadu, več kot pol stoletja najvažnejša narodno prosvetna ustanova, a prvega pol stoletja svojega obstoja je imela edinstven pomen za vse srbstvo. Zato ima častno mesto tudi v široko zajeti jugoslovenski kulturi. (Po razpravah v »Srpstoem književnem glasniku« september - oktober 1927, v »Novi Evropi« z -dne 36. septembra 1927 'in po drugih virih). SONET Jesen v poeziji JESENSKI MOTIV. Jesen razgrinja sive pajčolane, poslednji listi padajo s platane, in koder vodi te samotna pot, srečavaš starko smrt povsod, povsod... Zamisli se popotnik, nem obstane, pogled čez trudne plazi se poljane — požel je kmetič in pospravil plod, a kod, mladenič, kod gre tvoja pot? Kaj si se j al, mladenič, kaj boš žel? Odgovoriti sebi sam ne more, in žalost pala v srce ie njegovo. In tih in nem je v mesto belo šel in celo dolgo noč ihtel do zore, a z jutrom prišlo je življenje novo. Oton Župančič (iz knjige «čez plan».) JESENI V MED ANI. Okrog ognjišča zbrana je družina, dva roženkranca so že odžebrali, že dogoreva glavnja: iz kamina se vrača dim: vsi so že polzaspali. Na sredi hiše, v krogu pa mladina koruzo lička, poje in se šali in e v Diisseldorfu in v Bruslju, kjer ga je najbolj mikalo starejše nemško in flamsko pokirajinarstvo. L. 1848. se je mudil v Parizu in doživel revolucijo, ki se mu je mnogo pozneje vobličala v iboj centavrov. Največji vpliv pa ije imela nanj Italija. Že leta ili850. je prišel prvič v 'Rim iin vstopil v šolo oimdi naseljenega nemškega pokraji-manja Amiselma Feaiarbacha. Italijanska pokrajina in renesančna umetnost, ki jo ie 'spoznaval, proučeval in kopiral v vseh mogočih galerijah, sta imeli na mladega švicarskega Alemana z nemško kulturno zavestjo, mogočen iin trajen vpliv. Stopil Se tudi v rodbinske vezi z iRimom, se naselil v poznejših letih v osrčju oboževane renesančne preteklosti — v Fdrenzi, kjer je imel svojo vito pod Fiesoli. Tu ga je pod sinjim florentinskim nebom v senci cipres, ki ijih 'je tako rad slikal, 1. 1901. pobrala smrt. Bocklin je razstavljal na mnogih razstavah v Nemčiji, vendar je imel šele h koncu svojega 'življenja uspehe, ki so bili dostojni njegove umetnosti. To velja o kritiki. Občinstvo ga je veliko preje spoznalo in priznalo in Bocklinovo ime je imelo ina koncu 19. stoletja v javnosti sloves enega izmed ireprezeotaratov sodobne nemške umetnosti. Širokemu občinstvu predvsem ■ugaja njegova fantazija ta pa tiste posebnosti, ki pričujejo o spojitvi melanholičnega germanskega duha z južnjaško veselost-jo ie vedrino in izražajo staro heinejevsko hrepenenje v sineg in meglo zavite smreke po palmah v deželi večne pomlaldii in solnca. Razno literaturo o Bocklinu ini irepro-duikcije njegovih slik izdaja znana založba F. iBriickmanin A. G. v iMunchenu. Že omenjeni J. Karasek z Lvovic piše o umetnosti Arnolda Booklina naslednje: Arnold BScklin je slikar olimpskega, solnčnega in mirnega življenja — Goetheju soroden duh. Celoten* zdrav, kreni enit človek je. Njegova čustvenost je nežna, vendar pa ni rafinirano razdražena. Duša mu je polna zmagoslavnega smehljaja; ne pozna ostre nervoze ljudi, ki se silijo k temu, da bi bili veseli. Lahko je tudi otožen, a tako strogo, kakor so otožne resnobne duše, ki ne poznajo iz nasičenosti in naveličanosti izvirajoče sentimentalnosti. Bocklin je duh, ki utegne biti trdi in brutalen, kadar se prebudi v njem globoko skrit, težak, živalsko surov germanski živelj in zopet se utegne izraziti v njem z mehkimi, zabrisanimi barvami rahel čar florentinske pokrajine, kadar njegova umetnost voljno podleže vplivu obdaja-jočega ga italijanskega miljeja. Trdi se, da je fantastični slikar Mo-ric Schwind pokazal Bocklinu pot v molčečo in skrivnostno prirodo, v globoke gozdove, kjer je srečava! svoje napol ljudi, napol živali. Omenja se kot srečno naključje, dla se je Bocklin po prihodu v Rim napotil k Ainselmu Feuerbachu, ki ga je upeljal v razneženo, deliciozno italijansko pokrajino, vso nasičeno od svetlobe, nežno razgaljeno pod globoko sinjino južnega neba. Trdi se, da se je prj Corotu učil rahlega podajanja oblik, pri Rysdaelu ipa natančnega slikanja. A vsi ti učitelji niso mogli položiti v Bock-lina njegove umetnosti, marveč so le prebujali dremajoče življe njegove duše. Njim je imel zahvaliti zgolj za to, da se je lažje rodilo tisto, česar je bila polna njegova duša. Njegov edini učitelj je bila — priroda. Zasledujte razvoj njegovega talenta in boste spoznali, kako raste iz primitivnih začetkov, postaja čedalje močnejši, raznovrstnejši in mogočnejši. Izprva je bil zgolj pasivni pokrajinar. Občutil se je sredi priro-de, ki mu je govorila s čistostjo barv in naivno preprostostjo linij. Opajala ga je modra barva vijolic, bela snežink, rumena trobentic. Brž se je razcvel in razžaril okoli njega paian barv: tulipan planiti od krvi, hiacinte, anemone in narcise sipljejo predenj zlato in sneg. Iz teh otroško solnčnih in srečno raz-žarjenih barv brez prehodov krene v prirodo, ki je romantično okrutna, mrka in strahotna. Nevihte in dlež, samotni otoki s cipresami, raztrgane gore, skale, hudourniki — vse to slika Bocklin. Njegovo nebo jame dobivati tragič- ■ no teman povdarek. Toda čutite: vedno je za to umetnostjo ena in ista mehka, udana duša. Takrat, ko je slikala usme-ve narcis in vijolic in s polno šako sipa-!a v travo solnčno zlato, je bila ista, kakor v trenutkih, ko se je udajala težki melanholiji rimske Campagne z ogromnimi cipresami poleg napol razpadlih fontan ali .čaru strmo padajočih, grmečih vodopadov Tivolija. Vendiar Bocklin ni obtičal pri tem pasivnem poikrajinarstvu. Dosihmal se je voljno udajal vplivu prirodinega nastro-jenja, zdaj jame reagirati na ta vpliv. To, kar je videl in doživel, podaja oplojeno in oživljeno s svojo lastno intuicijo. Če hoče izraziti nasmehljano dušo pokrajine, ne podaja samo cvetličnih oblik in barv. Pokrajino mu oživlja smehljaj krasnega obraza mlade žene, radostna kretnja roke, ki trga narciso, — skratka: pokrajina dobiva odlraz duševnega nastrojenja. Kadar je duša vedra, cveto rože in poletavajo metulji, a v daljavi blešči belo mesto. Kadar je zamišljena in temna, se izraža v mrki pozi anahorete, ki je razprostrt pod križem sredi temne pokrajine s tragičnimi in ostrimi konturami. Bocklin podaja svoje nastrojenje v figurah; ž njimi vrača pokrajini to, kar je prejel od nje, ka njegova čudna, pristno boecklinov-ska mitologija, njegovi tritoni, favni in centauri, ki je v njih poosebljena ne-vkrotljiva sla elementov. Odtod izvirajo njih divje razuzdani nagoni, njih živalska čutnost in pohota. Težko tišino poldneva vpodablja Bocklinu Pan, ki s svojim krikom drami iz spanja pastirje; molčanje gozdov simbolizira vila na hrbtu tajnega enorožca, igra morskih valov se mu je poosebila v naja- A. BOCKLIN: vendar pa oplojeno s samim seboj. Zdaj govori v pokrajini njegova čustvenost; ni več — kakor na slikah prvega razdobja — zgolj dojemljiv subjekt, ki odraža barvne in linearne kakovosti, marveč je tvoritelj novih duševnih in na-strojnih kvalitet. S to dušo, s tem pojmovanjem je stopil Bocklin v končno - panteistično stopnjo svojega razvoja. Ni več sam v pri-rodi, sam s svojo dušo in svojim čutom kakor preje. Povsod v prirodi se stika in govori z nemo, skrito dušo, ki oživlja vsemir. Le umetnost posreduje razgovor ž njo. Ko vidi ciprese, ki se pripo-gibljejo v vetru, se mu zdi, da je oživela duša prirode in poprijela podobo žal -žena z razpletenimi lasmi. Odtod pote- 'gravanje valov. dah, ki se zvijajo v naročju tritonov. Bocklin ne vsiljuje svojim pokrajinam teh podob, marveč vznikajo same iz pokrajinskega nastrojenja. Opazujoč pokrajino v pekočem solncu vidi, kako so se v njih zalesketale čutne, poželjive oči in kot simtol teh vzkipelih spolnih sokov se nagloma pojavi iz razbeljene prsti podoba fauna, ki je rojen iz samega sebe in samo zase. Zato Booklinove mitološke postave niso odmevi grške mitologije, marveč zasenčene podobe naturalistovega panteiz-ma, ki so daleč od mitološke stilizacije in umetnih reminiscenc tega ali onega bajeslovja. Bocklin, ki dolgo ni bil znan, je doživel na koncu svojega življenja, da mu je bilo delo dtovršeno in zaokroženo, talent pa ocenjen in priznan. Postavil se je za nekaj časa na vodilno mesto sodobne renesanse nemškega slikarstva. S svojim preprostim, mirnim m vendar velikim nazorom o umetnosti je učil sodobnike, da se vzlic siceršnjemu nemiru in razvihranosti modernega življenja lahko zbližata umetnik in njegova umetnost, da se še vedno lahko naučiš harmonične besede, ki jo je govoril v poeziji Goethe, v slikarstvu pa Bocklin. I. H. (Praha.) K VPRAŠANJU POROTNIH SODIŠČ. Minule dni se je vršil pred praško poroto proces, ki je trajal skoraj ves teden. Po zaključku -so se v izredno jasni luči pokazale vse prednosti in slabe strani porotnih sodišč. Na zatožni klopi je sedel B. Vojtechov-sky, zasebnik, bivši graščak, ki ie prodal svoje posestvo in se preselil v Prago, kjer je živel -od izkupička in od raznih deloma sumljivih kupčij, ki so se mu nudile ob tej ali oni priliki. Ko mu obresti od naloženega izkupička niso zadostovale, je jel trositi glavnico. Zapravljal je na veliko, ker ga je dobila v svoje 'kremplje družba lahkoživ-cev, ki so prekrokali z njim noč za nočjo in iskali, mrzee koristno delo, samo zabavo in dobro volio. Vojtechovsky se ie v taki družbi kmalu udomačil, sai ni bil nikoli priden in vrl mož.. Začel' ie zanemarjati mlado ženo, gospodarstvo je propadalo in v hiši so bili prepiri na dnevnem redu. Nekega dne je mlada žena nagloma umrla. Domači zdravnik, M jo je zdravil, je dognal simptome zastrupljenja. Iz nepojasnjenih