Marko Črtalič
»Na tvojo kožo pišem svoje verze«
(Neža Maurer)
Zapisala se je v svet slovenske poezije in proze, pa tudi novinarstva, učiteljevanja; mnogotere in marsikatere so bile poti, po katerih je hodila - slovenska književnica, Slovenka leta 2008 ter častna občanka občine Skofja Loka in občine Polzela NEŽA MAURER. Tudi v svoji najnovejši pesniški zbirki Na tvojo kožo pišem, svoje verze, kije izšla konec lanskega leta pri založbi Vale-Novak, je zapisala o svojih poteh in razpotjih tole:
Vsakdo hodi. po svojih stezah.
Včasih se na križpotjih srečam.o: Srečni, da sm.o se našli., srečni., da se bom.o km.alu razšli.. »Skrivnostna so pota Gospodova...«
Življenje je samotna pot.
In zdaj se lahko vprašamo, kateri so bili mejniki, točke, kraji in obdobja, ki so dali svojevrsten pečat njeni literaturi, jo usmerjali in zaznamovali.
Brez dvoma je to njen rodni Podvin pri Polzeli, njeno otroštvo: skromna bajta v Savinjski dolini, bajke o skrivni preteklosti, pripovedke o neznanem in minulem. »Spominjam, se posameznosti. - a celote ni. več,« zapiše v svoji najnovejši knjigi.
Če nadaljujemo z biografijo, nastopi nov odločilen moment leta 1941, ko v ta dokaj lepi svet otroštva vdre 2. svetovna vojna, ko je bilo treba doživeti občutek in ga tudi realno živeti: dano ti je vedeti, da si manjvreden, da si »untermenš«, da si
Neža Maurer, (foto: Aleksander Igličar)
ponižan in razžaljen samo zato, ker si Slovenec in zato ne moreš in ne smeš postati tisto, kar bi rad. V zavest se zarisujejo slike popolnoma zapuščenih otrok, starcev, invalidov, beguncev, prepuščenih sami sebi na milost in nemilost.
Begunka
Težka sem,
kot da nosim, ves svet
in mi. bom.bepritiskajo na m.aterni.co.
Kaj pomaga ljubezen, če pripravlja zlo
že nerojenim otrokom..
Trava se klanja vetru
in golobica golobu -
Jaz pa begam, pred njim,
ki. hrani, v sebi. m.oje nespočete otroke.
Ne smem.jih roditi.. Zastrupili, bi. jih.
(iz zbirke Litanije za mir)
Tudi najhujše nekoč mine in odpre se nova pot: v slovensko prestolnico, najprej na učiteljišče in kasneje še na Pedagoško akademijo, ki Nežo Maurer popeljeta v svet učiteljske in pedagoške kariere. V Ilirski Bistrici, enem od službenih mest, že nastanejo prvi verzi ljubezenske in erotične poezije, ki kasneje tako močno zaznamujejo njeno literarno ustvarjanje, da se je skoraj nemogoče izogniti vzdevku: »Neža - slovenska Sapfo«. Ljubezenska motivika jo spremlja desetletja, v vseh odtenkih čustvene pahljače: vznesenosti, strasti, predajanja, bojazni in v zadnjih letih umirjenosti, vdanosti, ko se »vsak vihar izdivja, umiri, umira in nekoč umre.« Kdo se ne spominja slovite zbirke »Kadar ljubimo« in pesmi
Stavek v knjigi
Po vsem. dolgem, strastnem, življenju bom. brezi.m.na oseba v knjigi, vijuga, na. sliki, misel umirjenega starca. »Bila je ženska,
ki. meje od vseh najbolj ljubila « To bo narejen, um.eten stavek. Cpešano srce, ga ne bo več občutilo in ob ovinkastih stezah spomina ne bo več jezera
in ne ženske tenje ob njem.. Vse bo zabrisano.
Po dolgem, strastnem, življenju.
V zbranem delu NEŽA MAURERI. (založba Mondena, 2000) je objavljen celoten avtoričin opus poezije in proze med leti 1967 in 1992. Najprej je tu zbirka proze Zveza mora ostati (novele, črtice), potem pa cel niz pesniških zbirk:
Skorja dlani, in skorja kruha, Ogenj do zadnjega diha, Čas, ko je vse prav, Tej poti. se reče želja, Drevo spoznanja in Litanije za mir. Ob tej priložnosti bom zaradi pomanjkanja prostora in strnjenosti izvzel le dve knjigi. Najprej je tu zbirka Tej poti. se reče želja, o kateri Tone Pavček zapiše, da se nam Maurerjeva predstavlja kot občutljiva in razmišljujoča pesnica, ki zna ujeti in zajeziti v verz trepetanje nemira in želja v sebi ter določiti zven kriku v samoti in spoznanju drsenja v končno svobodo - zunaj obstajanja. In v tej zbirki je tudi pesem, kije Nežo Maurer, ob odlični interpretaciji dramske igralke Nataše Barbare Gračner na TV Slovenija, izstrelila v nebo slovenske popularnosti.
Okrog vseh dreves
se lahko loviš.
Za vsemi drevesi, se lahko skrivaš.
