Peter Križman                                            d
Nove sanke.                          1
Tam nad mestom pri Lipah je bilo vse živo. Mestni otroci so se sankali   S
in kričali, vse je bilo živo, vse je mrgolelo. Mraz je pritiskal  in rdečil   V
drobne noske in ličeca. A zeblo ni nobenega, saj so se vendar sankali in    M
takrat ne pride nobenemu na misel, da ga morda zebe. Neprestano tekanje   fl
gori in doli, smeh, samo veselje.                                                                      ^
Ivanček in Jožica sta stala ob drči in. gledala. Vsi veseli, samo ta dva    ¦
žalostna; nobenega ni zeblo, a ta dva sta se stiskala drug k drugemu, Jožici    I
je bradica od mraza  šklepetala. Saj  jima je moralo  biti mraz, ko  nista    ¦
imela gorkih, volnenib. oblek kot tisti gosposki, mestni otroci. Onadva prav     ¦
za prav nista mestna, le v predinestju stanujeta z mamico in očkom, ki     ¦
prihaja samo zvečer ves črn domov in zjutraj odide, še preden vstaneta    ¦
Ivanček in Jožica.                                                                                              •                 1
»Ivaneek, ko bi tudi midva imela sanke...«                                               1
»Bom rekel očku, morda jib. kupi.«                                       .                           I
Mimo njiju privozi z lepimi sankami debeloličen pobič. Toliko da ni     1
oba podrl! Na mestu se je ustavil in se vstcfpil široko pred njiju.                    1
»Hej, slišita! Vidva se pa prav na sredo drče nastavita dragič, da vaju      1
gotovo podrem. Vesta kaj? Kar poberita se od tod, vaju prav nič ne rabimo,      1
da nam tukaj napotje delata. Sta razumela?«                                                     1
Jožica je zajokala. »Ivanček, pojdiva!«                                                        I
»Da, da! Pa takoj, če ne, vama s kepami pomagam, umazanca!«                I
Počasi   sta   šla   proti   domu.   Jožica je nehala jokati,   ko je Ivanček     I
zatrjeval, da se bo bridko maščeval — in še kmalu. Uh, ta grdoba nemarna!     1
Zvečer sta doma pripovedovala, kako ju je napodil tisti mestni pobalin.      i
Ivanček je prosil očeta, naj mu vendar kupi sanke, da ne bo samo gledal;
in saj še gledati ne sme. Tisti debelin navihani...
»Jih bom kupil, jih bom,« ju je tolažil očka. »Samo pridna morata biti, jih. bosta že dobila.« >Pa nove!« »Nove, nove, Jožica!«
Preden sta zaspala, sta se dolgo pogovarjala samo o sankah, o sankanju
in o tistem debelinu navihanem. Dolgo nista zaspala. In ponoči se je Ivančku
sanjalo, da je imel lepe sanke, čisto nove, da sta se z Jožico sankala pri
Lipah, da je bil tisti, tisti mestni pobalin ves zamazan in raztrgan in strašno,      j
strašno grd in vse polomljene sanke je imel. Ivanček in Jožica pa sta se     j
sankala, sankala. Ni jima bilo mraz in vesela sta bila in srečna in sta se     1
sankala, sankala...                                                                                            1
In drugi dan — kot da so se sanje uresničile — jih je prisel obiskavat    M
stric in jima prinesel čisto nove sanke. Tako so bile lepe, da so se kar svetile,     ^
a še bolj so se svetile oči Ivančku in Jožici, ko sta jih ogledovala. Zdaj, zdaj      i
se   bosta   šla   sankat,   zdaj   ne  bosta   samo gledala,   zdaj bo gledal tisti      ]
debelin...                                                                                                           j
Komaj sta se dobremu stričku zahvalila, že sta vsa vesela in srečna     1
odhitela naravnost k Lipam.  In sta se sankala, sankala...                               i
Zdajci je prišel tisti paglavec, tisti debelin.                                               1
»Hej, kje pa je ta golazen sanke dobila?«                                                 _|
»Te nič ne briga, moje so!«                                                                         j
»Nič ne briga? Kje pa si jih sunil?«                                                           m
»Da sem jih ukradel?«                                                                               m
»Ukradel si jih!«                                                                                         M
106                 '¦.•."   /           I
-        ¦ ¦-    ;¦¦       •   ¦ ¦   :v -    .                                                                              1
r
»Še enkrat reci, če upaš!«
»Če upam? Ukradel si jihU
Tega Ivanček ni mogel več prenesti. Obraz mu zagori v jezi, najraje bi ga zgrabil in ga potlačil v sneg tako, da bi se nič ne videl ven. Skloni se in stisne kepo in nameri.
>Jo hočeš?«
Tedaj pa se debelin z vso silo zažene v Ivančka, sprimeta se in se kot klopčič valjata po snegu. Vsa bela sta in udrihata, tolčeta, nobeden ni videti močnejši, trdovratno kljubujeta drug drugemu. Jožica joka in je vsa pre-strašena. Otroci krog njiju kriče in bodre debelina, a nič ne pomaga, ne moreta drug drugemu do živega.
»Kaj imate?« Nenadoma stopi mednje velik tršat gospod. Oba junaka odnehata in otresata sneg raz sebe.   »Zakaj se obdelavata?«
»Pravi, da sem sanke ukradel, pa mi jih je stric dal. In zdaj me je zato hotel...«
»Ti si začel!« zarenči Hebelin,
»Ti je res dal stric sanke?«
»Res, gospod, danes zjutraj mi jih je prinesel.«
»In ti si ga napadel, da jih je ukradel? Mar ni to grdo? Takoj se mi spravi domov, da boš drugič vedel poštene Ijudi spoštovati! Zgubi se!«
Ves osramočen, s povešeno glavo je debelin stopal proti mestu. Prav tak, kot ga je Ivanček videl v sanjah. In za njim odide tisti gospod.
In Ivanček in Jožica se sankata, sankata ...
Debelina pa ni bilo več blizu...