vzrokov pa ni bil poklican k ugotovitvi smrti zdravnik, ki je poznal potek nagle bolezni, marveč neki drug zdravnik, ki ie ugotovil naravno smrt. Vojtechov-skemu se je sumljivo mudilo in je hotel kar najbolj pospešiti vpepelitev ženinega trupla. Takoj je predložil po svojem finančnem svetovalcu, Židu, ki ima neko zakotno ageintuiro, polico ženinega življenjskega zavarovanja, ki je bilo stoprav nedavno sklenjeno. Zavarovalnica je bila dovoli previdna in ie dala slučaj preiskati. Sodna obdukcija je dognala zastrupljen je s strihninom, ki je bil primešan kavi. Na podlagi teh sumljivih indicij je bil Vojtechovsky postavljen pred porotnike. Sorodniki zastrupljene žene, zlasti njen oče, so obtoževali Vojtechovskega umora, toda Yp}techovsky je na vse njihove očitke odgovarjal s ciničnim smehljajem. Njegovi sorodniki in znanci pa so dokazovali, da se je soproga v samomorilnem namenu sama zastrupila. Izvedenci — zdravniki — niso izključevali možnosti samomora, da, zdela se jim je zelo verjetna. Med1 razpravo se ni mogla ta domneva z ničemer izpod-biti. Zoper njo so govorile zgolj nekatere sumnje: obtožencev cinizem, njegovo razmerje s soprogino sestro, pokojničino nesrečno življenje, najbolj pa čudna naglica, s katero je hotel Vojtechovsk^ prepeljati ženino truplo v krema torij, v nemali meri pa tudi takojšnja predložitev zavarovalne police, čeprav je bilo zavarovanje sklenjeno šele pred nekaj tedni. Vendar direktnih dokazov ni bilo. Porota pa ie vzlic temu spoznala krivdo Vojtechovskega in je bil obsojen v smrt na vešalih ... Obsodba ie vzbudila živahen odmev v vsaj javnosti. Nekje v ozadju so se oglasili klici »Nedolžen«. Prišli so tudi v tisk in le redkokateri list se je drznil, da bi bil vzel porotnike v .zaščito. Sigurno je, da je slučaj Vojtechovskega zelo značilen glede na položaj porote v našem pravosodstvu. Od prevrata sem, ko počasi prodira drug nazor o pravu in državi, i>n odkar so porote oprostile celo vrsto težkih zločincev in sicer zaradi usmiljenja ali iz sočutja, iz obzirnosti, ki nima sicer nič skupnega s pravnim čutom in z dolžnostjo, se mnogo razmišlja o smotreno-sti in upravičenosti porot, ki smo se za nje v Avstriji borili in jih trdovratno zagovarjali. V Avstriji je bila porota — sodišče lajikov — nekak od birokracije nezavisen činitelj: vedeli smo, da na poklicne sodnike vpliva ali lahko vpliva država, čije krmilarji so nam bili sovražni in katerim nismo mogli preveč zaupati. Poroto smo tedaj zagovarjali predvsem zaradi političnih in politično - agitacijskih momentov, torej iz razlogov, ki jih ni narekoval čisti pojem prava in pravičnosti. 'Prihajamo tudi tu do novih izkušenj, podobno.kot pri vprašanju smrtne kazni. Tako kakor ie na Ruskem izdal Kerjenskij brez premišljevanja in .obotavljanja zakon, ki odpravlja; jsmrtno kazen —• sentimentalnost, s katero je pripomogel k popolnem n razvratu dtžave —, tako se pri nas smrtne obsodbe po prevratu sploh niso izvrševale, marveč ie bil sleherni obsojenec pomilo-ščen. Tako ie velevala etika, tako se je glasilo načelo, ki smo se zanj v Avstriji borili in vodili dolgotrajno, ostro, .kampa-' njo. Praksa pa je kmalu pokazala, da je drugačna od teorije. Zločinov je bilo vedno več: drug je prekašal drugega po surovosti in cinizmu. Odkar pa se je nekai smrtnih obsodb izvršilo, se ie češkoslovaško ljudstvo malce spametovalo in število umorov in surovih zločinoov se je na mah znižalo na naimanjše. Zdi se, da prispeva k razmahu zločinstva tudi porotniška praksa. Pravniški strokovnjaki zbirajjo gradivo za proučav arije porot — ali naj se ukinejo ali .pa vsaj reformirajo. Vprašanje je dozorelo in se mora rešiti na ta ali oni način. ¥ Ibis: Tja k široki Savi - na prag Bosne. našem Ptuju, marveč nedavno, komaj pred1 50 leti zaključeno polpreteklost. Kdaj se je nam zaprl radij turških vplivov? Kdaj so izginili na savski ravnini zadnji otomanski jezdeci? Tu je bila še pred polstoletjem fronta azijske in evropske ekspanzije. Turki so vdrli čez Savo in uničevali. Nato so prišli cesarski vojaki, jih vrgli nazaj, zgradili trdnjavo in obnovili lesene hiše. Stoletja je trajalo premikanje dveh svetovnih kulturnih in civilizacijskih front. Vsak brodski kamen ima nevidne poteze evropske zgodovine... Po bojih med križem in polmescem se je vnel tih boj med »purgersko« tradicijo in modernim razvojnim tempom. Moderna doba se je tu stoprav začela. Od Broda daleč na Balkan segajo družabni in kulturni procesi, ki presnavlja-jo nacionalne oblike in ostanke azijske omike v neko narodno - evropsko zmes, premikajoč meje srednje Evrope na jugovzhod ... Tu se lomijo kulturne diagonale, tu so vrata na Vzhod. Okrog 13.000 prebivalcev šteje Brod na Savi. Po veliki večini Hrvatov. Število se izpreminja po številu delavstva. Ondi za mestom je velika industrija, ki jo je bil ustanovil znani Krupp. Popravljajo lokomotive iin vagone. Obiskali smo te obsežne tvornice, čijih kapaciteta zahteva 1500 delavcev, dela pa je samo za 300. Brod je imel po prevratu veliko nadejo, da' bo postal važno industrijsko središče. Tu — daleč od meje — na robu slavonskih in bosanskih gozdov, kjer se križajo velike prometne ceste in kjer plovna Sava spaja Slavonijo in Bosno z Dunavom in Črnim morjem, je obilo pogojev za industrijski razmah. Toda .brodske nadeje se niso izpolnile. Denarna inflacija je minila, tuj kapital se je razočaral, korupcija je zasmrdela in vladna Sfinga je obrnila obličje. Krupp je izgubil v Brodu milijone ... Vpraševal sem Brodčane, kaj mislijo o bodočnosti svojega mesta. — Napredovalo bo! Mora naprej. Mi bomo industrijsko središče Slavonije! Petdeset let po turški soseščini se čuti velika volja db industrijalizacije, do civilizacijskega napredka, do širine in velikosti! Kolo sreče uokoli... Brod je danes še tipično slavonsko mestece. Hiše so večinoma pritlične, d naše slovenske Save, hčerke planin tja k široki slavonski Savi... Sobotno popoldne. Vožnja je dolga in enolična. Naposled izstopimo v Brodu. Tu se odcepi proga v Bosno. Onstran Save je.nekdanje Tvrdkovo kraljestvo, tostran je mesto barona Trenka. Sprejme nas omnibus in potrpežljivi konji skušajo teči po cesti. Skušajo . . . Prah se dviga oblakoma, omnibus se ziblje kakor barka na nemirnih morskih valovih. A pod nami ni valov, kal-drma je, pristna balkanska kaldrma. V prvem hotelu smo imeli neprilike, v drugem nas je čakala skromna soba z vsem, prav vsem inventarjem povprečnih balkanskih hotelov. Južina s sirom in »kajmakom«, zalita s kapljico, dletetom soLnčnih brd nad Brodom. Nato pa na ulico... Ej, Granica, Bosna, hrvatska provinca... V centru tja proti Savi se Brod modernizira. Nekaj velikih palač samu-je med nizkimi hišami. Ulice se širijo, ceste tlakujejo, novo življenje polje. V ozadju so tovarne, za njimi delavske kolonije. Vidi se, da se je začelo mesto raztezati. Kakor da bi se bilo po dolgem času predramilo. Vse je še nekam razmetano, v obrisih, v zasnutku. Povsod srečuješ preteklost — ne tisto staro, srednjeveško ali celo rimsko kakor v cerkva je malo, kupčija se omejuje v glavnem na kmetijske pridelke. Nad okoliške hiše se ošabno dviga židovska sinagoga. Stari frančiškanski samostan je tik ob Savi. Tam blizu je šel Filipovič čez Savo v Bosno. ★ Preko Save vodi železni most, ki je eden največjih v državi. Ozkotirna železnica označuje pot v Bosno, »karauli« z obeh strani reke še spominjajo turških časov. Spodaj pod mostom se razprostira otok Ada. Preidemo preko mosta in stopimo na bosenska tla. Zlravo, ii-rotice Bosno! Čez savsko ravan se razgrinja somrak, v Slavonskem Brodu se prižigajo luči, električne žarnice odsevajo v široki vodi. Parniki in vlačilci tiče na vodi kakor zajetne, pošastne želve. Nad bosenskimi planinami ugaša večerna zarja lahno, otožno kakor v pravljici. Stopili smo čez prag Orienta. Ze smo v deželi, kjer se čuti drug pogled na svet in življenje. V večerni svetlobi se nam zde kontrasti še močnejši. Vse-demo se pred »han« na »čaršiji«, kjer se peko tik preproste turške kavarne »čevabčiči«. Postrežem smo z močno «rakijo» in dobro turško kavo. Prijetno se sedi na prostem. Kakor skozi tančico zreš ta svet s prvim prilivom arabske kulture, s prvim svitom Aladinove svetiljke. Fesi, deklice v dimijah, mu-slimanke z globokimi zagrinjali. Večeri se vedno bolj; stvari dobivajo čedalje temnejšo podtobo, nekje daleč na Savi piska parnik. Nič septemberskega ni v zraku, gorko poletje še diha v obraz. Droben zvok tamburice obuja otožno bosensko melodijo, kjer se «sevdah», vzdih pritajene ljubezni, druži z junaško pretnjo. Kako globoki so tvoji glasovi, Bosna! Čez kršne gore, skozi šume, ki so skrivale hajduke, preko cerkva, džamij in kul veje večerni veter in pripoveduje tisočere pravljice o bogomilih, o Tvrt-kovem kraljestvu, o otomanskem navalu, o bojih in krvi, o stoletnem trpljenju raje, o mujezinovem klicu, o križu in polmescu, o Hasanagimici, o bedi, o žalosti, o sanjah iin o veri v svobodo ... * Nad mirne ulice Bosanskega Broda se dviga džamija. V zgodnjem jutra sva se s prijateljem sezula pred vrati in stopila na posvečene preproge Mohamedovega svetišča. V hramu je bilo ti- ho in prijetno hladno. Dva vernika sta po turško sedela na tleh in se obrnjena proti vzhodu klanjala Allahu. V prostoru, ki je ves okrašen z arabskimi orna-menti, ne vidiš podob ali slak. Vse je sama linija in barva. Take so arabske pustinje, v katerih so vznikli koranovi nauki. Na obeh straneh je prižnica, pročelje pa označuje velik napis v arabščini. To je znamenita sura iz korana, ki oznanja temeljno dogmo Mohamedove vere, da je Mohamed Allahov prerok. Lepo izdelan