Na nobeno se na naslanjaj!
Ne veš, katero je trhlo,
na.gni.to,
spodkopano,
nažagano.
Lahko padeš.
Hudo.
A to ni. najhujše. Huje je, ker potem, sumiš, da so vsa drevesa trhla, nagnita, spodkopana, spodžagana.
In nenadoma, si. tako žalosten in sam.
In življenje naše, ki tak hitro teče ... (Jenko). Spet se vračamo na mejnike in življenjsko pot Neže Maurer, ki diplomira na Filozofski fakulteti v Ljubljani, postane urednica šolskih oddaj na takratni TV Ljubljana, kjer spozna kasnejšega življenjskega sopotnika Hermana Skofiča. Družina, ki se ji kmalu pridružita še otroka, bodoči pilot Miklavž in znana klov-nesa Eva, se preseli in ustali v Brezjah pri Horjulu, a tudi tja se čez čas zatečeta samota in žalost, žalost, ki potuje samo ponoči ... Mož umre, Eva se napoti na študij v Moskvo in Sankt Peterburg, Miklavž v Mostar in Zadar, Neža - potovka, romarica in Lady Tramp
(dama potepuh) si tokrat izbere Gorenjsko. Prvo, povsem naključno, srečanje s srednjeveškim biserom med Sorama, Skofjo Loko, je usodno in Loka postane Nežino mesto, tako rekoč skoraj kraj poistovetenja.
Mesec in grad
Mesec nad gradom. -Visoko! Kot upanje.
Mesec vse niže -Utrujenost.
Mesec zahaja, za zidovje, lega k sprh.li.rn. kostem, v grajski, ječi..
In v Skofji Loki Neža doživi ter svojevrstno in senzibilno podoživlja desetdnevno vojno za Slovenijo. Odziv mora priti, je nujen in pojavi se v ciklostirani izdaji zbirke Litanije za mir, ki kasneje doživi še knjižno obliko in trenutno čaka na prevod v angleščino in nemščino. Vojna je podobna vojni.
Lilli Marlen
Vsaka pesem, vsak refren zveni. mi. kot Lilli. Marlen.
Vsa vrata so kasarniška -vsi. fantje pa soldati. Če greš naprej,
če greš nazaj - ne m.oreš ubežati.
Povsod je smrt vseh barv, oblik, vseh ras in ver. Prej črne slutnje, zdaj resnica: Ubit je mir. Vsaka pesem., vsak refren zveni. mi. kot Lilli. Marlen.
In potem? Potem so sledile zbirke Metulj na snegu, Zmenek, Od m.ene k tebi, ponatis Od m.ene k tebi, Rdj in končno:
Na tvojo kožo pišem, svoje verze, njena 14. pesniška zbirka.
Zaobjeti ves njen pesniški svet in opus bi bilo absurdno, zato vam ponujam po svojem osebnem okusu le nekaj najbolj splošnih in markantnih značilnosti, ki zaznamujejo to nenavadno in popularno slovensko pesnico.
Pesmi Neže Maurer so v vseh njenih knjigah polne antagonizmov, so kontradiktorne (kot zna biti tudi pesnica sama), so pesmi, iz katerih dobesedno lije svetloba in so verzi, mrakobni, depresivni, črni. Prava pahljača čustev in razmišljanj - od sonca in ljubezni do smrti in krvi.
Vse zbirke imajo vendarle nekaj skupnega: Nežine pesmi so sila komunikativne, tu ni hermetizma, nagovarjajo vsakogar, vsak se lahko najde v njih, vse pa vsebujejo razumljivo, a bogato »maurerjansko« poetiko in tipično metaforiko, ko se poanta pesmi kot pika na i pribije na zadnje verze in včasih prav ironično spremeni prejšnjo vsebino pesmi.
Ljubezen je še vedno alfa in ornega njene poezije:
Dokler ne nosiš obisti. na obrazu in solz v trebuhu,
te preskuša, zavija kot darilo.....
ko te zavrže, si. najbolj rijen.
(Iz zbirke: Kadar ljubimo)
Ne samo ljubezen, tu je tudi njen antipod, ki pa ni sovraštvo, ampak so strah, stiska, nasilje, žalost.
Nimam, doma, ne svojih ljudi.. Tudi. prijateljev ni..
Paberkiijem. po cestah zrnca ljubezni. -Črna vrana zi.m.ski.h dni..
Tudi v zbirki, ko Neža Maurer na našo kožo piše svoje verze, nam ponuja spekter čustev v vseh barvah: belo vrtnico in vrtnico, ki bo porjavela.
Verz
Na koščku tvoje kože imam napisan verz. Bila sem. kot veter, bila sem. vihar, ki. prtvrši in mu ni. mar, kctj podre, polomi in rani..
Vsak vihar se izdivja,
Umiri, umira, umre.
Ne zaveda se, daje koga bolelo...
Na koščku tvoje kože
imam napisan verz.
Nežina poezija, literatura je svojevrstno besedoslužje, besedoslužje ljubezni, vitalizma, slovesa, prebele smrti, kozmosa in zlitja z večno naravo.