je kor. Sicer so tla pokrita s krasnimi preprogami. Prostor je svetel in čist; svetloba prihaja skozi več zamreženih oken in skozi stekla velike kupole. Dojem, ki ga zapusti v človeku mo-slimska molilnica, je tuj, eksotičen. To je povsem drug pogled na svet in življenje. Medtem ko se je krščanstvo prekvasiio z arijskimi duševnimi elementi, je moslimstvo prav tako kot ži-dovstvo izraz semitskega človeštva. Moslimstvo izraža še prav posebej duha Beduinov prebivalcev od solnca razbeljenih puščav, ki so razvneli del azijskega in afriškega sveta s sanjami o sedmerem paradižu, ki obeta verniku onstran puste, rumene življenjske enoličnosti večen oddih poleg hladečih Džamija v Bos. Brodu. iontan, v senci palm in v objemu hurisk. Ta religiozen sen ni beg od tega sveta, marveč je verski izraz človeške čutnosti, vera temperamenta, beseda razki-pele krvi v osladnih arabskih večerih, ko Allah razpenja nad puščavo svoj večni šotor. Beduini — začetniki te religije — so sprejeli ta svet z vsemi njegovimi slastmi in tegobami, nadejajoč se, da jim bo tegobe odtehtal paradiž, medtem ko naj se slasti izčrpajo že v to-stranstvu. Mnogoženstvo je dokaz, kako so potencirali človekov najmočnejši nagon. Vsa njihova vera pričuje o pla-menečem pohlepu, o ekspanziji, o plo-dovitosti in fanatizmu. To potencirano človeškost je hotel Mohamed vkrotiti z dolgo vrsto zakonov in pravil, ki imajo vseskozi praktično vrednost. Nam, ki smo po duhu svoje kulture in vzgoje nagnjeni več ali manj h krščanskemu begu od tega sveta (k idealom, k etičnim normam itd.), je tuj palec dih te vere, ki ga občutiš v sleherni džamiji. Izstopila sva, se obula in zavila mimo pokopališča, kjer spe pod visoko travo in bornimi kamni najsevernejši nositelji tega iztočno-južnjaškega svetovnega nazora. Dala sva si postreči za majhno kavarniško mizo tik ceste. Stari Mujo vstaja zgodaj, a kava mu je boljša od naših «turških» v kavarnah. Prisedel je inteligenten muslimanski Brodčan — g. Sabit Arslan. Spustili smo se v neprisiljen pomenek. O razmerah v Bosni, o položaju muslimanov, o napredku njih omike, o politiki. — Gibljemo se, — je razlagal naš znanec. —■ Muslimani se ne moremo odpovedati svojim tradicijam, vendar pa hočemo v vsakem oziru napredovati. V naših hišah, rodbinah, v našem javnem življenju — povsod je danes drugače nego pred desetletji. Imamo svoje politične in kulturne organizacije. Naš «Gajret» prireja veselice in predstave, kakor pri vas v Sloveniji. — A fesov še niste odpravili in tudi žene so še vedno zagrnjene! — Pa to je tradicija. Nočemo se prenagliti. Niso vse žene zagrnjene. — In. vaše agrarno vprašanje? — Dobro je bilo, da so odpravili bege. Zdaj so vsi naši ljudje vrženi v borbo za obstoj in se morajo izobraževati. Za izobrazbo je med nami čedalje ,več volje in tudi potrebe! Razgovor smo nadaljevali popoldne na vrtu kavarne, ki jo ima stari effen-dija Arslan vis-a-vis kolodvoru. Kolodvorsko poslopje v Bosanskem Brodu, ki smo si ga po ljubeznivosti dežurnega uradnika natančno ogledali, je bilo celo v prejšnji monarhiji eno najlepših kolodvorskih poslopij, v Jugoslaviji pa mu gre brez dvoma prvo mesto. Zgrajeno je v arabskem slogu, ki pa ni čist, ker so mu primešali gotiške elemente. Uprav razkošna je dvorana restorana prvega razreda. Zdaj je zaprta in prazna. Celo ostali prostori so preobsežni. Zožil se je krog, ki je preje oklepal Bosno in Hercegovino; njen promet se je zmanjšali, na drugi strani — proti Užicam — se je odprlo novo gospodarsko izhodišče. Vse je na prehodu in v tem je bosenski problem. Reprezentativna kolodtvorska palača je ostala, toda mimo nje teče ozkotirna proga. Podoba avstrijske politike: velika glava, malo krvi... — Bosenska Potemkinova vas ... Da, bosenski problem. Zapleten je, da nikoli tako. Labirint problemov. Stvarnost prehaja v težke idejno-for-malistične zapletljaje. Stvarnost je gospodarski položaj, pametna izraba pri-rodnih in človeških sil. Ali kdo gleda skozi lečo stvarnosti? Gre za vprašanja: Hrvati ali Srbi? Vsa Bosna in Hercegovina sta uprav izčrpani od formalističnih bojev. Toda vprašanje se glasi tudi drugače: pravoslavje ali ka-toličanstvo? Pa tudi to je že zastarelo ogrodje. V njem je dvoje kulturnih smeri: zapad in vzhod. Tega problema se oklepa vse polno tradicij, osebnih koristi in strankarskih nasprotij. Jasno sta postavljeni dve tezi. Sinteze še ni. Kdo naj oporeka, da je stvarno mogoča samo ena — jugoslovenska. Gre le Samostan ob Savi. za nje obliko. In Bosna jo išče in čaka... Naš «Gospodin Franjo» je poznal bosensko bol. In tudi razumel jo je. To je veliko... ^ V svetu tradicij. Povabljeni smo bili v samostanski refektorij. Skupina novinarjev, nekaj patrov in agilni mestni senator g. Jela-116 iz znane aristokratske rodbine. Na mizi je brodsko vino. Samostanska kuhinja daje dobro turško kavo. Zdravica se vrsti za zdravico. To je star hrvatski običaj. Preporodaški. Spominjam se zagorskih kurij, ilirskega navdušenja, novel Gjalskega in našega Janeza Trdine «Bachovih huzar-jev in Ilirov». Oživlja mi pred očmi stara «oporbenjaška» Hrvatska, ko se je boj zoper Bacha odigraval za skriti- mi omizji. Z napitnicami so se urili govorniki, bodoči narodni vodje. «Križe-vački statuti« so zahtevali disciplino in — veliko odpornost. Oh, mi deca modernega časa! Brod-ska kapljica teče, besede vro na dan. In vmes — tu daleč na meji Slavonije in Bosne — tista slovenska: Korkor kapljic, tol'ko let, daj nam Bog na svet' živet... Moja brodska nedlelja mineva s pogledom na večerno zarjo, ki ugaša v široki Savi. Naslonjen na okno samostanske celice strmim na Savo in se spominjam naše temnosinje Save na Gorenjskem. Po srebrni gladini plove počasi čoln. Čolnar poje in v tihem večeru ob Savi je ta pesem kakor hrepeneči klic ravne Slavonije po neizmernih daljavah... Kako je živel iti vladal ilirski podkrals d'Abrantes. Karijera in žalosten konec Napoleonovega podčastnika. Robert Chantemesse je pravkar izdal knjigo o vojvodi d' Abrantesu, ki je bil nekaj časa gubernator ali podkralj Napoleonove Ilirije in je tedaj zapisan tudi v jugoslov. zgodovini. Vojvoda d' Abrantes ie značilna figura izza napoleonskega časa; ko je prišel v naše kraje, Je bil že slaboumen. Chante-messeva knjiga se čita kakor napol ljubezensko - pustolovski roman. Oče vojvode d' Abrantesa, gospod Junot je bil skromen burgundski trgovec. Poznejši ilirski podkralj poteka tedaj iz nizkega rodu; medtem ko je bilo njega samega malce sram, se je njegov domači kraj zelo ponašal s svojim rojakom. Ko je Napoleon — sicer prav tako plebejec po rodu — imenoval Junota za vojvodo, si je dial oče natisniti posetnice z napisom: »Junot starejši, oče vojvode d? Abrantesa.« Zaradi svojega plebejskega rodu^ je moral Junot često čuti zbadljivke ošabnih plemičev, s katerimi se je bil kot vojaški dostojanstvenik srečaval; navadno se je odrezal tako-le: »Jaz sem sam prednik in ne potrebujem drugih predlnikov.« Kakor mnogi Napoleonovi dostojanstveniki, je bil tudi vojvoda d' Abrantes prvotno podčastnik. Tovariši so ga imenovali »Vihar«, ker je bil vihrav in pogumen vojak. Napoleon ga je opazil pri obleganju Toulona in ga ni več pozabil. Že tri leta pozneje je postal Junot Napoleonov ipobočnik in huzarski polkovnik. Pripeljal je v prestolico italijanske zastave, ki so jih bili njegovi vojaki iztrgali laškim četam. Neki sodobnik ga opisuje ob tej priliki tako-le: — Bil je lep, od vojnih naporov in ran malce bled dečko, oblečen v blesteče huzarsko uniformo. Pri sprejemu v vladni palači sta ga vd>dili pod pa-zdluho gospa Bonaparte na desnici in gospa Talliene na levici. Obe sta bili oblečeni v starogrško nošo, kakor je zahtevala republikanska moda. Junot pa se ni umel olikano vesti: med razgovorom je jel obe visoki dami ščipati po bedrih. Junot je postal nato pariški poveljnik. L. 1800. ko je bil star 29 let, se je poročil s 16-letno lepotico Lavro de Permont. Njegova žena je imela to, česar ni imel sam: imenitne prednike. Po materi je bila v sorodu z bizantinskimi cesarji, po očetu pa z Bonaparti. Slednje je v tistih časih, kajpak, največ zaleglo. Mlada dvojica se je naselila v lepi palači. Ali mlada zakonca si nista bila zvesta. Junot ie navezal ljubezensko razmerje z Napoleonovo sestro Ka-rolino, ljubka krasotica — žena pa je po navadi galantnih časov očkovala z drugimi. Ko se je Junot spri z načelnikom tajne policije 'Savarijem, ga je Napoleon poslal na vojno in sicer na Portugalsko. Ni imel težke naloge. Kmalu je lahko poslal iz Lisabone v svojo pariško palačo cele karavane naropanega zlata, draguljev, slik in starin. L. 1808. je bil povišan v vojvodo. Dobil je velike majorate v skoraj vseh osvojenih deželah, zlasti v Prusiji, Italiji in Iliriji. Medtem ko se je novopečeni vojvoda mudil na Portugalskem, je stala vsak dan pred njegovo pariško palačo kočija z avstrijskim orlom. Znani poslanik Mettemich je bil tiste čase srečen ljubimec mlade, zale vojvodinje. Tedaj pa je Karolina Bonaparte sple-la učinkovito intrigo: polastila se je na neki način Metternichovih pisem Lavri in jih poslala prevaranemu soprogu, meneč, dla si sme samo soprog dovoliti pravico prešuštvovanja. Vojvoda nego običajna revolucija. Ne gre zgolj za izpremembo družabnih in državnih razmer ali socijalnega položaja ljudskih plasti. Z neverjetno drznostjo poizkušajo v Rusiji korigirati prasliko človeka samega, dosedlanji tip gospoda stvarstva, uničiti »z dušo obloženo individualno kreaturo« in jo nadomestiti z »višjim tipom«, kakor menijo, z mnogo boljšo novo vrsto živih bitij, s »kolektivnim človekom«. To vroče stremljenje po »rnnože-stvenem človeku« se je pojavilo v Rusiji v trenutku, ko je zagospodovala na zapadu moderna znanstvena teorija," da psiha mase ni nič drugega kakor oživ-Ijenje starih instinktov »prahorde«, po-vratek človeške duše h kulturno že dav- MEHANIZIRAN1 «ČLOVEK DELA». Konstruktivistično^simbolična risba Krimskega. no preživelim razmeram predizgodovin-ske, primitivne razvojne stopnje, kakor jo najdemo tudi sedaj pri divjih narodih. Nasprotno pa gledajo boljševiki v kolektivnem človeku višjo, dragocenejšo organizacijsko formo življenjskega obstoja. Boljševiški pesniki poveličujejo z apokaliptičnim navdušenjem prihajajoče kraljestvo množestvemega človeka. Enako zgodovinarji! in sociologi boljševizma. Za njihov fanatizem, s katerim zagovarjajo svojo teorijo, da je edino kolektivna neosebnost realna, obstoj posameznika pa prevara, je značilno, da se niso ustavili niti pred Ljeninom, tej svojevrstni oseonosti, ki je boljševizem ustvarila. Veliki zgodbvinar sovjetske 'Rusije Pokrovski je podal sledeče komunistično pojmovanje o fenomenu »Ljeninu«: »Mi marksisti ne gledamo v osebnosti stvarnika zgodovine. Osebnost je za nas le aparat, po katerem se javlja zgodovina. Mogoče bo prišel čas, ko bomo ta aparat umetno skonstruirali, tako kakor gradimo sedaj električne akumulatorje. Dosedaj še nismo tako daleč in zato se morajo ti akumulatorji družabnega procesa elementarno porajati in roditi.« III. Ta za zapadno Evropo vseskozi nerazumljiv in strasten protest zoper vrednost in pomen posameznika se da razložiti edinole iz specifično ruske 'kulturne in duhovne zgodovine. T. G. Masaryk navaja v svojem slavnem delu »Duša Rusije«, da je bil ple-menitaš do 1. 1833. absolutni gospodar nad svojimi podložniki. Svoje »duše« je mogel zaigrati pri kvartanju ali pa pokloniti svojim priležnicam. Strašna je slika, ki jo podajajo najboljši pisatelji v svojih spominih na suženjstvo. Samo narod torej, ki je bil tako dolgo pod jarmom despotskih gospodov, je mogel ugledati v popolni opustitvi lastne individualne volje svoj najvišji ideal. Poleg tega ni Rusija nikoli poznala onega razvoja itz mračnega srednjega veka v svobodno vsestransko človečnost, ki ga je napravila zapadna Evropa. Ne samo da ni suženjska masa nikdar mogla svobodno razviti svoje osebnosti, ampak je suženjstvo korumpiralo v enaki meri tudi plemenitaše. Tudi o tem ume povedati Masaryk zanimive stvari. Pisatelj Maksim Gorki je v svojem spisu »Uničenje osebnosti« že dolgo pred revolucijo oznanil, kar je pozneje izvedel boljševizem. Preden je prišlo do tega, so nekateri boljševiki sami, n. pr, ljudski komisar Lunačarski, nastopili zoper uničevanje osebnosti. Njihov odpor pa je ostal brezuspešen. IV. Medtem ko so preje verovali, da vodi pot do odrešitve preko dovršenja poedine osebnosti do neke višje vsečlo-večnosti, hoče pokazati boljševizem novo, po njegovem mnenju pravo pot do odrešitve, ki vodi preko uničenja posameznika do vnanje organiziranega mno-žestvenega človeka. Tej fantastični sliki na ljubo so morali doprinesti težke žrtve vsi, ki verujejo v boljševizem. Sedaj vzbuja kolektivni človek še vtis prečudnega bitja. Toda že oznanjajo preroki, da bo kmalu prišel čas, ko bo družba dokončno opravila z vsem »anarhistično - živim« in »mistično -organičnem« in končno uresničila najvišji ideal popolnoma mrtvega mehanizma. - Fantastika namere, pretvoriti človeštvo v ogromen avtomat, postane razumljiva, !-iče vemo, da se je vse, kar je smatral Marksizem le za gospodarski pogoj za dosego idejnega smotra, izpre-menilo v očeh boljševikov v smoter sam. Njihovo koprnenje po zemeljskem kraljestvu blaženosti jih je zapeljalo, da so pričeli gledati v ekonomskem kolektivizmu samem odrešitev človeštva ter so ga proglasili za edino vsebino boljševizma. Tako je bila ideja bratskega združenja vseh ljudi izpremenjena v značilno težnjo, da morajo vsi posamezniki izginiti brez sledu v mehaničnem r gospodarskem telesu. VI. V nasprotju s prizadevanjem socialistično usmerjenih filozofov v zapadni Evropi, n. pr. Hermana Cohena, Pavla Natorpa, Karla Vorlandra ali Maksa Adlerja, ki so skušali izpopolniti enostransko materij alistično pojmovanje marksizma z znanstveno - idealističnim, so dekretirali boljševiki prav ta preprosti materijalizem kot najvišji princip socijalizma in s ponosom oznanili, da je edino pravo surovo materialistično naziranje. Enako kakor podčrtavanje materija-lizma je širokim ljudskim plastem db-bro došla teorija o avtomatični delavnosti,, o kateri se Evropci in Ameri- čani kaj skeptično izražajo, n. pr. Ra-thenau, Ford, Pound. Poslednji ne vidi v mehanizaciji celotnega življenja višek življenske sreče, temveč popoln propad vsega, kar stori življenje dragoceno. To dejstvo bo po njegovem mnenju dove-dlo do ponovne revolucije vsega gospodarskega življenja. VII. Tako sodijo o mehanizaciji življenja v »paradižu strojev« — v Ameriki, kjer je avtomatiziranje gospodarstva doseg- delovne in organizacijske metode. Kljub temu govore tu neprestano o »ameriškem mehaniziranju« in gledajo v njem najbolj vzvišen izraz človeške popolnosti. Tako je zdaj razumljivo, zakaj je in-dustrijalizirana Amerika postala za boljševike obljubljena dežela. Medtem ko je »inteligenca« poprej iskala svoj idteal v Evropi, so začeli po revoluciji sanjati o Ameriki. Toda tudi tej Ameriki po njihovem še marsikaj manjka, predvsem diktature proletarijata, ki je TEMPEL OBOŽEVALCEV STROJA. lo najvišjo stopnjo, o kateri lahko za stoletja zaostali Rusi le sanjajo. V Rusiji ni skoraj nobene industrije, tovarniškega proletarijata je bore malo v primeri z velikimi masami kmečkega ljudistva. Na deželi obdelujejo polje še vedno z najbolj primitivnim orodjem. Povsod vladajo azijatsko - srednjeveške edino zmožna razviti družbo do zaže-Ijenega »popolnega avtomata«. Poslednjo popolnost bi dobil ta tehnični čudežni svet šele z boljševizmom. Kajti v trenutku, ko zapusti Američan svoj obrat, ga obsede demon indSvidualizma; on živi, ljubi, zaposlen je s svojo rodbino in zasebnimi zadevami, on je skratka posamezni človek, ne pa neprestano »del velikega družabnega stroja«. V tem tiči zaostalost Amerike v primeri z Rusijo, zaostalost, ki jo je zakrivil po sodbi boljševiških ideologov pomanjkljiv družabni red. V svrho popolnega avtomatiziranja je potrebna radikalna sprememba državnih in družabnih oblik, torej komunizem. VIII. Ko so Rusi v svojem religijoznem fanatizmu pričeli verovati v načelo ne-osebnosti in mehaniziranja, je bilo dosledno, da so pričeli gledati tudi v rečeh, ki so (n. pr. organizacija in tehnika) v zvezi s kolektivističnim razvojem, religijozne ideje in dogme. Tako so postali najbolj preprosti predmeti tehnologije sakralni elementi in fetiši pravovernih boljševikov. Od tu naprej je bil samo en korak do malikovalskega če-ščenja stroja kot najbolj popolnega izraza mehaničnega obvladlanja življenja. Na zapadu ne pomeni tehnika odstranitve osebnosti, temveč »osvoboditev življenja«. »Ne zrakoplov, temveč svobodna zračna vožnja manifestira pravi smisel tehnične dobe,« pravi Zschim-mer, nemški kulturni filozof in inženjer. Toda ali ni meščanski družabni red do-igral svojo historično vlogo? In ali ni Rusija že od nekdaj izvoljena, da bo osrečila človeštvo s pravim odrešenjem? Sovjetska Rusija kaže pota in daje »veliki vzgled«, kako mora postati življenje posameznega človeka zanesljiva in preračunljiva funkcija popolnoma mehaničnega sveta, del vedno zanesljivega družabnega mehanizma, »kolektivnega človeka«. Tako trde boljše-viki. In v njihovih trditvah ni nič drugega kot oznanjevanje nove vere. Največji nasprotniki dosedanjih verstev oznanjajo nov evangelij, ki je kljub surovemu materijalizmu po svojem pravem duhu — mističen. J.: Razmnoževanje s potaknjenci. Nekaj iz praktičnega vrtnarstva. Za vrtnarja in tudi za vsako Francko in Micko, ki si sama vzgaja lončne cvetlice za na okna, je razmnoževanje s potaknjenci zelo pripravno. Razmno« ževanje s potaknjenci je vegetativno, nespolno, in s tem načinom razmnože« vanja ohranimo svojstva dotične sorte neizpremenjena. In to je zelo važno. Mnoge, umetno pridobljene, a še ne ustaljene lastnosti se s semenom ne podedujejo, in kolikokrat se n. pr. hu« duje nad goljufivim svetom kakšna Katra, ki si je posejala seme najbolj imenitnih nageljnov, pa ji zraste na* mesto tistih imenitnih sam hudik one* gavi: čisto navadni, kmetski klinčki! Kaj torej napravi umen vrtnar, da si kakšno imenitno, priljubljeno svojstvo kulturne rastline, katero se s semenom ne podeduje, ohrani stanovitno? V to svrho vzame n. pr. cepič rdečelistnc bukve in ga transplantira (cepi) na na« vadno zeleno bukev, ali pa n. pr. cepi žalujko na navadno drevo istega pleme* na, in zaželjena zvrst se s tem ustanovi na novi rastlini. Tako se splošno rav« na v sadjarstvu, pri kulturi mnogih drugih rastlin itd. Tudi razmnoževanje iagod z živicami, georgin z gomolji, krompirja, čebule itd. spada med ne« spolne načine razmnoževanja ter ima za navadno prakso najboljši in naj« hitrejši uspeh. Pri nespolrtem razmnoževanju (s cepiči, potaknjenci, grebenicami, go« molji), prenesemo bistvena svojstva neizpremenjena z enega bitja na drugo. Pri spolnem razmnoževanju iz se* mena pa, ki je nastalo po združitvi moške in ženske spolne stanice, vzkali nova rastlina, novo bitje, ki v svojih lastnostih jasno očituje mešano ded« ščino po materi in očetu in še po pra« dedih. Le semcnje s čistimi osnovami, seme, čigar oče in mati sta si bila v lastnostih popolnoma enaka, le takšno je stanovitno. In čimbolj sta si bila enaka in sorodna oče in mati, ki sta rodila seme, in čim stanovitnejše na« ture sta bila. tem prej se tudi pri nju« nih potomcih ustanovijo njih svojstva. Važnost razmnoževanja s potak« njenci je torej za vrtnarstvo zelo po« membna in takšno razmnoževanje rodi tudi zelo hiter, dobičkanosen uspeh. Seveda kar vse po vrsti ne raste iz po« taknjencev. A mnogih rastlin sploh ne razmnožujemo s semenom, nego na« vadno zgolj na nespolen (vegetativni) način, tako n. pr. pelargonije, acaleje, plemenite nageljne, begonije, rože, ci* donije, vajgelije, lipovko, ribez, kosmu* ljo, vinsko trto itd. Z grebenicami raz? množujemo zlasti tiste rastline, ki se kot potaknjenci bolj nerade ukoreni* nijo n. pr. kosmulja, leska, kutine, pa tudi kakšen starikav fajgeljček, ki prav lepo cvete, si na takšen način lahko hvaležno pomladimo. S tem, da potak* nemo zelene mladike (vršiče), razmno* žujemo zlasti hitro rastoče lončnice, n. pr. fuksije, hortenzije, vanilijo, križan* teme, salvije, vodenko, razne begonije, abutilon i. dr. Vednozeleno mirto in avkubo razmnožujemo s popolnoma olesenelimi mladikami. Oleander po* taknemo v vodo. Gloksinije in listnate begonije razmnožujemo s potaknjeni* mi listi. Ta čudež, da vzraste iz lista kraljevske begonke, primerno vložene* ga na stalno vlažen pesek ali lončno zemljo, je dobro znan že tudi našim Franckam in Mickam. Kdaj napravljamo potaknjence? Pri drevescih in grmovju se često poslužu* jemo olesenelih potaknjencev s popol* noma zrelih vejic, ki jih narežemo Mn potaknemo v listopadu, torej ob času, ko so polni tekom leta nabranih re* zervnih snovi. Potaknjenec mora raz* viti zdrav, močan kalus, in ker brez zelenih listov ne more usvajati (asimi* lirati), tedaj mora biti jesenski potak* njenec dobro preskrbljen s plastičnimi snovmi, ki omogočijo krepko in uspeš* no tvorbo korenin. Za rože spenjalke in polijante je to gotovo sila hvaležen in preprost način razmnoževanja. Tudi marsikatera remontantka, n. pr. bela Druški, je kot potaknjenka vse hvale vredna. Za zelene potaknjence je najprimer* nejši čas spomladi in v poletju in je pri raznih rastlinah različen. Mladika, ki jo potaknemo, ne sme biti premlada in prenežna, ker je potem preveč dostop* na gnilobi, pa tudi prestara ne, ker takšna se nerada vkorenini. Za obi* čajno prakso velja pravilo, da naprav* Ijamo zelene potaknjence pri lepotič* nem grmovju, kakor so forsitije, cido* nije, dajcije, vajgelije, jasmin, spireje, rože itd., čim je cvetje pri kraju, ozir. čim so zelene mladike že dovolj krep* ke. Seveda sobne cvetlice razmnožuje* mo tudi nozimi. V toplovlažnem rast* linjaku ali pod steklom tople grede se vrtnarju ukorenini tako rekoč vse, kar potakne. Kaj je torej potrebno potaknjencem da brž razvijejo zdrav, močan kalus in se uspešno ukoreninijo? Potaknjence odrežemo tik pod ka* kim očesom oziroma pod listi, ker tu ima stebelce največje nagnenje za tvorbo korenin. Zelenim potaknjen* cem, ki potom listov izdihavajo mnogo vode, moramo spodnje liste popolno* ma odstraniti, zgornje pa primerno pri* rezati, da ne začno veneti; kajti po* taknjenec, ki še ni pognal koreninic, nima nobenega organa za sprejemanje vode. Vseh listov odstraniti pa tudi ne smemo, ker iz njih baš priteka organ* ski materijal za tvorbo koreninja, ako ni v stebelcu dovolj rezerve. Pri olese* nelih potaknjencih z usnjatimi listi, ki malo izhlapevajo in težje uvenejo (n. pr. pri mirti, lovoru) ne prikrajšamo in ne odstranimo sploh nobenega lista. Samo zmanjšanje listne površine pa še ne zadostuje, potaknjence je treba skrbno škropiti, tako da je zrak okrog njih nasičen z vlago in izhlapevanje minimalno. Kakor hitro se pa nastavijo koreninice, treba potaknjence polago* ma zračiti in jih navajati na normalno atmosfero. Potaknjenec ljubi v splošnem neko* liko višjo temperaturo, nego jo potre* buje ukoreninjena rastlina. Iz vsega tega spoznamo, zakaj na* vadno ni mogoče na prosti vrtni gredi vzgajati zelenih potaknjencev. Vrt* narji jih goje pod steklom. Zanimivo je, kako se pri pravilnem ravnanju po* taknjenci nageljnov, gloksinij, vajgelij itd. brž ukoreninijo. Z istim uspehom pa razmnožujemo lončnice, če ravna* mo n. pr. tako*le: Vzemimo cvetlični lonec, dajmo na dno kosce črepinj ter vsujmo nanje zmes finega peska in rahle prsti. V večji lonec potaknemo lahko več po* taknjencev, ki jih škropimo z mlačno vodo. Lonce postavimo na solnčno okno tople sobe in jih pokrijemo s steklom, tako da se pod steklenim po* krovom nahaia vedno vlažnotopla zračna plast. Pred opoldanskim soln* cem steklo po potrebi zasenčimo, po* taknjence treba večkrat škropiti, kap* Ijice, ki se zbirajo na steklu, obrisati. Ko se potaknjenci ukoreninijo, prične* mo zračiti, končno pokrov popolnoma odstranimo in ukoreninjene rastlinice presadimo v primerno zemljo. Za ukoreninjenje potrebujejo potak* njenci predvsem vodo in kisik, torej vlažno, a rahlo, zračno tlo, ki prepreči gnilobo. S prav dobrim uspehom vtak* nemo potaknjence tudi zgolj v fin, vla* žen pesek, ki je zraku lahko dostopen. Potaknjenci potrebujejo tudi svetlobo. Solnčna luč zvišuje prehranjevalno des lavnost listov, tako da razvijajočim se koreninicam ne zmanjka hrane. Pred prehudo vročino namažejo vrtnarji steklo z apnenim beležem. Vsi ti faktorji, ki smo jih premo* trili in ki veljajo zlasti za zelene po* taknjence, so za različne rastline več ali manj odločilne važnosti. Treba spo* znati potrebe in posebnosti raznih rastlin in tu nam izkušnja največ po* maga. Vegetativna jakost posameznih potaknjencev pride zaradi različne in* tenzivnosti in drugih pogojev, ki smo jih navedli in ki jih lahko reguliramo, do različne veljave; z drugo besedo: čim nerajši se kaka rastlina ukorenju* je potom potaknjencev, tem pazljivej* še moramo skrbeti, da so potaknjencu dani vsi pogoji, ki pospešujejo vege* tativni nagon in ukoreninjenje. Uvodoma smo že omenili: razen ve* like praktičnosti razmnoževanja imajo potaknjenci za vrtnarstvo še svojo po* sebno važnost (nespolna razmnoževal* na metoda). Novo vrsto rastline dobi* mo praviloma le s pomočjo hibridiza* cije, križanja dveh različnih rastlin, to* rej potom semena. Mešanica svojstve* nih osnov v semenju hibride (križan* ke) pa je navadno zelo revolucijonarne narave in včasi sploh ni mogoče, ali pa se da šele po dolgotrajni izberi po* tomcev ustaliti v semenu tista last* nost, ki bi jo radi kot stanovitno ohra* nili pri potomcih in jo razmnožili po* tom semena. In vendar nam je na ta način vzgojilo moderno rastlinarstvo vso tisto množino izvrstnih vrst žita, drugih kmetijskih rastlin in sadnega drevja, ki nam dajejo danes tako hva« ležne pridelke, in vse tisto pestro bo* gastvo cvetlic, kakršnih pred 100, 50 leti še nikjer na svetu ni bilo. S smo* trenim križanjem in izbiranjem so na* stale nove vrste vrtnic, orhidej, križan* tem, ciklam, georgin itd. z očarljivimi cvetovi, s prijetnejšim vonjem, z več* jo odpornostjo proti boleznim. A vča* si skoro ni mogoče oziroma se ne iz* plača na spolni način novo nastalo svojstvo fiksirati v semenu, ker je po« dedljivost dotičnega svojstva še zelo kočljiva. Tu pa priskoči vrtnarju na pomoč nespolno razmnoževanje. Vze* mimo primer: V vrtu je greda raznih vrst cvetočih nageljnov. Zaradi slučajnega križanja potom žuželk ali zaradi umetne hibri* dizacije nastane seme, iz katerega vzraste nagelj z izredno lepimi cvetovi (z novo iiijanso v barvi, bolj polno* cveten, z nežnejšimi zobčki). Prakti* čen vrtnar si bo to novo vrsto skušal takoj razmnožiti: napravil bo od dotič* ne rastline potaknjence, ki bodo zvesto ohranili dedščino svoje lepe matere. Ukoreninjeni potaknjenci pridejo na gredo, na jesen spet v lončke, in pri* hodnjo pomlad, ko odcveto in ostare, osmukamo njih obstranske vršičke za nove potaknjence. Stare rastline od* mirajo, njih sočna kri in cvetoča moč se pa pretaka, živi ter raste iz potak« njencev naprej in naprej. Kar je sta* ro, usahne, — a ostane mladost, zele« na, v novi lepoti veselo cvetoča mla* dost. KONEC SVETA. Kje je naš smoter? Kam meri korak po temnih -potih bodočnosti? Ne vemo. Toda Luna mam pričuje, kakšna utegne biti naša usoda. Nekoč je bila žareča gmota, danes ie neskončna pustinja. Zdaj jo ogreva solnce, zdaj prestaja mraz vsemirske noči. Plove po prostoru kakor ogromen spomenik lastne preteklosti. Enaka usoda čaka tudi Zemljo. Nekoč je bila žareča in vroča, nato ji je površina .okorela. Notranjost je še danes razpaljena bolj nego si mislimo. Učenjaki so izračunali, da je štiristo kilometrov pod zemeljskim površjem 10.000 stopinj nad ničlo. Nobena snov ne vzdrži tolike temperature, ne da bi se bila izpreme-nila v plin. Sodijo, da je največji del tega plina ž§jezO'. Zemlji pa se neprestano ohlaja. Takisto 'tudi Solnce. Čas je večen, brez začetka in btez konca; prostor .ie neskončen, brez meia. Snov je neuničljiva. Sicer se izpreminja, vendar pa se ne izgubi; kar je bilo, je in ostane. Minljiva pa je Zemlja kot domovina človeka, živali in rastlin. Cez milijardo let bo preveč mrzla, da bi uspevalo na nji življenje. Zadnji ljudje poidejo na ekvator, da ondi izumrie človeški rod. Morja bodo zmrznila do dna in trdna zemeljska skoria se bo izoremenila v peščeno puščavo. Toda težka zemeljska krogla se bo še vedno vrtela okoli osi in romala okoli Solnca, ki bo takrat že temnejše. Žarelo 'bo v rdeči ugašajoči svetlobi. Tako bo Zemlja mrtva in tiha. Kakor pokopališče bo plavala skozi vsemirje. Zdaj so vse njene skrbi pozabljene. Življenje je bilo !'e sen in Luna se bo začudeno vpraševala, kje sta ostala Solnce in Zemlja. A zvezde bodo blestele še dalie in svetovi bodo nastajali in izginjali. Po Svenu Hedinu. Anatole France: V ženski Približno deset let je že, nemara več, nemara manj, kar sem Obiskal žensko kaznilnico. Nameščena je v starodavnem gradu, zgrajenem za časa Henrika IV., ki s svojimi škriljastimi strehami obvladuje mračno, ob reki ležeče mestece ma jugu. Ravnatelj jetnišnice je bil domala že dosegel za upokojitev predpisano starost; nosil je črno lasuljo in belo bradb. Bil 'je ravnatelj, kakor jih ne najdeš zlahka na tem mestu. Mislil je čisto po svoje in imel je človeška čuvstva. Ni si ustvarjal napačnih predstav o nravnosti svojih tri sto varovank, vendar je menil, da ni mnogo nižja od nravnosti treh stotin žensk, ki bi jih bil na slepo srečo izbral v kakem mestu. — Pri nas je od vsega nekaj — no, kakor povsod drugod, — tako je govoril, kakor se mi je zdelo, njegov blag pogled. Ko srno zavili preko dvorišča, je dolga vrsta kaznenk pravkar končavaia nemi sprehod1 in odhajala v delavnice. Med njimi je bilo mnogo stark s surovimi «dn potuhnjenimi obrazi. Prijatelj, doktor Cabane, ki nas je spremljal, me je opozoril, da imajo skoro vse te ženske značilne telesne napake, da je med njimi pogosta škiljavost, da so degene-riranke in da bi se jih med njimi našlo zelo malo. ki ne bi bile zaznamovane z znaki hudodelstva ali pa zločina. Ravnatelj je počasi zmajal z glavo. Dobro sem opazil, da ne veruje v teorije zdravnikov - kriminalistov. Očividno je bil prepričan, da se v naši družbi krivci ne razlikujejo vselej tako zelo od nedolžnih. Peljal nas je v delavnico. Videli smo pri delu pekarice, perice in šivilje za perilo. Delo in snaga sta povsod ustvarili - dejal bi - nekaj radostnega. Ravnatelj je z vsemi temi ženskami dobro ravnal. Najbolj glupe in najhudobnejše ga niso mogle spraviti iz ravnotežja; nikdar ni izgubil potrpežljivosti in dobrohotnosti. Sodil je, da je treba ljudem, s katerimi živiš, spregledati mar-sikako slabost in da ne smeš preveč zahtevati niti od hudodelk in zločink. Čisto nasprotno, kakor je navadla, ni zahteval od tatic in zvodnic, da morajo biti popolne, odkar so bile kaznovane. Ni verjel v nravstveno učinkovitost kazni in je obupaval nad poizkusi, 'da bi bila ječa postala šola kreposti. Prav za- kaznilnici. radi tega, ker ni veroval, da poboljšaš ljudi, če jim naložiš trpljenje, je skušal tem nesreonicam prihraniti kolikor moči veliko trpljenja. Ne vem, ali je bil veren v svojih čuvstvih, vendar pojmu pokore ni pripisoval nravnega pomena. — Kazmilniški pravilnik tolmačim, — vni je dejal, —■ preden ga izvajam. Sam ga razlagam jetnicam. Pravilnik predpisuje n .pr. brezpogojno molčanje. No, če bi res brezpogojno molčale, hi bile postale bebaste ali blazne. Mislim, in to sem dolžan misliti, da pravilnik tega ne namerava. Pa jim rečem tako-le: .Pravilnik vam veleva, da morate molčati. Kaj to pomeni? To, da vas nadzornice ne smejo slišati. Če vas slišijo, boste kaznovane; če vas nihče ne sliši, ni vzroka, da bi vam kdo kaj očital. Moja naloga ni, da nadzorujem vaše misli. Če vaše besede niso glasnejše odi vaših misli, vas zaradi besed ne bom klical na odgovor.' Tako opozorjene se trudijo govoriti tako, da — tako rekoč — ne izustijo nobenega zvoka. Ne poblaz-ne in predpisu je ustreženo. Vprašal sem ga, ali njegovi službeni predstojniki odobravajo tako tolmačenje pravilnika ali ne. Odvrnil mi je, da mu nadzorniki to često očitajo; da jih tedaj vodi prav do zunanjih vrat in jim pravi: »Vidite to omrežje; leseno je. Če bi tu notri zapirali moške, bi ne bil v osmih dneh ostal niti en edfini. Ženske se ne spomnijo, da bi pobegnile. Toda pametno je, če jih ne storimo divjih. Jetniški red že tako in tako ni posebno ugoden za njih telesno in nravstveno zdravje. Jaz ne prevzamem več odgovornosti, da jih čuvam, če jim naložite muko molčečnosti.« Bolnica in spalnice, ki smo jih nato posetili, so bile nameščene v velikih dvoranah, pobeljenih z apnom, kjer se od vsega starinskega bleska ni ohranilo nič, razen veličastnih kaminov iz sivega kamna in črnega marmorja, nad katerimi so stale sijajne kreposti, iizvršene v visokem reliefu. Neka »Pravičnost«, ki jo je okoli leta 1600 izklesal neznan flamski, poitalijančeni umetnik, z golim nedrijem in z enim stegnom izven pre-klamega krila, je v tolsti roki držala vznemirjeno tehtnico, na kateri sta se skledici zadevali kot dvoje cimbal. Boginja je obračala konico svojega meča proti mladi bolnici, ki je ležala v želez- ni postelji na žimnici, tenki kakor zložen prtič. Dejal bi — da je bila še otrok. — No torej! Vam gre bolje? — je vprašal doktor Cabane. — O! da gospod, dosti bolje. Iin nasmehnila se je. — Le naprej tako, kar lepo mirni bodite in ozdraveli boste. Pogledala je zdravnika z velikimi očmi, polnimi radosti in upanja. — Bila je namreč hudo bolna, ta mala, — je rekel (doktor Cabane. In šli smo naprej. — Zaradli kakšnega pregreška je bila obsojena? —Zaradi hudodelstva, ne zaradi pregreška. — Ah! — Detomorilka. Na koncu dolgega mostovža smo vstopili v prav prijazno sobico, vso napolnjeno z omarami in kjer okna, ki so se odpirala nazven, niso bila zamrežena. Tu je mlada, prav čedina ženska sedela za pisalno mizo in pisala. Zraven nje je druga, ki je bila precej lepega života, iskala ključ v svežnju, ki ji je visel za pasom. Skoro bi bil mislil, da vidim ravnateljevi hčerki. Opozoril me je, dla sta to kaznenki. — Niste videli, da imata kazneniško obleko? Tega nisem bil opazil, brez dvoma zato ne, ker je nista nosili tako, kakor vse ostale. — Njuni obleki sta lepše napravljeni in čepici, ki sta manjši, sta tako posajeni, da se jima vidi šop las. — To je zato, mi je odgovoril stari ravnatelj, — ker je zelo težko preprečiti, da ne bi ženska kazala svojih las, če so lepi. Tudi za ti dve velja splošen red in delavna dolžnost. — Kaj delata? — Enia je arhivarka, a druga je knjižničarka. Ni bilo treba vpraševati: bili sta dve hudlodelki iz ljubezni. Ravnatelj nam ni prikrival, da hudodelke bolj ceni od navadnih zločink. — Poznam med njimi, je dejal, — take, ki jim je njihovo hudodelstvo tuje. Bilo je le kot nekakšen blisk v njihovem življenju. Zmožne so poštenosti, poguma in plemenitosti. O mojih taticah tega ne bi mogel trditi. Njihovi zločinski pregreiški, ki ostajajo vedno srednje-vrstni in prostaški, tvorijo temelj njihovega bitja. Nepoboljšljive so. In ta nizkotnost, ki jih tira, dla zaigreše graje vredna dejanja, se kaže vsak hip v njihovem obnašanju. Kazen, ki jih doleti, je sorazmerno lahka in ker je njihova telesna in nravna občutljivost prav malenkostna, prenašajo kazen ponajveč z lahkoto. — Ne more pa se reči, — je živahno dodal, — da so vse te nesrečnice nevredne usmiljenja in da ne zaslužijo, da se človek zavzame zanje. Dalje ko živim tu, bolj opažam, da krivih ljudi sploh ni, in da so na svetu sami nesrečniki. Pozval nas je, naj stopimo v njegovo pisarno. Velel je nekemu pazniku, naj pripelje kaznenko štev. 503. — Pokažem vam, nam je rekel, prizor, ki ga nisem vnaprej pripravil, prosim vas, da mi to verjamete, in ki vam bo brez dvoma vdahnil novih premislekov o zločinu in kazni. Kar boste videli in slišali, to sem videl in slišal jaz stokrat v življenju. Kaznenka je v spremstvu nadzoro-valke stopila v sobo. Bila je mlada, prav brhka kmetica, preprostega, neumnega in milega obraza. — Veselo novico vam moram naznaniti, — ji je rekel ravnatelj. — Cfospod predsednik republike, ki je bil obveščen o vašem dobrem ponašanju, vam spregleduje ostanek kazni. V soboto boste šli odtod. Poslušala je z napol odprtimi usti, roke sklenjene na trebuhu. Toda pojmi niso urno prodirali v njeno glavo. — Prihodnjo soboto boste šli iz tega zavoda. Prost' boste. Sedaj je razumela: roke so se ji v žalostni kretnji dvignile in ustnice so ji vztrepetale. — Ali res moram proč odtod? Toda* kaj bo z menoj? Tu so mi dajali hrano, oblačili so me in vse ostalo. Ali ne bi mogli reči temu dobremu gospodu, da bi bilo bolje, da ostanem, kjer sem? Ravnatelj ji je na prijazen, a odločen način predbčil, da ne more zavrniti milosti, ki ji je bila izkazana; nato jo je opozoril, da prejme ob svojem odhodu nekaj denarja, deset ali dvanajst frankov. Ihte je odšla. (Vprašal sem, kaj je storila ta-le. Listal je po malem zapisniku: — 503. Bila je dekla na kmetih... Ukradla je gospodarjevim spodnje krilo ... Domača tatvina!... Saj veste, zakon domačo tatvino strogo kaznuje. MAKEDONIJA JE V OSPREDJU POLITIČNEGA ŽIVLJENJA V JUGOSLAVIJI. Za prihodnjo številko «Življenja in sveta» smo pripravili daljši ilustriran članek o Štipu. Posebej bomo izprego-vorili o «makedonskem vprašanim z njegove zgodovinsko-nacionalne strani. Pripravljamo tudi daljši članek našega skopskega sotrudnika o ljudskih običa- jih v okolici Ohrida s številnimi izvirnimi slikami. V eni prihodnjih številk bomo pridb-čili informativno razpravo o Bolgariji in Bolgarih. V naslednji številki se bodo tudi zaključili «Ameriški vtisi» A. Kristana. ......................... A. BOCKLIN: Pomladni čar. (Po Bocklinovi sliki radiral Max KUnger.) Jos. Pavčič: O klavirju in klavirskem igranju. Neštetokrat imi stavijo v družinah, kjer poučujem klavir, pa tudi drugod toliko raznih vprašanj glede glasbene vzgoje otrok, dalje glede negovanja in igranja na klavir, da bom brez dvoma marsikomu ustregel, če odgovorim tu na 'tri najvažnejša vprašanja: a) kdaj naj se otrok začne učiti igranja na (klavir; b) kaiko naj negujemo klavir; c) nekaj o igranju v splošnem. Prepričal sem se namreč, da obstoji glede iteh ttočk velika nevednost med občinstvom, ali pa docela napačna mnenja. Izmed vseh miuzikalmiih instrumentov je pri nas Slovencih, pa tudi drugod, klavir najbolj razširjen, to pa očitno zaradi tega, ker je najbolj priljubljen. Najdemo ga skoraj v sleherni boljši hiši v imestu in na deželi. 'Ljudje ga uporabljajo kaj različno: nekateri v umetniške namene, drugi v učne in podobne svrhe kjer se kultivira plemenita glasba, nekateri pa le v zabavo. Igranje nanj je zaradi tega raznovrstno: popolnoma pravilno ali umetniško korektno, dalje diletantsko, po večini pa nekorektno. I. Če si hoče človek pridobiti sigurnost in spretnost v igranju, potrebuje celo vrsto let. Zato pričnimo s poukom v zgodnji mla- dosti, zakaj v poznejših letih ne bo pouk kdove kako uspešen. Važno je vprašanje, s katerim letom naj se prične otrok učiti igranja na klavir. Vsi priznani pedagogi sodijo, da je sistematičen klavirski pouk redkokdaj uspešen pred devetim starostnim letom. Izjema velja le za posebno nadarjene, ki jih je žal zelo, zelo malo. S tem pa, kajpak, ni rečeno, da se ne bi smela glasbena vzgoja pričeti že poprej. Saj imamo obilo potrebnega gradiva, ki se da igraje obdelati eno leto preje: n. pr.: spoznavanje klavirja in posameznih delov, negovanje tega instrumenta kot poznejšega življenjskega spremljevalca in prijatelja; kako treba ravnati s tipko, da dosežemo lep, plemenit in mehak ton; imena tipk in njih razdelitev na posamezne skupine: napisovanje imen posameznih 'tipk v obliki not ali črk; razne ritmične vaje, ki ke-sneje pri sistematičnem igranju zelo koristijo itd. Vse to se da poprej predelati (kot nekak pripravljalni tečaj), vendar je tako gradivo še daleč od pravega igranja. Vrhu tega ne prezrimo, da je 'treba spoznati tudi igralni aparat pri človeku samem, namreč roke, oziroma truplo sploh; kako je ustvarjena roka, da imamo pregibe na prstih, zapestju, komolcu, rami itd., kako se imenujejo kdaj in kake jih uporabljamo posamezno in združeno itd. Vse to naj gojenec dodobra spozna, da učitelju pri poznejšem pouku ni treba posebej razlagati. Dalje pravila glede sedeža, ki ne bodi ne previsok in ne prenizek, da se ne maje kakor to češče vidimo pri okroglih stolih, ki prav zaradi tega nedostatka niso priporočljivi. Mnogi stariši se čudijo, zakaj njihov otrok kot začetnik po več mesecev ne potrebuje pri pouku klavirske šole. Ne vedo, da je treba njihovega malčka šele pripravljati za igranje, in sicer baš v zgoraj naštetih točkah. Spočetka mora biti vsa učenčeva pozornost (torej v prvi vrsti oči!) obrnjena na pravilnost držanja telesa in rok ter na korektno funkcijo prstov in uporabe pregibov, nikakor pa ne na note. Igranje po notah se prične šele potem, ko je učenec dosegel in obvladal vse, kar je potrebno za pravilno funkcijo igralnega a-papta. To pa 'traja nekaj tednov, ipri teh -več, pri onih seveda manj, kakor je pač gojenec sprejemljiv. 'Glede slednjega mpram takoj pripomniti, da niso vsi gojenci enako -nadarjeni in da mnogi stariši tega zaradi nevednosti ne upoštevajo in le preradi -obsojajo učitelja. iNenadanjenost za igfranje na klavir je v splošnem velika, nadarjenost bolj redka, prav velika nadarjenost (tako rekoč od Boga dana) pa zelo, zelo redka. Za vzgled povem, da sem v vseh 24 letih, kar poučujem klavir na našem glasbenem zavodu in zasebno, naletel le na kakih 5 resničnih talentov, izmed katerih je bil najizrazitejši sedanji gojenec konservat-orija Marijan Li-pov-šek, ki res ntno-go obeta. Vsi drugi lezejo počasi naprej. Marsikateri ne pride vso dobo poučevanja do za-željenega cilja. Razumeli bomo tedaj, zakaj se ta ali oni že več let vadi pri klavirju, pa nikamor ne pride. Najčešče ni kriv neuspeha učitelj, temveč gojenec, čigar sprejemljivost je pomanjkljiva. Saj dober učitelj lahko daje učencu vse, kar sam ve in zna, le najvažnejšega in najpoglavitnej-šega — nadarjenosti — mu ne more dati. Stariši se navadno ne vprašujejo, ali je otrok sposoben ali ne, vpišejo ga v glasbeni zavod in kupijo klavir, še preden se pokaže, kako -bo z otrokom. A-ko ni uspeha, menjajo učitelja, zavode, godrnjajo itd. Omeniti mora-m žalostno dejstvo, da se stariši vse premalo briga-jo za potek glasbenega pouka. V vseh mojih 24 letih poučevanja ni -prišlo niti deset mater ali -očet-ov vprašat in se informirat, ali se otrok kaj uči, ali redno zahaja k pouku, ali se nauči vsako nalogo, ali kaže še dalje plačevati ukovino itd. Tudi za letna spričevala se kaj malo zmenijo. II. Glede druge točke — o negovanju klavirja •— bi omenil sledeče: Od pravilnega negovanja zavisi uporabljivost in trpežnost tega tako in tako dovolj dragega instrumenta. 'Največji škodljivec je neveden človek, ki ne ume lepo ravnati ž njim in ki ne pozna njegovega notranjega ustroja. Dalje škodujejo klavirju molji in lesni črvički, ki instrument polagoma docela uničijo, potem prah, ki prav posebno 'škoduje mehanizmu. Klavir bodi torej zaprt, kadar ga ne rabimo in še pregirnjen z lepim prtom, ki ga dobimo v trgovinah. Pokrivalce pa, ki pokriva tipke, bodi po dnevu odprto, ker tipke kmalu porumene, oziroma po-temne, če nimajo dovolj dnevne (solnčne) svetlobe. Klavir stoj na suhem prostoru. Najboljše sredi sobe, ne preblizu okna in pozimi ne preblizu peči (vsaj dva -metra proč!). Ako pa stoji ob steni, bodi stena notranja, ne vnanja. Okna, ki so tik klavirja, ne smej-o biti ob deževnih ali meglenih -dneh odprta? sobo treba prezračiti posredno skozi sosedno sobo. Pozimi ne smemo take sobe ne preveč kuriti in ne preveč -ohlajevati. Vse to -mu namreč škoduje: strune začno rjaveti, -klavir izgubi prvotni ton, — čez nekaj let je uničen. Tudi ga ne smemo postaviti iz premrzle predsobe v pregorke, ker • se začno strune in železje potiti, pozneje pa zaradi tega rjaveti. Temperatura v mrzli sobi se sme le počasi povišati s kurjavo. Posebno važno je za klavir uglaševanje. Vsaj dvakrat v letu in sicer spomladi, ko začnemo odpirati okna in v jeseni, ko ja-merno kuriti, dajmo klavir ubrati. Marsikdo -misli, da j-e prav, -če je -instrument uglašen ali ne, ne ve pa, da spada tudi to med škodljive točke, ki smo nekatere pravkar našteli. Umazane bele tipke snažimo s krpico, namočeno v špirit, paziti pa je treba, da rie brišemo s tako krpico črnih tipk! Otroci in odrasli naj si pred igranjem temeljito itmi-jejo roke z milom, kar tipke pod .mastnimi prsti kmalu orumene in se ne dajo pozneje nikdar več ubeliti. III. H koncu še nekaj besed glede raznih starejših in novejših metod, o katerih se zlasti v zadnjem času tudi pri nas toliko sliši in govori. Že vsak, tudi neveščak, hoče po vsej sili vedeti kaj o tej ali oni novi »metodi«, po kateri poučuje ta ali oni učitelj. Res je, da je izšlo v zadnjem času toliko zlasti nemških knjig o »novem« igranju na klavir, da postane človek, ki jih prečita, ves zbegan in se nič več ne spozna, kdo izmed avtorjev ima prav in kdo ne. Ti novi metodiki se namreč po raznih revijah prepirajo in prerekajo o svojih trditvah, napadajo drug drugega, pobijajo nasprotne nazore iin jih smešijo. Verjetno je, da je med njimi precej lažipedagogov, ki bi hoteli vsemu Mimogrede , , REKLAMA V VELIKIH TRGOVINSKIH CENTRIH. Mnogo tvrdk v Evropi, pa tudi pri nas. izda nemalo denarja v reklamne namene. Zelo uspešno sredstvo, da se udomači ime tvrdke ali izboljša vpliv ostale reklame je to, kar nazivajo v Ameriki »slogan« in kar pomeni v nemščini »SchIagwort«. Treba je z enim samim stavkom poudariti prednosti blagai. Večina kontinentalnih tvrdk še ni spoznala prave prednosti »slogana«, med« tem ko plačujejo v Ameriki in Angliji za tak stavek več 1000 Din. Seveda ni lahko najti primernega izreka ali stavka, ki se tako vtisne čitatelju v spomin, da ostane vedno svež. Kakor pri reklami sploh, imajo zlasti pri tem psihološki momenti veliko vlogo. Stavek mora v celoti harmonično doneti in imeti za čitatelja prikupljivo ob« liko, tako, da se čitatelj takega izreka ne« hote veseli in ga pri raznih prilikah v družbi ponavlja. Tako postane nehote raz« nmoževalec reklame. Naj slede v pojasnilo nekateri primeri iz vsakdanje prakse: Ko tovarna Packardovih avtomobilov še ni bila znana, je vprašal na neki razstavi kupec lastnika, ali so vozovi kaj vredni. Mister Packard je odgovoril: »Vprašajte onega, ki ga ima!« Ta stavek se danes ponavlja v vsaki Packardovi reklami in je imel to posledico, da je znamka ena naj« bolj priljubljenih v Ameriki in danes že tudi preko Oceana. Okrog I. 1890. so se pojavili na amen« škem trgu prvi «Kodak« aparati. Prodajna svetu dokazati da pred njimi mi nihče nič znal in vedel. Resni pedagogi odločno svarijo zlasti mlajše učiteljstvo pred takimi brošurami, ker lahko napravijo pri morebitnem pouku mladine več škode, kakor kak navaden šarlatan. iPovem samo to-le: Ena sama metoda je, ki na nima imena (kvečjemu bi jo lahko imenovali metodo dobrih luičiteljev) in ki jo uporablja vsak preudaren in resen pedagog. To je tista prava metoda, ki pripelje nadarjenega ©ojenca v teku let do korektnega umetniškega izvajanja onih velikih glasbenih del naših in tujih mojstrov, ki so jih leti .že sami pred leti mojstrsko izvajali, ne da bi kaj slutili o novih prekucijskih metodah. Resumiram h komou tako, da obdržimo to, kar se je v teku mnogih let dobro obneslo in proučujmo temeljito, kar je novega! Nič ni bolj kvarljivega od prenagljenega vpe-ljavanja predalekosežnih novotarij. Boljša je evolucija nego revolucija! cena je bila 25 dolarjev za komad. S smo« treno reklamo, ki jo poznamo iz možem« skih časopisov, se je izdelovanje in prodaja Eastmann fotoaparatov tako pomnožila, da stane danes izboljšani Kodak okrog 10 do« larjev. Hkrati pa je postalo radi reklame ime »Kodak« tako popularno, da občinstvo imenuje tako sploh vse fotoaparate. Da pa je ostalo dobro ime tvrdke Eastmann ohra« njeno, je uvedla sledeči stavek: »Če ni Eastmann, ni Kodak!« Tovarno klobukov Stetson je ta »slogan« še prekosila. Izjavila je v reklami: »Če ni Stetson, sploh ni klobuk!« Seveda je tvrdka vedela, da ne navaja v tem stavku tehtnega vzroka za kakovost svojega iz« delka. Američanu pa je ugajala ta humo« ristična trditev; stavek je postal popula« ren in s tem tudi izdelki tovarne Stetson. Ravno ta slučaj je značilen, ker je zadel psihološko stran Američana. V kakem drugem delu sveta nemara »slogan« s tako vsebino' ne bi usp.l., Ne samo posameSaife tvrdke, ampak tudi skupine istovrstne industrije ali obrti uga« njajo propagando na'enak način. Tako imajo na pr. plakati vrtnarjev napis: »Po» vej s cvetlicami«, ali na Nemškem: »La6t Blumen sprechen!« V vseh kulturnih državah je znano geslo gramofonskih plošč »Glas svojega gospo« darja«, ki je angleškega izvora. — Velika tvrdka Harrods v Londonu kliče samo: »Kupi vse pri Harrods!« — Jako dober je izrek neke angleške tovarne žarnic »Lights the home — Iightens the work!« Izrek se ne da točno prevesti, v slovenščini se gla« si nekako: »Razsvetljujte dom — olajšajte delo!« Tudi v Nemčiji se je »slogan«; že precej razširil. Tako so na pr. svetovno znani og* njegasni aparati »Minimax«, ki se poslužu« jejo sledečega gesla: »Feuer breitet sich nicht aus, hast du Minimax im Haus!« To lahko čitamo po vseh tramvajskih vozovih in reklamnih tablah. Neki šaljivec pa je nehote povečal uspeh te reklame, ko je pripisal geslu še sledeče: »Minimax ist Mist, ■wenn du nicht zu Hause bist!« »Slogan« velesejma v Leipzigu se glasi: »10.000 razstavljalcev iz 21 držav, 150.000 kupcev iz 44 držav!'« Ti d"ve vrsti sta raz« širjeni z reklamo tega velesejma po vsem svetu. Vendar pa s psihološkega stališča ne moremo uvrstiti tega gesla med najbolj« ša, ker zahteva že neko premišljevanje in spomin za številke. Pri nas so znana gesla tvrdke Feller o Elsa« fluidu, takisto slove razna mila; tudi neka« tere gostilne imajo svoj »slogan«, dasi ne« vede. Tako n. pr. »seksarbirt«. Vsak Ljub« ljančan ve, kje je to, če kdo izreče to be« sedo. To je »slogan« v prenesenem pome« nu besede. Rekli smo že, da ni lahko najti takih ge« sel. Priznati pa je treba, da so zlata vredna in da delajo tvrdkam izborno reklamo. An« gleške in ameriške tvrdke so to dbdobra spoznale in plačujejo za dobre »slogane« več lOOdolarske honorarje. Umesten je raz« pis javnega natečaja, če hoče kdo dobiti gradivo ali misli za tako geslo. Kako težko je dobiti dober »slogan«, naj dokaže slučaj nekega strokovnjaka, ki je za en »slogane napravil 172 osnutkov, a posrečil se je šele 173. Torej gre tudi na tem polju za resno delo, ne pa za sama naključja. Santo Levičnik. O O <~ REŠITEV ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA NI UMETNOST. Tako se je izrekla pariška policija. V prošlem letu je znaifii pariški plavač Lefevre dvakrat rešil človeka sigurne smrti v vodi: prvič v juniju in drugič v juliju. Vpričo velike množice ljudi je skočil v Seino in potegnil samomorilca iz vode. Navdušeno mu je vzklikalo ljudstvo in časopisi so predlagali, da se nagradi z rešilno kolajno. Po preteku nekai mesecev dobi poziv na policijski komisarijat. Le-fevre gre tja, nekoliko vznemirjen. Ima sicer čisto vest, svest si je, da ni ničesar zakrivil, vendaT — pri policiji je1 vse mogoče... In slutnja ga res ni varala. Kajti službujoči uradnik mu izroči, ko se Lefev-re pTedstavi, brez vsake nadaljne besede pismeno poročilo, ki ga je napravila polhija glede njegovih dveh rešilnih akcij. In na to poročilo je bil komisar napisal s svojo najlepšo pisavo: »G. Lefevre nima zasluge, če je rešil človeka utopljenja, ker je noto-rično znam izbor en plavač.« Tako stoji črno na belem v 'poročilu, ki je predlagalo, da se Lefevru ne podeli kolajne. No, da, komisar ima prav. Zakaj pa je Lefevre dober plavač? Za dobrega plavača ni nikaka umetnost in še manj zasluga, potegniti človeka iz vode! Kaj drugega bi bilo, če bi bil skoči za njim nevešč plavanja —! Potem bi bil sicer Skoraj sigurno utonil, toda bi bil nedvomno dobil kolajno. Tako pa, dragi Lefevre, ni nič s kolajno! Zakaj pa znaš plavati?! Mogoče si bo kdo mislil, da je ta slučaj osamljen in da ie samo pariška policija tako premetena. Toda ne! Takih slučajev -je vse polno in tudi v Ljubljani se je- pripetil popolnoma enak slučaj menda leta 19'10. Bil je mrzel novemberski dan, ko je zapazi sedaj že umrli višji finančni uradnik dr. J. z Zmajevega mostu, kako je nesla! visoko narasla Ljubljanica že potapljajočega se moškega. Brez obotavljanja si dr. J. sleče suknjo in suknjič, skoči za njim in ga z velikim naporom par stoi korakov nižje srečno spravi na sulho. Vsi smo pričakovali, da bo za ta svoj junaški čin dobil kot konceptni uradnik višje odlikovanje. D&biil pa je samo pismeno pohvalo od c. kr. deželne vlade, drugega pa nič. Kajti uradnik, ki je sestavil poročilo, je bi tudi mnenja, da za dobrega plavača ni nikaka zasluga, če reši svojega bližnjega sigurne smrti. Zavist in neumevnost mu je diktirala to mnenje in večina njegovih »kolegov« je to odobravala. Nihče od njih pa ni pomislil, da za tak izreden čin ne zadostuje samo znanje plavanja — saj med stotino gledalcev je bilo gotovo več dobrih plavačev — ampak tudi prisotnost duha, hitra odločitev in kar je glavno, ljubdfeen do bližnjega. Tako se je zgodilo, kar se vedno dogaja, če sodijo nesportniki o športnih uspehih: zmanjšali so njegov športni uspeh in mu podtikali nečedne iin neplemenite namene, ne vedoč. da šport ne vzgaja samo telesa, ampak tudi dušo. r p. v. b. Francoščina za samouke. Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi. On a constate28 egalement29 avec plaisirso une baisse31 sur les pommes de terre32. La tres bonne33 gualitč34, les Early35, etait cotee36 de 50 k 60 francs les 100 ki los. (Quotidien, 21. 7. 1927.) 28 ($ na-ktpstate) ugotov'li so constater dognati, ugotoviti 29 (egalroft) ravno tako; tudi SO (pkzir) m. veselje, radost 11 (bes) padec cen; prira. 18 32 (pDm-ds-ter) jabolka od zemlje, krompir 83 (ban) ž. dobra m boi (b$) 84 (kalite) kakovost 85 (cerla) [angl. izraz, pomeni zgodaj, torej:] zgodnja vrsta krom- se (k3te) naznačena [pirja coter ceno naznačiti. Raz'aga. 26.) Nikalna oblika glagola se tvori z dvema nikalnicama, z ne in s pas. Prva se postavi med osebni zaimek (oziroma dotično besedo, ki je glagolov osebek) in glagol, druga pa tik za glagolom. Ako se glagol začenja s samoglasnikom, se ne skrajša v n'. Primeri: Elle ne voulait pas (28; ') ni hotela. Cette attitude ne les dčsarma pas (29;45) to obnašanje jih ni razorožilo. Les affaires n' etaient pas brillantes (30; 10) kupčija ni bila sijajna. Elle ne savait pas (30;50) ni znala. Elle n'a pas eu (37; 12) ni imela. Nos femmes n'ont pas su (Smešnica; str. 31) naše žene niso vedele. Stavkov naglas je v nikalnem stavku na nikalnici pas. To nikalnico lahko nadomeščajo druge besede: Elle ne ruinera personne (22; 23, 24) ne bo uničila nikogar. II n' est plus possible (26; 19, 20) ni več mogoče. Rien n'etait molns certain (30; 26, 28) mč nI bilo manj go ovo, nič ni bilo bolj neg.itovo. II n' a plus (Smešnica, str. 26.) nima več. Francoščina ima torej dve nikalnici, slovenščina pa navadno le eno Kjer ima slovenščina dve nikalnici se včasih ujema s francoščino, na pr. v gornjih primerih: Elle ne ruinera personne ne bo uničila nikogar. Rien n' čtait mo ns certain nič nI bilo manj gotovo. Nikalna oblika pomožnikov. Sedanji k. je n' ai pas (žnepa) tu n'as pas (tO-napa) il n' a pas (il • napa) nous n' avous pas (nu - nav) ž. 11 ifer/ 15 fev te) 16 (liiptiir) 17 (SEdi) dire 18 (a-msm-ta) 19 (favjrabl) m. 20 (elaržisma) m 21 (adžoiksjij)) ž. 22 (katolik) 28 (slo ven) m ž. 24 (afij) 23 (čksprimei expnmer 26 (k&viksja)) 2 (kabin,) 28 (sre) 29 (rakffistitiie) reconstituer 80 (la-swar-mern) 81 (de) 82 (ss-radu)" se rendre 86 (avwar dane) da je dal 35 86 menda ni dal 37 (rezulta) m. posledica, i speh, rezultat 38 skrajšano iz que katere, koje esperer (espeie) upati, nadejati se 40 (o-r iprežata) zastopnikom 41 (prES) tisk, časopisje 42 se tromper (sj-trtjipe)' motiti se 43 skrajša io iz si ako [si se skrajša samo nred il in ils] <4 (krwa) croire (krwar) 45 (i-le-tasil) 40 (tslma) 47 (likide) m s , meni verjeti; misliti lahko je tako tako zelo likvidirati, poravnati. 41. L' Assemblee1 espagnole2 s' ouvre3 aujourd' hui4. MADRID5, 9 octobie. — D main6 lundi, a 16 heures, s'ouvrira71'Assemblee nationale8 espagnole. Deux9 diseours10 serom prononces11, l'un12 pari president du Directoire13, 1'autre14 par le president de 1'Assemblee. '. ■ On ne sait pas15 eneore16 si17 le roi'8 sera rentre19 a temps20 pour assister21 & cette premiere seance22 de 1' Assemblee. (Quotidien, 10. 10. 1927.) 83 (ls pramie-ministr) ministrski predsednik 34 (setatrsvuj ž, ta sestan. k 85 (na-sabl-pa) sembler se ne zdi zdeti se 1 (lasable) ž. 2 (sspanjsl) ž. 8 (suvr) ouvrir (uvrir) 4 (ožurd^i) 5 (madri) B (damij) ' (suvrira) 8 (nasjonal) ž. 9 (do) 10 (d skur) m. 11 (s:co-pr3nu>se) prononcer 12 (10) i18 dirsktvvar) m. 14 (ibtr) 15 (S-na-se pa) savoir (savwar) 16 (z-akar) 17 (si) 18 ib-rwa; 19 (sra^atre) rentrer 'ra re) 80 (ata) 21 (asiste) : 22 (seas) ž. skupščina parlament špans're, se otvori odpreti danes glasno mesto Španije jutri se bo otvo.il, -a; prim. ! narodna dve, dva govora bosta izgovorjena, bodo imeli (iz)govoriti i aen direktorij drugi ne ve se vedeti še ako kralj se do vrn 1 vrniti se pravočasno prisostovaii seja. , , Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij «Jutra» AdolJ Ribnikar. — Za «Na» rodno tiskamo® d. d kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.